-SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti razširjeni senat)
z dne 12. julija 2023(*)
„Trgovinska politika – Zaščita pred učinki ekstrateritorialne uporabe zakonodaje, ki jo sprejme tretja država – Omejevalni ukrepi Združenih držav Amerike proti Iranu – Sekundarne sankcije, ki fizičnim in pravnim osebam Unije preprečujejo poslovanje z družbami, za katere veljajo ti ukrepi – Prepoved upoštevanja take zakonodaje – Člen 5, drugi odstavek, Uredbe (ES) št. 2271/96 – Sklep Komisije, s katerim se dovoli pravni osebi Unije, da spoštuje navedeno zakonodajo – Obveznost obrazložitve – Retroaktivni učinek dovoljenja – Upoštevanje interesov podjetja, na katerega se nanašajo omejevalni ukrepi tretje države – Pravica do izjave“
V zadevi T‑8/21,
IFIC Holding AG s sedežem v Düsseldorfu (Nemčija), ki jo zastopata C. Franz in N. Bornemann, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopa M. Kellerbauer, agent,
tožena stranka,
ob intervenciji:
Clearstream Banking AG s sedežem v Eschbornu (Nemčija), ki jo zastopata C. Schmitt in T. Bastian, odvetnika,
intervenientka,
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti razširjeni senat),
ob posvetovanju v sestavi M. van der Woude, predsednik, A. Marcoulli (poročevalka), sodnica, S. Frimodt Nielsen, J. Schwarcz in R. Norkus, sodniki,
sodna tajnica: S. Jund, administratorka,
na podlagi pisnega dela postopka, zlasti:
– intervencijske vloge intervenientke, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 31. avgusta 2021,
– vloge za prilagoditev tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 21. junija 2022, ter stališč Komisije in intervenientke, vloženih v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 16. avgusta 2022 oziroma 1. septembra 2022,
na podlagi obravnave z dne 1. decembra 2022,
na podlagi dokaznega predloga, ki ga je tožeča stranka vložila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 17. marca 2023, sklepa z dne 4. aprila 2023 o ponovnem odprtju ustnega dela postopka in stališč Komisije glede navedenega dokaznega predloga, ki jih je Komisija vložila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 18. aprila 2023,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Tožeča stranka, družba IFIC Holding AG, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti Izvedbenega sklepa Komisije C(2020) 2813 final z dne 28. aprila 2020 o izdaji dovoljenja v skladu s členom 5, drugi odstavek, Uredbe Sveta (ES) št. 2271/96 z dne 22. novembra 1996 o zaščiti pred učinki ekstrateritorialne uporabe zakonodaje, ki jo je sprejela tretja država, in dejanji, ki na tej zakonodaji temeljijo ali iz nje izhajajo (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 10, zvezek 1, str. 75), intervenientki, družbi Clearstream Banking AG (v nadaljevanju: prvi izpodbijani sklep), Izvedbenega sklepa Komisije C(2021) 3021 final z dne 27. aprila 2021 o izdaji dovoljenja v skladu s členom 5, drugi odstavek, Uredbe št. 2271/96 intervenientki (v nadaljevanju: drugi izpodbijani sklep) in Izvedbenega sklepa Komisije C(2022) 2775 final, z dne 26. aprila 2022 o izdaji dovoljenja v skladu s členom 5, drugi odstavek, Uredbe št. 2271/96, intervenientki (v nadaljevanju: tretji izpodbijani sklep).
Dejansko stanje
2 Predsednik Združenih držav Amerike je 8. maja 2018 napovedal svojo odločitev o umiku Združenih držav Amerike iz iranskega jedrskega sporazuma, podpisanega 14. julija 2015 na Dunaju, in o ponovni uvedbi sankcij proti Iranu, ki so bile odpravljene na podlagi tega sporazuma. Te sankcije med drugim osebam, ki niso pod jurisdikcijo Združenih držav Amerike (sekundarne sankcije), kot so fizične in pravne osebe Evropske unije, prepovedujejo vzdrževanje trgovskih odnosov z osebami, navedenimi na „seznam[u] izrecno imenovanih državljanov in oseb, katerih premoženje je blokirano“ (Specially Designated Nationals and Blocked Persons List) (v nadaljevanju: seznam SDN), ki ga je sestavil Office of Foreign Assets Control (OFAC) (urad za nadzor nad tujim premoženjem (OFAC), Združene države).
3 Tožeča stranka je družba, ki je vpisana v sodni register Amtsgericht Düsseldorf (okrajno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija) in ima sedež v Düsseldorfu. Njene delnice so v posredni lasti iranske države.
4 Tožeča stranka ima deleže v različnih nemških podjetjih, na podlagi katerih je upravičena do dividend.
5 Tožeča stranka je od 5. novembra 2018 na seznamu SDN.
6 Intervenientka je nemška družba. Odgovorna je za urejanje poslov z vrednostnimi papirji, hrambo vrednostnih papirjev ter upravljanje domačih in tujih vrednostnih papirjev. Je edina skrbniška banka, ki je pooblaščena v Nemčiji. Intervenientka je med drugim zadolžena, da tožeči stranki izplačuje dividende na podlagi deležev, ki jih ima v nemških podjetjih.
7 Intervenientka je od novembra 2018 na ločenem računu blokirala dividende, dolgovane tožeči stranki, in zavrnila njihovo izplačilo tožeči stranki.
8 Tožeča stranka je 6. februarja 2020 pri Landgericht Frankfurt am Main (deželno sodišče v Frankfurtu na Majni, Nemčija) vložila tožbo zoper intervenientko, da bi pridobila informacije o statusu njenih dividend in njihovem izplačilu. V tem postopku je tožeča stranka izvedela, da je intervenientka na podlagi prvega izpodbijanega sklepa blokirala dividende, ki so ji bile dolgovane.
9 Intervenientka je pri Landgericht Frankfurt am Main (deželno sodišče v Frankfurtu na Majni) z vlogo z dne 5. novembra 2020, ki je bila tožeči stranki vročena 9. novembra 2020, na datum, za katerega je tožeča stranka navedla, da se je z njo seznanila, predložila prvi izpodbijani sklep.
10 Kot je razvidno iz prvega izpodbijanega sklepa, je intervenientka 8. novembra 2018 pri Evropski komisiji vložila vlogo za dovoljenje v smislu člena 5, drugi odstavek, Uredbe št. 2271/96.
11 Komisija je s prvim izpodbijanim sklepom ugodila vlogi intervenientke in ji dovolila, da upošteva nekatere zakone Združenih držav Amerike glede vrednostnih papirjev ali sredstev tožeče stranke za obdobje dvanajstih mesecev (v nadaljevanju: sporno dovoljenje). Z drugim in tretjim izpodbijanim sklepom, za katera tožeča stranka navaja, da je bila z njima seznanjena 25. maja 2022 pri Landgericht Frankfurt am Main (deželno sodišče v Frankfurtu na Majni), ki je datum, ko sta ji bila ta sklepa vročena med prilogami k vlogi intervenientke, je bilo sporno dovoljenje podaljšano za dvanajst mesecev.
Predlogi strank
12 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijane sklepe razglasi za nične;
– Komisiji naloži plačilo stroškov;
– intervenientki naloži plačilo njenih stroškov.
13 Komisija in intervenientka Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
14 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja štiri tožbene razloge, in sicer se prvi nanaša na kršitev pravice do izjave, drugi na kršitev člena 5, drugi odstavek, Uredbe št. 2271/96, tretji na kršitev obveznosti obrazložitve in četrti na napako pri presoji.
Uvodne ugotovitve
15 Namen Uredbe št. 2271/96 je, kot je razvidno iz njene šeste uvodne izjave, zaščita veljavnega pravnega reda, interesov Unije in interesov fizičnih ali pravnih oseb, ki uresničujejo pravice iz Pogodbe DEU, zlasti z odpravo, izničenjem, blokiranjem ali drugačno preprečitvijo učinkov zakonov in drugih predpisov, navedenih v Prilogi k navedeni uredbi (v nadaljevanju: zakoni iz priloge) (sodba z dne 21. decembra 2021, Bank Melli Iran, C‑124/20, EU:C:2021:1035, točka 35).
16 Člen 1 Uredbe št. 2271/96 v zvezi s tem določa, da želi zakonodajalec Unije z ukrepi, določenimi z navedeno uredbo, zagotoviti varstvo in preprečiti učinke ekstrateritorialne uporabe zakonov iz priloge, in dejanj, ki na njih temeljijo ali iz njih izhajajo, kadar takšna uporaba škodi interesom fizičnih in pravnih oseb iz člena 11, ki se ukvarjajo z mednarodno trgovino, prostim pretokom kapitala in sorodnimi trgovskimi dejavnostmi med Unijo in tretjimi državami (sodba z dne 21. decembra 2021, Bank Melli Iran, C‑124/20, EU:C:2021:1035, točka 36).
17 Kot izhaja iz od prve do pete uvodne izjave Uredbe št. 2271/96, je namen zakonov iz priloge, ki so navedeni v prilogi k tej uredbi, urediti dejavnosti fizičnih in pravnih oseb pod jurisdikcijo držav članic, pri čemer se ti zakoni ekstrateritorialno uporabljajo. S tem posegajo v veljavni pravni red ter škodujejo interesom Unije in interesom navedenih oseb, ker kršijo mednarodno pravo in ogrožajo uresničevanje ciljev Unije. Namen tega uresničevanja je namreč prispevati k usklajenemu razvoju svetovne trgovine in postopna odprava omejitev mednarodne trgovine s tem, da se kar najbolj spodbuja prosti pretok kapitala med državami članicami in tretjimi državami, ter odprava omejitev za neposredne naložbe, vključno z naložbami v nepremičnine, za ustanavljanje, za ponujanje finančnih storitev ali za sprejem vrednostnih papirjev na trge kapitala (sodba z dne 21. decembra 2021, Bank Melli Iran, C‑124/20, EU:C:2021:1035, točka 37).
