SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi razširjeni senat)
z dne 3. oktobra 2012(*)
„Dostop do dokumentov – Uredba (ES) št. 1049/2001 – Prošnja za dostop do nekaterih dokumentov, izmenjanih z Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo v postopku – Zavrnitev dostopa – Tveganje za oslabitev varstva mednarodnih odnosov – Tveganje za oslabitev varstva sodnih postopkov in pravnih nasvetov“
V zadevi T‑63/10,
Ivan Jurašinović, stanujoč v Angersu (Francija), ki ga zastopa N. Amara-Lebret, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki sta ga sprva zastopali C. Fekete in K. Zieleśkiewicz, nato C. Fekete in J. Herrmann, zastopniki,
tožena stranka,
primarno zaradi predloga za razglasitev ničnosti Odločbe Sveta z dne 7. decembra 2009, s katero je bil tožeči stranki zavrnjen dostop do nekaterih odločb o tem, da se Mednarodnemu kazenskemu sodišču za nekdanjo Jugoslavijo posreduje dokumente, za katere je to sodišče zaprosilo v okviru postopka zoper A. Gotovino, in do celotne korespondence, ki so jo v zvezi s tem institucije Evropske unije izmenjale s tem sodiščem, skupaj z morebitnimi prilogami, zlasti s prvotnimi zahtevami tega sodišča in odvetnikov A. Gotovine za posredovanje dokumentov,
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi razširjeni senat),
v sestavi N. J. Forwood, predsednik, F. Dehousse, M. Prek, J. Schwarcz (poročevalec) in A. Popescu, sodniki,
sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 25. aprila 2012,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, I. Jurašinović, je z dopisom z dne 4. maja 2009 na podlagi Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331) generalnega sekretarja Sveta Evropske unije zaprosila za dostop do poročil opazovalcev Unije, ki so bili na Hrvaškem na območju Knina navzoči od 1. do 31. avgusta 1995 (v nadaljevanju: poročila iz avgusta leta 1995), in do dokumentov z oznako „ECMM RC Knin Log reports“.
2 Svet je z odločbo z dne 21. septembra 2009 odgovoril na potrdilno prošnjo tožeče stranke z dne 27. junija 2009 in odobril delni dostop do osmih poročil iz leta 1995. V tej odločbi je Svet navedel predvsem, da je bil dostop do poročil iz avgusta leta 1995 strankam v postopku zoper A. Gotovino pred Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo (v nadaljevanju: ICTY) odobren na podlagi načela mednarodnega sodelovanja z mednarodnim sodiščem, ki ga je ustanovil Varnostni svet Organizacije Združenih narodov (OZN).
3 Tožeča stranka je s tožbo z dne 19. novembra 2009, vpisano pod opravilno številko T‑465/09, Splošnemu sodišču med drugim predlagala razglasitev ničnosti odločbe Sveta z dne 21. septembra 2009.
4 Tožeča stranka je z dopisom z dne 1. oktobra 2009 generalnega sekretarja Sveta Evropske unije zaprosila za dostop do odločb o tem, da se ICTY posreduje dokumente, za katere je to sodišče zaprosilo v okviru postopka zoper A. Gotovino, in do celotne korespondence, ki so jo v zvezi s tem institucije Unije izmenjale z ICTY, skupaj z morebitnimi prilogami, zlasti s prvotnimi zahtevami ICTY in odvetnikov obrambe.
5 Generalni sekretar Sveta je z odločbo z dne 23. oktobra 2009 zavrnil prošnjo za dostop z dne 1. oktobra 2009. Navedel je, da ni identificiral nobenega dokumenta, ki bi ustrezal odločbam glede posredovanja dokumentov ICTY in da je bila korespondenca med njim in uradom tožilca ICTY v zvezi z dostopom do arhivov opazovalne misije Evropske skupnosti (v nadaljevanju: ECMM) za namene preiskave, priprave in vodenja postopka zoper A. Gotovino, del sodnega postopka in je v skladu s členom 70(B) Poslovnika ICTY ni bilo mogoče razkriti. Zaključil je, da mora ICTY, ne pa Svet, odločiti o javnosti dokumentov, predloženih temu sodišču.
6 Tožeča stranka je z dopisom z dne 3. novembra 2009 vložila potrdilno prošnjo za dostop do dokumentov (v nadaljevanju: potrdilna prošnja).
7 Svet je z odločbo z dne 7. decembra 2009 potrdilno prošnjo zavrnil (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).
8 Svet je v izpodbijani odločbi najprej poudaril, da so bili dokumenti iz arhivov ECMM tožilcu ICTY dani na razpolago na podlagi lojalnega sodelovanja z mednarodnim sodiščem, ki ga je ustanovil Varnostni svet Združenih narodov, in da so bili uradu tožilca na podlagi člena 70(B) Poslovnika ICTY posredovani zaupno. Svet je nato tožečo stranko obvestil, da je dovolil, da se prečiščene različice več dokumentov iz teh arhivov posredujejo obrambi A. Gotovine. Svet je glede dokumentov, za katere je zaprosila tožeča stranka, na eni strani potrdil, da odločba glede posredovanja dokumentov ICTY v okviru postopka zoper A. Gotovino ni obstajala. Na drugi strani je navedel, da je našel 40 dokumentov, ki so zajemali dopise generalnega sekretarja, visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko (v nadaljevanju: GS/VP), tožilca in senata prve stopnje ICTY ter vloge, izmenjane med obrambo A. Gotovine in GS/VP.
9 Da bi zavrnil potrdilno prošnjo, je Svet zoper tožečo stranko uveljavljal izjeme glede varstva mednarodnih odnosov in varstva sodnih postopkov, določene v členih 4(1)(a), tretja alinea, in 4(2), druga alinea, Uredbe št. 1049/2001. Menil je, da dokumenti, za katere je zaprosila, zajemajo zaupne podatke v zvezi z organizacijo postopka zoper A. Gotovino, za katero je pristojno ICTY, ki edino lahko pretehta med interesi zadevnih strank in odloči, ali bi razkritje teh dokumentov lahko škodilo kateri od strank v postopku in pravičnosti postopka. Po mnenju ICTY pa ti dokumenti niso dostopni javnosti. Svet je menil, da bi, če bi te dokumente razkril, ogrozil dober potek tekočih postopkov in lojalno sodelovanje z mednarodnim sodiščem. Poleg tega bi objava poročil, ki jih je ECMM pripravila med svojim delovanjem (v nadaljevanju: poročila), oslabila mednarodne odnose Unije in držav članic z zadevnimi državami na Zahodnem Balkanu, ker naj bi bili podatki v poročilih še vedno občutljivi, zaupnost teh poročil pa naj bi bila ključni dejavnik za okrepitev zaupanja, dialoga in sodelovanja Unije z državami v tej regiji Evrope.
10 Svet je v prilogi k izpodbijani odločbi navedel 40 dokumentov, ki so bili predmet prošnje za dostop, in navedel, ali so bili dostopni preko baze sodnih podatkov na spletni strani ICTY.
Postopek in predlogi strank
11 Tožeča stranka je 10. februarja 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
12 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razglasi za nično;
– Svetu naloži, naj ji plača znesek 2000 EUR brez davkov, kar pomeni 2392 EUR z davki za sodne stroške skupaj z obrestmi po obrestni meri Evropske centralne banke od vpisa tožbe v vpisnik.
13 Svet Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– razsodi, da se postopek glede predlogov za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe v zvezi z dokumenti št. 13, 14, 16, 18, 24, 27, 30 in 31, ki so navedeni v prilogi k navedeni odločbi, ustavi;
– v preostalem tožbo zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
14 Tožeča stranka je z vlogo, vloženo 6. septembra 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, temu predlagala, naj v okviru ukrepa procesnega vodstva zahteva dokument, s katerim se je Svet posvetoval z ICTY glede možnosti posredovanja poročil tožeči stranki, in odgovor ICTY Svetu.
