Language of document : ECLI:EU:C:2003:597

SODBA SODIŠČA

z dne 6. novembra 2003(*)

„Pravica do ustanavljanja – Svoboda opravljanja storitev – Pobiranje športnih stav v državi članici in njihov prenos v drugo državo članico po spletu – Prepoved z grožnjo kazenskih sankcij – Zakonodaja države članice, s katero je pravica do pobiranja stav podeljena le nekaterim organizacijam“

V zadevi C-243/01,

katere predmet je predlog Tribunale di Ascoli Piceno (Italija), naslovljen na Sodišče, naj na podlagi člena 234 ES, v kazenskem postopku zoper

Piergiorgia Gambellija in druge,

sprejme predhodno odločbo o razlagi členov 43 ES in 49 ES,

SODIŠČE

v sestavi V. Skouris, predsednik, P. Jann, C. W. A. Timmermans in J. N. Cunha Rodrigues, predsedniki senatov, D. A. O. Edward (poročevalec) in R. Schintgen, sodnika, F. Macken in N. Colneric, sodnici, ter S. von Bahr, sodnik,

generalni pravobranilec: S. Alber,

sodni tajnik: H. A. Rühl, glavni administrator,

ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:

–        za P. Gambellija in druge D. Agnello, odvetnik,

–        za G. Garrisija R. A. Jacchia, A. Terranova in I. Picciano, odvetniki,

–        za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj z D. Del Gaizom, avvocato dello Stato,

–        za belgijsko vlado F. van de Craen, zastopnik, skupaj s P. Vlaemminckom, odvetnik,

–        za grško vlado M. Apessos in D. Tsagkaraki, zastopnika,

–        za špansko vlado L. Fraguas Gadea, zastopnica,

–        za luksemburško vlado N. Mackel, zastopnik,

–        za portugalsko vlado L. Fernandes in A. Barros, zastopnika,

–        za finsko vlado E. Bygglin, zastopnica,

–        za švedsko vlado B. Hernqvist, zastopnica,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti A. Aresu in M. Patakia, zastopnika,

na podlagi poročila za obravnavo,

po ustni predstavitvi stališč P. Gambellija in drugih, ki jih zastopa D. Agnello, G. Garrisija, ki ga zastopata R. A. Jacchia in A. Terranova, italijanske vlade, ki jo zastopa A. Cingolo, avvocato dello Stato, belgijske vlade, ki jo zastopa P. Vlaemminck, grške vlade, ki jo zastopa M. Apessos, španske vlade, ki jo zastopa L. Fraguas Gadea, francoske vlade, ki jo zastopa P. Boussaroque, zastopnik, portugalske vlade, ki jo zastopa A. Barros, finske vlade, ki jo zastopa E. Bygglin, in Komisije, ki jo zastopata A. Aresu in M. Patakia, na obravnavi 22. oktobra 2002,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 13. marca 2003

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tribunale di Ascoli Piceno je s sklepom z dne 30. marca 2001, ki je prispel na Sodišče 22. junija 2001, na podlagi člena 234 ES predložilo vprašanje za predhodno odločanje o razlagi členov 43 ES in 49 ES.

2        To vprašanje je bilo postavljeno v okviru kazenskega postopka zoper P. Gambellija in 137 drugih obdolžencev (v nadaljevanju: Gambelli in drugi), ki se jim očita, da so z namenom zlorabe organizirali nezakonite stave in bili lastniki središč, ki so opravljala dejavnosti pobiranja in prenosa podatkov v zvezi s stavami, kar je kaznivo dejanje goljufije, storjeno proti državi.

 Pravni okvir

 Skupnostna zakonodaja

3        Člen 43 ES določa:

„V okviru določb, navedenih v nadaljevanju, se omejitve glede pravice do ustanavljanja za državljane ene države članice na ozemlju druge države članice prepovejo. Ta prepoved se uporablja tudi za omejitve pri ustanavljanju agencij, podružnic ali hčerinskih družb državljanov katere koli države članice s sedežem na ozemlju katere koli države članice.

Pravica do ustanavljanja zajema pravico začeti in opravljati dejavnost kot samozaposlena oseba ter pravico do ustanovitve in vodenja podjetij, zlasti družb ali podjetij iz drugega odstavka člena 48, pod pogoji, ki jih ob upoštevanju določb poglavja o kapitalu za svoje državljane določa zakonodaja države, v kateri se taka ustanovitev izvede.“

4        Člen 48, prvi odstavek, ES določa, da se „[d]ružbe ali podjetja, ustanovljena v skladu z zakonodajo posamezne države članice, ki imajo statutarni sedež, glavno upravo ali glavni kraj poslovanja v Skupnosti, […] obravnavajo enako kakor fizične osebe, ki so državljani držav članic“.

5        Člen 46(1) ES določa, da „[d]oločbe tega poglavja in ukrepi, sprejeti v skladu z njimi, ne vplivajo na uporabo določb zakonov ali drugih predpisov, ki predvidevajo posebno obravnavo tujih državljanov zaradi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja“.

6        Člen 49, prvi odstavek, ES določa, da se „[v] okviru določb, navedenih v nadaljevanju, […] omejitve svobode opravljanja storitev v Skupnosti prepovejo za državljane držav članic, ki imajo sedež v eni od držav Skupnosti, vendar ne v državi osebe, ki so ji storitve namenjene“.

 Nacionalna zakonodaja

7        Člen 88 Regio Decreto n° 773, Testo Unico delle Leggi di Pubblica Sicurezza (kraljevi dekret št. 773 o potrditvi enotnega besedila zakonov na področju javne varnosti), z dne 18. junija 1931 (GURI št. 146 z dne 26. junija 1931, v nadaljevanju: kraljevi dekret) določa, da ni mogoče podeliti nobene licence za pobiranje stav, razen stav na dirke, regate, igre z žogo in druga podobna tekmovanja, če je pobiranje stav nujen pogoj za ustrezen potek tekmovanja.

