Zadeva T‑272/21
Carles Puigdemont i Casamajó,
Antoni Comín i Oliveres
in
Clara Ponsatí i Obiols
proti
Evropskemu parlamentu
Sodba Splošnega sodišča (šesti razširjeni senat) z dne 5. julija 2023
„Pravo institucij – Član Parlamenta – Privilegiji in imunitete – Sklep o odvzemu poslanske imunitete – Člen 9 Protokola (št. 7) o privilegijih in imunitetah Unije – Pristojnost organa, ki je izdal zahtevo za odvzem imunitete – Pravna varnost – Očitna napaka pri presoji – Obseg nadzora Parlamenta – Postopek obravnave zahteve za odvzem imunitete – Pravica do obrambe – Nepristranskost“
1. Privilegiji in imunitete Evropske unije – Člani Evropskega parlamenta – Imuniteta – Zahteva za odvzem imunitete – Pogoji – Preverjanje s strani Parlamenta – Obseg
(Protokol o privilegijih in imunitetah Evropske unije, člena 8 in 9; Poslovnik Evropskega parlamenta, členi 5(2), 6, 9(5) in (6))
(Glej točke 99, od 100 do 106, 129 in 130.)
2. Privilegiji in imunitete Evropske unije – Člani Evropskega parlamenta – Imuniteta – Zahteva za odvzem imunitete – Diskrecijska pravica Parlamenta – Sodni nadzor – Obseg
(Protokol o privilegijih in imunitetah Evropske unije, člen 9)
(Glej točko 116.)
3. Privilegiji in imunitete Evropske unije – Člani Evropskega parlamenta – Imuniteta – Zahteva za odvzem imunitete – Pogoji – Preverjanje s strani Parlamenta – Obravnava utemeljenosti nacionalnega pregona in krivde zadevnega poslanca – Izključitev – Pristojnost nacionalnih organov
(Protokol o privilegijih in imunitetah Evropske unije, člen 9; Poslovnik Evropskega parlamenta, člen 9(7))
(Glej točki 141 in 180.)
4. Privilegiji in imunitete Evropske unije – Člani Evropskega parlamenta – Imuniteta – Zahteva za odvzem imunitete – Postopek obravnave te zahteve – Odločitev o navedeni zahtevi – Načelo nepristranskosti – Uporaba tega načela za tako odločitev – Obseg navedenega načela
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41; Protokol o privilegijih in imunitetah Evropske unije, člen 9; Poslovnik Evropskega parlamenta, člen 9)
(Glej točke od 221 do 227 in od 241 do 256.)
Povzetek
Tri tožeče stranke so kandidirale na volitvah v Evropski parlament 26. maja 2019 v Španiji, na katerih sta bili 13. junija 2019 izvoljeni prva in druga tožeča stranka. Junta Electoral Central (osrednja volilna komisija, Španija) je 20. junija 2019 Parlamentu poslala sklep, v katerem je ugotovila, da ti tožeči stranki nista prisegli, da bosta spoštovali špansko ustavo, kar se zahteva s španskim zakonom o volitvah,(1) in zato razglasila sprostitev njunih sedežev v Parlamentu. Tedanji predsednik Parlamenta je 27. junija 2019 prvo in drugo tožečo stranko obvestil, da ju ne more obravnavati kot bodoča poslanca Parlamenta.
Preiskovalni sodnik kazenskega oddelka Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) je 14. oktobra in 4. novembra 2019 izdal nacionalni nalog za prijetje, evropski nalog za prijetje in mednarodni nalog za prijetje za vsako od tožečih strank, da bi jim bilo lahko sojeno v kazenskem postopku, uvedenem zoper njih zaradi dejanj, ki med drugim spadajo – glede na zadevno osebo – med kazniva dejanja upora, omiljene oblike upora in zlorabe javnih sredstev.
Na plenarnem zasedanju 13. januarja 2020 se je Parlament na podlagi sodbe Junqueras Vies(2) seznanil z izvolitvijo prve in druge tožeče stranke v Parlament z učinkom od 2. julija 2019. Podpredsednik Parlamenta je 16. januarja 2020 na plenarnem zasedanju sporočil zahteve, ki jih je 13. januarja 2020 poslal predsednik vrhovnega sodišča za odvzem imunitete prvi in drugi tožeči stranki, in jih poslal odboru Parlamenta za pravne zadeve.