15 Splošno sodišče je 23. septembra 2011 izdalo sklep, s katerim je od Sveta zahtevalo, naj mu predloži vse dokumente, do katerih je bil tožeči stranki z izpodbijano odločbo zavrnjen dostop. Rok za predložitev teh dokumentov, ki se je prvotno iztekel 13. oktobra 2011, je bil na predlog Sveta trikrat podaljšan, in sicer do 16. februarja 2012, ko so bili dokumenti predloženi Splošnemu sodišču.
16 Obravnava je bila razpisana za 16. november 2011, vendar je bila trikrat preložena na predlog Sveta, in sicer na 18. december 2011, 18. januar in 21. marec 2012, in enkrat na predlog tožeče stranke, in sicer na 25. april 2012.
17 Tožeča stranka je z dopisom z dne 25. oktobra 2011 predložila svoja stališča glede prvega podaljšanja roka za predložitev zaprošenih dokumentov in o preložitvi obravnave. Ta dopis je bil vložen v spis.
18 Tožeča stranka je z dopisom z dne 7. decembra 2011 Splošnemu sodišču predložila sklep prvega senata prve stopnje ICTY z dne 14. aprila 2011 v zadevi Tožilstvo proti A. Gotovini, I. Čermaku in M. Markaču ter mu predlagala, naj na podlagi člena 41(1), drugi pododstavek, Poslovnika Splošnega sodišča iz postopka izključi zastopnike Sveta. Ker sta bila ta dopis in sklep ICTY vložena v spis, je Svet 13. januarja 2012 predložil svoja stališča.
19 Tožeča stranka je z dopisom z dne 31. januarja 2012 Splošnemu sodišču predložila pet dokumentov, ki naj bi jih prejela od sodnega tajništva ICTY. Ker so bili ta dopis in ti dokumenti vloženi v spis, je Svet 27. februarja 2012 predložil svoja stališča.
Pravo
Predmet spora
20 Tožeča stranka v tožbi navaja, da glede na naravo zaprošenih dokumentov – in sicer odločb Sveta v zvezi s posredovanjem dokumentov ICTY, za katere je to sodišče zaprosilo v okviru postopka zoper A. Gotovino, in celotne korespondence, ki so jo v zvezi s tem institucije Evropske unije izmenjale s tem sodiščem, skupaj z morebitnimi prilogami – zoper njeno prošnjo za dostop ni mogoče uveljavljati izjeme v zvezi z varstvom javnega interesa, kar zadeva mednarodne odnose. Nazadnje navaja, da je bilo posredovanje poročil predmet tožbe v zadevi Jurašinović proti Svetu, T‑465/09.
21 Na obravnavi je bilo tožeči stranki postavljeno vprašanje, ali je treba šteti, da predlaga razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe le, če ji Svet zavrne dostop do vseh dokumentov, razen poročil. Tožeča stranka je odgovorila, da želi, da se ji posredujejo vsi dokumenti, dostop do katerih ji je bil zavrnjen, in da iz področja svojih predlogov za razglasitev ničnosti ne izključuje zavrnitve, da se ji posredujejo poročila, zajeta v prilogah h korespondenci med institucijami Evropske unije in ICTY.
Dopustnost predlogov za razglasitev ničnosti
22 Svet je v odgovoru na tožbo navedel, da so predlogi za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, ker ni bil izkazan pravni interes, delno nedopustni, saj je ICTY na dan vložitve tožbe objavilo osem dokumentov, za dostop do katerih je prosila tožeča stranka. Svet je navedel, da je na seznamu zaprošenih dokumentov, podanem v prilogi k izpodbijani odločbi, navedel, da je bilo teh osem dokumentov javnosti dostopnih preko baze sodnih podatkov ICTY, do katere se dostopa prek interneta.
23 Najprej je treba ugotoviti, da je na seznamu, podanem v prilogi k izpodbijani odločbi, navedeno, da so dokumenti št. 13, 14, 16, 18, 24, 27, 30 in 31 dostopni, pri čemer je v opombi navedeno, da jih je ICTY dalo na razpolago javnosti preko baze sodnih podatkov, naveden pa je tudi naslov spletne strani ICTY.
24 Nato je treba, čeprav tožeča stranka v repliki navaja, da se razkritje določenih dokumentov, dostop do katerih je želela, s strani drugega subjekta ne nanaša na Unijo in da je Svet s svojim ugovorom želel potrditi trditev, da lahko le ICTY upravičeno odloči o razkritju, spomniti, da je bilo že razsojeno, da je tožba zaradi razglasitve ničnosti odločbe o zavrnitvi dostopa do dokumentov brezpredmetna, če so sporni dokumenti postali dostopni zaradi tretje osebe, prosilec pa lahko do njih dostopa in jih uporablja zakonito, kot če bi jih pridobil na podlagi svoje prošnje, vložene na podlagi Uredbe št. 1049/2001 (glej v tem smislu sklep Splošnega sodišča z dne 11. decembra 2006 v zadevi Weber proti Komisiji, T‑290/05, neobjavljen v ZOdl., točka 41).
25 Vendar ne glede na navedbe v izpodbijani odločbi (glej točko 23 zgoraj) iz spisa ni razvidno, da so bili dokumenti št. 13, 14, 16, 18, 24, 27, 30 in 31 na dan vložitve tožbe dostopni javnosti. Ugotoviti je namreč treba, da nobena stranka ni predložila prepisa teh dokumentov in da ni bila podana nobena natančna navedba glede tega, kje na spletni strani ICTY so objavljeni. Svet je poleg tega na obravnavi navedel, da je mogoče, da je ICTY dokumente, ki so imeli na dan sprejetja izpodbijane odločbe status javnega dokumenta, na podlagi pravil ICTY o preglednosti ponovno opredelil kot zaupne. To naj bi veljalo predvsem za dokumente, na katere se nanaša sklep v zadevi Tožilstvo proti A. Gotovini, I. Čermaku in M. Markaču (točka 18 zgoraj), s katerim je prvi senat prve stopnje sodnemu tajništvu ICTY odredil, naj ponovno opredeli 92 dokumentov ter prilog tako, da postanejo zaupni.
26 V okoliščinah v obravnavani zadevi je treba torej zavrniti ugovor nedopustnosti, ki ga je navedel Svet, ker iz spisa ni razvidno, da so bili dokumenti št. 13, 14, 16, 18, 24, 27, 30 in 31 na dan vložitve tožbe dostopni javnosti.
Utemeljenost predlogov za razglasitev ničnosti
27 Tožeča stranka v utemeljitev svoje tožbe navaja štiri razloge, ki se nanašajo na to, da je bilo napačno uporabljeno pravo, ker je bil za zavrnitev dostopa do zaprošenih dokumentov uporabljen člen 70(B) Poslovnika ICTY, da varstvo sodnih postopkov in pravnih nasvetov ni bilo oslabljeno, da varstvo javnega interesa – kar zadeva mednarodne odnose – ni bilo oslabljeno ter da obstaja prevladujoč javni interes.
Uvodne ugotovitve
28 Najprej je treba opozoriti, da je namen Uredbe št. 1049/2001, kot je navedeno v uvodni izjavi 4 in v členu 1 te uredbe, javnosti podeliti najširšo mogočo pravico dostopa do dokumentov institucij (sodba Sodišča z dne 1. julija 2008 v združenih zadevah Švedska in Turco proti Svetu, C‑39/05 P in C‑52/05 P, ZOdl., str. I‑4723, točka 33).
