SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (peti razširjeni senat)
z dne 9. septembra 2009(*)
„Državne pomoči – Davčne ugodnosti, ki jih prizna teritorialna enota države članice – Davčni dobropis v višini 45 % zneska naložb – Odločbe, s katerimi so bile sheme pomoči razglašene za nezdružljive s skupnim trgom in je bilo naloženo vračilo izplačanih pomoči – Poklicno združenje – Dopustnost – Opredelitev novih ali obstoječih pomoči – Načelo varstva legitimnih pričakovanj – Načelo pravne varnosti – Načelo sorazmernosti“
V zadevah od T‑227/01 do T‑229/01, T‑265/01, T‑266/01 in T‑270/01,
Territorio Histórico de Álava – Diputación Foral de Álava (Španija),
Comunidad autónoma del País Vasco – Gobierno Vasco (Španija),
ki ju je sprva zastopal R. Falcón Tella, nato M. Morales Isasi in I. Sáenz-Cortabarría Fernández, odvetniki,
tožeči stranki v zadevi T‑227/01,
ob intervenciji
Cámara Oficial de Comercio e Industria de Álava (Španija), ki jo zastopata I. Sáenz‑Cortabarría Fernández in M. Morales Isasi, odvetnika,
in
Confederación Empresarial Vasca (Confebask) s sedežem v Bilbau (Španija), ki sta jo sprva zastopala M. Araujo Boyd in R. Sanz, nato M. Araujo Boyd, L. Ortiz Blanco in V. Sopeña Blanco, odvetniki,
intervenientki,
Territorio Histórico de Vizcaya – Diputación Foral de Vizcaya (Španija),
Comunidad autónoma del País Vasco − Gobierno Vasco, ki ju je sprva zastopal R. Falcón Tella, nato M. Morales Isasi in I. Sáenz-Cortabarría Fernández, odvetniki,
tožeči stranki v zadevi T‑228/01,
ob intervenciji
Cámara Oficial de Comercio, Industria y Navegación de Vizcaya (Španija), ki jo zastopata I. Sáenz‑Cortabarría Fernández in M. Morales Isasi, odvetnika,
in
Confederación Empresarial Vasca (Confebask) s sedežem v Bilbau, ki sta jo sprva zastopala M. Araujo Boyd in R. Sanz, nato M. Araujo Boyd, L. Ortiz Blanco in V. Sopeña Blanco, odvetniki,
intervenientki,
Territorio Histórico de Guipúzcoa – Diputación Foral de Guipúzcoa (Španija),
Comunidad autónoma del País Vasco − Gobierno Vasco, ki ju je sprva zastopal R. Falcón Tella, nato M. Morales Isasi in I. Sáenz‑Cortabarría Fernández, odvetniki,
tožeči stranki v zadevi T‑229/01,
ob intervenciji
Cámara Oficial de Comercio, Industria y Navegación de Guipúzcoa (Španija), ki jo zastopata I. Sáenz‑Cortabarría Fernández in M. Morales Isasi, odvetnika,
in
Confederación Empresarial Vasca (Confebask) s sedežem v Bilbau, ki sta jo sprva zastopala M. Araujo Boyd in R. Sanz, nato M. Araujo Boyd, L. Ortiz Blanco in V. Sopeña Blanco, odvetniki,
intervenientki,
Confederación Empresarial Vasca (Confebask) s sedežem v Bilbau, ki jo zastopajo M. Araujo Boyd, L. Ortiz Blanco in V. Sopeña Blanco, odvetniki,
tožeča stranka v zadevah T‑265/01, T‑266/01 in T‑270/01,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo je sprva zastopal J. Buendía Sierra, nato F. Castillo de la Torre in C. Urraca Caviedes, zastopniki,
tožena stranka,
ob intervenciji
Comunidad autónoma de La Rioja (Španija), ki jo je sprva zastopal A. Bretón Rodríguez, nato J. Criado Gámez in I. Serrano Blanco, odvetniki,
intervenientka,
v zadevah T‑227/01 in T‑265/01 zaradi predloga za razglasitev ničnosti odločbe Komisije 2002/820/ES z dne 11. julija 2001 o shemi državnih pomoči, ki jo je Španija izvajala v korist podjetij province Araba v obliki 45-odstotnega davčnega dobropisa za investicije (UL 2002, L 296, str. 1), v zadevah T‑228/01 in T‑266/01 zaradi predloga za razglasitev ničnosti odločbe Komisije 2003/27/ES z dne 11. julija 2001 o shemi državnih pomoči, ki jo je Španija izvajala v korist podjetij province Biskaja v obliki 45-odstotnega davčnega dobropisa za investicije (UL 2003, L 17, str. 1), in v zadevah T‑229/01 in T‑270/01 zaradi predloga za razglasitev ničnosti odločbe Komisije 2002/894/ES z dne 11. julija 2001 o shemi državnih pomoči, ki jo je Španija izvajala v korist podjetij province Gipuzkoa v obliki 45‑odstotnega davčnega dobropisa za investicije (UL 2002, L 314, str. 26),
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (peti razširjeni senat),
v sestavi M. Vilaras, predsednik, M. E. Martins Ribeiro, sodnica, F. Dehousse (poročevalec), D. Šváby, sodnika, in K. Jürimäe, sodnica,
sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 16. januarja 2008
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
I – Skupnostna ureditev
1 Člen 87 ES določa:
„1. Razen če ta pogodba ne določa drugače, je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.
[…]
3. Kot združljivo s skupnim trgom se lahko šteje naslednje:
a) pomoč za pospeševanje gospodarskega razvoja območij, kjer je življenjska raven izjemno nizka ali kjer je podzaposlenost velika;
[…]
c) pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogoje[v] v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi;
[…]“
2 Člen 88 ES določa:
„1. Komisija v sodelovanju z državami članicami redno preverja vse sisteme pomoči, ki obstajajo v teh državah. Slednjim predlaga ustrezne ukrepe, ki so potrebni za postopen razvoj ali delovanje skupnega trga.
2. Če Komisija po tem, ko je pozvala zadevne stranke k predložitvi pripomb, ugotovi, da pomoč, ki jo je dodelila država članica, ali pomoč iz državnih sredstev ni združljiva s skupnim trgom glede na člen 87, ali če se takšna pomoč zlorablja, odloči, da mora zadevna država članica takšno pomoč odpraviti ali spremeniti v roku, ki ji ga določi.
[…]
3. Komisija mora biti obveščena o vseh načrtih za dodelitev ali spremembo pomoči dovolj zgodaj, da lahko predloži pripombe. Če meni, da takšen načrt glede na člen 87 ni združljiv s skupnim trgom, nemudoma sproži postopek iz odstavka 2. Zadevna država članica ne sme izvajati svojih predlaganih ukrepov, dokler v tem postopku ni sprejeta dokončna odločitev.“
3 Člen 1 Uredbe Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (UL L 83, str. 1) določa:
„V tej uredbi:
[…]
b) ‚veljavna pomoč‘ pomeni:
i) […] brez poseganja v člena 144 in 172 Akta o pristopu Avstrije, Finske in Švedske vso pomoč, ki je obstajala pred začetkom veljavnosti Pogodbe v zadevnih državah članicah, to je sheme pomoči in individualno pomoč, ki se je začela izvajati pred začetkom veljavnosti Pogodbe in se še vedno uporablja;
ii) odobreno pomoč, to je sheme pomoči in individualno pomoč, ki sta jo odobrila Komisija ali Svet;
[…]
v) pomoč, za katero se šteje, da je veljavna, ker je mogoče ugotoviti, da takrat, ko se je začela izvajati, ni bila pomoč, pozneje pa je postala pomoč zaradi razvoja skupnega trga in je država članica ni spremenila. Če nekateri ukrepi postanejo pomoč zaradi liberalizacije dejavnosti s pravnimi predpisi Skupnosti, se takšni ukrepi ne štejejo kot veljavna pomoč po datumu, določenem za liberalizacijo;
c) ‚nova pomoč‘ pomeni: vsako pomoč, to je sheme pomoči ali individualno pomoč, ki ni veljavna pomoč, vključno s spremembami veljavne pomoči;
[…]
f) ‚nezakonita pomoč‘ pomeni: novo pomoč, ki se izvaja v nasprotju s členom 93(3) Pogodbe;
[…]“
4 V skladu s členom 2(1) in členom 3 Uredbe št. 659/1999 mora „zadevna država članica vsak načrt za dodeljevanje nove pomoči pravočasno prijaviti Komisiji“ in te ne more izvajati „preden Komisija sprejme ali se šteje, da je sprejela, odločbo o odobritvi takšne pomoči“.
5 Glede ukrepov, ki niso bili priglašeni, člen 10(1) Uredbe št. 659/1999 določa, da „če ima Komisija podatke iz katerega koli vira o domnevni nezakoniti pomoči, te podatke brez odlašanja preveri“. V členu 13(1) te uredbe je določeno, da se ta pregled zaključi, če je primerno, z odločbo o začetku formalnega postopka preiskave. Člen 13(2) iste uredbe določa, da v primerih nezakonite pomoči Komisije ne zavezuje rok, ki se uporablja pri predhodni preučitvi in pri formalnem postopku preiskave prijavljene pomoči.
6 V členu 14(1) Uredbe št. 659/1999 je določeno:
„Če se v primerih nezakonite pomoči sprejmejo negativne odločbe, Komisija odloči, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč (v nadaljnjem besedilu ‚odločba o vračilu‘). Komisija ne zahteva vračila pomoči, če bi bilo to v nasprotju s splošnim načelom prava Skupnosti“.
7 Obvestilo Komisije o uporabi pravil o državni pomoči za ukrepe, ki se nanašajo na neposredno obdavčitev podjetij (UL 1998, C 384, str. 3, v nadaljevanju: obvestilo iz leta 1998 o davčnih olajšavah za podjetja) med drugim vsebuje določbe, ki razlikujejo med državnimi pomočmi in splošnimi ukrepi. Točki 13 in 14 tega obvestila določata:
„(13) Davčni ukrepi, ki veljajo za vse gospodarske subjekte, ki poslujejo v državi članici, so načeloma splošni ukrepi […] Naslednji ukrepi ne pomenijo pomoči, če se brez razlike uporabljajo za vsa podjetja in za proizvodnjo vsega blaga:
– davčni ukrepi izključno tehnične narave […],
– ukrepi, ki sledijo ciljem splošne ekonomske politike s pomočjo znižanja davčne obremenitve za nekatere proizvodne stroške […]
(14) Dejstvo, da imajo nekatera podjetja ali sektorji zaradi teh davčnih ukrepov večje koristi kot druga, ne pomeni nujno, da so zajeti v pravila o konkurenci, ki urejajo državno pomoč. Zato imajo ukrepi, namenjeni zmanjševanju obdavčenja delovne sile za vsa podjetja, precej večji vpliv na delovno intenzivne gospodarske panoge kakor na kapitalsko intenzivne gospodarske panoge, pri tem pa ne pomenijo nujno državne pomoči […]“
8 Pomoči za naložbe so v opombi 1 Priloge I k Smernicam o državni regionalni pomoči (UL 1998, C 74, str. 9), kakor so bile spremenjene (UL 2000, C 258, str. 5, v nadaljevanju: Smernice iz leta 1998), opredeljene tako:
„Davčna pomoč se lahko šteje kot pomoč, povezana z investicijo, če temelji na znesku, ki se investira v območje. Tako je lahko vsaka davčna pomoč povezana z investicijo, če je zgornja meja izražena v odstotku zneska, ki se investira v regiji […]“
II – Nacionalna ureditev
9 Davčna ureditev, ki velja v španski deželi Baskiji, temelji na finančnem sporazumu s centralno vlado, zapisanem v španskem zakonu Ley 12/1981 (španski zakon št. 12/1981) z dne 13. maja 1981, ki je bil naknadno spremenjen z Ley 38/1997 (španski zakon št. 38/1997) z dne 4. avgusta 1997.
10 V skladu s to zakonodajo lahko zgodovinska ozemlja Araba, Biskaja in Gipuzkoa (Španija) pod določenimi pogoji same urejajo davčne sisteme na svojih območjih. V tem okviru so sprejele različne ukrepe davčnih olajšav, med njimi zadevne 45-odstotne davčne dobropise, ki so predmet te tožbe.
A – Davčni dobropisi, ki jih uvaja davčna zakonodaja zgodovinske pokrajine Arabe
11 Šesta dodatna določba k Normi Foral št. 22/1994 z dne 20. decembra 1994, o izvrševanju proračuna za zgodovinsko ozemlje Arabo za leto 1995 (v nadaljevanju: šesta dodatna določba k Normi Foral št. 22/1994 ozemlja Araba) določa:
„Za naložbe v osnovna sredstva, izvedene med 1. januarjem in 31. decembrom 1995, ki presegajo 2,5 milijarde [španskih pezet], se na podlagi sporazuma Diputatíon Foral de Álava pri dokončnem izračunu davka za plačilo, prizna olajšava v obliki davčnega dobropisa v višini 45 odstotkov zneska naložbe, ki ga potrdi Diputatíon Foral de Álava.
Vsi odbitki, ki se jih ne uporabi, ker ne dosegajo višine končnega plačljivega davka, se lahko uveljavijo v devetih letih, ki sledijo letu, v katerem je bila izdana odločba Diputatíon Foral de Álava.
Ta odločba Diputatíon Foral de Álava določa roke in omejitve, ki se uporabljajo v vseh primerih.
Olajšave, priznane na podlagi te določbe, so nezdružljive z vsako drugo davčno olajšavo, povezano z istimi naložbami.
Diputatíon Foral de Álava določa tudi trajanje naložbenega procesa, ki lahko zajema tudi naložbe, izvedene v fazi priprave projekta, ki je podlaga za te naložbe.“
12 Veljavnost te določbe je bila za leto 1996 podaljšana s peto dodatno določbo predpisa Norma Foral št. 33/1995 z dne 20. decembra 1995, kakor je bila spremenjena s točko 2.11 določbe o enkratnem odstopanju Norme Foral št. 24/1995 z dne 5. julija 1996, s katero je bila odpravljena navedba devetih let, ki se nahaja v drugem odstavku šeste dodatne določbe k Normi Foral št. 22/1994 pokrajine Araba. Za leto 1997 je bil ukrep podaljšan s sedmo dodatno določbo Norme Foral št. 31/1996 z dne 18. decembra 1996.
13 Davčni dobropis v višini 45 odstotkov zneska naložb je bil, še posebej z osmo dodatno določbo Norme Foral št. 33/1997 z dne 19. decembra 1997 in s sedmo dodatno določbo Norme Foral št. 36/1998 z dne 17. decembra 1998, brez sprememb ohranjen za leti 1998 in 1999. Ti določbi med drugim določata:
„[…] za naložbe, ki so bile izvedene po 1. januarju [1998/1999], ki presegajo 2,5 milijarde [španskih pezet], se prizna davčna olajšava v višini 45 odstotkov zneska naložbe. Ta davčni dobropis se nanaša na končni znesek plačljivega osebnega davka.
[…]
V okvir naložbenega procesa se lahko uvrstijo tudi naložbe, ki imajo, če so izvedene v fazi priprave projekta, ki je osnova za te naložbe, potrebno in neposredno zvezo z navedenim procesom.
Davčni dobropis, ki ga določa ta določba, je mogoče uporabiti, če Diputatíon Foral de Álava na obrazcu, ki ga je v ta namen odobril Diputado Foral de Hacienda, Finanzas y Presupuesto, to sporoči davčnemu zavezancu.“
14 Tega davčnega dobropisa ni mogoče podaljšati za leta po letu 1999.
B – Davčni dobropisi, ki jih uvaja davčna zakonodaja zgodovinskih ozemelj Biskaje in Gipuzkoe
15 Četrta dodatna določba Norme Foral št. 7/1996 Biskaje z dne 26. decembra 1996, ki je bila podaljšana z drugo dodatno določbo Norme Foral št. 4/1998 z dne 2. aprila 1998, in podobno deseta dodatna določba Norme Foral št. 7/1997 Gipuzkoe z dne 22. decembra 1997, določata:
„Za naložbe v osnovna sredstva, izvedene po 1. januarju 1997, ki presegajo 2.500 milijonov [španskih pezet], se za končni znesek plačljivega davka na podlagi sporazuma Diputation Foral de [Biskaja/ Gipuzkoa] prizna olajšava v obliki davčnega dobropisa v višini 45 % zneska, ki ga določi ta zadnji.
Vsi odbitki, ki se jih ne uporabi, ker ne dosegajo višine končnega plačljivega davka, se lahko uveljavijo v davčnih obdobjih, ki so zaključena v roku petih let, ki sledijo letu, v katerem je bil odbitek odobren.
Datum, ko začne teči rok za uporabo zadevnega odbitka, se, ob spoštovanju zastaralnega roka, lahko prenese v prvo obdobje, v katerem so bili doseženi pozitivni rezultati.
Sporazum, naveden v prvem odstavku, določa roke in omejitve, ki se uporabljajo v vsakem primeru.
Olajšave, priznane na podlagi te določbe, so nezdružljive z vsako drugo davčno olajšavo, povezano z istimi naložbami.
Diputatíon Foral de [Biskaja/Gipuzkoa] določa tudi trajanje naložbenega procesa, ki lahko zajema tudi naložbe, izvedene v fazi priprave projekta, ki je podlaga za te naložbe, na podlagi katerih se podeli davčna olajšava.“
16 Te določbe so bile na zgodovinskem ozemlju Biskaje razveljavljene z Normo Foral št. 7/2000 z dne 19. julija 2000 in na zgodovinskem ozemlju Gipuzkoe z Normo Foral št. 3/2000 z dne 13. marca 2000.
Dejansko stanje sporov
17 V postopkih, začetih na podlagi pritožb, vloženih junija 1996 in oktobra 1997 zoper uporabo, na zgodovinskem ozemlju Arabe, 45-odstotnih davčnih dobropisov za družbo Daewoo Electronics Manufacturing España SA (Demesa) in družbo Ramondín SA ter družbo Ramondín Capsulas SA (Ramondín), se je Komisija seznanila z obstojem določb, v katerih so bili določeni ti davčni dobropisi. Na to se je sklicevala v uvodni izjavi 1 odločb 2002/820/ES z dne 11. julija 2001 o shemi državnih pomoči, ki jo je Španija izvajala v korist podjetij province Araba v obliki 45-odstotnega davčnega dobropisa za investicije (UL 2002, L 296, str. 1); 2003/27/ES z dne 11. julija 2001 o shemi državnih pomoči, ki jo je Španija izvajala v korist podjetij province Biskaja v obliki 45-odstotnega davčnega dobropisa za investicije (UL 2003, L 17, str. 1) in 2002/894/ES z dne 11. julija 2001 shemi državnih pomoči, ki jo je Španija izvajala v korist podjetij province Gipuzkoe v obliki 45-odstotnega davčnega dobropisa za investicije (UL 2002, L 314, str. 26) (v nadaljevanju skupaj: izpodbijane odločbe). Prav tako je prejela neformalne podatke, da so podobni ukrepi obstajali na zgodovinskem ozemlju Biskaje in Gipuzkoe (uvodna izjava 1 odločb 2003/27 in 2002/894).
18 Komisija je 17. marca 1997 sprejela predstavnike vlade in socialne partnerje province La Rioja (Španija).
19 Komisija je z dopisi z dne 15. marca 1999, poslanimi stalnemu predstavništvu Kraljevine Španije, zahtevala dodatne podatke o ukrepih, ki sta jih sprejeli zgodovinski ozemlji Biskaje in Gipuzkoe.
20 Španski organi so z dopisi stalnih predstavništev 13. aprila 1999 in 17. maja 1999 dvakrat zaprosili za podaljšanje roka za odgovor. Službe Komisije so z dopisom z dne 25. maja 1999 zavrnile drugo podaljšanje.
21 Španski organi so z dopisi stalnega predstavništva 2. junija 1999 posredovali podatke o zadevnih davčnih dobropisih.
22 Komisija je z dopisi z dne 17. avgusta 1999 obvestila Kraljevino Španijo o odločitvi, da začne postopek formalne preiskave treh ureditev, ki uvajajo zadevne davčne dobropise. Te odločbe o začetku postopka formalne preiskave (odločbe Komisije o davčnih dobropisih, določenih v zakonodaji zgodovinskih ozemelj Biskaje in Gipuzkoe (UL 1999, C 351, str. 29), in o davčnih dobropisih, določenih v zakonodaji zgodovinskega ozemlja Arabe (UL 2000, C 71, str. 8)) so bile predmet ničnostnih tožb, ki jih je Sodišče prve stopnje zavrnilo (sodba Sodišča prve stopnje z dne 23. oktobra 2002 v združenih zadevah Diputación Foral de Guipúzcoa in drugi proti Komisiji, T‑269/99, T‑271/99 in T‑272/99, Recueil, str. II‑4217).
23 V odločbi o začetku postopka formalne preiskave, ki se nanaša na davčne dobropise, določene v zakonodaji zgodovinskega ozemlja Arabe, je Komisija od Kraljevine Španije med drugim zahtevala, da ji posreduje podatke o morebitnih davčnih olajšavah v obliki davčnih dobropisov, ki so veljale med letoma 1986 in 1994, o odločbah o dodelitvi pomoči med letoma 1995 in 1997 ter o sporočilih zainteresiranih, poslanih v obliki uradnega obrazca za obdobje med letoma 1998 in 1999. Prav tako je zahtevala, da navede naravo stroškov naložb, upravičenih do pomoči, znesek davčnega dobropisa za vsakega upravičenca, pomoči, ki so bile izplačane vsakemu upravičencu, in saldo tistih pomoči, ki jih je treba še izplačati, značaj podjetja v težavah, upravičenega do pomoči v skladu s smernicami Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah, natančne navedbe o primerih kopičenja (znesek, upravičene stroške, sheme pomoči, ki so bile morebiti uporabljene, itd.) ter natančno in podrobno opredelitev izrazov „naložba“ in „naložbe v fazi priprave“.
24 Španski organi so z dopisi stalnih predstavništev z dne 9. novembra 1999, ki so prispeli 12. novembra 1999, predstavili stališča, v skladu s katerimi ni šlo za državne pomoči, zato jim po njihovem mnenju ni bilo treba posredovati podatkov o odločbah o dodelitvi davčnih dobropisov, ki jih je Komisija zahtevala v odločbah o začetku postopka formalne preiskave.
25 Po objavi odločb o začetku postopka formalne preiskave v Uradnem listu Evropske unije (glej točko 22 zgoraj) je Komisija januarja 2000 prejela stališča tretjih v zvezi z ukrepi, ki sta jih sprejela zgodovinski ozemlji Biskaje in Gipuzkoe, ter marca in aprila 2000 stališča v zvezi z ukrepi, ki jih je sprejelo zgodovinsko ozemlje Arabe.
26 Z dopisom z dne 1. marca 2000, ki se je nanašal na zgodovinski ozemlji Biskaje in Gipuzkoe, in dopisom z dne 18. maja 2000, ki se je nanašal na zgodovinsko ozemlje Arabe, je Komisija ta stališča posredovala Kraljevini Španiji in ji dala možnost, da jih komentira. Čeprav so španski organi vložili prošnjo za 20‑dnevno podaljšanje roka za odgovor, niso posredovali stališč.
Izpodbijane odločbe
27 Z izpodbijanimi odločbami je Komisija davčne dobropise v višini 45 % naložb, ki so jih uvedla zgodovinska ozemlja Arabe, Biskaje in Gipuzkoe, opredelila kot državne pomoči, ki niso združljive s skupnim trgom.
28 V izpodbijanih odločbah je Komisija, prvič, menila, da zadevni davčni dobropisi pomenijo državne pomoči. Navedla je, da upravičencem nudijo olajšave v obliki znižanja stroškov, ki običajno bremenijo njihov proračun, ter pomenijo izgubo davčnih prihodkov zadevnih javnih financ. Ta olajšava naj bi vplivala tudi na konkurenco in na trgovino med državami članicami. Zadevni davčni dobropisi naj bi bili selektivni, saj naj bi dajali prednost določenim podjetjem, ki so izvajala naložbe, katerih višina je presegla prag 2,5 milijarde španskih pezet (ESP). Podredno, ta posebni značaj naj bi izhajal tudi iz obstoja diskrecijske pravice davčnih organov pri izvajanju spornih shem in iz njihove diskrecijske pravice pri določanju zneska naložb in naložbenega procesa, saj ti pojmi niso natančno opredeljeni. Komisija dodaja, da davčni dobropisi določajo cilj gospodarske politike, ki ni povezan z obravnavano davčno ureditvijo in ga ni mogoče upravičiti z naravo in sistematiko španskega davčnega sistema.
29 Drugič, Komisija ugotavlja, da davčni dobropisi pomenijo nezakonite pomoči. Meni, da ni mogoče uporabiti pravila de minimis in da ne gre za obstoječe pomoči. Prav tako zavrača trditev v zvezi s kršitvijo načel varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti, saj gre za nove pomoči, ki niso bile prijavljene, in ugotavlja, da ji ni bilo posredovano nobeno natančno zagotovilo, na podlagi katerega bi se lahko pričakovali zakonitost in združljivost zadevnih pomoči.
