SODBA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 11. septembra 2014(*)
„Predhodno odločanje – Regionalni program podpore, ki določa dodelitev zelenih certifikatov, s katerimi je mogoče trgovati, za naprave v zadevni regiji, ki proizvajajo električno energijo iz obnovljivih virov energije – Obveznost dobaviteljev električne energije, da pristojnemu organu letno predložijo neko kvoto certifikatov – Neupoštevanje potrdil o izvoru iz drugih držav članic Evropske unije in držav podpisnic Sporazuma EGP – Upravna globa za nepredložitev certifikatov – Direktiva 2001/77/ES – Člen 5 – Prosti pretok blaga – Člen 28 ES – Člena 11 in 13 Sporazuma EGP – Direktiva 2003/54/ES – Člen 3“
V združenih zadevah od C‑204/12 do C‑208/12,
katerih predmet so predlogi za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki jih je vložilo rechtbank van eerste aanleg te Brussel (Belgija) z odločbami z dne 16. aprila 2012, ki so na Sodišče prispele 30. aprila 2012, v postopkih
Essent Belgium NV
proti
Vlaamse Reguleringsinstantie voor de Elektriciteits- en Gasmarkt,
ob udeležbi
Vlaams Gewest,
Vlaamse Gemeenschap (C‑204/12, C‑206/12 in C‑208/12),
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi L. Bay Larsen, predsednik senata, J. Malenovský, sodnik, in A. Prechal (poročevalka), sodnica,
generalni pravobranilec: Y. Bot,
sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 21. marca 2013,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Essent Belgium NV D. Haverbeke in W. Vandorpe, odvetnika,
– za Vlaamse Reguleringsinstantie voor de Elektriciteits- en Gasmarkt, Vlaams Gewest in Vlaamse Gemeenschap S. Vernaillen in B. Goosens, odvetnika,
– za nizozemsko vlado B. Koopman, M. Bulterman in C. Wissels, agentke,
– za Evropsko komisijo O. Beynet, K. Herrmann in E. Manhaeve, agenti,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 8. maja 2013
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlogi za sprejetje predhodne odločbe se nanašajo na razlago členov 18 PDEU, 34 PDEU in 36 PDEU, členov 4, 11 in 13 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru z dne 2. maja 1992 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 52, str. 3), člena 5 Direktive 2001/77/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. septembra 2001 o spodbujanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije na notranjem trgu z električno energijo (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 2, str. 121) in člena 3 Direktive 2003/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2003 o skupnih pravilih za notranji trg z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 96/92/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 2, str. 211).
2 Ti predlogi so bili vloženi v okviru sporov med družbo Essent Belgium NV (v nadaljevanju: Essent) na eni strani ter Vlaamse Reguleringsinstantie voor de Elektriciteits- en Gasmarkt (regulativni organ za trg s plinom in električno energijo, v nadaljevanju: VREG), Vlaams Gewest (regija Flamska) in Vlaamse Gemeenschap (flamska skupnost) na drugi zaradi upravnih glob, ki jih je VREG naložil družbi Essent, ker ta ni predložila certifikatov, ki bi dokazovali, da je bila v njih navedena količina električne energije proizvedena iz obnovljivih virov energije (v nadaljevanju: zeleni certifikati).
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 2001/77
3 Direktiva 2001/77 je bila s 1. januarjem 2012 razveljavljena z Direktivo 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES (UL L 140, str. 16). Vendar je treba glede na čas dejanskega stanja sporov o glavni stvari upoštevati določbe Direktive 2001/77.
4 V uvodnih izjavah od 1 do 3, 10, 11, 14 in 15 Direktive 2001/77 je bilo navedeno:
„(1) Trenutno so v Skupnosti možnosti za izkoriščanje obnovljivih virov energije premalo izkoriščene. Skupnost priznava potrebo po spodbujanju obnovljivih virov energije kot prednostni ukrep, ker njihovo izkoriščanje prispeva k varovanju okolja in trajnostnemu razvoju. Poleg tega se lahko s tem ustvarijo tudi delovna mesta na lokalnem nivoju, pozitivno vpliva na socialno kohezijo, prispeva k zanesljivi preskrbi in omogoči hitrejše doseganje ciljev iz Kjota. Zato je treba zagotoviti, da se bodo te možnosti v okviru notranjega trga z električno energijo bolje izkoriščale.
