SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti senat)
z dne 26. januarja 2017(*)
„Postopek – Odmera stroškov“
V zadevi T‑181/14 DEP,
Nürburgring GmbH s sedežem v Nürburgu (Nemčija), ki jo zastopata M. Viefhues in C. Giersdorf, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO),
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe EUIPO, intervenient pred Splošnim sodiščem, je
Lutz Biedermann, stanujoč v Villingen-Schwenningenu (Nemčija), ki ga zastopata A. Jacob in M. Ziliox, odvetnika,
zaradi predloga za odmero stroškov na podlagi sodbe z dne 26. novembra 2015, Nürburgring/UUNT – Biedermann (Nordschleife) (T‑181/14, neobjavljena, EU:T:2015:889),
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat)
v sestavi G. Berardis, predsednik, S. Papasavas, sodnik, in O. Spineanu-Matei (poročevalka), sodnica,
sodni tajnik: E. Coulon,
sprejema naslednji
Sklep
Dejansko stanje, postopek in predlogi strank
1 Družba Nürburgring GmbH, tožeča stranka, je 20. marca 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila tožbo zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe Urada Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) z dne 20. januarja 2014 (zadeva R 163/2013‑4) v zvezi s postopkom z ugovorom med Lutzem Biedermannom in njo.
2 Lutz Biedermann, intervenient, je podprl predloge EUIPO v zadevi v glavni stvari. Splošnemu sodišču je predlagal, naj tožbo zavrne in naj tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
3 Splošno sodišče je s sodbo z dne 26. novembra 2015, Nürburgring/UUNT – Biedermann (Nordschleife) (T‑181/14, neobjavljena, EU:T:2015:889), tožbo zavrnilo kot neutemeljeno in tožeči stranki v skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča naložilo plačilo stroškov, vključno z intervenientovimi stroški.
4 Intervenientov zastopnik je z elektronskima dopisoma z dne 21. aprila in 3. maja 2016 tožečo stranko pozval, naj mu poravna znesek stroškov, ki se lahko povrnejo. Zastopnik tožeče stranke je z elektronskim dopisom z dne 4. maja 2016 odgovoril:
„Stečajni upravitelj ne more izvesti plačila brez uradne odločbe, ne glede na znesek stroškov, ki ste ga zahtevali. Torej se ne moremo preprosto dogovoriti in pogodbeno poravnati stroškov, katerih vračilo zahtevate.“
5 Intervenient je z zahtevkom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 27. junija 2016, temu sodišču predlagal, naj v skladu s členom 170(1) Poslovnika znesek stroškov, ki se lahko povrnejo iz naslova postopka, v katerem je bila izrečena sodba z dne 26. novembra 2015, Nordschleife (T‑181/14, neobjavljena, EU:T:2015:889), in ki ga mora izplačati tožeča stranka, odmeri na 11.885,87 EUR.
6 Tožeča stranka ni predložila stališč v zvezi s tem predlogom za odmero stroškov.
Pravo
7 Iz člena 170(3) Poslovnika izhaja, da v primeru spora glede stroškov, ki se lahko povrnejo, Splošno sodišče po tem, ko stranki, ki jo predlog zadeva, omogoči predstavitev stališč, odloči s sklepom, zoper katerega ni pravnega sredstva.
8 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v obravnavani zadevi tožeča stranka pred vložitvijo predloga za odmero stroškov intervenientu sporočila, da ne more skleniti sporazuma o kakršnem koli znesku stroškov, ki se lahko povrnejo, in izvesti plačila brez uradne odločbe Splošnega sodišča. Ob upoštevanju posebnih okoliščin obravnavane zadeve je treba to trditev razlagati kot izpodbijanje izplačila stroškov, ki se lahko povrnejo, v smislu člena 170(1) Poslovnika. Poleg tega iz dejstva, da je tožeča stranka po vložitvi predloga za odmero stroškov Splošno sodišče obvestila, da ne namerava predložiti stališč v zvezi s tem predlogom, še ni mogoče izpeljati, da se je strinjala z zneskom zahtevanih stroškov ali z izplačilom stroškov, ki se lahko povrnejo.
9 V skladu s členom 140(b) Poslovnika se za stroške, ki se lahko povrnejo, štejejo nujni izdatki, ki jih imajo stranke zaradi postopka, predvsem potni stroški in dnevnice ter nagrada agentov, svetovalcev ali odvetnikov strank. Iz te določbe izhaja, da so stroški, ki se lahko povrnejo, omejeni, prvič, na stroške, ki so nastali zaradi postopka pred Splošnim sodiščem, in drugič, na nujne izdatke, ki so bili za to potrebni (glej sklep z dne 17. marca 2016, Norma Lebensmittelfilialbetrieb/UUNT – Yorma’s (Yorma Eberl), T‑229/14 DEP, neobjavljen, EU:T:2016:177, točka 9 in navedena sodna praksa).