29 Vendar je ta pravica v določeni meri tudi omejena iz razlogov javnega ali zasebnega interesa (sodba Sodišča z dne 1. februarja 2007 v zadevi Sison proti Svetu, C‑266/05 P, ZOdl., str. I‑1233, točka 62).
30 Natančneje, skladno z uvodno izjavo 11 Uredbe št. 1049/2001, člen 4 te uredbe določa, da institucije zavrnejo dostop do dokumenta, kadar bi razkritje oslabilo enega od interesov, ki jih varuje ta člen (sodba Sodišča z dne 21. septembra 2010 v združenih zadevah Švedska in drugi proti API in Komisiji, C‑514/07 P, C‑528/07 P in C‑532/07 P, ZOdl., str. I‑8533, točka 71).
31 Dalje, ko se pri instituciji zaprosi za razkritje dokumenta, mora ta v vsakem posameznem primeru presoditi, ali za ta dokument veljajo izjeme od pravice javnosti do dostopa do dokumentov institucij, ki so naštete v členu 4 Uredbe št. 1049/2001 (glej v tem smislu zgoraj v točki 28 navedeno sodbo Švedska in Turco proti Svetu, točka 35). Ob upoštevanju ciljev, ki jih uresničuje ta uredba, je treba te izjeme razlagati in uporabljati restriktivno (zgoraj v točki 28 navedena sodba Švedska in Turco proti Svetu, točka 36).
32 Vendar je Sodišče priznalo, da je – glede na posebej občutljivo in bistveno naravo interesov, ki jih varuje člen 4(1)(a) Uredbe št. 1049/2001 skupaj z obvezno zavrnitvijo dostopa, ki jo mora uveljaviti institucija, kadar bi razkritje dokumenta javnosti škodilo tem interesom – vsebina odločbe, ki jo mora sprejeti institucija, zahtevna in kočljiva ter zahteva prav posebno previdnost. Zato taka odločba terja polje proste presoje (zgoraj v točki 29 navedena sodba Sison proti Svetu, točka 35).
33 Nazadnje je treba poudariti, da so merila, ki so navedena v členu 4(1)(a) Uredbe št. 1049/2001, zelo splošna, in da je treba, kot izhaja iz te določbe, zavrniti dostop, kadar bi razkritje zadevnega dokumenta „oslabilo“ varstvo „javnega interesa“, kar zadeva med drugim „mednarodne odnose“ (zgoraj v točki 29 navedena sodba Sison proti Svetu, točka 36).
34 Zato se mora nadzor Splošnega sodišča nad zakonitostjo odločb institucij, s katerimi je zavrnjen dostop do dokumentov zaradi izjem na podlagi javnega interesa iz člena 4(1)(a) Uredbe št. 1049/2001, omejiti na preverjanje, ali so bila upoštevana postopkovna pravila in pravila glede obrazložitve, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in ali ne gre za očitno napako pri presoji dejstev ali zlorabo pooblastil (zgoraj v točki 29 navedena sodba Sison proti Svetu, točka 34).
35 Vendar je Sodišče že razsodilo, da je iz besedila Uredbe št. 1049/2001 in cilja ureditve Unije razvidno, da je sodna dejavnost kot taka izključena iz področja uporabe pravice do dostopa do dokumentov, ki je določena v tej ureditvi (zgoraj v točki 30 navedena sodba Švedska in drugi proti API in Komisiji, točka 79).
36 Iz Uredbe št. 1049/2001 je poleg tega razvidno, da je cilj omejitve uporabe načela preglednosti pri sodni dejavnosti zagotoviti, da se pravica dostopa do dokumentov institucij izvaja brez poseganja v varstvo sodnih postopkov (zgoraj v točki 30 navedena sodba Švedska in drugi proti API in Komisiji, točka 84).
37 Izključitev sodne dejavnosti s področja uporabe pravice dostopa do dokumentov brez razlikovanja med različnimi fazami postopka je utemeljena z nujnostjo, da se med sodnim postopkom zagotovi, da razprave med strankami in posvetovanja zadevnega sodišča o tekoči zadevi potekajo nemoteno (zgoraj v točki 30 navedena sodba Švedska in drugi proti API in Komisiji, točka 92).
38 Če Svet meni, da bi razkritje dokumenta oslabilo varstvo sodnih postopkov, določeno v členu 4(2), druga alinea, Uredbe št. 1049/2001, mora preveriti, ali obstaja prevladujoč javni interes, ki bi upravičeval to razkritje ne glede na to, da bi oslabilo nemotenost razprav med strankami in posvetovanje zadevnega sodišča o tekoči zadevi (glej v tem smislu po analogiji zgoraj v točki 28 navedeno sodbo Švedska in Turco proti Svetu, točka 44).
39 V tem okviru mora Svet pretehtati poseben interes, ki ga je treba varovati z nerazkritjem zadevnega dokumenta, in zlasti javni interes, da se omogoči dostop do dokumenta, ob upoštevanju prednosti, ki izhajajo, kot je navedeno v uvodni izjavi 2 Uredbe št. 1049/2001, iz povečane preglednosti, to je tesnejšega sodelovanja državljanov v postopku odločanja in večje legitimnosti v upravi ter njeno učinkovitejše in odgovornejše ravnanje v razmerju do državljanov v demokratičnem sistemu (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj v točki 28 navedeno sodbo Švedska in Turco proti Svetu, točka 45).
40 Različne tožbene razloge je treba preučiti ob upoštevanju teh preudarkov.
Prvi tožbeni razlog: napačna uporaba prava, ker je bil za zavrnitev dostopa do zaprošenih dokumentov uporabljen člen 70(B) Poslovnika ICTY.
41 Tožeča stranka trdi, da je mogoče dostop do dokumentov zavrniti le na podlagi določb Uredbe št. 1049/2001 in da člen 70(B) Poslovnika ICTY ni upoštevna pravna podlaga. Ta poslovnik, ki se ne nanaša niti na Svet niti na tožečo stranko, v pravu Unije nima pravne veljave. Dalje navaja, da zaradi posredovanja dokumentov ICTY Svetu namreč ni prepovedano, da jih na podlagi Uredbe št. 1049/2001 posreduje evropskemu državljanu, saj niso opredeljeni za dokumente občutljive narave.
42 Svet izpodbija trditve tožeče stranke.
43 Tožeča stranka je svoj prvi tožbeni razlog utemeljila na delu izpodbijane odločbe, v katerem je Svet opredelil svoje razmerje do ICTY in navedel, da je temu sodišču posredoval dokumente iz arhivov ECMM. Svet je tako v točki 5 izpodbijane odločbe navedel, da so bili ti dokumenti „na podlagi načela lojalnega sodelovanja z mednarodnim sodiščem, ki ga je ustanovil Varnostni svet Združenih narodov“, dani na razpolago tožilcu ICTY „za namene preiskave v zadevah v zvezi s sodnim pregonom oseb, odgovornih za hujše kršitve mednarodnega humanitarnega prava, storjene na območju nekdanje Jugoslavije“. Svet je navedel, da so bili ti dokumenti „na podlagi člena 70(B) Poslovnika ICTY uradu tožilca ICTY posredovani zaupno“ in citiral prvi pododstavek tega člena.
44 Iz zgoraj v točkah od 28 do 31 navedene sodne prakse je razvidno, da mora institucija, pri kateri se zaprosi za dostop do dokumentov na podlagi Uredbe št. 1049/2001, kadar namerava omejiti ali zavrniti zadevni dostop, svojo odločitev izrecno utemeljiti na podlagi ene ali več izjem od pravice do dostopa, ki so taksativno naštete v členu 4 navedene uredbe.