8        Na podlagi Legge Finanziaria n° 388 (finančni zakon št. 388) z dne 23. decembra 2000 (redni dodatek h GURI z dne 29. decembra 2000, v nadaljevanju: zakon št. 388) se licenca za prirejanje stav podeli le koncesionarjem ali osebam, ki pridobijo dovoljenje ministrstva ali drugega organa, ki mu je z zakonom podeljena pravica do organizacije ali prirejanja stav. Stave se lahko nanašajo ali na izid športnih dogodkov pod nadzorom Comitato olimpico nazionale italiano (italijanski nacionalni olimpijski odbor, v nadaljevanju: CONI) oziroma organizacij, ki so mu podrejene, ali na izid konjskih dirk, organiziranih prek Unione nazionale per l'incremento delle razze equine (nacionalna zveza za razvoj konjskih dirk, v nadaljevanju: UNIRE).

9        Členi 4, 4a in 4b zakona št. 401 z dne 13. decembra 1989 o posredovanju v sektorju nezakonitih iger in stav ter varstvu pravilnega poteka športnih tekmovanj (GURI št. 294 z dne 18. decembra 1989), kakor je bil spremenjen z zakonom št. 388 (v nadaljevanju: zakon št. 401/89), ki je s členom 37(5) v zakon št. 401/89 vstavil člena 4a in 4b, določajo:

„Nezakonito sodelovanje pri organizaciji iger na srečo

Člen 4

1.      Kdor nezakonito sodeluje pri organizaciji loterij, stav ali napovedi za tekmovanja, ki so zakonsko pridržane državi ali drugim organizacijam koncesionarjem, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do treh let. Enako kazen je mogoče naložiti vsakomur, ki organizira stave ali napovedi za športne dejavnosti, ki jih upravljajo CONI in organizacije, ki so pod njegovim nadzorom, ali UNIRE. Kdor nezakonito sodeluje pri javni organizaciji stav na druga tekmovanja ljudi ali živali, pa tudi na spretnostne igre, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do enega leta in denarno kaznijo najmanj milijon lir.

2.      Kdor oglašuje tekmovanja, igre ali stave, ki se organizirajo v skladu s podrobnimi pravili, ki so opisana v odstavku 1, ne da bi bil sostorilec enega od tam določenih kaznivih dejanj, se kaznuje z zaporom do največ treh mesecev in denarno kaznijo od sto tisoč do milijon lir.

3.      Kdor sodeluje pri tekmovanjih, igrah ali stavah, ki se organizirajo v skladu s podrobnimi pravili, ki so opisana v odstavku 1, ne da bi bil sostorilec enega od tam določenih kaznivih dejanj, se kaznuje z zaporom do največ treh mesecev ali denarno kaznijo od sto tisoč do milijon lir.

[…]

Člen 4a

Sankcije, ki jih določa ta člen, se uporabijo za vsakogar brez koncesije, dovoljenja ali licence v smislu člena 88 [kraljevega dekreta], ki v Italiji opravlja organizirano dejavnost sprejemanja ali pobiranja ali v vsakem primeru kakorkoli omogoča sprejemanje ali pobiranje, vključno po telefonu ali telematsko, stav vseh vrst, ki jih sprejema kdorkoli v Italiji ali v tujini.

Člen 4b

[…] sankcije iz tega člena se uporabijo za vsakogar, ki se ukvarja s pobiranjem ali vpisovanjem listkov za loto, napovedi ali stav po telefonu ali telematsko, ne da bi imel dovoljenje za uporabo teh sredstev za izvajanje navedenih postopkov pobiranja ali vpisovanja.“

 Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

10      Iz predložitvenega sklepa izhaja, da sta državno tožilstvo in preiskovalni sodnik pri Tribunale di Fermo (Italija) ugotovila obstoj razširjene in razvejane organizacije italijanskih agencij, ki so bile prek spleta povezane z družbo Stanley International Betting Ltd (v nadaljevanju: Stanley), ki se ukvarja s pobiranjem stav in ima sedež v Liverpoolu (Združeno kraljestvo); tej organizaciji pripadajo Gambelli in drugi, obdolženci v postopku v glavni stvari. Očita se jim, da so na italijanskem ozemlju skupaj s tujo stavnico sodelovali pri dejavnosti pobiranja stav, kar sme po zakonu praviloma opravljati le država, in s tem kršili zakon št. 401/89.

11      Tako ravnanje, za katero se šteje, da je v nasprotju s sistemom monopola nad športnimi stavami, podeljenega CONI, in je kaznivo dejanje iz člena 4 zakona št. 401/89, poteka po tem postopku: stavec odgovorni osebi iz italijanske agencije sporoči, na katere tekme namerava staviti, in navede stavljeni znesek; agencija stavnici po spletu pošlje zahtevek za sprejetje ter pri tem navede zadevna nacionalna nogometna srečanja in stavo; stavnica po spletu takoj pošlje potrdilo o sprejetju stave; italijanska agencija navedeno potrditev posreduje zadevnemu stavcu, ta agenciji plača dolgovani znesek, nato pa se ta znesek nakaže stavnici na račun, zato odprt v tujini.

12      Stanley je kapitalska družba britanskega prava, ki je registrirana v Združenem kraljestvu in opravlja dejavnost pobiranja stav na podlagi licence, ki ji jo je podelilo mesto Liverpool v skladu z Betting, Gaming and Lotteries Act. Dejavnost lahko opravlja v Združenem kraljestvu in tujini. Stave organizira in upravlja na podlagi britanske licence, pri čemer izbira dogodke in ponujene vložke ter prevzame gospodarsko tveganje. Družba Stanley izplačuje dobitke ter plačuje različne davke v Združenem kraljestvu skupaj z dajatvami na plače in drugimi dajatvami. Zasebna revizijska družba ter državni službi Inland Revenue in Customs & Excise izvajajo strog nadzor nad zakonitostjo dejavnosti družbe.

13      Družba Stanley evropskim strankam ponuja široko paleto stav z vnaprej določenimi dobitki na nacionalne, evropske ali svetovne športne prireditve. Posamezniki lahko prek različnih sistemov, na primer po spletu, telefaksu ali telefonu, od doma sodelujejo pri stavah, ki jih organizira in prireja ta družba.

14      Družba Stanley kot podjetje v Italiji posluje prek poslovnih sporazumov, ki jih je sklenila z italijanskimi gospodarskimi subjekti ali posredniki v zvezi z ustanovitvijo središč za prenos podatkov. V teh središčih se prek telematskih sredstev, ki so na voljo uporabnikom, zbirajo in vpisujejo namere o vložitvi stav, ki se nato prenesejo družbi Stanley.