30 Tretjič, Komisija meni, da so zadevne sheme pomoči nezdružljive s skupnim trgom. Po njenem mnenju se za davčne dobropise zdi, da vsaj delno izpolnjujejo pogoje, ki jih določajo Smernice iz leta 1998 (glej točko 8 zgoraj), saj so njihova osnova po eni strani stroški naložbe in po drugi strani znašajo do 45 odstotkov naložbe. Ne bi pa zanje mogla veljati ena izmed regionalnih izjem, določenih v členu 87(3) ES. Za zgodovinsko ozemlje Arabe, Biskaje in Gipuzkoe naj namreč ne bi veljale regionalne izjeme, določene v členu 87(3)(a) ES, ker naj bi bil njihov bruto proizvod na prebivalca previsok. Sporne pomoči naj ne bi mogle biti odobrene niti na podlagi člena 87(3)(c) ES, ker naj bi obseg davčnih dobropisov presegal zgornjo mejo, določeno v shemah regionalnih pomoči. Poleg tega sporne določbe ne določajo naložb za nadomestitev ter stroškov, povezanih z „naložbenim procesom“ ali z „naložbami v fazi priprave“. Ker natančnih opredelitev teh pojmov ni, ni mogoče izključiti, da predmet zadevnih pomoči vključuje stroške, ki jih ob uporabi pravil Skupnosti na tem področju ni mogoče šteti za stroške naložb.
31 Poleg tega naj bi bilo v zvezi s pomočmi za stroške naložb, ki ne ustrezajo opredelitvi po pravu Skupnosti, treba ugotoviti, da bi se jih moralo šteti za pomoči za tekoče poslovanje, ki so načeloma prepovedane. Komisija v zvezi s tem meni, da pogoji za uvrstitev med izjeme, določene v členu 87(3)(c) ES, v tem primeru niso izpolnjeni. Poleg tega navaja, da se zdi, da s 45-odstotnimi davčni dobropisi sektorska pravila – zaradi odsotnosti sektorskih omejitev – ne bodo nujno izpolnjena. Komisija nazadnje navaja, da za obravnavane pomoči ne morejo veljati druge izjeme, določene v členu 87(2) in (3) ES, in so zato nezdružljive s skupnim trgom.
32 Zato Komisija v členu 1 izpodbijanih odločb meni, da sporne Normas Forales pomenijo državno pomoč, ki jo je Kraljevina Španija nezakonito izvajala v provincah Araba, Biskaja in Gipuzkoa in ki je nezdružljiva s skupnim trgom.
33 Člen 2 izpodbijanih odločb določa, da mora Kraljevina Španija odpraviti shemo pomoči, na katero se nanaša člen 1, če ta še velja.
34 Člen 3 izpodbijanih odločb tako določa vračilo pomoči:
„1. [Kraljevina] Španija sprejme vse potrebne ukrepe, da upravičenci vrnejo pomoči iz člena 1, ki so jim bile nezakonito dodeljene.
[Kraljevina] Španija mora začasno odložiti izplačilo vseh še neizplačanih pomoči.
2. Vračilo se izvede nemudoma in v skladu s postopki nacionalnega prava, če omogočajo takojšnjo in učinkovito izvršitev te odločbe. Pomoči, ki jih je treba vrniti, vključujejo obresti od dneva, ko so jih upravičenci prejeli, do dneva, ko so bile vrnjene. Obresti se izračunajo na podlagi referenčne obrestne mere, ki se uporablja za izračun subvencije, enakovredne regionalnim pomočem.“
35 Člen 4 izpodbijanih odločb določa, da mora Španija v roku dveh mesecev od dneva vročitve te odločbe obvestiti Komisijo o ukrepih, ki jih je sprejela za uskladitev s tem obvestilom. V členu 5 Odločbe 2002/820 je navedeno, da se ne nanaša na pomoči, dodeljene družbama Demesa in Ramondín. V členu 5 odločb 2003/27 in 2002/894 ter členu 6 Odločbe 2002/820 je navedeno, da je naslovnica izpodbijanih odločb Kraljevina Španija.
36 V okviru tožbenega postopka, ki ga je začela Komisija, je Sodišče ugotovilo, da Kraljevina Španija ni izpolnila obveznosti izvršitve izpodbijanih odločb (sodba Sodišča z dne 14. decembra 2006 v združenih zadevah Komisija proti Španiji, od C‑485/03 do C‑490/03, ZOdl., str. I‑11887).
Postopek
37 Zgodovinska ozemlja Arabe, Biskaje in Gipuzkoe ter Comunidad autónoma del País Vasco – Gobierno Vasco so 25. septembra 2001 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložili tri tožbe v zadevah od T‑227/01 do T‑229/01.
38 Confederacíon Emresarial Vasca (Confebask) je 22. oktobra 2001 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila tožbe v zadevah T-265/01, T-266/01 in T‑270/01.
39 Comunidad autónoma de La Rioja je 21. decembra 2001 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila vlogo za intervencijo v postopku, ki se nanaša na zadeve od T-227/01 do T-229/01, v podporo predlogom Komisije.
40 Círculo Empresarios Vascos, CámaraOficial de Comercio e Industria de Álava ter zgodovinski ozemlji Baskije in Gipuzkoe so 4. januarja 2002 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložili vlogo za intervencijo v tožbenem postopku v zadevi T-227/01 v podporo predlogom tožečih strank; Círculo de Empresarios Vascos, Cámara Oficial de Comercio, Industria y Navegación de Vizcaya in zgodovinski ozemlji Arabe in Gipuzkoe so vložili vlogo za intervencijo v tožbenem postopku v zadevi T-228/01 v podporo predlogom tožečih strank; Círculo de Empresarios Vascos, Cámara Oficial de Comercio, Industria y Navegación de Guipúzcoa in zgodovinski ozemlji Arabe in Biskaje so vložili vlogo za intervencijo v tožbenem postopku v zadevi T-229/01 v podporo predlogom tožečih strank.
41 Confebask je 11. januarja 2002 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložil vloge za intervencijo v tožbenem postopku v zadevah od T-227/01 do T-229/01 v podporo predlogom tožečih strank.
42 Comunidad autónoma de La Rioja je 16. januarja 2002 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila vloge za intervencijo v tožbenem postopku v zadevah od T-265/01 do T-270/01 v podporo predlogom Komisije.
43 S sklepi z dne 10. septembra 2002 je predsednik tretjega razširjenega senata Sodišča prve stopnje odločil, da prekine postopek v vsaki od zadev od T-227/01 do T-229/01, T-265/01, T-266/01 in T-270/01, dokler Sodišče ne bo odločilo o pritožbah zoper sodbe Sodišča prve stopnje z dne 6. marca 2002 v združenih zadevah Diputación Foral de Álava in drugi proti Komisiji (T‑127/99, T‑129/99 in T‑148/99, Recueil, str. II‑1275, v nadaljevanju: sodba Demesa), in Diputación Foral de Álava in drugi proti Komisiji (T‑92/00 in T‑103/00, Recueil, str. II‑1385, v nadaljevanju: sodba Ramondín). V teh dveh sodbah je Sodišče prve stopnje odločilo o tožbah zoper odločbi Komisije, ki je državne pomoči, dodeljene družbama Demesa in Ramondín na zgodovinskem ozemlju Arabe, v obliki davčnih olajšav, razglasila za nezdružljive s skupnim trgom (odločba Komisije 1999/718/ES z dne 24. februarja 1999 o državni pomoči, ki jo je Španija izvajala v korist družbe Demesa (UL L 292, str. 1), in odločba Komisije 2000/795/ES z dne 22. decembra 1999 o državni pomoči, ki jo je Španija izvajala v korist družb Ramondín SA in Ramondín Cápsulas SA (UL 2000, L 318, str. 36)).
44 Ker so se sestave senatov Sodišča prve stopnje spremenile, je bil sodnik poročevalec razporejen v peti senat in predložene zadeve so bile dodeljene petemu razširjenemu senatu.
45 S sodbama Sodišča z dne 11. novembra 2004 v združenih zadevah Demesa in Territorio Histórico de Álava proti Komisiji (C‑183/02 P in C‑187/02 P, ZOdl., str. I‑10609) ter Ramondín in drugi proti Komisiji (C‑186/02 P in C‑188/02 P, ZOdl., str. I‑10653) so bile zavrnjene pritožbe zoper sodbi Demesa in Ramondín, točka 43 zgoraj.
46 V okviru ukrepov procesnega vodstva je Sodišče prve stopnje (peti razširjeni senat) 10. januarja 2005 zaslišalo stranke o posledicah, ki bi jih sodbi Demesa in Territorio Histórico de Álava proti Komisiji in Ramondín in drugi proti Komisiji, točka 45 zgoraj, lahko imeli za to tožbo.
47 Tožeče stranke so z vlogo z dne 3. februarja 2005, potem ko so posredovale stališča o teh sodbah, vztrajale pri tožbi.
48 Zgodovinska ozemlja Arabe, Biskaje in Gipuzkoe ter Comunidad autonóma del País Vasco so se odpovedali prvima tožbenima razlogoma v zadevah od T-227/01 do T-229/01.
49 Predsednik Sodišča prve stopnje (peti razširjeni senat) je s sklepi z dne 9. septembra 2005 dopustil intervencijo Confebask v tožbenem postopku v zadevah od T-227/01 do T-229/01 v podporo tožečim strankam. Intervenientka je vložila vloge, tožeče stranke v zvezi s tem niso posredovale posebnih stališč, Komisija pa je predložila stališča v določenih rokih.
50 Predsednik petega razširjenega senata Sodišča prve stopnje je s sklepoma z dne 9. in 10. januarja 2006 dopustil intervencijo Comunidad autónoma de La Rioja v podporo trditvam Komisije v postopkih, ki se nanašajo na zadeve T-265/01, T‑266/01 in T-270/01 ter na zadeve od T-227/01 do T-229/01. Intervenientka je predložila vložila svoje vloge. Tožeča stranka v zadevah T-265/01, T-266/01 in T‑270/01 je predstavila svoja stališča. Tožeče stranke v zadevah od T-227/01 do T-229/01 so navedle, da nimajo stališč, ki bi jih predložile. Komisija ni predložila stališč.
51 Predsednik petega razširjenega senata Sodišča prve stopnje je s sklepi z dne 10. januarja 2006 dopustil intervencijo Cámara Oficial de Comercio e Industria de Álava, Cámara Oficial de Comercio, Industria y Navegacíon de Vizcaya ter Cámara Oficial de Comercio, Industria y Navegacíon de Guipúzcoa v zadevah T‑227/01, T-228/01 in T-229/01, vendar je zavrnil vlogo za intervencijo Círculo de Empresarios Vascos ter vloge zgodovinskih ozemelj Arabe, Biskaje in Gipuzkoe. Intervenientke so predložile svoje vloge. Tožeče stranke v zvezi s tem niso posredovale posameznih stališč in Komisija je predložila svoja stališča v določenem roku.
52 Stranke so bile 27. aprila 2006 pozvane, naj predložijo stališča o združitvi tožb v zadevah od T-227/01 do T-229/01, T-265/01, T-266/01 in T-270/01 za namene ustnega postopka in, morebiti, za namene sodbe. Te zadeve so bile v skladu s členom 50 Poslovnika Sodišča prve stopnje za namene ustnega postopka združene s sklepom predsednika petega razširjenega senata Sodišča prve stopnje z dne 13. julija 2006.
53 Sodišče prve stopnje je 14. februarja 2007 v okviru ukrepov procesnega vodstva tožeče stranke pozvalo, naj mu v vsaki od zadev od T-227/01 do T-229/01, T‑265/01, T-266/01 in T-270/01 posredujejo določene podatke o upravičencih obravnavanih shem pomoči.
54 Confebask je z dopisom z dne 26. februarja 2007 zahteval revizijo ukrepa procesnega vodstva. Tožeče stranke v zadevah od T-227/01 do T-229/01 so z dopisom z dne 6. marca 2007 odgovorile, da preučujejo upoštevnost tega ukrepa.
55 Sodišče prve stopnje je 2. aprila 2007 potrdilo ukrep procesnega vodstva z dne 14. februarja 2007 in pozvalo tožeče stranke v vsaki od zadev od T-227/01 do T‑229/01, T-265/01, T-266/01 in T-270/01, da mu predložijo zahtevane podatke. Tožeče stranke so odgovorile z dopisi z dne 23. aprila 2007.
56 Sodišče prve stopnje je 31. julija 2007 strankam v okviru ukrepov procesnega vodstva postavilo vprašanja, na katera so te odgovorile oktobra 2007.
57 Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje sklenilo, da začne ustni postopek. Stranke so na obravnavi 16. januarja 2008 podale stališča in odgovorile na vprašanja, ki jim jih je postavilo Sodišče prve stopnje.
58 Sodišče prve stopnje je strankam na tej obravnavi določilo rok za posredovanje določenih podatkov o upravičencih obravnavanih ukrepov, ki se je iztekel 28. januarja 2008. To je bilo zabeleženo v zapisniku obravnave.
59 Predsednik petega razširjenega senata je po končani obravnavi odločil, da odloži konec ustnega postopka.
60 Tožeče stranke so z dopisoma z dne 24. januarja 2008 za zgodovinsko ozemlje Biskaje in z dne 28. januarja 2008 za zgodovinsko ozemlje Arabe in Gipuzkoe posredovale dokumente, ki jih je Sodišče prve stopnje zahtevalo na obravnavi. Confebask je odgovoril z dopisom z dne 29. januarja 2008. Komisija je po podaljšanju roka, ki ga je določilo Sodišče prve stopnje, predstavila svoja stališča o predloženih dokumentih.
61 Predsednik petega razširjenega senata je 12. marca 2008 zaključil ustni postopek. Stranke so bile o tem obveščene z dopisi z dne 14. marca 2008.
62 Sodišče potem, ko je v zvezi s tem zaslišalo stranke, meni, da je v skladu s členom 50 Poslovnika za namene sodbe treba združiti tožbe v zadevah od T-227/01 do T‑229/01, T-265/01, T-266/01 in T-270/01.
63 Na obravnavi so tožeče stranke v zadevah od T-227/01 do T-229/01 obnovile svoj predlog Sodišču prve stopnje, da pozove Komisijo, naj predloži določene dokumente. Vendar Sodišče prve stopnje meni, da je bilo o tem delu spisa predloženih že dovolj dokazov.
Predlogi strank
I – V zadevah od T‑227/01 do T‑229/01
64 Zgodovinska ozemlja Arabe, Biskaje in Gipuzkoe ter Comunidad autónoma del País Vasco Sodišču prve stopnje predlagajo, naj:
– izpodbijane odločbe razglasi za nične;
– podredno, člen 3 izpodbijanih odločb razglasi za ničnega;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
65 Confebask, intervenient v podporo trditvam tožečih strank v zadevah od T-227/01 do T-229/01, Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– izpodbijane odločbe razglasi za nične;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
66 Cámara Oficial de Comercio e Industria de Álava, Cámara Oficial de Comercio, Industria y Navegación de Vizcaya ter Cámara Oficial de Comercio, Industria y Navegación de Guipúzcoa, ki podpirajo tožeče stranke v zadevah T-227/01, T‑228/01 in T-229/01, Sodišču prve stopnje predlagajo, naj:
– izpodbijane odločbe v vsaki od teh zadev razglasi za nične oziroma, podredno, razglasi za ničen člen 3 teh odločb;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
67 Komisija in Comunidad autónoma de La Rioja, ki podpira Komisijo, Sodišču prve stopnje predlagata, naj:
– tožbe, ki so jih vložili zgodovinska ozemlja Arabe, Biskaje in Gipuzkoe, zavrne kot neutemeljene;
– tožbe, ki jih je vložila Comunidad autónoma del País Vasco, razglasi za nedopustne ali pa jih – podredno – zavrne kot neutemeljene;
– tožečim strankam naloži plačilo stroškov.
II – V zadevah T‑265/01, T‑266/01 in T‑270/01
68 Confebask, tožeča stranka, Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– izpodbijane odločbe razglasi za nične;
– podredno, člena 3 in 4 izpodbijanih odločb razglasi za nična;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
69 Komisija in Comunidad autónoma de La Rioja, intervenientka v podporo Komisiji, Sodišču prve stopnje predlagata, naj:
– tožbe razglasi za nedopustne;
– podredno, tožbe zavrne kot neutemeljene;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
I – Dopustnost tožb
70 Najprej je treba preučiti dopustnost tožb v zadevah od T-227/01 do T-229/01 in nato dopustnost tožb, ki jih je vložil Confebask v zadevah T-265/01, T-266/01 in T-270/01.
A – Dopustnost tožb v zadevah od T‑227/01 do T‑229/01
71 Najprej je treba preučiti dopustnost ničnostnih tožb in nato dopustnost intervencije Confebaska v zadevah od T-227/01 do T-229/01.
1. Dopustnost ničnostnih tožb v zadevah od T-227/01 do T-229/01
a) Trditve strank
72 Komisija, ki jo podpira Comunidad autónoma de La Rioja, ne da bi pri tem podala formalni ugovor nedopustnosti v smislu člena 114 Poslovnika, ugotavlja, da Comunidad autónoma del País Vasco ni imela procesnega upravičenja za vložitev ničnostnih tožb v zadevah od T-227/01 do T-229/01. Na podlagi dejstva, da naj bi prekoračila „pristojnosti glede davčne koordinacije in harmonizacije med zgodovinskimi ozemlji“, naj bi ne bilo mogoče sklepati, da se izpodbijane odločbe neposredno in individualno nanašajo nanjo. Zadevne sheme pomoči naj bi namreč sprejela izključno zgodovinska ozemlja Arabe, Biskaje in Gipuzkoe. V zvezi s tem se sklicuje na točki 54 in 55 sodbe Demesa, točka 43 zgoraj.
73 Komisija kljub temu priznava, da so zgoraj navedene tožbe dopustne, ker so jih skupaj vložila zgodovinska ozemlja Arabe, Biskaje in Gipuzkoe, ki po njenem mnenju imajo procesno upravičenje.
74 Tožeče stranke v zadevah od T-227/01 do T-229/01 predlagajo, naj se njihove tožbe razglasijo za dopustne.
b) Presoja Sodišča prve stopnje
75 Ugotoviti je treba, da tožeče stranke, to so zgodovinska ozemlja Arabe, Biskaje in Gipuzkoe ter Comunidad autónoma del País Vasco, niso naslovnice izpodbijanih odločb.
76 Ugotoviti je treba, da dopustnost tožbe, ki so jo vložila zgodovinska ozemlja Arabe, Biskaje in Gipuzkoe, ni sporna. Izpodbijane odločbe se namreč nanašajo na sheme pomoči, ki so jih dodelili. Poleg tega jim izpodbijane odločbe preprečujejo pričakovano izvajanje pristojnosti, ki jih uživajo neposredno v skladu s španskim pravom (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 30. aprila 1998 v zadevi Vlaams Gewest proti Komisiji, T‑214/95, Recueil, str. II‑717, točki 29 in 30; zgoraj v točki 43 navedeno sodbo Demesa, točka 50, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 23. oktobra 2002 v združenih zadevah Diputación Foral de Álava in drugi proti Komisiji, od T‑346/99 do T‑348/99, Recueil, str. II‑4259, točka 37). Tožbe so torej dopustne glede zgodovinskih ozemelj Arabe, Biskaje in Gipuzkoe.
77 Ker je tožba za vsako od zadev od T-227/01 do T-229/01 ista, ni treba preučiti procesnega upravičenja Communidad autónoma del País Vasco (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 24. marca 1993 v zadevi CIRFS in drugi proti Komisiji, C‑313/90, Recueil, str. I‑1125, točka 31, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 15. septembra 1998 v združenih zadevah European Night Services in drugi proti Komisiji, T‑374/94, T‑375/94, T‑384/94 in T‑388/94, Recueil, str. II‑3141, točka 61).
78 Iz tega sledi, da so ničnostne tožbe v zadevah od T-227/01 do T-229/01 dopustne.
2. Dopustnost intervencije Confebaska v zadevah od T-227/01 do T-229/01
a) Procesno upravičenje Confebaska za intervencijo
79 V okviru ustnega postopka je Komisija navajala, da kadar se tožbe glavnih strank nanašajo le na vračilo obravnavanih pomoči in to vračilo ne zadeva nobenega od članov Confebaska, Confebask nima procesnega upravičenja za intervencijo.
80 Na podlagi vprašanj, postavljenih na obravnavi, je Confebask predložil določene dokumente. Prav tako je predložil dokumente generalnega direktorja za finance (Director General de Hacienda) vsakega od treh zgodovinskih ozemelj, ki so dokazovali, da so določena podjetja imela koristi od obravnavanih davčnih dobropisov. Ti dokumenti dokazujejo, da se izpodbijane odločbe, zlasti njihov člen 3, s katerim je naloženo vračilo, nanašajo na ta podjetja. Potrdilo, ki ga je podpisal generalni sekretar in predsednik Confebaska, poleg tega za vsako od teh podjetij potrjuje, da so med predstavitvijo vlog za intervencijo imela status člana Confebaska.
81 Spomniti je treba, da to, da je predsednik petega razširjenega senata Sodišča prve stopnje izdal sklep z dne 9. septembra 2005, s katerim je bila Confebasku dovoljena intervencija v podporo predlogom tožečih strank v zadevah od T‑227/01 do T-229/01, ne nasprotuje novi preučitvi dopustnosti njegove intervencije v sodbi, s katero se bo končal ta postopek (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Hüls proti Komisiji, C‑199/92 P, Recueil, str. I‑4287, točka 52).
82 Na podlagi člena 40, drugi odstavek, Statuta Sodišča, ki na podlagi člena 53, prvi odstavek, tega statuta velja za Sodišče prve stopnje, imajo pravico do intervencije vse osebe, ki izkažejo upravičen interes za rešitev spora.
83 V skladu z ustaljeno sodno prakso je intervencija vseh predstavniških združenj, katerih namen je varovanje interesov članov v zadevah, ki odpirajo načelna vprašanja, ki lahko vplivajo na te člane, dopustna (sklepa predsednika Sodišča z dne 17. junija 1997 v združenih zadevah National Power in PowerGen, C‑151/97 P(I) in C‑157/97 P(I), Recueil, str. I‑3491, točka 66, in z dne 28. septembra 1998 v zadevi Pharos proti Komisiji, C‑151/98 P, Recueil, str. I‑5441, točka 6; sklep četrtega senata Sodišča prve stopnje z dne 19. aprila 2007 v zadevi MABB proti Komisiji, T‑24/06, neobjavljen v ZOdl., točka 10).
84 Poleg tega je treba spomniti, da je namen široke razlage pravice do intervencije glede združenj omogočanje boljše presoje okvira zadev in obenem preprečevanje številnih posameznih intervencij, ki bi lahko ogrozile učinkovitost in dober potek postopka (zgoraj v točki 83 navedeni sklep National Power in PowerGen, točka 66, in sklep Sodišča prve stopnje z dne 26. julija 2004 v zadevi Microsoft proti Komisiji, T‑201/04 R, ZOdl., str. II‑2977, točka 38).
85 V tem primeru je Confebask medsektorska zvezna poklicna organizacija, katere namen je predstavljanje, koordinacija, obveščanje in zaščita splošnih in skupnih interesov podjetnikov organizacij španske dežele Baskije, ki jo sestavljajo. Njen namen je še zlasti predstavljanje in zaščita interesov baskovskih podjetij nasproti državni upravi ter socialnim in poklicnim organizacijam.
86 Ni sporno, da gre za predstavniško organizacijo podjetij španske dežele Baskije.
87 Poleg tega je treba ugotoviti, da iz dokumentov, predloženih v okviru ustnega postopka, izhaja, da so določena podjetja, ki so bila člani Confebaska, medtem ko je ta vložil svojo vlogo za intervencijo, imela koristi od pomoči, dodeljenih na podlagi zadevnih davčnih ureditev v tem primeru.
88 Torej bi vložitev te tožbe lahko vplivala na interese teh podjetij, ki so bila istočasno člani Confebaska in so imela dejanske koristi od obravnavanih davčnih ukrepov.
89 Poleg tega je Confebask sodeloval v upravnem postopku, v katerem so bile izdane izpodbijane odločbe.
90 Zato je treba šteti, da ima Confebask upravičen interes za rešitev spora in njegova intervencija v podporo tožečim strankam je dopustna.
b) Dopustnost intervencijske vloge Confebaska
Trditve strank
91 Komisija meni, da intervencijske vloge Confebaska v zadevah od T-227/01 do T‑229/01 ne vsebujejo nobene pravne utemeljitve, saj le napotujejo na priloge. Komisija na podlagi tega sklepa, da te vloge ne izpolnjujejo zahtev, določenih v členu 44 Poslovnika.
92 Podredno, če bi Sodišče prve stopnje za intervencijske vloge Confebaska v zadevah od T-227/01 do T-229/01 na splošno odločilo, da so dopustne, Komisija trdi, da številni razlogi, ki jih je navedel Confebask kot intervenient, niso dopustni, ker spreminjajo okvir spora, določenega s tožbami v teh zadevah.
