Zadeva T‑479/14
Kendrion NV
proti
Evropski uniji, ki jo zastopa Sodišče Evropske unije
„Nepogodbena odgovornost – Popolnost tožbe – Dopustnost – Člen 47 Listine o temeljnih pravicah – Razumni rok sojenja – Premoženjska škoda – Obresti na znesek neplačane globe – Stroški bančne garancije – Nepremoženjska škoda – Vzročna zveza“
Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (tretji razširjeni senat) z dne 1. februarja 2017
1. Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Zahteve obličnosti – Označitev predmeta spora – Kratek povzetek navajanih razlogov – Tožba za povračilo škode, ki naj bi jo povzročila institucija Unije
(Statut Sodišča, člen 21, prvi odstavek, in člen 53, prvi odstavek; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 44(1)(c))
2. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Nezakonitost – Škoda – Vzročna zveza – Kumulativni pogoji – Neizpolnitev enega od pogojev – Zavrnitev odškodninske tožbe v celoti
(člen 340, drugi odstavek, PDEU)
3. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Dovolj resna kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice – Pravno pravilo, s katerim so posameznikom podeljene pravice – Pojem – Nespoštovanje razumnega roka sojenja s strani sodišča Unije – Vključitev – Merila presoje
(člen 340, drugi odstavek, PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47, drugi odstavek)
4. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Nezakonitost – Škoda – Vzročna zveza – Dokazno breme
(člen 340, drugi odstavek, PDEU)
5. Konkurenca – Upravni postopek – Sklep Komisije o ugotovitvi kršitve in naložitvi globe – Izvršljivost – Izpodbijanje sklepa pred sodiščem Unije – Neizpodbijanje izvršljivosti
(členi 101 PDEU, 263 PDEU, 278 PDEU in 299, prvi odstavek, PDEU)
6. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Vzročna zveza – Prekinitev zaradi krivdnega ravnanja tožeče stranke ali drugih oseb
(člen 340, drugi odstavek, PDEU)
7. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Vzročna zveza – Pojem – Stroški bančne garancije zaradi odločitve podjetja, da ne bo plačalo globe, ki jo je naložila Komisija – Nespoštovanje razumnega roka sojenja s strani sodišča Unije v primeru tožbe tega podjetja – Obstoj vzročne zveze – Pogoji
(člen 340, drugi odstavek, PDEU)
8. Odškodninska tožba – Pristojnost sodišča Unije – Meje – Prepoved odločanja ultra petitum –Obveznost spoštovanja okvira spora, ki ga določijo stranke – Možnost sodišča Unije, da po uradni dolžnosti odloči, da se povrne škoda, utrpljena v drugem obdobju, kot je navedeno v tožbi – Izključitev
(člen 268 PDEU; Statut Sodišča, člen 21; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 44(1))
9. Odškodninska tožba – Predmet – Povračilo škode, ki naj bi jo utrpeli vodje in zaposleni v tožečem podjetju – Pomanjkanje pooblastila tega podjetja za vložitev tožbe v imenu teh vodij in delavcev – Nedopustnost
(člen 268 PDEU)
10. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Dejanska in gotova škoda – Dokazno breme
(člen 340, drugi odstavek, PDEU)
11. Nepogodbena odgovornost – Škoda – Škoda, ki se lahko povrne – Nepremoženjska škoda, nastala zaradi tega, ker je bila tožeča stranka v stanju dolgotrajne negotovosti, zaradi nespoštovanja razumnega roka sojenja – Vključitev
(člen 340, drugi odstavek, PDEU)
12. Sodni postopek – Trajanje postopka pred Splošnim sodiščem – Razumni rok – Spor, ki se nanaša na obstoj kršitve pravil o konkurenci – Nespoštovanje razumnega roka – Posledice
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47, drugi odstavek)
13. Nepogodbena odgovornost – Škoda – Nadomestilo škode – Upoštevanje izgube vrednosti valute – Zamudne obresti – Pravila za izračun
(člen 340, drugi odstavek, PDEU; Uredba Komisije št. 1268/2012, člen 83(2)(b) in člen 111(4)(a))
1. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 26.)
2. Glej besedilo odločbe.
(Glej točki 35 in 36.)
3. S postopkom pred Splošnim sodiščem, v zadevi s področja konkurence, je bil kršen člen 47, drugi odstavek, Listine o temeljnih pravicah, ker je postopek za 20 mesecev presegel razumni rok sojenja, kar pomeni dovolj resno kršitev pravnega pravila Unije, s katerim so posameznikom podeljene pravice.