15      Obdolženci v postopku v glavni stvari so vpisani pri Camera di Commercio (gospodarska zbornica) kot lastniki podjetij za uporabo središč za prenos podatkov, Ministero delle Poste e delle Comunicazioni (ministrstvo za pošto in komunikacije) pa jim je izdalo dovoljenje za prenos podatkov.

16      Preiskovalni sodnik pri Tribunale di Fermo je izdal sklep o začasnem zasegu, pri navedenih obdolžencih pa so bile opravljene osebne preiskave ter preiskave njihovih agencij, domov in vozil. Za obdolženca G. Garrisija, člana upravnega odbora družbe Stanley, je bil odrejen pripor.

17      Obdolženci so pri Tribunale di Ascoli Piceno vložili pritožbo zoper sklepe o zaplembi središč za prenos podatkov v njihovi lasti.

18      Tribunale di Ascoli Piceno se sklicuje na sodno prakso Sodišča, zlasti na njegovo sodbo z dne 21. oktobra 1999 v zadevi Zenatti (C-67/98, Recueil, str. I-7289). Vendar meni, da se vprašanja, postavljena v zadevi, ki mu je bila predložena, ne ujemajo popolnoma z dejstvi, ki jih je Sodišče že preučilo v navedeni sodbi. Sodišče bi moralo zaradi nedavnih sprememb zakona št. 401/89 znova preučiti to vprašanje.

19      Tribunale di Ascoli Piceno se glede tega sklicuje zlasti na parlamentarno dejavnost v zvezi z zakonom št. 388/00, iz katere naj bi izhajalo, da so bile omejitve, ki so bile s tem zakonom uvedene v zakon št. 401/89, nujne predvsem zaradi zavarovanja športnih „Totoricevitori“, to je posebne kategorije zasebnih podjetij. To sodišče navaja, da v zadevnih omejitvah ne vidi nobene skrbi za javni red, s katero bi bilo mogoče utemeljiti omejitev pravic, zagotovljenih s pravili Skupnosti ali ustavnimi pravili.

20      Zadevno sodišče poudarja, da se je – ker je bilo mogoče na podlagi člena 4 zakona št. 401/89 sklepati, da sta pobiranje in prenos stav na tuje športne dogodke zakonita – oblikovala in razvila veriga gospodarskih subjektov, ki so vložili kapital in ustvarili infrastrukture v sektorju iger in stav. Ti gospodarski subjekti so se nenadoma znašli v položaju, v katerem je postala zakonitost njihovega delovanja vprašljiva, in sicer zaradi zakonskih sprememb, uvedenih z zakonom št. 388/00, s katerim je bilo z grožnjo kazenskih sankcij prepovedano, da bi kdorkoli in kjerkoli opravljal dejavnosti pobiranja, sprejemanja, vpisovanja in prenosa predlogov stav, zlasti na športne dogodke, če mu država ni izdala koncesije ali dovoljenja.

21      Predložitveno sodišče se sprašuje o upoštevanju načela sorazmernosti glede na strogost odrejene prepovedi, podkrepljene s kazenskimi sankcijami, s katerimi se lahko onemogoči, da bi zakonito ustanovljena podjetja ali gospodarski subjekti iz Skupnosti v praksi opravljali gospodarske dejavnosti v sektorju iger na srečo in stav v Italiji, in glede na pomen zavarovanega nacionalnega javnega interesa, zaradi katerega se žrtvujejo svoboščine Skupnosti.

22      Tribunale di Ascoli Piceno meni, da se je treba poleg tega vprašati tudi o obsegu očitnega neskladja med nacionalno zakonodajo, s katero je strogo omejeno pobiranje športnih stav za tuja podjetja iz Skupnosti, na eni strani ter velikim razmahom iger na srečo in stav, ki jih italijanska država dovoljuje na nacionalni ravni, da bi si zagotovila ustrezne prihodke, na drugi strani.

23      Zadevno sodišče meni, da se spor, ki mu je bil predložen, po eni strani nanaša na vprašanja nacionalnega prava, ki zadevajo združljivost zakonskih sprememb člena 4 zakona št. 401/89 z italijansko ustavo, s katero je zavarovana zasebna gospodarska pobuda za dejavnosti, za katere država ne odteguje davčnih prihodkov, po drugi strani pa na vprašanja, ki zadevajo nezdružljivost pravila iz navedenega člena s svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja čezmejnih storitev. Tribunale di Ascoli Piceno se je v zvezi s tako zastavljenimi vprašanji nacionalnega prava obrnilo na Corte costituzionale (Italija).

24      V teh okoliščinah je Tribunale di Ascoli Piceno prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali člen 43 in naslednji ter člen 49 in naslednji Pogodbe ES, ki se nanašajo na svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja čezmejnih storitev, nasprotujejo (s posledicami, ki jih ima to v italijanskem pravu) nacionalni zakonodaji, kakršna je italijanska zakonodaja, kot izhaja iz členov 4, odstavek 1 in naslednji, 4a in 4b zakona št. 401/89 (kakor je bil nazadnje spremenjen s členom 37(5) zakona št. 388 z dne 23. decembra 2000), s katero je z grožnjo kazenskih sankcij prepovedano, da bi kdorkoli in kjerkoli opravljal dejavnosti pobiranja, sprejemanja, vpisovanja in prenosa predlogov stav, zlasti na športne prireditve, če niso izpolnjeni pogoji v zvezi s koncesijo in dovoljenjem, predpisani z nacionalnim pravom?“

 Vprašanje za predhodno odločanje

 Stališča, predložena Sodišču

25      Gambelli in drugi menijo, da se s sporno zakonodajo iz postopka v glavni stvari, v kateri je določeno, da se italijanskim državljanom prepoveduje povezovanje s tujimi družbami, da bi vlagali stave in bili tako prejemniki storitev, ki jih te družbe ponujajo po spletu, in ki italijanskim posrednikom prepoveduje, da bi ponujali stave, ki jih upravlja družba Stanley, kar tej preprečuje, da bi poslovala v Italiji ob pomoči navedenih posrednikov in tako v tej državi ponujala svoje storitve iz druge države članice, s čimer se ustvari in ohranja monopol v sektorju iger na srečo in stav, omejujeta svoboda ustanavljanja in svoboda opravljanja storitev. Te omejitve naj ne bi bilo mogoče utemeljiti z vidika sodne prakse Sodišča, ki izhaja iz sodb z dne 24. marca 1994 v zadevi Schindler (C-275/92, Recueil, str. I-1039) in z dne 21. septembra 1999 v zadevi Läärä in drugi (C-124/97, Recueil, str. I-6067) ter zgoraj navedene sodbe Zenatti, saj naj Sodišče ne bi imelo priložnosti preučiti sprememb, ki so bile v zadevno zakonodajo uvedene z zakonom št. 388/00, in naj problematike ne bi preučilo z vidika svobode ustanavljanja.

