SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 17. decembra 2020(*)
„Predhodno odločanje – Prosto gibanje oseb – Člen 45 PDEU – Državljanstvo Unije – Direktiva 2004/38/ES – Pravica do prebivanja za več kot tri mesece – Člen 14(4)(b) – Iskalci zaposlitve – Razumni rok, da se iskalec zaposlitve seznani s prostimi delovnimi mesti, ki bi mu lahko ustrezala, in da stori, kar mu omogoča, da se zaposli – Zahteve, ki jih država gostiteljica naloži iskalcu zaposlitve do poteka tega roka – Pogoji pravice do prebivanja – Obveznost še naprej iskati zaposlitev in imeti resnično možnost za zaposlitev“
V zadevi C‑710/19,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložil Conseil d’État (državni svet, Belgija) z odločbo z dne 12. septembra 2019, ki je na Sodišče prispela 25. septembra 2019, v postopku
G. M. A.
proti
État belge,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi J.‑C. Bonichot, predsednik senata, R. Silva de Lapuerta (poročevalka), podpredsednica sodišča, L. Bay Larsen, M. Safjan in N. Jääskinen, sodniki,
generalni pravobranilec: M. Szpunar,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za G. M. A. A. Valcke, avocat,
– za belgijsko vlado L. Van den Broeck, C. Pochet in M. Jacobs, agentke, skupaj s F. Motulskyim, avocat,
– za dansko vlado M. Wolff in J. Nymann‑Lindegren, agenta,
– za poljsko vlado B. Majczyna, agent,
– za vlado Združenega kraljestva Z. Lavery in S. Brandon, agenta, skupaj s K. Apps, barrister,
– za Evropsko komisijo D. Martin, B.‑R. Killmann in E. Montaguti, agenti,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 17. septembra 2020
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 45 PDEU, členov 15 in 31 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 46) ter členov 41 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med G. M. A. in État belge (Belgijska država), ker je ta zavrnila priznanje pravice G. M. A. kot iskalca zaposlitve do prebivanja na belgijskem ozemlju za več kot tri mesece.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodni izjavi 9 Direktive 2004/38 je navedeno:
„Državljani Unije bi morali imeti pravico do prebivanja v državi članici gostiteljici za obdobje do treh mesecev, ne da bi bili zavezani kakršnim koli pogojem ali formalnostim razen zahtevi, da imajo veljavno osebno izkaznico ali potni list, kar ne vpliva na ugodnejšo obravnavo za iskalce zaposlitve, kot jo priznava sodna praksa Sodišča.“
4 Člen 6(1) te direktive določa:
„Državljani Unije imajo pravico prebivati na ozemlju druge države članice v obdobju do treh mesecev brez kakršnih koli pogojev ali kakršnih koli formalnosti, razen zahteve, da imajo veljavno osebno izkaznico ali potni list.“
5 Člen 7(1) in (3) navedene direktive določa:
„1. Vsi državljani Unije imajo pravico prebivati na ozemlju druge države članice v obdobju, daljšem od treh mesecev[,] če:
(a) so delavci ali samozaposlene osebe v državi članici gostiteljici ali
(b) imajo dovolj sredstev zase in za svoje družinske člane, da med njihovim prebivanjem ne bodo postali breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici[,] in če imajo celovito zavarovalno kritje za primer bolezni v državi članici gostiteljici ali
(c) – so vpisani v zasebno ali javno ustanovo, ki jo država članica gostiteljica pooblasti ali financira na osnovi svoje zakonodaje ali upravne prakse, prvenstveno z namenom, da študirajo, kar vključuje poklicno usposabljanje, in
– imajo celovito zavarovalno kritje za primer bolezni v državi članici gostiteljici in zagotovijo ustreznemu nacionalnemu organu, z izjavo ali na kakšen drug enakovreden način, ki ga lahko izberejo, da imajo dovolj sredstev zase in za svoje družinske člane, da med njihovim prebivanjem ne bodo postali breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici ali
(d) so družinski člani, ki spremljajo ali so se pridružili državljanu Unije, ki izpolnjuje pogoje, navedene v točkah (a), (b) ali (c).
