Zadeva C‑114/12

Evropska komisija

proti

Svetu Evropske unije

„Ničnostna tožba – Zunanje delovanje Evropske unije – Mednarodni sporazumi – Varstvo sorodnih pravic RTV organizacij – Pogajanja o konvenciji Sveta Evrope – Sklep Sveta in predstavnikov vlad držav članic o odobritvi sodelovanja Unije in držav članic v pogajanjih – Člen 3(2) PDEU – Izključna zunanja pristojnost Unije“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 4. septembra 2014

1.        Ničnostna tožba – Izpodbojni akti – Pojem – Akti Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta – Vključitev

(člena 218(3) in (4) in 263 PDEU)

2.        Mednarodni sporazumi – Sklenitev – Pristojnost Unije – Konvencija Sveta Evrope o varstvu pravic RTV organizacij – Izključnost – Utemeljitev – Vplivanje na pravila Unije iz direktiv 93/83, 2001/29, 2004/48, 2006/115 in 2006/116

(člen 3(2) PDEU; direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2001/29, 2004/48, 2006/115 in 2006/116)

3.        Mednarodni sporazumi – Sklenitev – Pristojnost Unije – Izključnost – Merilo presoje – Obstoj skupnih pravil Unije na določenem področju, ki so vsebovana v različnih pravnih instrumentih – Nevplivanje

(člen 3(2) PDEU)

1.        Sklep Sveta in predstavnikov držav članic o odobritvi sodelovanja Unije in držav članic v pogajanjih o mednarodnem sporazumu vsebuje pooblastilo za pogajanje Komisije po eni strani ter pooblastilo za pogajanje držav članic in predsedstva Sveta po drugi. Iz tega nujno izhaja, da je Svet sodeloval pri dodelitvi obeh pooblastil. Zato je tožba – čeprav se deloma nanaša na sklep, ki so ga sprejeli predstavniki držav članic kot predstavniki svojih vlad in ne kot člani Sveta – zoper izpodbijani sklep v celoti dopustna.

(Glej točki 38 in 41.)

2.        Podano je tveganje, da se z mednarodnimi zavezami vpliva na skupna pravila Unije ali spremeni njihovo področje uporabe, ki upravičuje izključno zunanjo pristojnost Unije, če te zaveze spadajo na področje uporabe teh pravil ali vsaj na področje, ki je v velikem delu zajeto z navedenimi pravili.

Vsebina pogajanj za konvencijo Sveta Evrope o varstvu sorodnih pravic RTV organizacij, kot je določena s priporočilom iz leta 2002, memorandumom iz leta 2008 in poročilom iz leta 2010, spada na področje, ki je pretežno zajeto s skupnimi pravili Unije. Iz Direktive 93/83 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo, Direktive 2001/29 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi, Direktive 2004/48 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine, Direktive 2006/115 o pravici dajanja v najem in pravici posojanja ter o določenih pravicah, sorodnih avtorski, na področju intelektualne lastnine in Direktive 2006/116 o trajanju varstva avtorske pravice in določenih sorodnih pravic namreč izhaja, da so te pravice v pravu Unije del usklajenega pravnega okvira, katerega namen je zlasti zagotoviti dobro delovanje notranjega trga in s katerim je bil vzpostavljen sistem okrepljenega in enotnega varstva v korist RTV organizacij.

Ta pogajanja lahko torej vplivajo na skupna pravila Unije ali spremenijo področje njihove uporabe. Zato ta pogajanja spadajo v izključno pristojnost Unije.

(Glej točke 68, 70, 79 in 102.)

3.        Izključno zunanjo pristojnost je treba utemeljiti z ugotovitvami iz konkretne analize razmerja med predvidenim mednarodnim sporazumom in veljavnim pravom Unije, iz katere izhaja, da bi lahko tak sporazum vplival na skupna pravila Unije ali spremenil področje njihove uporabe.

V zvezi s tem okoliščina, da je bil navedeni usklajeni pravni okvir vzpostavljen z različnimi pravnimi instrumenti, ne more vzbuditi dvoma o utemeljenosti takega pristopa.

Presoja tveganja za vpliv mednarodnih zavez na skupna pravila Unije ali spremembo področja njihove uporabe namreč ne bi smela biti odvisna od umetnega razlikovanja, ki temelji na obstoju ali neobstoju takih pravil v edinem pravnem instrumentu Unije.

(Glej točke 74, 81 in 82.)