Tožba, vložena 23. februarja 2024 – Lattanzio KIBS in drugi/Komisija
(Zadeva T-113/24)
Jezik postopka: angleščina
Stranke
Tožeče stranke: Lattanzio KIBS SpA (Milano, Italija), CY, CV in CW (zastopnika: B. O’Connor in M. Hommé, odvetnika)
Tožena stranka: Evropska komisija
Predloga
Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
razglasi ničnost sklepa Komisije z dne 13. decembra 2023, ki se nanaša na postopek za izključitev prve tožeče stranke iz udeležbe v postopku dodeljevanja javnih naročil in nepovratnih sredstev, ki so urejena z Uredbo (EU, Euratom) 2018/1046 (v nadaljevanju: finančna uredba)1 in Uredbo (EU) 2018/18772 , in iz možnosti, da bi bila izbrana pri izvrševanju skladov, ki so urejeni z njima (ref. št. Ares (2023)8545235);
Evropski komisiji (in vsakemu morebitnemu intervenientu) naloži plačilo stroškov tega postopka.
Tožbeni razlogi in bistvene trditve
Tožeče stranke v utemeljitev tožbe navajajo osem tožbenih razlogov.
Prvi tožbeni razlog: Komisija je storila očitno napako pri presoji dejanskega stanja in napačno uporabila pravo s tem, da je sodbo kazenskega sodišča v Milanu z dne 13. julija 2021 (v nadaljevanju: milanska sodba) opredelila kot pravnomočno obsodilno sodbo, s katero sta bili druga in tretja tožeča stranka obsojeni zaradi korupcije.
Zatrjuje se, da je Komisija storila očitne napake pri presoji, na katerih temelji napačna ugotovitev, da je milanska sodba pravnomočna obsodilna sodba.
Tožeče stranke prav tako trdijo, da je Komisija naredila bistvene očitne napake pri presoji, povezani z italijanskim pravom.
Drugi tožbeni razlog: Komisija je kršila člen 136(1)(d)(ii) finančne uredbe s tem, da je na podlagi očitnih napak pri presoji ugotovila, da je milanska sodba veljana podlaga za izključitev prve tožeče stranke iz udeležbe v postopkih dodeljevanja, ki so urejeni z Uredbo 2018/1046 in Uredbo 2018/1877.
Navedeni člen 136(1)(d)(ii) določa, da se za izključitev zahteva pravnomočna obsodilna sodba, s katero je bilo ugotovljeno, da sta subjekt ali oseba kriva korupcije.
Zatrjuje se, da milanske sodbe ni mogoče šteti za pravnomočno obsodilno sodbo in da z njo druga in tretja tožeča stranka nista bili obsojeni zaradi korupcije; posledično Komisija ni mogla zakonito izključiti prve tožeče stranke na podlagi člena 136(1)(d)(ii) finančne uredbe.
Tretji tožbeni razlog: Komisija ni izpolnila svoje obveznosti upoštevanja vsebine in narave nacionalnega prava.
Komisija je v izpodbijanem sklepu trdila, da ima pojem „pravnomočna obsodilna sodba“ v Pravu unije avtonomen pomen, vendar tožeče stranke trdijo, da ni navedla opredelitve ali pravne podlage za to presojo.
Poleg tega se zatrjuje, da Komisija ni upoštevala razvrstitve milanske sodbe v italijanskem pravu.
Četrti tožbeni razlog: Komisija je kršila člen 136(4) finančne uredbe s tem, da je prvo tožečo stranko izključila na podlagi ugotovitve, pri kateri je bila storjena očitna napaka pri presoji, da sta imeli druga in tretja tožeča stranka v razmerju do prvonavedene tožeče stranke pooblastila za odločanje oziroma nadzor nad njo.
Po mnenju tožečih strank elementi, ki jih je Komisija preučila na podlagi člena 136(4) finančne uredbe, niso bili zadostni, da bi se ugotovilo, da so pogoji iz te določbe izpolnjeni, poleg tega pa naj bi bili obremenjeni s komisijino napačno razlago milanske sodbe.
Peti tožbeni razlog: Komisija ni navedla obrazložitve v utemeljitev ugotovitev, do katerih je prišla v izpodbijanem sklepu.
Tožeče stranke v zvezi s tem trdijo, da je Komisija kršila člen 296 PDEU in člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
Zatrjuje se tudi, da Komisija ni navedla obrazložitve v zvezi z dvema ugotovitvama, ki sta odločilno vplivali na končno odločitev.
Šesti tožbeni razlog: Komisija je s tem, da je sprejela člena 2 in 3 izpodbijanega sklepa, kršila načelo sorazmernosti, ki je priznano v členu 136(3) finančne uredbe in kot izhaja kot splošno načelo prava Unije iz člena 5(4) PEU.
Po mnenju tožečih strank je bila odločitev, da se sklep o izključitvi objavi na spletnem mestu GD za sosedstvo in širitvena pogajanja ter da se imeni in osebni podatki druge in tretje tožeče stranke registrirajo v bazo podatkov sistema za zgodnje odkrivanje in izključitev, očitno nesorazmerna.
Zatrjuje se tudi, da Komisija ni upoštevala dejavnikov iz člena 136(3) finančne uredbe.
Sedmi tožbeni razlog: Komisija je s tem, da ni upoštevala popravnih ukrepov, ki jih je predlagala prva tožeča stranka, kršila člen 136(6) finančne uredbe.
Zatrjuje se, da Komisija ni upoštevala prošenj, ki so jih tožeče stranke podale v razčiščevalnem postopku, da bi jim bila dana pojasnila v zvezi z možnimi popravnimi ukrepi, ki so jim na voljo.
Komisija ni upoštevala zadostnih dokazov, ki so ji jih zagotovile tožeče stranke in ki jih je bilo mogoče šteti za popravne ukrepe.
Osmi tožbeni razlog: Komisija je kršila pravico četrte tožeče stranke do izjave, ki je zagotovljena s členom 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
Nazadnje se tako zatrjuje, da je Komisija s tem, da četrte tožeče stranke ni obvestila o tem, da izvaja preiskavo v zvezi z njo, in s tem, da ji ni zagotovilo pravice do obrambe, kršila člen 41(2) Listine o temeljnih pravicah.
____________
1 Uredba (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. julija 2018 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, spremembi uredb (EU) št. 1296/2013, (EU) št. 1301/2013, (EU) št. 1303/2013, (EU) št. 1304/2013, (EU) št. 1309/2013, (EU) št. 1316/2013, (EU) št. 223/2014, (EU) št. 283/2014 in Sklepa št. 541/2014/EU ter razveljavitvi Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 (UL 2018 L 193, str. 1).
1 Uredba Sveta (EU) 2018/1877 z dne 26. novembra 2018 o finančni uredbi, ki se uporablja za 11. Evropski razvojni sklad, in razveljavitvi Uredbe (EU) 2015/323 (UL 2018 L 307, str. 1).