V obdobju od konca pisnega dela postopka z vložitvijo duplike in začetkom ustnega dela postopka, so se opravili, med drugim, povzetek trditev strank, priprava zadev za obravnavanje, analiza pravnih in dejanskih vprašanj spora in priprava ustnega dela postopka. Tako je trajanje tega obdobja odvisno zlasti od zapletenosti spora ter ravnanja strank in nastanka postopkovnih dogodkov.
Najprej, kar zadeva stopnjo zapletenosti spora, tožbe, ki se nanašajo na Komisijino izvajanje konkurenčnega prava, izkazujejo višjo stopnjo zapletenosti kot v drugih vrstah zadev, med drugim zaradi dolžine izpodbijane odločbe, obsega spisa in potrebe po podrobni presoji številnih zapletenih dejstev, ki so pogosto razpršena v času in prostoru. Tako je obdobje 15 mesecev med koncem pisnega in začetkom ustnega dela postopka načeloma ustrezno obdobje za obravnavanje zadev, ki se nanašajo na uporabo konkurenčnega prava. Tožbe, vložene zoper isto odločbo, ki jo sprejme Komisija na podlagi konkurenčnega prava Unije, načeloma zahtevajo vzporedno obravnavanje, tudi tedaj, kadar se te zadeve ne združijo. To vzporedno obravnavanje je zlasti utemeljeno s povezanostjo navedenih tožb ter z nujnostjo zagotavljanja skladnosti pri njihovi analizi in odgovoru, ki ga je treba podati nanje. Tako lahko vzporedna obravnava povezanih zadev upravičuje, da se za vsako dodatno povezano zadevo obdobje med koncem pisnega dela postopka in začetkom ustnega dela podaljša za en mesec. Nazadnje, stopnja zapletenosti dejanskih, pravnih in postopkovnih elementov ne upravičuje daljšega trajanja, zlasti zato, ker med koncem pisnega dela postopka in dnem začetka ustnega dela postopka postopek ni bil ne prekinjen ne odložen, ker bi Splošno sodišče sprejelo kakršen koli ukrep procesnega vodstva.
Kar zadeva ravnanje strank in nastanek postopkovnih dogodkov v zadevi iz postopka v glavni stvari, tako ravnanje ali nastanek takih dogodkov nista nikakor vplivala na čas, ki je pretekel med koncem pisnega dela postopka in začetkom ustnega dela postopka.
Zato obdobje 46 mesecev, ki je preteklo med koncem pisnega dela postopka in začetkom ustnega dela postopka kaže na obdobje neupravičene nedejavnosti 20 mesecev v tej zadevi.
(Glej točke 48, 49, 51, 52, 54, 55, od 59 do 61 in 63.)
4. Glej besedilo odločbe.
(Glej točki 64 in 65.)
5. V skladu s členom 299, prvi odstavek, PDEU je bila Odločba Komisije v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU izvršilni naslov, ker naslovnikom nalaga denarno obveznost. Poleg tega vložitev ničnostne tožbe zoper to odločbo na podlagi člena 263 PDEU ni zadržala izvršljivosti navedene odločbe, ker tožbe, vložene pri Sodišču Evropske unije, v skladu s členom 278 PDEU nimajo odložilnega učinka. Poleg tega vložitev ničnostne tožbe zoper to odločbo na podlagi člena 263 PDEU ni zadržala izvršitve navedene odločbe, ker v skladu s členom 278 PDEU tožbe, vložene pri Sodišču Evropske unije, nimajo odložilnega učinka.
(Glej točko 71.)
6. Pogoj v zvezi z obstojem vzročne zveze iz člena 340, PDEU, zahteva, da je očitano ravnanje vzrok škode. Drugače povedano, tudi ob morebitnem prispevku institucij k škodi, za katero se zahteva odškodnina, je ta prispevek lahko preveč oddaljen zaradi odgovornosti drugih oseb, med drugim tožeče stranke
(Glej točko 85.)
7. Škoda, ki zajema stroške bančne garancije, ki so nastali družbi, kaznovani z odločbo Komisije, ki jo je sodišče Unije pozneje razglasilo za nično, ne izhaja neposredno iz nezakonitosti te odločbe, ker je ta škoda rezultat odločitve te družbe, da zagotovi bančno garancijo, da ne bi izpolnila obveznosti za plačilo globe v roku, ki je določen v sporni odločbi. Vendar je kljub temu drugače v primeru, v katerem je do prekoračitve razumnega roka sojenja prišlo v postopku pred sodiščem Unije, ker, prvič, kršitev razumnega roka sojenja ob zagotovitvi bančne garancije ni bila predvidljiva, tožeča stranka pa bi lahko upravičeno pričakovala, da bo navedena tožba obravnavana v razumnem roku. Drugič, ta rok je bil prekoračen po prvotni odločitvi tožeče stranke, da pridobi bančno garancijo.