[…]
3. Za namene odstavka 1(a) državljan Unije, ki ni več delavec ali samozaposlena oseba, ohrani status delavca ali samozaposlene osebe v naslednjih primerih:
(a) če je začasno nezmožen za delo zaradi bolezni ali nezgode;
(b) če je ustrezno prijavljen kot neprostovoljno brezposeln, potem ko je bil zaposlen več kot eno leto[,] in je prijavljen kot iskalec zaposlitve pri ustreznem zavodu za zaposlovanje;
(c) če je ustrezno prijavljen kot neprostovoljno brezposeln, potem ko se mu je iztekla pogodba o zaposlitvi za določen čas, krajši od enega leta, ali potem, ko je postal neprostovoljno brezposeln v prvih dvanajstih mesecih in se je prijavil kot iskalec zaposlitve pri ustreznem zavodu za zaposlovanje. V tem primeru ohrani status delavca za dobo najmanj šestih mesecev;
(d) če se vključi v poklicno usposabljanje. Razen v primeru, da je oseba neprostovoljno brezposelna, ohranitev statusa delavca zahteva usposabljanje, povezano s prejšnjo zaposlitvijo.“
6 Člen 8 te direktive določa več upravnih formalnosti za kategorije oseb iz člena 7 te direktive.
7 Člen 14(1), (2) in (4) Direktive 2004/38 določa:
„1. Državljani Unije in njihovi družinski člani imajo pravico do prebivanja, predvideno v členu 6, dokler ne postanejo nesorazmerno breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici.
2. Državljani Unije in njihovi družinski člani imajo pravico do prebivanja, predvideno v členih 7, 12 in 13, dokler izpolnjujejo pogoje[,] določene v teh členih.
[…]
4. Z odstopanjem od odstavkov 1 in 2 ter brez poseganja v določbe poglavja VI se ukrep izgona v nobenem primeru ne sme sprejeti proti državljanom Unije ali njihovim družinskim članom, če:
[…]
(b) če so državljani Unije vstopili na ozemlje države članice gostiteljice z namenom iskanja zaposlitve. V tem primeru se državljanov Unije in njihovih družinskih članov ne sme izgnati, dokler lahko državljani Unije predložijo dokazilo o tem, da še naprej iščejo zaposlitev in da imajo resnično možnost, da se zaposlijo.“
Belgijsko pravo
8 Člen 39/2(2) loi du 15 décembre 1980 sur l’accès au territoire, le séjour, l’établissement et l’éloignement des étrangers (zakon z dne 15. decembra 1980 o vstopu na ozemlje, prebivanju, namestitvi in odstranitvi tujcev; Moniteur belge z dne 31. decembra 1980, str. 14584) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje iz postopka v glavni stvari (v nadaljevanju: zakon z dne 15. decembra 1980), določa:
„Conseil [du contentieux des étrangers (upravno sodišče za spore v zvezi s tujci, Belgija)] s sodbami odloči o drugih tožbah zaradi bistvenih kršitev postopka ali kršitev, za katere je predpisana posledica ničnost, zaradi prekoračitve ali zlorabe pooblastil.“
9 Člen 40(4) zakona z dne 15. decembra 1980 določa:
„Vsi državljani Unije imajo pravico prebivati v Kraljevini v obdobju, daljšem od treh mesecev, če izpolnjujejo pogoj iz člena 41[, prvi odstavek,] in če:
1. so delavci ali samozaposlene osebe v Kraljevini ali vstopijo v Kraljevino zaradi iskanja zaposlitve, če lahko predložijo dokazilo o tem, da še naprej iščejo zaposlitev in da imajo resnično možnost, da se zaposlijo.
