SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE
(tretji senat)
z dne 3. decembra 2014
Zadeva F‑109/13
DG
proti
Agenciji Evropske unije za varnost omrežij in informacij (ENISA)
„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenec – Odpoved pogodbe – Neobstoj obrazložitve – Nespoštovanje ocenjevalnega postopka – Očitna napaka pri presoji“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, s katero DG predlaga, prvič, razglasitev ničnosti odločbe Agencije Evropske unije za varnost omrežij in informacij (ENISA) z dne 31. januarja 2013 o prenehanju njegove pogodbe o zaposlitvi ter, drugič, njegovo vrnitev na delovno mesto in plačilo denarnih dajatev od dejanskega datuma prenehanja njegove pogodbe do datuma njegove ponovne vrnitve na delovno mesto ter odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel.
Odločitev: Tožba se zavrne. DG nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Agencija Evropske unije za varnost omrežij in informacij.
Povzetek
1. Tožbe uradnikov – Tožbeni razlogi – Zloraba pooblastil – Pojem – Dokazno breme in izvedba dokazov
2. Tožbe uradnikov – Tožbeni razlogi – Očitna napaka pri presoji – Pojem – Dokazno breme
3. Uradniki – Začasni uslužbenci – Odpoved pogodbe za nedoločen čas – Diskrecijska pravica uprave – Dolžnost skrbnega ravnanja uprave – Obseg – Obveznost preučitve možnosti prerazporeditve zadevnega uslužbenca – Neobstoj
(Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člen 47(c)(i))
1. Za zlorabo pooblastil gre le, kadar obstajajo objektivni, upoštevni in skladni indici, na podlagi katerih je mogoče dokazati, da je bil namen izpodbijanega akta drugačen od namena, ki je zanj določen na podlagi določb Kadrovskih predpisov.
V zvezi s tem ni dovolj, da se tožeča stranka v utemeljitev svojih trditev sklicuje na nekatera dejstva, predložiti mora namreč tudi dovolj natančne, objektivne in skladne indice, s katerimi je mogoče podkrepiti resničnost njenih trditev ali vsaj njihovo verjetnost, saj drugače ni mogoče izpodbijati vsebinske pravilnosti trditev nasprotne stranke.
(Glej točki 31 in 32.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence: sodba Skareby/Komisija, F‑46/06, EU:F:2008:26, točki 156 in 157.
2. Napako je mogoče opredeliti kot očitno le, kadar jo je mogoče zlahka odkriti z vidika meril, ki jih je zakonodajalec določil za izvajanje široke diskrecijske pravice uprave. Da bi torej ugotovili, da je bila pri presoji dejstev storjena očitna napaka, s katero bi bilo mogoče utemeljiti razglasitev ničnosti odločbe, morajo biti dokazi, ki jih mora predložiti tožeča stranka, zadostni, da se presoja dejstev, ki jo je navedla uprava v svoji odločbi, ne zdi verjetna. Povedano drugače, tožbeni razlog, ki se nanaša na očitno napako, je treba zavrniti, če je mogoče izpodbijano presojo kljub dokazom tožeče stranke vseeno šteti za resnično ali veljavno.
(Glej točko 44.)
Napotitev na:
Sodišče za uslužbence: sodbi AJ/Komisija, F‑80/10, EU:F:2011:172, točki 34 in 35; Eklund/Komisija, F‑57/11, EU:F:2012:145, točka 51, in sklep Mészáros/Komisija, F‑22/13, EU:F:2014:189, točka 52.
3. Kar zadeva odpoved pogodbe začasnega uslužbenca za nedoločen čas, ima pristojni organ v skladu s členom 47(c)(i) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev in ob spoštovanju odpovednega roka, določenega v pogodbi, široko diskrecijsko pravico, nadzor sodišča Unije pa se mora zato omejiti zgolj na preverjanje neobstoja očitne napake ali zlorabe pooblastil.
V zvezi s tem s spoštovanjem dolžnosti skrbnega upravljanja ni mogoče utemeljiti tega, da bi se člen 47(c)(i) navedenih pogojev razlagal tako, da mora pristojni organ pred odpovedjo delovnega razmerja uslužbenca, zaposlenega na podlagi pogodbe za nedoločen čas, preveriti, ali je tega uslužbenca mogoče prerazporediti na drugo delovno mesto, ki že obstaja ali bo kmalu ustvarjeno.
(Glej točki 56 in 57.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: sodba ETF/Landgren, T‑404/06 P, EU:T:2009:313, točka 162 in navedena sodna praksa.
Splošno sodišče Evropske unije: sodbi ETF/Schuerings, T‑107/11 P, EU:T:2013:624, točka 81, in Komisija/Macchia, T‑368/12 P, EU:T:2014:266, točka 57.