Language of document : ECLI:EU:F:2010:74

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (tretji senat)

z dne 1. julija 2010

Zadeva F‑40/09

Radek Časta

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Splošni javni natečaj – Nepripustitev k ustnemu preizkusu – Zahteva za ponovno presojo – Obveznost obrazložitve – Zahtevane poklicne izkušnje – Prepozna predložitev potrdila – Načelo enakega obravnavanja – Ničnostna tožba – Odškodninska tožba“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero R. Časta predlaga, po eni strani, razglasitev ničnosti odločbe organa za imenovanja z dne 22. decembra 2008, s katero je bila potrjena odločba natečajne komisije natečaja EPSO/AD/107/07 na področju prava z dne 9. junija 2008, da se ga ne pripusti k ustnemu preizkusu, in, po drugi strani, povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je domnevno utrpel zaradi te odločbe.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Tožeča stranka nosi vse stroške postopka.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Akt, ki posega v položaj – Odločba, sprejeta po ponovni presoji prejšnje odločbe

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90(2) in 91(1))

2.      Uradniki – Javni natečaj – Natečajna komisija – Zavrnitev pristopa k preizkusom – Obveznost obrazložitve – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 25, drugi odstavek)

3.      Uradniki – Javni natečaj – Natečaj na podlagi kvalifikacij in preizkusov – Razpis natečaja – Predmet

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga III, člen 1(1))

4.      Uradniki – Javni natečaj – Natečaj na podlagi kvalifikacij in preizkusov – Pogoji za pristop – Določitev z razpisom natečaja – Presoja poklicnih izkušenj kandidatov s strani natečajne komisije – Sodni nadzor – Meje

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga III, člena 2 in 5)

5.      Uradniki – Javni natečaj – Natečaj na podlagi kvalifikacij in preizkusov – Merila za izbor – Poklicne izkušnje kandidatov

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga III, člen 5)

6.      Uradniki – Javni natečaj – Natečaj na podlagi kvalifikacij in preizkusov – Pogoji za pristop – Predložitev dokazil za pripustitev k preizkusom

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga III, člena 2 in 5)

7.      Uradniki – Enako obravnavanje – Meje – Nezakonito dodeljena ugodnost

8.      Uradniki – Pravno sredstvo – Odškodninski zahtevek, povezan s predlogom za razglasitev ničnosti – Zavrnitev predloga za razglasitev ničnosti, ki povzroči zavrnitev odškodninskega zahtevka

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)

1.      Kadar stranka, katere prošnja za pristop k natečaju, ki ga organizirajo institucije Unije, je bila zavrnjena, predlaga ponovno presojo te odločbe na podlagi točno določene določbe, ki zavezuje upravo, je odločba, ki jo natečajna komisija sprejme po ponovni presoji, akt, ki posega v položaj, v smislu člena 90(2) ali po potrebi člena 91(1) Kadrovskih predpisov. Od te odločbe, sprejete po ponovni presoji, začne teči tudi rok za pritožbo in tožbo, ne da bi bilo treba preveriti, ali je v takem primeru mogoče navedeno odločbo šteti za izključno potrditveni akt.

(Glej točko 27.)

Napotitev na:

Splošno sodišče: 23. januar 2002, Gonçalves proti Parlamentu, T‑386/00, RecFP, str. I‑A‑13 in II‑55, točka 39; 7. junij 2005, Cavallaro proti Komisiji, T‑375/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑151 in II‑673, točka 58; 31. januar 2006, Giulietti proti Komisiji, T‑293/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑5 in II‑A‑2‑19, točka 29.

2.      V skladu s členom 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov mora biti vsaka odločba, sprejeta na podlagi Kadrovskih predpisov, ki se nanaša na nekega posameznika, obrazložena. Namen obveznosti obrazložitve odločbe, ki posega v položaj, je, po eni strani, zadevni osebi dati potrebne podatke za ugotovitev, ali je odločba utemeljena, in, po drugi strani, omogočiti sodni nadzor nad to odločbo. Namen take obveznosti je predvsem omogočiti zadevni osebi, da se seznani z razlogi za odločbo, sprejeto glede nje, da lahko po potrebi uveljavlja pravna sredstva, potrebna za zaščito njenih pravic in interesov.