Iz tega sledi, da obstaja dovolj neposredna vzročna zveza, na eni strani, med kršitvijo razumnega roka sojenja s strani sodišča Unije, in na drugi strani, škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka pred razglasitvijo zadevne sodbe in ki zajema plačilo stroškov bančne garancije v obdobju, ki ustreza prekoračitvi tega razumnega roka. V zvezi s tem plačilo stroškov bančne garancije po razglasitvi te sodbe, s katero je prenehala kršitev razumnega roka sojenja v tej zadevi, nima dovolj neposredne vzročne zveze s to kršitvijo, ker je plačilo takih stroškov posledica osebne in samostojne odločitve tožeče stranke, sprejete po navedeni kršitvi, da ne bo plačala globe, da ne bo predlagala odloga izvršitve sporne odločbe in da bo vložila pritožbo zoper zgoraj navedeno sodbo.
(Glej točke od 86 do 88, 98 in 99.)
8. Iz pravil, ki urejajo postopek pred sodišči Unije, zlasti iz člena 21 Statuta Sodišča in člena 44(1) Poslovnika Splošnega sodišča pa izhaja, da spor načeloma določijo in opredelijo stranke in da sodišče Unije ne sme odločati ultra petita. Sodišče Unije se tako ne more oddaljiti od predloga tožeče stranke in po uradni dolžnosti odločiti, da se povrne škoda, nastala v obdobju, ki se kronološko razlikuje od obdobja, za katero trdi, da ji je bila v njem povzročena škoda.
(Glej točki 103 in 104.)
9. Zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode, ki je nastala vodstvenim delavcem in zaposlenim tožeče stranke, je treba zavreči kot nedopusten, ker iz spisa ni razvidno, da so navedeni vodstveni delavci in zaposleni tožečo stranko pooblastili, da vloži odškodninsko tožbo v njihovem imenu.
(Glej točko 118.)
10. Če tožeča stranka v okviru odškodninske tožbe ne navede nobenega elementa za dokaz in določitev obsega svoje nepremoženjske ali premoženjske škode, mora vsaj dokazati, da je bilo očitano ravnanje tako, da ji je povzročilo tako škodo.
(Glej točko 121.)
11. Okoliščina, da je bila tožeča stranka v negotovosti, zlasti glede uspeha svoje tožbe je del vsakega sodnega postopka. Vendar nespoštovanje razumnega roka sojenja pri tožeči stranki lahko povzroči negotovost, ki je bila večja od negotovosti, ki jo običajno vzbuja sodni postopek. Ta dolgotrajna negotovost nujno vpliva na načrtovanje potrebnih odločitev in upravljanje teh družb ter zato pomeni nepremoženjsko škodo.
(Glej točki 126 in 128.)
12. Poleg tega sodišče Unije ob upoštevanju nujnosti zagotovitve spoštovanja konkurenčnega prava Unije pritožnici ne more zgolj zaradi kršitve sojenja v razumnem roku dovoliti, da ponovno načne vprašanje utemeljenosti ali višine globe, ob tem da so bili vsi pritožbeni razlogi, ki jih je navedla zoper ugotovitve v zvezi s tem zneskom globe ali ravnanjem, zaradi katerega je ta globa naložena, zavrnjeni.
Iz tega sledi, da nespoštovanje sojenja v razumnem roku v okviru presoje pravnega sredstva pred sodiščem, vloženega zoper odločbo Komisije, s katero je bila podjetju naložena globa zaradi kršitve pravil o konkurenci prava Unije, ne more privesti do popolne ali delne razveljavitve globe, naložene s to odločbo.
(Glej točki 131 in 132.)
13. Obveznost plačila zamudnih obresti načeloma nastane s sodbo, s katero se ugotovi obveznost Unije, da se povrne škoda. Za določitev stopnje zamudnih obresti je primerno upoštevati člen 83(2)(b) in člen 111(4)(a) Uredbe št. 1268/2012 o pravilih uporabe Uredbe št. 966/2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije. Na podlagi teh določb je obrestna mera za terjatve, ki niso poplačane v roku, obrestna mera, ki jo Evropska centralna banka uporablja v svojih operacijah glavnega refinanciranja, objavljena v seriji C Uradnega lista Evropske unije, in ki velja na prvi koledarski dan meseca, v katerem terjatev zapade v plačilo, ki se ji doda tri in pol odstotne točke.
(Glej točki 137 in 138.)