18 Med zakoni iz priloge je tudi „Iran Freedom and Counter-Proliferation Act of 2012“ (zakon iz leta 2012 o svobodi in boju proti širjenju jedrskega orožja v Iranu), katerega uporabe – kot je razvidno iz četrte uvodne izjave Delegirane uredbe Komisije (EU) 2018/1100 z dne 6. junija 2018 o spremembi Priloge k Uredbi št. 2271/96 (UL 2018, L 199 I, str. 1) – Združene države Amerike, kot so naznanile 8. maja 2018, zaradi umika iz jedrskega dogovora z Iranom prav tako niso opustile (sodba z dne 21. decembra 2021, Bank Melli Iran, C‑124/20, EU:C:2021:1035, točka 38).
19 Osebe iz člena 11 Uredbe št. 2271/96 so med drugim na eni strani fizične osebe, ki prebivajo v Uniji in ki so državljani držav članic, in na drugi strani pravne osebe, ki so registrirane v Uniji (glej člen 11, točki 1 in 2, te uredbe).
20 Za uresničevanje ciljev, navedenih v točkah od 15 do 17 zgoraj, Uredba št. 2271/96 določa različna pravila. Tako člen 4 te uredbe s ciljem varstva veljavnega pravnega reda in interesov Unije v bistvu določa, da se odločbe zunaj Unije, ki uveljavljajo zakone iz priloge, ali dejanja, ki na njih temeljijo ali iz njih izhajajo, ne priznavajo in nikakor niso izvršljive. Z istim namenom je s prvim odstavkom člena 5 navedene uredbe fizičnim in pravnim osebam iz člena 11 te uredbe v bistvu prepovedano, da izpolnjujejo zahteve iz zakonov iz priloge ali dejanja, ki na teh zakonih temeljijo ali iz njih izhajajo, pri čemer drugi odstavek tega člena 5 kljub temu določa, da lahko te osebe vselej upoštevajo te zakone v celoti ali delno, če bi neupoštevanje povzročilo resno škodo njihovim interesom ali interesom Unije. Poleg tega člen 6 Uredbe št. 2271/96 zaradi zaščite interesov oseb iz člena 11 te uredbe določa, da imajo osebe, ki opravljajo dejavnost iz člena 1 navedene uredbe in jim je bila povzročena škoda z uporabo navedenih zakonov ali z navedenimi dejanji, pravico do povrnitve škode (sodba z dne 21. decembra 2021, Bank Melli Iran, C‑124/20, EU:C:2021:1035, točka 39).
21 Z istim namenom zaščite interesov oseb iz člena 11 Uredbe št. 2271/96 člen 2 te uredbe določa, da „[k]adar so ekonomski in/ali finančni interesi fizičnih in pravnih oseb iz [navedenega] člena 11 neposredno ali posredno prizadeti zaradi zakonov [iz priloge] ali dejanj, ki na njih temeljijo ali iz njih izhajajo, prizadeta fizična ali pravna oseba o tem obvesti Komisijo v 30 dneh od dneva, ko je prejela obvestilo“.
22 Člen 9 Uredbe št. 2271/96 nazadnje zagotavlja učinkovito uporabo teh pravil, tako da od držav članic zahteva, da določijo sankcije za primer kršitve navedenih pravil, pri čemer morajo biti te sankcije učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Te sankcije je tako treba določiti zlasti, kadar oseba iz člena 11 te uredbe krši prepoved iz člena 5, prvi odstavek, te uredbe (sodba z dne 21. decembra 2021, Bank Melli Iran, C‑124/20, EU:C:2021:1035, točka 40).
23 Tožbene razloge, ki jih navaja tožeča stranka, je treba preučiti ob upoštevanju teh ugotovitev.
Tretji tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve
24 Tožeča stranka trdi, da je Komisija kršila obveznost obrazložitve. Komisija naj ne bi zadostno obrazložila točk obrazložitve prvega izpodbijanega sklepa, saj ni upoštevala položaja tožeče stranke, ampak le položaj intervenientke, in člena 1 ter 3 prvega izpodbijanega sklepa naj bi bila glede časovne in stvarne opredelitve uporabe prvega izpodbijanega sklepa ter pogojev njegove uporabe dvoumna in nerazumljiva. Tožeča stranka trdi, da bi ji moralo biti omogočeno, da kot oseba, na katero se prvi izpodbijani sklepa nanaša in na katero ta sklep vpliva, ta sklep razume. Tožeča stranka trdi, da je te trditve mogoče uporabiti za drugi in tretji izpodbijani sklep, katerih obrazložitev je skoraj enaka. Poleg tega naj bi drugi in tretji izpodbijani sklep vsebovala določbo o njunem predčasnem prenehanju, ki je nejasna in nerazumljiva.
25 Komisija in intervenientka te trditve zavračata.
26 Člen 296 PDEU določa, da morajo biti pravni akti, ki jih sprejmejo institucije Unije, obrazloženi.
27 V skladu z ustaljeno sodno prakso v zvezi obveznostjo obrazložitve, ki izhaja iz člena 296 PDEU, mora biti obrazložitev prilagojena naravi zadevnega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je zadevni akt izdala, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z obrazložitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor (glej sodbo z dne 12. septembra 2017, Anagnostakis/Komisija, C‑589/15 P, EU:C:2017:663, točka 28 in navedena sodna praksa).
28 Kot prav tako izhaja iz ustaljene sodne prakse, je treba zahtevo po obrazložitvi presojati glede na okoliščine posameznega primera. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, ker se vprašanje, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz člena 296 PDEU, presoja ne le glede na besedilo tega akta, ampak tudi glede na njegov kontekst in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo z dne 12. septembra 2017, Anagnostakis/Komisija, C‑589/15 P, EU:C:2017:663, točka 29 in navedena sodna praksa).
29 Trditve tožeče stranke je treba presojati ob upoštevanju teh načel.
30 Na prvem mestu, tožeča stranka trdi, da je bila glede točk obrazložitve izpodbijanih sklepov kršena obveznost obrazložitve.
31 Vendar je treba po eni strani poudariti, da tožeča stranka ne navaja podrobno prav nobenega dela izpodbijanih sklepov niti nobene točke obrazložitve teh sklepov, ampak navaja le splošno trditev, ki ni niti natančna niti konkretna. Poleg tega je treba ugotoviti, da so v obrazložitvi izpodbijanih sklepov navedeni postopek, v katerem so bili sprejeti ti sklepi, in elementi, ki jih je Komisija pri tem upoštevala ter na podlagi katerih je sprejela odločitev, da intervenientki podeli sporno dovoljenje.
32 Na drugi strani, v delu, v katerem tožeča stranka trdi, da Komisija v obrazložitvi izpodbijanih sklepov ni upoštevala njenega stališča, ampak le stališče intervenientke, je treba poudariti, da se te trditve ne nanašajo na obrazložitev navedenih sklepov, ampak na njihovo utemeljenost, in se prekrivajo s trditvami, navedenimi v okviru prvega in četrtega tožbenega razloga, s katerimi bodo zato preučene v nadaljevanju. Enako velja za trditve tožeče stranke, ki se nanašajo na dejstva, ki jih je Komisija po njenem mnenju napačno upoštevala.
33 Iz navedenega izhaja, da glede obrazložitve izpodbijanih sklepov ni mogoče ugotoviti, da obrazložitve ni bilo oziroma da ni bila zadostna.
34 Na drugem mestu, tožeča stranka izpodbija besedilo členov izpodbijanih sklepov, ker iz njih ni bilo mogoče razumeti stvarne in časovne opredelitve uporabe navedenih sklepov ter pogojev za njihovo uporabo. Natančneje, trditve tožeče stranke se nanašajo na člena 1 in 3 izpodbijanih sklepov ter na člen 4 drugega in tretjega izpodbijanega sklepa.
35 Prvič, člen 1 izpodbijanih sklepov v zvezi s stvarno opredelitvijo uporabe izpodbijanih sklepov in pogoji za njihovo uporabo določa:
„[Intervenientka] lahko ravna v skladu z nekaterimi zakoni Združenih držav Amerike [iz priloge], kolikor je to potrebno za:
1) zamrznitev vrednostnih papirjev ali sredstev, ki jih hrani ali katerih depozitar je, in zavrnitev nakazil ali drugih navodil, povezanih z njimi;
2) zavrnitev vključitve vseh novih vrednostnih papirjev v sistem kliringa vrednostnih papirjev; in
3) zamrznitev vseh koristi od delnic družb, vključno z dividendami, obrestmi, izplačilom odkupa ali podobnimi prejetimi obrestmi;
če [intervenientka] ve ali ima resne razloge za sum, da bi [tožeča stranka] sicer neposredno ali posredno koristila ali sodelovala pri kateri koli storitvi.“
36 Navedena določba v prvem odstavku najprej določa zakone Združenih držav Amerike iz priloge, ki jih lahko intervenientka upošteva. Izkaže se, da ta določba ne pomeni nezadostne obrazložitve, poleg tega pa tožeča stranka v zvezi s tem ne navaja nobenega konkretnega ugovora.
37 Dalje, navedena določba v točkah od 1 do 3 našteva odstopanja, ki jih intervenientka lahko izvede na podlagi spornega dovoljenja, in sicer v bistvu „zamrzniti“ določeno blago in „zavrniti“ nekatere transakcije, namesto da bi opravila storitve, ki bi jih običajno opravljala. Izkaže se, da ta določba ne pomeni nezadostne obrazložitve glede stvarne opredelitve uporabe določbe, poleg tega pa tožeča stranka v zvezi s tem ne navaja nobenega konkretnega ugovora, razen v zvezi s časovnim obsegom teh ravnanj, kar je vprašanje, ki bo preučeno v nadaljevanju v zvezi s časovno opredelitvijo uporabe dovoljenja (glej točko 46 spodaj).
