SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
TAMARE ĆAPETA,
predstavljeni 8. junija 2023(1)
Zadeva C‑218/22
BU
proti
Comune di Copertino
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunale di Lecce (okrožno sodišče v Lecceju, Italija))
„Predhodno odločanje – Socialna politika – Organizacija delovnega časa – Direktiva 2003/88/ES – Člen 7 – Pravica do denarnega nadomestila za plačani letni dopust, ki ni bil izrabljen pred prenehanjem delovnega razmerja – Nevarnost ,izplačila denarnega nadomestila‘ – Nacionalna ureditev, ki prepoveduje denarno nadomestilo zaradi obvladovanja javnofinančnih odhodkov – Breme dokazovanja nemožnosti izrabe dopusta v času trajanja delovnega razmerja“
I. Uvod
1. Ali so delavci upravičeni do izplačila denarnega nadomestila za neizrabljen plačani letni dopust? Povedano drugače, ali se lahko odločijo, da ne bodo izrabili svoje pravice do odmora od dela in da bodo namesto tega ob prenehanju delovnega razmerja prejeli enakovredno denarno nadomestilo? Ali pravo Unije državam članicam onemogoča sprejetje ukrepov, katerih namen je preprečiti tako izbiro?
2. To so vprašanja, ki izhajajo iz zadeve, ki jo obravnava Tribunale di Lecce (okrožno sodišče v Lecceju, Italija), ki je predložitveno sodišče v obravnavani zadevi. To sodišče v bistvu želi ugotoviti obseg, v katerem Direktiva o delovnem času(2) preprečuje „izplačilo denarnega nadomestila“ za plačani letni dopust, to je pretvorbo neizrabljene(-nih) pravic(e) do plačanega letnega dopusta v denarni znesek.
3. Zadeva izhaja iz spora med osebo BU, ki je bila zaposlena kot javni uslužbenec, in njenim delodajalcem, Comune di Copertino (občina Copertino, Italija).(3) Oseba BU zahteva priznanje pravice do denarnega nadomestila za plačani letni dopust, ki ga ni izrabila med zaposlitvijo.
II. Dejansko stanje v sporu o glavni stvari, vprašanji za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
4. Oseba BU, tožeča stranka v postopku v glavni stvari, je bila od februarja 1992 do oktobra 2016 zaposlena kot „Istruttore Direttivo Tecnico“ (tehnični vodja javnih gradenj) v Comune di Copertino (občina Copertino, Italija), to delo pa je opravljala kot javni uslužbenec.
5. Oseba BU je z dopisom z dne 24. marca 2016, ki ga je poslala občini Copertino, vložila prostovoljno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi predčasne upokojitve,(4) njeno delovno razmerje pa je tako prenehalo 1. oktobra 2016.
6. Oseba BU v okviru postopka v glavni stvari trdi, da ji je iz obdobja od leta 2013 do leta 2016 ostalo 79 dni neizrabljenega plačanega letnega dopusta. Za te dni zato zahteva denarno nadomestilo, saj meni, da v času, ko je bila v delovnem razmerju, tega letnega dopusta ni mogla izkoristiti.(5)
7. Občina Copertino pa zatrjuje, da je bila oseba BU seznanjena z obveznostjo koriščenja preostalih dni dopusta in tem, da ne more prejeti denarnega nadomestila zanje.(6) Pri tem se sklicuje na pravilo iz člena 5(8) italijanske uredbe‑zakona št. 95/2012,(7) ki določa, da morajo zaposleni v javnem sektorju izrabiti letni dopust v skladu s pravili uprave, v kateri so zaposleni, in da nikakor niso upravičeni do izplačila denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust. Ta določba naj bi se uporabljala tudi, če delovno razmerje preneha zaradi menjave delovnega mesta, odpovedi, prekinitve pogodbe ali upokojitve.