10 Kar zadeva nagrade odvetnikov, je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišče Evropske unije ni pristojno za določitev nagrad, ki jih morajo stranke plačati svojim odvetnikom, temveč je pristojno za odmero višine nagrad, ki se lahko izterjajo od stranke, ki se ji naloži plačilo stroškov. Splošnemu sodišču pri odločanju o predlogu za odmero stroškov ni treba upoštevati nacionalne tarife, ki določa nagrade odvetnikov, niti morebitnega sporazuma, ki ga v zvezi s tem sklenejo zadevna stranka in njeni zastopniki ali svetovalci (glej sklepa z dne 11. decembra 2014, Ecoceane/EMSA, T‑518/09 DEP, neobjavljen, EU:T:2014:1109, točka 12 in navedena sodna praksa, ter z dne 17. marca 2016, Yorma Eberl, T‑229/14 DEP, neobjavljen, EU:T:2016:177, točka 10 in navedena sodna praksa).
11 Prav tako iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora Splošno sodišče, kadar ni veljavnih tarifnih določb, prosto upoštevati podatke v zadevi ter pri tem upoštevati predmet in naravo spora, pomen spora z vidika prava Unije in težavnost primera, obseg dela, ki ga sodni postopek lahko povzroči za udeležene zastopnike ali svetovalce, ter gospodarske koristi, ki jih ima zadeva za stranke (glej sklepa z dne 11. decembra 2014, Ecoceane/EMSA, T‑518/09 DEP, neobjavljen, EU:T:2014:1109, točka 13 in navedena sodna praksa, ter z dne 17. marca 2016, Yorma Eberl, T‑229/14 DEP, neobjavljen, EU:T:2016:177, točka 11 in navedena sodna praksa).
12 Nazadnje je treba še opozoriti, da ima fizična ali pravna oseba, če je zavezanka za plačilo davka na dodano vrednost (DDV), pravico, da od davčnih organov zahteva plačan DDV za blago in storitve, ki jih kupuje. DDV zanjo torej ne pomeni stroška, zato zneskov, plačanih iz naslova tega davka, ni mogoče upoštevati pri izračunu stroškov, ki se lahko povrnejo (glej v tem smislu in po analogiji sklep z dne 19. januarja 2016, Copernicus-Trademarks/UUNT– Blue Coat Systems (BLUECO), T‑685/13 DEP, neobjavljen, EU:T:2016:31, točka 26 in navedena sodna praksa). Torej se znesek, ki se zahteva iz naslova DDV, obravnava kot strošek, ki se lahko povrne, le če fizična ali pravna oseba, ki ta znesek zahteva, dokaže, da ni zavezanka za DDV (glej po analogiji sklep z dne 21. maja 2014, Esge/UUNT – DeʼLonghi Benelux (KMIX), T‑444/10 DEP, neobjavljen, EU:T:2014:356, točka 42).
13 Znesek stroškov, ki se lahko povrnejo v obravnavani zadevi, je treba oceniti glede na te elemente.
14 Najprej, ker je intervenient kot imetnik blagovne znamke fizična oseba, ki lahko opravlja gospodarsko dejavnost in je lahko zavezanka za plačilo DDV, ter glede na to, da ni dokazal, da ni zavezanec za plačilo tega davka (glej v tem smislu sklep z dne 29. junija 2015, Reber/UUNT – Klusmeier (Wolfgang Amadeus Mozart PREMIUM), T‑530/10 DEP, neobjavljen, EU:T:2015:482, točka 51), v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 12 zgoraj, zneska DDV na izdatke za nagrade njegovega zastopnika ni mogoče obravnavati kot stroške, ki se lahko povrnejo. Torej bo treba upoštevati zneske na računih brez DDV.
15 Dalje, znesek stroškov, katerih vračilo predlaga intervenient, znaša 9988,13 EUR brez DDV. V zvezi s tem je intervenient predložil dva računa svojih odvetnikov, in sicer z dne 24. junija 2014 in z dne 28. septembra 2015, ki sta se nanašala na izdatke, nastale v obdobju od 4. aprila do 24. junija 2014 (v nadaljevanju: prvo obdobje) oziroma v obdobju od 6. avgusta do 28. septembra 2015 (v nadaljevanju: drugo obdobje). Stroški, katerih vračilo predlaga intervenient, so sestavljeni, kot je navedeno spodaj:
– nagrade odvetnika v višini 5445 EUR za prvo obdobje in v višini 2648,50 EUR za drugo obdobje;
– potni stroški in dnevnice za enega od njegovih zastopnikov, da se je ta lahko udeležil obravnave 16. septembra 2015, v višini 1121,65 EUR za drugo obdobje;
– izdatki za „pisanje“, fotokopiranje in frankiranje v višini 506,38 EUR za prvo obdobje in v višini 266,60 EUR za drugo obdobje.