[…]“
10 Člen 50 arrêté royal sur l’accès au territoire, le séjour, l’établissement et l’éloignement des étrangers (kraljevi odlok o vstopu na ozemlje, prebivanju, nastanitvi in odstranitvi tujcev) z dne 8. oktobra 1981 (Moniteur belge z dne 27. oktobra 1981, str. 13740) določa:
„(1) Državljan Unije, ki namerava več kot tri mesece prebivati na ozemlju Kraljevine in dokaže, da ima njeno državljanstvo v skladu s členom 41[, prvi odstavek,] zakona [z dne 15. decembra 1980], vloži prošnjo za izdajo potrdila o prijavi pri občinskem organu v kraju, v katerem prebiva, z dokumentom, skladnim z vzorcem iz Priloge 19.
[…]
(2) Državljan Unije mora ob vložitvi prošnje ali najpozneje tri mesece po njeni vložitvi […] predložiti naslednje dokumente:
[…]
3. iskalec zaposlitve;
(a) potrdilo o prijavi pri pristojnem zavodu za zaposlovanje ali kopijo prijav na delovno mesto; in
(b) dokazilo, da ima resnično možnost, da se zaposli, ob upoštevanju osebnega položaja zadevne osebe, zlasti diplom, ki jih je pridobila, morebitnih poklicnih usposabljanj in izobraževanj, ki jih je opravila ali načrtuje, ter trajanja obdobja brezposelnosti;
[…]“
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
11 G. M. A., grški državljan, je 27. oktobra 2015 vložil prošnjo za izdajo potrdila, da je v Belgiji prijavljen kot iskalec zaposlitve, da bi v skladu s členom 50(1) kraljevega odloka o vstopu na ozemlje, prebivanju, nastanitvi in odstranitvi tujcev pridobil pravico do prebivanja v tej državi članici za več kot tri mesece. Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe ni razvidno, katerega dne je G. M. A. vstopil na ozemlje navedene države članice.
12 Ta prošnja je bila 18. marca 2016 zavrnjena z odločbo Office des étrangers (urad za tujce, Belgija; v nadaljevanju: Urad) z obrazložitvijo, da G. M. A. ne izpolnjuje pogojev, ki se v belgijski zakonodaji zahtevajo za pridobitev pravice do prebivanja, daljšega od treh mesecev (v nadaljevanju: odločba Urada). Po mnenju Urada namreč na podlagi dokumentov, ki jih je predložil G. M. A., ni mogoče sklepati, da ima resnično možnost, da se zaposli na belgijskem ozemlju. Zato je bilo G. M. A. odrejeno, naj to ozemlje zapusti v 30 dneh od vročitve navedene odločbe.
13 Conseil du contentieux des étrangers (sodišče za spore v zvezi s tujci, Belgija; v nadaljevanju: CCE), ki je pristojno, da na prvi stopnji obravnava spore o zakonitosti odločb Urada, je s sodbo z dne 28. junija 2018 zavrnilo tožbo, ki jo je G. M. A. vložil zoper odločbo Urada.
14 G. M. A. je nato vložil kasacijsko pritožbo pri predložitvenem sodišču, Conseil d’État (državni svet, Belgija), v kateri je na prvem mestu navedel, da iz člena 45 PDEU v povezavi s sodbo z dne 26. februarja 1991, Antonissen (C‑292/89, EU:C:1991:80), izhaja, da morajo države članice iskalcem zaposlitve iz druge države članice priznati „razumen rok“, da se jim omogoči, da se seznanijo s prostimi delovnimi mesti, ki bi jim lahko ustrezala, in storijo, kar je potrebno, da se zaposlijo. Navedeni rok naj v nobenem primeru ne bi mogel biti krajši od šestih mesecev, kot naj bi izhajalo iz razlage, po analogiji, člena 7(3) v povezavi s členoma 11 in 16 Direktive 2004/38.
15 Poleg tega naj iskalcu zaposlitve vse do poteka navedenega roka ne bi bilo treba dokazovati, da ima resnično možnost zaposlitve.
16 Na drugem mestu je G. M. A. trdil, da se je po sprejetju odločbe Urada, in sicer 6. aprila 2016, v Evropskem parlamentu zaposlil kot pripravnik. Ta okoliščina naj bi dokazovala, da je G. M. A. imel resnično možnost, da se zaposli, in da bi torej lahko bil upravičen do pravice do prebivanja, daljšega od treh mesecev.