38 Nazadnje, navedena določba v drugem odstavku opredeljuje pogoje, pod katerimi lahko pride do navedenih odstopanj, in sicer če intervenientka „pozna“ ali „ima resne razloge za sum“, da bi tožeča stranka sicer imela koristi od (ali bi sodelovala pri) neposredno ali posredno „kakršni koli storitvi“.
39 Tožeča stranka izpodbija nekatere izraze iz tega drugega odstavka.
40 Vendar v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, izraza „resni razlogi za sum“ in „kakršna koli storitev“, ki ju uporablja Komisija, ne pomenita, da je navedena določba nenatančna ali nerazumljiva. Besedilo drugega odstavka zadevne določbe v povezavi z ostalim odstavkom iste določbe namreč omogoča razumeti, na katere storitve se nanašajo dovoljena ravnanja in pogoji, ki so določeni.
41 Po eni strani dejstvo, da je v izpodbijanih sklepih določena možnost, da se intervenientka opre na „resne razloge za sum“, ne kaže na neobstoj ali nezadostnost obrazložitve teh sklepov. Kot je namreč razvidno iz člena 1 izpodbijanih sklepov, pojem „resni razlogi za sum“, uporabljen v drugem odstavku navedene določbe, intervenientki omogoča, da šteje, da ima tožeča stranka koristi od nekaterih storitev (ali pri njih sodeluje), ne da bi morala biti o tem prepričana, pri čemer se opira na sum, ki temelji na resnih razlogih. V zvezi s tem torej ni nobene dvoumnosti.
42 Po drugi strani tudi uporaba pojma „katera koli storitev“ v členu 1, drugi odstavek, izpodbijanih sklepov, ne vzbuja negotovosti. Res je, da se Komisija ni sklicevala na prvi odstavek iste določbe ali na storitve iz navedenega odstavka. Vendar navedenega izraza zunaj njegovega konteksta ni mogoče razlagati tako, da se nanaša na vsako storitev, ki nima nobene zveze s storitvami in ravnanji iz te določbe. V sistematiki te določbe, ki je sicer ena poved, izraz „kakršna koli storitev“ namreč ne more pomeniti drugega, kot da se nanaša na storitve, ki jih običajno opravlja intervenientka in ki so predmet odstopanj, opredeljenih v navedenem prvem odstavku, in to če ima tožeča stranka od njih neposredno ali posredno korist ali pri njih sodeluje. V zvezi s tem torej ni nobenih težav pri razumevanju.
43 Zato trditev tožeče stranke, ki se nanašajo na obrazložitev izpodbijanih sklepov v zvezi z opredelitvijo njihovega stvarnega področja uporabe in pogojev za njihovo uporabo, ni mogoče sprejeti.
44 Drugič, v zvezi s časovno veljavnostjo uporabe izpodbijanih sklepov je treba najprej poudariti, da člen 3 vseh navedenih sklepov določa, da je „[t]a sklep […] veljaven dvanajst mesecev od datuma vročitve“.
45 V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, je torej treba ugotoviti, da je časovna veljavnost uporabe izpodbijanih sklepov jasno opredeljena v členu 3, ne da bi bilo mogoče v zvezi s tem ugotoviti kakršno koli nezadostno obrazložitev ali nenatančnost. Iz navedene določbe je namreč jasno razvidno, da so vsi izpodbijani sklepi veljavni in da se torej sporno dovoljenje uporablja dvanajst mesecev od datuma vročitve teh sklepov.
46 Dalje, glede trditve tožeče stranke, da naj bi sporno dovoljenje zajemalo ravnanja, ki so se izvajala, ali sredstva, pridobljena pred njegovim sprejetjem, zadostuje navesti, da temelji na napačnem razumevanju obsega dovoljenja. Iz člena 1 izpodbijanih sklepov v povezavi s členom 3 teh sklepov je namreč razvidno, da je intervenientka v obdobju veljavnosti teh sklepov pooblaščena za ravnanja, opredeljena v navedenem členu 1, in torej, da ne opravlja nekaterih storitev, če bi tožeča stranka lahko imela od njih korist ali pri njih neposredno ali posredno sodelovala. Z drugimi besedami, intervenientka lahko v navedenem dvanajstmesečnem obdobju veljavnosti „zamrzne“ premoženje ali „zavrne“ transakcije, navedene v členu 1, prvi odstavek, in to ne glede na datum, ko sta ona ali tožeča stranka pridobili posest nad tem premoženjem ali ko so bile te transakcije zahtevane. Glede obrazložitve v zvezi s tem torej ni nobene negotovosti.
47 Nazadnje, tožeča stranka v okviru drugega tožbenega razloga graja domnevno nejasnost člena 4 drugega in tretjega izpodbijanega sklepa oziroma celo njegovo domnevno nerazumljivost v povezavi s členom 3, prvi odstavek, tretjega izpodbijanega sklepa. Te trditve je treba preučiti v okviru tega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve.
48 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da člen 4 drugega in tretjega izpodbijanega sklepa ne vsebuje nezakonitosti, ki jih zatrjuje tožeča stranka, niti posamično niti v povezavi s členom 3, prvi odstavek, tretjega izpodbijanega sklepa.
49 Po eni strani je v členu 4 drugega in tretjega izpodbijanega sklepa določeno, da se bo vsak od navedenih sklepov takoj prenehal uporabljati, če in od datuma, ko je tožeča stranka odstranjena s seznama SDN v skladu z zakoni iz priloge, navedenimi v členu 1 navedenih sklepov, ali če se za osebe iz člena 11 Uredbe št. 2271/96 ekstrateritorialna uporaba teh zakonov iz priloge „zadrži, opusti“ ali „kako drugače preneha“. V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, pa navedena določba ni nejasna. Prvi del tega sklepa se jasno nanaša na primer, v katerem naj tožeča stranka kot taka ne bi bila več na seznamu SDN, saj določa, da se v takem primeru navedeni sklepi takoj prenehajo uporabljati. V zvezi s tem beseda „takoj“ ne povzroča nikakršne negotovosti, ampak pomeni, da do navedenega prenehanja samodejno pride z dnem, ko je tožeča stranka s sklepom Združenih držav odstranjena s seznama SDN, ne da bi bili potrebni drugi ukrepi ali presoje. Poleg tega v skladu z drugim delom navedenega člena 4 velja enako, če se v bistvu – prav tako s sklepom Združenih držav – zakoni iz priloge v Uniji ne bi več uporabljali ekstrateritorialno.
50 Po drugi strani povezava navedenega člena 4 s členom 3, prvi odstavek, tretjega izpodbijanega sklepa prav tako ne povzroča težav pri razumevanju. V drugem stavku te zadnjenavedene določbe je navedeno, da mora Komisija, če v dvanajstmesečnem obdobju veljavnosti tega sklepa „sporazum“ povzroči popolno ali delno zadržanje, opustitev ali prenehanje ekstrateritorialne uporabe zakonov iz priloge za osebe iz člena 11 Uredbe št. 2271/96, takoj preveriti, ali so razlogi, na katerih temelji tretji izpodbijani sklep, še veljavni oziroma ali obstajajo razlogi za spremembo ali odpravo tega sklepa. Tako se, drugače kot člen 4 tretjega izpodbijanega sklepa, člen 3, prvi odstavek, drugi stavek, istega sklepa ne nanaša na enostransko ukrepanje Združenih držav, temveč na posledice „sporazuma“, kot je, kot je razvidno iz točke 29 obrazložitve tega sklepa, iranski jedrski sporazum. Poleg tega naj v nasprotju s položajem iz navedenega člena 4 posledice sklenitve tega „sporazuma“ za tretji izpodbijani sklep ne bi bile takojšnje ali samodejne, ampak bi morala Komisija določiti, kako vpliva na ta sklep.
51 Zato trditev tožeče stranke, ki se nanašajo na obrazložitev izpodbijanih sklepov v zvezi z opredelitvijo njihove časovne opredelitve uporabe, ni mogoče sprejeti.
52 Iz vsega navedenega izhaja, da ni mogoče ugotoviti, da členi izpodbijanih sklepov niso imeli obrazložitve.
53 Zato je treba tretji tožbeni razlog zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 5, drugi odstavek, Uredbe št. 2271/96
54 Tožeča stranka trdi, da je Komisija z izdajo retroaktivnega dovoljenja kršila člen 5, drugi odstavek, Uredbe št. 2271/96. Niti ta uredba niti Izvedbena uredba Komisije (EU) 2018/1101 z dne 3. avgusta 2018 o določitvi meril za uporabo člena 5, [drugi] odstavek, Uredbe št. 2271/96 (UL 2018, L 199 I, str. 7) naj ne bi določali tega retroaktivnega učinka, ki ga naj bi izključevale tudi smernice Komisije, naslovljene „Vprašanja/odgovori: sprejetje posodobitve akta o blokiranju“ z dne 7. avgusta 2018 (UL 2018, C 277 I, str. 4). Intervenientka naj bi sicer pred Landgericht Frankfurt am Main (deželno sodišče v Frankfurtu na Majni) trdila, da ima prvi izpodbijani sklep retroaktivni učinek. Tudi drugi in tretji izpodbijani sklep naj časovno ne bi bila dovolj opredeljena. Poleg tega, čeprav naj bi ta zadnjenavedena sklepa vsebovala določbo o njunem predčasnem prenehanju, katere neobstoj v prvem izpodbijanem sklepu bi moral povzročiti njegovo ničnost, naj ta določba ne bi razjasnila položaja.