Nagrade odvetnika
16 Iz dokumentov, ki jih je predložil intervenient, je razvidno, da predlaga vračilo skupnega zneska v višini 8093,50 EUR, kar se ujema z 29,431 delovne ure, kolikor njegov odvetnik navaja, da je porabil za naloge v zvezi z zadevo v glavni stvari, obračunano po urni postavki 275 EUR na uro, to je 5445 EUR za 19,8 delovne ure, opravljene v prvem obdobju, in 2648,50 EUR za 9,631 delovne ure, opravljene v drugem obdobju.
17 Na prvem mestu je treba ugotoviti, da niti predmet niti narava zadeve v glavni stvari nista vključevala nobene posebne kompleksnosti. V tej zadevi se je namreč postavljalo vprašanje, ki se postavlja v običajnem sporu s področja prava znamk, to je vprašanje obstoja verjetnosti zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1), na katero se je sklicevalo v postopku ugovora, uvedenem zoper prijavo blagovne znamke EU. Tožeča stranka je poleg tega v podporo svoji tožbi navedla en sam tožbeni razlog, ki se je nanašal na neobstoj take verjetnosti zmede. Obravnavana zadeva se ni nanašala niti na novo pravno vprašanje niti na kompleksno dejansko vprašanje, zato je ni mogoče šteti za posebej težko. Hkrati je treba šteti, da zadeva ni bila posebej pomembna z vidika prava Unije, saj se je sodba z dne 26. novembra 2015, Nordschleife (T‑181/14, neobjavljena, EU:T:2015:889), skladala z usmeritvijo ustaljene sodne prakse. Poleg tega intervenient v predlogu za odmero stroškov niti ni trdil, da bi bila zadeva posebej kompleksna ali pomembna.
18 Na drugem mestu je treba ugotoviti, da je sicer očitno, da je zadeva za intervenienta pomenila gotovo gospodarsko korist, vendar ta Splošnemu sodišču ni predložil nobenega elementa, ki bi dokazoval, da je bila ta korist v obravnavani zadevi neobičajna ali bistveno drugačna od koristi, na kateri temelji kakršen koli ugovor zoper prijavo za registracijo blagovne znamke Evropske unije (glej v tem smislu sklepa z dne 19. marca 2009, House of Donuts/UUNT – Panrico (House of donuts), T‑333/04 DEP in T‑334/04 DEP, neobjavljen, EU:T:2009:73, točka 15, ter z dne 12. januarja 2016, Boehringer Ingelheim International/UUNT – Lehning entreprise (ANGIPAX), T‑368/13 DEP, neobjavljen, EU:T:2016:9, točka 19).
19 Na tretjem mestu je treba v zvezi z obsegom dela, ki ga je postopek lahko povzročil intervenientu, opozoriti, da mora sodišče primarno upoštevati skupno število delovnih ur, ki bi se lahko izkazale za objektivno nujne za namene postopka pred Splošnim sodiščem. V zvezi s tem je možnost za sodišče Unije, da presodi vrednost opravljenega dela, odvisna od natančnosti predloženih informacij (glej sklep z dne 12. januarja 2016, ANGIPAX, T‑368/13 DEP, neobjavljen, EU:T:2016:9, točki 15 in 20 ter navedena sodna praksa).
20 V obravnavani zadevi Splošno sodišče v zvezi z urno postavko 275 EUR, ki jo je postavil odvetnik intervenienta, meni, da je previsoka in jo je treba po njegovem mnenju znižati na 250 EUR, saj se je taka postavka obravnavala kot razumna za spore take vrste, kot je tisti iz obravnavane zadeve (glej v tem smislu sklep z dne 15. septembra 2016, Giuntoli/EUIPO – Société des produits Nestlé (CREMERIA TOSCANA), T‑256/14 DEP, neobjavljen, EU:T:2016:549, točka 13 in navedena sodna praksa). Vendar je treba k temu dodati, da se lahko ta postavka obravnava kot ustrezna le za plačilo storitev posebej izkušenega strokovnjaka, ki lahko dela zelo učinkovito in hitro. Poleg tega upoštevanje tako visokega plačila obvezno zahteva strogo presojo skupnega števila delovnih ur, nujnih za namene sodnega postopka (glej v tem smislu sklep z dne 18. septembra 2015, Autortiesību un komunicēšanās konsultāciju aģentūra/Latvijas Autoru apvienība in drugi/Komisija, od T‑414/08 DEP do T‑420/08 DEP in T‑442/08 DEP, neobjavljen, EU:T:2015:726, točka 51 in navedena sodna praksa).