Kar zadeva predvsem odločbe o zavrnitvi pristopa k natečaju, mora natečajna komisija natančno navesti pogoje iz razpisa natečaja, za katere meni, da jih kandidat ne izpolnjuje.

(Glej točko 42.)

Napotitev na:

Sodišče: 26. november 1981, Michel proti Parlamentu, 195/80, Recueil, str. 2861, točka 22; 4. julij 1996, Parlament proti Innamoratiju, C‑254/95 P, Recueil, str. I‑3423, točka 23.

Splošno sodišče: 20. junij 1990, Burban proti Parlamentu, T‑133/89, Recueil, str. II‑245, točka 43; 21. november 2000, Carrasco Benítez proti Komisiji, T‑214/99, RecFP, str. I‑A‑257 in II‑1169, točka 173; zgoraj navedena sodba Gonçalves proti Parlamentu, točka 62; 23. januar 2003, Angioli proti Komisiji, T‑53/00, RecFP, str. I‑A‑13 in II‑73, točka 67; 27. marec 2003, Martínez Páramo in drugi proti Komisiji, T‑33/00, RecFP, str. I‑A‑105 in II‑541, točka 43; 25. marec 2004, Petrich proti Komisiji, T‑145/02, RecFP, str. I‑A‑101 in II‑447, točka 54.

3.      Natečajno komisijo zavezujejo besedilo razpisa natečaja in zlasti v njem navedeni pogoji za pristop. Bistvena naloga razpisa natečaja, kot je bil zasnovan v Kadrovskih predpisih, je namreč čim natančneje obvestiti zainteresirane osebe o naravi zahtevanih pogojev za zasedbo delovnega mesta, na katero se razpis nanaša, da se jim omogoči presoja, po eni strani, ali je potrebno, da oddajo prijavo, in, po drugi strani, katera dokazila so pomembna za delo komisije in jih je zato treba priložiti prijavam.

(Glej točko 56.)

Napotitev na:

Splošno sodišče: zgoraj navedena sodba Gonçalves proti Parlamentu, točka 73; zgoraj navedena sodba Petrich proti Komisiji, točka 34.

4.      Natečajna komisija je pristojna, da v vsakem posameznem primeru presodi, ali poklicne izkušnje vsakega kandidata ustrezajo ravni, zahtevani v razpisu natečaja. Komisija ima glede tega v okviru določb Kadrovskih predpisov o natečajnih postopkih diskrecijsko pravico, kar zadeva presojo narave in trajanja prejšnjih poklicnih izkušenj kandidatov ter bolj ali manj tesne povezave, ki jo te izkušnje lahko imajo z zahtevami prostega delovnega mesta. Sodišče za uslužbence mora tako v okviru nadzora zakonitosti preveriti le, ali pri izvajanju te pristojnosti ni prišlo do očitne napake.

(Glej točko 58.)

Napotitev na:

Splošno sodišče: 13. december 1990, González Holguera proti Parlamentu, T‑115/89, Recueil, str. II‑831, objava povzetkov, točka 54; 28. november 1991, Van Hecken proti ESO, T‑158/89, Recueil, str. II‑1341, točka 22; zgoraj navedena sodba Carrasco Benítez proti Komisiji, točke od 69 do 71; zgoraj navedena sodba Petrich proti Komisiji, točka 37.

Sodišče za uslužbence: 14. junij 2007, De Meerleer proti Komisiji, F‑121/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑161 in II‑A‑1‑865, točka 116.

5.      Dokumenti o poklicnih izkušnjah kandidata, ki jih ta sestavi sam, v okviru natečaja predstavljajo mnenje kandidata o njegovih izkušnjah, saj vsebina teh dokumentov ustreza vsebini življenjepisa. Ker takih dokumentov načeloma ni mogoče objektivno preveriti, da bi natečajna komisija lahko temeljito preučila zahtevane poklicne izkušnje, jih ni mogoče šteti za dokazila v zvezi s pogojem glede poklicnih izkušenj, temveč so le del kandidatovega življenjepisa.