55 Komisija in intervenientka te trditve zavračata.
56 Prvič, zadostuje navesti, da drugi tožbeni razlog temelji na napačnih predpostavkah. Iz izpodbijanih sklepov namreč ni razvidno, da bi imeli ti retroaktivni učinek. Nasprotno, kot je bilo navedeno v točkah od 44 do 46 zgoraj, je v členu 3 v vseh izpodbijanih sklepih jasno določeno, da so ti sklepi veljavni od datuma vročitve, in to le za obdobje dvanajstih mesecev, zato ni mogoče šteti, da imajo retroaktivne učinke ali da so časovno neomejeni. Poleg tega v obrazložitvi navedenih sklepov, v katerih so navedeni razlogi, iz katerih je Komisija določila navedeno obdobje veljavnosti, nikjer ni navedeno, da naj bi ti sklepi imeli retroaktivni učinek.
57 Iz tega izhaja, da sporno dovoljenje nima retroaktivnega učinka in se ne nanaša na ravnanja pred datumom začetka veljavnosti izpodbijanih sklepov, zlasti prvega izpodbijanega sklepa, ampak le na ravnanja po tem datumu.
58 Poleg tega dejstvo, da je intervenientka po mnenju tožeče stranke pred Landgericht Frankfurt am Main (deželno sodišče v Frankfurtu na Majni) zagovarjala nasprotno trditev, v zvezi s tem ni upoštevno, saj je obseg izpodbijanih sklepov mogoče določiti le glede na upoštevni pravni okvir, njihovo vsebino in namen njihovih avtorjev.
59 Prav tako sta na eni strani trditev tožeče stranke, da je intervenientka nepravilno zamrznila njeno premoženje, preden je pridobila sporno dovoljenje, in na drugi strani trditev intervenientke, da ni mogoče šteti, da je njeno ravnanje v nasprotju s prepovedjo iz člena 5, prvi odstavek, Uredbe št. 2271/96, ne da bi upoštevala dejstvo, da je potekal postopek za izdajo dovoljenja, in izid tega postopka, prav tako neupoštevni v okviru tega spora, ki se nanaša le na zakonitost izpodbijanih sklepov, in ne na ravnanje intervenientke. Poleg tega Splošno sodišče ni pristojno za ugotavljanje, ali je ravnanje intervenientke v nasprotju z Uredbo št. 2271/96.
60 Drugič, zavrniti je treba trditev tožeče stranke, da bi moralo dejstvo, da v prvem izpodbijanem sklepu ni določbe o predčasnem prenehanju veljavnosti tega sklepa, kot je določba iz člena 4 drugega in tretjega izpodbijanega sklepa ali določba iz člena 3, prvi odstavek, tretjega izpodbijanega sklepa, povzročiti ničnost navedenega prvega sklepa. Na podlagi dejstev ali dokazov, predloženih Splošnemu sodišču, namreč ni mogoče šteti, da bi neobstoj te določbe sam po sebi pomenil nezakonitost prvega izpodbijanega sklepa. Poleg tega je treba poudariti, da bi lahko Komisija, tudi če te določbe ne bi bilo, preklicala prvi izpodbijani sklep, zlasti če bi to zahtevale spremenjene okoliščine.
61 Zato je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.
Četrti tožbeni razlog: napaka pri presoji
62 Tožeča stranka trdi, da Komisija ni izvajala svoje diskrecijske pravice oziroma da je storila napako pri presoji, ker naj po eni strani ne bi upoštevala niti položaja niti interesov tožeče stranke niti učinkov prvega izpodbijanega sklepa na tožečo stranko, čeprav je bila tožeča stranka zaradi prvega izpodbijanega sklepa popolnoma nezmožna opravljati svojo dejavnost. Komisija naj prav tako ne bi upoštevala vprašanja, ali obstajajo manj omejujoča sredstva, niti vprašanja pravice do odškodnine za nastalo škodo. Po drugi strani naj Komisija ne bi smela upoštevati dejstva, da je tožeča stranka zoper intervenientko vložila tožbo pri Landgericht Frankfurt am Main (deželno sodišče v Frankfurtu na Majni), kot naj bi to storila v točki 15 obrazložitve prvega izpodbijanega sklepa, saj ji dejstvo, da uveljavlja pravico do pravnega sredstva, ne bi smelo škodovati.
63 Tožeča stranka trdi, da ji intervenientka ni zagotavljala nobene storitve. Poleg tega naj bi dejstva, navedena v točki 15 obrazložitve prvega izpodbijanega sklepa, dokazovala, da je Komisija vedela, da je intervenientka kršila Uredbo št. 2271/96.
64 Tožeča stranka navaja, da Komisija tudi v zvezi z drugim in tretjim izpodbijanim sklepom ni uporabila svoje diskrecijske pravice in ni nadzorovala sorazmernosti, pri čemer zlasti ni upoštevala omilitve sankcij. Po mnenju tožeče stranke drugi in tretji izpodbijani sklep temeljita tudi na nepreverjenih in nedokazanih podatkih, na neupoštevnih elementih in na enostranski predstavitvi nekaterih dejstev.
65 Komisija in intervenientka te trditve zavračata.
66 Najprej je treba poudariti, da tožeča stranka v okviru četrtega tožbenega razloga uveljavlja različne ugovore zoper presoje, ki jih vsebujejo izpodbijani sklepi. Poleg tega je treba, če tožeča stranka v okviru drugih tožbenih razlogov izpodbija tudi nekatere presoje v izpodbijanih sklepih, vse te trditve preučiti skupaj v nadaljevanju.
67 Na prvem mestu, tožeča stranka v bistvu izpodbija izpodbijane sklepe, ker naj Komisija ne bi upoštevala njenih interesov, ampak le interese intervenientke.
68 V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da člen 5, drugi odstavek, Uredbe št. 2271/96 določa, da je izdaja dovoljenja za upoštevanje zakonov iz priloge pogojena s tem, da bi nespoštovanje teh zakonov resno škodovalo interesom osebe, ki prosi za dovoljenje, ali interesom Unije. Iz navedene določbe torej izhaja, da mora Komisija preučiti le ta dva interesa, da bi ugotovila, ali bi jima nespoštovanje zakonov iz priloge resno škodovalo, da bi bilo navsezadnje mogoče izdati dovoljenje. V navedeni določbi pa, nasprotno, niso navedeni interesi tretje osebe, na katero se nanašajo omejevalni ukrepi tretje države (v nadaljevanju: tretja oseba, na katero se nanašajo omejevalni ukrepi), glede katerih prosilec zaproša, da se mu dovoli upoštevanje zakonov iz priloge. Če pa bi bil namen zakonodajalca Unije, da interese te tretje osebe vključi v interese, ki jih je treba upoštevati v okviru navedene presoje, bi to izrecno navedel in ne bi navedel izključno interesov Unije in interesov prosilca.
69 Dalje, člen 4 Izvedbene uredbe 2018/1101 določa nekumulativna merila, ki jih Komisija med drugim upošteva pri presoji vloge za dovoljenje. Ta določba se prav tako nanaša le na varovane interese iz člena 5, drugi odstavek, Uredbe št. 2271/96, in sicer na interese prosilca in interese Unije, ter prav tako ne omenja tretje osebe, na katero se nanašajo omejevalni ukrepi, niti a fortiori njenih interesov. Poleg tega nobeno od meril iz navedene določbe ne omenja upoštevanja interesov te tretje osebe niti tehtanja njenih interesov z interesi prosilca ali Unije. Poleg tega sklicevanje na „vse druge upoštevne dejavnike“ v členu 4(n) Izvedbene uredbe 2018/1101 ne more pripeljati do drugačne razlage in upoštevanja elementov, ki niso povezani niti z besedilom niti z namenom člena 5, drugi odstavek, Uredbe št. 2271/96, saj ti elementi v okviru uporabe te določbe niso upoštevni.
70 Nazadnje, kot je razvidno iz pete in šeste uvodne izjave Uredbe št. 2271/96 ter sodne prakse, navedene v točki 15 zgoraj, je namen navedene uredbe zaščititi le, na eni strani, določeni pravni red in, na drugi strani, interese Unije ter interese fizičnih ali pravnih oseb, ki uveljavljajo pravice na podlagi Pogodbe DEU.
71 Čeprav je res, da je lahko tretja oseba, na katero se nanašajo omejevalni ukrepi, oseba, za katero se uporablja člen 11 Uredbe št. 2271/96, in se torej zanjo uporabljajo nekatere določbe te uredbe, kot je njen člen 2, ta okoliščina v okviru uporabe odstopanja iz člena 5, drugi odstavek, iste uredbe ne more povzročiti tega, da se upoštevajo drugi interesi, kot so tisti, ki so določeni v navedeni določbi, in torej v tem okviru ni upoštevna.
72 Iz pravnega okvira, ki ureja izdajo dovoljenja na podlagi člena 5, drugi odstavek, Uredbe št. 2271/96, torej izhaja, da Komisiji pri presoji vloge za dovoljenje, vložene na podlagi navedene določbe, ni treba upoštevati interesov tretjih oseb, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, kot so osebe s seznama SDN, kot je tožeča stranka.
73 Ta ugotovitev sicer ustreza ugotovitvi iz točke 73 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca G. Hogana v zadevi Bank Melli Iran (C‑124/20, EU:C:2021:386), v skladu s katero člen 5, drugi odstavek, Uredbe št. 2271/96 „ne določa, da mora [Komisija] pri odločanju o morebitni odobritvi takega odstopanja upoštevati interese tretjih oseb“.