45 Iz točk od 8 do 17 obrazložitve izpodbijane odločbe je torej razvidno, da je Svet, da bi zavrnil vsak dostop tožeče stranke do zaprošenih dokumentov, svojo odločitev utemeljil na izjemi v zvezi z oslabitvijo varstva javnega interesa, kar zadeva mednarodne odnose, določeni v členu 4(1)(a), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001 in izjemi v zvezi z oslabitvijo varstva sodnih postopkov in pravnih nasvetov, določeni v členu 4(2), druga alinea, iste uredbe.
46 Svet se je v točki 5 obrazložitve izpodbijane odločbe skliceval na člen 70(B) Poslovnika ICTY le zato, da bi obrazložil okoliščine, v katerih so bili zadevni dokumenti ECMM posredovani organom ICTY in poudaril status zaupnosti, ki so ga imeli med postopkom pred tem sodiščem. Poleg tega je treba pojasniti, da dokumenti, na katere se je skliceval, ne ustrezajo dokumentom, za katere je zaprosila tožeča stranka. Dokumenti iz arhivov ECMM namreč gotovo zajemajo poročila, nikakor pa ne korespondence med institucijami Unije in ICTY, zlasti ne prvotnih vlog ICTY in odvetnikov A. Gotovine.
47 Člen 70(B) Poslovnika ICTY torej nikakor ni pravna podlaga, ki jo je Svet uporabil za zavrnitev dostopa do zaprošenih dokumentov.
48 Tudi očitek tožeče stranke, da Svet ne more zavrniti dostopa do dokumentov zaradi zaupne narave njihovega posredovanja ICTY, saj jih ni opredelil za dokumente občutljive narave v smislu člena 9 Uredbe št. 1049/2001, temelji na premisi, da je zavrnitev dostopa oprta na člen 70(B) Poslovnika ICTY. Kot rečeno, ne gre za tak primer, ker Svet svoje odločbe o zavrnitvi dostopa namreč ni utemeljil na podlagi okoliščine, da so bili dokumenti, do katerih je tožeča stranka želela imeti dostop, ICTY posredovani zaupno.
49 Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: varstvo sodnih postopkov in pravnih nasvetov, določeno v členu 4(2), druga alinea, Uredbe št. 1049/2001, ni bilo oslabljeno.
50 Trditve tožeče stranke v zvezi z drugim tožbenim razlogom so razdeljene na tri dele. V prvem delu tožeča stranka zatrjuje, da se izjema v zvezi z varstvom sodnih postopkov, določena v členu 4(2), druga alinea, Uredbe št. 1049/2001, nanaša le na postopke pred sodišči Unije ali sodišči držav članic, ne pa na postopke pred mednarodnimi sodišči. V drugem delu tožeča stranka meni, da se Svet, zato da bi zavrnil dostop do zaprošenih dokumentov, ni mogel razglasiti za pristojnega za odločanje o poštenosti sodnega postopka pred ICTY, ker naj bi bili navedeni dokumenti temu sodišču posredovani zaupno. Nazadnje, tožeča stranka v tretjem delu zatrjuje, da je zaradi izpodbijane odločbe izgubila vse pravice vložiti upoštevno pravno sredstvo, ker naj bi bilo posredovanje zaprošenih dokumentov odvisno od odločitve ICTY.
51 Da bi Splošno sodišče odgovorilo na ta tožbeni razlog, mora odločiti, prvič, ali je mogoče za postopek pred ICTY uporabiti izjemo v zvezi z varstvom sodnih postopkov, drugič, kateri dokumenti bi lahko bili v obravnavani zadevi varovani s to izjemo, tretjič, ali se lahko Svet razglasi za pristojen za odločanje o poštenosti sodnega postopka pred ICTY in četrtič, ali je tožeči stranki odvzeta pravica do vložitve upoštevnega pravnega sredstva, da bi pridobila dokumente.
– Uporaba izjeme v zvezi z varstvom sodnih postopkov pred ICTY
52 Tožeča stranka meni, da se izjema iz člena 4(2), druga alinea, Uredbe št. 1049/2001 nanaša le na sodne postopke pred sodišči Unije ali sodišči držav članic, ne pa na postopke pred mednarodnimi sodišči, ker ta uredba tega ne predvideva. Postopek pred ICTY ne more biti varovan na tej podlagi, saj Unija, ker ni članica OZN, ni podvržena jurisdikciji tega sodišča.
53 Argument tožeče stranke je, da je mogoče na podlagi izjeme iz določb člena 4(2), druga alinea, Uredbe št. 1049/2001 varovati samo sodne postopke, ki potekajo pred sodiščem Unije, in sicer Sodiščem, Splošnim sodiščem ali Sodiščem za uslužbence, ali pred sodiščem države članice.
54 Svet izpodbija trditev tožeče stranke.
55 Ob upoštevanju ciljev Uredbe št. 1049/2001 je treba izjeme, ki jih določa, razlagati in uporabljati restriktivno (zgoraj v točki 28 navedena sodba Švedska in Turco proti Svetu, točka 36). Vendar Uredba št. 1049/2001 glede področja uporabe člena 4(2), druga alinea, ne določa sodišč, katerih postopke je mogoče varovati pred tveganjem oslabitve, ki bi ga lahko povzročilo razkritje enega ali več dokumentov.
56 Poleg tega je treba ugotoviti, da določbe člena 4 Uredbe št. 1049/2001 – ki na splošno določajo izjeme, na podlagi katerih lahko institucija, ki ji je bila predložena prošnja za dostop do dokumentov, ki jih ima, razkritje zavrne – ne vzpostavljajo nobene zveze med interesi, ki jih je treba varovati, če obstaja tveganje, da bi bili oslabljeni, in Unijo oziroma njenimi državami članicami. Le člen 4(1)(a), četrta alinea, Uredbe št. 1049/2001 izrecno določa, da se uporabi zavrnitev, kadar bi razkritje oslabilo varstvo javnega interesa, kar zadeva finančno, denarno ali gospodarsko politiko Skupnosti ali države članice. Člen 4(3) Uredbe št. 1049/2001 se prav tako nanaša na Unijo, saj je njegov cilj varovanje postopka sprejemanja odločitev v instituciji.
57 Če bi bila sprejeta razlaga člena 4(2), druga alinea, Uredbe št. 1049/2001, ki jo predlaga tožeča stranka, bi jo bilo mogoče prenesti na katerokoli izjemo iz člena 4. Kadar bi se na primer sklicevali na varstvo javnega interesa kar zadeva javno varnost, bi lahko šlo le za javno varnost v Uniji ali v eni ali več državah članicah. Enako bi bilo, če bi šlo za vprašanje varstva poslovnih interesov fizičnih ali pravnih oseb, ki – ob upoštevanju tega razlogovanja – ne zajema interesov fizičnih in pravnih oseb, ki prebivajo oziroma imajo sedež zunaj Unije.
58 Taka kontekstualna razlaga člena 4 Uredbe št. 1049/2001 ni sprejemljiva. Na podlagi nobene trditve v zvezi z besedilom tega člena ni mogoče šteti, da so sodni postopki, na katere se nanaša odstavek 2, druga alinea, tega člena le tisti, ki potekajo pred sodišči Unije ali njenih držav članic.