Parlament se je 10. februarja 2020 po izstopu Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske iz Evropske unije 31. januarja 2020 seznanil z izvolitvijo tretje tožeče stranke za poslanko z učinkom od 1. februarja 2020. Podpredsednik Parlamenta je 13. februarja 2020 na plenarnem zasedanju sporočil zahtevo, ki jo je 10. februarja 2020 poslal predsednik vrhovnega sodišča za odvzem imunitete tretji tožeči stranki, in jo poslal odboru Parlamenta za pravne zadeve.
Parlament je s tremi sklepi z dne 9. marca 2021(3) odvzel imuniteto iz člena 9, prvi odstavek, točka (b), Protokola (št. 7)(4) za tri tožeče stranke, ki so nato pri Splošnem sodišču vložile ničnostno tožbo zoper te tri sklepe.
Splošno sodišče, ki je odločalo v razširjenem senatu, je zavrnilo tožbo tožečih strank, ob tem pa se je, natančneje, izreklo o uporabi načela nepristranskosti za odločitev o zahtevi za odvzem imunitete evropskemu poslancu, o obsegu tega načela in o preizkusu, ki ga mora opraviti Parlament, kadar odloča o taki zahtevi.
Presoja Splošnega sodišča
Na prvem mestu, Splošno sodišče je v zvezi z zahtevo po nepristranskosti, določeno v členu 41(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki velja za institucije pri izvajanju njihovih nalog, opozorilo, da je njen namen zagotoviti enako obravnavanje, ki je temelj Unije. Namen zahteve po nepristranskosti je med drugim izogniti se položajem morebitnih nasprotij interesov v zvezi z uradniki in uslužbenci, ki delujejo v imenu teh institucij. Ta zahteva velja tudi za člane Parlamenta, kadar sodelujejo pri sprejemanju odločitev v zvezi z upravnimi nalogami Parlamenta. Splošno sodišče je razsodilo, da ta zahteva velja tudi za člane Parlamenta, ki kot člani odbora za pravne zadeve sodelujejo v preiskovalni fazi zahteve za odvzem imunitete, in to kljub politični naravi odločitve o taki zahtevi. Splošno sodišče je pojasnilo, da je treba pri tej zahtevi vseeno nujno upoštevati dejstvo, da ti člani po definiciji niso politično nevtralni, zaradi česar se razlikujejo od uradnikov in uslužbencev, ki delujejo v imenu institucij, organov, uradov in agencij Unije.
Splošno sodišče je tudi navedlo, da je odbor za pravne zadeve politični organ, katerega sestava naj bi odražala raznolikost, ki obstaja v Parlamentu. Ta odbor znotraj sebe imenuje poročevalca v skladu s sistemom enakopravne rotacije med političnimi skupinami. Iz tega sledi, da čeprav je naloga poročevalca zaupana poslancu iz določene politične skupine, ta poslanec deluje v okviru odbora, katerega sestava odraža ravnotežje političnih skupin v Parlamentu.
Splošno sodišče je menilo, da v tem okviru nepristranskosti poslanca, ki sodeluje v tej preiskovalni fazi, kot je poročevalec, načeloma ni mogoče presojati niti z vidika njegove politične ideologije niti z vidika primerjave med njegovo politično ideologijo in politično ideologijo poslanca, na katerega se nanaša zahteva za odvzem imunitete. Natančneje, pripadnost poročevalca nacionalni politični stranki ali politični skupini, ustanovljeni v Parlamentu, ne glede na njihove vrednote in ideje, in tudi če bi te vrednote in ideje lahko razkrile a priori neugodne občutljivosti za položaj poslanca, na katerega se nanaša zahteva za odvzem imunitete, načeloma ne vpliva na presojo nepristranskosti poročevalca.
