Tožba, vložena 19. marca 2010 - FESI proti Svetu

(Zadeva T-134/10)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Fédération européenne de l'industrie du sport (FESI) (Bruselj, Belgija) (zastopnika: E. Vermulst in Y. Van Gerven, odvetnika)

Tožena stranka: Svet Evropske unije

Predlogi tožeče stranke

Izvedbena Uredba Sveta (EU) št. 1294/2009 z dne 22. decembra 2009 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja s poreklom iz Vietnama in s poreklom iz Ljudske Republike Kitajske, kakor je bila razširjena na uvoz določene obutve z zgornjim delom iz usnja, poslane iz Posebne upravne regije Macao, ne glede na to, ali je deklarirana kot izdelek s poreklom iz Posebne upravne regije Macao ali ne, na osnovi pregleda zaradi izteka ukrepov na podlagi člena 11(2) Uredbe Sveta (ES) št. 384/96¹ naj se v celoti ali podredno v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko in njene člane, zlasti štiri vzorčene člane (Adidas AG, Nike European Operations BV, Puma AG and Timberland Europe BV), razglasi za nično;

Svetu naj se naloži razkritje podatkov o proizvodnji za vsakega od vzorčenih proizvajalcev Unije, ki so služili kot podlaga za določitev vzorca pri preiskavi, in podatkov o zaposlitvi za vsakega vzorčenega proizvajalca Unije;

Svetu naj se naloži plačilo stroškov postopka.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

V podporo svojim trditvam tožeče stranka navaja sedem tožbenih razlogov.

Prvič, navaja, da je Svet s tem, ko od proizvajalcev Evropske unije, pritožnikov, ni zahteval izpolnitve formularjev za vzorčenje, napačno uporabil člen 17(1) temeljne uredbe², napravil očitno napako pri presoji ter kršil pravice obrambe in načelo prepovedi diskriminacije. Tožeča stranka trdi zlasti, da institucije Evropske unije od proizvajalcev Evropske unije, pritožnikov, niso zahtevale izpolnitve formularjev za vzorčenje in da je bil zaradi tega vzorec proizvajalcev EU izbran brez potrebnih podatkov na podlagi omejenih - nepreverljivih - podatkov, ki so jih priskrbeli pritožniki. Tožeča stranka navaja, da slednji zaradi tega niso mogli preveriti primernosti izbranega vzorca. Dalje navaja, da so institucije EU zainteresirane stranke v primerljivih položajih obravnavale različno brez kakršnegakoli objektivnega razloga in kršile temeljno načelo prepovedi diskriminacije.

Drugič, tožeča stranka trdi, da je pri izboru vzorca proizvajalcev EU Svet napravil očitno napako pri presoji in kršil člen 17(1) temeljne uredbe. Navaja, da vzorec proizvajalcev EU ni pomenil največjega reprezentativnega obsega proizvodnje ali prodaje, ki bi ga bilo mogoče dovolj dobro preiskati v času, ki je na razpolago, v skladu s členom 17(1) temeljne uredbe, poleg tega pa je bil vzorec pretežno izbran na podlagi meril, ki v tej določbi niso omenjena.

Tretjič, tožeča stranka navaja, da je Svet kršil člen 6.10 Protidampinškega sporazuma Svetovne trgovinske organizacije, ker člena 17(1) temeljne uredbe ni uporabil v skladu s tem sporazumom. Svet ni izbral vzorca proizvajalcev EU, ki bi predstavljali najvišji odstotek obsega proizvodnje ali prodaje, kot to zahteva člen 6.10 Protidumpinškega sporazuma STO.

Četrtič, tožeča stranka navaja, da je pri določitvi verjetnosti nadaljevanja škode Svet kršil člene 3(1), 3(2), 3(5) in 11(2) temeljne uredbe in napravil očitno napako pri presoji dejstev. Po mnenju tožeče stranke je Svet ob neobstoju ukrepov na podlagi ugotovitve o nadaljevanju škode v obdobju preiskave v zvezi s pregledom (v nadaljevanju: OPP) nepravilno ugotovil verjetnost nadaljevanja škode za industrijo EU na podlagi makroekonomskih podatkov, ki so vključevali podatke proizvajalcev, ki niso del industrije EU, in na podlagi nepreverjenih podatkov. Poleg tega so bili mikroekonomski kazalniki ovrednoteni na podlagi podatkov iz nereprezentativnega vzorca proizvajalcev EU.

Petič, tožeča stranka navaja, da je s tem, ko je dovolil zaupno obravnavo identitete proizvajalcev EU, pritožnikov, Svet kršil člen 19(1) temeljne uredbe in kršil pravico do obrambe, saj je dovolil zaupno obravnavo brez upravičenega razloga in ne da bi temeljito preučil zahteve po zaupnosti.

Šestič, navaja, da je Svet pri določitvi sistema kontrolne številke izdelka (v nadaljevanju: KŠI) za razvrstitev zadevnega izdelka, kršil člena 2(10) in 3(2) temeljne uredbe ter načelo vestnosti in dobrega upravljanja. Tožeče stranka meni, da je uporabljen sistem KŠI in prerazvrstitev določenih kategorij obutve med preiskavo onemogočila pošteno primerjavo med normalno vrednostjo in izvozno ceno. Poleg tega je to po mnenju tožeče stranke onemogočilo objektivno preverjanje tako obsega dampinškega uvoza in učinka dampinškega uvoza na cene na domačem trgu za podobne izdelke kot tudi posledičnega vpliva tega uvoza na domače proizvajalce teh izdelkov. Tožeča stranka poleg tega navaja, da Svet ni skrbno in nepristransko preučil vseh pomembnih elementov in ustrezno obrazložil razlogov, zaradi katerih je bilo treba spremeniti sistem KŠI, ki ga je predlagala tožeča stranka.

Nazadnje, tožeča stranka trdi, da je pri izbiri primerljive države Svet kršil načelo vestnosti in dobrega upravljajna, napravil očitne napake pri presoji dejstev in kršil člen 2(7)(a) temeljne uredbe. Tožeča stranka meni, da je Svet pri izbiri Brazilije kot primerljive države storil resno procesno napako, saj ta izbor za to zadevo ni bil opravljen primerno in razumno.

____________

¹ - UL 2009 L 352, str. 1.

² - Uredba Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL 1996 L 56, str. 1).