SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (peti senat)
z dne 13. decembra 2007
Zadeva T-113/05
Angel Angelidis
proti
Evropskemu parlamentu
„Javni uslužbenci – Uradniki – Pritožba v zvezi z delovnim mestom z nazivom A 2 – Zavrnitev kandidature – Bistvena kršitev postopka – Ničnostna tožba – Odškodninska tožba“
Predmet: Tožba zaradi, po eni strani, predloga za razglasitev ničnosti odločbe Evropskega parlamenta, s katero je bila zavrnjena kandidatura tožeče stranke za delovno mesto direktorja direkcije za proračun generalnega direktorata komisij, pristojnih za notranje politike Parlamenta, in je bil na navedeno delovno mesto imenovan drug kandidat, ter, po drugi strani, odškodninskega zahtevka za povrnitev škode, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela zaradi zavrnitve njene kandidature.
Odločitev: Odločba predsedstva Evropskega parlamenta z dne 25. februarja 2004, s katero je bil na delovno mesto direktorja direkcije za proračun generalnega direktorata komisij, pristojnih za notranje politike Evropskega parlamenta, imenovan W, se razglasi za nično. V preostalem se tožba zavrne. Parlamentu se naloži plačilo stroškov.
Povzetek
1. Uradniki – Prosto delovno mesto – Zasedba prostega delovnega mesta z napredovanjem ali s premestitvijo – Primerjalna ocena uspešnosti kandidatov
(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 29(1) in 45(1))
2. Ničnostna tožba – Tožbeni razlogi – Bistvena kršitev postopka – Sodni preizkus po uradni dolžnosti
(člen 230, drugi odstavek, ES)
1. Organ za imenovanja ima, zlasti kadar je prosto delovno mesto zelo visoko in ustreza nazivu A 1 ali A 2, široko diskrecijsko pravico pri primerjavi uspešnosti kandidatov za premestitev ali napredovanje. Vendar je posledica te široke diskrecijske pravice obveznost organa Skupnosti, ki ima to pravico, da spoštuje jamstva, ki jih v upravnih postopkih podeljuje pravni red Skupnosti, in med temi jamstvi obveznost, da skrbno in nepristransko preveri vse upoštevne vidike posameznega primera.
Ta obveznost se mora torej izvrševati ob polnem upoštevanju vseh upoštevnih predpisov, torej ne le razpisa prostega delovnega mesta, ampak tudi morebitnih postopkovnih pravil, ki jih je organ določil za izvajanje svoje diskrecijske pravice in so del pravnega okvira, ki ga mora organ za imenovanja strogo upoštevati pri izvrševanju svoje široke diskrecijske pravice. Samo tako lahko sodišče Skupnosti preveri, ali so bili podani dejanski in pravni elementi, od katerih je odvisno izvrševanje pravice do proste presoje.
(Glej točki 60 in 61.)
Napotitev na: Sodišče, 21. november 1991, Technische Universität München, C‑269/90, Recueil, str. I‑5469, točka 14; Sodišče prve stopnje, 6. julij 1999, Forvass proti Komisiji, T‑203/97, RecFP, str. I‑A‑129 in II‑705, točka 45; Sodišče prve stopnje, 20. september 2001, Coget in drugi proti Računskemu sodišču, T‑95/01, RecFP, str. I‑A‑191 in II‑879, točka 113; Sodišče prve stopnje, 9. julij 2002, Tilgenkamp proti Komisiji, T‑158/01, RecFP, str. I‑A‑111 in II‑595, točka 50; Sodišče prve stopnje, 18. september 2003, Pappas proti Odboru regij, T‑73/01, RecFP, str. I‑A‑207 in II‑1011, točka 53; Sodišče prve stopnje, 4. julij 2006, Tzirani proti Komisiji, T‑88/04, ZOdl. JU, str. I-A-2-149 in II‑A‑2‑703, točki 77 in 78.
2. Neupoštevanje postopkovnih pravil v zvezi s sprejetjem akta, ki jih določi sama pristojna institucija, je kršitev postopka v smislu člena 230, drugi odstavek, ES, ki jo lahko sodišče Skupnosti preuči celo po uradni dolžnosti. Bistvena kršitev postopkovnih predpisov, ki so ključni za pravno varnost, povzroči razglasitev ničnosti neveljavnega akta. V zvezi s tem ni pomembno, da bi bila vsebina neveljavnega akta enaka, če ne bi bilo navedene kršitve.
Zato je treba za nično razglasiti odločbo predsedstva Evropskega parlamenta o imenovanju na delovno mesto z nazivom A 2, ki je bila sprejeta brez upoštevanja notranjih pravil institucije, ki določajo različne faze postopka imenovanja visokih uradnikov. Te ugotovitve ne more ovreči trditev, da bi lahko predsedstvo Parlamenta, ki je samo določilo postopkovna pravila, odstopilo od teh pravil, če bi se mu to zdelo potrebno. Institucija namreč ne more odstopati od notranjih pravil, ki jih je sama določila, ne da bi formalno spremenila ta pravila.
(Glej točke 62 in od 74 do 76.)
Napotitev na: Sodišče, 23. februar 1988, Združeno kraljestvo proti Svetu, 68/86, Recueil, str. 855, točki 48 in 49; Sodišče, 6. april 2000, Komisija proti ICI, C‑286/95 P, Recueil, str. I‑2341, točka 52; Sodišče prve stopnje, 19. maj 1994, Consorzio gruppo di azione locale Murgia Messapica proti Komisiji, T‑465/93, Recueil, str. II‑361, točka 56; Sodišče prve stopnje, 6. marec 2003, Westdeutsche Landesbank Girozentrale in Land Nordrhein-Westfalen proti Komisiji, združeni zadevi T‑228/99 in T‑233/99, Recueil, str. II‑435, točka 143 in navedena sodna praksa.