(Glej točko 64.)

Napotitev na:

Splošno sodišče: 27. september 2006, Blackler proti Parlamentu, T‑420/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑185 in II‑A‑2‑943, točka 49.

6.      Da bi komisija natečaja preverila, ali so pogoji za pristop izpolnjeni, lahko upošteva le navedbe kandidatov v prijavah in dokazila, ki jih morajo priložiti v podporo prijavi. Komisija ne more biti zavezana sama opraviti poizvedovanja, da bi preverila, ali kandidati izpolnjujejo vse pogoje, določene v razpisu natečaja. Kadar je v jasnih določbah razpisa natečaja nedvoumno določena obveznost, da se prijavi priložijo dokazila, zaradi dejstva, da kandidat te obveznosti ni izpolnil, komisija ali organ za imenovanja ne more biti pooblaščen in še manj zavezan, da ravna v nasprotju s tem razpisom natečaja.

(Glej točki 67 in 71.)

Napotitev na:

Sodišče: 31. marec 1992, Burban proti Parlamentu, C‑255/90 P, Recueil, str. I‑2253, točka 12.

Splošno sodišče: zgoraj navedena sodba Carrasco Benítez proti Komisiji, točka 77; zgoraj navedena sodba Gonçalves proti Parlamentu, točka 74; zgoraj navedena sodba Petrich proti Komisiji, točki 45 in 49.

7.      Spoštovanje načela enakega obravnavanja mora biti usklajeno s spoštovanjem načela zakonitosti, po katerem se nihče ne more v svojo korist sklicevati na nezakonitost, ki je bila storjena v korist drugega. Morebitna nezakonitost, storjena pri drugih kandidatih na natečaju, ki niso stranke v postopku, ne more povzročiti, da Sodišče za uslužbence ugotovi diskriminacijo in posledično nezakonitost, storjeno pri kandidatu. Tak pristop bi pomenil potrditev načela „enakega obravnavanja v nezakonitosti“. Vendar enakosti v nezakonitosti ne more biti, ker načelo prepovedi diskriminacije ne more utemeljevati nobene pravice do nediskriminatorne uporabe nezakonitega obravnavanja.

(Glej točki 88 in 89.)

Napotitev na:

Sodišče: 4. julij 1985, Williams proti Računskemu sodišču, 134/84, Recueil, str. 2225, točka 14.

Splošno sodišče: 14. maj 1998, SCA Holding proti Komisiji, T‑327/94, Recueil, str. II‑1373, točka 160; 20. marec 2002, LR AF 1998 proti Komisiji, T‑23/99, Recueil, str. II‑1705, točka 367; 11. september 2002, Pfizer Animal Health proti Svetu, T‑13/99, Recueil, str. II‑3305, točka 479; 16. november 2006, Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, T‑120/04, ZOdl., str. II‑4441, točka 77.

Sodišče za uslužbence: 21. februar 2008, Skoulidi proti Komisiji, F‑4/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑47 in II‑A‑1‑229, točka 81.

8.      V tožbah uradnikov je treba odškodninske zahtevke zavrniti, če so tesno povezani s predlogi za razglasitev ničnosti, ki so bili zavrženi kot nedopustni ali zavrnjeni kot neutemeljeni.

(Glej točko 94.)

Napotitev na:

Splošno sodišče: 15. maj 1997, N proti Komisiji, T‑273/94, RecFP, str. I‑A‑97 in II‑289, točka 159; 30. september 2003, Martínez Valls proti Parlamentu, T‑214/02, RecFP, str. I‑A‑229 in II‑1117, točka 43; 13. december 2005, Cwik proti Komisiji, T‑155/03, T‑157/03 in T‑331/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑411 in II‑1865, točka 207.

Sodišče za uslužbence: 29. september 2009, Wenning proti Europolu, F‑114/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑363 in II‑A‑1‑1935, točka 210.