Zadeva T‑411/22
Dexia
proti
Enotnemu odboru za reševanje (EOR)
Sodba Splošnega sodišča (osmi razširjeni senat) z dne 10. aprila 2024
„Ekonomska in monetarna unija – Bančna unija – Enotni mehanizem za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij (EMR) – Enotni sklad za reševanje (ESR) – Sklep EOR o izračunu predhodnih prispevkov za prispevno obdobje 2022 – Člen 70(2) Uredbe (EU) št. 806/2014 – Napačna uporaba prava – Časovna omejitev učinkov sodbe“
1. Ekonomska in monetarna politika – Ekonomska politika – Enotni mehanizem za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij – Predhodni prispevki v Enotni sklad za reševanje (ESR) – Letna zgornja meja celotnega zneska posameznih prispevkov v ESR, določena na 12,5 % končne ciljne ravni – Področje uporabe – Uporaba v prvotnem obdobju
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 806/2014, člen 70(2), prvi in četrti pododstavek)
(Glej točki 30 in 38.)
2. Ekonomska in monetarna politika – Ekonomska politika – Enotni mehanizem za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij – Predhodni prispevki v Enotni sklad za reševanje (ESR) – Letna zgornja meja celotnega zneska posameznih prispevkov v ESR, določena na 12,5 % končne ciljne ravni – Obseg – Nepreseganje te zgornje meje s strani Enotnega odbora za reševanje (EOR) – Merila presoje – Dinamični pristop h končni ciljni ravni
(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 806/2014, člena 69(1) ter 70(2), prvi in četrti pododstavek)
(Glej točke 41 in od 45 do 48.)
Povzetek
Splošno sodišče, pri katerem je bila vložena ničnostna tožba, ki ji je bilo ugodeno, je razglasilo ničnost sklepa Enotnega odbora za reševanje (v nadaljevanju: EOR) o določitvi predhodnih prispevkov kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v Enotni sklad za reševanje (v nadaljevanju: ESR) za leto 2022(1). Prvič se je izreklo o pravilu iz člena 70(2), prvi in četrti pododstavek, Uredbe št. 806/2014(2), v skladu s katerim predhodni prispevki, ki jih morajo plačati vse institucije z dovoljenjem na ozemljih vseh sodelujočih držav članic, ne presegajo 12,5 % končne ciljne ravni ESR (v nadaljevanju: zgornja meja 12,5 %).
Dexia, ki je tožeča stranka, je bila kreditna institucija s sedežem v Franciji. EOR je 11. aprila 2022 z izpodbijanim sklepom v skladu s členom 70(2) Uredbe št. 806/2014 določil predhodne prispevke v ESR za leto 2022 kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij, med katerimi je tožeča stranka. Zadnjenavedena je zahtevala razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa v delu, v katerem se nanaša nanjo.
Presoja Splošnega sodišča
Splošno sodišče je najprej spomnilo, da člen 69(1) Uredbe št. 806/2014 določa, da morajo do konca prvotnega obdobja osmih let od 1. januarja 2016 (v nadaljevanju: prvotno obdobje) razpoložljiva finančna sredstva ESR doseči končno ciljno raven, ki ustreza vsaj 1 % zneska kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic (v nadaljevanju: zadevne institucije). V skladu s členom 69(2) Uredbe št. 806/2014 morajo biti v navedenem obdobju predhodni prispevki časovno razporejeni kar se da enakomerno, dokler ni dosežena končna ciljna raven, pri čemer pa se ustrezno upoštevata faza poslovnega cikla in morebitni vpliv procikličnih prispevkov na finančni položaj institucij. Poleg tega EOR v skladu s členom 70(2), prvi in četrti pododstavek, Uredbe št. 806/2014 vsako leto izračuna posamezne prispevke, da zagotovi, da prispevki, ki jih morajo plačati vse zadevne institucije, ne presegajo 12,5 % končne ciljne ravni ESR.