74 Poleg tega je treba ugotoviti, da čeprav tožeča stranka trdi, da Komisija nepravilno ni upoštevala njenih interesov, v utemeljitev svoje trditve veljavno ne izkaže nobenega elementa iz upoštevnega pravnega okvira. Natančneje, kot je bilo navedeno v točki 69 zgoraj, člen 4 Izvedbene uredbe 2018/1101, na katerega se je tožeča stranka sklicevala na obravnavi, nikakor ne potrjuje njenih trditev.
75 Zato na podlagi trditev tožeče stranke ni mogoče ugotoviti, da je Komisija s tem, da ni upoštevala njenih interesov, storila napako pri presoji.
76 Na drugem mestu, tožeča stranka v bistvu izpodbija izpodbijane sklepe, ker naj Komisija ne bi upoštevala možnosti uporabe manj omejujočih alternativ niti možnosti uveljavljanja pravice do odškodnine.
77 V zvezi s tem zadostuje navesti, da upoštevni pravni okvir Komisiji ne nalaga teh obveznosti.
78 Kot izhaja iz člena 3 Izvedbene uredbe 2018/1101, mora Komisija preveriti, ali je na podlagi dokazov, ki ji jih je predložil prosilec, in kadar je to potrebno, dodatnih dokazov, ki jih je od prosilca zahtevala Komisija, glede na merila, določena v členu 4 te uredbe, mogoče ugotoviti, da bi neupoštevanje zakonov iz priloge povzročilo resno škodo za interese prosilca ali interese Unije v smislu člena 5, drugi odstavek, Uredbe št. 2271/96. Tudi iz člena 5(1) in (2) Izvedbene uredbe št. 2018/1101 izhaja, da ima zaključek presoje v bistvu dvopolno logiko: če Komisija ugotovi, da nastanek resne škode za te interese ni dovolj izkazan, pripravi osnutek sklepa o zavrnitvi vloge; če ugotovi, da je nastanek take škode zadostno dokazan, pripravi osnutek odločbe za izdajo dovoljenja in določi ustrezne ukrepe. Iz upoštevnega pravnega okvira torej ne izhaja, da mora Komisija, ko ji je predložena vloga za dovoljenje in ko pride do te zadnje ugotovitve, preučiti, ali obstajajo alternative dovoljenju.
79 Tožeča stranka v utemeljitev svoje trditve ne predloži nobenega elementa iz upoštevnega pravnega okvira.
80 Poleg tega se izkaže, da morebitni obstoj manj omejujočih alternativ za interese tretjih oseb nikakor ni upošteven. Kot je bilo namreč navedeno v točkah od 68 do 75 zgoraj, Komisiji pri presoji vloge za dovoljenje ni treba upoštevati interesov tretjih oseb. Komisiji v obravnavanem primeru torej ni bilo treba preučiti, ali za tožečo stranko obstajajo manj omejujoče alternativne rešitve.
81 Iz istih razlogov Komisiji nikakor ni bilo treba preučiti, ali bi tožeča stranka lahko uveljavljala morebitno pravico do odškodnine, kar je vprašanje, ki ni upoštevno v okviru presoje vloge za dovoljenje na podlagi člena 5, drugi odstavek, Uredbe št. 2271/96.
82 Poleg tega tožeča stranka trdi, da Komisija ni preverila, ali je intervenientka poskusila „razjasniti položaj“ z ameriškimi organi. Ugotoviti pa je treba, da tožeča stranka prav tako ne pojasnjuje podlage za tako obveznost, ki je poleg tega precej nejasna in ki naj bi bila obveznost Komisije. Na nobeni podlagi torej ni mogoče sklepati, da se je ta obveznost preverjanja od Komisije zahtevala.
83 Nazadnje, glede trditev tožeče stranke, da Komisija ni upoštevala dejstva, da naj intervenientka ne bi zagotavljala nobene storitve tožeči stranki, ampak le svoji depozitni banki, je treba navesti, da ta trditev izhaja iz delnega razumevanja spornega dovoljenja. Kot je bilo namreč navedeno v točkah 38 in 42 zgoraj, se sporni sklepi nanašajo na storitve, ki jih zagotavlja intervenientka in ki jih neposredno ali posredno izkorišča tožeča stranka (ali pri katerih tožeča stranka sodeluje), s tem da te storitve vključujejo storitve, ki se za tožečo stranko ne opravljajo neposredno, ampak od katerih ima tožeča stranka korist (ali pri katerih tožeča stranka sodeluje) tudi posredno.
84 Na podlagi trditev tožeče stranke posledično ni mogoče ugotoviti, da naj Komisija pri presoji vlog intervenientke za dovoljenje ni upoštevala nekaterih upoštevnih elementov.
85 Na tretjem mestu, tožeča stranka izpodbija nekatere presoje iz izpodbijanih sklepov. Na eni strani gre za to, da se v prvem izpodbijanem sklepu upošteva tožba, ki jo je tožeča stranka vložila pri Landgericht Frankfurt am Main (deželno sodišče v Frankfurtu na Majni). Na drugi strani gre za to, da so bili v drugem in tretjem izpodbijanem sklepu upoštevani dejstva in dokazi, ki naj ne bi bili upoštevni ali izhajajo iz enostranske predstavitve dejstev.
86 Prvič, dejstvo, ki ga navaja tožeča stranka, da je Komisija v točki 15 obrazložitve prvega izpodbijanega sklepa navedla tožbo, ki jo je vložila pri Landgericht Frankfurt am Main (deželno sodišče v Frankfurtu na Majni), ne pomeni, da je Komisija upoštevala interese tožeče stranke niti, v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, da je bila zaradi navedbe navedene tožbe s presojo Komisije oškodovana oziroma da je ta izvedela, da je intervenientka lahko kršila Uredbo št. 2271/96. Iz prvega izpodbijanega sklepa je namreč razvidno, da je Komisija v točki 15 obrazložitve zgolj spomnila na dejstva in dokaze, ki jih je intervenientka predložila v utemeljitev svoje zahteve, ni pa v zvezi s tem izvedla nobene presoje. Trditve tožeče stranke torej temeljijo na napačnih predpostavkah in na povsem neutemeljenih trditvah.
87 Drugič, tožeča stranka se sklicuje na točko 16 obrazložitve tretjega izpodbijanega sklepa, v kateri je Komisija navedla vsebino vloge za dovoljenje, ki jo je vložila intervenientka, zlasti glede nekaterih dejstev in dokazov, ki jih je ta predložila kot dokaz, da bi lahko bila izpostavljena tveganjem v Združenih državah. Gre zlasti za transakcije, ki jih je izvedlo „sestrsko podjetje“ intervenientke z ameriškimi organi, in za preiskave, ki potekajo pred temi organi. Komisija je ta tveganja ter dejstva in dokaze upoštevala v svoji presoji, navedeni v točki 22 obrazložitve tretjega izpodbijanega sklepa. Poleg tega je treba ugotoviti, da so bili ta dejstva in dokazi v bistvu navedeni tudi v točkah od 22 do 25 obrazložitve prvega izpodbijanega sklepa.
88 V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, so ti dejstva in dokazi upoštevni in Komisija s tem, da se je nanje oprla, ni storila napake pri presoji. Na eni strani, čeprav ti dejstva in dokazi v delu, v katerem se nanašajo na dva postopka iz leta 2014, niso niti številni niti nedavni, vseeno dokazujejo, da je bilo tveganje sankcij (ali obveznosti uporabe transakcij, da bi se izognilo takim sankcijam) v Združenih državah dejansko resnično. Po drugi strani z dejstvom, da se ti dokazi nanašajo na „sestrsko podjetje“ intervenientke in ne na intervenientko, ni mogoče ovreči presoje Komisije. Kot namreč poudarja Komisija, člen 4(c) Izvedbene uredbe 2018/1101 izrecno določa, da lahko Komisija pri presoji povezave z državo, iz katere izvirajo zakoni iz priloge, „zlasti“ upošteva „lastništvo“ vlagatelja „matičnih družb“ ali „hčerinskih družb“, kar pomeni, da so tveganja „sestrskega podjetja“ intervenientke prav tako upoštevna.
89 Poleg tega dejstvo, da je Komisija v opombah št. 8 in 9 tretjega izpodbijanega sklepa v zvezi z navedenimi dejstvi in dokazi napačno navedla intervenientko namesto njenega „sestrskega podjetja“, v obravnavanem primeru pomeni tipkarsko napako, ki ne vpliva na razumevanje navedenega sklepa in ne more povzročiti njegove nezakonitosti glede na vsebino točke 16 obrazložitve tega sklepa in poleg tega glede na točke od 22 do 25 obrazložitve prvega izpodbijanega sklepa.
90 Tretjič, tožeča stranka se sklicuje na točko 24 obrazložitve tretjega izpodbijanega sklepa (katerega del je bil naveden že v točki 16 obrazložitve drugega izpodbijanega sklepa) in njenih opomb št. 15 in 16 v zvezi s potekom razmer v Združenih državah po izvolitvi novega predsednika Združenih držav Amerike leta 2020. Po mnenju tožeče stranke Komisija ni ustrezno upoštevala dejstva, da so bile sankcije februarja 2022 omiljene, in je svojo presojo oprla na samo en časopisni članek.
91 Vendar je treba ugotoviti, prvič, da trditve tožeče stranke o domnevni omilitvi sankcij Združenih držav niso utemeljene, in drugič, da je Komisija v točki 16 obrazložitve drugega izpodbijanega sklepa ter v točkah 24 in 25 obrazložitve tretjega izpodbijanega sklepa dejansko upoštevala potek razmer v Združenih državah ter ugotovila, da kljub temu poteku ni prišlo do nobene spremembe glede vsebine in izvajanja sankcij Združenih držav proti Iranu. Poleg tega, kot poudarja Komisija, je bila tožeča stranka ob sprejetju vseh izpodbijanih sklepov še vedno na seznamu SDN.