26      Obdolženci v postopku v glavni stvari glede tega poudarjajo, da italijanska država ne izvaja nobene dosledne politike za omejitev ali celo odpravo igralnih dejavnosti v smislu zgoraj navedenih sodb Läärä in drugi, točka 37, in Zenatti, točka 36. Zaskrbljenost nacionalnih organov v zvezi z zavarovanjem stavcev zoper nevarnosti goljufij, ohranjanjem javnega reda ali zmanjšanjem priložnosti za igro, da bi se tako izognili škodljivim posledicam stav na osebni in družbeni ravni, ter spodbujanjem k zapravljanju, kar je ena od lastnosti iger na srečo in stav, naj bi bila brezpredmetna, saj naj bi zadevna država povečevala ponudbo iger in stav ter s poenostavitvijo sistema pobiranja celo spodbujala ljudi, naj sodelujejo pri takih igrah, da bi tako povečala davčne prihodke. Dejstvo, da je organizacija stav urejena s finančnimi zakoni, naj bi kazalo resnično gospodarsko motiviranost nacionalnih organov.

27      Namen italijanske zakonodaje naj bi bil tudi zavarovati koncesionarje, ki uživajo nacionalni monopol, saj je ta zaradi okoliščine, da so v razpisih določena merila lastniške strukture, ki jih kapitalska družba, ki kotira na borzi, ne more izpolniti, ampak jih lahko izpolnijo le fizične osebe, in s katerimi je določen pogoj posedovanja prostorov in dolgoročne koncesije, za gospodarske subjekte iz drugih držav članic nedosegljiv.

28      Obdolženci v postopku v glavni stvari trdijo, da je težko sprejeti, da se družba, kakršna je Stanley, ki deluje popolnoma zakonito in je pod ustreznim nadzorom v Združenem kraljestvu, po italijanski zakonodaji obravnava enako kot gospodarski subjekt, ki organizira nezakonite igre, čeprav so vsi elementi, povezani s splošnim interesom, zavarovani z britansko zakonodajo ter so italijanski posredniki z zadevno družbo sklenili pogodbo kot odvisne ustanove ali hčerinske družbe, so evidentirani kot dobavitelji storitev in so registrirani pri ministrstvu za pošto in komunikacije, s katerim sodelujejo in ki pri njih izvaja redne nadzore in preverjanja.

29      Tak položaj, ki spada na področje svobode ustanavljanja, naj bi bil v nasprotju z načelom vzajemnega priznavanja glede sektorjev, ki še niso bili predmet usklajevanja. Poleg tega naj bi bil v nasprotju z načelom sorazmernosti, in sicer še toliko bolj, ker bi morala biti kazenska sankcija ultima ratio in bi jo država članica lahko uporabila le, ko z drugimi ukrepi ali instrumenti ni mogoče zagotoviti ustreznega varstva dobrin, ki jih je treba zavarovati. Italijanska zakonodaja namreč določa, da stavec na italijanskem ozemlju ne more uporabljati storitev stavnic s sedežem v drugi državi članici, in sicer niti prek gospodarskih subjektov s sedežem v Italiji, hkrati pa mu grozi kazenska sankcija.

30      Italijanska, belgijska, grška, španska, francoska, luksemburška, portugalska, finska in švedska vlada ter Komisija se sklicujejo na sodno prakso Sodišča, zlasti na zgoraj navedene sodbe Schindler, Läärä in drugi in Zenatti.

31      Italijanska vlada se sklicuje na zgoraj navedeno sodbo Zenatti, da bi utemeljila združljivost zakona št. 401/89 z zakonodajo Skupnosti na področju svobode opravljanja storitev in svobode ustanavljanja. Vidik, ki ga je preučilo Sodišče v navedeni sodbi, to je upravno dovoljenje za opravljanje dejavnosti pobiranja in upravljanja stav na italijanskem ozemlju, ter vprašanje, ki se postavlja v postopku v glavni stvari, to je obstoj kazenske sankcije, s katero je ta dejavnost prepovedana, če jo opravljajo gospodarski subjekti, ki niso vključeni v državni monopolni sistem za stave, imata enak namen: preprečiti tako dejavnost in zmanjšati praktične priložnosti za igro razen v primerih, izrecno določenih z zakonom.

32      Belgijska vlada meni, da bo enotni trg denarnih iger le še spodbudil potrošnike k večjemu zapravljanju in s tem močno škodoval družbi. Raven varstva, uvedena z zakonom št. 401/89 in omejevalnim sistemom dovoljenj, naj bi zagotavljala uresničitev ciljev v splošnem interesu, to je omejitev ponudbe iger in stav ter strog nadzor nad tako ponudbo, in naj bi bila sorazmerna s temi cilji, ne da bi vključevala diskriminacijo na podlagi državljanstva.

33      Grška vlada meni, da mora ostati organizacija iger na srečo in športnih stav pod nadzorom države in da jo je treba izvajati v obliki monopola. Če bi se s tako organizacijo ukvarjale zasebne organizacije, bi to imelo neposredne posledice, na primer spodkopavanje družbenega reda, spodbujanje h kaznivim dejanjem ter izkoriščanje stavcev in potrošnikov na splošno.

34      Španska vlada meni, da sta podelitev posebnih ali izključnih pravic na podlagi strogega sistema dovoljenj ali koncesij in prepoved odpiranja podružnic tujih agencij, ki naj bi obravnavale stave v drugih državah članicah, združljivi s politiko omejevanja ponudbe, če so bili taki ukrepi sprejeti zaradi zmanjšanja priložnosti za igro in spodbujanja povpraševanja.