21 Torej mora Splošno sodišče opredeliti, ali so opravljeni postopki in pripravljeni akti od intervenientovega odvetnika objektivno res zahtevali 19,8 ure dela v prvem obdobju in 9,631 ure dela v drugem obdobju.
22 V zvezi s tem intervenient navaja postopke, ki jih je njegov zastopnik opravil v okviru zadeve v glavni stvari, in akte, ki jih je pripravil v tem okviru, in sicer preučitev tožbe, pripravo odgovora na tožbo z dne 20. junija 2014, preučitev odgovora EUIPO z dne 13. junija 2014, pripravo njegovega predloga z dne 8. oktobra 2014, naj se izvede obravnava, pripravo odgovora z dne 6. avgusta 2015 na ukrep procesnega vodstva, ki ga je sprejelo Splošno sodišče, preučitev odgovorov tožeče stranke in EUIPO z dne 29. julija oziroma 3. avgusta 2015 na navedeni ukrep procesnega vodstva, pripravo obravnave 16. septembra 2015 in nazadnje še udeležbo na obravnavi.
23 Vendar računa z dne 24. junija 2014 in 28. septembra 2015, ki ju je predložil intervenient, nista dovolj natančno razčlenjena, da bi lahko opredelili čas, porabljen za to, da je bila opravljena vsaka od teh storitev. Ker niso na voljo natančnejše informacije, pa je še posebej težko preveriti stroške, priglašene za namene postopka pred Splošnim sodiščem, in njihovo nujnost za ta namen. V takih okoliščinah je nujna stroga presoja nagrad, ki se lahko povrnejo (glej v tem smislu sklep z dne 1. avgusta 2014, Phonebook of the World/UUNT – Seat Pagine Gialle (PAGINE GIALLE), T‑589/11 DEP, neobjavljen, EU:T:2014:731, točka 17 in navedena sodna praksa).
24 Kar zadeva postopek iz zadeve v glavni stvari, je treba ugotoviti, da je bil pisni postopek sestavljen iz izmenjave vlog in obravnave, ki je potekala 16. septembra 2015. Treba je ugotoviti, da je dejanska udeležba intervenienta v postopku pred Splošnim sodiščem zajemala dve strani stališč o jeziku postopka, deset strani odgovora na tožbo, dve strani v zvezi z zavzetjem stališča o izvedbi obravnave, dve strani besedila v odgovor na ukrep procesnega vodstva Splošnega sodišča in udeležbo na obravnavi.
25 Prvič, treba je opozoriti, da je intervenientov odgovor na tožbo vseboval utemeljitev glede zavrnitve trditev tožeče stranke v zvezi z vprašanjem, o katerem se je že razpravljalo pred odborom za pritožbe, to je primerjavo nasprotujočih si znakov. Torej je treba ugotoviti, da pri pripravi navedenega odgovora ni bilo nobene večje težave. Poleg tega je treba ugotoviti, da je intervenientov zastopnik zadevo že dobro poznal, saj je intervenienta zastopal že v upravnem postopku. Zaradi te okoliščine je bilo njegovo delo delno poenostavljeno in skrajšal se je čas, ki ga je porabil za pripravo odgovora na tožbo. Iz sodne prakse namreč izhaja, da delo, opravljeno v okviru postopka pred odborom za pritožbe, zmanjša obseg dela, ki ga je treba opraviti pred Splošnim sodiščem, in s tem tudi stroške, ki se lahko povrnejo (sklep z dne 19. januarja 2016, BLUECO, T‑685/13 DEP, neobjavljen, EU:T:2016:31, točka 21).
26 Drugič, treba je ugotoviti, da so stališča v zvezi z jezikom postopka, s katerimi se ta jezik ni izpodbijal, obrazložitev zavzetja stališča o izvedbi obravnave in odgovor na ukrep procesnega vodstva Splošnega sodišča kratki dokumenti.