92 Zato na podlagi nobene trditve tožeče stranke ni mogoče ugotoviti, da je Komisija storila napako pri presoji.
93 Zato je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.
Prvi tožbeni razlog: kršitev pravice do izjave
94 Tožeča stranka trdi, da se splošno načelo, ki izhaja iz člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), v skladu s katerim imajo osebe, ki jih ukrep prizadene, pravico do izjave, zanjo uporablja kot za osebo, ki je s prvim izpodbijanim sklepom posredno oškodovana. Komisija naj ji med postopkom, ki se je končal s sprejetjem prvega izpodbijanega sklepa, ne bi priznala pravice do izjave in torej možnosti, da predloži pripombe. V prvem izpodbijanem sklepu naj ne bi bil naveden njen položaj niti dejstvo, da je intervenientka blokirala njeno premoženje brez dovoljenja. Če bi jo Komisija zaslišala, bi izključila retroaktivni učinek dovoljenja. Tožeča stranka naj ne bi bila zaslišana glede „resnih razlogov“, navedenih v prvem izpodbijanem sklepu. Tožeča stranka meni, da prvi izpodbijani sklep vsebuje bistveno kršitev postopka in da je treba zaradi te kršitve prvi izpodbijani sklep razglasiti za ničen.
95 V odgovoru Komisiji, ki je trdila, da tožeča stranka ni spoštovala obveznosti obveščanja, ki jo ima na podlagi člena 2 Uredbe št. 2271/96, tožeča stranka pojasnjuje, da ta določba ni zavezujoča določba, ki torej nima negativnih posledic za gospodarske subjekte. Poleg tega naj neobveščeni subjekti ne bi mogli predložiti pripomb na vlogo za dovoljenje, saj se je tožeča stranka z njimi seznanila po izdaji dovoljenja. Prav tako naj bi izčrpala vsa razpoložljiva sredstva, vključno v smislu člena 2 Uredbe št. 2271/96, s tem, da se je obrnila na pristojni organ države članice. Nazadnje, tožeča stranka trdi, da bi lahko zgolj predpostavljala, ali bi glede tega Komisija sprejela drugačen sklep.
96 Tožeča stranka trdi, da v sklepnih predlogih generalnega pravobranilca G. Hogana v zadevi Bank Melli Iran (C‑124/20, EU:C:2021:386) ni navedeno, da se interesi tretjih oseb ne smejo upoštevati. Dejstvo, da je intervenientka zavrnila prenos dividend in prodajo vrednostnih papirjev, je tožeči stranki onemogočilo vsakršno dejavnost in jo oškodovalo. Nazadnje, tožeča stranka potrjuje, da je vložila pritožbo pri Hauptzollamt Gießen (centralni carinski urad Giessen, Nemčija) in Bundesanstalt für Finanzdienstleistungsaufsicht (zvezni finančni nadzorni organ, Nemčija), in navaja, da ne obstaja določba, ki bi urejala način posredovanja informacij iz člena 2 Uredbe št. 2271/96 nacionalnim organom.
97 Tožeča stranka navaja, da drugi in tretji izpodbijani sklep vsebujeta enake nepravilnosti. Njene trditve naj bi se torej uporabile za vse tri izpodbijane sklepe, ker je Komisija ni zaslišala in je ni obvestila o vseh teh sklepih. Poleg tega je bila, ker ni bila seznanjena z izpodbijanimi sklepi, prisiljena izvajati drage ukrepe zoper več gospodarskih subjektov.
98 V okviru dokaznega predloga z dne 17. marca 2023 tožeča stranka trdi, da je Komisija zaslišala tretjo osebo, na katero se nanašajo omejevalni ukrepi v podobnem postopku izdaje dovoljenja, ki je potekal na podlagi člena 5, drugi odstavek, Uredbe št. 2271/96, in to brez dolžnosti zaupnosti. Te okoliščine naj bi kazale na to, da naj bi bilo zaslišanje tretjih oseb, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, kot je tožeča stranka, nujno in bi se zahtevalo od Komisije, s tem da naj Uredba št. 2271/96 ne bi določala razlikovanja teh tretjih oseb in naj bi bilo torej nezakonito.
99 Komisija in intervenientka te trditve zavračata.
100 Spoštovanje pravice do izjave je temeljno načelo prava Unije, ki ga danes določa člen 41 Listine, ki zagotavlja pravico do dobrega upravljanja (glej v tem smislu sodbo z dne 18. junija 2020, Komisija/RQ, C‑831/18 P, EU:C:2020:481, točki 64 in 65).
101 Odstavek 2 navedenega člena 41 namreč določa, da ta pravica do dobrega upravljanja vključuje zlasti pravico vsake osebe, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene.
102 Kot je razvidno iz njenega besedila, se ta določba uporablja na splošno. Pravico do izjave je treba upoštevati v vsakem postopku, v katerem se lahko izda akt, ki posega v položaj, tudi če se z ureditvijo, ki se uporablja, to ne zahteva izrecno. Navedena pravica zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da koristno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku, in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese (glej v tem smislu sodbo z dne 18. junija 2020, Komisija/RQ, C‑831/18 P, EU:C:2020:481, točka 67).
103 Ob tem je treba navesti tudi, da člen 52(1) Listine dopušča omejitve pri uresničevanju pravic, ki jih ta listina priznava, vključno s pravico do izjave, priznano v njenem členu 41. Vendar člen 52(1) Listine zahteva, da je vsaka omejitev predpisana z zakonom in da spoštuje bistveno vsebino zadevne temeljne pravice. Poleg tega zahteva, da je ob upoštevanju načela sorazmernosti taka omejitev potrebna in dejansko ustreza ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija (sodba z dne 18. junija 2020, Komisija/RQ, C‑831/18 P, EU:C:2020:481, točka 71).
104 Poleg tega je treba obstoj kršitve pravice do izjave presojati glede na posebne okoliščine vsakega posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okoliščine, v katerih je bil sprejet, in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej v tem smislu sodbi z dne 10. septembra 2013, G. in R., C‑383/13 PPU, EU:C:2013:533, točka 34, in z dne 9. februarja 2017, M, C‑560/14, EU:C:2017:101, točka 33).
105 Glede na ta načela je treba preučiti prvi tožbeni razlog.
106 Najprej je treba poudariti, da v nasprotju s tem, kar predlaga Komisija, člen 2 Uredbe št. 2271/96 v zvezi s tem nima nobenega pomena. Trditev Komisije, da naj bi tretji osebi, ki naj je ne bi obvestila na podlagi navedene določbe, „prekludirala“ njena pravica do izjave v okviru postopka, izvedenega na podlagi člena 5, drugi odstavek, Uredbe št. 2271/96, namreč ni utemeljena, saj se postopek obveščanja iz prve določbe razlikuje od postopka izdaje dovoljenja iz druge določbe.
107 Najprej je treba poudariti, da niti Uredba št. 2271/96 niti Izvedbena uredba 2018/1101 v okviru postopka za sprejetje sklepa na podlagi člena 5, drugi odstavek, Uredbe št. 2271/96, ne določata udeležbe tretjih oseb, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi (kot so tretje osebe s seznama SDN, kot je tožeča stranka), v zvezi s katerimi želi vlagatelj (kot je intervenientka) doseči, da se mu dopusti upoštevanje zakonov iz priloge. Navedeni uredbi namreč ne določata nobene postopkovne vloge za te tretje osebe, ki jih Komisija v okviru postopka za sprejetje sklepa na podlagi člena 5, drugi odstavek, Uredbe št. 2271/96 ni niti obvestila niti jih ni zaslišala.
108 Ker upoštevni pravni okvir ne določa, da se tretje osebe, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, zaslišijo, kot bistvene postopkovne zahteve, ki je neločljivo povezana s pravilnim oblikovanjem ali izražanjem volje avtorja akta (glej v tem smislu sodbo z dne 10. marca 2022, Komisija/Freistaat Bayern in drugi, C‑167/19 P in C‑171/19 P, EU:C:2022:176, točka 89), je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da bi dejstvo, da ni bila zaslišana, v obravnavanem primeru pomenilo kršitev bistvene formalne zahteve, ki bi samo po sebi vodilo v razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov.
109 Vendar je treba navesti, da v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 102 zgoraj, čeprav veljavni predpisi ne določajo izrecno pravice do izjave, ni mogoče izključiti, da tretje osebe, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, lahko to pravico uveljavljajo v okviru postopka za sprejetje sklepa na podlagi člena 5, drugi odstavek, Uredbe št. 2271/96, če ta sklep prizadene njihov položaj.
110 Vendar je v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 103 zgoraj, za uresničevanje pravice do izjave mogoče določiti omejitve. V obravnavanem primeru naj bi po mnenju Komisije več elementov, ki so neločljivo povezani s sistemom, uvedenim z Uredbo št. 2271/96, upravičevalo, da se tretje osebe, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, v tem postopku ne zaslišijo. Ugotoviti je torej treba, ali je tako omejitev pravice do izjave, ki bi izhajala iz upoštevnega pravnega okvira, na katerega se v bistvu sklicuje Komisija, mogoče dopustiti v smislu navedene sodne prakse.
111 Prvič, kot izhaja iz preučitve četrtega tožbenega razloga, neobstoj-v upoštevnem pravnem okviru-določb, ki določajo pravico do izjave tretjih oseb, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi (točka 107 zgoraj), spada v sistem, ki ne določa, da se interesi teh tretjih oseb upoštevajo, kadar Komisija odloča o vlogi za dovoljenje, vloženi na podlagi člena 5, drugi odstavek, Uredbe št. 2271/96. Povedano drugače, zakonodajalec Unije se je odločil določiti sistem, v okviru katerega se interesi tretjih oseb ne upoštevajo in se te tretje osebe v postopkih na podlagi te določbe ne morejo pridružiti.