35      Po mnenju francoske vlade zaradi okoliščine, da se v zadevi v glavni stvari pobiranje stav izvaja telematsko in športni dogodki, na katere se stavi, potekajo izključno na italijanskem ozemlju – v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj navedena sodba Zenatti, ni tako – ni mogoče ovreči sodne prakse Sodišča, v skladu s katero so nacionalne zakonodaje, s katerimi se omeji opravljanje dejavnosti, povezanih z denarnimi igrami, loterijami in igralnimi avtomati, združljive z načelom svobode opravljanja storitev, če so bile sprejete zaradi uresničevanja cilja v splošnem interesu, kakršen je preprečevanje goljufij ali varstvo stavcev pred njimi samimi. Države članice naj bi torej upravičeno določale nediskriminatorne predpise za dejavnost gospodarskih subjektov, ki delujejo na področju stav, saj stopnja in obseg omejitev spadata med diskrecijske pravice, podeljene nacionalnim organom. Zato naj bi bila sodišča držav članic pristojna za presojo, ali so nacionalni organi pri izbiri uporabljenih sredstev upoštevali ustrezno sorazmerje z vidika načela svobode opravljanja storitev.

36      Glede svobode ustanavljanja francoska vlada meni, da z omejitvami dejavnosti neodvisnih italijanskih družb, ki so sklenile pogodbo z družbo Stanley, ni kršena pravica te stavnice do svobode ustanavljanja v Italiji.

37      Luksemburška vlada meni, da se z italijansko zakonodajo ovira opravljanje dejavnosti organizacije stav v Italiji, saj je družbi Stanley prepovedano opravljanje dejavnosti na italijanskem ozemlju tako neposredno v skladu z načelom svobode opravljanja čezmejnih storitev kot tudi posredno prek italijanskih agencij, povezanih prek spleta. S to zakonodajo naj bi se ovirala tudi svoboda ustanavljanja. Vendar naj bi bile take omejitve utemeljene, če se z njimi uresničujejo cilji v splošnem interesu, kot je skrb za usmerjanje želje po igri in nadzor nad njo, in če so ustrezne tem ciljem in z njimi sorazmerne v smislu, da se z njimi ne izvaja diskriminacija na podlagi državljanstva, saj lahko enako dovoljenje za opravljanje dejavnosti organizacije, sprejemanja in pobiranja stav na italijanskem ozemlju, ki ga podeli ministrstvo za finance, prejmejo italijanske organizacije in organizacije s sedežem v tujini.

38      Portugalska vlada opozarja, da je postopek v glavni stvari zelo pomemben za ohranitev prirejanja loterij na podlagi sistema javnega monopola v Italiji in drugih državah članicah ter za zavarovanje pomembnega vira državnih prihodkov, ki nadomešča prisilno izterjavo davkov in je namenjen financiranju socialne, kulturne in športne politike. Glede igralne dejavnosti naj bi tržna ekonomija in svobodna konkurenca povzročili prerazporeditev zneskov, zbranih pri opravljanju te dejavnosti, kar naj bi bilo v nasprotju z družbenim redom, saj naj bi zadevni zneski težili k selitvi iz držav, v katerih so skupni igralni vložki manjši, v države, v katerih so ti vložki večji in so tudi dobitki privlačnejši. Stavci iz majhnih držav članic naj bi tako financirali socialni, kulturni in športni proračun velikih držav članic, vlade manjših držav članic pa naj bi se bile zaradi upada prihodkov prisiljene zatekati k drugačnemu financiranju javne blaginje in drugih socialnih, športnih in kulturnih dejavnosti države, kar naj bi se kazalo v zviševanju davkov v zadnjenavedenih državah in zniževanju davkov v velikih državah. Poleg tega bi razdelitev državnega trga iger loterije in lota med tri ali štiri velike gospodarske subjekte v Evropski uniji povzročila strukturne spremembe v distribucijskih omrežjih iger, ki jih zakonito prirejajo države, kar bi pomenilo množično uničevanje delovnih mest in ustvarjanje odklonov med stopnjami brezposelnosti v različnih državah članicah.

39      Finska vlada se sklicuje zlasti na zgoraj navedeno sodbo Läärä in drugi, v kateri naj bi Sodišče priznalo, da je treba o potrebi in sorazmernosti določb, ki jih sprejme država članica, presojati le na podlagi ciljev, ki so si jih zadali nacionalni organi te države, in ravni varstva, ki jo želijo tako zagotoviti, zato naj bi bilo predložitveno sodišče pristojno, da preveri, ali nacionalna zakonodaja ob upoštevanju konkretnih pravil uporabe omogoča uresničitev ciljev, s katerimi je mogoče utemeljiti njen obstoj, in ali so omejitve sorazmerne z zadevnimi cilji, pri čemer se mora zadevna zakonodaja brez razločevanja uporabljati za vse gospodarske subjekte iz Italije ali katerekoli druge države članice.

40      Po mnenju švedske vlade okoliščina, da se uvedba omejitev svobode opravljanja storitev nanaša na davčni interes, še ne omogoča sklepa, da so zadevne omejitve v nasprotju s pravom Skupnosti, če so sorazmerne in se z njimi ne uvaja diskriminacija med gospodarskimi subjekti, kar mora preveriti predložitveno sodišče. S spremembami italijanske zakonodaje, ki izhajajo iz zakona št. 388/00, je mogoče organizaciji, ki ji je bilo v Italiji zavrnjeno dovoljenje za pobiranje stav, preprečiti izogibanje predpisom tako, da bi opravljala dejavnost iz druge države članice, tujim organizacijam, ki organizirajo stave v lastnih državah, pa se tako prepove opravljanje dejavnosti v Italiji. Kot je Sodišče že razsodilo v točki 36 oziroma 34 zgoraj navedenih sodb Läärä in drugi in Zenatti, naj samo okoliščina, da je država članica izbrala drugačen sistem varstva kot druga država članica, ne bi vplivala na presojo nujnosti in sorazmernosti določb, sprejetih na tem področju.