8. Predložitveno sodišče pojasnjuje, da je bil zadevni zakon del svežnja, ki je bil sprejet kot odgovor na svetovno finančno krizo v letu 2008, da bi lahko bolje nadzorovali proračun in finančne prihranke v javnem sektorju. Tak namen je potrjen tudi z naslovom zadevne določbe, namreč člena 5 uredbe-zakona št. 95, ki se glasi: „Zmanjšanje odhodkov javne uprave“.
9. Predložitveno sodišče dalje pojasnjuje, da je Corte costituzionale (ustavno sodišče, Italija) v sodbi št. 95/2016(8) trditve, s katerimi se je izpodbijala ustavnost člena 5(8) uredbe-zakona št. 95, zavrnilo kot neutemeljene. Corte costituzionale (ustavno sodišče) je podalo svojo razlago zadevne določbe, pri čemer je menilo, da ob taki razlagi ni v nasprotju ne z italijansko ustavo ne s pravom Unije, ki se uporablja. To sodišče je ugotovilo, da ima preprečevanje nenadzorovanega izplačevanja denarnih nadomestil za dopust poleg omejevanja javnofinančnih odhodkov še druge cilje. Med njimi sta potrditev pomena dejanske izrabe letnega dopusta in spodbujanje racionalnega načrtovanja plačanega letnega dopusta. V tem smislu se je zadevno pravilo razlagalo tako, da prepoveduje izplačilo denarnega nadomestila v primerih, v katerih je bilo izrabo dopusta mogoče pravočasno načrtovati, kar zajema različne položaje, med drugim tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi.
10. Ta razlaga je po mnenju Corte costituzionale (ustavno sodišče) skladna tudi s sodbami Corte suprema di cassazione (kasacijsko sodišče, Italija) in Consiglio di Stato (državni svet, Italija), ki delavcem priznavajo pravico do denarnega nadomestila za dopust, neizrabljen iz razlogov, za katere niso sami odgovorni.
11. Glede na to, da je sodna praksa, na katero se sklicuje Corte Costituzionale (ustavno sodišče), pomembna za razumevanje okvira tega predloga za sprejetje predhodne odločbe, jo bom na kratko predstavila tukaj.
12. Corte suprema di cassazione (kasacijsko sodišče) je prvotno menilo, da je izplačilo denarnega nadomestila pogojeno s tem, da delavec dokaže, da pravice do plačanega letnega dopusta ni mogel izkoristiti zaradi „izjemnih in utemeljenih potreb službe ali višje sile“.(9) Pozneje je razsodilo, da je delavec upravičen do denarnega nadomestila, razen če delodajalec lahko dokaže, da je delavcu omogočil, da je pred prenehanjem njegovega delovnega razmerja svojo pravico do dopusta lahko dejansko uveljavil, in da ga je ustrezno, to je z izrecnim obvestilom o mogoči izgubi pravice, obvestil o takih posledicah.(10) Natančneje, v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi ob izteku porodniškega dopusta je to sodišče priznalo pravico do denarnega nadomestila, saj delavka, čeprav je razmerje dejansko prenehalo na podlagi njene prostovoljne odločitve, plačanega letnega dopusta nikakor ne bi mogla izkoristiti v obdobju obvezne začasne prekinitve pogodbe o zaposlitvi.(11)
13. Consiglio di Stato (državni svet) je v sodbah v zvezi s členom 5(8) uredbe-zakona št. 95 večkrat poudaril, da zdravstveni razlogi, kot so tisti, ki izhajajo iz nezmožnosti za delo, ne spreminjajo pravice do denarnega nadomestila za neizrabljen plačani letni dopust.(12)
14. Predložitveno sodišče pojasnjuje, da je v skladu z razlago zadevne določbe uredbe-zakona št. 95 izplačilo denarnega nadomestila za letni dopust mogoče samo, če ta dopust ni bil dejansko izrabljen zaradi razlogov, na katere delavec ni imel vpliva (kot je bolezen). Vendar potrjuje, da je delavcu denarno nadomestilo mogoče odreči v položaju, v katerem je bilo prenehanje delovnega razmerja mogoče predvideti, med drugim v položaju, v katerem delavec odpove pogodbo o zaposlitvi.