(2) […] [S]podbujanje proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije [je] zaradi varnosti in raznolikosti preskrbe z energijo, varovanja okolja ter socialne in gospodarske kohezije prednostna naloga Skupnosti. […]
(3) Povečana raba električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov, predstavlja pomemben del svežnja ukrepov, potrebnih za izpolnjevanje Kjotskega protokola k okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja, in kakršnega koli svežnja politik za izpolnjevanje drugih zavez.
[…]
(10) Ta direktiva od držav članic ne zahteva, da priznajo nakup potrdila o izvoru iz drugih držav članic ali ustreznega nakupa električne energije kot prispevek k izpolnjevanju nacionalne kvotne obveznosti. Da bi olajšali trgovanje z električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov energije, in izboljšali preglednost pri izbiri potrošnikov med električno energijo, proizvedeno iz neobnovljivih virov energije, in električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov energije, je potrebno potrdilo o izvoru za tako električno energijo. Sistemi za potrdil[a] o izvoru sami po sebi ne pomenijo pravice do prednosti iz nacionalnih mehanizmov podpor, uveljavljenih v različnih državah članicah. Pomembno pa je, da so s takšnimi potrdili o izvoru zajete vse oblike električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije.
(11) Pomembno je jasno razlikovanje med potrdili o izvoru in tržnimi zelenimi certifikati.
[…]
(14) Države članice uporabljajo na nacionalni ravni različne podporne mehanizme za obnovljive vire energije, vključno z zelenimi certifikati, naložbeno pomočjo, davčnimi oprostitvami ali olajšavami, vračanjem davkov in neposrednimi programi zaščite cen. Pomembno sredstvo za doseganje cilja te direktive je, da se zagotovi pravilno delovanje teh mehanizmov, dokler se ne začne uporabljati okvir Skupnosti, da bi ohranili zaupanje vlagateljev.
(15) Glede na omejene izkušnje z nacionalnimi programi in s sedanjim v Skupnosti razmeroma nizkim deležem električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije z zaščitnimi cenami, je še prezgodaj za odločitev o okviru za programe podpore na celotnem območju Skupnosti.“
5 Člen 1 Direktive 2001/77 je določal:
„Namen te direktive je spodbujati povečevanje deleža obnovljivih virov energije v proizvodnji električne energije na notranjem trgu z električno energijo in ustvariti podlago za prihodnji okvir navedenega trga Skupnosti.“
6 Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, je določal:
„Pojmi, uporabljeni v tej direktivi, imajo naslednji pomen:
[…]
(d) ‚poraba električne energije‘ pomeni nacionalno proizvodnjo električne energije vključno s samoproizvodnjo plus uvoz minus izvoz (bruto nacionalna poraba električne energije).
[…]“
7 Člen 3(1) in (2) navedene direktive je določal:
„1. Države članice sprejmejo v skladu z nacionalnimi okvirnimi cilji iz odstavka 2 ustrezne ukrepe za spodbujanje večje porabe električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov. Ti ukrepi morajo biti sorazmerni s ciljem, ki naj bi ga dosegli.
2. Države članice najkasneje do 27. oktobra 2002, nato pa vsakih pet let sprejmejo in objavijo poročilo, v katerem določijo nacionalne okvirne cilje za prihodnjo porabo električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov, kot odstotek porabe električne energije za naslednjih deset let. […] Za določitev teh ciljev do leta 2010 morajo države članice:
– upoštevati referenčne vrednosti v prilogi,
– zagotoviti, da so cilji združljivi s kakršnimi koli nacionalnimi zavezami, sprejetimi v okviru zavez v zvezi s podnebnimi spremembami, ki jih je Skupnost sprejela po Kjotskem protokolu k okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja.“
8 Pod naslovom „Programi podpore“ je člen 4 te direktive določal:
„1. [Evropska] komisija brez poseganja v člena 87 in 88 Pogodbe [ES] oceni uporabo mehanizmov, ki se uporabljajo v državah članicah in bi lahko vplivali na omejevanje trgovine ter po katerih proizvajalci električne energije na podlagi predpisov, ki jih izdajo javni organi, prejemajo neposredno ali posredno podporo. Pri tem izhaja iz tega, da prispevajo k ciljem, določenim v členih 6 in 174 Pogodbe.