59 Ta ugotovitev je podprta s celotnim besedilom Uredbe št. 1049/2001, ki določa zvezo z Unijo ali njenimi državami članicami le za določene vidike ureditve, ki jih ureja. Člen 1(a) te uredbe določa, da morajo institucije Unije odobriti dostop do svojih dokumentov. Člen 2(1) Uredbe št. 1049/2001 določa, da so upravičenci do dostopa državljani Unije ter fizične ali pravne osebe s prebivališčem ali statutarnim sedežem v eni od držav članic, pri čemer pa lahko institucije na podlagi člena 2(2) dovolijo dostop do dokumentov tudi drugim osebam. Dokumenti, za katere se uporablja Uredba št. 1049/2001, so v skladu s členom 2(3) tisti dokumenti, ki jih institucije pripravijo ali prejmejo na vseh področjih delovanja Unije, vključno s tistimi, ki se v skladu z uvodno izjavo 7 te uredbe nanašajo na skupno zunanjo in varnostno politiko ter na policijsko sodelovanje in sodelovanje sodstva v kazenskih zadevah.
60 Dalje, nič v Uredbi št. 1049/2001 ne nasprotuje temu, da sodni postopek, ki se želi zavarovati z izjemo iz člena 4(2), druga alinea, poteka pred sodiščem, ki ne spada v pravni red Unije, niti v pravne rede držav članic.
61 Nobena od trditev tožeče stranke ne ovrže tega sklepa.
62 Prvič, okoliščini, da Unija ni članica OZN in da ni podvržena jurisdikciji ICTY, ne vplivata na zakonitost izpodbijane odločbe, ker uporaba izjeme, katere namen je varstvo sodnega postopka, ni odvisna od zveze med institucijo, ki ji je bila predložena prošnja za dostop do dokumentov na podlagi Uredbe št. 1049/2001 in sodiščem, pred katerim poteka postopek, predvsem pa ne od tega, ali je institucija Unije lahko stranka v postopku, ki poteka pred tem sodiščem. Spomniti je namreč treba, da se pravica dostopa do dokumentov institucij izvaja brez poseganja v varstvo sodnih postopkov (zgoraj v točki 30 navedena sodba Švedska in drugi proti API in Komisiji, točka 84), ne da bi bil določen kakšen drug pogoj. V vsakem primeru velja enako za trditev, v skladu s katero ICTY za Svet obstaja le dejansko in ne pravno ter za trditev, da Svet ni dokazal, da bi mu ICTY naložil kakršnokoli sankcijo, če bi zaprošene dokumente posredoval tožeči stranki. Na podlagi nobene od teh trditev ni mogoče postaviti pod vprašaj možnosti uporabe izjeme, ki se nanaša na varstvo sodnih postopkov v korist postopka, ki poteka pred ICTY.
63 Drugič, kot brezpredmetne je treba razglasiti tudi trditve, v skladu s katerimi, prvič, izpodbijana odločba odraža voljo Sveta, da se podvrže jurisdikciji ICTY, česar ne določa nobena pogodba, in drugič, ni mogoče, da bi nezavezujoči mednarodni odnosi prevladali nad pravicami, ki jih imajo evropski državljani na podlagi primarnega prava. V zvezi s tem je treba spomniti, da je Svet s tem, ko je sprejel izpodbijano odločbo, zgolj uporabil Uredbo št. 1049/2001 in med drugim ureditev izjem, ki jo ta določa (glej točko 45 zgoraj). Tako na podlagi ničesar ni mogoče trditi, da je Svet s tem svojo pristojnost in akte podvrgel jurisdikciji ICTY ali da je s svojim ravnanjem povzročil, da bi domnevno nezavezujoči mednarodni odnosi prevladali nad pravicami, ki izhajajo iz primarnega prava. Če tožeča stranka s tem očitkom zatrjuje neskladnost posredovanja dokumentov s strani Sveta ICTY s primarnim pravom, je treba spomniti, da se obravnavani spor ne nanaša na zakonitost aktov, s katerimi je Svet posredoval oziroma izmenjal podatke z ICTY oziroma odvetniki A. Gotovine.
64 Tretjič, tudi trditve, navedene v repliki v zvezi s tem, kar je bilo navedeno zgoraj v točkah od 60 do 63, ne vplivajo na zakonitost izpodbijane odločbe. Ker je izjemo iz člena 4(2), druga alinea, Uredbe št. 1049/2001 mogoče uveljavljati kljub temu, da je postopek potekal pred ICTY, trditvi, da iz podvrženosti držav članic predpisom OZN ni mogoče sklepati na podvrženost Unije tem istim predpisom, in da obveznost držav kandidatk za pristop k Uniji, da sodelujejo z ICTY, ni pravno pravilo, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati zoper tožečo stranko, nikakor ne vplivata na izpodbijano odločbo.
65 Iz zgoraj navedenega je razvidno, da lahko izjema, določena v členu 4(2), druga alinea, Uredbe št. 1049/2001 varuje sodni postopek, ki poteka pred ICTY in da je treba zato prvi očitek drugega tožbenega razloga zavrniti.
– Dokumenti, ki jih je mogoče varovati na podlagi izjeme v zvezi z varstvom sodnih postopkov
66 Prvič, spomniti je treba, da je bilo razsojeno, da je treba izraz „sodni postopki“ razlagati tako, da varstvo javnega interesa nasprotuje razkritju vsebine dokumentov, pripravljenih samo za posamezen sodni postopek (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 6. julija 2006 v združenih zadevah Franchet in Byk proti Komisiji, T‑391/03 in T‑70/04, ZOdl., str. II‑2023, točka 88 in navedena sodna praksa; glej tudi zgoraj v točki 30 navedeno sodbo Švedska in drugi proti API in Komisiji, točka 78).
67 Prav tako je bilo v okviru zadeve v zvezi s Komisijo že odločeno, da je treba z izrazom „dokumenti, pripravljeni samo za posamezen sodni postopek“ razumeti vložene vloge in akte, interne dokumente v zvezi z obravnavanjem tekoče zadeve in s komunikacijo v zvezi z zadevo med zadevnim generalnim direktoratom in pravno službo ali odvetniško pisarno, pri čemer je cilj te razmejitve področja uporabe izjeme v navedeni zadevi po eni strani zagotovitev varstva notranjega dela na Komisiji ter po drugi strani zaupnost in varovanje načela poklicne tajnosti odvetnikov (zgoraj v točki 66 navedena sodba Franchet in Byk proti Komisiji, točka 90).
68 Drugič, iz točk od 10 do 12 izpodbijane odločbe je razvidno, da je Svet na podlagi izjeme iz člena 4(2), druga alinea, Uredbe št. 1049/2001 zavrnil dostop do korespondence med tožilcem oziroma prvim senatom prve stopnje ICTY na eni strani in GS/VP na drugi strani, ter do k njej priloženih dokumentov, med katerimi so tudi poročila. Izjema, katere cilj je varstvo sodnih postopkov, je bila tako uporabljena za zavrnitev dostopa do vseh zaprošenih dokumentov.
69 Tretjič, navesti je treba, da je bilo Splošno sodišče v okviru pripravljalnih ukrepov seznanjeno z vsemi dokumenti, do katerih je bil dostop zavrnjen.
70 V dokumentih, ki so bili predloženi Splošnemu sodišču, je bilo zajetih 40 dopisov: 19 dopisov GS/VP, 15 dopisov tožilca ICTY in 6 dopisov prvega senata prve stopnje ICTY. V prilogah k 37 dopisom so bili dokumenti, 10 izmed njih je obsegalo seznam dokumentov, ki niso bili priloženi, 27 pa je obsegalo večinoma poročila, pa tudi zahteve oziroma vloge obrambe A. Gotovine in odločbe oziroma sklepe, ki jih je izdalo ICTY.