15. Predložitveno sodišče meni, da kljub takšni razlagi še vedno obstaja možnost kolizije med členom 5(8) uredbe-zakona št. 95 in Direktivo o delovnem času, kot jo razlaga Sodišče. V zvezi s tem se v tem smislu sklicuje na sodbo job‑medium.(13)
16. Tribunale di Lecce (okrožno sodišče v Lecceju), ki dvomi o združljivosti italijanske zakonodaje z Direktivo o delovnem času, je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba člen 7 [Direktive o delovnem času] in člen 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kakršna je obravnavana v postopku v glavni stvari […], ki zaradi omejevanja javnih izdatkov in organizacijskih potreb javnega delodajalca določa prepoved izplačila denarnega nadomestila za neizkoriščen dopust javnemu uslužbencu, ki je prostovoljno odpovedal pogodbo o zaposlitvi?
2. Ali je treba, če je odgovor pritrdilen, člen 7 [Direktive o delovnem času] in člen 31(2) [Listine] razlagati tako, da se od javnega uslužbenca zahteva, da dokaže, da dopusta v času trajanja delovnega razmerja ni mogel izkoristiti?“
17. Pisna stališča so Sodišču predložile oseba BU, občina Copertino, italijanska vlada in Evropska komisija. Obravnave ni bilo.
III. Analiza
18. Predlog za sprejetje predhodne odločbe izhaja iz italijanske zakonodaje in ustrezne sodne prakse, ki jo razlaga, vključno s sodno prakso Corte costituzionale (ustavno sodišče). Kaže, da se predložitveno sodišče ne strinja z ugotovitvijo Corte costituzionale (ustavno sodišče), da je zadevna italijanska zakonodaja skladna z Direktivo o delovnem času.
19. V Italiji še v nobenem prejšnjem pravdnem postopku v zvezi z zadevnim zakonom ni bil vložen predlog za sprejetje predhodne odločbe. Sodišče mora zato prvič pojasniti, ali se države članice lahko odločijo, da bodo izplačilo denarnega nadomestila za pravico do plačanega letnega dopusta preprečile tako, kot je to v javnem sektorju storila Italija.
20. Pred nadaljevanjem analize je potrebno uvodno pojasnilo. V skladu z delitvijo pristojnosti med Sodiščem in nacionalnimi sodišči v okviru postopka predhodnega odločanja Sodišče ni pristojno za razlago nacionalnega prava; upoštevati mora dejanski in pravni okvir, kot je opisan v predložitveni odločbi.(14)
21. Tako bom ob upoštevanju razlage iz predloga za sprejetje predhodne odločbe izhajala iz razumevanja italijanske zakonodaje, kot je opisano v nadaljevanju. V italijanski zakonodaji je za to, da bi preprečili izplačilo denarnega nadomestila za pravico do plačanega letnega dopusta v javnem sektorju, pa tudi da bi delavce spodbudili, da tak dopust dejansko izrabijo, prepovedana pretvorba neizkoriščenih pravic do plačanega letnega dopusta v denarni znesek. Kot je razloženo v sodni praksi, med drugim v sodni praksi Corte Costituzionale (ustavno sodišče), ni videti, da bi bilo s to zakonodajo izplačilo denarnega nadomestila prepovedano v vseh okoliščinah, temveč samo, kadar so delavci imeli možnost načrtovati izrabo svojega plačanega letnega dopusta.