17 Zato naj bi CCE s tem, da ni upoštevalo njegove zaposlitve, kršilo člena 15 in 31 Direktive 2004/38 ter člena 41 in 47 Listine. Iz teh določb naj bi namreč izhajalo, da morajo sodišča, pristojna za nadzor zakonitosti upravne odločbe o pravici do prebivanja državljana Unije, izčrpno preučiti vse upoštevne okoliščine in upoštevati vse elemente, ki so jim bili predloženi, tudi če so ti nastali po zadevni odločbi.
18 Glede na te preudarke G. M. A. trdi, da CCE ne bi smelo uporabiti nacionalnega procesnega pravila, s katerim sta bila v belgijsko pravo nepravilno prenesena člena 15 in 31 Direktive 2004/38, in sicer člena 39/2(2) zakona z dne 15. decembra 1980, na podlagi katerega CCE ni upoštevalo, da se je po odločbi Urada zaposlil kot pripravnik.
19 Predložitveno sodišče meni, da je rešitev spora o glavni stvari odvisna od razlage Sodišča glede člena 45 PDEU, členov 15 in 31 Direktive 2004/38 ter členov 41 in 47 Listine. Če bi bilo namreč treba te določbe razlagati tako, kot predlaga G. M. A., bi ta moral imeti pravico do prebivanja na belgijskem ozemlju za več kot tri mesece.
20 V teh okoliščinah je Conseil d’État (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ti vprašanji:
„1. Ali je treba člen 45 [PDEU] razlagati in uporabiti tako, da ima država članica gostiteljica obveznost, prvič, da iskalcu zaposlitve da razumen rok, ki mu omogoča, da se seznani s prostimi delovnimi mesti, ki bi lahko bila zanj primerna, in da sprejme ustrezne ukrepe, da bi se zaposlil, drugič, da prizna, da rok za iskanje zaposlitve nikakor ne more biti krajši od šestih mesecev, in tretjič, da dovoli prisotnost iskalca zaposlitve na svojem ozemlju do izteka tega roka, ne da bi zahtevala, da ta predloži dokaz, da ima resnično možnost, da se zaposli?
2. Ali je treba člena 15 in 31 Direktive [2004/38], člena 41 in 47 [Listine ] ter splošni načeli primarnosti prava Unije in polnega učinka direktiv razlagati in uporabiti tako, da imajo nacionalna sodišča držav članic obveznost, da v okviru preučitve ničnostne tožbe zoper odločbo, s katero se državljanu Unije ne prizna pravice do prebivanja, daljšega od treh mesecev, upoštevajo nova dejstva, ki so nastala po tem, ko so nacionalni organi sprejeli odločitev, če ta lahko spremenijo položaj zadevne osebe tako, da ni več dovoljeno omejevanje pravic te osebe do prebivanja v državi članici gostiteljici?“
Vprašanji za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
21 Uvodoma je treba opozoriti, da mora Sodišče v skladu s svojo ustaljeno sodno prakso v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, ki je določen s členom 267 PDEU, nacionalnemu sodišču podati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. Zato mora Sodišče po potrebi preoblikovati predložena vprašanja. To, da je nacionalno sodišče vprašanje za predhodno odločanje formalno oblikovalo tako, da se je sklicevalo na nekatere določbe prava Unije, ne preprečuje, da Sodišče nacionalnemu sodišču ne bi predložilo vseh elementov razlage, ki bi lahko bili koristni pri sojenju o zadevi, o kateri to odloča, ne glede na to, ali jih je nacionalno sodišče v vprašanjih navedlo (sodba z dne 23. aprila 2020, Land Niedersachsen (Upoštevna pretekla delovna doba), C‑710/18, EU:C:2020:299, točka 18).
