Zadeva C‑663/22
Expedia Inc.
proti
Autorità per le Garanzie nelle Comunicazioni
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Tribunale Amministrativo Regionale per il Lazio)
Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 30. maja 2024
„Predhodno odločanje – Uredba (EU) 2019/1150 – Členi 1, 15, 16 in 18 – Cilj – Izvrševanje – Nadzor – Pregled – Ukrepi, ki jih sprejme država članica – Obveznost predložitve informacij o ekonomskem stanju ponudnika spletnih posredniških storitev“
Približevanje zakonodaj – Elektronsko poslovanje – Uredba 2019/1150 – Spletne posredniške storitve – Ukrepi, ki jih sprejmejo države članice – Obveznost, naložena ponudnikom takih storitev, pod grožnjo sankcij, da predložijo informacije o svojem ekonomskem stanju – Upravičenost zaradi ustreznega in učinkovitega izvrševanja te uredbe – Neobstoj
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta 2019/1150, uvodne izjave 7, 46 in 51 ter členi 1(5), 15, 16 in 18)
(Glej točke od 41 do 44, 47 in od 52 do 58 ter izrek.)
Povzetek
Sodišče, pri katerem je Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija) vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, je prvič razlagalo Uredbo 2019/1150,(1) pri čemer je podalo pojasnila glede polja proste presoje, ki ga imajo države članice pri sprejemanju nacionalnih ukrepov za zagotavljanje ustreznega in učinkovitega izvrševanja te uredbe.(2)
Expedia Inc. je družba s sedežem v Seattlu (Združene države), ki upravlja digitalne platforme za spletno rezervacijo nastanitve in potovanj. Za to družbo kot ponudnico spletnih posredniških storitev v Italiji velja obveznost, da Autorità per le Garanzie nelle Comunicazioni (nadzorni organ za komunikacije, Italija; v nadaljevanju: AGCOM) pošlje dokument z naslovom „Informativa economica di sistema“ (sistemsko ekonomsko poročilo),(3) v katerega je treba vključiti informacije o ekonomskem stanju ponudnika. Če se to poročilo organu AGCOM ne pošlje ali če se posredujejo netočni podatki, se uporabijo sankcije.
Ker je predložitveno sodišče dvomilo o združljivosti take obveznosti s pravom Unije, je odločilo, da Sodišče v bistvu vpraša, ali je treba Uredbo 2019/1150 razlagati tako, da upravičuje, da država članica sprejme ukrepe, v skladu s katerimi – pod grožnjo sankcij – za ponudnike spletnih posredniških storitev, da bi lahko opravljali svoje storitve v tej državi članici, velja obveznost, da organu te države članice periodično pošljejo dokument o svojem ekonomskem stanju, v katerem morajo biti podrobno navedene številne informacije zlasti o prihodkih teh ponudnikov.
Presoja Sodišča
Sodišče je najprej opozorilo, da če izvajanje nekaterih določb uredbe to zahteva, lahko države članice pod nekaterimi pogoji sprejmejo ukrepe za izvajanje te uredbe.
V obravnavanem primeru je Sodišče želelo ugotoviti, kakšen je cilj Uredbe 2019/1150 in njenih določb, s katerimi je državam članicam dodeljena vloga pri njenem izvrševanju.
Na prvem mestu, Sodišče je ugotovilo, da Uredba 2019/1150(4) ponudnikom zadevnih storitev nalaga posebne obveznosti, ki se nanašajo na preglednost in pravičnost pogojev, ki se uporabljajo za poslovne uporabnike spletnih posredniških storitev,(5) ter vsebuje določbe o izvensodnem in sodnem reševanju sporov med takimi ponudniki in poslovnimi uporabniki. Tako morajo biti informacije, ki jih države članice na zahtevo predložijo Evropski komisiji na podlagi členov 16 in 18 Uredbe 2019/1150, ustrezne za to, da se tej instituciji omogoči spremljanje sprememb v razmerjih med drugim med ponudniki spletnih posredniških storitev in poslovnimi uporabniki ali pripravo poročil o oceni te uredbe.
Ker je cilj Uredbe 2019/1150 vzpostavitev pravičnega, predvidljivega, trajnostnega in zaupanja vrednega spletnega poslovnega okolja za spletne poslovne transakcije na notranjem trgu, v katerem so poslovni uporabniki deležni ustrezne preglednosti, pravičnosti in učinkovitih pravnih sredstev, je informacije, ki jih zberejo nacionalni organi, mogoče opredeliti kot „ustrezne“ v smislu členov 16 in 18 te uredbe, le če so dovolj neposredno povezane s tem ciljem. Vendar država članica iz naslova izvrševanja Uredbe 2019/1150 ne more zbirati informacij po samovoljni izbiri z obrazložitvijo, da bi jih Komisija lahko pozneje zahtevala pri opravljanju svoje naloge spremljanja in pregleda te uredbe, saj ta uredba od držav članic ne zahteva, da na lastno pobudo zbirajo take informacije.
Na drugem mestu, kadar država članica nalogo nadzora nad izvrševanjem te uredbe v skladu s členom 15 Uredbe 2019/1150 zaupa upravnemu organu, so informacije, ki jih ta organ lahko zbere v okviru opravljanja te naloge, primerne za uresničevanje cilja te uredbe le, če so dovolj neposredno povezane s tem ciljem. To ne velja za informacije v zvezi z ekonomskim stanjem ponudnikov spletnih posredniških storitev v povezavi s ciljem Uredbe 2019/1150. Informacije, ki se od ponudnikov teh storitev zahtevajo na podlagi Uredbe 2019/1150, se morajo namreč nanašati na pogoje opravljene storitve, zlasti za to, da se pristojnim organom omogoči poznavanje in ocenjevanje pravičnosti pogodbenih pogojev, ki jih ti ponudniki določijo za poslovne uporabnike spletnih posredniških storitev v Uniji. Povezava med ekonomskim stanjem ponudnika takih storitev na eni strani in načini, v okviru katerih se te storitve opravljajo v korist poslovnih uporabnikov, na drugi, pa je lahko – če sploh obstaja – le posredna.
Zato je Sodišče ugotovilo, da Uredba 2019/1150 ne upravičuje, da država članica za ustrezno in učinkovito izvrševanje te uredbe sprejme ukrepe, v skladu s katerimi – pod grožnjo sankcij – za ponudnike spletnih posredniških storitev, da bi lahko opravljali svoje storitve v tej državi članici, velja obveznost, da organu te države članice periodično pošljejo dokument o svojem ekonomskem stanju, v katerem morajo biti podrobno navedene številne informacije zlasti o prihodkih teh ponudnikov.