Presoja Sodišča prve stopnje
93 Člen 116(4), drugi odstavek, Poslovnika določa:
„[…]
Intervencijska vloga obsega:
(a) predlog intervenienta, s katerim ta delno ali v celoti podpira predloge stranke ali jim nasprotuje;
(b) razloge in trditve intervenienta;
(c) po potrebi dokazne predloge.“
94 V skladu z ustaljeno sodno prakso v zvezi s tožbami, ki se po analogiji lahko uporablja tudi za intervencijske vloge (sodba Sodišča prve stopnje z dne 15. junija 2005 v zadevi Regione autónoma della Sardegna proti Komisiji, T‑171/02, ZOdl., str. II‑2123, točka 186), mora biti kratek povzetek tožbenih razlogov dovolj jasen in natančen, da toženi stranki omogoča pripravo obrambe in Sodišču prve stopnje, da odloči o tožbi, če je to primerno tudi brez drugih podatkov, ki bi jo podpirali (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 14. decembra 2005 v zadevi Honeywell proti Komisiji, T‑209/01, ZOdl., str. II‑5527, točka 55 in navedena sodna praksa).
95 Da bi bila tožba dopustna, morajo biti v skladu z ustaljeno sodno prakso za zagotovitev pravne varnosti in dobrega delovanja sodnega organa bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih temelji, v besedilu tožbe pregledno in razumljivo vsaj povzeti (glej zgoraj v točki 94 navedeno sodbo Honeywell proti Komisiji, točka 56 in navedena sodna praksa). Čeprav je besedilo tožbe glede posebnih vprašanj lahko podprto in dopolnjeno s sklicevanjem na povzetke dokumentov, ki so ji priloženi, splošno sklicevanje na druga pisanja, ki so tudi priložena k tožbi, ne more nadomestiti pomanjkanja bistvenih elementov pravne utemeljitve, ki morajo biti na podlagi zgoraj navedene določbe zajeti v tožbi (sklep Sodišča prve stopnje z dne 21. maja 1999 v zadevi Asia Motor France in drugi proti Komisiji, T‑154/98, Recueil, str. II‑1703, točka 49). Poleg tega Sodišče prve stopnje v prilogah ni dolžno iskati ter prepoznavati razlogov in trditev, ki bi jih lahko štelo za podlago za tožbo, ker imajo priloge le dokazno in pomožno funkcijo (glej zgoraj v točki 94 navedeno sodbo Honeywell proti Komisiji, točka 57, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 11. julija 2007 v zadevi Asklepios Kliniken proti Komisiji, T‑167/04, ZOdl., str. II‑2379, točka 40 in navedena sodna praksa; v tem smislu glej tudi sodbo Sodišča z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točke od 97 do 99).
96 V tem primeru je Confebask v intervencijskih vlogah, vloženih v zadevah od T‑227/01 do T-229/01, napovedal svojo intervencijo v podporo predlogom tožečih strank v vsaki od teh zadev. Predlaga razglasitev ničnosti izpodbijanih odločb in naložitev plačila stroškov Komisiji. Confebask iz razlogov smotrnosti meni, „da bi bilo zato, da bi Sodišče prve stopnje prihranilo čas in sredstva za prevajanje“, treba napotiti k tožbam, ki jih je vložil v zadevah od T-265/01, T-266/01 in T‑270/01, ki so priložene k njegovim intervencijskim vlogam. V njih Confebask med drugim predstavlja stališča v zvezi s kršitvijo načela varstva legitimnih pričakovanj.
97 Ugotoviti je treba, da razen stališča v zvezi z legitimnim pričakovanjem v intervencijskih vlogah ni niti v smislu povzetka niti vsebinsko podan noben bistveni pravni ali dejanski element.
98 Poleg tega, čeprav so bile zadeve od T-227/01 do T-229/01, T-265/01, T-266/01 in T-270/01 združene 13. julija 2006, to je po intervenciji Confebaska, te še vedno ohranjajo svojo avtonomnost (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 21. junija 2001 v združenih zadevah Moccia Irme in drugi proti Komisiji, od C‑280/99 P do C‑282/99 P, Recueil, str. I‑4717, točka 66, in zgoraj v točki 94 navedeno sodbo Honeywell proti Komisiji, točka 71).
99 Nazadnje, zgodovinska ozemlja Arabe, Biskaje in Gipuzkoe ter Comunidad autónoma del País Vasco – tožeče stranke v zadevah od T-227/01 do T-229/01 – in Cámara Oficial de Comercio e Industria de Álava, Cámara Oficial de Comercio, Industria y Navegación de Vizcaya ter Cámara Oficial de Comercio, Industria y Navegación de Guipúzcoa (v nadaljevanju skupaj: Cámaras Oficiales de Comercio e Industria) – intervenientke v zadevah od T-227/01 do T-229/01 – niso stranke v tožbenih postopkih T-265/01, T-266/01 in T-270/01, na katere napotuje Confebask. Istovetnost strank pa je bistveni pogoj dopustnosti tožbenih razlogov, ki naj bi se jih uveljavljalo z napotilom na pisanja, vložena v drugi zadevi (zgoraj v točki 94 navedena sodba Honeywell proti Komisiji, točka 67).
100 V teh okoliščinah splošno napotilo na druge vloge, ki so priloge k intervencijskim vlogam, ne more nadomestiti pomanjkanja bistvenih elementov pravnega utemeljevanja, ki morajo biti na podlagi člena 116(4), drugi pododstavek, črka (b), Poslovnika navedeni v intervencijski vlogi.
101 Iz tega sledi, da so intervencijske vloge Confebaska nedopustne v delih, v katerih napotujejo na tožbe v zadevah T-265/01, T-266/01 in T-270/01, ter dopustne v delih, v katerih napotujejo na kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj. Zato tudi ni treba odločiti o navedbah, ki jih je podredno navedla Komisija, da naj bi bili številni tožbeni razlogi Confebaska nedopustni, ker naj bi spreminjali okvir spora, določen s tožbami.
B – Dopustnost Confebaska za vložitev ničnostne tožbe v zadevah T-265/01, T‑266/01 in T-270/01
1. Trditve strank
102 Komisija in Comunidad autónoma de La Rioja, ki formalno nista vložili ugovora nedopustnosti v smislu člena 114 Poslovnika, trdita, da so tožbe, ki jih je vložil Confebask, nedopustne. Po njunem mnenju naj podjetje ne bi moglo vložiti tožbe zoper odločbo o nezdružljivosti sheme pomoči, katere upravičenci niso določeni posamezno, ampak splošno in abstraktno. Zato naj Confebask ne bi mogel zatrjevati procesnega upravičenja, ki bi izhajalo iz tega, da so se izpodbijani akti neposredno in posamezno nanašali na podjetja, ki ga sestavljajo. Poleg tega naj Confebask ne bi uveljavljal nobenega lastnega interesa. Nazadnje, intervencija Confebaska v zadevah od T-227/01 do T-229/01 izpolnjuje zahtevo sistematike postopka, ki upravičuje priznanje pravice za vložitev tožbe za združenja.
103 Confebask nasprotno meni, da ima procesno upravičenje. Navaja namreč, da zastopa interese podjetij, ki imajo prav tako procesno upravičenje, ker so davčni zavezanci obravnavane davčne ureditve in so lahko tudi dolžni vrniti prejeto pomoč.
104 V odgovoru na vprašanje Sodišča prve stopnje je Confebask najprej navedel, da nima podatkov glede vprašanja, ali so nekateri izmed njegovih članov dejansko bili upravičenci obravnavanih ukrepov. Poudarja, da je edini pogajalec med špansko državno upravo in baskovskimi podjetji, ki jih predstavlja, ki so naslovniki spornih norm. Vsekakor naj njegovo procesno upravičenje ne bi bilo sporno, ker že od začetka dejavno sodeluje v celotnem postopku, ki ga je začela Komisija.
105 Po ustni obravnavi in na zahtevo, ki jo je že tretjič podalo Sodišče prve stopnje, kar je povzročilo podaljšanje ustnega postopka, je Confebask predložil potrdila generalnega direktorja za finance za vsako od treh zgodovinskih ozemelj, v katerih je bilo potrjeno, da so se vse izpodbijane odločbe in še posebej sklep o vračilu zadevnih davčnih dobropisov nanašali na določena podjetja, za katera je bilo dodatno dokazano, da so bila člani Confebaska ob vložitvi tožb v zadevah T‑265/01, T-266/01 in T-270/01 (glej točko 80 zgoraj).
106 Komisija v stališčih glede dokumentov, ki jih je Confebask posredoval po ustni obravnavi, meni, da ne vsebujejo dokazov, da se je sklep o vračilu nanašal na obravnavane upravičence.
2. Presoja Sodišča prve stopnje
107 V zvezi, v tem primeru, z ničnostno tožbo, ki jo vloži združenje, je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso obramba splošnih interesov ne zadostuje za ugotovitev dopustnosti take tožbe (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 14. decembra 1962 v združenih zadevah Confédération nationale des producteurs de fruits et légumes in drugi proti Svetu, 16/62 in 17/62, Recueil, str. 901, 919 in 920, in z dne 10. julija 1986 v zadevi DEFI proti Komisiji, 282/85, Recueil, str. 2469, točke od 16 do 18).
108 Združenje, kakršno je Confebask, katerega namen je varstvo interesov baskovskih podjetij, načeloma lahko vloži ničnostno tožbo zoper končno odločbo Komisije na področju državnih pomoči le, če imajo podjetja, ki jih predstavlja, ali nekatera od njih, posamično procesno upravičenje za vložitev tožbe ali če lahko izkaže lastni interes za vložitev tožbe (glej sodbo Sodišča z dne 22. junija 2006 v združenih zadevah Belgija in Forum 187 proti Komisiji, C‑182/03 in C‑217/03, ZOdl., str. I‑5479, točka 56 in navedena sodna praksa).
109 Ali ima Confebask v tem primeru procesno upravičenje, je treba presoditi na podlagi enega od teh načel.
110 V zvezi z vprašanjem, ali imajo člani Confebaska ali člani njegovih članov posamično procesno upravičenje za vložitev tožbe zoper izpodbijane odločbe, je treba preučiti, ali jih izpodbijane odločbe posamično in neposredno zadevajo v smislu člena 230, četrti odstavek, ES.
111 Fizična ali pravna oseba lahko trdi, da jo akt posamično zadeva, le če jo ta zadeva zaradi določenih lastnosti, ki so značilne zanjo, ali zaradi dejanskega stanja, ki jo ločuje od katere koli druge osebe in jo zato individualizira enako, kot bi naslovnika akta (glej sodbi Sodišča z dne 15. julija 1963 v zadevi Plaumann proti Komisiji, 25/62, Recueil, str. 197, 223, in z dne 29. aprila 2004 v zadevi Italija proti Komisiji, C‑298/00 P, Recueil, str. I‑4087, točka 36 in navedena sodna praksa).
112 V zvezi s tem za morebitne upravičence sheme pomoči samo zaradi te lastnosti ni mogoče šteti, da jih odločba Komisije o ugotovitvi nezdružljivosti te sheme s skupnim trgom posamično zadeva (glej sklep Sodišča prve stopnje z dne 10. marca 2005 v združenih zadevah Gruppo ormeggiatori del porto di Venezia in drugi proti Komisiji, T‑228/00, T‑229/00, T‑242/00, T‑243/00, od T‑245/00 do T‑248/00, T‑250/00, T‑252/00, od T‑256/00 do T‑259/00, T‑265/00, T‑267/00, T‑268/00, T‑271/00, od T‑274/00 do T‑276/00, T‑281/00, T‑287/00 in T‑296/00, ZOdl., str. II‑787, točka 34 in navedena sodna praksa).
113 Vendar je podjetje, ki ga obravnavana odločba ne zadeva le kot morebitnega upravičenca sporne sheme pomoči, ampak tudi kot dejanskega upravičenca posamične pomoči, dodeljene na podlagi te sheme in katere vračilo je naložila Komisija, v drugačnem položaju (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 19. oktobra 2000 v združenih zadevah Italija in Sardegna Lines proti Komisiji, C‑15/98 in C‑105/99, Recueil, str. I‑8855, točka 34, in zgoraj v točki 111 navedeno sodbo Italija proti Komisiji, točki 38 in 39).
114 Vendar v tem primeru iz dokumentov, ki jih je Confebask posredoval po ustni obravnavi, izhaja, da za določena podjetja, ki so bila ob vložitvi tožb v zadevah T‑265/01, T-266/01 in T-270/01 njegovi člani, kot za dejanske upravičence posamične pomoči, dodeljene na podlagi obravnavane davčne sheme, katerih vračilo je naložila Komisija, veljajo obravnavani davčni ukrepi iz vsake od izpodbijanih odločb. Potrdila generalnega direktorja za finance zgodovinskih ozemelj Arabe, Biskaje in Gipuzkoe namreč navajajo podjetja, ki so imela koristi od 45-odstotnih davčnih dobropisov, in potrjujejo, da so jih izpodbijane odločbe zadevale.
115 Treba je torej šteti, da izpodbijane odločbe posamično zadevajo ta podjetja. Ker Sodišče skupnosti lahko kadar koli po uradni dolžnosti preizkusi pogoje za dopustnost tožbe, mu, kot v tem primeru, nič ne preprečuje, da upošteva dodatne navedbe, ki so bile – v tej zadevi – podane na obravnavi (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 12. decembra 2006 v zadevi Asociación de Estaciones de Servicio de Madrid in Federación Catalana de Estaciones de Servicio proti Komisiji, T‑95/03, ZOdl., str. II‑4739, točka 50).
116 Glede pogoja neposredne zadevnosti je treba navesti, da izpodbijane odločbe Kraljevino Španijo zavezujejo, da sprejme vse potrebne ukrepe, da obravnavane pomoči izterja od upravičencev. Za podjetja, ki so bila upravičena do pomoči, je torej treba šteti, da jih te odločbe neposredno zadevajo (glej v tem smislu zgoraj v točki 113 navedeno sodbo Italija in Sardegna Lines proti Komisiji, točka 36, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 20. septembra 2007 v zadevi Salvat père & fils in drugi proti Komisiji, T‑136/05, ZOdl., str. II‑4063, točka 75).
117 Iz tega sledi, da bi bilo za podjetja, ki so člani Confebaska, treba šteti, da imajo procesno upravičenje.
118 Ker Confebask torej predstavlja podjetja, izmed katerih imajo vsaj nekatera posamično procesno upravičenje, ima tudi Confebask procesno upravičenje za izpodbijanje izpodbijanih odločb.
II – Utemeljenost tožbe
119 Pred preučijo tožbenega razloga v zvezi s kršitvijo postopka in v zvezi s kršitvijo načel pravne varnosti, dobrega upravljanja, varstva legitimnih pričakovanj in enakega obravnavanja, navedenih v zadevah od T-227/01 do T-229/01 ter v zadevah T‑265/01, T-266/01 in T-270/01, je treba preučiti tožbene razloge v zvezi z neobstojem državne pomoči, združljivostjo zadevnih shem s skupnim trgom, zlorabo pooblastil Komisije in z značajem že obstoječim zadevnih pomoči, na katere se sklicuje Confebask, tožeča stranka v zadevah T-265/01, T-266/01 in T‑270/01, in nato tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo načela sorazmernosti, na katerega se sklicujejo tožeče stranke v zadevah od T-227/01 do T-229/01.
A – Tožbeni razlog v zvezi z neobstojem državne pomoči v smislu člena 87 ES (zadeve T‑265/01, T‑266/01 in T‑270/01)
120 V tožbah v zadevah T-265/01, T-266/01 in T-270/01 se Confebask najprej sklicuje na dejstvo, da obravnavani davčni dobropisi ne pomenijo nikakršnega zmanjšanja davčnih prihodkov. Drugič, trdi, da naj Komisija ne bi zadostno dokazala, da obravnavani ukrepi vplivajo na trgovino v Skupnosti in izkrivljajo konkurenco. Tretjič, prereka posebno naravo obravnavanih davčnih ukrepov. Četrtič, sklicuje se na dejstvo, da narava in sistematika davčnega sistema upravičujeta obravnavane davčne dobropise. Petič in nazadnje, podaja očitek neuporabnosti člena 87 ES v tem primeru.
1. Prva navedba v zvezi z s tem, da se davčni prihodki niso zmanjšali
a) Trditve strank
121 Confebask trdi, da trditev Komisije v izpodbijanih odločbah, da naj bi davčni dobropisi povzročili znižanje davčnih prihodkov, temelji na predpostavki, da obstaja splošna davčna stopnja, glede na katero bi vsaka davčna olajšava pomenila izgubo sredstev in posledično državno pomoč. Vendar Confebask trdi, da takšne davčne stopnje ni, in poudarja, da v vseh zakonodajah držav članic obstajajo oblike oprostitev. Poleg tega naj bi bil cilj prerekanih Normas Forales spodbujanje investicij. Tako naj bi ustvarjale prihodke, saj naj bi bile same obdavčene.
122 Komisija prereka utemeljenost te trditve.
b) Presoja Sodišča prve stopnje
123 V skladu s členom 87(1) ES je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, če prizadene trgovino med državami članicami.
124 Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da pojem pomoči zajema ne le pozitivne dajatve, kot so subvencije, temveč tudi intervencije, ki v različnih oblikah zmanjšujejo stroške, ki običajno bremenijo proračun podjetja, in so zato, ne da bi bile subvencije v pravem pomenu besede, enake narave in imajo enake učinke (sodba Sodišča z dne 19. maja 1999 v zadevi Italija proti Komisiji, C‑6/97, Recueil, str. I‑2981, točka 15).
125 Ukrep, s katerim državni organi določenim podjetjem dodeljujejo davčne olajšave in ki, čeprav ne pomeni prenosa državnih sredstev, upravičence postavlja v ugodnejši finančni položaj, kot ga imajo drugi davčni zavezanci, pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) ES (sodba Sodišča z dne 15. marca 1994 v zadevi Banco Exterior de España, C‑387/92, Recueil, str. I‑877, točka 14).
126 V tem primeru je dovolj ugotoviti, kot Komisija v izpodbijanih odločbah pravilno navaja, da 45-odstotni davčni dobropis podjetjem, ki so upravičenci, zagotavlja znižanje njihovega davčnega bremena, ki je enako 45 % zneska upravičene naložbe (točka 54 Odločbe 2002/820; točka 62 odločb 2003/27 in 2002/894). Če tega davčnega dobropisa ne bi bilo, bi podjetje moralo plačati celotni končni znesek plačljivega davka. Podjetje, ki je upravičeno do tega davčnega dobropisa, je torej postavljeno v ugodnejši v finančni položaj, kot ga imajo drugi davčni zavezanci.
127 V nasprotju s trditvami Confebaska je torej Komisija pravilno presodila, da so davčni dobropisi povzročili izgubo davčnih prihodkov.
128 Trditev Confebaska, da naj bi Komisija obrazložitev oprla na splošno davčno stopnjo, ni z ničemer podprta. Iz izpodbijanih odločb nasprotno izhaja, da se Komisija sklicuje na običajno obdavčitev, ki izhaja iz zadevnega davčnega sistema (točka 56 Odločbe 2002/820; točka 64 odločb 2003/27 in 2002/894).
129 Poleg tega dejstvo, da davčno pravo držav članic vsebuje številne primere oprostitev, ne spreminja narave ukrepov glede pravil o državnih pomočeh.
130 Nazadnje, glede trditve, da naj bi se z obravnavanimi davčnimi dobropisi želele spodbujati naložbe, zato da bi se na dolgi rok ustvarili prihodki, je treba spomniti, da cilj, ki ga uresničuje ukrep, temu ne omogoča, da se izogne opredelitvi kot državna pomoč v smislu člena 87(1) ES (sodba Sodišča z dne 29. februarja 1996 v zadevi Belgija proti Komisiji, C‑56/93, Recueil, str. I‑723, točka 79, ter zgoraj v točki 22 navedena sodba Diputación Foral de Guipúzcoa in drugi proti Komisiji, točka 63). Ta trditev naj bi bila poleg tega nezdružljiva z odobritvijo znižanja davkov (zgoraj v točki 43 navedena sodba Ramondín, točka 62, in zgoraj v točki 22 navedena sodba Diputación Foral de Guipúzcoa in drugi proti Komisiji, točka 64).
131 Prvo trditev tega tožbenega razloga v zvezi s tem, da se davčni prihodki niso znižali, je treba zavrniti kot neutemeljeno.
2. Druga trditev v zvezi s tem, da se konkurenca ni izkrivljala, da ni bilo učinka na trgovino v Skupnosti in da odločbe niso bile obrazložene
a) Trditve strank
132 Prvič, Confebask trdi, da obrazložitev izpodbijanih odločb – v delu, ki se nanaša na vpliv na trgovino in na izkrivljanje konkurence – z vidika člena 235 ES ni zadostna, ter se med drugim sklicuje na sodbo Italija in Sardegna Lines proti Komisiji, točka 113 zgoraj (točka 66). Teža posledic, izhajajočih iz izpodbijanih odločb, naj bi zahtevala še posebej strogo obrazložitev. Po mnenju Confebaska Komisija napačno ugotavlja, da davčni dobropisi povzročajo izkrivljanje trgovine, ker njihovi upravičenci lahko sodelujejo v trgovini znotraj Skupnosti, ne da bi glede tega morali posredovati kakršne koli natančne podatke. Predstavila naj bi le splošne podatke o izvozu in o odvisnosti gospodarstva baskovske dežele od zunanjih trgov, ne da bi predstavila raziskavo trga v gospodarskem sektorju, ki naj bi bil v manj ugodnem položaju.
133 Drugič, Confebask v vsakem primeru prereka utemeljenost presoje Komisije glede vpliva na trgovino. Trdi, da tudi če skupna davčna obremenitev, odvisno od primera, lahko vpliva na strategijo podjetij, to ne velja pri preprostih začasnih spodbudah, ki ne pomenijo bistvenega elementa v konkurenčnosti podjetij. Bilo bi torej neustrezno meniti, da so podjetja ali sektorji, ki imajo koristi od davčnih olajšav, bolj konkurenčni. Še več, davčne spodbude, ki so jih sprejeli baskovski organi, naj bi imele le majhen učinek. Te raziskave naj bi poleg tega dokazovale, da naj bi bila davčna obremenitev v španski deželi Baskiji večja kot v preostalem delu Kraljevine Španije. Zato naj kritizirani davčni dobropisi sami po sebi ne bi mogli vplivati na trgovino znotraj Skupnosti. Poleg tega naj bi davčna obremenitev ne bila edini element, ki vpliva na poslovno prakso podjetij. Upoštevati bi bilo treba tudi elemente, kot so trgovinska zakonodaja, delovna zakonodaja in zakonodaja o socialni varnosti. Ti elementi naj bi imeli veliko večji učinek, kot je tisti, ki ga Komisija pripisuje obravnavanim davčnim dobropisom, in Komisija naj ne bi dokazala, kako naj bi se obravnavane določbe kakor koli razlikovale od davčnih zakonodaj držav članic.
134 Komisija prereka utemeljenost te trditve.
b) Presoja Sodišča prve stopnje
135 V skladu s členom 87(1) ES so državne pomoči, ki „prizadenejo trgovino med državami članicami“ in ki „izkrivljajo ali bi lahko izkrivljale konkurenco“, nezdružljive s skupnim trgom.
136 V zvezi z dolžnostjo obrazložitve iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora biti obrazložitev prilagojena vrsti obravnavanega akta ter mora jasno in nedvoumno odražati razloge institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko stranke seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da pristojno sodišče izvrši nadzor. Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti vsebino zadevnega akta, lastnosti podanih razlogov in interesa za pojasnilo, ki ga imajo lahko naslovniki ali druge osebe, ki jih ukrep neposredno in posamično zadeva (sodba Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytravalu in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, str. I‑1719, točka 63, in zgoraj v točki 113 navedena sodba Italija in Sardegna Lines proti Komisiji, točka 65).
137 V tem primeru iz točke 57 Odločbe 2002/820 in točke 65 odločb 2003/27 in 2002/894 izhaja, da se je Komisija oprla na poročila, ki jih je objavil statistični urad baskovske vlade, in ugotovila, „da naj bi bilo baskovsko gospodarstvo navzven odprto gospodarstvo, z močno težnjo k izvozu proizvodov“ in da „iz teh značilnosti baskovskega gospodarstva izhaja, da naj bi podjetja, ki so bila upravičena do pomoči, opravljala gospodarske dejavnosti, ki so lahko predmet trgovine med državami članicami“. Na podlagi tega je sklenila, da naj bi v teh okoliščinah obravnavane pomoči okrepile položaj podjetij, ki so bila upravičena do njih, v primerjavi z drugimi, njim konkurenčnimi podjetji v trgovini znotraj Skupnosti, kar naj bi vplivalo tudi na to trgovino. Dodala je, da „se je donosnost podjetij, ki so bila upravičena do pomoči, izboljšala zaradi izboljšanja njihovega neto poslovnega izida (dobiček po davku)“ in da „[so] tako lahko konkurirala podjetjem, ki niso upravičena do 45-odstotnih davčnih dobropisov, bodisi zato, ker niso investirala, bodisi zato, ker njihove naložbe po uveljavitvi zadevnih 45-odstotnih davčnih dobropisov niso presegle meje 2,5 milijarde ESP“.