22 Čeprav v obravnavani zadevi predložitveno sodišče s prvim vprašanjem prosi za razlago zgolj člena 45 PDEU, je treba navesti, da se člen 14(4)(b) Direktive 2004/38 nanaša specifično na iskalce zaposlitve. V skladu s to določbo namreč proti državljanom Unije ni mogoče sprejeti ukrepa izgona, če so, prvič, vstopili na ozemlje države članice gostiteljice z namenom iskanja zaposlitve in, drugič, lahko predložijo dokazilo o tem, da še naprej iščejo zaposlitev in da imajo resnično možnost, da se zaposlijo.
23 Zato je treba šteti, da predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 45 PDEU in člen 14(4)(b) Direktive 2004/38 razlagati tako, da mora država članica gostiteljica iskalcu zaposlitve priznati razumen rok, da se mu omogoči, da se seznani s prostimi delovnimi mesti, ki bi mu lahko ustrezala, in da stori, kar je potrebno, da se zaposli, da navedeni razumen rok nikakor ne more biti krajši od šestih mesecev in da lahko v tem obdobju država članica gostiteljica od iskalca zaposlitve zahteva, da predloži dokazilo, da išče zaposlitev in da ima resnično možnost, da se zaposli.
24 Na prvem mestu, glede vprašanja, ali mora država članica gostiteljica iskalcem zaposlitve priznati „razumen rok“, da se seznanijo s prostimi delovnimi mesti, ki bi jim lahko ustrezala, in da storijo, kar je potrebno, da se zaposlijo, je treba navesti, da je pojem „delavec“ v smislu člena 45 PDEU avtonomen pojem prava Unije in se ne sme razlagati ozko (sodba z dne 21. februarja 2013, N., C‑46/12, EU:C:2013:97, točka 39). Natančneje, osebo, ki dejansko išče zaposlitev, je treba opredeliti za „delavca“ (glej v tem smislu sodbo z dne 19. junija 2014, Saint Prix, C‑507/12, EU:C:2014:2007, točka 35).
25 Navesti je treba tudi, da je prosto gibanje delavcev eden od temeljev Unije in je zato treba določbe, ki to svoboščino urejajo, razlagati široko. Natančneje, ozka razlaga člena 45(3) PDEU bi ogrozila dejanske možnosti državljana države članice, ki išče zaposlitev, da jo najde v drugih državah članicah, in bi zato tej določbi odvzela polni učinek (glej v tem smislu sodbo z dne 26. februarja 1991, Antonissen, C‑292/89, EU:C:1991:80, točki 11 in 12).
26 Iz tega sledi, da prosto gibanje delavcev vključuje pravico državljanov držav članic do prostega gibanja na ozemlju drugih držav članic in do prebivanja v teh državah, da bi v njih iskali zaposlitev (glej v tem smislu sodbo z dne 26. februarja 1991, Antonissen, C‑292/89, EU:C:1991:80, točka 13), obstoj te pravice pa je zakonodajalec Unije konkretiziral v členu 14(4)(b) Direktive 2004/38. V zvezi s tem je treba navesti, da je polni učinek člena 45 PDEU zagotovljen, kadar zakonodaja Unije, ali če te ni, zakonodaja države članice zadevnim osebam priznava razumen rok, ki jim omogoča, da se na ozemlju države članice gostiteljice seznanijo s prostimi delovnimi mesti, ki ustrezajo njihovim poklicnim kvalifikacijam, in da storijo, kar je potrebno, da se zaposlijo (glej v tem smislu sodbo z dne 26. februarja 1991, Antonissen, C‑292/89, EU:C:1991:80, točka 16).
27 Zato je treba ugotoviti, da mora država članica gostiteljica iskalcem zaposlitve priznati razumen rok, ki jim omogoča, da se na ozemlju navedene države članice seznanijo s prostimi delovnimi mesti, ki ustrezajo njihovim poklicnim kvalifikacijam, in da storijo, kar je potrebno, da se zaposlijo.
28 Kar na drugem mestu zadeva dolžino tega roka, je treba navesti, prvič, da iz člena 6 Direktive 2004/38 izhaja, da imajo vsi državljani Unije pravico prebivati na ozemlju druge države članice v obdobju do treh mesecev brez kakršnih koli pogojev ali kakršnih koli formalnosti, razen zahteve, da imajo veljavno osebno izkaznico ali potni list.
