SKLEP PREDSEDNIKA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

z dne 12. septembra 2013

Zadeva F‑78/13 R

Stéphane De Loecker

proti

Evropski službi za zunanje delovanje (ESZD)

„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenec – Prerazporeditev – Postopek za izdajo začasne odredbe – Predlog za odlog izvršitve – Nujnost – Neobstoj“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 278 PDEU in 157 PESAE, ter člena 279 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE na podlagi njenega člena 160a, s katero S. De Loecker predlaga, naj se do 15. novembra 2013 odloži izvršitev odločbe z dne 15. julija 2013, s katero ga je organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) v interesu službe premestil iz njegovega delovnega mesta v Bujumburi (Burundi) na delovno mesto v Bruslju (Belgija), in takojšnjo odložitev izvršitve te odločbe do izdaje sklepa, ki bo ustavil postopek za izdajo začasne odredbe.

Odločitev:      Predlog za izdajo začasne odredbe S. De Loeckerja se zavrne. Odločitev o stroških se pridrži.

Povzetek

1.      Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za izdajo – „Fumus boni juris“ – Nujnost – Kumulativnost – Tehtanje vseh zadevnih interesov

(člena 278 PDEU in 279 PDEU; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 102(2))

2.      Začasna odredba – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za izdajo – Nujnost – Resna in nepopravljiva škoda – Dokazno breme – Nepremoženjska škoda, ki je ni mogoče ustrezneje povrniti z začasno odredbo kot v postopku v glavni stvari – Neobstoj nujnosti

(člena 278 PDEU in 279 PDEU; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 102(2))

3.      Začasna odredba – Pogoji dopustnosti – Vloga – Formalne zahteve – Navajanje razlogov, ki na prvi pogled upravičujejo odobritev predlaganih ukrepov

(člena 278 PDEU in 279 PDEU; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člena 35(1)(d) ter 102(2) in (3))

1.      V skladu s členom 102(2) Poslovnika Sodišča za uslužbence je treba v predlogih za izdajo začasnih odredb med drugim navesti okoliščine, iz katerih izhaja nujnost, ter dejanske in pravne razloge, ki na prvi pogled izkazujejo utemeljenost predlaganih začasnih odredb.

Pogoja glede nujnosti in očitne utemeljenosti predloga (fumus boni juris) sta kumulativna, zato je treba predlog za izdajo začasnih ukrepov zavrniti, če eden od njiju ni izpolnjen. Sodnik za začasne odredbe pretehta tudi zadevne interese.

(Glej točki 17 in 18.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 3. julij 2008, Plasa proti Komisiji, F‑52/08 R, točka 21 in navedena sodna praksa; 15. februar 2011, de Pretis Cagnodo in Trampuz de Pretis Cagnodo proti Komisiji, F‑104/10 R, točka 16.

2.      Cilj postopka za izdajo začasne odredbe ni zagotoviti povrnitev škode, temveč zagotoviti polni učinek sodbe v glavni stvari. Za dosego tega cilja morajo biti predlagani ukrepi nujni, tako da so za preprečitev resne in nepopravljive škode za interese tožeče stranke sprejeti ter morajo učinkovati že pred sprejetjem odločbe v postopku v glavni stvari.

Poleg tega je dokazno breme, da ji bo med čakanjem na izid postopka v glavni stvari nastala resna in nepopravljiva škoda, na strani stranke, ki predlaga izdajo začasnih ukrepov.

Iz tega sledi, da pogoj glede nujnosti ni izpolnjen, če sprejetje predlaganih začasnih ukrepov zatrjevane nepremoženjske škode ne more odpraviti bolj kot morebitna razglasitev ničnosti sporne odločbe v okviru postopka v glavni stvari.

(Glej točki 20 in 25.)

Napotitev na:

Sodišče: 25. marec 1999, Willeme proti Komisiji, C‑65/99 P(R), točka 62;

Sodišče prve stopnje: 10. september 1999, Elkaïm in Mazuel proti Komisiji, T‑173/99 R, točka 25; 19. december 2002, Esch-Leonhardt in drugi proti ECB, T‑320/02 R, točka 27; 25. november 2003, Clotuche proti Komisiji, T‑339/03 R, točka 24.

3.      Kot izhaja iz člena 35(1)(d) v povezavi s členom 102(2) in (3) Poslovnika Sodišča za uslužbence, mora že sam predlog za izdajo začasne odredbe toženi stranki omogočiti, da pripravi svojo obrambo, sodniku za začasne odredbe pa, da po potrebi brez drugih dodatnih informacij odloči o bistvenih dejanskih in pravnih elementih, na katerih ta temelji in ki morajo izhajati iz samega besedila predloga za izdajo začasne odredbe.

(Glej točko 32.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: 27. april 2010, Parlament proti U, T‑103/10 P(R), točka 40 in navedena sodna praksa.