2. Komisija najkasneje do 27. oktobra 2005 predloži izčrpno dokumentirano poročilo o izkušnjah pri uporabi in sožitju različnih mehanizmov iz odstavka 1. V poročilu se v skladu z nacionalnimi okvirnimi cilji iz člena 3(2) oceni uspeh programov podpore iz odstavka 1, vključno s stroškovno učinkovitostjo pri spodbujanju porabe električne energije proizvedene iz obnovljivih virov energije. Poročilu po potrebi doda predlog za okvir Skupnosti v zvezi s programi podpore za električno energijo proizvedeno iz obnovljivih virov energije.
[…]“
9 Člen 5 Direktive 2001/77, naslovljen „Potrdilo o izvoru električne energije proizvedene iz obnovljivih virov energije“, je določal:
„1. Države članice najkasneje do 27. oktobra 2003 zagotovijo, da se lahko za izvor energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije, jamči v smislu te direktive po objektivnih, preglednih in nediskriminatornih kriterijih, ki jih določi vsaka država članica. Države članice zagotovijo, da se na zahtevo izda potrdilo o izvoru v navedenem smislu.
[…]
3. Potrdilo o izvoru:
– mora vsebovati podatke o energetskem viru, iz katerega je bila električna energija proizvedena, z natančno navedbo datumov in krajev proizvodnje, v primeru hidroelektrarn pa tudi podatke o zmogljivosti;
– mora proizvajalcem električne energije iz obnovljivih virov energije omogočati, da dokažejo, da je električna energija, ki jo prodajajo, proizvedena iz obnovljivih virov energije v smislu te direktive.
4. Taka potrdila o izvoru, izdana po odstavku 2, države članice medsebojno priznavajo izključno kot dokaz o elementih iz odstavka 3. Kakršna koli zavrnitev priznanja potrdila o izvoru kot dokaza, zlasti iz razlogov v zvezi s preprečevanjem goljufije, mora temeljiti na objektivnih, preglednih in nediskriminatornih kriterijih. V primeru zavrnitve priznanja potrdila o izvoru lahko Komisija stranko, ki je potrdilo zavrnila, zlasti na podlagi objektivnih, preglednih in nediskriminatornih kriterijev, na katerih tako priznanje temelji, zaveže, da ga prizna.
[…]“
10 Kot je razvidno iz njenega prvega odstavka, Priloga k Direktivi 2001/77 navaja referenčne vrednosti za določitev nacionalnih okvirnih ciljev za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov energije iz člena 3(2) te direktive. Iz preglednice v tej prilogi in iz njenih pojasnil je razvidno, da navedene referenčne vrednosti za vsako državo članico temeljijo na eni strani na „domači proizvodnji“ električne energije, proizvedene v letu 1997 iz obnovljivih virov energije, na drugi pa na odstotnem deležu električne energije, proizvedene v letih 1997 in 2010 iz obnovljivih virov energije, v porabi električne energije, pri čemer ti deleži „temeljijo na domači proizvodnji [električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije], deljeni z bruto domačo porabo električne energije“.
11 Direktiva 2001/77 je bila v Sporazum EGP vključena s Sklepom Skupnega odbora EGP št. 102/2005 z dne 8. julija 2005, s katerim je bila spremenjena Priloga IV (Energetika) k Sporazumu EGP (UL L 306, str. 34). Navedeni sklep je začel veljati 1. septembra 2006.
Direktiva 2003/54
12 Direktiva 2003/54 je bila s 3. marcem 2011 razveljavljena z Direktivo 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES (UL L 211, str. 55). Vendar je treba glede na čas dejanskega stanja v sporih o glavni stvari upoštevati določbe Direktive 2003/54.