29 Člen 7 te direktive pa določa položaje, v katerih ima državljan Unije lahko pravico do prebivanja za več kot tri mesece.
30 Opozoriti je treba tudi, da člen 14(1) in (2) navedene direktive določa pogoje, pod katerimi lahko državljani Unije ohranijo pravico do prebivanja, določeno v členu 6 ali členu 7 te direktive.
31 Natančneje, na podlagi člena 14(1) Direktive 2004/38 se pravica do prebivanja iz člena 6 te direktive ohrani, dokler zadevne osebe ne postanejo nesorazmerno breme sistema socialne pomoči v državi članici gostiteljici. Člen 14(2) te direktive med drugim določa, da imajo državljani Unije in njihovi družinski člani pravico do prebivanja za več kot tri mesece, dokler izpolnjujejo pogoje iz člena 7 navedene direktive.
32 Kot pa je razvidno iz točke 22 te sodbe, se člen 14(4)(b) Direktive 2004/38, ki določa odstopanje od odstavkov 1 in 2 navedenega člena 14, nanaša specifično na iskalce zaposlitve.
33 Iz tega sledi, da člen 14(4)(b) Direktive 2004/38 specifično določa pogoje za ohranitev pravice do prebivanja državljanov Unije, ki zapustijo matično državo članico z željo, da bi poiskali zaposlitev v državi članici gostiteljici. Vendar ta določba, ki jo je zakonodajalec Unije sprejel, da bi kodificiral spoznanja iz sodbe z dne 26. februarja 1991, Antonissen (C‑292/89, EU:C:1991:80), ki se nanaša na pravico do prebivanja iskalcev zaposlitve, temelječo na členu 45 PDEU, neposredno ureja tudi pravico do prebivanja državljanov Unije, ki imajo status iskalca zaposlitve, kot to med drugim izhaja iz točke 52 sodbe z dne 15. septembra 2015, Alimanovic (C‑67/14, EU:C:2015:597).
34 Kadar torej državljan Unije vstopi na ozemlje države članice gostiteljice, da bi tam iskal zaposlitev, je njegova pravica do prebivanja od dneva, ko se prijavi kot iskalec zaposlitve, urejena s členom 14(4)(b) Direktive 2004/38.
35 Vendar je treba navesti, da je iz besedila člena 6 Direktive 2004/38 razvidno, da se ta določba uporablja brez razlikovanja za vse državljane Unije, ne glede na namen, s katerim ti državljani vstopijo na ozemlje države članice gostiteljice. Iz tega sledi, da tudi če državljan Unije vstopi na ozemlje države članice gostiteljice z namenom iskanja zaposlitve, njegova pravica do prebivanja v prvih treh mesecih prav tako spada v okvir člena 6 Direktive 2004/38.
36 V teh okoliščinah temu državljanu v navedenem trimesečnem obdobju iz te določbe na eni strani ni mogoče naložiti nobenega drugega pogoja, razen zahteve, da ima veljaven osebni dokument.
37 Na drugi strani je treba ugotoviti, da razumni rok iz točke 27 te sodbe začne teči, ko se zadevni državljan Unije odloči prijaviti kot iskalec zaposlitve v državi članici gostiteljici.
38 Drugič, kar zadeva možnost določitve minimalne dolžine tega razumnega roka, je treba navesti, da člen 14(4)(b) Direktive 2004/38 ne vsebuje nobene navedbe v zvezi s tem.
39 V teh okoliščinah je treba najprej opozoriti, da mora tak rok, kot je razvidno iz točke 26 te sodbe, omogočiti zagotovitev polnega učinka člena 45 PDEU.
40 Dalje, Sodišče je v točki 21 sodbe z dne 26. februarja 1991, Antonissen (C‑292/89, EU:C:1991:80), čeprav ni določilo minimalne dolžine navedenega razumnega roka, presodilo, da šestmesečni rok od vstopa na ozemlje države članice gostiteljice, kot je bil rok iz zadeve, v kateri je bila izdana ta sodba, ne bi mogel ogroziti navedenega polnega učinka.