138 Iz te obrazložitve jasno in nedvoumno izhaja sklepanje Komisije glede učinkov davčnih dobropisov na trgovino in na konkurenco. Zainteresiranim omogoča, da se seznanijo z utemeljitvijo sprejetih ukrepov in Sodišču prve stopnje, da izvaja nadzor.
139 Izpodbijane odločbe se v tem pogledu razlikujejo od tistih, ki jih je Sodišče razveljavilo v sodbi Italija in Sardegna Lines proti Komisiji, točka 113 zgoraj, na katere se je skliceval Confebask. Kot je bilo namreč ugotovljeno v točki 67 te sodbe, se je Komisija zato, da je ugotovila izkrivljanje konkurence, zadovoljila s preprosto potrditvijo, da je bila pomoč selektivna in zagotovljena le ladijskemu sektorju na Sardiniji (Italija). Vendar, kot izhaja iz prej navedenega, to za izpodbijane odločbe ne velja.
140 Poleg tega Komisiji ni mogoče očitati, da ni predstavila raziskave o gospodarskem sektorju, ki naj bi bil kaznovan, saj naj bi bila obravnavana davčna pravila medsektorska, poleg tega pa naj španski organi ne bi izpolnili zahteve o posredovanju podatkov, navedene v odločbah o začetku formalnega postopka preiskave, na podlagi katerih so bile sprejete izpodbijane odločbe.
141 Zato je, upoštevajoč okoliščine tega primera, treba šteti, da izpodbijane odločbe vsebujejo dovolj razlogov, na podlagi katerih Komisija lahko šteje, da so obravnavani ukrepi izkrivljali ali bi lahko izkrivljali konkurenco in vplivali na trgovino znotraj Skupnosti. Izpodbijane odločbe v zvezi s tem torej izpolnjujejo zahteve iz člena 253 ES.
142 Glede utemeljenosti presoje Komisije je treba spomniti, da je, kadar finančna pomoč države ali pomoč v obliki državnih sredstev okrepi položaj enega podjetja v razmerju do drugih konkurenčnih podjetij v trgovini znotraj Skupnosti, treba šteti, da pomoč vpliva na ta podjetja, čeprav podjetja, ki so upravičena do pomoči, ne sodelujejo v izvozu (glej sodbo Sodišča z dne 17. junija 1999 v zadevi Belgija proti Komisiji, C‑75/97, Recueil, str. I‑3671, točka 47, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 23. novembra 2006 v zadevi Ter Lembeek proti Komisiji, T‑217/02, ZOdl., str. II‑4483, točka 181 in navedena sodna praksa). Poleg tega Komisija ni dolžna ugotavljati dejanskega vpliva tega ukrepa na trgovino med državami članicami niti dejanskega izkrivljanja konkurence, ampak mora le preučiti, ali ta pomoč lahko vpliva na to trgovino in izkrivlja konkurenco (sodba Sodišča z dne 29. aprila 2004 v zadevi Italija proti Komisiji, C‑372/97, Recueil, str. I‑3679, točka 44).
143 Poleg tega Komisija v primeru sheme pomoči lahko preuči le splošne značilnosti obravnavane sheme in ni dolžna obravnavati vsakega posameznega primera uporabe (sodba Sodišča z dne 15. decembra 2005 v zadevi Italija proti Komisiji, C‑66/02, ZOdl., str. I‑10901, točka 91; glej v tem smislu zgoraj v točki 22 navedeno sodbo Diputación Foral de Guipúzcoa in drugi proti Komisiji, točka 68). V primeru, kakršen je predloženi, ko obravnavane davčne ureditve niso bile priglašene, ni nujno, da obrazložitev Komisije vsebuje ažurirano presojo učinkov ureditev na konkurenco in vpliv na trgovino med državami članicami (sodba z dne 17. junija 1999 v zadevi Belgija proti Komisiji, točka 142 zgoraj, točka 48).
144 Glede pogoja o vplivu na trgovino v obravnavani zadevi iz značilnosti baskovskega gospodarstva – kot je Komisija poudarila v izpodbijanih odločbah (točka 57 Odločbe 2002/820; točka 65 odločb 2003/27 in 2002/894) – izhaja, da podjetja, ki so upravičena do pomoči, opravljajo dejavnosti, ki so lahko predmet trgovine med državami članicami.
145 V teh okoliščinah lahko obravnavane davčne olajšave vplivajo na trgovino med državami članicami.
146 Glede pogoja v zvezi z izkrivljanjem konkurence je treba navesti, da davčni dobropisi s tem, da znižujejo breme podjetij, ki so upravičena do njih, izboljšujejo konkurenčni položaj teh upravičenih podjetij v primerjavi s konkurenčnimi podjetji, ki niso upravičena do teh olajšav. Zato je konkurenca izkrivljena oziroma obstaja vsaj verjetnost takega izkrivljanja.
147 Posledično je Komisija v tem primeru pravilno ugotovila, da so obravnavani davčni dobropisi lahko vplivali na trgovino med državami članicami in izkrivljali ali bi lahko izkrivljali konkurenco.
148 Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti z dejstvom, da so te davčne olajšave začasne, da naj bi bil njihov učinek majhen in nedoločljiv ali da niso edini element, ki ga je treba upoštevati. Sodna praksa namreč zahteva le, da naj bi bili izkrivljanje konkurence ali možnost izkrivljanja ter vpliv na trgovino znotraj Skupnosti pomembni ali bistveni (sodba Sodišča prve stopnje z dne 29. septembra 2000 v zadevi CETM proti Komisiji, T‑55/99, Recueil, str. II‑3207, točka 94).
149 Ker na ravni Skupnosti opredelitev državne pomoči ni harmonizirana, tudi trditev, ki izhaja iz razlik med davčnimi zakonodajami držav članic, pri tej opredelitvi ni upoštevna.
150 Iz tega sledi, da je treba tudi drugo trditev tega tožbenega razloga v zvezi z izkrivljanjem konkurence in vplivom na trgovino znotraj Skupnosti ter nezadostno obrazložitvijo izpodbijanih odločb v zvezi s tem zavrniti kot neutemeljeno.
3. Tretja trditev v zvezi s splošnim značajem davčnih ukrepov
a) Trditve strank
151 Confebask prereka presojo Komisije, da naj bi obravnavane določbe podeljevale selektivno prednost. Poudarja, da gre za splošne davčne zakonodaje, ki veljajo za vsa podjetja, ki so upravičena do njih. Enako naj tudi sporne Normas Forales ne bi vsebovale nobene regionalne posebnosti, saj naj bi se uporabljale za vsa podjetja s sedežem na območju zgodovinskih ozemelj Arabe, Biskaje in Gipuzkoe, njihov namen pa naj bi bil le podpiranje pomembnih naložb. V zvezi s tem Confebask meni, da je bila Komisija nedosledna, ker je v izpodbijanih odločbah izpustila element v zvezi z regionalnimi posebnostmi ukrepa, ki ga je navedla v odločbah o začetku formalnega postopka preiskave.
152 Confebask trdi, da merilo najmanjšega zneska naložbe, ki ga je v tem primeru uporabila Komisija, ne ustreza merilom, uporabljenih v preteklosti, in ni omenjeno v obvestilu iz leta 1998 o davčnih olajšavah za podjetja (glej točko 7 zgoraj), v skladu s katerim se davčnih ukrepov ne sme opredeliti kot državne pomoči le zato, ker se bolj nanašajo na določena podjetja in sektorje kot na druge (obvestilo iz leta 1998 o davčnih olajšavah za podjetja, točka 14).
153 Confebask se prav tako sklicuje na XXVIII. poročilo o politiki konkurence (točka 207), ki ga je izdala Komisija, v skladu s katerim je med davčnimi ukrepi „primer, v katerem so upravičenci določena podjetja ali določene panoge […] treba razlikovati od primera, v katerem imajo obravnavani ukrepi medsektorske učinke, njihov namen pa je podpirati celotno gospodarstvo[;] v tem drugem položaju ukrep ne pomeni državne pomoči v smislu člena 87(1) ES, ampak pomeni splošni ukrep“.
154 Confebask dodaja, da davčne ureditve pogosto vsebujejo kvantitativna merila in da bi uporaba takega merila za ugotavljanje selektivnosti davčnih ukrepov praktično vse davčne določbe držav članic podredila preučitvi glede državnih pomoči. Po njegovem mnenju naj bi nadzor presegal okvire tega, kar določa Pogodba.
155 Poleg tega Confebask trdi, da so obravnavani ukrepi splošni, saj naj Diputationes Forales ne bi imele nobene diskrecijske pravice. Po njegovem mnenju naj bi bili davčni dobropisi dodeljeni samodejno, organi pa naj bi le preverjali, ali davčni zavezanci izpolnjujejo pogoje za to, da so upravičeni do njih. Dodaja, da španski pravni red prepoveduje diskrecijsko pravico državne uprave. Poleg tega Confebask trdi, da obravnavane določbe s tem, da določajo, da organi z odločbo, s katero so določeni roki in omejitve davčnih dobropisov, določajo znesek naložbe, ustvarjajo „mehanizem za upravljanje“, ki omogoča preverjanje, ali so zahtevani pogoji izpolnjeni, ne da bi Diputaciones podeljeval diskrecijsko pravico.
156 Nazadnje, Confebask ugotavlja, da splošno pravilo ustvarja državno pomoč le, če „oblikuje zakonodajni okvir, ki omogoča, da se [jo] dodeli brez naknadnih formalnosti; to pomeni, da ne obstaja nikakršna diskrecijska pravica“. Nasprotno, če bi se lahko sklepalo, kot meni Komisija, da so bile sporne Normas Forales le splošni pooblastitveni ukrepi, jih ne bi bilo mogoče opredeliti kot državne pomoči. Izpodbijane odločbe naj bi v vsakem primeru „brez vsebine“.
157 Komisija, ki jo podpira Comunidad autónoma de La Rioja, izpodbija to trditev.
b) Presoja Sodišča prve stopnje
158 Spomniti je treba, da posebnost državnega ukrepa, to je njegova selektivnost, pomeni eno od značilnosti pojma državne pomoči v smislu člena 87(1) ES. Zato je treba preučiti, ali obravnavani ukrep pomeni olajšave, ki koristijo izključno določenim podjetjem ali določenim področjem dejavnosti (zgoraj v točki 148 navedena sodba CETM proti Komisiji, točka 39; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 17. junija 1999 v zadevi Belgija proti Komisiji, točka 142 zgoraj, točka 26).
159 V tem primeru je Komisija v izpodbijanih odločbah selektivnost zadevnih določb utemeljila z najmanjšim zneskom naložbe (2,5 milijarde ESP), ki uporabnost davčnih dobropisov omejuje le na podjetja, ki lahko izvršijo te naložbe, in, podredno, z diskrecijsko pravico davčnih organov (točki 60 in 61 Odločbe 2002/820; točki 68 in 69 odločb 2003/27 in 2002/894; glej točko 28 zgoraj).
160 Najprej je treba ugotoviti, da naj se Confebask pri ugotovitvi selektivnosti zadevnih ukrepov ne bi mogel sklicevati na nedoslednost izpodbijanih odločb na podlagi dejstva, da naj bi Komisija zanemarila regionalne posebnosti zadevnih ukrepov, ki naj bi bile zatrjevane v odločbah o formalnem začetku preiskave. Te odločbe namreč niso temeljile na regionalnih posebnostih obravnavanih ureditev zato je ta trditev posledica napačne razlage teh odločb (glej točko 22 zgoraj in zgoraj v točki 22 navedeno sodbo Diputación Foral de Guipúzcoa in drugi proti Komisiji, točke 19, 20 in 56).
161 Poleg tega iz izpodbijanih odločb izhaja (točka 60 Odločbe 2002/820; točka 68 odločb 2003/27 in 2002/894), da so le podjetja, ki so izvedla naložbe, ki so presegle prag 2,5 milijarde ESP, in to po 1. januarju 1995 (Odločba 2002/820) ter po 1. januarju 1997 (odločbi 2003/27 in 2002/894), lahko upravičenci zadevnih 45-odstotnih davčnih dobropisov. Vsa druga podjetja, tudi če vlagajo, vendar ne presežejo zgoraj navedenega praga, ne morejo imeti koristi od zadevnih olajšav.
162 Ugotoviti je treba, da so baskovski organi s tem, da so uporabo davčnih dobropisov omejili na naložbe v osnovna sredstva, ki presegajo 2,5 milijarde ESP, sporne davčne olajšave pridržali podjetjem, ki imajo dovolj finančnih sredstev. Komisija je torej lahko pravilno ugotovila, da so se davčni dobropisi, določeni v zadevnih Normas Forales, lahko selektivno uporabili za „določena podjetja“ v smislu člena 87(1) ES (zgoraj v točki 43 navedeni sodbi Demesa, točka 157, in Ramondín, točka 39).
163 Poleg tega na podlagi dejstva, da davčne ureditve pogosto vsebujejo količinska merila, ni mogoče sklepati, da naj bi se obravnavane določbe v tem primeru, s tem da uvajajo davčne olajšave, ki dajejo prednost podjetjem, ki imajo dovolj finančnih sredstev, izognile uporabi člena 87(1) ES (glej v tem smislu zgoraj v točki 43 navedeno sodbo Ramondín, točka 40).
164 Na podlagi trditev v zvezi z obvestilom iz leta 1998 o davčnih ugodnostih za podjetja ni mogoče sklepati na splošni značaj obravnavanih ukrepov. To obvestilo namreč določa, da splošni ukrepi ne pomenijo državnih pomoči, čeprav imajo določena podjetja ali določena področja več koristi kot druga. Vendar v tem primeru obravnavani ukrepi niso splošni, ker, kot je bilo prej ugotovljeno (glej točko 162 zgoraj), so od njih lahko imela koristi le določena podjetja.
165 Poleg tega obravnavane ureditve v tem primeru, čeprav imajo medsektorski značaj, olajšave pridržujejo določenim podjetjem, za katera veljajo baskovske davčne ureditve. Zato torej ni mogoče šteti, da dajejo prednost celotnemu gospodarstvu, kot ga pričakuje Komisija v svojem XXVIII. poročilu o politiki konkurence, na katero se sklicuje Confebask (glej točko 153 zgoraj), in se zaradi tega ne morejo izogniti opredelitvi kot selektivni ukrepi.
166 Iz prej navedenega sledi, da obravnavani davčni dobropisi pomenijo selektivno prednost, dodeljeno določenim podjetjem, v smislu člena 87(1) ES.
167 Taka ugotovitev sama po sebi zadošča za dokazilo, da obravnavani davčni dobropisi izpolnjujejo pogoj posebnosti, ki pomeni eno izmed značilnosti pojma državna pomoč. Poleg tega je treba preučiti tudi, ali selektivnost obravnavanih ukrepov prav tako izhaja iz diskrecijske pravice državnih organov pri izvajanju teh ukrepov ali ne (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 15. julija 2004 v zadevi Španija proti Komisiji, C‑501/00, ZOdl., str. I‑6717, točki 120 in 121, in zgoraj v točki 43 navedeno sodbo Demesa, točka 160) in zlasti ali je merilo diskrecijske pravice državnih organov v tem primeru podredno uporabila Komisija (točka 61 Odločbe 2002/820; točka 69 odločb 2003/27 in 2002/894).
168 V vsakem primeru je glede vprašanja, ali imajo Diputaciones Forales v tem primeru diskrecijsko pravico, treba spomniti, da je Sodišče prve stopnje v sodbah Demesa, točka 43 zgoraj (točke od 150 do 154) in Ramondin (točka 43 zgoraj (točke od 32 do 35) že zavrnilo trditve Confebaska v zvezi s 45-odstotnimi davčnimi dobropisi, določenimi s šesto dodatno določbo k Normi Foral št. 22/1994 de Álava. Sodišče prve stopnje je tako menilo, da te določbe organom podeljujejo diskrecijsko pravico, ki jim glede na značilnosti naložbenih projektov, podvrženih njihovi presoji, med drugim omogoča, da spremenijo znesek ali pogoje za dodelitev obravnavanih davčnih olajšav.
169 S spremembami šeste dodatne določbe k Normi Foral št. 22/1994 de Álava, ki je bila obravnavana v sodbah Demesa in Ramondin, točka 43 zgoraj, in sicer za leti 1998 in 1999 (glej točko 13 zgoraj), je vnesen pojem „naložbenega procesa“, kamor se lahko uvrsti naložbe, ki „imajo, ker so izvedene v fazi priprave projekta, ki je osnova naložb, nujno in neposredno zvezo s tem procesom“. Vendar je treba ugotoviti, da ti pojmi niso opredeljeni tako, da bi organi v zvezi s tem imeli diskrecijsko pravico.
170 Glede davčnih dobropisov, uporabnih na zgodovinskih ozemljih Biskaje in Gipuzkoe, iz zadevnih določb izhaja (glej točko 15 zgoraj), da so Diputaciones Forales imele diskrecijsko pravico, še zlasti glede zneska, do katerega se 45-odstotni davčni dobropis lahko uporablja, glede trajanja naložbenega procesa in glede obsega pojma naložbe, upravičene do davčnega dobropisa. Poleg tega – kot je ugotovila Komisija, ne da bi bila njena ugotovitev prerekana (točka 69 odločb 2003/27 in 2002/894) – pojma „naložbeni proces“ in „faza priprave naložbe“ nista opredeljena tako, da bi Komisija lahko pravilno sklenila, da so regionalni organi glede tega imeli diskrecijsko pravico.
171 Nazadnje, kot je v pisanjih poudarila Komisija, za zavrnitev opredelitve splošnega ukrepa ni treba preučiti, ali je ravnanje organov arbitrarno. Zadošča ugotoviti, kot je bilo to storjeno v tem primeru, da navedeni organi imajo diskrecijsko pravico (zgoraj v točki 43 navedena sodba Demesa, točka 154).
172 Trditev, da je obravnavane ukrepe, če je organom priznana diskrecijska pravica, treba šteti za preprosta pooblastila in jih zato ni treba prijaviti, je treba prav tako zavrniti. Sporne določbe namreč natančno določajo pogoje za dodelitev davčnih dobropisov in zato jih je Komisija torej pravilno štela za sheme pomoči, ki jih je treba prijaviti.
173 Iz prej navedenega izhaja, da obravnavani ukrepi pomenijo selektivne ukrepe.
4. Četrta trditev v zvezi z upravičenostjo davčnih ukrepov z njihovo splošno naravo in sistematiko davčnega sistema
a) Trditve strank
174 Confebask trdi, da zgodovinska ozemlja Arabe, Biskaje in Gipuzkoe samostojno odločajo o svojih davčnih ureditvah glede na gospodarsko politiko, ki so jo sprejeli demokratično izvoljeni organi, ki jih predstavljajo. Obravnavane davčne določbe naj bi torej pomenile instrument gospodarske politike in gospodarske organizacije, ki izhaja iz politične in gospodarske izbire države, ki ne more biti predmet nadzora na ravni Skupnosti.
175 Confebask poleg tega poudarja, da imajo sporne davčne določbe objektiven in horizontalen značaj ter koristen učinek na zaposlovanje in investiranje, kar je v skladu z naravo in sistematiko obravnavanih davčnih ureditev.
176 Nazadnje, uvajanje davčnih olajšav glede na določene najmanjše zneske investiranja naj bi izpolnjevalo cilj obravnavanih določb. Ta cilj naj bi bil prejemanje prihodkov od dejavnosti podjetij, pri čemer naj bi se poskrbelo za promocijo njihovega napredka s ciljem, da se ohrani njihova sposobnost plačila davka. Iz tega vidika naj bi bilo logično, da sporni davčni ukrepi majhnih naložb ne izenačujejo z velikimi naložbami.
177 Komisija, ki jo podpira Comunidad autónoma de La Rioja, to trditev prereka kot neutemeljeno.
b) Presoja Sodišča prve stopnje
178 Najprej je treba navesti, da dejstvo, da so zgodovinska ozemlja imela davčno avtonomijo, ki jim jo priznava in varuje španska ustava, teh ne oprošča tega, da morajo spoštovati določbe Pogodbe, ki urejajo državne pomoči. V zvezi s tem se člen 87(1) ES, ko navaja pomoči, ki jih dodeljuje „država ali ki so podeljene s pomočjo državnih sredstev, ne glede na obliko“, nanaša na vse finančne pomoči, dodeljene s pomočjo javnih sredstev. Iz tega sledi, da ukrepi, ki jih sprejmejo notranje državne enote (decentralizirane, zvezne, regionalne in druge) držav članic, ne glede na njihov pravni položaj in njihove naslovnike, enako kot ukrepi, ki jih sprejmejo zvezni ali centralni organi, spadajo na področje uporabe člena 87(1) ES, če so pogoji, določeni v tej določbi, izpolnjeni (sodba Sodišča z dne 14. oktobra 1987 v zadevi Nemčija proti Komisiji, 248/84, Recueil, str. 4013, točka 17, in zgoraj v točki 43 navedena sodba Ramondín, točka 57).
179 Dalje, spomniti je treba, da upravičenje obravnavanih ukrepov z „naravo in sistematiko sistema“ napotuje na koherentnost specifičnega davčnega ukrepa z notranjo logiko obravnavanega davčnega sistema (glej v tem smislu sodbo z dne 17. junija 1999 v zadevi Belgija proti Komisiji, točka 142 zgoraj, točka 39). Tako se specifični davčni ukrep, ki je upravičen z notranjo logiko davčnega sistema – kakršna je progresivnost davka, upravičena z redistributivno logiko takega davka – izogne uporabi člena 87(1) ES (zgoraj v točki 43 navedena sodba Demesa, točka 164).
180 V tem primeru Confebask trdi, da obravnavani davčni ukrepi temeljijo na objektivnih merilih in so horizontalni. Vendar, kot je bilo že ugotovljeno zgoraj (glej točke od 158 do 166 zgoraj), so obravnavani ukrepi selektivni in na podlagi teh trditev ni mogoče zaključiti, da pomenijo ukrepe, upravičljive z notranjo logiko zadevnega davčnega sistema
181 Confebask dalje trdi, da naj bi uvedba najmanjšega zneska naložb ustrezala cilju obravnavanih določb, to je spodbujanju naložb na treh zgodovinskih ozemljih in ohranjevanju sposobnosti podjetij, da plačujejo davek.
182 Vendar dejstvo, da so koristi pomoči pridržane za omejeno kategorijo podjetij, ne odraža splošne volje za spodbujanje naložb.
183 Še več, s tem ko je Confebask to storil, se je zadovoljil s sklicevanjem na splošne cilje gospodarske politike, ki so zunaj obravnavanega davčnega sistema.
184 Vendar cilj, ki ga uresničujejo obravnavani ukrepi, tem ne more omogočiti, da se izognejo opredelitvi državne pomoči v smislu člena 87(1) ES. Če bi se namreč sledilo tej hipotezi, bi državnim organom zadoščalo, da se sklicujejo na zakonitost ciljev, doseženo s sprejetjem ukrepa pomoči, tako da bi se ta ukrep lahko štelo za splošni ukrep, ki se izogne uporabi člena 87(1) ES. Vendar ta določba ne razlikuje med posledicami in cilji državnih intervencij, ampak jih opredeljuje glede na njihove učinke (sodba Sodišča z dne 26. septembra 1996 v zadevi Francija proti Komisiji, C‑241/94, Recueil, str. I‑4551, točka 20, in zgoraj v točki 148 navedena sodba CETM proti Komisiji, točka 53).
185 Zato obravnavanih posebnih davčnih ukrepov ni mogoče upravičiti z naravo in sistematiko davčnega sistema, ki ga je upoštevala Komisija.
186 Zato je Komisija v izpodbijanih odločbah pravilno štela, da so davčni dobropisi v višini 45 odstotkov zneska naložb državna pomoč v smislu člena 87(1) ES.
5. Ugovor v zvezi z neuporabnostjo člena 87 ES za zadevne ukrepe
187 Confebask je v odgovoru z dne 3. februarja 2005 na vprašanja, ki jih je postavilo Sodišče prve stopnje v zadevah T-265/01, T-266/01 in T-270/01 (glej točko 47 zgoraj), navedel, da so tožeče stranke v zadevah, v katerih so bile izdane sodbe Sodišča z dne 11. novembra 2004 v združenih zadevah Demesa in Territorio Histórico de Álava proti Komisiji ter Ramondín in drugi proti Komisiji, točka 45 zgoraj, zatrjevale, da naj bi bil davčni ukrep, sprejet pred sprejetjem resolucije Sveta in predstavnikov držav članic na zasedanju Sveta z dne 1. decembra 1997 o kodeksu ravnanja na področju obdavčitve podjetij (UL 1998, C 2, str. 2) in po obvestilu iz leta 1998 o davčnih ugodnostih za podjetja, izključen iz nadzora državnih pomoči. Confebask navaja, da se pridružuje temu ugovoru, ki ga je Sodišče zavrnilo kot novega in zato nedopustnega.
188 Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tak ugovor, vložen v okviru odgovora na vprašanja Sodišča prve stopnje, treba razglasiti za nedopusten v smislu člena 48(2), prvi pododstavek Poslovnika. Pomeni namreč nov razlog, naveden v postopku, ne da bi temeljil na pravnih in dejanskih elementih, ki so se navedenih v postopku.