41      Komisija Evropskih skupnosti meni, da je z zakonskimi spremembami, ki izhajajo iz zakona št. 388/00, le izrecno povedano, kar je izhajalo že iz zakona št. 401/89, ne da bi bila resnično uvedena nova kategorija kršitev. Razlogi, povezani z družbenim redom, v skladu s katerimi se spodbuja omejevanje škodljivih učinkov dejavnosti stav na nogometne tekme in s katerimi je mogoče utemeljiti dejstvo, da je z nacionalno zakonodajo pravica do pobiranja stav zagotovljena le nekaterim organizacijam, ostanejo enaki ne glede na to, v kateri državi članici take prireditve potekajo. Okoliščina, da so v zgoraj navedeni sodbi Zenatti športni dogodki, na katere so se nanašale stave, potekali v tujini, medtem ko se postopek v glavni stvari nanaša na nogometne tekme v Italiji, naj sploh ne bi bila pomembna. Komisija dodaja, da se Direktiva 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (UL L 178, str. 1), ne uporablja za stave, zato naj se rešitev, ki jo je treba sprejeti, ne bi razlikovala od rešitve iz navedene sodbe.

42      Komisija meni, da zadeve ni mogoče preučevati z vidika svobode ustanavljanja, saj so agencije, ki jih upravljajo obdolženci v postopku v glavni stvari, neodvisne in delujejo kot središča za pobiranje stav in posredniki v odnosih med italijanskimi strankami in družbo Stanley, pri čemer nikakor niso podrejene tej družbi. Če pa bi bilo treba kljub temu sprejeti predpostavko o upoštevnosti pravice do ustanavljanja, bi bile omejitve, določene z italijansko zakonodajo, utemeljene z istimi razlogi socialne politike, ki jih je Sodišče priznalo v zgoraj navedenih sodbah Schindler, Läärä in drugi in Zenatti glede omejitve svobode opravljanja storitev.

43      Komisija je na obravnavi Sodišče obvestila, da je zoper Italijansko republiko začela postopek zaradi neizpolnitve obveznosti v zvezi z liberalizacijo konjskih stav, ki jih upravlja UNIRE. Glede sektorja lota, ki je liberaliziran, je Komisija opozorila na sodbo z dne 26. aprila 1994 v zadevi Komisija proti Italiji (C-272/91, Recueil, str. I-1409), v kateri je Sodišče razsodilo, da Italijanska republika ni izpolnila obveznosti, ki so ji naložene zlasti s Pogodbo ES, ker je pravico do udeležbe na razpisih za koncesijo za sistem avtomatizacije igre lota zagotovila le organizacijam, družbam, konzorcijem ali združenjem, katerih kapital – obravnavan ločeno ali kot celota – je večinoma javen.

 Odgovor Sodišča

44      Najprej je treba preučiti, ali se lahko zakonodaja, kot je zakon št. 401/89 iz postopka v glavni stvari, šteje za omejitev svobode ustanavljanja.

45      Opozoriti je treba, da so s členom 43 ES prepovedane omejitve glede pravice do ustanavljanja za državljane ene države članice na ozemlju druge države članice, vključno z omejitvami pri ustanavljanju agencij, podružnic ali hčerinskih družb.

46      Če neka družba, kakršna je družba Stanley, s sedežem v državi članici opravlja dejavnost pobiranja stav prek organizacije agencij s sedežem v drugi državi članici, kakršne so agencije obdolžencev v postopku v glavni stvari, se z omejitvijo dejavnosti teh agencij ovira svoboda ustanavljanja.

47      Poleg tega je italijanska vlada v odgovoru na vprašanja, ki jih je postavilo Sodišče na obravnavi, priznala, da italijanska zakonodaja v zvezi z razpisi za dejavnosti stav v Italiji vsebuje omejitve. Po mnenju te vlade je mogoče dejstvo, da za opravljanje zadevnih dejavnosti ni pridobila homologacije nobena organizacija, razen tiste, ki ima na obravnavanem področju monopol, pojasniti z okoliščino, da je italijanska zakonodaja zasnovana tako, da je mogoče koncesijo podeliti le nekaterim osebam.

48      Če med koncesionarji v sektorju športnih stav v Italiji ni tujih gospodarskih subjektov, ker je z italijansko zakonodajo, s katero so urejeni razpisi, v praksi izključena možnost, da bi kapitalske družbe, ki kotirajo na organiziranih trgih drugih držav članic, pridobile koncesije, je na prvi pogled mogoče trditi, da je s tako zakonodajo omejena svoboda ustanavljanja, in sicer tudi, če se taka omejitev uporablja brez razločevanja za vse kapitalske družbe, ki bi jih lahko zanimale zadevne koncesije, ne glede na to, ali imajo sedež v Italiji ali drugi državi članici.

49      Torej ni mogoče izključiti možnosti, da se s pogoji, ki jih italijanska zakonodaja določa za udeležbo na razpisu za podelitev zadevnih koncesij, prav tako ovira svoboda ustanavljanja.

50      Drugič, preučiti je treba, ali se z zadevno zakonodajo omejuje svoboda opravljanja storitev.

51      S členom 49 ES so prepovedane omejitve svobode opravljanja storitev v Skupnosti za državljane držav članic, ki imajo sedež v eni od držav članic, vendar ne v državi osebe, ki so ji storitve namenjene. Člen 50 ES določa, da so storitve „storitve“ takrat, kadar se praviloma opravljajo za plačilo in jih ne urejajo določbe, ki se nanašajo na prosti pretok blaga, kapitala in oseb.

52      Sodišče je že presodilo, da se uvoz reklamnih dokumentov in loterijskih listkov v državo članico, da bi prebivalci te države lahko sodelovali pri loteriji, ki se organizira v drugi državi članici, navezuje na dejavnost „storitev“ (zgoraj navedena sodba Schindler, točka 37). Po analogiji se dejavnost, ki zajema sodelovanje državljanov države članice pri igrah s stavami, ki se organizirajo v drugi državi članici, čeprav se nanašajo na športne prireditve, organizirane v prvi državi članici, navezuje na dejavnost „storitev“ v smislu člena 50 ES.

53      Sodišče je tudi razsodilo, da je treba člen 49 ES razlagati tako, da se nanaša na storitve, ki jih ponudnik ponuja po telefonu osebam iz drugih držav članic, ki bi jih te storitve lahko zanimale, in jih zagotavlja, ne da bi zapustil državo članico, v kateri ima sedež (sodba z dne 10. maja 1995 v zadevi Alpine Investments, C‑384/93, Recueil, str. I-1141, točka 22).