41 Nazadnje, v tem okviru je treba upoštevati cilje Direktive 2004/38, katere namen je olajšati uresničevanje temeljne in individualne pravice do prostega gibanja in prebivanja, ki je državljanom Unije neposredno podeljena s členom 21(1) PDEU, in to pravico krepiti (glej v tem smislu sodbo z dne 11. aprila 2019, Tarola, C‑483/17, EU:C:2019:309, točka 23).
42 Glede na te preudarke je treba ugotoviti, da šestmesečni rok od dneva prijave načeloma ni nezadosten in ne ogroža polnega učinka člena 45 PDEU.
43 Na tretjem mestu, glede obveznosti, ki jih država članica gostiteljica lahko naloži iskalcu zaposlitve v tem istem razumnem roku, kot je razvidno iz točke 22 te sodbe, iz besedila člena 14(4)(b) Direktive 2004/38 izhaja, da se proti iskalcu zaposlitve ne more sprejeti ukrepa izgona, če predloži dokazilo, da še naprej išče zaposlitev in da ima resnično možnost, da se zaposli. Ta določba v bistvu povzema načelo, ki izhaja iz točke 21 sodbe z dne 26. februarja 1991, Antonissen (C‑292/89, EU:C:1991:80), v skladu s katerim zadevne osebe ni mogoče prisiliti, da zapusti ozemlje države članice gostiteljice, če ta po poteku razumnega roka dokaže, da „še naprej išče zaposlitev in ima resnično možnost, da se zaposli“.
44 Ker mora iskalec zaposlitve, da bi se izognil temu, da bi moral zapustiti ozemlje države članice gostiteljice, „še naprej“ iskati zaposlitev po izteku tega razumnega roka, je treba iz tega sklepati, da lahko država članica gostiteljica že pred iztekom navedenega roka zahteva, da iskalec zaposlitve išče zaposlitev. Vendar ta država članica pred iztekom navedenega roka od zadevne osebe ne more zahtevati, da dokaže obstoj resnične možnosti za zaposlitev.
45 To razlago potrjuje to, da ker je cilj takega razumnega roka, kot je razvidno iz točke 27 te sodbe, iskalcu zaposlitve omogočiti, da se seznani s prostimi delovnimi mesti, ki ustrezajo njegovim poklicnim kvalifikacijam, in da stori, kar je potrebno, da se zaposli, lahko pristojni nacionalni organi šele po izteku takega roka presodijo, ali zadevna oseba še naprej išče zaposlitev in ima resnično možnost, da se zaposli.
46 Tako mora iskalec zaposlitve šele po poteku istega razumnega roka dokazati ne le, da še naprej išče zaposlitev, ampak tudi, da ima resnično možnost, da se zaposli.
47 Organi in sodišča države članice gostiteljice so pristojni, da presodijo dokaze, ki jih v zvezi s tem predloži zadevni iskalec zaposlitve. V zvezi s tem morajo navedeni organi in sodišča opraviti celovito analizo vsakega upoštevnega elementa, kot je na primer, kot je generalni pravobranilec poudaril v točkah 75 in 76 sklepnih predlogov, okoliščina, da se je ta iskalec zaposlitve prijavil pri nacionalnem organu, ki je pristojen za iskalce zaposlitve, da se redno obrača na morebitne delodajalce s tem, da jim pošilja prijave na delovna mesta, in da se udeležuje zaposlitvenih razgovorov. V okviru te presoje morajo navedeni organi in sodišča upoštevati stanje na nacionalnem trgu dela v sektorju, ki ustreza osebnim kvalifikacijam zadevnega iskalca zaposlitve. To, da je navedeni iskalec zaposlitve zavrnil prosta delovna mesta, ki ne ustrezajo njegovim poklicnim kvalifikacijam, pa se ne sme upoštevati za ugotovitev, da ne izpolnjuje pogojev iz člena 14(4)(b) Direktive 2004/38.