22. Predložitveno sodišče z vprašanjema v bistvu sprašuje, ali člen 7 Direktive o delovnem času prepoveduje tako nacionalno zakonodajo in, če je odgovor nikalen, ali mora delavec ali delodajalec dokazati, da je delavec dejansko imel možnost izrabiti plačani letni dopust. Ti vprašanji bom obravnavala po vrsti.
A. Prvo vprašanje
23. Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali člen 7 Direktive o delovnem času nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki ne dopušča izplačila denarnega nadomestila za neizrabljen plačani letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja.
24. To vprašanje bom obravnavala tako. Najprej bom obravnavala pogoje, pod katerimi je z Direktivo o delovnem času zagotovljena pravica do izplačila denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust. Nato bom prikazala, da daje Direktiva prednost dejanski izrabi plačanega letnega dopusta, ker je to skladno s koristmi za zdravje delavcev. Nazadnje bom presodila, ali je nacionalno zakonodajo, kot je ta iz postopka v glavni stvari, mogoče sprejeti za spodbujanje delavcev k dejanski izrabi plačanega letnega dopusta.
1. Kdaj obstaja pravica do denarnega nadomestila?
25. Predložitveno sodišče se sklicuje na sodbo job-medium, da bi pojasnilo svoje pomisleke o združljivosti zadevne italijanske zakonodaje z Direktivo o delovnem času. Navaja to točko te sodbe: „Iz ustaljene sodne prakse je prav tako razvidno, da člen 7(2) Direktive [o delovnem času] za nastanek pravice do denarnega nadomestila ne določa nobenega drugega pogoja kot tega, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja tega delovnega razmerja upravičen“.(15)
26. Iz navedene ugotovitve izhaja, da države članice ne smejo uvesti nobenih dodatnih pogojev za nastanek pravice do denarnega nadomestila.
27. Kar zadeva prvi pogoj, ki denarno nadomestilo pogojuje s prenehanjem delovnega razmerja, je s sodno prakso potrjeno, da denarnega nadomestila za plačani letni dopust, ki je odobren na podlagi referenčnega obdobja (običajno 12 mesecev), ni mogoče izplačati med takim obdobjem ali ob njegovem koncu.(16) Sodišče je pojasnilo, da če dopust ob koncu tega obdobja ni izrabljen iz razlogov, ki jih ni mogoče pripisati delavcu, mora obstajati obdobje za prenos.(17) Če je delavec še vedno v delovnem razmerju, ne more zaprositi za izplačilo denarnega nadomestila.
28. Denarno nadomestilo torej ni samostojna pravica, ki je delavcem podeljena z Direktivo o delovnem času. Delavec ne more izbrati, da bo namesto plačanega letnega dopusta prejel denarno nadomestilo. Člen 7(2) Direktive o delovnem času možnost, da se plačani letni dopust nadomesti z denarnim nadomestilom, dopušča le ob prenehanju delovnega razmerja.(18)
29. Poleg tega je denarno nadomestilo zgolj izjema(19) in, kot je navedeno v drugem pogoju iz sodbe job-medium,(20) odvisno od tega, da v času, ko se zahteva, obstaja pravica do letnega dopusta: pravica do denarnega nadomestila nastane, če delavec ni izrabil celotnega letnega dopusta, do katerega je bil upravičen na dan prenehanja delovnega razmerja.