189 Res je, da je treba razlog, ki je ponovitev razloga, ki je bil – neposredno ali implicitno – predhodno naveden v tožbi, s katero se je začel postopek, šteti za dopusten (sodbi Sodišča z dne 19. maja 1983 v zadevi Verros proti Parlamentu, 306/81, Recueil, str. 1755, točka 9, in z dne 22. novembra 2001 v zadevi Nizozemska proti Svetu, C‑301/97, Recueil, str. I‑8853, točka 169).
190 Vendar je treba – tudi ob predpostavki, da bi se ugovor v zvezi z neuporabnostjo člena 87 ES za zadevne ukrepe, lahko štelo za ponovitev tožbenega razloga, temelječega na neobstoju državne pomoči v smislu člena 87 ES, preučenega v točkah od 120 do 186 zgoraj – ugotoviti, da ga je v vsakem primeru treba zavrniti kot nedopusten.
191 Opozoriti je namreč treba, da mora v skladu s členom 44(1)(c) Poslovnika Sodišča prve stopnje tožbeni zahtevek vsebovati zlasti predmet spora in povzetek zatrjevanih tožbenih razlogov. V skladu z ustaljeno sodno prakso morajo biti te navedbe dovolj jasne in natančne, da lahko tožena stranka pripravi obrambo in da lahko Sodišče prve stopnje o tožbi v takem primeru po potrebi presodi tudi brez dodatnih podatkov. Da bi se zagotovila pravna varnost in dobro delovanje sodnega organa, morajo biti zato, da bi bila tožba dopustna, bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih temelji, najmanj povzeti, vendar morajo biti pregledno in razumljivo razvidni iz samega besedila tožbe (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 27. februarja 1997 v zadevi FFSA in drugi proti Komisiji, T‑106/95, Recueil, str. II‑229, točka 124; zgoraj v točki 95 navedeni sklep Asia Motor France in drugi proti Komisiji, točka 49, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 19. julija 2007 v zadevi FG Marine proti Komisiji, T‑360/04, neobjavljena v ZOdl., točka 33 in navedena sodna praksa).
192 Vendar v tem primeru navedeni ugovor ni razložen. Confebask se namreč omejuje na to, da se pridružuje trditvam, ki so jih glede tega pred Sodiščem predstavile tožeče stranke v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi Demesa in Ramondin, točka 45 zgoraj.
193 Zato je treba ugovor v zvezi z neuporabnostjo člena 87 ES za obravnavane ukrepe zavreči kot nedopusten.
194 Posledično je treba tožbeni razlog v zvezi z neobstojem državne pomoči zavrniti v celoti.
B – Tožbeni razlog v zvezi z domnevno združljivostjo Normas Forales s skupnim trgom (zadeve T‑265/01, T‑266/01 in T‑270/01)
1. Trditve strank
195 Confebask najprej trdi, da Komisija v izpodbijanih odločbah meni, da so sporne določbe nezdružljive s skupnim trgom, ker ne upoštevajo izrecno določb Skupnosti, ki urejajo sektorske, regionalne in druge pomoči. Confebask iz tega izpeljuje, da morajo, zato da bi bile spoštovane določbe Skupnosti o sektorskih pomočeh, državna pravila, ki uravnavajo davčno breme, natančno določiti podjetja, za katera ne veljajo, saj so sicer nezdružljiva s skupnim trgom. Confebask zatrjuje, da davčno pravo ne more vsebovati takih navedb. Meni, da bi Komisija tudi ob neobstoju takih pravil v vsakem primeru morala konkretno razložiti, zakaj so pomoči nezdružljive s skupnim trgom.
196 Drugič, Confebask očita Komisiji, da je o nezdružljivosti Normas Forales s Smernicami iz leta 1998 (glej točko 8 zgoraj) odločila na podlagi striktno formalne in abstraktne preiskave, ne da bi opravila konkretno preiskavo, medtem ko naj te smernice ne bi imele obveznega pravnega učinka in se nezdružljivosti pomoči ne bi moglo utemeljiti brez poglobljene analize.
197 Komisija, ki jo podpira Comunidad autónoma de La Rioja, predlaga, naj se tožbeni razlog zavrne kot neutemeljen.
2. Presoja Sodišča prve stopnje
198 Opozoriti je treba, da ima Komisija na področju člena 87(3) ES široko diskrecijsko pravico (sodbi Sodišča z dne 21. marca 1990 v zadevi Belgija proti Komisiji, C‑142/87, Recueil, str. I‑959, točka 56, in z dne 11. julija 1996 v zadevi SFEI in drugi, C‑39/94, Recueil, str. I‑3547, točka 36; sodba Sodišča prve stopnje z dne 8. julija 2004 v zadevi Technische Glaswerke Ilmenau proti Komisiji, T‑198/01, ZOdl., str. II‑2717, točka 148). Nadzor sodišča Skupnosti se mora omejiti na presojo, ali so bila spoštovana pravila postopka in obveznost obrazložitve, ali so bila dejstva, na katera se opira izpodbijana odločba, točno ugotovljena, ali je bilo kršeno pooblastilo za odločanje po prostem preudarku pri presoji teh dejstev in so bila zlorabljena pooblastila. Sodišče Skupnosti ne sme nadomestiti presoje Komisije s svojo gospodarsko presojo (glej zgoraj navedeno sodbo Technische Glaswerke Ilmenau proti Komisiji, točka 148 in navedena sodna praksa).
199 Pri shemah pomoči se Komisija lahko omeji na obravnavo splošnih značilnosti obravnavane ureditve, ne da bi morala preučiti vsak posamezni primer uporabe (sodba z dne 15. decembra 2005 v zadevi Italija proti Komisiji, točka 143 zgoraj, točka 91; glej v tem smislu zgoraj v točki 22 navedeno sodbo Diputación Foral de Guipúzcoa in drugi proti Komisiji, točka 22 zgoraj, točka 68).
200 Poudariti je treba, da je Confebask v zvezi s kršitvijo člena 87(3) ES Komisiji očital predvsem, da ni zadostno obrazložila izpodbijanih odločb.
201 Iz izpodbijanih odločb izhaja (točke od 77 do 93 Odločbe 2002/820; točke od 84 do 99 odločb 2003/27 in 2002/894), da je Komisija združljivost obravnavanih shem pomoči presodila glede na izjeme, določene v členu 87(3) ES in glede na pravila Skupnosti, uporabna za regionalne sisteme pomoči (točke 77, 78 in 86 Odločbe 2002/820; točke 84, 85 in 92 odločb 2003/27 in 2002/894, ki se sklicujejo na obvestilo Komisije o metodi uporabe člena 87(3)(a) in (c) za regionalne pomoči (UL 1998, C 212, str.2) in na Smernice iz leta 1998 (glej točko 8, zgoraj)), za pomoči za naložbe (točke 82, 89 in 92 Odločbe 2002/820 in točke 88, 95 in 98 odločb 2003/27 in 2002/894, ki se sklicujejo na Prvo resolucijo Sveta z dne 20. oktobra 1971, predstavnikov vlad držav članic na zasedanju Sveta o splošnih sistemih regionalnih pomoči (UL, C 111, str. 1), na obvestilo Komisije o sistemih regionalnih pomoči (UL 1979, C 31, str. 9) in na obvestilo Komisije o večsektorskem okviru regionalnih pomoči za večje naložbene projekte (UL 1998, C 107, str. 7)), za pomoči za mala in srednja podjetja (MSP) (točki 81 in 88 Odločbe 2002/820, točki 87 in 94 odločb 2003/27 in 2002/894, ki se sklicujejo na obvestilo Komisije o skupnostnem okviru pomoči za MSP (UL 1992, C 213, str. 2)) in za pomoči za podjetja v težavah (točka 93 Odločbe 2002/820 in točka 99 odločb 203/27 in 2002/894, ki se sklicujeta na smernice Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (UL 1994, C 368, str. 12), spremenjenimi s Smernicami iz leta 1998 (UL, C 288, str. 2)).
202 Komisija je najprej navedla, da bi davčni dobropisi lahko vsaj delno izpolnjevali pogoje, določene v Smernicah iz leta 1998, ker naj bi po eni strani imeli za osnovo stroške naložbe in ker naj bi po drugi strani znašali do 45 odstotkov naložbe (glej točko 77 Odločbe 2002/820 in točko 84 odločb 2003/27 in 2002/894). Nato je navedla, da zanje regionalne izjeme, določene v členu 87(3) ES, ne bi mogle veljati. Komisija je namreč navedla, da zgodovinska ozemlja Arabe, Biskaje in Gipuzkoe niso bila upravičena do izjem, določenih v členu 87(3)(a) ES, ker so imela previsok bruto domači proizvod na prebivalca (glej točko 78 Odločbe 2002/820 in točko 85 odločb 2003/27 in 2002/894). Dodala je, da naj se davčnih dobropisov ne bi moglo več odobriti na podlagi člena 87(3)(c) ES, ker naj bi njihov obseg presegel višino, določeno v shemah regionalnih pomoči (točka 79 Odločbe 2002/820 in točka 86 odločb 2003/27 in 2002/894). Komisija je prav tako menila, da bi ti dobropisi lahko veljali za naložbe za zamenjavo in za stroške, povezane z „naložbenim procesom“ ali z „naložbami v fazi priprave“. Vendar je Komisija menila, da zaradi neobstoja natančne opredelitve teh pojmov ni mogoče izključiti, da bi predmet teh pomoči ob uporabi pravil Skupnosti v zvezi s tem lahko vključeval stroške naložbe (točka 82 Odločbe 2002/820 in točka 88 odločb 2003/27 in 2002/894). Navedla je, da obravnavani ukrepi niso bili omejeni na upravičena področja niti ni bila določena zgornja meja, zato naj se jih ne bi moglo šteti za združljive na podlagi regionalne izjeme, določene v členu 87(3)(c) ES (točka 84 Odločbe 2002/820 in točka 90 odločb 2003/27 in 2002/894).
203 V zvezi s tem, da naj ukrepi za podporo stroškom investiranja ne bi ustrezali opredelitvi Skupnosti, je Komisija menila, da spadajo v kategorijo pomoči za tekoče poslovanje, ki so načeloma prepovedane in ki, v obravnavani zadevi, ne morejo biti upravičene do izjeme, določene v členu 87(3)(a) ES (točki 85 in 86 Odločbe 2002/820 ter točki 91 in 92 odločb 2003/27 in 2002/894).
204 Komisija je ugotovila, da za obravnavane ukrepe ni veljala izjema iz člena 87(3)(c) ES o pomočeh za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti, saj ti niso bili skladni niti z uporabnimi določbami Skupnosti, ki se nanašajo na SMP (točka 88 Odločbe 2002/820 ter točka 94 odločb 2003/27 in 2002/894), niti s tistimi, ki se nanašajo na velika podjetja, saj obravnavane ureditve ne urejajo določenih dejavnosti (točki 89 in 90 Odločbe 2002/820 ter točki 95 in 96 odločb 2003/27 in 2002/894).
205 Ker sektorskih pravil glede tega ni, je Komisija navedla, da s 45-odstotnimi davčnimi dobropisi niso bila spoštovana sektorska pravila (točka 91 Odločbe 2002/820 ter točka 97 odločb 2003/27 in 2002/894).
206 Komisija je nazadnje ugotovila, da za obravnavane ureditve niso mogle veljati niti druge izjeme, določene v členu 87(2) in (3) ES (točka 94 Odločbe 2002/820 in točka 100 odločb 2003/27 in 2002/894). Zato je sklenila, da so bile obravnavane sheme pomoči nezdružljive s skupnim trgom.
207 Dodala je, da izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na sheme pomoči, ne izključujejo možnosti, da bi se posamezne pomoči na podlagi njihovih značilnosti v celoti ali delno lahko štelo za združljive s skupnim trgom (točka 98 Odločbe 2002/820, točka 105 Odločbe 2003/27 in točka 107 Odločbe 2002/894).
208 Iz prej navedenega izhaja, da naj – upoštevajoč naravo obravnavanih ukrepov shem pomoči in dejstvo, da španski organi kljub zahtevam Komisije v zvezi s tem niso posredovali podatkov o upravičencih obravnavanih shem – analize Komisije ne bi bilo mogoče šteti za abstraktno.
209 Poleg tega Confebask ni predstavil nobenih dokazov, ki bi kakor koli podprli trditev o domnevno napačni analizi Komisije glede združljivosti obravnavanih ukrepov s skupnim trgom. Confebask zlasti ne navaja nobenih trditev, ki bi kazale, da naj bi uporaba Smernic iz leta 1998 kakor koli vplivala na zakonitost izpodbijanih odločb.
210 Iz tega sledi, da razlog, s katerim je bila prerekana nezdružljivost obravnavanih davčnih dobropisov s skupnim trgom, ni utemeljen.
C – Tožbeni razlog v zvezi z zlorabo pooblastil (zadeve T‑265/01, T‑266/01 in T‑270/01)
1. Trditve strank
211 Confebask v pisnih vlogah večkrat ponavlja, da je Komisija zlorabila pooblastila, ker naj bi svojo pristojnosti na podlagi člena 87 ES uporabila za harmonizacijo davčnih sistemov držav članic. Confebask trdi, da se, ker poskusi harmonizacije Komisije niso bili uspešni, izpodbijane odločbe uvrščajo v okvir Komisijinega globalnega procesa harmonizacije neposrednih obdavčitev podjetij s pomočjo državnih pomoči, namesto da bi se uporabljal način, ki ga v zvezi s tem določa člen 96 ES.
212 Komisija, ki jo podpira Comunidad autónoma de La Rioja, predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga.
2. Presoja Sodišča prve stopnje
213 Spomniti je treba, da so pri odločbi pooblastila zlorabljena le, če je iz objektivnih, upoštevnih in ujemajočih se kazalcev razvidno, da je bila sprejeta za dosego ekskluzivnega ali vsaj odločilnega cilja ali za drugačne cilje, kot so bili predvideni (glej sodbo Sodišča z dne 22. novembra 2001 v zadevi Nizozemska proti Svetu, C‑110/97, Recueil, str. I‑8763, točka 137 in navedena sodna praksa, in zgoraj v točki 45 navedeno sodbo Ramondín in drugi proti Komisiji, točka 44).
214 Vendar Confebask v tem primeru ni predložil nobenih prepričljivih pokazateljev, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je Komisija z izdajo izpodbijanih odločb v resnici želela doseči uskladitev davkov.
215 Poleg tega Confebask ni dokazal niti, da naj bi z izpodbijanimi določbami na ravni Skupnosti nastala kakršna koli dejanska uskladitev davkov (glej v tem smislu zgoraj v točki 43 navedeno sodbo Ramondín, točka 85).
216 V teh okoliščinah je treba tožbeni razlog v zvezi z zlorabo pooblastil zavrniti kot neutemeljen.
D – Tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da so zadevne pomoči obstoječe (zadeve T‑265/01, T‑266/01 in T‑270/01)
1. Trditve strank
217 Confebask trdi, da bi bilo treba obravnavane Normas Forales, zato da bi se lahko predpostavljalo, da pomenijo državno pomoč, opredeliti kot obstoječe pomoči, obveznost vračila pa bi bilo posledično treba razveljaviti.
218 Prvič, v zadevi T-265/01, Confebask trdi, da je zgodovinsko ozemlje Arabe z namenom, da bi spodbudil naložbe, v letih 1981, 1983 in 1984, pred pristopom Kraljevine Španije k skupnostim, uvedel davčne dobropise, ki so bili „v bistvu enaki“ kot šesta dodatna določba k Normi Foral št. 22/1994 de Álava. Confebask navaja tudi davčni dobropis v višini 15 odstotkov naložbe, uveden leta 1981, za katerega so veljali pogoji ohranitve zaposlitve v dveh letih, povišanja zaposlitve osebja in povečanja naložb, katerega odstotek se je v letu 1984 povišal na 20 odstotkov; 50-odstotne davčne dobropise, uvedene v letu 1983, ki so sledili poplavam leta 1983, ki so prizadele nepremičnine; davčne dobropise v višini 50 odstotkov naložb, izvedenih v letih 1984 in 1985, za katere so veljali določeni pogoji, zlasti samofinanciranje do višine vsaj 25 odstotkov. Po mnenju Confebaska je to torej obstoječa pomoč v skladu s členom 1(b)(i) Uredbe št. 659/1999.
219 Drugič, Confebask v zadevah T-265/01, T-26601 in T-270/01 navaja, da zadevne Normas Forales spadajo v okvir določb, sprejetih po pristopu Kraljevine Španije k skupnostim in katerim Komisija ni ugovarjala.
220 Confebask v zvezi s tem v zadevi T-270/01 navaja, da je zgodovinsko ozemlje Gipuzkoe 22. aprila 1986 in 27. aprila 1987 izdalo Normas Forales št. 4/1986 in 14/1987, ki so vsebovale znižanje davka v višini 50 odstotkov naložb, ki je po njegovem mnenju enako tistemu, ki je sporen v izpodbijanih odločbah.
221 Confebask v zadevah T-265/01, T-266/01 in T-270/01 prav tako trdi, da so si davčni dobropisi, ki so bili leta 1988 uvedeni na treh zgodovinskih ozemljih, ter v tem primeru obravnavane davčne ureditve zelo podobni. Po mnenju Confebaska naj bi Komisija te davčne dobropise iz leta 1988 odobrila z Odločbo 93/337/EGS z dne 10. maja 1993 v zvezi z načrtom davčnih pomoči za naložbe v Baskiji (UL L 134, str. 25). Confebask se poleg tega sklicuje tudi na dopis Komisije z dne 3. februarja 1995, v skladu s katerim naj bi Komisija ugotovila, da je bila nezdružljivost davčnih dobropisov iz leta 1988 v zvezi s svobodo ustanavljanja odpravljena.
222 Confebask dodaja, da sodna praksa zahteva bistvene spremembe ukrepa, da bi se ga lahko opredelilo kot novo pomoč. Ker člen 1(1)(c) Uredbe št. 659/1999 omenja „spremembe“ in omejuje tudi pojem obstoječe pomoči, se ga na škodo pravic organov in obravnavanih podjetij ne sme razlagati tako, da se krši sodna praksa.
223 Tretjič, Confebask navaja, da so izpodbijane odločbe rezultat spremenjenega odnosa Komisije do davčnih olajšav, saj Komisija prej ni nikoli navajala, še zlasti ne v svoji odločbi 93/337 o davčnih dobropisih iz leta 1988, da je določen ukrep lahko „poseben“ le zato, ker je njegovo področje uporabe časovno ali količinsko omejeno. Upoštevajoč spremembe v doktrini, bi bilo treba zadevne Normas Forales obravnavati kot obstoječe pomoči v smislu člena 1(b)(v) Uredbe št. 659/1999.
224 Confebask to spremembo Komisijinega ravnanja utemeljuje tudi z dejstvom, da je član Komisije, zadolžen za vprašanja konkurence, 17. maja 1997 delegaciji Comunidad autónoma de La Rioja glede ureditev oprostitev plačila davka za podjetja, ki so jih leta 1993 uvedla zgodovinska ozemlja Arabe, Biskaje in Gipuzkoe, navedel, da njihova presoja ne spada v pristojnost „Evropske unije“. Po mnenju Confebaska ta izjava namreč kaže, da je Komisija te ureditve oprostitev iz leta 1993 prvotno obravnavala kot splošne davčne ukrepe in ne kot državne pomoči. Nazadnje, ta sprememba naj bi v odnosu Komisije temeljila na obvestilu iz leta 1998 o davčnih pomočeh podjetjem. V zvezi s tem naj bi iz Poročila Komisije C(2004)434 z dne 9. februarja 2004 o njegovem izvajanju izhajalo, da naj cilj tega obvestila ne bi bil samo pojasniti uporabo pravil o državnih pomočeh, ampak naj bi bil cilj tudi njihova okrepitev.
225 Confebask glede na tak razvoj meni, da bi bilo obravnavane Normas Forales treba obravnavati kot obstoječe pomoči v skladu s členom 1(b)(v) Uredbe št. 659/1999.
226 Nazadnje, Confebask poudarja, da naj bi bil cilj obravnavanih davčnih ukrepov „spodbujanje naložb, ki jih ne bi bilo mogoče izvesti, če taka pobuda ne bi obstajala“. Iz tega izpeljuje, da bi vračilo obravnavanih zneskov peljalo v umik teh naložb. Poleg tega naj bi te obveznosti podjetja postavljale v težak položaj.
227 Komisija, ki jo podpira Comunidad autónoma de La Rioja, predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga kot neutemeljenega.
2. Presoja Sodišča prve stopnje
228 Pogodba ES glede na to, ali so pomoči obstoječe ali nove, uvaja različne postopke. Medtem ko morajo biti nove pomoči v skladu s členom 88(3) ES predhodno prijavljene Komisiji in se jih ne sme začeti izvajati, dokler ni izdana končna odločba v postopku, se obstoječe pomoči v skladu s členom 88(1) ES običajno lahko izvajajo, dokler Komisija ne ugotovi njihove nezdružljivosti (zgoraj v točki 125 navedena sodba Banco Exterior de España, točka 22, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 15. junija 2000 v združenih zadevah Alzetta in drugi proti Komisiji, T‑298/97, T‑312/97, T‑313/97, T‑315/97, od T‑600/97 do T‑607/97, T‑1/98, od T‑3/98 do T‑6/98 in T‑23/98, Recueil, str. II‑2319, točka 148). Obstoječe pomoči so torej lahko, odvisno od primera, le predmet odločbe o nezdružljivosti, ki ima učinke za naprej (zgoraj navedena sodba Alzetta in drugi proti Komisiji, točka 147).
229 Člen 1(b)(i) Uredbe št. 659/1999, ki je začela veljati 16. aprila 1999 in je bila torej uporabna ob sprejetju izpodbijanih odločb, določa, da je kot obstoječo pomoč treba razumeti „vso pomoč, ki je obstajala pred začetkom veljavnosti Pogodbe v zadevnih državah članicah, to je sheme pomoči in individualno pomoč, ki se je začela izvajati pred začetkom veljavnosti Pogodbe in se še vedno uporablja“.
230 Glede, najprej, določb, upoštevnih v zadevi T-265/01, ni sporno, da jih je zgodovinsko ozemlje Arabe sprejelo med letoma 1994 in 1999, kar je v obdobju, ko je bila Kraljevina Španija že država članica.
231 Vendar se v nasprotju s tem, kar trdi Confebask, teh določb, sprejetih med letoma 1994 in 1999, ne sme šteti za „v bistvu enake“ kot določbe iz let 1981, 1983 in 1984, s katerimi so bili uvedeni davčni dobropisi, ki jih navaja (glej točko 218 zgoraj).
232 Iz dokazov iz spisa in še zlasti iz točke 72 Odločbe 2002/820 ter tožbe Confebaska namreč izhaja, da so bili pogoji uporabe in posledično krog upravičencev do davčnih dobropisov spremenjeni in da so bili prav tako spremenjeni osnova in odstotek davčnih dobropisov. Poleg tega naj bi bila uporaba določb Normas Forales, s katerimi so bili uvedeni davčni dobropisi, časovno omejena. Torej se je spremenilo tudi trajanje pomoči.
233 Takšne spremembe pa so v smislu uporabne sodne prakse bistvene (glej v tem smislu sodbi Sodišča prve stopnje z dne 30. januarja 2002 v zadevi Keller in Keller Meccanica proti Komisiji, T‑35/99, Recueil, str. II‑261, točka 62, in z dne 30. aprila 2002 v združenih zadevah Government of Gibraltar proti Komisiji, T‑195/01 in T‑207/01, Recueil, str. II‑2309, točka 111, ter zgoraj v točki 43 navedeno sodbo Demesa, točka 175).
234 Določb, uporabnih za zgodovinsko ozemlje Arabe, torej ni mogoče opredeliti kot obstoječe pomoči v smislu člena 1(b)(i) Uredbe št. 659/1999.
235 Drugič, Confebask trdi, da so obravnavane Normas Forales nadaljevanje odobrenih Normas Forales.
236 Člen 1(b)(ii) Uredbe št. 659/1999 določa, da obstoječo pomoč sestavlja „odobrena pomoč, to je sheme pomoči in individualna pomoč, ki sta jo odobrila Komisija ali Svet“.
237 Prvič, Confebask v zadevi T-270/01 v zvezi s tem navaja, da je zgodovinsko ozemlje Gipuzkoe 22. aprila 1986 in 27. aprila 1987 sprejel Normas Forales št. 4/1986 in 14/1987, ki so vsebovale ukrepe, podobne tistim, ki so bili sporni v izpodbijanih odločbah.
238 Vendar v zvezi s tem zadošča ugotoviti, da Confebask nikakor ne dokazuje, da naj bi Komisija te določbe iz let 1986 in 1987 odobrila. Poleg tega in v vsakem primeru naj bi bile te določbe, s katerimi so bile uvedene davčne olajšave, omejena na leti 1986 in 1987. Zato tudi, če je Norma Forales št. 7/1997 de Guipúzcoa vsebovala podobne določbe, ne more še naprej ostati nova pomoč (glej v tem smislu zgoraj v točki 43 navedeno sodbo Demesa, točka 175).