48 V obravnavani zadevi iz zgoraj navedenih ugotovitev izhaja, da je moral G. M. A. ob vložitvi prošnje za prijavo kot iskalec zaposlitve, to je 27. oktobra 2015, imeti vsaj razumen rok, v katerem so belgijski organi lahko od njega zahtevali le, da dokaže, da išče zaposlitev.
49 Iz informacij, s katerimi razpolaga Sodišče, pa je razvidno, da je bila odločba Urada, s katero je bila G. M. A. zavrnjena pravica do prebivanja na belgijskem ozemlju za več kot tri mesece, sprejeta z obrazložitvijo, da dokazi, ki jih je ta predložil v utemeljitev svoje prošnje, ne izkazujejo, da ima resnično možnost za zaposlitev.
50 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da člen 45 PDEU in člen 14(4)(b) Direktive 2004/38 nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki določa tak pogoj v zvezi z iskalcem zaposlitve, ki je v takem položaju, kot je G. M. A.
51 Glede na vse zgornje ugotovitve je treba na prvo vprašanje odgovoriti tako:
– Člen 45 PDEU in člen 14(4)(b) Direktive 2004/38 je treba razlagati tako, da mora država članica gostiteljica državljanu Unije priznati razumen rok, ki začne teči, ko se ta državljan Unije prijavi kot iskalec zaposlitve, da se mu omogoči, da se seznani s prostimi delovnimi mesti, ki bi mu lahko ustrezala, in da stori, kar je potrebno, da se zaposli.
– Pred iztekom tega roka lahko država članica gostiteljica od iskalca zaposlitve zahteva, da predloži dokazilo, da išče zaposlitev. Šele po izteku navedenega roka lahko ta država članica od iskalca zaposlitve zahteva, da dokaže ne le, da še naprej išče zaposlitev, ampak tudi, da ima resnično možnost, da se zaposli.
Drugo vprašanje
52 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člena 15 in 31 Direktive 2004/38, člena 41 in 47 Listine ter načeli primarnosti in polnega učinka razlagati tako, da morajo sodišča države članice gostiteljice v okviru preučitve pravnega sredstva zoper odločbo, s katero je bila iskalcu zaposlitve zavrnjena podelitev pravice do prebivanja za več kot tri mesece, opraviti nadzor v okviru neomejene sodne pristojnosti in upoštevati elemente, ki so nastali po sprejetju navedene odločbe, kadar bi ti elementi lahko spremenili položaj tega iskalca zaposlitve in upravičevali priznanje navedene pravice do prebivanja.
53 Iz odgovora na prvo vprašanje izhaja, da organi države članice gostiteljice v obdobju, ko teče razumni rok iz točke 51 te sodbe, zadevnemu iskalcu zaposlitve ne morejo naložiti, naj dokaže, da ima resnične možnosti za zaposlitev. Ker so bile v obravnavani zadevi z odločbo Urada G. M. A. naložene obveznosti, ki so v nasprotju s členom 45 PDEU in členom 14(4)(b) Direktive 2004/38, ni treba preučiti, ali morajo sodišča države članice gostiteljice upoštevati elemente, nastale po tej odločbi, da bi tožeči stranki v postopku v glavni stvari priznala, da ima pravico do prebivanja kot iskalec zaposlitve.
54 V teh okoliščinah na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.
Stroški
55 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
Člen 45 PDEU in člen 14(4)(b) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št. 1612/68 in razveljavlja Direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EEC je treba razlagati tako, da mora država članica gostiteljica državljanu Unije priznati razumen rok, ki začne teči, ko se ta državljan Unije prijavi kot iskalec zaposlitve, da se mu omogoči, da se seznani s prostimi delovnimi mesti, ki bi mu lahko ustrezala, in da stori, kar je potrebno, da se zaposli.
Pred iztekom tega roka lahko država članica gostiteljica od iskalca zaposlitve zahteva, da predloži dokazilo, da išče zaposlitev. Šele po izteku navedenega roka lahko ta država članica od iskalca zaposlitve zahteva, da dokaže ne le, da še naprej išče zaposlitev, ampak tudi, da ima resnično možnost, da se zaposli.
Podpisi