30. Pravica do denarnega nadomestila tako obstaja samo, če še vedno obstaja pravica do plačanega letnega dopusta.
31. Ta pravica do plačanega letnega dopusta izhaja neposredno iz Direktive o delovnem času na podlagi samega obstoja delovnega razmerja, države članice pa za nastanek take pravice ne smejo uvesti nobenih dodatnih pogojev.(21) Države članice pa lahko določijo pogoje, pod katerimi je pravico do letnega dopusta mogoče uveljaviti.(22) V zvezi s tem lahko določijo, da lahko pridobljena pravica ugasne, če ni izrabljena v določenem časovnem obdobju. Države članice tako lahko omejijo trajanje obdobja za prenos neizrabljenega letnega dopusta.(23)
32. Sodišče je v sodbi Max-Planck Gesellschaft razsodilo, da „člen 7(1) Direktive [o delovnem času] načeloma ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa podrobna pravila za izvrševanje pravice do plačanega letnega dopusta, ki je izrecno podeljena s to direktivo, vključno z izgubo navedene pravice ob koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, vendar le, če je imel delavec, čigar pravica do plačanega letnega dopusta je ugasnila, dejansko možnost izvršiti pravico, ki mu je zagotovljena z navedeno direktivo“.(24)
33. Iz navedenega izhaja, da Direktiva o delovnem času izgubi neizrabljenega plačanega dopusta, kadar delovno razmerje preneha, ne nasprotuje vedno.
34. Če je pravica do neizrabljenega letnega dopusta s prenehanjem delovnega razmerja ugasnila, sekundarna pravica do denarnega nadomestila ne obstaja.
35. Sodišče je v sodbi job-medium razsodilo, da prostovoljna odpoved pogodbe o zaposlitvi sama po sebi ne more biti razlog za zavrnitev denarnega nadomestila. Vendar se je ta zadeva nanašala na položaj, v katerem je obstajala pravica do letnega dopusta.(25) Če bi pravica do letnega dopusta iz kakršnega koli razloga ugasnila ali prenehala obstajati, delavec ob koncu delovnega razmerja ne bi mogel zahtevati denarnega nadomestila.
36. Ali je mogoče dopustiti tako izgubo denarnega nadomestila, je odvisno od preverjanja, ali je delavec dejansko imel možnost uveljaviti pravico do plačanega letnega dopusta. Taka izguba zato ne more biti samodejna.(26)
37. Kot je pojasnilo Sodišče, če delavec namerno ni izrabil plačanega letnega dopusta in se je zavedal vseh posledic, ki iz tega izhajajo, po tem, ko je imel možnost to pravico dejansko uveljaviti, vendar ne da bi bil delodajalec zavezan, da temu delavcu naloži, naj navedeno pravico tudi dejansko uveljavi, člen 7(1) in (2) Direktive o delovnem času in člen 31(2) Listine ne nasprotujeta izgubi te pravice niti ne temu, da v primeru prenehanja delovnega razmerja ni denarnega nadomestila za neizrabljen plačani letni dopust.(27)
38. Sodišče je poleg zahteve, da je imel delavec dejansko možnost izrabiti letni dopust, poudarilo tudi, da mora delodajalec zadevnega delavca opozoriti na morebitno izgubo njegove pravice.(28)
39. Pravica do denarnega nadomestila tako ni samostojna pravica, s katero je delavcu podeljena možnost izbire med izrabo letnega dopusta in prejetjem denarnega nadomestila za njegovo neizrabo. Ta pravica je, nasprotno, odvisna od obstoja pravice do neizrabljenega plačanega letnega dopusta, katere trajanje lahko države članice omejijo.
40. Subsidiarnost denarnega nadomestila je logična posledica namena letnega dopusta, ki je varovati zdravje delavcev z ustvarjanjem priložnosti, da se spočijejo od dela. Zato je v skladu s členom 7(1) Direktive o delovnem času plačani letni dopust načeloma treba dejansko izkoristiti.(29) V naslednjem oddelku bom na kratko pojasnila, da je letni dopust resnično koristen, če je dejansko izrabljen, potem pa bom obravnavala vprašanje, ali lahko države članice sprejmejo ukrepe, kakršni so ti iz obravnavane zadeve, da bi spodbudile dejansko izrabo letnega dopusta.