54      Če tako razlago prenesemo na problematiko iz postopka v glavni stvari, iz navedenega izhaja, da se člen 49 ES uporablja za storitve, ki jih ponudnik, kot je družba Stanley, s sedežem v državi članici (v tem primeru v Združenem kraljestvu) ponuja po spletu – in torej za to ne zapusti svoje države – osebam v drugi državi članici (v tem primeru Italijanski republiki), ki so jim te storitve namenjene, zato je kakršnakoli omejitev teh dejavnosti omejitev svobode opravljanja storitev, ki jih opravlja zadevni ponudnik.

55      Poleg tega svoboda opravljanja storitev ne zajema le svobode ponudnika, da ponuja in opravlja storitve za osebe, ki so jim te namenjene, v drugi državi članici, ki ni država, na ozemlju katere je zadevni ponudnik, ampak tudi svobodo osebe, ki so ji storitve namenjene, da prejme ali uporablja storitve, ki jih ponuja ponudnik s sedežem v drugi državi članici, ne da bi jo pri tem ovirale omejitve (glej v tem smislu sodbi z dne 31. januarja 1984 v združenih zadevah Luisi in Carbone, 286/82 in 26/83, Recueil, str. 377, točka 16, in z dne 26. oktobra 1999 v zadevi Eurowings Luftverkehr, C-294/97, Recueil, str. I-7447, točki 33 in 34).

56      Italijanska republika je v odgovor na vprašanja Sodišča na obravnavi potrdila, da je dejavnost posameznika, ki se v Italiji od doma po spletu poveže s stavnico s sedežem v drugi državi članici in pri tem kot plačilno sredstvo uporabi kreditno kartico, kaznivo dejanje, ki se kaznuje na podlagi člena 4 zakona št. 401/89.

57      Taka prepoved, za katero so določene kazenske sankcije in ki se nanaša na sodelovanje pri igrah s stavami, organiziranih v državi članici, ki ni država, na ozemlju katere prebiva stavec, je omejitev svobode opravljanja storitev.

58      Enako velja za prepoved, ki je prav tako podkrepljena s kazenskimi sankcijami in s katero je določeno, da posredniki, kakršni so obdolženci v postopku v glavni stvari, ne smejo olajšati ponudbe storitev v zvezi s športnimi stavami, ki jih organizira ponudnik, kot je družba Stanley, s sedežem v državi članici, ki ni država, v kateri poslujejo zadevni posredniki, saj je taka prepoved omejitev pravice stavnice do svobode opravljanja storitev, in sicer tudi, če imajo posredniki sedež v isti državi članici kot osebe, ki so jim zadevne storitve namenjene.

59      Ugotoviti je torej treba, da se z nacionalno zakonodajo, kakršna je italijanska zakonodaja o stavah in zlasti člen 4 zakona št. 401/89, omejujeta svoboda ustanavljanja in svoboda opravljanja storitev.

60      V takih okoliščinah je treba preučiti, ali je mogoče navedene omejitve dopustiti na podlagi odstopanj, izrecno določenih v členih 45 ES in 46 ES, oziroma ali jih je mogoče v skladu s sodno prakso Sodišča utemeljiti z nujnimi razlogi v splošnem interesu.

61      Glede trditev, ki jih navajata zlasti grška in portugalska vlada, da bi utemeljili omejitve iger na srečo in stav, je treba opozoriti, da na podlagi ustaljene sodne prakse zmanjšanje ali upad davčnih prihodkov ne spadata niti med razloge iz člena 46 ES niti nista nujen razlog v splošnem interesu, na katerega bi se bilo mogoče sklicevati za utemeljitev omejitve svobode ustanavljanja ali svobode opravljanja storitev (glej v tem smislu sodbi z dne 16. julija 1998 v zadevi ICI, C‑264/96, Recueil, str. I-4695, točka 28, in z dne 3. oktobra 2002 v zadevi Danner, C-136/00, Recueil, str. I-8147, točka 56).

62      Kot izhaja iz točke 36 zgoraj navedene sodbe Zenatti, se morajo omejitve vsekakor skladati s prizadevanjem za dejansko zmanjšanje priložnosti za igro, financiranje socialnih dejavnosti z odtegljaji od prihodkov, pridobljenih z dovoljenimi igrami, pa mora biti le postranska ugodna posledica, in ne dejanska utemeljitev za uvedeno omejevalno politiko.

63      Nasprotno, kot so opozorile vlade, ki so predstavile stališča, in Komisija, je Sodišče v zgoraj navedenih sodbah Schindler, Läärä in drugi in Zenatti razsodilo, da lahko moralne, verske ali kulturne posebnosti in škodljive moralne in finančne posledice za posameznika in družbo, ki izhajajo iz iger ali stav, upravičijo obstoj široke diskrecijske pravice nacionalnih organov, da določijo zahteve, ki jih zajemata varstvo potrošnikov in družbenega reda.

64      Vsekakor pa se morajo omejitve svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev, če naj bodo utemeljene, skladati s pogoji, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča (glej zlasti sodbi z dne 31. marca 1993 v zadevi Kraus, C-19/92, Recueil, str. I-1663, točka 32, in z dne 30. novembra 1995 v zadevi Gebhard, C-55/94, Recueil, str. I-4165, točka 37).

65      Iz te sodne prakse namreč izhaja, da morajo zadevne omejitve ustrezati nujnim razlogom v splošnem interesu, biti morajo primerne za uresničitev zastavljenega cilja in ne smejo prekoračiti tega, kar je nujno potrebno za njegovo doseganje. Vsekakor se morajo uporabljati nediskriminatorno.

66      Predložitveno sodišče mora odločiti, ali v postopku v glavni stvari omejitve svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev, uvedene z zakonom št. 401/89, izpolnjujejo te pogoje. Pri tem mora upoštevati elemente, navedene v naslednjih točkah.

67      Najprej je treba opozoriti, da je Sodišče v zgoraj navedenih sodbah Schindler, Läärä in drugi in Zenatti sicer res dopustilo, da je mogoče omejitve igralnih dejavnosti utemeljiti z nujnimi razlogi v splošnem interesu, na primer varstvom potrošnikov ter preprečevanjem goljufij in spodbujanja državljanov k pretiranemu trošenju, povezanemu z igrami, vendar so lahko omejitve, ki temeljijo na takih razlogih in potrebi po preprečevanju spodkopavanja družbenega reda, upravičene samo, če so primerne za zagotovitev uresničevanja navedenih ciljev, tako da morajo prispevati k doslednemu in sistematičnemu omejevanju dejavnosti stav.