239 Drugič, v zadevah T-265/01, T-266/01 in T-270/01 je Confebask navajal, da naj bi bili obravnavani davčni dobropisi na treh zgodovinskih ozemljih in davčni dobropisi iz leta 1998, ki naj bi jih domnevno odobrila Komisija v odločbi 93/337, „zelo podobni“ (glej točko 221 zgoraj).
240 Vendar Sodišče prve stopnje po eni strani navaja, da naj bi se davčni dobropisi iz leta 1998 od upoštevnih davčnih dobropisov v tem primeru bistveno razlikovali glede na odstotek davčnega dobropisa, praga upravičene naložbe in njenega trajanja.
241 Po drugi strani trditve Confebaska temeljijo na napačnem razumevanju Odločbe 93/337 in dopisa Komisije z dne 3. februarja 1995. V tej odločbi je namreč Komisija obravnavane pomoči opredelila kot nezdružljive s skupnim trgom ne samo zato, ker naj bi bile v nasprotju s členom 43 ES, ampak tudi zato, ker niso upoštevale različnih vrst pomoči, zlasti regionalnih pomoči, sektorskih pomoči, pomoči za MSP in skupnega zneska pomoči (točka V Odločbe 93/337). Glede dopisa z dne 3. februarja 1995 je treba ugotoviti, da Komisija v njem ugotavlja le, da sporna davčna ureditev ne krši več člena 43 ES, ne da bi kakor koli presojala vprašanje, ali sporni sistem upošteva različne vrste pomoči, navedenih v odločbi 93/337 (glej v tem smislu zgoraj v točki 45 navedeno sodbo Demesa in Territorio Histórico de Álava proti Komisiji, točki 48 in 49, in zgoraj v točki 43 navedeno sodbo Demesa, točka 237).
242 Da bi se torej lahko domnevalo, da so obravnavani davčni dobropisi enaki kot davčni dobropisi iz leta 1988, zanje ni mogoče šteti, da jih je odobrila Komisija.
243 Tretjič, Confebask trdi, da bi se, upoštevajoč spremembo doktrine Komisije glede meril selektivnosti, obravnavane davčne ureditve morale obravnavati kot obstoječe pomoči v smislu člena 1(b)(v) Uredbe št. 659/1999.
244 V skladu s členom 1(b)(v) Uredbe št. 659/1999 obstoječa pomoč pomeni „pomoč, za katero se šteje, da je veljavna, ker je mogoče ugotoviti, da takrat, ko se je začela izvajati, ni bila pomoč, pozneje pa je postala pomoč zaradi razvoja skupnega trga in je država članica ni spremenila“.
245 Pojem „razvoj skupnega trga“ se lahko razume kot sprememba gospodarskega in pravnega konteksta v sektorju, na katerega se nanaša zadevni ukrep (zgoraj v točki 108 navedena sodba Belgija in Forum 187 proti Komisiji, točka 71). Taka sprememba lahko nastane še posebej pri liberalizaciji trga, ki je bil prvotno zaprt za konkurenco (sodba Sodišča prve stopnje z dne 4. aprila 2001 v zadevi Regione autónoma Friuli-Venezia Giulia proti Komisiji, T‑288/97, Recueil, str. II‑1169, točka 89).
246 V tem primeru pomeni trditev Confebaska sklicevanje na spremembe presoje Komisije.
247 Vendar je treba ugotoviti, da na podlagi dokazov, ki jih je navedel Confebask, ni mogoče sklepati, da naj bi se z merili selektivnosti, ki jih je uporabila Komisija pri presoji davčnih ukrepov z vidika člena 87(1) ES, priznala sprememba, nastala po sprejetju spornih davčnih ukrepov.
248 Dejstvo, da je Komisija v Odločbi 93/337, na katero se sklicuje Confebask, selektivnost davčnih dobropisov iz leta 1988 utemeljila na podlagi uporabe določenih meril, namreč ne pomeni, da Komisija selektivnosti teh meril ne bi mogla utemeljiti na podlagi drugih meril (glej v tem smislu zgoraj v točki 22 navedeno sodbo Diputación Foral de Guipúzcoa in drugi proti Komisiji, točka 99). To torej ne pomeni, da Komisija, zato ker je na podlagi teh meril lahko ugotovila obstoj ukrepa „ki daje prednost posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga“ v smislu člena 87(1) ES, za ugotovitev selektivnosti obravnavanih davčnih dobropisov v tem primeru ne bi mogla uporabiti drugih meril.
249 Enako v obvestilu iz leta 1998 o davčnih olajšavah za podjetja Komisija, ki se v glavnem opira na sodno prakso Sodišča in Sodišča prve stopnje, daje pojasnila o uporabi členov 87 ES in 88 ES za davčne ukrepe, ne da bi navedla spremembo meril presoje, ki se nanašajo na davčne ukrepe v zvezi s členoma 87 ES in 88 ES (zgoraj v točki 22 navedena sodba Diputación Foral de Guipúzcoa in drugi proti Komisiji, točka 79, in zgoraj v točki 76 navedena sodba Diputación Foral de Álava in drugi proti Komisiji, točka 83). Poročilo C(2004) 434 o izvajanju tega obvestila potrjuje cilj preglednosti in boljše uporabe pravil o državnih pomočeh za davčne ukrepe, da bi se s tem, da se izrecno navede, da se sprememba praks Komisije glede teh zadev ne bo objavljala, zmanjšalo izkrivljanje konkurence. Nazadnje, besedilo vprašanja španskega senatorja, naslovljenega na špansko vlado, v katerem je ta spomnil na predlog, ki naj bi ga predstavnik Komisije, zadolžen za vprašanja konkurence, domnevno dal na srečanju z dne 17. marca 1997, naj bi ne potrjeval spremembe presoje Komisije glede meril selektivnosti.
250 Po drugi strani tudi ob predpostavki, da je Confebask dokazal spremembo pristopa Komisije glede meril selektivnosti, to dejstvo ne bi dokazovalo obstoja „razvoja skupnega trga“ v smislu člena 1(b)(v) Uredbe št. 659/1999. Pojem „razvoj skupnega trga“ namreč ne predvideva možnosti, da bi Komisija spremenila presojo le na temelju strožje uporabe pravil Pogodbe, ki se nanašajo na državne pomoči (zgoraj v točki 108 navedena sodba Belgija in Forum 187 proti Komisiji, točka 71).
251 Zato pogoj, ki se povezuje z „razvojem skupnega trga“ v smislu člena 1(b)(v) Uredbe št. 659/1999, ni izpolnjen in trditev v zvezi z obstoječimi spornimi davčnimi ukrepi je torej treba zavrniti.
252 Nazadnje, ni se mogoče sklicevati na težave, ki bi izhajale iz obveznosti vračila, saj opredelitev obstoječe pomoči ali nove pomoči ni odvisna od obstoja takih težav.
253 Glede na vse prej navedeno je treba ugotoviti, da obravnavani davčni dobropisi pomenijo nove pomoči, ki bi jih bilo treba prijaviti Komisiji v skladu s členom 88(3) ES in katerih se ne bi smelo začeti izvajati, dokler Komisija o obravnavanih ukrepih ne bi izdala končne odločbe.
E – Tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo postopka, kršitvijo načel pravne varnosti, dobrega upravljanja, varstva legitimnih pričakovanj v pravo in enakega obravnavanja (zadeve od T‑227/01 do T‑229/01, T‑265/01, T‑266/01 in T‑270/01)
254 Confebask v okviru svojih tožb v zadevah T-265/01, T-266/01 in T-270/01 najprej navaja postopkovni očitek, s katerim želi izpodbijati zavrnitev Komisije, da bi v formalnem postopku preiskave upoštevala njegova stališča. Drugič, tožeče stranke in intervenientke, ki jih podpirajo, v zadevah od T-227/01 do T-229/01, T-265/01, T-266/01 in T-270/01 prerekajo vračilo obravnavanih pomoči, ker naj bi tako vračilo kršilo načeli pravne varnosti in dobrega upravljanja, načelo varstva legitimnih pričakovanj ter načelo enakega obravnavanja.
1. Ugovor v zvezi s kršitvijo postopka
a) Trditve strank
255 Confebask očita Komisiji, da je izločila dodatne trditve, ki jih je navedel v dokumentu z dne 29. decembra 2000, in sicer zaradi prepozne predložitve. Vendar naj bi rok za predložitev stališč ne bil prekluziven. S tem, da je zavrnila upoštevanje te trditve, naj bi se Komisija oddaljila od prožnosti, ki je značilna za njeno običajno prakso, in kršila načelo legitimnih pričakovanj. Poleg tega naj bi jo načelo dobrega upravljanja zavezovalo, da skrbno in nepristransko presoja vse upoštevne dokaze v posameznem primeru.
256 Confebask prav tako trdi, da bi se njegove dodatne trditve lahko upoštevalo, ker je Komisija izpodbijane odločbe sprejela šele sedem mesecev kasneje, to je 11. julija 2001. Še več, njegove trditve so temeljile na novih dejstvih, to je na sprejetju Odločbe Komisije 2001/168/ESPJ z dne 31. oktobra 2000 o španskih zakonih glede davka na dobiček pravnih oseb (UL 2001, L 60, str. 57).
257 Nazadnje, Confebask navaja, da vztraja pri zadevnih trditvah, da bi Sodišče prve stopnje lahko presodilo o njih.
258 Komisija prereka utemeljenost tega ugovora.
b) Presoja Sodišča prve stopnje
259 Člen 6(1) Uredbe št. 659/1999 določa:
„Odločba o začetku formalnega postopka preiskave […] od zadevne države članice in drugih zainteresiranih strank zahteva, da pošljejo pripombe v predpisanem roku, ki navadno ni daljši od enega meseca. V ustrezno upravičenih primerih lahko Komisija predpisano obdobje podaljša.“
260 V obravnavani zadevi je Confebask stališča posredoval Komisiji 4. januarja in 13. aprila 2000, to je v roku enega meseca po tem, ko so bile v Uradnem listu objavljene odločbe o začetku formalnega postopka preiskave (glej točko 22 zgoraj). Nasprotno pa dodatnih stališč Confebaska, predloženih 29. decembra 2000 in registriranih 3. januarja 2001, Komisija ni upoštevala, ker naj bi jih prejela po izteku roka in ker naj Confebask ne bi nikoli vložil prošnje za podaljšanje roka na podlagi člena 6(1) Uredbe št. 659/1999 (točka 50 Odločbe 2002/820; točka 46 odločb 2003/27 in 2002/894).
261 Confebask se v bistvu sklicuje na običajno prakso Komisije, ki naj bi po njegovem mnenju pri njem ustvarila pravno utemeljeno pričakovanje tega, da bodo njegova stališča upoštevana, tudi če bodo vložena po izteku roka.
262 Sodišče prve stopnje spominja, da se ima v skladu z ustaljeno sodno prakso pravico sklicevati na načelo varstva legitimnih pričakovanj vsak posameznik, pri katerem je uprava Skupnosti vzbudila utemeljena pričakovanja. Poleg tega se na kršitev tega načela ne more sklicevati nihče, ki mu uprava ni dala natančnih zagotovil (glej zgoraj v točki 108 navedeno sodbo Belgija in Forum 187 proti Komisiji, točka 147 in navedena sodna praksa).
263 Confebask v tem primeru nikakor ni dokazal, da naj bi mu Komisija z natančnimi zagotovili jamčila, da bodo dodatna stališča, tudi če bodo vložena prepozno, upoštevana tudi ob neobstoju prošnje za podaljšanje roka. Confebask, ki se sklicuje na prakso Komisije, ni podprl nobene od svojih trditev v zvezi s tem.
264 Trditev v zvezi s kršitvijo načela legitimnih pričakovanj je v zvezi s tem torej treba zavrniti.
265 Poleg tega Confebask trdi, da je zavrnitev upoštevanja njegovih dodatnih stališč v nasprotju z načelom dobrega upravljanja.
266 Sodna praksa določa, da so med jamstvi, ki jih v upravnih postopkih dodeljuje pravni red Skupnosti, zlasti načelo dobrega upravljanja, s katerim je povezana dolžnost pristojne institucije, da skrbno in neodvisno presodi vse upoštevne dokaze v posameznem primeru (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 21. novembra 1991 v zadevi Technische Universität München, C‑269/90, Recueil, str. I‑5469, točka 14, in zgoraj v točki 136 navedeno sodbo Komisija proti Sytravalu in Brink’s France, točka 62).
267 Iz člena 6(1) Uredbe št. 659/1999 (glej točko 259 zgoraj) izhaja, da imajo zainteresirane stranke v okviru formalnega postopka preiskave možnost, da Komisiji predložijo stališča, ta pa nato, glede na navedena stališča, izda odločbo, s katero ugotovi, da ne gre za pomoč ali da gre za pomoč, ki je združljiva ali nezdružljiva s skupnim trgom. Ta določba v okviru postopka nadzora državnih pomoči pomeni tudi prevod načel, ki jih potrjuje sodna praksa, navedena v točki 266, zgoraj.
268 Ni sporno, da člen 6(1) Uredbe št. 659/1999 določa, da je ta stališča treba predložiti v določenem roku, za katerega je v tem primeru ugotovljeno, da glede dodatnih stališč, ki jih je Confebask posredoval 29. decembra 2000, ni bil spoštovan. Ugotoviti je treba, da navedena določba ne določa možnosti zainteresirane stranke, da na svojo pobudo in po izteku roka, določenega v ta namen, Komisiji predloži nova stališča.
269 V zvezi s tem je treba spomniti, da v okviru postopka nadzora nad državnimi pomočmi zainteresirane stranke ne morejo pričakovati kontradiktorne razprave s Komisijo, kakršna poteka z državo članico, odgovorno za dodeljevanje pomoči, in se ne morejo sklicevati na tako široke pravice, kot je pravica do obrambe kot taka (sodba Sodišča z dne 24. septembra 2002 v združenih zadevah Falck in Acciaierie di Bolzano proti Komisiji, C‑74/00 P in C‑75/00 P, Recueil, str. I‑7869, točka 83, in zgoraj v točki 198 navedena sodba Technische Glaswerke Ilmenau proti Komisiji, točki 192 in 193). Splošna pravna načela, kot je načelo dobrega upravljanja in na katerega se sklicuje Confebask, sodišču Skupnosti ne dovoljujejo razširitve procesnih pravic, ki so zainteresiranim strankam podeljene s Pogodbo in sekundarnim pravom v okviru postopka nadzora državnih pomoči (zgoraj v točki 198 navedena sodba Technische Glaswerke Ilmenau proti Komisiji, točka 194).
270 V teh okoliščinah trditev Confebaska, da naj bi Odločba 2001/168 pomenila novo in upoštevno okoliščino, ki bi upravičevala predložitev njegovih dodatnih stališč, ni upoštevna, ker ne more omajati sodne prakse, navedene v točki 269 zgoraj.
271 V vsakem primeru pa Confebask nikakor ni dokazal upoštevnosti Odločbe 2001/168 za to zadevo. Iz te odločbe izhaja, da se je preučene davčne odbitke štelo za nezdružljive s skupnim trgom, vendar se je Komisija, upoštevajoč okoliščine tega primera, odpovedala vračilu obravnavanih pomoči, pri čemer se je oprla na načelo varstva legitimnih pričakovanj. Vendar, kot je poudarila Komisija, je to legitimno pričakovanje po eni strani izhajalo iz obstoja predhodne odločbe, s katero je bilo za drugo, podobno ureditev, odločeno, da ne pomeni državne pomoči, in po drugi strani iz odgovora Komisije same v položaju, ki se razlikuje od položaja v tem primeru.
272 Zato Confebask ni dokazal, da naj bi Komisija s tem, da ni upoštevala njegovih dodatnih stališč v tem primeru, kršila načelo dobrega upravljanja.
273 Glede na prej navedeno je treba ugovor v zvezi z obstojem kršitve postopka zavrniti.
2. Ugovor v zvezi s kršitvijo načel pravne varnosti in dobrega upravljanja, načela varstva legitimnih pričakovanj in načela enakega obravnavanja
a) Trditve strank
274 Tožeče stranke v zadevah od T-227/01 do T-229/01, T-265/01, T-266/01 in T‑270/01 ter intervenientke, ki jih podpirajo, prerekajo obveznost vračila, ki jo nalagajo izpodbijane odločbe, pri čemer se sklicujejo na načelo varstva legitimnih pričakovanj.
275 Navajajo, da pravno utemeljeno pričakovanje nacionalnih organov in gospodarskih subjektov lahko izhaja iz neobstoja kakršnega koli odziva Komisije na ukrepe, o katerih je bila obveščena, in iz dvoumnega položaja, ki je tako nastal v več letih.
276 Confebask prav tako v bistvu navaja, da bi moralo biti pravno utemeljeno pričakovanje subjektov v zakonitost splošnih pravil, ki uvajajo davčne olajšave, lažje priznano kot pri individualnih pomočeh.
277 Zgodovinska ozemlja Arabe, Biskaje in Gipuzkoe ter Comunidad autónoma del País Vasco trdijo, da se sodne prakse, v skladu s katero varstvo legitimnih pričakovanje predpostavlja predhodno obvestilo, določeno v členu 88 ES, ki obstaja za individualne pomoči, ne sme prenesti na sheme pomoči.
278 V tem okviru tožeče stranke in intervenientke, ki jih podpirajo, menijo, da je ravnanje Komisije prepričalo gospodarske subjekte, da sporni davčni ukrepi s stališča prava Skupnosti niso bili sporni.
279 Prvič, sklicujejo se na Odločbo 93/337 o davčnih dobropisih iz leta 1988.
280 Po mnenju Confebaska naj bi Komisija s tem, da glede na pravila o državnih pomočeh v svoji odločbi 93/337 ni grajala davčnih dobropisov iz leta 1988, pri gospodarskih subjektih ustvarila pravno utemeljeno pričakovanje. Komisija naj bi v tej odločbi ugotovila le, da kršijo pravila o svobodi ustanavljanja. Po odpravi te nezdružljivosti naj bi Komisija ugotovila, da je Kraljevina Španija s tem izpolnila obveznosti iz dopisa z dne 3. februarja 1995. Vendar naj bi bile obravnavane Normas Forales zelo podobne davčnim dobropisom iz leta 1988. Confebask priznava, da je bil ta tožbeni razlog zavrnjen v sodbah Demesa in Territorio Histórico de Álava proti Komisiji, točka 45 zgoraj, vendar navaja, da to v tem primeru ne preprečuje razveljavitve obveznosti vračila že dodeljenih pomoči. Confebask namreč navaja, da so se tožeče stranke v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Demesa, točka 43 zgoraj, sklicevale na načelo varstva legitimnih pričakovanj, ne samo da bi nasprotovale vračilu, ampak da bi tudi izpodbijale opredelitev davčnega dobropisa, ki jim je bil odobren, za državno pomoč. Vendar naj bi bila merila, uporabna za opredelitev državne pomoči, drugačna od meril, uporabnih za vračilo. Tako naj ugotovitev, da je pomoč nezdružljiva s skupnim trgom, ne bi pomenila nujno tudi njenega vračila.
281 Zgodovinska ozemlja Arabe, Biskaje in Gipuzkoe ter Comunidad autónoma del País Vasco navajajo, da Komisija svoje odločbe 93/337 ni utemeljila na najmanjšem znesku naložb, zahtevanem za dodelitev davčnih dobropisov iz leta 1988. Komisija naj bi se oprla na obstoj regionalnega merila za izbor in na izključitev določenih dejavnosti. Po mnenju Cámaras Oficiales de Comercio e Industria naj bi Komisija uporabila le to zadnje merilo. Vsekakor iz obeh predstavljenih primerov v nasprotju z Odločbo 93/337 izhaja, da naj omejitev zneska upravičenih naložb ne bi bila merilo za izbor. Še več, ta odločba naj ne bi zahtevala vračila pomoči. Zato naj bi Komisija s tem, da je izpodbijane akte utemeljila z obstojem pogoja dodelitve obravnavanih davčnih olajšav, povezanega z najmanjšim zneskom naložbe, kršila pravno utemeljeno legitimno pričakovanje, ki so ga imele tožeče stranke in intervenientke, ki so podpirale tožeče stranke. Komisija naj bi zaman odgovarjala, da ji ni treba izčrpati vseh možnih meril izbora, saj naj bi bilo tako ravnanje v nasprotju z dobrim upravljanjem.
282 Drugič, tožeče stranke in intervenientke, ki jih podpirajo, se v zadevah od T‑227/01 do T-229/01 sklicujejo na ureditve izjem iz leta 1993 in na odnos Komisije do njih. Po njihovem mnenju naj bi sistemi izjem iz leta 1993 določali zlasti 25-odstotne davčne dobropise, za katere so veljali določeni pogoji, med katerimi je bil najmanjši znesek naložbe 80 milijonov ESP, ki je primerljiv s pogoji za obravnavane davčne dobropise v tem primeru. Vendar je Komisija, ki je bila od pritožbe z dne 14. marca 1994, registrirane 28. aprila 1994, seznanjena s sistemi iz leta 1993, te razglasila za nezdružljive s skupnim trgom v odločbah 2003/28/ES z dne 20. decembra 2001 o shemi državnih pomoči, ki jo je Španija leta 1993 izvajala v korist nekaterih novoustanovljenih podjetij v provinci Araba (Španija) (UL 2003, L 17, str. 20), 2003/86/ES z dne 20. decembra 2001 o shemi državnih pomoči, ki jo je Španija leta 1993 izvajala v korist nekaterih novoustanovljenih podjetij v provinci Biskaja (Španija) (UL 2003, L 77, str. 1) in 2003/192/ES z dne 20. decembra 2001 o shemi državnih pomoči, ki jo je Španija leta 1993 izvajala v korist nekaterih novoustanovljenih podjetij v provinci Gipuzkoa (Španija) (UL 2003, L 77, str. 1), ki so bile predmet tožbe v zadevah od T-86/02 do T-88/02.
283 Cámaras Oficiales de Comercio e Industria se prav tako sklicujejo na ravnanje Komisije po vložitvi pritožbe z dne 14. marca 1994, ki se je nanašala na sisteme izjem iz leta 1993. Trdijo, da naj bi to ravnanje pri njih ustvarilo pravno utemeljeno pričakovanje glede zakonitosti spornih davčnih dobropisov.
284 Tretjič, zgodovinska ozemlja Arabe, Biskaje in Gipuzkoe ter Comunidad autónoma del País Vasco navajajo, da odločbe, ki jih je Komisija sprejela v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi Demesa in Ramondin, točka 43 zgoraj, niso mogle vplivati na pravno utemeljeno pričakovanje gospodarskih subjektov v zadevnih Normas Forales. Te odločbe naj bi se namreč nanašale le na individualno dodelitev davčnega dobropisa dvema podjetjema, ki sta bili poleg tega upravičeni tudi do drugih pomoči.
285 Četrtič, Cámaras Oficiales de Comercio e Industria, intervenientke v zadevah od T-227/01 do T-229/01, se sklicujejo na trajanje postopka predhodne preučitve v tem primeru. Navajajo, da so bile odločbe o začetku formalnega postopka preiskave objavljene šele 4. decembra 1999 in 11. marca 2000, ko je Komisija priznala, da je bilo vprašanje zadevnih davčnih dobropisov izpostavljeno na srečanju 17. marca 1997 med članom Komisije, zadolženim za vprašanja konkurence, in delegacijo Comunidad autónoma de La Rioja. V zvezi s tem zatrjujejo zamudo, nastalo med začetkom formalnega postopka preiskave, in Komisijino kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja in dobrega upravljanja ter kršitev načela pravne varnosti.
286 Petič, po mnenju tožečih strank v zadevah od T-227/01 do T-229/01 odločbe o začetku formalnega postopka preiskave ne navajajo niti dolžnosti začasnega odloga spornih davčnih določb niti obstoja morebitne obveznosti vračila, ko naj bi končne odločbe potrjevale obstoj državnih pomoči.
287 Šestič, Confebask se sklicuje na neupravičeno dolgo trajanje postopka, tožeče stranke v zadevah od T-227/01 do T-229/01 pa poudarjajo, da trajanje formalnega postopka preiskave, v tem primeru 23 mesecev, pomeni izjemno okoliščino v smislu sodne prakse, ki izhaja iz sodbe Sodišča z dne 24. novembra 1987 v zadevi RSV proti Komisiji (223/85, Recueil, str. 4617), ki lahko prepreči vračilo pomoči.