2. Koristi plačanega letnega dopusta
41. Prednost, ki jo ima dejanska izraba plačanega letnega dopusta pred izplačilom denarnega nadomestila zanj in ki je razvidna iz besedila člena 7 Direktive o delovnem času,(30) je utemeljena z namenom pravice do plačanega letnega dopusta. Kot je pojasnjeno v sodni praksi, je namen te pravice delavcu omogočiti, da se na eni strani spočije od opravljanja nalog, ki jih ima v skladu s svojo pogodbo o zaposlitvi, in da ima na drugi strani na voljo čas za sprostitev in razvedrilo.(31)
42. Sodišče je večkrat ugotovilo, da se učinek, ki ga ima plačani letni dopust na varnost in zdravje delavca, v celoti pokaže, če se izrabi v letu, ki je za to določeno.
43. Dalje, Sodišče je razsodilo, da to obdobje počitka ne izgubi pomena, če se izrabi v poznejšem obdobju.(32) Vendar je Sodišče v sodbi KHS ugotovilo, da letni dopust, ki preseže neko časovno mejo, „nima več pozitivnega učinka za delavca kot čas za počitek, ampak ohrani le vidik obdobja za sprostitev in razvedrilo“.(33) Ta ugotovitev upravičuje možnost držav članic, da omejijo trajanje obdobja za prenos neizrabljenega letnega dopusta.(34)
44. Empirične raziskave podpirajo stališče Sodišča v zvezi s tem.
45. Kaže, da je pravna teorija enotna v tem, da odmor, ki presega dnevni in tedenski počitek, dejansko blagodejno vpliva na zdravje delavcev in njihovo dobro počutje.(35) Te blagodejno učinke imajo tako kratkotrajne(36) kot dolgotrajne počitnice.(37)
46. Kar pa je morda manj znano oziroma se na to redkeje pomisli, je to, da so ti blagodejni učinki kratkotrajni.(38) Nekateri blagodejni učinki „se razblinijo že v prvem mesecu po vrnitvi na delo“.(39)
47. Na podlagi teh študij bi bilo mogoče sklepati, da je plačani letni dopust najbolj blagodejen, če je izrabljen pogosto, s kombiniranjem nekaj krajših in nekaj daljših odmorov od dela prek celega leta. Z raziskavo je vsekakor potrjeno, da je pomembno, da se plačani letni dopust izrabi v referenčnem letu.
48. Čeprav se posameznik lahko odloči, da bo plačani letni dopust iz različnih osebnih razlogov (daljše potovanje, oddaljena družina itd.) kopičil, pa je, ne da bi dvomili v to osebno izbiro, vprašljivo, ali bo ta dopust z vidika obnovitve moči za delo blagodejen.
49. Dalje, čeprav bi to, da se plačani letni dopust ne izrabi v celoti, lahko pomenilo večji dohodek, pa zmanjšuje kakovost življenja (opazno zmanjšanje zadovoljstva s prostim časom, poslabšanje zdravja in povečanje odsotnosti z dela zaradi bolezni).(40)
50. Dejanska uveljavitev pravice do plačanega letnega dopusta je tako pomembno sredstvo za delavce, da si povrnejo umsko in telesno moč, ter, splošneje, prispeva k njihovemu dobremu zdravju na delovnem mestu in zunaj njega.
51. S temi ugotovitvami je potrjena sodna praksa, v skladu s katero letni dopust, če je preseženo neko obdobje za prenos, za delavca nima več učinka kot čas za počitek, ampak ohrani le vidik obdobja za sprostitev in razvedrilo.(41) Prav tako utemeljuje ustaljeno sodno prakso Sodišča, v skladu s katero minimalnega obdobja plačanega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Namen člena 7(2) Direktive o delovnem času je tudi zagotoviti, da ima delavec na voljo dejanski počitek, da se zagotovi učinkovito varstvo njegove varnosti in njegovega zdravja.(42)
3. Ali lahko države članice omejijo pravico do denarnega nadomestila?
52. Države članice torej lahko dejansko izrabo plačanega letnega dopusta namesto izplačila denarnega nadomestila zanj spodbujajo tako, da omejijo trajanje pridobljene pravice do letnega dopusta (z omejitvijo trajanja obdobja za prenos). Ali bi države članice isti cilj lahko poskušale doseči drugače, med drugim s sprejetjem zakona, kakršen je ta, ki se obravnava v tej zadevi?