71 Na tej točki je treba ugotoviti, da je Svet tako v izpodbijani odločbi, podrobneje v točki 12 njene obrazložitve, kot v odgovoru na tožbo storil dve napaki. Trdil je, prvič, da so bila k dopisom, izmenjanim s tožilcem ICTY oziroma prvim senatom prve stopnje ICTY, priložena samo poročila, in drugič, da so bila ta poročila priložena k dopisom GS/VP. Vendar je iz preučitve dokumentov, ki jih je predložil Svet, razvidno, da so bila poročila priložena tudi k sedmim dopisom tožilca ICTY (dokumenti št. 1, 2, 8, 15, 17, 22 in 23 v prilogi k izpodbijani odločbi) in k dvema dopisoma prvega senata prve stopnje (dokumenta št. 4 in 16 v prilogi k izpodbijani odločbi).
72 Dokumenti, ki niso poročila, so pa priloženi k izmenjanim dopisom, se nahajajo v petih dopisih ICTY (dokumenti št. 4, 13, 16, 24 in 27 v prilogi k izpodbijani odločbi). Kot je že bilo navedeno zgoraj v točki 70, gre za odločbe oziroma sklepe, ki jih je sprejel prvi senat prve stopnje ICTY. Zajemajo, prvič, odredbo, naj GS/VP predloži dokumente ali podatke, h katerim so priloženi tozadevni predlogi obrambe A. Gotovine, drugič, vročitev GS/VP zahteve obrambe za posredovanje poročil, ki so ji bile priložene priloge, in poziv, naj odgovori, tretjič, vročitev replike obrambe GS/VP in poziv, naj predloži dupliko, ki se še vedno nanaša na posredovanje poročil, četrtič, vročitev te replike GS/VP in poziv, naj predloži dupliko, vendar prevedeno v francoščino, in petič, poziv GS/VP, naj poišče določena poročila, ki naj bi obstajala na podlagi določenih indicev, in navede razloge, iz katerih jih, če je tako, ni v arhivih ECMM.
73 Glede dopisov, izmenjanih med tožilcem ICTY in GS/VP, je treba ugotoviti, da se vsi nanašajo na možnost uporabe poročil v okviru postopka, ki je bil pred tem sodiščem začet med drugim zoper A. Gotovino. Iz preučitve teh različnih dopisov, ki jo je opravilo Splošno sodišče, je razvidno, da je tožilec ICTY večkrat prosil GS/VP za dovoljenje za razkritje poročil obrambi A. Gotovine in drugih dveh obdolžencev, da bi se lahko podatki, ki jih morda vsebujejo ta poročila, uporabili kot obremenilni dokazi zoper njih oziroma nasprotno kot razbremenilni dokazi. Tožilec ICTY je GS/VP tudi predlagal, naj navede poročila, na katera se nanaša pravilo zaupnosti, določeno v členu 70(B) Poslovnika ICTY, ki se je uporabljalo za njih, ko so bili posredovani ICTY. Dopisi GS/VP vsebujejo odgovore na prošnje tožilca, s katerimi je GS/VP dovolil razkritje poročil v okviru sodnega postopka pred ICTY, s tem, da so bile tožilcu ICTY posredovane prečiščene različice poročil, ki jih je treba posredovati obrambi A. Gotovine in obrambi drugih dveh obdolžencev. Več izmenjanih dopisov se je nanašalo na možnost, za katero je tožilec ICTY zaprosil GS/VP, naj v okviru sodnega postopka pred ICTY dovoli razkritje novih različic poročil, ki vsebujejo manj prikritih delov.
74 Iz zgornjih točk od 70 do 73 je razvidno, da so dokumenti, dostop do katerih je bil zavrnjen, dokumenti, ki so bili, razen poročil, sestavljeni samo za namene sodnega postopka. Namen vseh je bil posredovanje obremenilnih in razbremenilnih dokazov, za katere tožilec ICTY oziroma prvi senat prve stopnje ICTY menita, da so potrebni za potek kazenskega postopka proti A. Gotovini, I. Čermaku in M. Markaču. Ti dokumenti se torej nanašajo na vidik organizacije kazenskega postopka in razkrivajo način, kako so se sodni organi ICTY odločili voditi postopek, ter odzive obrambe in tretjega – pri čemer je zadnjenavedeni razlog za zaprošene dokaze – na ukrepe, ki so jih sprejeli navedeni organi, da bi pridobili dokaze, ki so potrebni za dober potek postopka.
75 Te dokumente, ki so bili sestavljeni samo za namene posameznega sodnega postopka, je zato načeloma mogoče varovati pred razkritjem, ki je bilo zaprošeno na podlagi Uredbe št. 1049/2001, na podlagi uporabe izjeme, katere namen je varstvo sodnih postopkov, določene v členu 4(2), druga alinea, navedene uredbe.
76 V zvezi s poročili ni sporno, da so bila sestavljena v letih od 1991 do 1995, kar je deset let pred začetkom postopka zoper A. Gotovino, I. Čermaka in M. Markača, in da zato ni mogoče šteti, da so bila sestavljena samo za namene posebnega sodnega postopka (glej zgoraj v točki 66 navedeno sodbo Franchet in Byk proti Komisiji, točka 88 in navedena sodna praksa). Svet je na obravnavi sicer res zatrjeval, da so poročila zajeta z izjemo, ki se nanaša na varstvo sodnih postopkov, ker so dopisi, izmenjani med tožilcem ICTY oziroma prvim senatom prve stopnje ICTY na eni strani in GS/VP na drugi strani, sestavni del dokumentov, pripravljenih v okviru tega postopka in da bi morali poročila obravnavati enako kot navedene dopise. Vendar ta presoja ne omogoča ugotovitve, glede na katera merila ali pogoje bi lahko dokumente, ki na dan izdaje niso bili izključno namenjeni posameznemu sodnemu postopku, vseeno varovala izjema iz člena 4(2), druga alinea, Uredbe št. 1049/2001.
77 Zato je treba preizkusiti, ali bi bilo mogoče v obravnavani zadevi ob upoštevanju drugega in tretjega dela drugega tožbenega razloga dokumente, ki niso poročila in dostop do katerih je bil na podlagi izpodbijane odločbe zavrnjen, varovati pred vsakršnim razkritjem iz razlogov, ki jih je navedel Svet.
– Neobstoj možnosti, da se Svet razglasi za pristojen za odločanje o poštenosti sodnega postopka pred ICTY
78 V tem delu drugega tožbenega razloga tožeča stranka predstavlja več ozko povezanih očitkov.
79 Prvič, tožeča stranka ponavlja trditev, ki je bila navedena v okviru prvega tožbenega razloga, v skladu s katero naj bi Svet nezakonito štel, da so bili zaprošeni dokumenti zaupni, ne da bi jih opredelil v skladu s členom 9 Uredbe št. 1049/2001. Drugič, Svet naj bi se razglasil za pristojen za odločanje o poštenosti postopka, ki je potekal pred ICTY, medtem ko naj bi imelo navedeno sodišče kot neodvisen sodni organ prerogative, ki mu omogočajo varstvo njegovih podatkov in dokumentov, kot na primer člen 53 Poslovnika ICTY, ki pa naj jih ne bi uporabilo. Tretjič, tožeča stranka poudarja, da je Svet v izpodbijani odločbi nameraval možnost posredovanja zaprošenih dokumentov prepustiti samo odločitvi ICTY, kar bi privedlo do tega, da bi institucija opustila del svojih prerogativ, ki izhajajo iz primarnega prava, v korist tretjega subjekta. Čeprav je bil ta očitek naveden v okviru tretjega dela drugega tožbenega razloga, je iz replike jasno razvidno, da mu je nameravala tožeča stranka dati obseg, ki presega meje navedenega tretjega dela. Četrtič, tožeča stranka meni, da je Svet uporabil pravila ICTY, da bi izključil uporabo Uredbe št. 1049/2001.