288 Sedmič, Cámaras Oficiales de Comercio e Industria navajajo, da je Komisija v zelo podobnih zadevah po uradni dolžnosti upoštevala bistvene elemente pravno utemeljenega pričakovanja in se odpovedala zahtevi po vračilu nezakonitih pomoči. Med drugim navajajo odločbe Komisije o centrih za usklajevanje (Odločbo Komisije 2003/81/ES z dne 22. avgusta 2002 o sistemih državnih pomoči, ki jih je Kraljevina Španija uporabila za „centre za usklajevanje v Biskaju“ (UL 2003, L 31, str. 26); Odločbo Komisije 2003/512/ES z dne 5. septembra 2002 o sistemih pomoči, ki jih je Nemčija izvajala v korist nadzornih centrov in centrov za usklajevanje (UL 2003, L 177, str. 17); Odločbo Komisije 2003/438/ES z dne 16. oktobra 2002 o sistemu državnih pomoči C 50/2001 (ex NN 47/2000) – Finančne družbe – ki jo je izvajal Luksemburg (UL 2003, L 153, str. 40), in odločbo Komisije 2004/76/ES z dne 13. maja 2003 o shemi državne pomoči, ki jo je izvajala Francija za poveljstva in logistične centre (UL 2004, L 23, str. 1)). Prav tako se sklicujejo na Odločbo 2001/168. Taka praksa odločanja naj bi prav tako razkrivala očitno kršitev načela enakega obravnavanja.
289 Nazadnje tožeče stranke v zadevah od T-227/01 do T-229/01 navajajo, da naj bi bila dolžnost vračila omejena z naložbami, izvedenimi po objavi začetka formalnega postopka preiskave v Uradnem listu.
290 Komisija, ki jo podpira Comunidad autónoma de La Rioja, predlaga zavrnitev tega očitka.
b) Presoja Sodišča prve stopnje
Ugovor v zvezi s kršitvijo načel pravne varnosti in dobrega upravljanja zaradi trajanja postopka predhodne preučitve
291 Cámaras Oficiales de Comercio e Industria, intervenientke v zadevah od T-227/01 do T-229/01 trdijo, da je trajanje postopka predhodne preučitve v nasprotju z načelom pravne varnosti in dobrega upravljanja (glej točko 285 zgoraj).
292 V zvezi z dopustnostjo tega ugovora je treba opozoriti, da je v skladu s členom 40, četrti odstavek, Statuta Sodišča, ki se za Sodišče prve stopnje uporablja na podlagi člena 53 navedenega statuta, predmet predlogov vloge za intervencijo lahko samo podpora predlogov ene od strank. Poleg tega člen 116(3) Poslovnika določa, da mora intervenient sprejeti postopek v stanju, v katerem je, ko vanj vstopi. Te določbe torej ne nasprotujejo temu, da lahko intervenient navaja drugačne trditve kot stranka, ki jo podpira, vendar če te ne spremenijo okvira spora in če je intervencija ves čas namenjena podpori predlogom te stranke (sodba Sodišča prve stopnje z dne 13. aprila 2005 v zadevi Verein für Konsumenteninformation proti Komisiji, T‑2/03, ZOdl., str. II‑1121, točka 52).
293 Torej mora Sodišče prve stopnje pri odločanju o dopustnosti tožbenih razlogov, ki jih navaja intervenient, preveriti, ali se navezujejo na predmet spora, kot so ga opredelile glavne stranke.
294 V tem primeru tožeče stranke v zvezi z ugovorom o kršitvi načela varstva legitimnih pričakovanj grajajo trajanje postopka (glej točko 287 zgoraj). Za ugovor, ki ga navajajo intervenientke, čeprav se razlikuje od ugovorov tožečih strank, je torej treba šteti, da se nanaša na predmet spora, kot so ga določile tožeče stranke, in ne spreminja okvira tega spora. Zato je dopusten.
295 Glede vsebine se Cámaras Oficiales de Comercio e Industria sklicujejo na zamudo, nastalo pri začetku formalnega postopka preiskave.
296 Sodišče prve stopnje opozarja, da od takrat, ko je bila Komisija obveščena o obravnavanih davčnih določbah, in do 16. aprila 1999, datuma začetka veljavnosti Uredbe št. 659/1999, zanjo niso veljali posebni roki. Vseeno pa bi morala paziti, da zaradi spoštovanja temeljne zahteve pravne varnosti neomejeno ne odlaša izvajanja pooblastil (zgoraj v točki 269 navedena sodba Falck in Acciaierie di Bolzano proti Komisiji, točka 140, in sodba Sodišča z dne 23. februarja 2006 v združenih zadevah Atzeni in drugi, C‑346/03 in C‑529/03, ZOdl., str. I‑1875, točka 61).
297 Ker je Komisija izključno pristojna za presojo združljivosti državne pomoči s skupnim trgom, je v interesu dobre uporabe temeljnih pravil Pogodbe v zvezi z državnimi pomočmi dolžna skrbno in nepristransko preučiti prijavo o pomoči, ki ni združljiva s skupnim trgom. Iz tega sledi, da Komisija ne sme neomejeno podaljševati predhodne preučitve državnih ukrepov, ki so predmet prijave. Ali je bilo trajanje predhodne preučitve prijave razumno, je treba presojati glede na posebne okoliščine vsake zadeve in predvsem glede na njen kontekst, različne faze postopka, ki jim mora slediti Komisija, in zapletenost zadeve (sodba Sodišča prve stopnje z dne 10. maja 2006 v zadevi Air One proti Komisiji, T‑395/04, ZOdl., str. II‑1343, točka 61).
298 V tem primeru iz izpodbijanih odločb izhaja, da je bila Komisija na podlagi podatkov, zbranih v postopkih, začetih zoper državne pomoči v korist družb Demesa in Ramondin, ki so bile predmet tožb 11. junija 1996 in 2. oktobra 1997, obveščena o davčnih dobropisih, ki jih uvaja obravnavana davčna zakonodaja.
299 Poleg tega iz izpodbijanih odločb izhaja, da je Komisija z dopisi z dne 17. avgusta 1999 obvestila Kraljevino Španijo o začetku formalnega postopka preiskave zoper tri obravnavane sheme.
300 Med trenutkom, ko je bila Komisija obveščena o obravnavanih shemah pomoči, in začetkom formalnega postopka preiskave je torej preteklo približno 38 mesecev (od junija 1996 do avgusta 1999).
301 Vendar je treba, prvič, navesti, da so obravnavani davčni ukrepi, ki so bili v zvezi z davčnimi dobropisi za pokrajino Araba podaljšani do 31. decembra 1999, od Komisije zahtevali poglobljeno preučitev španske zakonodaje ter kompleksnih dejanskih in pravnih vprašanj.
302 Drugič, v zvezi z okvirom, v katerega se uvrščajo ti davčni dobropisi, je treba navesti, da je Komisija do začetka formalnega postopka preiskave, 17. avgusta 1999, med drugim preučila pritožbe, vložene zoper davčne olajšave, dodeljene družbama Demesa in Ramondin, na podlagi katerih je 16. decembra 1997 izdala odločbo o začetku formalnega postopka preiskave za družbo Demesa in 30. aprila 1999 za družbo Ramondin. Nato je sprejela odločbi 1999/718 (Demesa) in 2000/75 (Ramondin).
303 Tudi če bi bile to individualne pomoči, še vedno ostaja dejstvo, da so bili obravnavani davčni dobropisi v teh zadevah dodeljeni na podlagi šeste dodatne določbe k Normi Foral št. 22/1994 de Álava, ki je v tem primeru veljala za zgodovinsko ozemlje Arabe (zadevi T‑227/01 in T‑265/01), in da torej ni sporno, da so te določbe podobne določbam, upoštevnim za zgodovinska ozemlja Biskaje in Gipuzkoe (zadeve T‑228/01, T‑229/01, T‑266/01 in T‑270/01).
304 Tretjič, ugotoviti je treba, da je treba trajanje postopka vsaj delno pripisati španskim organom.
305 Iz dokazov v spisu namreč izhaja, da Komisija do 2. junija 1999 ni imela podatkov, potrebnih za začetek formalnega postopka preiskave. Tako je Komisija v zvezi z davčnim dobropisom, uporabnim za zgodovinsko ozemlje Arabe, podatke prejela šele na podlagi obeh tožb, ki sta se nanašali na državne pomoči, dodeljene v korist podjetij Demesa in Ramondin. Dalje, razen srečanja med Comunidad autónoma de La Rioja in službami Komisije 17. marca 1997, na katerega se sklicujejo stranke, se izpodbijane odločbe sklicujejo na neformalne podatke, ki jih je Komisija prejela v zvezi z davčnimi dobropisi, uporabnimi na zgodovinski ozemlji Biskaje in Gipuzkoe (glej točko 17 zgoraj).
306 Komisija je torej 15. marca 1999 na španske organe naslovila zahtevo za dodatne podatke v zvezi s temi neprijavljenimi shemami. Ti so dvakrat zaprosili za podaljšanje roka za odgovor. Odgovor so posredovali šele 2. junija 1999.
307 Komisija – upoštevajoč okvir in tukaj navedene okoliščine – s tem, ko je 17. avgusta 1999 začela formalni postopek preiskave, s svojim ravnanjem ni kršila splošnega načela pravne varnosti.
308 Nazadnje, v zvezi s trditvami o Komisijini kršitvi načela dobrega upravljanja je treba ugotoviti, da so v bistvu tesno povezane s trditvijo o kršitvi načela pravne varnosti zaradi trajanja postopka predhodne preučitve in jih je treba zato glede na prej navedeno zavrniti.
309 Zato je treba ugovor v zvezi s kršitvijo načel pravne varnosti in dobrega upravljanja zavrniti.
Ugovor v zvezi s kršitvijo načela varstva legitimnih pričakovanj
310 Najprej je treba opozoriti, da se je na pravno utemeljeno pričakovanje glede zakonitosti pomoči mogoče sklicevati le, če je bila ta pomoč odobrena ob spoštovanju postopka, ki ga določa člen 88 ES (sodba Sodišča z dne 20. septembra 1990 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C‑5/89, Recueil, str. I‑3437, točka 14, in zgoraj v točki 94 navedena sodba Regione autónoma della Sardegna proti Komisiji, točka 64).
311 Skrben regionalni organ in gospodarski subjekt morata namreč običajno imeti možnost, da se prepričata, ali je bil ta postopek spoštovan (zgoraj v točki 310 navedena sodba Komisija proti Nemčiji, točka 14, in sodba Sodišča z dne 14. januarja 1997 v zadevi Španija proti Komisiji, C‑169/95, Recueil, str. I‑135, točka 51; zgoraj v točki 43 navedena sodba Demesa, točka 236).
312 Ker torej člen 88 ES ne razlikuje med tem, ali so to sheme pomoči ali individualne pomoči, se ta načela, v nasprotju s trditvami Confebaska, lahko uporabijo tudi za sheme pomoči (točka 276 zgoraj).
313 V obravnavani zadevi ni sporno, da so bili davčni dobropisi, navedeni v izpodbijanih odločbah, dodeljeni brez predhodne prijave, s čimer je bil kršen člen 88(3) ES.
314 Vendar sodna praksa za prejemnike pomoči, ki so – kot velja za sheme, obravnavane v tem primeru – nezakonite zato, ker niso bile prijavljene, ne izključuje, da se zato, da bi se izognili njihovemu vračilu, sklicujejo na izjemne okoliščine, ki bi lahko utemeljile njihovo pravno utemeljeno pričakovanje, da so te pomoči zakonite (sodba Sodišča z dne 10. junija 1993 v zadevi Komisija proti Grčiji, C‑183/91, Recueil, str. I‑3131, točka 18; glej v tem smislu zgoraj v točki 45 navedeno sodbo Demesa in Territorio Histórico de Álava proti Komisiji, točka 51; glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 15. septembra 1998 v združenih zadevah BFM in EFIM proti Komisiji, T‑126/96 in T‑127/96, Recueil, str. II‑3437, točki 69 in 70; zgoraj v točki 148 navedena sodba CETM proti Komisiji, točka 122, in zgoraj v točki 245 navedena sodba Regione autónoma Friuli-Venezia Giulia proti Komisiji, točka 107).
315 Ob predpostavki, da imajo tožeče stranke v zadevah od T-227/01 do T-229/01 – ki niso gospodarski subjekti, ampak teritorialne enote, ki so avtorice obravnavanih shem pomoči – pravico sklicevati se na pravno utemeljeno pričakovanje (glej v tem smislu zgoraj v točki 94 navedeno sodbo Regione autónoma della Sardegna proti Komisiji, točka 66), je treba torej z vidika enega od teh načel preučiti, ali navedene trditve kažejo na izjemne okoliščine, ki bi lahko utemeljile pravno utemeljeno pričakovanje zakonitosti obravnavanih pomoči.
316 Tožeče stranke in intervenientke, ki jih podpirajo, trdijo, da ravnanje Komisije pomeni izjemno okoliščino, ki bi lahko utemeljila njihovo pravno utemeljeno pričakovanje zakonitosti obravnavanih shem, zaradi, prvič, njene odločbe 93/337 o davčnih dobropisih iz leta 1988; drugič, zaradi njenega odnosa do shem iz leta 1993; tretjič, zaradi nerazumno dolgega trajanja postopka in, četrtič, zaradi neobstoja določenih navedb v njeni odločbi o začetku formalnega postopka preiskave.
– Trditev v zvezi z odločbo 93/337
317 Confebask navaja, da so davčni dobropisi iz leta 1993 zelo podobni obravnavanim davčnim dobropisom v tem primeru ter da Komisija prvih ni opredelila kot pomoči, ki so nezdružljive s skupnim trgom, kar naj bi povzročilo pravno utemeljeno pričakovanje glede spornih davčnih dobropisov. Sklicuje se na Odločbo 93/337 in na dopis Komisije z dne 3. februarja 1995, s katero naj bi ta ugotovila, da so španski organi ravnali v skladu s členom 1(2) Odločbe 93/337, s katero jim je bilo naloženo, da spremenijo davčno ureditev, da bi odpravili izkrivljanje v smislu člena 43 ES.
318 V zvezi z Odločbo 93/337 Sodišče prve stopnje ugotavlja, da jo je Confebask, kot je bilo že ugotovljeno zgoraj, napačno razumel (glej točko 241 zgoraj). V tej odločbi naj bi Komisija obravnavane pomoči opredelila kot nezdružljive s skupnim trgom ne samo zato, ker naj bi bile v nasprotju s členom 43 ES, ampak tudi zato, ker naj ne bi spoštovale različnih vrst pomoči, še zlasti regionalnih pomoči, sektorskih pomoči, pomoči MSP in skupnega zneska pomoči (točka V Odločbe 93/337).
319 V zvezi z dopisom z dne 3. februarja 1995 je bilo v točki 241 zgoraj že ugotovljeno, da Komisija v njem ugotavlja le, da sporni davčni sistem ne krši člena 43 ES, ne da bi kakor koli odgovorila na vprašanje, ali obravnavana ureditev upošteva različne vrste pomoči, navedene v Odločbi 93/337 (zgoraj v točki 45 navedena sodba Demesa in Territorio Histórico de Álava proti Komisiji, točka 48, ki potrjuje zgoraj v točki 43 navedeno sodbo Demesa, točka 237).
320 Poleg tega Confebask trdi, da rešitve iz sodbe Demesa in Territorio Histórico de Álava proti Komisiji, točka 45 zgoraj, ne preprečujejo razveljavitve obveznosti vračila, če bi se tožeče stranke v tej zadevi na načelo varstva legitimnih pričakovanj sklicevale ne samo zato, da bi ugovarjale vračilu, ampak tudi zato, da bi izpodbijale opredelitvi davčnega dobropisa, ki jim je bil odobren, za državno pomoč. Vendar je treba ugotoviti, da taka trditev ne more omajati ugotovitve, da Komisija davčnih dobropisov iz leta 1998 ni štela za združljive s pravili o državnih pomočeh.
321 Zato se tudi ob predpostavki, da so sporni davčni dobropisi podobni davčnim dobropisom iz leta 1988, Odločbe 93/337 ne more šteti za izjemno okoliščino, ki bi lahko utemeljila pravno utemeljeno pričakovanje glede zakonitosti obravnavanih davčnih dobropisov v tem primeru.
322 Zgodovinska ozemlja Arabe, Biskaje in Gipuzkoe ter Comunidad autónoma del País Vasco navajajo, da Komisija v Odločbi 93/337 ni navedla nobenega ugovora glede dejstva, da naj bi bila uporaba davčnega dobropisa podrejena izvedbi naložbe v najmanjšem znesku. Zato naj bi Komisija s tem, da je v izpodbijanih odločbah navedla, da pogoj naložbe v najmanjšem znesku 2,5 milijarde ESP davčnemu dobropisu daje selektiven značaj in s tem spreminja njena merila za presojo izbora, kršila pravno utemeljeno pričakovanje, ki ga je ustvarila Odločba 93/337.
323 Sodišče prve stopnje ugotavlja, da so davčni ukrepi, določeni v Odločbi 93/337, drugačni od tistih, ki so določeni v izpodbijani odločbi. Odločba 3/93/337 se namreč nanaša na davčne olajšave, določene z Normas Forales št. 28/1988 de Álava, št. 8/1988 de Vizcaya in št. 6/1988 de Guipúzcoa.
324 Čeprav določbe iz leta 1988 dodeljujejo zlasti davčne dobropise v španski deželi Baskiji, dejstvo, da je Komisija v Odločbi 93/337 selektivnost davčnih dobropisov iz leta 1988 utemeljila na ugotovitvi, da se nanašajo le na določena podjetja in da ne veljajo za določene dejavnosti (točka III Odločbe 93/337), samo po sebi ne pomeni, da Komisija selektivnosti teh ukrepov ne bi mogla ugotoviti na podlagi drugih meril (zgoraj v točki 22 navedena sodba Diputación Foral de Guipúzcoa in drugi proti Komisiji, točka 99).
325 Trditev v zvezi s kršitvijo načela dobrega upravljanja, na katero se sklicujejo Cámaras Oficiales de Comercio e Industria, ne more ovreči te ugotovitve, saj za opredelitev selektivnosti obravnavanega ukrepa zadostuje že en sam dokaz (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2004 v zadevi Španija proti Komisiji, točka 167 zgoraj, točki 120 in 121). Komisiji v zvezi s tem ni treba nadaljevati z izčrpno študijo.
326 Iz tega sledi, da Odločba 93/337, ki je davčne dobropise iz leta 1988 štela za nezdružljive s skupnim trgom, ne more pomeniti izjemne okoliščine, ki bi lahko utemeljevala katero koli pravno utemeljeno pričakovanje glede zakonitosti obravnavanih davčnih dobropisov v tem primeru.
– Trditev v zvezi s shemami iz leta 1993 in odnos Komisije do njih
327 Tožeče stranke in intervenientke, ki jih podpirajo v zadevah od T-227/01 do T‑229/01, se sklicujejo na sheme iz leta 1993 in na dejstvo, da naj bi Komisijin odnos do teh shem ustvaril pravno utemeljeno pričakovanje glede zakonitosti zadevnih davčnih dobropisov. Po njihovem mnenju Normas Forales iz leta 1993 obenem določajo davčne oprostitve in 25-odstotne davčne dobropise.
328 Izjem od plačila davka od dobička pravnih oseb, določenih v členu 14 Normas Forales št. 18/1993, 5/1993 in 11/1993, ki so predmet tožb v združenih zadevah od T-30/01 do T-32/01 in od T-86/02 do T-88/02, ni mogoče šteti za podobne davčnim dobropisom, obravnavanim v tem primeru. Načini obdavčitve in obseg olajšav sta namreč drugačna. Obravnavani davčni dobropisi, pripisljivi končnemu znesku davka, ki ga je treba plačati, v tem primeru znašajo do višine 45 odstotkov upravičenih naložb, medtem ko sheme iz leta 1993 v roku desetih let določajo izjemo od plačila davka od dobička pravnih oseb za novoustanovljena podjetja. Enako pogoji za uporabo niso enaki, ker obravnavane Normas Forales davčne dobropise pridržujejo za podjetja, ki izvajajo naložbe, ki presegajo 2,5 milijarde ESP, medtem ko so upravičenci do shem iz leta 1993 novoustanovljena podjetja, ki začenjajo z dejavnostmi z minimalnim prostim kapitalom 20 milijonov ESP, ki v določenem roku izvedejo naložbe v višini 80 milijonov ESP in imajo najmanj deset zaposlenih. Obe davčni olajšavi se prav tako razlikujeta po obsegu. Davčni dobropisi so namreč, tudi če so uporabljeni v več davčnih obdobjih, povezani z določenim davčnim obdobjem. Nasprotno pa je sheme oprostitev iz leta 1993 mogoče uporabiti le za podjetja, ki so opravljala dejavnosti med datumom začetka veljavnosti Normas Forales, s katerimi so bile določene, in 31. decembrom 1994.
329 Zato ne glede na ravnanje Komisije v zvezi z davčnimi oprostitvami iz leta 1993 iz njega ni mogoče izvajati nobene posledice v zvezi s spornimi davčnimi dobropisi.
330 Poleg tega, kot je navedlo Sodišče prve stopnje v sodbi o shemah oprostitev iz leta 1993, nobena dejstva ali okvir v zvezi z ravnanjem Komisije, ki jih navajajo tožeče stranke in intervenientke, ki jih podpirajo, ne dokazujejo, da naj bi ta odnos Komisije pomenil izjemno okoliščino, ki bi lahko utemeljila njihovo pravno utemeljeno pričakovanje glede zakonitosti davčnih oprostitev, obravnavanih v teh zadevah (sodba Sodišča prve stopnje z dne 9. septembra 2009 v združenih zadevah Diputación Foral de Álava in drugi proti Komisiji, od T‑30/01 do T‑32/01 in od T‑86/02 do T‑88/02, še neobjavljena v ZOdl., točke od 278 do 317).
331 Odnos Komisije do sistemov oprostitev iz leta 1993 naj torej ne bi mogel pomeniti izjemne okoliščine, na kateri bi bilo lahko utemeljeno kakršno koli pravno utemeljeno pričakovanje glede zakonitosti davčnih dobropisov, obravnavanih v tem primeru.
332 Glede 25-odstotnih davčnih dobropisov, na katere se sklicujejo tožeče stranke v zadevah od T-227/01 do T-229/01, je treba ugotoviti, da tudi ob predpostavki, da so podobni 45-odstotnim davčnim dobropisom, obravnavanim v tej zadevi, tožeče stranke z ničimer niso podprle trditve, da naj bi se postopek, ki ga vodi Komisija, in torej njen odnos do ukrepov oprostitev iz leta 1993, prav tako nanašal na 25-odstotne davčne dobropise.
333 Iz tega sledi, da trditve v zvezi s sistemi iz leta 1993 in z odnosom Komisije do njih ni mogoče sprejeti.
– Trditev v zvezi s trajanjem postopka
334 Confebask, tožeča stranka v zadevah T-265/01, T-266/01 in T-270/01, se zaradi „neupravičeno dolgega trajanja postopka“ sklicuje na kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj. Tožeče stranke v zadevah od T-227/01 do T-229/01 kršitev tega načela navajajo zaradi trajanja postopka predhodne preučitve.
335 Spomniti je treba, da v skladu s členom 13(2) Uredbe št. 659/1999 pri nezakoniti pomoči Komisije ne zavezuje rok, ki se uporablja pri prijavljenih pomočeh.
336 Razumno trajanje postopka nadzora na področju državnih pomoči, pa naj gre za fazo predhodne preučitve ali formalnega postopka preiskave, je treba presojati glede na okoliščine vsake zadeve, zlasti pa glede na okvir, v katerega se umešča, različne faze postopka, ki jih opravi Komisija, ravnanje strank v postopku, zapletenost zadeve in pomembnost zadeve za zainteresirane stranke (sodba z dne 15. julija 2004 v zadevi Španija proti Komisiji, točka 167 zgoraj, točka 53; v zvezi s postopkom predhodnega preverjanja zgoraj v točki 115 navedena sodba Asociación de Estaciones de Servicio de Madrid in Federación Catalana de Estaciones de Servicio proti Komisiji, točka 122; v zvezi s formalnim postopkom preiskave glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 27. novembra 2003 v zadevi Regione Siciliana proti Komisiji, T‑190/00, Recueil, str. II‑5015, točki 136 in 139).
337 V obravnavani zadevi je bila faza predhodne preučitve, ki je trajala 38 mesecev (glej točko 300 zgoraj), zaključena z začetkom formalnega postopka preiskave 17. avgusta 1999 (glej točko 22 zgoraj). Komisija je nato 11. junija 2001 sprejela izpodbijane odločbe. Formalni postopek preiskave je torej trajal 23 mesecev, celoten postopek pa je trajal 5 let in 1 mesec.
338 Iz preučitve ugovora v zvezi s kršitvijo načela varstva legitimnih pričakovanj (glej točke od 301 do 307 zgoraj) izhaja, da postopek predhodne preučitve, upoštevajoč okoliščine tega primera, ni bil nerazumno podaljšan.
339 V zvezi s formalnim postopkom preiskave iz dokazov v spisu izhaja, da je Kraljevina Španija po prejemu dopisa Komisije z dne 17. avgusta 1999, s katerim jo je ta obvestila o začetku formalnega postopka preiskave, predstavila stališča, ki jih je Komisija prejela 12. novembra 1999. Španski organi so v stališčih navedli, da ni treba odgovoriti na zahteve Komisije v zvezi z odločbami o dodelitvi zadevnih davčnih dobropisov, ki jih je ta naslovila nanje v okviru formalnega postopka preiskave (točka 43 Odločbe 2002/820; točka 39 odločb 2003/27 in 2002/894; glej točko 24 zgoraj).