27 Tretjič, pomembna je ugotovitev, da je obravnava, ki se je je intervenient udeležil, trajala eno uro in tri minute.
28 Četrtič, kar zadeva račun z dne 28. septembra 2015 v zvezi z drugim obdobjem, so vanj vključeni tudi izdatki, ki se nanašajo na obdobje po 16. septembru 2015, torej po datumu, ko je potekala obravnava, in sicer izdatki v zvezi s povzetkom te obravnave, pripravljenim 18. septembra 2015, vendar teh izdatkov ni mogoče natančno količinsko opredeliti, saj na navedenem računu stroški niso natančno razčlenjeni (glej točko 23 zgoraj). Iz sodne prakse izhaja, da je treba zavrniti vračilo stroškov, ki se nanašajo na obdobje po ustnem postopku, če – kot v obravnavani zadevi – po obravnavi ni bil sprejet noben procesni akt (glej v tem smislu sklep z dne 17. marca 2016, Yorma Eberl, T‑229/14 DEP, neobjavljen, EU:T:2016:177, točka 16 in navedena sodna praksa).
29 Ob upoštevanju zgoraj navedenega se zdi, da je število delovnih ur, ki jih je obračunal intervenientov zastopnik, večje od tistega, kar bi lahko šteli za nujno za namene postopka pred Splošnim sodiščem v zadevi v glavni stvari, saj računi v zvezi z nagradami, ki jih je predložil intervenient, ne vsebujejo dovolj natančnih navedb, ki bi omogočale presojo, ali je tako število ur utemeljeno.
30 Zato Splošno sodišče meni, da je treba določiti, da je celoten delovni čas intervenientovega odvetnika, ki je bil objektivno nujen za namene njegovega zastopanja v sodni fazi, trajal 18 ur.
31 Glede na vse navedeno gre za pravično presojo stroškov, ki se lahko intervenientu povrnejo iz naslova nagrad odvetnika, če se njihov znesek odmeri na 4500 EUR.
Povračilo stroškov
32 Kar zadeva potne stroške in dnevnice za intervenientovega zastopnika, da se je ta lahko udeležil obravnave 16. septembra 2015, ter izdatke za „pisanje“, fotokopiranje in frankiranje, je ta zastopnik prve ocenil na 1121,65 EUR, druge pa na 506,38 EUR za prvo obdobje in na 266,60 EUR za drugo obdobje.
33 V zvezi s potnimi stroški in dnevnicami intervenientovega zastopnika je treba ugotoviti, da je ta obračunal znesek 1121,65 EUR za poti, opravljene z letalom in taksijem, ter bivanje v hotelu. Vendar je treba ugotoviti, da posamezni izdatki niso natančno opredeljeni in da intervenient za podkrepitev njihovega zneska ni predložil nobenega drugega dokazila razen računa z dne 28. septembra 2015, ki mu ga je izdal njegov zastopnik.
34 Vendar mora dokazila, s katerimi je mogoče dokazati resničnost in višino potnih stroškov in dnevnic, katerih vračilo se predlaga, predložiti predlagatelj. Niti stranki, ki ji je naloženo plačilo stroškov, niti Splošnemu sodišču namreč ni treba takih izdatkov oceniti zgolj na podlagi številčne navedbe, ki jo – kot v obravnavani zadevi – predloži predlagatelj. Torej mora v obravnavani zadevi intervenient predložiti zlasti račun za nakup letalske vozovnice ali celo kontrolne kupone, račun hotela ali celo dokazilo o njegovi rezervaciji in eno ali več potrdil o izdatkih za taksi.
35 Torej Splošno sodišče meni, da glede na to, da ni na voljo nobeno dokazilo o resničnosti in višini posameznih postavk potnih stroškov in dnevnic intervenientovega zastopnika, tožeči stranki ni mogoče naložiti, da mora intervenientu take izdatke povrniti, zato je treba skleniti, da stroški, ki se lahko iz tega naslova povrnejo, ne obstajajo.
36 Kar zadeva izdatke za „pisanje“, fotokopiranje in frankiranje, ocenjene na 506,38 EUR za prvo obdobje in na 266,60 EUR za drugo obdobje, so po mnenju Splošnega sodišča previsoki, zato to sodišče meni, da je treba v posebnih okoliščinah obravnavane zadeve pavšalni znesek stroškov, ki se lahko povrnejo iz tega naslova, določiti na 100 EUR.
37 Glede na vse navedeno Splošno sodišče meni, da gre za pravično presojo stroškov, ki se lahko intervenientu povrnejo iz naslova postopka pred Splošnim sodiščem, če se njihov znesek odmeri na 4600 EUR, saj se v tem znesku upoštevajo vse okoliščine zadeve do trenutka sprejetja tega sklepa.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat)
sklenilo:
Skupni znesek stroškov, ki jih mora družba Nürburgring GmbH povrniti Lutzu Biedermannu, se odmeri na 4600 EUR.
V Luxembourgu, 26. januarja 2017