68      Glede tega predložitveno sodišče, ki se sklicuje na zakonodajne predloge v zvezi z zakonom št. 388/00, navaja, da izvaja italijanska država politiko močne širitve iger in stav na nacionalni ravni, da bi tako pridobila sredstva, in hkrati varuje koncesionarje odbora CONI.

69      Če torej organi države članice napeljujejo in spodbujajo potrošnike k sodelovanju pri loterijah, igrah na srečo ali igrah s stavami, da bi zagotovili pritok finančnih sredstev v državno blagajno, se ne morejo sklicevati na javni družbeni red, povezan s potrebo po zmanjšanju priložnosti za igro, da bi tako utemeljili ukrepe, kakršni so sporni ukrepi iz postopka v glavni stvari.

70      Dalje, omejitve, določene z italijansko zakonodajo na področju razpisov, je treba uporabljati brez razločevanja, kar pomeni, da jih je treba uporabljati enako in na podlagi istih meril za gospodarske subjekte s sedežem v Italiji in tiste iz drugih držav članic.

71      Predložitveno sodišče mora preučiti, ali so pogoji udeležbe na javnih razpisih za koncesije za pripravo športnih stav določeni tako, da jih v praksi lažje izpolnijo italijanski kakor tuji gospodarski subjekti. Če je tako, ti pogoji ne izpolnjujejo merila prepovedi diskriminacije.

72      Nazadnje, omejitve, določene z italijansko zakonodajo, ne smejo prekoračiti tega, kar je nujno potrebno za doseganje zastavljenega cilja. Glede tega bo moralo predložitveno sodišče preučiti, ali je kazenska sankcija, s katero se kaznuje oseba, ki od doma v Italiji po spletu vloži stavo pri stavnici s sedežem v drugi državi članici, z vidika sodne prakse Sodišča (glej sodbi z dne 29. februarja 1996 v zadevi Skanavi in Chryssanthakopoulos, C-193/94, Recueil, str. I-929, točke od 34 do 39, in z dne 25. julija 2002 v zadevi MRAX, C-459/99, Recueil, str. I‑6591, točke od 89 do 91) sorazmerna kazen, zlasti ker se sodelovanje pri stavah spodbuja v okviru iger, ki jih organizirajo odobrene nacionalne organizacije.

73      Predložitveno sodišče bo moralo poleg tega preučiti, ali je treba okoliščino, da so za posrednike, ki stavnici s sedežem v drugi državi članici od tiste, v kateri se ponujajo storitve, olajšajo opravljanje teh storitev, tako da v svojih prostorih stavcem omogočijo spletno povezavo z zadevno stavnico, določene prepovedi, podkrepljene s kazenskimi sankcijami do enega leta zapora, šteti za omejitev, s katero se prekorači nujno potrebno za boj proti goljufijam, zlasti ker se za ponudnika storitev v državi članici, v kateri ima sedež, uporablja zakonsko določen sistem nadzora in kazni in ker so posredniki zakonito ustanovljeni in so pred zakonskimi spremembami, ki izhajajo iz zakona št. 388/00, menili, da jim je dovoljeno posredovanje stav na tuje športne prireditve.

74      Glede sorazmernosti italijanske zakonodaje z vidika svobode ustanavljanja je treba ugotoviti, da je mogoče izključitev možnosti, da bi kapitalske družbe, ki kotirajo na organiziranih trgih drugih držav članic, pridobile koncesije za vodenje športnih stav – čeprav je cilj države članice preprečiti tveganje, da bi bili koncesionarji na področju iger vpleteni v kriminalne dejavnosti ali goljufije – šteti za ukrep, s katerim se prekorači nujno potrebno za preprečevanje goljufij, zlasti ker je mogoče nadzor nad računi in dejavnostmi takih družb zagotoviti z drugimi sredstvi.

75      Predložitveno sodišče mora preveriti, ali nacionalna zakonodaja – ob upoštevanju konkretnih pravil uporabe – resnično ustreza ciljem, s katerimi jo je mogoče utemeljiti, in ali so omejitve, ki jih določa, z vidika teh ciljev sorazmerne.

76      Ob upoštevanju navedenega je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da se z nacionalno zakonodajo, s katero je z grožnjo kazenskih sankcij prepovedano opravljanje dejavnosti pobiranja, sprejemanja, vpisovanja in prenosa predlogov stav, zlasti na športne prireditve, če zainteresirani subjekt nima koncesije ali dovoljenja, ki ju izda zadevna država članica, omejujeta svoboda ustanavljanja in svoboda opravljanja storitev, določeni s členom 43 ES oziroma 49 ES. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali taka zakonodaja – ob upoštevanju konkretnih pravil uporabe – resnično ustreza ciljem, s katerimi jo je mogoče utemeljiti, in ali so omejitve, ki jih določa, z vidika teh ciljev sorazmerne.

 Stroški

77      Stroški, ki so jih priglasile italijanska, belgijska, grška, španska, francoska, luksemburška, portugalska, finska in švedska vlada ter Komisija za predložitev stališč Sodišču, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE

v odgovor na vprašanje, ki ga je predložilo Tribunale di Ascoli Piceno s sklepom z dne 30. marca 2001, razsodilo:

Z nacionalno zakonodajo, s katero je z grožnjo kazenskih sankcij prepovedano opravljanje dejavnosti pobiranja, sprejemanja, vpisovanja in prenosa predlogov stav, zlasti na športne prireditve, če zainteresirani subjekt nima koncesije ali dovoljenja, ki ju izda zadevna država članica, se omejujeta svoboda ustanavljanja in svoboda opravljanja storitev, določeni s členom 43 ES oziroma 49 ES. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali taka zakonodaja – ob upoštevanju konkretnih pravil uporabe – resnično ustreza ciljem, s katerimi jo je mogoče utemeljiti, in ali so omejitve, ki jih določa, z vidika teh ciljev sorazmerne.

Skouris

Jann

Timmermans

Cunha Rodrigues

Edward

Schintgen

Macken

Colneric

von Bahr

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 6. novembra 2003.

Sodni tajnik

 

       Predsednik

R. Grass

 

       V. Skouris


** Jezik postopka: italijanščina.