340 Poleg tega so drugi subjekti stališča podali marca in aprila 2000 v zvezi z Arabo in januarja 2000 v zvezi z Biskajo in Gipuzkoo. Komisija je te komentarje španskim organom posredovala marca 2000 v zvezi davčnimi dobropisi za Biskajo in Gipuzkoo ter maja 2000 v zvezi z davčnimi dobropisi za Arabo. Španski organi v odgovor na te komentarje niso posredovali nobenih stališč, čeprav so zaprosili za podaljšanje roka, da bi to storili (točka 52 Odločbe 2002/820; točka 60 odločb 2003/27 in 2002/894; glej točko 26 zgoraj).
341 Iz prej navedenega izhaja, da so španski organi s svojim ravnanjem vsaj delno pripomogli k podaljšanju postopka preizkusa.
342 Glede na okoliščine in upoštevajoč kontekst, zapletenost obravnavanih ukrepov in pomembnost zadeve, trajanja postopka predhodne preučitve v celoti ne smemo šteti za nerazumnega.
343 Tožeče stranke v zadevah od T-227/01 do T-229/01 se sklicujejo na sodbo RSV proti Komisiji, točka 287 zgoraj, v skladu s katero lahko zamuda Komisije pri odločanju, da je pomoč nezakonita ter da jo mora država članica ukiniti in zahtevati njeno vračilo, pri upravičencih do take pomoči v določenih okoliščinah povzroči pravno utemeljeno pričakovanje, ki bi Komisiji lahko preprečilo, da od države članice zahteva, da naloži vračilo te pomoči. V sodbi RSV proti Komisiji, točka 287 zgoraj, je Sodišče prav tako menilo, da bi rok 26 mesecev, ki ga je potrebovala Komisija, da je izdala odločbo v tej zadevi, pri tožeči stranki lahko povzročil nastanek pravno utemeljenega pričakovanja, ki bi instituciji lahko preprečil, da od zadevnih nacionalnih organov zahteva, da naložijo vračilo sporne pomoči.
344 Vendar so bile okoliščine v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, izjemne in niso bile v ničemer podobne okoliščinam tega primera. Obravnavana pomoč naj bi bila namreč prijavljena Komisiji, vendar po tem, ko je bila že izplačana upravičencu. Bila je povezana z dodatnimi stroški v zvezi s projektom, za katerega je Komisija že odobrila pomoč. Nanašala se je na sektor, ki je od leta 1977 od nacionalnih organov prejemal pomoči, ki jih je odobrila Komisija. Preučitev njene združljivosti s skupnim trgom ni zahtevala poglobljene preiskave. Sodišče je na podlagi tega sklepalo, da bi tožeča stranka v teh okoliščinah lahko upravičeno mislila, da Komisija tej pomoči ni ugovarjala (zgoraj v točki 287 navedena sodba RSV proti Komisiji, točke od 14 do 16).
345 Na podlagi teh elementov se navedeni primer bistveno razlikuje od tožbe v predloženem primeru. Obravnavani davčni dobropisi se namreč ne nanašajo na določen sektor oziroma, a fortiori, na določen sektor, upravičen do dodeljenih pomoči. Ti davčni dobropisi niso bili prijavljeni in ne spadajo v podaljšanje nobene sheme pomoči, ki bi jo predhodno odobrila Komisija. Nasprotno, so predmet odločb v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi Demesa in Ramondín, točka 43 zgoraj, in to pred začetkom formalnega postopka preiskave (glej točko 43 zgoraj), ki ne puščajo nobenega dvoma o tem, da je bila njihova združljivost s skupnim trgom sporna.
346 Zato so posebne okoliščine zadeve, v kateri je bila izdana sodba RSV proti Komisiji, točka 287 zgoraj, na katere je bilo prej opozorjeno, popolnoma različne od okoliščin tega primera. Tožeče stranke in intervenientke, ki jih podpirajo, se torej v primeru te sodbe ne morejo sklicevati nanje.
347 Celotno trajanje postopka, upoštevajoč okoliščine tega primera, torej ni nerazumno in ne pomeni izjemne okoliščine, na podlagi katere bi lahko nastalo pravno utemeljeno pričakovanje zakonitosti teh pomoči.
– Trditev v zvezi z neobstojem navedbe dolžnosti odložitve uporabe spornih davčnih določb in tveganja obveznosti vračila v odločbah o začetku formalnega postopka preiskave
348 Tožeče stranke v zadevah od T-227/01 do T-229/01 uveljavljajo pravno utemeljeno pričakovanje zakonitosti spornih shem pomoči, ker bi naj v odločbah o začetku formalnega postopka preiskave ne bila navedena dolžnost odložitve uporabe spornih določb.
349 Vendar iz odločb o začetku formalnega postopka preiskave, ki so bile poleg tega predmet tožb, ki jih je Sodišče prve stopnje zavrnilo (zgoraj v točki 22 navedena sodba Diputación Foral de Guipúzcoa in drugi proti Komisiji), izhaja, da je Komisija menila, da obravnavani davčni dobropisi pomenijo novo pomoč in jih je zato treba šteti za nezakonite. Taka opredelitev kaže na to, da je bil odložilni učinek, ki v zvezi z novimi pomočmi izhaja iz člena 88(3), zadnji stavek, ES, kršen. Dejstvo, da v odločbah o začetku formalnega postopka preiskave ni bila izrecno navedena odložitev obravnavanih ukrepov, ne more pomeniti izjemne okoliščine, ki bi lahko utemeljila pravno utemeljeno pričakovanje glede zakonitosti obravnavanih ukrepov.
350 Tožeče stranke se poleg tega sklicujejo na neobstoj navedbe tveganja obveznosti vračila prednosti, ki izhaja iz davčnih dobropisov v odločbah o začetku formalnega postopka preiskave.
351 Vendar Sodišče prve stopnje poudarja, da zahteve za predstavitev stališč, objavljene v Uradnem listu (glej točko 25 zgoraj), v povzetku odločb o začetku formalnega postopka preiskave navajajo, da se lahko v skladu s členom 14 Uredbe št. 659/1999 od upravičenca zahteva vrnitev nezakonite pomoči. Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je odprava nezakonite pomoči z vračilom logična posledica ugotovitve njene nezakonitosti (sodba z dne 21. marca 1990 v zadevi Belgija proti Komisiji, točka 198 zgoraj, točka 66, in sodba Sodišča z dne 15. decembra 2005 v zadevi Unicredito Italiano, C‑148/04, ZOdl., str. I‑11137, točka 113).
352 Zato naj neobstoj izrecne navedbe tveganja vračila ne bi pomenil izjemne okoliščine, ki bi lahko utemeljila pravno utemeljeno pričakovanje glede zakonitosti obravnavanih ukrepov.
353 Iz vsega prej navedenega izhaja, da tožeče stranke in intervenientke, ki jih podpirajo, niso dokazale obstoja izjemnih okoliščin, ki bi lahko ovirale vračilo obravnavanih pomoči.
Ugovor kršitve načela enakega obravnavanja
354 Cámaras Oficiales de Comercio e Industria trdijo, da je Komisija v treh zelo podobnih zadevah po uradni dolžnosti upoštevala elemente, ki so ustvarjali pravno utemeljeno pričakovanje, in opustila zahtevo za vračilo pomoči. Sklicujejo se na kršitev načela enakega obravnavanja.
355 Ugotoviti je treba, da ugovora o kršitvi načela enakega obravnavanja niso vložile tožeče stranke niti ni povezan s predmetom spora, ki so ga te določile. V skladu s sodno prakso, navedeno v točki 292 zgoraj, ga je torej treba razglasiti za nedopusten.
356 Vendar tudi če bi bil dopusten, ta ugovor ne bi bil utemeljen.
357 Spoštovanje načela enakega obravnavanja določa, naj se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in naj se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno upravičeno (glej sodbo Sodišča z dne 26. oktobra 2006 v zadevi Koninklijke Coöperatie Cosun, C‑248/04, ZOdl., str. I‑10211, točka 72 in navedena sodna praksa).
358 Vendar intervenientke ne dokazujejo, da naj bi bil položaj, ki se nanaša na sporne sheme pomoči, primerljiv s položaji, obravnavanimi v odločbah, na katere se sklicujejo in v katerih je Komisija menila, da ni treba naložiti vračila pomoči.
359 V teh odločbah je Komisija namreč izpostavila, da je bilo nevračilo upravičeno z okoliščinami, ki so povzročile nastanek pravno utemeljenega pričakovanja zakonitosti preučevanih shem, ki ga je upoštevala. Komisija je prav tako upoštevala dejstvo, da je bil neobstoj pomoči izrecno ugotovljen v drugih odločbah o ukrepih, podobnih shemam, preučenih v teh odločbah, kar je upravičevalo nevračilo (odločbe 2003/81, 2004/76, 2003/438 in 2003/512; glej točko 288 zgoraj). V nekaterih primerih je prav tako upoštevala dejstvo, da trajanja obravnavanega postopka v nobenem primeru ni bilo mogoče pripisati zadevni državi članici (Odločba 2001/168; točka 288 zgoraj), in dejstvo, da upravičenec pomoči ni prejel sporne koristi, zato tudi ni bilo mogoče zahtevati vračila (Odločba 2003/81; glej točko 288 zgoraj).
360 Vendar ni tako v izpodbijanih odločbah, v katerih je Komisija poudarila, da, nasprotno, pogoji za uveljavljanje varstva legitimnih pričakovanj niso bili izpolnjeni (točki 74 in 75 Odločbe 2002/820, točki 81 in 82 odločb 2003/27 in 2002/894), kar je potrdilo tudi Sodišče prve stopnje (glej točke od 310 do 353 zgoraj). Odločbe Komisije, na katere se sklicujejo intervenientke, se torej nanašajo na drugačne ukrepe in položaje, kot so ukrepi in položaji, obravnavani v tem primeru.
361 Ugovora v zvezi s tem, da naj bi izpodbijane odločbe s tem, da so naložile vračilo zadevnih pomoči, kršile načelo enakega obravnavanja, torej ni mogoče sprejeti.
362 Zato ga je treba zavreči kot nedopusten oziroma v vsakem primeru zavrniti kot neutemeljen.
363 Tožeče stranke v zadevah od T-227/01 do T-229/01 nazadnje trdijo, da bi zahteva povračila nezakonitih pomoči morala biti omejena z naložbami, izvedenimi po objavi odločb o začetku formalnega postopka preiskave v Uradnem listu.
364 Ker se ta trditev, podana v zvezi z načelom varstva legitimnih pričakovanj, nanaša na sorazmernost vračila, jo je treba preučiti v okviru preučevanja tožbenega razloga v zvezi s sorazmernostjo izpodbijanih odločb (glej točko 366 in naslednje v nadaljevanju).
365 Glede na zgoraj navedeno je tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo postopka, kršitvijo načel pravne varnosti, dobrega upravljanja, varstva legitimnih pričakovanj in enakega obravnavanja treba zavrniti v celoti.
F – Tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo načela sorazmernosti (zadeve od T‑227/01 do T‑229/01)
1. Trditve strank
366 Tožeče stranke v zadevah od T-227/01 do T-229/01 trdijo, da obveznost vračila ni sorazmerna. Menijo, da podjetjem, ki proizvajajo izključno za lokalni trg, in podjetjem, ki delujejo v sektorju, ki je zaprt za konkurenco, ne bi bilo treba vrniti pomoči. Izpodbijane odločbe bi tudi morale omejiti obveznost vračila, ki presega najvišjo mejo regionalnih pomoči, ki jih dovoljuje španska dežela Baskija.
367 Poleg tega trdijo, da bi obveznost vračila nezakonitih pomoči morala biti omejena z naložbami, izvedenimi po objavi odločb o začetku formalnega postopka preiskave v Uradnem listu.
368 Poleg tega bi druge možnosti, ki so manj omejujoče kot vračilo pomoči, omogočale vzpostavitev prejšnjega stanja. Zato naj Komisija ne bi mogla zahtevati vračila pomoči, če država članica meni, da je ta možnost bolj omejujoča kot drug ukrep. Po mnenju tožečih strank se člen 14(1) Uredbe št. 659/1999, ki določa vračilo pomoči, ki so nezdružljive s skupnim trgom, nanaša na subvencije in ga ni mogoče samodejno prenesti na pomoči, sestavljene iz enega samega selektivnega davčnega pravila.
369 Nazadnje, da se državi članici omogoči, da izbere čim primernejšo možnost, bi morala Komisija približno določiti najmanjši znesek naložbe, ki se v skladu z zadevnimi Normas Forales lahko izogne opredelitvi državne pomoči.
370 Člen 3 izpodbijanih odločb bi bilo zato treba razglasiti za ničen.
371 Komisija predlaga zavrnitev tega tožbenega razloga.
2. Presoja Sodišča prve stopnje
372 V skladu z ustaljeno sodno prakso je odprava nezakonite pomoči z vračilom logična posledica ugotovitve njene nezakonitosti. Posledično izterjave nezakonito dodeljene pomoči zaradi ponovne vzpostavitve prejšnjega položaja načeloma ni mogoče obravnavati kot ukrep, ki je nesorazmeren glede na cilje določb Pogodbe, ki urejajo državne pomoči (sodbi z dne 14. januarja 1997 v zadevi Španija proti Komisiji, točka 311 zgoraj, točka 47, in z dne 29. aprila 2004 v zadevi Italija proti Komisiji, C‑298/00 P, točka 111 zgoraj, točka 75).
373 Prejemnik z vračilom izgubi olajšavo, ki je je bil glede na svoje konkurente deležen na trgu, in znova se vzpostavi položaj pred dodelitvijo pomoči (sodba Sodišča z dne 4. aprila 1995 v zadevi Komisija proti Italiji, C‑350/93, Recueil, str. I‑699, točka 22). Iz te funkcije vračila prav tako izhaja, da Komisija s tem, da državi članici naloži, da zahteva vračilo nezakonitih pomoči, praviloma – razen v izjemnih okoliščinah – ne krši diskrecijske pravice, ki ji jo priznava sodna praksa, saj zgolj vzpostavlja prejšnje stanje (sodba z dne 17. junija 1999 v zadevi Belgija proti Komisiji, točka 142 zgoraj, točka 66, in sodba Sodišča z dne 7. marca 2002 v zadevi Italija proti Komisiji, C‑310/99, Recueil, str. I‑2289, točka 99).
374 Res je, da načelo sorazmernosti zahteva, da akti institucij Skupnosti ne prestopijo meje tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev želenega cilja, pri tem pa velja, da se je treba takrat, kadar je mogoče izbrati med več ponujenimi primernimi ukrepi, zateči k tistemu, ki je najmanj omejujoč (sodbi Sodišča z dne 17. maja 1984 v zadevi Denkavit Nederland, 15/83, Recueil, str. 2171, točka 25, in z dne 11. julija 1989 v zadevi Schräder HS Kraftfutter, 265/87, Recueil, str. 2237, točka 21).
375 Vendar vračila nezakonitih pomoči, katerega namen je vzpostavitev prejšnjega položaja, praviloma ni mogoče šteti za nesorazmeren ukrep glede na cilje določb Pogodbe, ki urejajo državne pomoči. Tak ukrep, tudi če se izvaja dolgo po dodelitvi sporne pomoči, ne pomeni sankcije, ki je pravo Skupnosti ne predvideva (zgoraj v točki 148 navedena sodba CETM proti Komisiji, točka 164).
376 Glede na ta načela nobena od trditev, ki so jih navedle tožeče stranke v tem primeru, ne dokazuje, da je obveznost vračila nesorazmerna glede na cilje Pogodbe.
377 Najprej, ker so španski organi menili, da jim ni treba odgovoriti na zahteve Komisije, ki jih je ta naslovila v postopku začetka formalnega postopka preiskave, ki se je nanašal na odločbe o dodelitvi obravnavanih davčnih dobropisov (glej točko 24 zgoraj), Komisiji ni mogoče očitati, da iz obveznosti vračila ni izključila določenih podjetij ali določenih sektorjev.
378 Prav tako trditev tožečih strank – da bi izpodbijane odločbe morale obveznost vračila davčnih dobropisov omejiti na tiste, ki so se nanašali na naložbe, izvedene po objavi odločb o začetku formalnega postopka preiskave, to je po 4. decembru 1999 za Biskajo in Gipuzkoo in po 11. marcu 2000 za Arabo – ni upravičena, ker so obravnavane pomoči nezakonite ab initio in ker v obravnavani zadevi ni bila ugotovljena nobena izjemna okoliščina, ki bi onemogočila vračilo (glej točko 353 zgoraj).
379 V zvezi s shemami medsektorskih pomoči in zaradi neobstoja natančnih podatkov, predstavljenih v upravnem postopku, se izpodbijanih odločb ne more šteti za nesorazmerne, ker niso omejile obveznosti vračila obravnavanih pomoči. V zvezi s tem je treba navesti, da izpodbijane odločbe, katerih izreke je treba, odvisno od primera, razlagati ob upoštevanju razlogov, ki so peljali do njihovega sprejetja (sodba Sodišča z dne 15. maja 1997 v zadevi TWD proti Komisiji, C‑355/95 P, Recueil, str. I‑2549, točka 21), izrecno navajajo „možnost, da se individualne pomoči na podlagi njim lastnih značilnosti delno ali v celoti šteje za združljive s skupnim trgom, bodisi v okviru kasnejše odločbe Komisije ali z uporabo pravil o izjemah“.
380 Poleg tega, v nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, člen 14 Uredbe št. 659/1999 ne razlikuje med tem, ali je obravnavani ukrep pomoči subvencija ali davčna ugodnost, in sodna praksa uporablja enaka načela, vključno s tistimi, ki urejajo vračilo davčnih olajšav (zgoraj v točki 351 navedena sodba Unicredito Italiano, točka 113). Vračilo nezakonitih pomoči s povračilom obravnavanih vsot torej v tem primeru pomeni najbolj primerno sredstvo za izravnavo učinkov izkrivljanja konkurence, ki jo povzročajo sporni davčni dobropisi, in za vzpostavitev prejšnjega konkurenčnega položaja.
381 Nazadnje, Komisiji v okviru izpodbijanih odločb ni bilo treba določiti najmanjšega zneska naložbe, ki bi se v obravnavani zadevi izognil opredelitvi za državno pomoč. To vprašanje spada med drugim v okvir pomanjkljivosti dialoga med španskimi organi in Komisijo v okviru prijave zadevnih shem, ki bi se morala zgoditi pred njihovim izvajanjem.
382 Zato je treba tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo načela sorazmernosti zavrniti kot neutemeljen.
383 Posledično je treba ugotoviti, da se tožba zavrne v celoti.
Stroški
384 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.
I – Zadeve od T‑227/01 do T‑229/01
385 Ker tožeče stranke, to je zgodovinska ozemlja Arabe, Biskaje in Gipuzkoe ter Comunidad autónoma del País Vasco, v tožbah od T-227/01 do T‑2297/01 niso uspele, poleg svojih stroškov nosijo tudi stroške Komisije in stroške Comunidad autónoma de La Rioja, v skladu s predlogi zadnjih dveh.
386 Confebask in Cámaras Oficiales de Comercio e Industria, intervenienta, nosita svoje stroške.
II – Zadeve T‑265/01, T‑266/01 in T‑270/01
387 Ker Confebask ni uspel v zadevah T-265/01, T-266/01 in T-270/01, se mu naloži, da razen svojih stroškov nosi tudi stroške Komisije in stroške Comunidad autónoma de La Rioja, v skladu s predlogi zadnjih dveh.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (peti razširjeni senat)
razsodilo:
1) Zadeve od T‑227/01 do T‑229/01, T‑265/01, T‑266/01 in T‑270/01 so združene za namene sodbe.
2) Tožbe se zavrnejo.
3) V zadevah od T‑227/01 do T‑229/01:
– Territorio Histórico de Álava – Diputación Foral de Álava, Territorio Histórico de Vizcaya – Diputación Foral de Vizcaya, Territorio Histórico de Guipúzcoa – Diputación Foral de Guipúzcoa in Comunidad autónoma del País Vasco − Gobierno Vasco nosijo svoje stroške in stroške, ki sta jih priglasili Komisija in Comunidad autónoma de La Rioja;
– Confederación Empresarial Vasca (Confebask), Cámara Oficial de Comercio e Industria de Álava, Cámara Oficial de Comercio, Industria y Navegación de Vizcaya in Cámara Oficial de Comercio, Industria y Navegación de Guipúzcoa nosijo svoje stroške.
4) V zadevah T‑265/01, T‑266/01 in T‑270/01 Confebask nosi svoje stroške in stroške, ki sta jih priglasili Komisija in Comunidad autónoma de La Rioja.
Vilaras | Martins Ribeiro | Dehousse |
Podpisi
Stvarno kazalo
Pravni okvir
I – Skupnostna ureditev
II – Nacionalna ureditev
A – Davčni dobropisi, ki jih uvaja davčna zakonodaja zgodovinske pokrajine Arabe
B – Davčni dobropisi, ki jih uvaja davčna zakonodaja zgodovinskih ozemelj Biskaje in Gipuzkoe
Dejansko stanje sporov
Izpodbijane odločbe
Postopek
Predlogi strank
I – V zadevah od T‑227/01 do T‑229/01
II – V zadevah T‑265/01, T‑266/01 in T‑270/01
Pravo
I – Dopustnost tožb
A – Dopustnost tožb v zadevah od T‑227/01 do T‑229/01
1. Dopustnost ničnostnih tožb v zadevah od T-227/01 do T-229/01
a) Trditve strank
b) Presoja Sodišča prve stopnje
2. Dopustnost intervencije Confebaska v zadevah od T-227/01 do T-229/01
a) Procesno upravičenje Confebaska za intervencijo
b) Dopustnost intervencijske vloge Confebaska
Trditve strank
Presoja Sodišča prve stopnje
B – Dopustnost Confebaska za vložitev ničnostne tožbe v zadevah T-265/01, T‑266/01 in T-270/01
1. Trditve strank
2. Presoja Sodišča prve stopnje
II – Utemeljenost tožbe
A – Tožbeni razlog v zvezi z neobstojem državne pomoči v smislu člena 87 ES (zadeve T‑265/01, T‑266/01 in T‑270/01)
1. Prva navedba v zvezi z s tem, da se davčni prihodki niso zmanjšali
a) Trditve strank
b) Presoja Sodišča prve stopnje
2. Druga trditev v zvezi s tem, da se konkurenca ni izkrivljala, da ni bilo učinka na trgovino v Skupnosti in da odločbe niso bile obrazložene
a) Trditve strank
b) Presoja Sodišča prve stopnje
3. Tretja trditev v zvezi s splošnim značajem davčnih ukrepov
a) Trditve strank
b) Presoja Sodišča prve stopnje
4. Četrta trditev v zvezi z upravičenostjo davčnih ukrepov z njihovo splošno naravo in sistematiko davčnega sistema
a) Trditve strank
b) Presoja Sodišča prve stopnje
5. Ugovor v zvezi z neuporabnostjo člena 87 ES za zadevne ukrepe
B – Tožbeni razlog v zvezi z domnevno združljivostjo Normas Forales s skupnim trgom (zadeve T‑265/01, T‑266/01 in T‑270/01)
1. Trditve strank
2. Presoja Sodišča prve stopnje
C – Tožbeni razlog v zvezi z zlorabo pooblastil (zadeve T‑265/01, T‑266/01 in T‑270/01)
1. Trditve strank
2. Presoja Sodišča prve stopnje
D – Tožbeni razlog, ki se nanaša na to, da so zadevne pomoči obstoječe (zadeve T‑265/01, T‑266/01 in T‑270/01)
1. Trditve strank
2. Presoja Sodišča prve stopnje
E – Tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo postopka, kršitvijo načel pravne varnosti, dobrega upravljanja, varstva legitimnih pričakovanj in enakega obravnavanja (zadeve od T‑227/01 do T‑229/01, T‑265/01, T‑266/01 in T‑270/01)
1. Ugovor v zvezi s kršitvijo postopka
a) Trditve strank
b) Presoja Sodišča prve stopnje
2. Ugovor v zvezi s kršitvijo načel pravne varnosti in dobrega upravljanja, načela varstva legitimnih pričakovanj in načela enakega obravnavanja
a) Trditve strank
b) Presoja Sodišča prve stopnje
Ugovor v zvezi s kršitvijo načel pravne varnosti in dobrega upravljanja zaradi trajanja postopka predhodne preučitve
Ugovor v zvezi s kršitvijo načela varstva legitimnih pričakovanj
– Trditev v zvezi z odločbo 93/337
– Trditev v zvezi s shemami iz leta 1993 in odnos Komisije do njih
– Trditev v zvezi s trajanjem postopka
– Trditev v zvezi z neobstojem navedbe dolžnosti odložitve uporabe spornih davčnih določb in tveganja obveznosti vračila v odločbah o začetku formalnega postopka preiskave
Ugovor kršitve načela enakega obravnavanja
F – Tožbeni razlog v zvezi s kršitvijo načela sorazmernosti (zadeve od T‑227/01 do T‑229/01)
1. Trditve strank
2. Presoja Sodišča prve stopnje
Stroški
I – Zadeve od T‑227/01 do T‑229/01
II – Zadeve T‑265/01, T‑266/01 in T‑270/01