53. Ena od možnosti, ki jih ima Sodišče, je, da odloči, da je časovna omejitev obdobij za prenos, po izteku katerih pravice do neizrabljenih dni ugasnejo, edini sprejemljivi način, na katerega lahko države članice spodbujajo delavce k dejanski izrabi plačanega letnega dopusta.
54. Vendar se je zakonodajalec Unije odločil, da na področju deljene pristojnosti, kot je področje, v okviru katerega je bila sprejeta Direktiva o delovnem času, ne bo podrobno določil, kako je mogoče delavce spodbuditi k dejanski izrabi plačanega letnega dopusta. Izrazil je le jasno preferenco za njegovo dejansko izrabo, pri čemer je izplačilo denarnega nadomestila za dopust obravnaval kot sekundarno pravico. V takih okoliščinah države članice ohranijo pristojnost za izbiro primernih pravil za spodbujanje delavcev k dejanski izrabi dodeljenega časa letnega počitka. To pomeni, da omejitev obdobij za prenos ne bi bilo mogoče šteti za edino možnost za spodbujanje dejanske izrabe plačanega letnega dopusta med referenčnim letom, v katerem naj bi se ta dopust porabil. Vseeno pa mora biti vsaka zakonodajna možnost, ki jo izberejo države članice, sprejeta v skladu z Direktivo o delovnem času, kot jo razlaga Sodišče.
55. Ali nacionalna zakonodaja, kot je člen 5(8) italijanske uredbe-zakona št. 95, izpolnjuje zahteve iz člena 7 Direktive o delovnem času?
56. Namen italijanske zakonodaje, vsaj kot jo razlaga Corte costituzionale (ustavno sodišče), je očitno spodbujanje dejanske izrabe letnega dopusta. Iz tega razloga, pa tudi zaradi ohranitve javnofinančnih prihrankov, je bilo z njo uvedeno pravilo, v skladu s katerim ni mogoče izplačati denarnega nadomestila za neizrabljena obdobja plačanega letnega dopusta.
57. Kot jo razlaga Corte costituzionale (ustavno sodišče), italijanska zakonodaja preprečuje, da bi delavci, ki so vedeli, kdaj bo njihovo delovno razmerje prenehalo, in bi tako izrabo letnega dopusta lahko pravočasno načrtovali, zahtevali denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust. Taka zakonodaja delavce spodbuja, da letni dopust koristijo med referenčnim letom.(43)
58. Ob upoštevanju sodne prakse Sodišča(44) je italijanska zakonodaja lahko v skladu s členom 7 Direktive o delovnem času, če so izpolnjeni ti pogoji. Prvič, prepoved zahtevati denarno nadomestilo ne sme zajemati pravice do letnega dopusta, pridobljene v referenčnem letu, v katerem je prišlo do prenehanja delovnega razmerja. Drugič, delavec mora imeti dejansko možnost izrabiti letni dopust v prejšnjih referenčnih letih, vključno med minimalnim obdobjem za prenos. Tretjič, delodajalec je delavca pozval k izrabi letnega dopusta. Četrtič, delodajalec je delavca obvestil, da neizrabljenega plačanega letnega dopusta ni mogoče kopičiti in ga nadomestiti z denarnim nadomestilom ob prenehanju delovnega razmerja.
59. Nacionalno sodišče mora presoditi, ali je upoštevno italijansko zakonodajo mogoče razlagati tako in ali so našteti pogoji v obravnavani zadevi izpolnjeni.