80 Najprej je treba preizkusiti tretji očitek v zvezi z dejstvom, da je ob upoštevanju izpodbijane odločbe dostop do dokumentov, razen poročil (glej zgoraj točko 79), odvisen le od odločitve ICTY.
81 Svet je po tem, ko je v točki 10 obrazložitve izpodbijane odločbe opozoril na postopek, med katerim je prišlo do korespondence med GS/VP in tožilcem ICTY ali prvim senatom prve stopnje ICTY, preučil, ali bi lahko razkritje zaprošenih dokumentov oslabilo varstvo sodnih postopkov. V točki 11 obrazložitve izpodbijane odločbe je navedel, da so „zadevni dokumenti zajemali zaupne podatke v zvezi z organizacijo postopka zoper A. Gotovino“, za katero je odgovorno ICTY. Svet je nadaljeval s trditvijo, da v okviru takega postopka „lahko samo ICTY pretehta med interesi zadevnih strank in odloči, ali bi razkritje teh dokumentov lahko povzročilo nepopravljivo škodo kateri od strank v postopku ali poseglo v pravičnost postopka“. Svet meni, da je „iz posvetovanja z ICTY […] razvidno, da komunikacija [GS/VP] s tožilcem ICTY javnosti ni [bila] dostopna na podlagi pravil o preglednosti dejavnosti ICTY“ in da je glede korespondence med prvim senatom prve stopnje ICTY in GS/VP in vlog, izmenjanih med obrambo A. Gotovine in SG/VP v okviru postopka zoper A. Gotovino, „ICTY na podlagi upoštevnih pravil o preglednosti njegovih dejavnosti dal javnosti na razpolago dokumente iz te korespondence, ki niso zaupni, preko svoje baze sodnih podatkov“, vendar „je [bila] druga stranka iz te korespondence varovana pred vsakršnim razkritjem“.
82 Svet je tako v točki 12 obrazložitve izpodbijane odločbe zaključil, da bi se z „razkritjem dokumentov iz tekočega postopka pred ICTY, ki niso dostopni, razkrilo zaupne podatke o organizaciji postopka zoper A. Gotovino in bi škodilo dobremu poteku tekočega sodnega postopka […] pred ICTY in lojalnemu sodelovanju z mednarodnim sodiščem, ki ga je ustanovil Varnostni svet Združenih narodov“.
83 Najprej je treba opozoriti, da člen 4(4) Uredbe št. 1049/2001 določa, da se v primeru dokumentov tretje stranke institucija s to tretjo stranko posvetuje, da bi presodila, ali se lahko uporabi izjema iz člena 4(1) ali (2) te uredbe, razen če je že jasno, ali naj se dokument razkrije. Iz tega sledi, da se institucije niso dolžne posvetovati s prizadetimi tretjimi, če je jasno razvidno, da dokument mora biti razkrit oziroma da ne sme biti razkrit. V vseh drugih primerih se morajo institucije posvetovati z zadevnimi tretjimi strankami. Posvetovanje z zadevnimi tretjimi strankami je na splošno torej predhodni pogoj za določitev uporabe izjem od dostopa, določenih v členu 4(1) in (2) Uredbe št. 1049/2001, kadar gre za dokumente tretje osebe (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 30. januarja 2008 v zadevi Terezakis proti Komisiji, T‑380/04, neobjavljena v ZOdl., točka 54).
84 Čeprav Svet niti v izpodbijani odločbi niti v pisanjih v tem postopku ni navedel, da je sledil postopku, določenemu v členu 4(4) Uredbe št. 1049/2001, in se posvetoval z ICTY, preden se je odločil, ali bo odobril dostop do zaprošenih dokumentov, je treba ugotoviti, da je v tem primeru to storil, kot je implicitno razvidno iz točk 11 in 12 obrazložitve izpodbijane odločbe, čeprav nekateri izmed teh dokumentov niso dokumenti ICTY.
85 Drugič, iz točk 11 in 12 obrazložitve izpodbijane odločbe (glej točko 81 zgoraj) je razvidno, da je tveganje za oslabitev varstva sodnih postopkov, določenega v členu 4(2), druga alinea, Uredbe št. 1049/2001, v obravnavani zadevi razvidno iz same okoliščine, da dokumenti niso bili dostopni v skladu s predpisi ICTY. Iz posvetovanja Sveta z ICTY je namreč razvidno, da dopisi med SG/VP in tožilcem ICTY „javnosti niso dostopni na podlagi načela preglednosti dejavnosti ICTY“ in da je del dopisov med SG/VP in prvim senatom prve stopnje ICTY na podlagi istih pravil varovan pred vsakim razkritjem. V skladu z izpodbijano odločbo bi razkritje teh dokumentov, ker v okviru postopka pred ICTY niso dostopni tretjim osebam, razkrilo podatke, ki bi lahko ogrozili potek tekočega sodnega postopka.
86 Poleg tega je treba ugotoviti, da je Svet tako v pisanjih kot na obravnavi posebej vztrajal, da se je posvetoval z ICTY glede statusa zaprošenih dokumentov glede na pravila o preglednosti, ki veljajo za to sodišče. Svet je tako v odgovoru na tožbo poudaril okoliščino, da 32 od 40 dokumentov ob upoštevanju pravil o preglednosti, ki veljajo za ICTY, ni bilo dostopnih in menil, da je bila izpodbijana odločba sprejeta ob spoštovanju navedenih pravil.
87 Tretjič, spomniti je treba, da posvetovanje s tretjo osebo, ki ni država članica, določeno v členu 4(4) Uredbe št. 1049/2001, institucije ne zavezuje, ampak ji mora omogočiti, da presodi, ali se uporabi izjema, določena v odstavku 1 in 2 tega člena (zgoraj v točki 83 navedena sodba Terezakis proti Komisiji, točka 60).
88 V obravnavani zadevi je treba šteti, da je Svet, ker je le na podlagi okoliščine, da zaprošeni dokumenti niso bili dostopni v skladu s pravili o preglednosti ICTY, ki poleg tega v izpodbijani odločbi niso jasno opredeljena, ocenil, da je varstvo javnega interesa, kar zadeva mednarodne odnose, oslabljeno, menil, da ga zavezuje le pojasnilo ICTY. Svet je tako opustil diskrecijsko pravico, ki jo mora izvrševati pri ugotavljanju uporabe izjem od dostopa do dokumentov, določenih v Uredbi št. 1049/2001, podrobneje v členu 4(2), druga alinea, te uredbe (zgoraj v točki 83 navedena sodba Terezakis proti Komisiji, točka 64).
89 Taka ugotovitev je še bolj utemeljena, ker je iz preučitve dopisov, izmenjanih med GS/VP in tožilcem ICTY oziroma prvim senatom prve stopnje ICTY (glej zgoraj točki 72 in 73) razvidno, da čeprav se nanašajo na vse vidike organizacije postopka zoper A. Gotovino, I. Čermaka in M. Markača, so obremenilni oziroma razbremenilni dokazi, ki bi jih lahko uporabil tožilec ICTY in ki so bili posredovani obrambi A. Gotovine, v njih le opredeljeni, ne da bi bila razkrita vsebina teh dokazov. Navedeni dokazi so namreč zajeti v poročilih, ki ne spadajo na področje uporabe izjeme, določene v člen 4(2), druga alinea, Uredbe št. 1049/2001 (glej točko 76 zgoraj).