112 Namen odločb o odstopanju, ki jih je Komisija sprejela na podlagi te določbe, je namreč preprečiti, da bi v posebnih in ustrezno utemeljenih okoliščinah (uvodna izjava 5 Izvedbene uredbe št. 2018/1101) neupoštevanje zakonov iz priloge resno škodilo interesom Unije ali interesom prosilca. Sprejetje sklepa na podlagi navedene določbe torej ustreza ciljem v splošnem interesu, ki so varstvo interesov Unije ali oseb, ki uresničujejo pravice v okviru Pogodbe DEU, pred resno škodo, ki bi lahko nastala zaradi neupoštevanja zakonov iz priloge. Poleg tega je v obravnavanem primeru v vseh izpodbijanih sklepih Komisija sklenila svojo presojo s tem, da je poudarila, da izdaja dovoljenja ni le v skladu s cilji Uredbe št. 2271/96, ampak tudi v skladu s cilji splošne politike Unije (točka 28 obrazložitve prvega izpodbijanega sklepa, točka 18 obrazložitve drugega izpodbijanega sklepa in točka 27 obrazložitve tretjega izpodbijanega sklepa), česar pa tožeča stranka ne izpodbija.
113 V tem okviru, kot poudarjata Komisija in intervenientka, naj dejstvo, da tretje osebe, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi v zadevnem postopku, uresničujejo pravico do izjave, ne bi bilo le v neskladju s cilji v splošnem interesu, ki jim sledi člen 5, drugi odstavek, Uredbe št. 2271/96, temveč bi lahko tudi ogrozilo uresničevanje teh ciljev, ki se nanašajo na varstvo interesov Unije ali oseb, ki uveljavljajo pravice na podlagi Pogodbe DEU. Kot namreč pojasnjuje Komisija, bi lahko uresničevanje te pravice povzročilo nenadzorovano razširjanje informacij. To bi organom tretje države, iz katere izvirajo zakoni iz priloge, zlasti omogočilo, da se seznanijo s tem, da je oseba zaprosila za dovoljenje v smislu navedene določbe in da zato lahko upošteva ekstrateritorialno zakonodajo navedene tretje države, kar bi povzročilo tveganja v smislu preiskav in sankcij zanjo ter s tem škodovanje interesom te osebe in celo Unije. Kot trdi Komisija, bi tako tveganje še naprej obstajalo zlasti za osebe, ki so zaprosile za dovoljenje, niso pa ga dobile, in zoper katere bi, če bi morale ravnati v skladu s prepovedjo iz člena 5, prvi odstavek, Uredbe št. 2271/96, tretje države lahko izvedle preiskave in uvedle sankcije.
114 V teh okoliščinah je omejitev pravice do izjave tretjih oseb, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, v postopku za sprejetje sklepa na podlagi člena 5, drugi odstavek, Uredbe št. 2271/96 torej posledica sistema, ki ga je zakonodajalec Unije vzpostavil z navedeno uredbo, in je nujna za doseganje njenih ciljev.
115 Drugič, poudariti je treba, da noben element, ki je neločljivo povezan z osebnim položajem navedenih tretjih oseb, ni neposredno naveden med elementi, ki jih mora vsebovati vloga za dovoljenje v smislu člena 3(2) Izvedbene uredbe 2018/1101 („[v]loge vsebujejo ime in kontaktne podatke prosilcev, navajajo natančne določbe zadevne navedene ekstrateritorialne zakonodaje ali naknadna zadevna dejanja ter opisujejo področje uporabe zaprošenega dovoljenja in škodo, ki bi jo povzročilo neupoštevanje“) ali med merili, ki jih Komisija upošteva pri presoji te vloge v smislu člena 4 iste uredbe. Čeprav se člen 4(n) te uredbe sklicuje na „vse druge upoštevne dejavnike“, navedene določbe ni mogoče razlagati tako, da se nanaša na osebni položaj tretjih oseb, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi. Z merili, določenimi v členu te uredbe, se namreč želi presojati, ali bi interesom, ki so zaščiteni v členu 5, drugi odstavek, Uredbe št. 2271/96, nastala resna škoda. Na interese teh tretjih oseb torej ta presoja nikakor ne vpliva (glej točke od 68 do 72 zgoraj).
116 Poleg tega je treba v tem primeru, kot to poudarja Komisija in kot izhaja iz izpodbijanih sklepov, ugotoviti, da je tožeča stranka v teh sklepih omenjena le, ko je navedena na seznamih SDN ali je v ta namen navedena v vlogah intervenientke za dovoljenje (glej točke od 12 do 14 obrazložitve in člen 1 prvega izpodbijanega sklepa, točke 11, 12 in 21 obrazložitve ter člena 1 ter 4 drugega izpodbijanega sklepa in točke od 11 do 13 obrazložitve ter člena 1 in 4 tretjega izpodbijanega sklepa) in da Komisija ni upoštevala nobenega elementa, povezanega z njenim položajem v okviru presoje pogojev iz člena 5, drugi odstavek, Uredbe št. 2271/96 meril iz člena 4 Izvedbene uredbe 2018/1101 (glej točke od 16 do 38 obrazložitve prvega izpodbijanega sklepa, točke od 14 do 18 obrazložitve drugega izpodbijanega sklepa in točke od 20 do 27 obrazložitve tretjega izpodbijanega sklepa).
117 Iz tega izhaja, da se v sistemu, uvedenem z Uredbo št. 2271/96, zlasti glede sprejetja sklepa na podlagi člena 5, drugi odstavek, te uredbe, zdi, da tretje osebe, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, ne morejo uveljavljati napak ali dejstev in dokazov v zvezi z njihovim osebnim položajem, ki bi govorili v prid temu, da naj bi bil tak sklep sprejet oziroma da naj ne bi bil sprejet ali da bi imel določeno vsebino.
118 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da omejitev pravice do izjave tretjih oseb, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi v okviru tega postopka, glede na upoštevni pravni okvir in cilje, ki jih ta uresničuje, ni nesorazmerna in da ni taka, da ne spoštuje bistvene vsebine te pravice.
119 Poleg tega je treba poudariti, kot trdita Komisija in intervenientka, da se s sklepom, sprejetim na podlagi člena 5, drugi odstavek, Uredbe št. 2271/96, kot sta izpodbijana sklepa, samo izda dovoljenje prosilcu, da ta upošteva zakone iz priloge, ne da bi bila kršena prepoved iz prvega odstavka iste določbe. Ker navedeno dovoljenje prosilca ne odvezuje spoštovanja nacionalnega prava in po potrebi drugih upoštevnih določb prava Unije, je lahko to, da prosilec vloge izvaja dovoljena ravnanja, predmet nadzora, zlasti v okviru nacionalnega upravnega postopka ali nacionalnega spora, tako na podlagi nacionalnega prava kot na podlagi drugih upoštevnih določb prava Unije.
120 Iz vseh zgoraj navedenih elementov, ki so neločljivo povezani z naravo izpodbijanih sklepov, okvirom njihove izdaje in pravnimi pravili, ki urejajo zadevno področje, izhaja, da je omejitev pravice do izjave, ki izhaja iz upoštevnega pravnega okvira in na katero se v bistvu sklicuje Komisija, v posebnih okoliščinah obravnavanega primera upravičena v smislu sodne prakse, navedene v točki 103 zgoraj, če je potrebna in sorazmerna glede na cilje, ki jih uresničuje Uredba št. 2271/96 in zlasti člen 5, drugi odstavek, te uredbe. Komisiji v okviru postopka, v katerem so bili sprejeti navedeni sklepi, torej ni bilo treba zaslišati tožeče stranke.
121 Dejstvo, ki ga navaja tožeča stranka v dokaznem predlogu z dne 17. marca 2023, da naj bi Komisija po obravnavi v tej zadevi zaslišala neko drugo tretjo osebo, na katero se nanašajo omejevalni ukrepi v okviru nekega drugega postopka izdaje dovoljenja, ki je potekal na podlagi člena 5, drugi odstavek, Uredbe št. 2271/96, ne bi moglo pripeljati do drugačnega zaključka. Ne le okoliščine, v katerih naj bi Komisija zaslišala ali obravnavala neko drugo tretjo osebo v okviru nekega drugega postopka, ampak poleg tega dejstvo, ki ga navaja tožeča stranka, je namreč kasnejše kot sprejetje izpodbijanih sklepov, zato je v okoliščinah te zadeve popolnoma neupoštevno.
122 Komisija posledično ni kršila pravice tožeče stranke do izjave.
123 V vsakem primeru, tudi če bi bilo treba šteti, da bi Komisija morala zaslišati tožečo stranko v tej zadevi, je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso kršitev pravice do izjave povzroči razglasitev ničnosti sklepa, sprejetega v zadevnem upravnem postopku, le če bi bil lahko izid tega postopka, če te nepravilnosti ne bi bilo, drugačen (glej v tem smislu sodbo z dne 18. junija 2020, Komisija/RQ, C‑831/18 P, EU:C:2020:481, točka 105 in navedena sodna praksa).
124 V zvezi s tem od tožeče stranke, ki se sklicuje na kršitev svoje pravice do izjave, ni mogoče zahtevati, da dokaže, da bi sklep zadevne institucije Unije imel drugačno vsebino, temveč le, da ta možnost ni v celoti izključena (glej v tem smislu sodbo z dne 18. junija 2020, Komisija/RQ, C‑831/18 P, EU:C:2020:481, točka 106).
125 Poleg tega je treba to vprašanje presojati glede na posebne dejanske in pravne okoliščine vsake posamezne zadeve (glej v tem smislu sodbo z dne 18. junija 2020, Komisija/RQ, C‑831/18 P, EU:C:2020:481, točka 107).