60. Sodišču zato predlagam, naj na prvo vprašanje predložitvenega sodišča odgovori, da člen 7 Direktive o delovnem času ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki ne dopušča izplačila denarnega nadomestila za neizrabljen plačani letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če:
– prepoved zahtevati denarno nadomestilo ne zajema pravice do letnega dopusta, pridobljene v referenčnem letu, v katerem je prišlo do prenehanja delovnega razmerja,
– je imel delavec možnost izrabiti plačani letni dopust v prejšnjih referenčnih letih, vključno med minimalnim obdobjem za prenos,
– je delodajalec delavca pozval k izrabi plačanega letnega dopusta,
– je delodajalec delavca obvestil, da neizrabljenega plačanega letnega dopusta ni mogoče kopičiti in ga nadomestiti z denarnim nadomestilom ob prenehanju delovnega razmerja.
B. Drugo vprašanje
61. Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, kdo mora dokazati, da so pogoji, ki so navedeni v prejšnji točki, izpolnjeni – delavec ali delodajalec.
62. Sodna praksa, v kateri Sodišče razlaga člen 7 Direktive o delovnem času, vsebuje nekatere elemente, ki so v pomoč pri odgovarjanju na to vprašanje. Sodišče je na primer v sodbi Fraport navedlo, da mora nacionalno sodišče preveriti, ali je delodajalec pravočasno izpolnil svoje obveznosti pozivanja in opozarjanja v zvezi z izrabo plačanega letnega dopusta.(45) Delodajalec mora torej dokazati, da je izpolnil svoje obveznosti.
63. Iz ustaljene sodne prakse prav tako izhaja, da če delodajalec ne more dokazati, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, da bi delavec dejansko imel možnost izrabiti plačani letni dopust, do katerega je bil upravičen, bi ugasnitev pravice do navedenega dopusta v primeru prenehanja delovnega razmerja in posledično neplačilo denarnega nadomestila za neizrabljen plačani letni dopust pomenila kršitev člena 7(2) Direktive o delovnem času.(46)
64. Z drugimi besedami, dokaznega bremena ne nosi delavec, temveč delodajalec.
65. Sodišču zato predlagam, naj v odgovor na drugo vprašanje za predhodno odločanje razsodi, da člen 7(2) Direktive o delovnem času zahteva, da delodajalec dokaže, da je delavcu omogočil izrabo dopusta in ga k temu pozval, da ga je opozoril, da izplačilo nadomestila ob prenehanju delovnega razmerja ne bi bilo mogoče, ter da se je delavec kljub temu odločil, da letnega dopusta ne bo izrabil. Če delodajalec tega ne bi storil, bi bilo treba delavcu nadomestilo izplačati.
IV. Predlog
66. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Tribunale di Lecce (okrožno sodišče v Lecceju, Italija), odgovori:
1. Člen 7 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa
ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki ne dopušča izplačila denarnega nadomestila za neizrabljen plačani letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če:
– prepoved zahtevati denarno nadomestilo ne zajema pravice do letnega dopusta, pridobljene v referenčnem letu, v katerem je prišlo do prenehanja delovnega razmerja,
– je imel delavec dejansko možnost izrabiti plačani letni dopust v prejšnjih referenčnih letih, vključno med minimalnim obdobjem za prenos,
– je delodajalec delavca pozval k izrabi plačanega letnega dopusta,
– je delodajalec delavca obvestil, da neizrabljenega plačanega letnega dopusta ni mogoče kopičiti in ga nadomestiti z denarnim nadomestilom ob prenehanju delovnega razmerja.
2. Člen 7(2) Direktive 2003/88
zahteva, da delodajalec dokaže, da je delavcu omogočil izrabo dopusta in ga k temu pozval, da ga je opozoril, da izplačilo nadomestila ob prenehanju delovnega razmerja ne bi bilo mogoče, ter da se je delavec kljub temu odločil, da letnega dopusta ne bo izrabil.
Če delodajalec tega ne bi storil, bi bilo treba delavcu nadomestilo izplačati.