Pritožba, ki jo je Ideella föreningen Svenska Bankföreningen med firma Svenska Bankföreningen, Näringsverksamhet vložila 27. junija 2024 zoper sodbo Splošnega sodišča (četrti razširjeni senat) z dne 17. aprila 2024 v zadevi T-112/22, Svenska Bankföreningen in Länsförsäkringar Bank/Komisija
(Zadeva C-459/24 P)
Jezik postopka: angleščina
Stranke
Pritožnica: Ideella föreningen Svenska Bankföreningen med firma Svenska Bankföreningen, Näringsverksamhet (zastopniki: P. Hansson, M. Eriksson, M. Persson, advokater)
Druge stranke v postopku: Länsförsäkringar Bank AB, Evropska komisija, Kraljevina Švedska
Predlogi
Pritožnica Sodišču predlaga, naj:
razveljavi sodbo Splošnega sodišča;
dokončno odloči o tem sporu ali, če je potrebno, zadevo vrne Splošnemu sodišču, da odloči o tožbenih razlogih, ki jih še ni preizkusilo; in
Komisiji naloži plačilo stroškov postopka na obeh stopnjah.
Pritožbeni razlogi in bistvene trditve
Prvi pritožbeni razlog: napačna uporaba prava pri uporabi člena 107(1) PDEU v okviru določitve cilja davka
Splošno sodišče je kršilo člen 107(1) PDEU pri oceni in določitvi cilja davka za tveganje kot obdavčitev „kreditnih institucij, ki pomenijo sistemsko tveganje“, ker cilj, kot ga je določilo Splošno sodišče, ni v skladu s ciljem, ki ga je Švedska predstavila v zakonodajnem postopku in ki naj bi bil, da se obdavčijo predvsem velike kreditne institucije.
Drugi pritožbeni razlog: napačna uporaba prava pri uporabi člena 107 in člena 108 PDEU kar zadeva ugotovitev, da ne gre za resne težave
Pritožnica v drugem pritožbenem razlogu trdi, da je Splošno sodišče kršilo člen 107(1), člen 108(2) in (3) TFEU ter člen 4(2) in (4) Uredbe 2015/15891 pri ugotovitvi, da Komisija ni imela resnih težav pri oceni (i) cilja, (ii) vsakega od sestavnih elementov referenčnega sistema in (iii) obstoja kakršnega koli odstopanja od referenčnega sistema. Prvič, Splošno sodišče je v zvezi s ciljem napačno uporabilo pravo, ko je kljub nejasni in dvoumni ubeseditvi cilja ugotovilo, da Komisija pri presoji tega cilja ni imela resnih težav.
Drugič, tudi če bi Sodišče ugotovilo, da je Splošno sodišče pravilno določilo cilj in da v zvezi s tem ni bilo nikakršnih resnih težav, je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri preizkusu sestavnih elementov referenčnega sistema: (i) davčne osnove, ker z davčnimi obveznostmi ni mogoče izmeriti „sistemskega tveganja“, kar je bilo razvidno iz podatkov, ki so bili na voljo Komisiji, (ii) zavezancev za plačilo tega davka, ker je bila iz podatkov, ki so bili na voljo Komisiji, ko je sprejela odločitev, razvidna neskladnost med tem, kdo so zavezanci za ta davek, in ciljem tega davka ter (ii) praga obdavčitve, ker je iz podatkov, ki so bili na voljo Komisiji, ko je sprejela odločitev, razvidno, da izbira praga obdavčitve ni bila prilagojena tako, da bi bile sistematično zajete velike institucije.
Tretjič, v skladu z navedenim je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri oceni in ugotovitvi, da naj Komisija ne bi imela dvomov o tem, ali so bile kreditne institucije, ki so bile nad pragom obdavčitve, v primerljivem dejanskem in pravnem položaju kot kreditne institucije, ki so bile pod pragom obdavčitve.
Tretji pritožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve
Splošno sodišče je kršilo obveznost obrazložitve pri ugotovitvi, da tožeče stranke na prvi stopnji niso dokazale, da bi propad kreditnih institucij, ki niso zavezane za plačilo tega davka, pomenil sistemsko tveganje, medtem ko so tožeče stranke na prvi stopnji dejansko navedle ta argument, ki pa ga Splošno sodišče ni preizkusilo. Poleg tega je Splošno sodišče napačno razumelo ta argument tožečih strank na prvi stopnji in ker je določilo napačen cilj, ni pravilno preizkusilo več trditev, ki so jih navedle tožeče stranke na prvi stopnji.
Četrti pritožbeni razlog: izkrivljanje dejstev in dokazov
Splošno sodišče je pri določitvi cilja tega davka izkrivilo dejstva in dokaze, saj cilj, kot ga je določilo, ne izhaja iz osnutka zakona.
____________
1 Uredba Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije (UL 2015, L 248, str. 9).