Na prvem mestu, v zvezi s časovno uporabo zahteve po zgornji meji 12,5 % je Splošno sodišče opozorilo, da se ta meja uporablja v prvotnem obdobju. Kot je namreč jasno razvidno iz določb Uredbe št. 806/2014, mora EOR vsako leto spoštovati zahtevo po zgornji meji 12,5 %, ne da bi njeno časovno uporabo kakor koli omejil na obdobje, ki sledi prvotnemu obdobju(3). Prav tako v nobeni drugi določbi navedene uredbe ni navedeno, da se zahteva po zgornji meji 12,5 % ne uporablja v prvotnem obdobju ali da lahko EOR v tem obdobju od nje odstopi. To razlago potrjuje zgodovina nastanka te uredbe, iz katere je razvidno, da naj bi v predlogu Komisije za uredbo(4) prvotno obdobje za vzpostavitev ESR trajalo deset let. Nato sta se Parlament in Svet dogovorila o skrajšanju tega obdobja na osem let in se hkrati odločila navedeno zgornjo mejo povišati na 12,5 %. Iz tega sledi, da je zakonodajalec Unije povezal število let iz prvotnega obdobja in odstotek določene zgornje meje. Zato se v prvotnem obdobju uporablja zgornja meja 12,5 %.
Na drugem mestu, v zvezi z vsebino zahteve po zgornji meji 12,5 % je Splošno sodišče poudarilo, da mora EOR zagotoviti, da prispevki, ki jih morajo plačati zadevne institucije, ne presegajo 12,5 % končne ciljne ravni(5). V zvezi s tem zadevna uredba(6) temelji na dinamičnem pristopu h končni ciljni ravni v smislu, da je treba to raven določiti glede na znesek kritih vlog ob koncu prvotnega obdobja. Zahteva po zgornji meji 12,5 % se uporablja glede na to končno ciljno raven.
Ker pa je izračun predhodnih prispevkov letno opravilo, ki temelji na opredelitvi končne ciljne ravni, ki jo je treba doseči ob koncu prvotnega obdobja, in nato letne ciljne ravni, ki mora biti razdeljena med institucijami, mora EOR za vsako prispevno obdobje kar najbolj natančno oceniti končno ciljno raven glede na podatke, ki so na voljo v času te ocene (v nadaljevanju: napovedana končna ciljna raven). Tako je za uporabo zgornje meje 12,5 % odločilna napovedana končna ciljna raven.
Zato mora EOR, ko izračuna predhodne prispevke v danem prispevnem obdobju, zagotoviti, da znesek predhodnih prispevkov, ki jih morajo plačati vse zadevne institucije, ne presega 12,5 % napovedane končne ciljne ravni.
Splošno sodišče je ocenilo, da te ugotovitve ni mogoče izpodbiti s trditvijo EOR, da bi bilo treba zahtevo po zgornji meji 12,5 % bodisi zavrniti bodisi razlagati prožno. Ugotovilo je namreč, na eni strani, da je smisel upoštevnih določb nedvoumno razviden že iz njihovega besedila(7). Na drugi strani, na podlagi določb, ki določajo, da morajo biti predhodni prispevki časovno razporejeni kar se da enakomerno, dokler ni dosežena končna ciljna raven(8), zgornje meje 12,5 % ni mogoče razlagati tako, da je nezavezujoča ali zgolj okvirna.
Nazadnje, Splošno sodišče je preučilo, ali je EOR v izpodbijanem sklepu spoštoval zahtevo po zgornji meji 12,5 %. V zvezi s tem je najprej iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je bila napovedana končna ciljna raven ocenjena na znesek 79.987.450.580 EUR. Tako je moral EOR zagotoviti, da celotni znesek predhodnih prispevkov ne presega zneska 9.998.431.322,50 EUR. Kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa, pa je EOR letno ciljno raven za prispevno obdobje 2022 določil na znesek 14.253.573.821,46 EUR, ki je bil po nekaterih odbitkih zmanjšan na 13.675.366.302,18 EUR.
Posledično, Splošno sodišče je ugotovilo, da je bil z izpodbijanim sklepom znesek predhodnih prispevkov, ki jih morajo plačati vse zadevne institucije, določen na znesek, ki presega zgornjo mejo 12,5 % napovedane končne ciljne ravni, in da je EOR kršil člen 70(2), prvi in četrti pododstavek, Uredbe št. 806/2014. Ocenilo je, da ta napačna uporaba prava sama po sebi zadostuje za utemeljitev razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko.
Kljub temu je Splošno sodišče ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve ohranilo učinke izpodbijanega sklepa v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, dokler EOR ne sprejme potrebnih ukrepov, ki izhajajo iz te razglasitve ničnosti, in to v razumnem roku, ki ne sme presegati šestih mesecev od dneva, ko ta sodba postane pravnomočna.