90 Zato in ne da bi bilo treba odločiti o preostalih očitkih drugega dela drugega tožbenega razloga, niti o tretjem delu istega tožbenega razloga, je treba odločiti, da je Svet napačno uporabil pravo, ker je opustil diskrecijsko pravico pri odločanju, ali se lahko dostop do dokumentov, razen poročil, zavrne zaradi tveganja oslabitve varstva sodnih postopkov.
Tretji tožbeni razlog: neobstoj tveganja za oslabitev varstva javnega interesa, kar zadeva mednarodne odnose, določenega v členu 4(1)(a), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001
91 Tožeča stranka meni, da je obrazložitev izpodbijane tožbe v zvezi z oslabitvijo varstva javnega interesa, kar zadeva mednarodne odnose, glede na naravo in vsebino dokumentov, za posredovanje katerih je zaprosila, napačna.
92 Tožeča stranka Svetu v bistvu očita, da je zoper njo uveljavljal izjemo v zvezi z varstvom mednarodnih odnosov, za dokumente, za dostop do katerih je zaprosila, pa se ta izjema ne uporablja, ker gre za odločbe Sveta v zvezi s posredovanjem dokumentov ICTY v okviru postopka zoper A. Gotovino in celotno korespondenco v zvezi s tem med institucijami Evropske unije in ICTY.
93 Svet je po tem, ko je preučil, ali bi lahko razkritje zaprošenih dokumentov oslabilo varstvo sodnih postopkov in pravnih nasvetov, v izpodbijani odločbi preučil, ali bi bilo varstvo javnega interesa, kar zadeva mednarodne odnose, določeno v členu 4(1)(a), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001, oslabljeno. Tako je v točki 13 obrazložitve izpodbijane odločbe navedel, da bi „objava poročil […], priloženih k dopisom [GS/VP] tožilcu ICTY, oslabila mednarodne odnose U[nije] in njenih držav članic z zadevnimi državami na Zahodnem Balkanu, ker bi bile razkrite podrobnosti stališč, presoj in analiz v zvezi s politično, z vojaško in varnostno situacijo v regiji, zaupno izmenjanih med različnimi akterji [ECMM]“. Svet je nato navedel, da so „ti podatki še vedno občutljivi, kot je [bilo] to razvidno iz interesa, ki se zanje kaže v okviru postopka pred ICTY“, in da bi „razkritje zadevnih dokumentov pomenilo precedens, ki bi bil v nasprotju s ciljem Unije, da nadaljuje svojo politiko do Zahodnega Balkana“. V točki 13 obrazložitve izpodbijane odločbe je zaključil, da je „[bila] zaupnost poročil ključni dejavnik za okrepitev zaupanja, dialoga in sodelovanja Unije z državami v tej regiji“.
94 Ugotoviti je treba, da je – v nasprotju s tem, kar je trdil Svet v odgovoru na tožbo in na obravnavi – izjema glede varstva javnega interesa, kar zadeva mednarodne odnose, omenjena le v točki 13 obrazložitve izpodbijane odločbe in se nanaša le na poročila, priložena k dopisom, izmenjanim med GS/VP in tožilcem ICTY oziroma prvim senatom prve stopnje ICTY.
95 Glede tveganja za oslabitev mednarodnih odnosov, ker bi razkritje drugih dokumentov kot so poročila škodilo lojalnemu sodelovanju Unije z ICTY, ki ga je ustanovil Varnostni svet Združenih narodov, je gotovo res, da je bil pojem lojalnega sodelovanja naveden v točkah 12 in 14 obrazložitve izpodbijane odločbe. Vendar iz sistematike navedene odločbe ni razvidno, da se s tem pojmom podpira uveljavljanje izjeme v zvezi z varstvom mednarodnih odnosov. Lojalno sodelovanje je namreč navedeno v točki 12 obrazložitve izpodbijane odločbe in se nanaša na oslabitev dobrega poteka sodnih postopkov pred ICTY. Svet v točki 14 obrazložitve izpodbijane odločbe navaja, da je obveznost sodelovanja z ICTY, kot se zahteva v skladu z upoštevnimi resolucijami Varnostnega sveta ZN, zavezujoča za vse države članice Unije in da je mednarodno sodelovanje cilj skupne zunanje in varnostne politike, ki je določen v členu 11(1) PEU. Svet je s temi ugotovitvami odgovoril na potrdilno prošnjo tožeče stranke, ki je ugovarjala – z argumenti, ki so v bistvu enaki tistim, navedenim zgoraj v točki 50 – možnosti, da bi se Svet skliceval na izjemo varstva sodnih postopkov kar zadeva postopek pred ICTY. Poleg tega je treba opozoriti, da je Svet šele v fazi izpodbijane odločbe prvič navedel tveganje za oslabitev varstva javnega interesa, kar zadeva mednarodne odnose.
96 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da, kot trdi tožeča stranka, izjema iz člena 4(1)(a), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001 v izpodbijani odločbi varuje samo poročila. Ta ugotovitev pa nikakor ne vpliva na utemeljenost navedene odločbe v delu, v katerem Svet v njej zavrača dostop do poročil. Tožeča stranka v tožbi namreč ni navedla nobenega tožbenega razloga ali trditve glede tega, da Svet ni dokazal, da bi razkritje poročil lahko oslabilo izjemo v zvezi z varstvom mednarodnih odnosov oziroma da Svet ni opravil konkretnega in posamičnega preizkusa poročil.
97 Zato je treba tretji tožbeni razlog v vsakem primeru zavrniti.
98 Izpodbijano odločbo je treba zato v delu, v katerem je dostop do dokumentov, razen poročil, zavrnjen, razglasiti za nično. V preostalem je treba tožbo zavrniti, ne da bi bilo treba odločati o četrtem tožbenem razlogu niti ugoditi predlogu tožeče stranke iz njenega dopisa z dne 6. decembra 2010 za sprejetje ukrepa procesnega vodstva.
99 Glede zahteve za izključitev zastopnikov Sveta iz postopka na podlagi člena 41(1), drugi pododstavek, Poslovnika je treba ugotoviti, da ravnanje, ki se očita tem zastopnikom, in sicer, da Splošnega sodišča niso obvestili o obstoju odločbe v zadevi Tožilec proti A. Gotovini, I. Čermaku in M. Markaču (točka 18 zgoraj), v obravnavani zadevi ne more biti razlog za izključitev iz postopka.
Stroški
100 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Vendar pa lahko Splošno sodišče v skladu z odstavkom 3 istega člena odloči, da če vsaka stranka uspe samo deloma, se stroški delijo ali vsaka stranka nosi svoje stroške.
101 Ker sta tožeča stranka in Svet samo delno uspela s svojimi predlogi, je treba odločiti, da vsak od njiju nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi razširjeni senat)
razsodilo:
1. Odločba Sveta Evropske unije z dne 7. decembra 2009, s katero je bil I. Jurašinoviću zavrnjen dostop do nekaterih odločb o tem, da se Mednarodnemu kazenskemu sodišču za nekdanjo Jugoslavijo posreduje dokumente, za katere je to sodišče zaprosilo v okviru postopka zoper A. Gotovino, in do celotne korespondence, ki so jo v zvezi s tem institucije Evropske unije izmenjale s tem sodiščem, skupaj z morebitnimi prilogami, zlasti s prvotnimi zahtevami tega sodišča in odvetnikov A. Gotovine za posredovanje dokumentov se v delu, v katerem je dostop do korespondence med Svetom in navedenim sodiščem ter do drugih dokumentov, razen poročil opazovalne misije Evropske skupnosti, priloženih k tej korespondenci, zavrnjen, razglasi za nično.
2. V preostalem se tožba zavrne.
3. Vsaka stranka nosi svoje stroške.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 3. oktobra 2012.
Podpisi