126 V obravnavani zadevi pa na podlagi trditev, ki jih navaja tožeča stranka, ni mogoče sklepati, da tudi če bi bila zaslišana v upravnem postopku, v katerem so bili sprejeti izpodbijani sklepi, ni popolnoma izključeno, da bi bila vsebina teh sklepov lahko drugačna.
127 Prvič, tožeča stranka trdi, da če bi bila zaslišana, Komisija ne bi izdala spornega dovoljenja z retroaktivnim učinkom. Vendar taka trditev temelji na napačni predpostavki, saj – kot je razvidno iz preučitve drugega tožbenega razloga – sporno dovoljenje, ki ga je Komisija izdala v izpodbijanih sklepih, nima retroaktivnega učinka.
128 Drugič, tožeča stranka trdi, da so trditve, ki jih je intervenientka navedla pred Landgericht Frankfurt am Main (deželno sodišče v Frankfurtu na Majni) glede neobstoja pravne povezave med njimi, v nasprotju z izpodbijanimi sklepi. Vendar tožeča stranka ne pojasni, kako bi se lahko bolje branila v upravnih postopkih, ki so pripeljali do sprejetja izpodbijanih sklepov. Tudi ob predpostavki, da želi tožeča stranka s to trditvijo pokazati, da bi lahko pred Komisijo trdila, da ni pravno povezana z intervenientko, kot naj bi ta trdila pred Landgericht Frankfurt am Main (deželno sodišče v Frankfurtu na Majni), je treba navesti, da ta trditev ne bi vplivala na vsebino izpodbijanih sklepov. Kot je bilo že navedeno zgoraj v točki 83, se namreč izpodbijani sklepi nanašajo na storitve, ki se ne izvajajo neposredno za tožečo stranko, vendar ima od njih tožeča stranka korist (ali pri katerih tožeča stranka sodeluje) celo posredno.
129 Tretjič, tožeča stranka v bistvu trdi, da bi lahko Komisijo obvestila, da je intervenientka blokirala njena sredstva, celo preden je dobila sporno dovoljenje v nasprotju z Uredbo št. 2271/96. Zdi se, da tožeča stranka s tem nakazuje, da naj takšno dovoljenje prosilcu, ki je kršil Uredbo št. 2271/96, ne bi bilo izdano. Ne glede na dejstvo, da Splošnemu sodišču ni treba odločiti, ali je intervenientka blokirala sredstva tožeče stranke brez dovoljenja v nasprotju z Uredbo št. 2271/96, je treba le navesti, da tudi če bi tožeča stranka lahko to trdila, ta trditev nikakor ne bi vplivala na vsebino izpodbijanih sklepov. Nič v Uredbi št. 2271/96 namreč ne kaže na to, da oseba, ki je kršila prepoved iz člena 5, prvi odstavek, navedene uredbe, ne bi mogla pridobiti dovoljenja v smislu člena 5, drugi odstavek, te uredbe. Nazadnje, ker sporno dovoljenje, ki ga je Komisija izdala v izpodbijanih sklepih, nima retroaktivnega učinka, se ne nanaša na morebitno predhodno ravnanje prosilca.
130 Četrtič, tožeča stranka trdi, da Komisija ni upoštevala možnosti uporabe alternativnih mehanizmov. Vendar po eni strani tožeča stranka s tem, da zgolj pavšalno in brez dokazov navaja mehanizem, imenovan „INSTEX“, katerega upoštevnost Komisija sicer izpodbija, ni navedla, katere alternativne mehanizme bi lahko predstavila Komisiji, če bi bila zaslišana, in kako bi to lahko vplivalo na vsebino izpodbijanih sklepov. Po drugi strani je treba opozoriti, kot je bilo navedeno v okviru preučitve četrtega tožbenega razloga, da iz upoštevnega pravnega okvira ne izhaja, da bi morala Komisija preučiti ali upoštevati obstoj alternativnih mehanizmov. Zato tudi ob predpostavki, da bi tožeča stranka lahko navedla to trditev v upravnem postopku, v katerem so bili sprejeti izpodbijani sklepi, ni bilo dokazano, da bi ta lahko vplivala na vsebino navedenih sklepov.
131 Poleg tega tudi trditev, ki jo je tožeča stranka navedla na obravnavi, da bi lahko podala konstruktivne predloge, da bi poskusila najti kompromis, ki bi omogočal zlasti prestrukturiranje njenega portfelja in zadovoljitev potreb intervenientke, ni upoštevna, ker se nanaša na razmerja med tožečo stranko in intervenientko, ne pa na vsebino izpodbijanih sklepov.
132 Petič, tožeča stranka trdi, da je zaradi dejstva, da ni bila zaslišana in ni bila obveščena o izpodbijanih sklepih, morala vložiti plačljivo pravno sredstvo zoper več gospodarskih subjektov, da bi dosegla izplačilo svojih dividend ali celo da bi se zgolj seznanila z njihovim statusom. Tudi ob predpostavki, da so te trditve resnične, česar Splošno sodišče v okviru te zadeve ni pristojno ugotavljati, je treba ugotoviti, da niso upoštevne za kršitev pravice tožeče stranke do izjave v upravnem postopku, v katerem so bili sprejeti izpodbijani sklepi, saj se ne nanašajo na to, ali bi bila vsebina izpodbijanih sklepov lahko drugačna.
133 Šestič, tožeča stranka trdi, da je Komisija upoštevala le interese intervenientke, ne pa tudi njenih interesov. Zadostuje pa navesti, da se te trditve prekrivajo s trditvami, navedenimi v okviru četrtega tožbenega razloga, in jih je zato treba zavrniti. Po eni strani namreč, kot je razvidno iz preučitve navedenega tožbenega razloga, Komisiji navedenih interesov ni bilo treba upoštevati. Po drugi strani ni bilo dokazano, da bi okoliščina, če bi tožeča stranka pred Komisijo lahko uveljavljala svoje interese, lahko vplivala na vsebino izpodbijanih sklepov.
134 Sedmič, tožeča stranka trdi, da ni bila zaslišana glede „resnih razlogov“, ki jih je Komisija navedla zlasti v točki 14 obrazložitve in v členu 1 prvega izpodbijanega sklepa v utemeljitev izdaje spornega dovoljenja. Zadostuje pa ugotovitev, da trditev tožeče stranke temelji na napačnem razumevanju izpodbijanih sklepov, saj Komisija izpodbijanih sklepov ni utemeljila z obstojem „resnih razlogov“. Kot je namreč razvidno iz točke 41 zgoraj, je bil pojem „resni razlogi“ uporabljen v členu 1 izpodbijanih sklepov, da bi se opredelili pogoji za uporabo dovoljenja, ki ga je izdala Komisija.
135 Iz navedenega izhaja, da tudi če bi tožeča stranka morala biti zaslišana v upravnem postopku, v katerem so bili sprejeti izpodbijani sklepi, na podlagi trditev, ki jih je tožeča stranka navedla pred Splošnim sodiščem, ni mogoče šteti, da ni izključeno, da bi bila vsebina izpodbijanih sklepov lahko drugačna, če tožeča stranka ne bi bila zaslišana.
136 Poleg tega tožeča stranka dodaja, da bi morala Komisija, da bi spoštovala njeno pravico do izjave, objaviti vsaj izrek izpodbijanih sklepov.
137 Ne da bi se bilo treba izreči o dopustnosti te trditve, ki jo je Komisija izpodbijala na obravnavi, je dovolj poudariti, da na podlagi ničesar ni mogoče šteti, da je Komisija imela dolžnost, da to objavi, saj se tožeča stranka v utemeljitev te trditve ne opira na nobeno upoštevno določbo. Ta obveznost objave namreč ne izhaja iz opombe 40 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca G. Hogana v zadevi Bank Melli Iran (C‑124/20, EU:C:2021:386), ki jo je tožeča stranka navedla na obravnavi, medtem ko pravila in okoliščine tega sodnega postopka, na katere se tožeča stranka sklicuje v svojih pisanjih, niso upoštevna. Poleg tega objava izpodbijanih sklepov, potem ko so ti sprejeti, ne more vplivati na uresničevanje morebitne pravice tožeče stranke do izjave v upravnem postopku, v katerem je prišlo do tega sprejetja, in tožeča stranka ni predložila nobene trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati drugače. Zato in okviru zatrjevanja kršitve pravice do izjave v upravnem postopku, je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da bi jo Komisija alternativno morala obvestiti o izpodbijanih sklepih po njihovem sprejetju.
138 Torej ni mogoče šteti, da je Komisija s tem, da izpodbijanih sklepov ni objavila oziroma o njih ni obvestila tožeče stranke, potem ko jih je sprejela, storila kakršno koli procesno kršitev, ki bi lahko pomenila kršitev pravice tožeče stranke do izjave.
139 Zato je treba tudi prvi tožbeni razlog zavrniti.
140 Posledično je treba tožbo v celoti zavrniti, ne da bi bilo treba odločati o njeni dopustnosti, o kateri so bile stranke zaslišane na obravnavi. V okoliščinah obravnavane zadeve namreč učinkovito izvajanje sodne oblasti upravičuje meritorno zavrnitev tožbe, ne da bi bilo treba prej odločati o njeni dopustnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 26. februarja 2002, Svet/Boehringer, C‑23/00 P, EU:C:2002:118, točka 52).
Stroški
141 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži, da nosi svoje stroške in stroške Komisije.
142 V skladu s členom 138(3) tega poslovnika intervenientka nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti razširjeni senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi IFIC Holding AG se naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Evropske komisije.
3. Družba Clearstream Banking AG nosi svoje stroške.
van der Woude | Marcoulli | Frimodt Nielsen |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. julija 2023.
Podpisi