Splošno sodišče je iz tega sklepalo, da v obravnavani zadevi članstvo poročevalca v evropski politični skupini evropskih konservativcev in reformistov, ki vključuje tudi poslance, člane politične stranke VOX, zaradi katerih se je kazenski postopek proti tožečim strankam začel, načeloma ne vpliva na presojo njegove nepristranskosti. V zvezi s tem je Splošno sodišče menilo, da posebnega položaja poslancev, ki so člani navedene stranke, načeloma ni mogoče razširiti na vse člane politične skupine evropskih konservativcev in reformistov samo zato, ker imajo skupno politično pripadnost, ker spadajo v isto skupino. V teh okoliščinah dejstvo, da je poslanec, prihodnji poročevalec za zadeve v zvezi z odvzemom imunitete tožečim strankam, izrazil podporo zamislim politične stranke VOX, ki so se nanašale med drugim na politični položaj Katalonije, in svoje nasprotovanje političnim zamislim, ki jih zagovarjajo tožeče stranke, ne more zadostovati za ugotovitev kršitve načela nepristranskosti.
Potem ko je Splošno sodišče navedlo, da se tožeče stranke niso sklicevale na osebni interes poročevalca v obravnavanih zadevah ali na njegov osebni predsodek, ki bi ga bilo mogoče ločiti od njegove politične ideologije, je zavrnilo očitek, ki se nanaša na pristranskost poročevalca.
Na drugem mestu, Splošno sodišče je v zvezi s preizkusom, ki ga mora opraviti Parlament, kadar mu je predložena zahteva za odvzem imunitete, opozorilo, da mora Parlament najprej preveriti, ali se lahko za dejanja, na katerih temelji ta zahteva, uporabi člen 8 Protokola (št. 7) kot posebna določba. Če je odgovor pritrdilen, mora Parlament ugotoviti, da imunitete ni mogoče odvzeti. Le če ta institucija ugotovi, da je odgovor nikalen, mora Parlament nato preveriti, ali zadevni poslanec za zadevna dejanja uživa imuniteto, določeno v členu 9 navedenega protokola, in če je tako, odločiti, ali mu je treba na podlagi člena 9, tretji odstavek, tega protokola imuniteto odvzeti ali ne.
V zvezi s tem je Splošno sodišče ugotovilo, da je Parlament v izpodbijanih sklepih navedel, da dejanja, na katerih temeljijo zahteve za odvzem imunitete, ne spadajo na področje uporabe člena 8 Protokola (št. 7).
Dalje, glede vprašanja, ali so bile tožeče stranke upravičene do imunitete iz člena 9 za zadevna dejanja, Splošno sodišče meni, da je Parlament, ker mora v okviru svojih pristojnosti v zvezi z imunitetami zagotoviti njeno učinkovitost, implicitno, vendar nujno menil, da je v okoliščinah obravnavane zadeve samo imuniteta iz člena 9, prvi odstavek, točka (b), Protokola (št. 7) ovira za prijetje tožečih strank in njihovo predajo španskim organom na podlagi spornih evropskih nalogov za prijetje.
Splošno sodišče je v zvezi s tem navedlo, da je Parlament v izpodbijanih sklepih upošteval dejstvo, da špansko pravo, kot ga razlagajo nacionalna sodišča, tožečim strankam ne podeljuje imunitete za zadevna dejanja. Splošno sodišče je menilo, da ker raven in obseg imunitete iz člena 9, prvi odstavek, točka (a), Protokola (št. 7) določa nacionalno pravo, se je Parlament pravilno skliceval na nacionalno pravo, kot ga razlagajo nacionalna sodišča. Splošno sodišče je tudi menilo, da tožeče stranke niso dokazale, da je ta ugotovitev napačna.
Splošno sodišče je poleg tega razsodilo, da molk v izpodbijanih sklepih v zvezi z imuniteto iz člena 9, drugi odstavek, Protokola (št. 7), ki se nanaša na imuniteto članov Parlamenta, ko potujejo do kraja zasedanja Parlamenta in nazaj, v teh sklepih ne more povzročiti dvoumnosti, saj imuniteta iz te določbe tožečim strankam ne daje samostojnega varstva v primerjavi z varstvom, do katerega so upravičene na podlagi člena 9, prvi odstavek.
Nazadnje, Splošno sodišče je pojasnilo, da Parlament pri preučitvi vprašanja, ali je treba enemu od njegovih članov odvzeti imuniteto, ni pristojen presojati zakonitosti aktov, ki so jih pravosodni organi sprejeli med zadevnim nacionalnim postopkom, kot so v obravnavani zadevi nacionalni in evropski nalogi za prijetje. To vprašanje je namreč v izključni pristojnosti nacionalnih organov.