13 Člen 3(1) Direktive 2003/54 je določal:
„Države članice zagotavljajo na podlagi svoje institucionalne organiziranosti in z obveznim upoštevanjem načela subsidiarnosti, da bodo elektroenergetska podjetja brez poseganja v odstavek 2 delovala skladno s pravili te direktive za dosego konkurenčnega, zanesljivega in trajno okolju ustreznega trga z električno energijo in da ne bodo razlikovale med temi podjetji glede pravic ali obveznosti.“
14 Direktiva 2003/54 je bila v Sporazum EGP vključena s Sklepom Skupnega odbora EGP št. 146/2005 z dne 2. decembra 2005, s katerim je bila spremenjena Priloga IV (Energetika) k Sporazumu EGP (UL 2006, L 53, str. 43). Ta sklep je začel veljati 1. junija 2007.
Belgijsko pravo
Flamski dekret o organizaciji trga z električno energijo
15 Namen flamskega dekreta o organizaciji trga z električno energijo (vlaams decreet houdende de organisatie van de elektriciteitmarkt) z dne 17. julija 2000 (Belgisch Staatsblad z dne 22. septembra 2000, str. 32166, v nadaljevanju: dekret o električni energiji) je bil med drugim izvajanje direktiv 2001/77 in 2003/54. Z navedenim dekretom je bil uveden program podpore za električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov energije (v nadaljevanju: zelena električna energija). Ta dekret je bil razveljavljen z dekretom z dne 8. maja 2009.
16 V členu 2, točka 17, dekreta o električni energiji je bil zeleni certifikat opredeljen kot „prenosna nematerialna dobrina, ki dokazuje, da je proizvajalec v nekem letu proizvedel neko količino zelene električne energije, izražene v kWh“.
17 Člen 22 navedenega dekreta je določal, da „regulativni organ na zahtevo proizvajalca izda [zeleni certifikat] za vsakih 1000 kWh zelene električne energije, za katero proizvajalec dokaže, da jo je proizvedel v regiji Flamski […]“.
18 Člen 23(1) navedenega dekreta je določal, da mora „[v]sak dobavitelj, ki dobavlja električno energijo končnim odjemalcem, ki so priključeni na distribucijsko ali prenosno omrežje, regulativnemu organu do 31. marca vsako leto predložiti neko število zelenih certifikatov, ki se določi v skladu z odstavkom 2“.
19 Iz člena 23(2) tega dekreta je razvidno, da je bilo število zelenih certifikatov, ki so morali biti izdani v skladu s tem, v bistvu določeno tako, da se je skupna količina električne energije, ki jo je v prejšnjem letu dobavil zadevni dobavitelj, pomnožila s koeficientom, ki je bil za leta od 2005 do 2009 v tem vrstnem redu določen na 0,020, 0,025, 0,030, 0,0375 in 0,0450.
20 V skladu s členom 24 dekreta o električni energiji „vlaamse regering [(flamska vlada)] sprejme podrobna pravila, določi postopke za izdajo zelenih certifikatov in določi, katere certifikate je mogoče upoštevati pri izpolnitvi obveznosti iz člena 23“.
21 Člen 25 tega dekreta je določal, da je „vlaamse regering brez poseganja v člen [23] pooblaščena, da na podlagi stališča regulativnega organa in ob upoštevanju enakih ali enakovrednih potrdil o izdaji podobnih certifikatov prizna certifikate za zeleno električno energijo, ki ni bila proizvedena v regiji Flamski“.
22 Člen 37(2) navedenega dekreta je določal, da upravna globa za kršitev člena 23(1) tega dekreta od 31. marca 2005 dalje znaša 125 EUR za vsak manjkajoči certifikat.
Odlok vlaamse regering o spodbujanju proizvajanja električne energije iz obnovljivih virov energije
23 Izvajanje člena 24 dekreta o električni energiji je zagotovljeno z odlokom vlaamse regering o spodbujanju proizvajanja električne energije iz obnovljivih virov energije (besluit van de vlaamse regering inzake de bevordering van elektriciteitsopwekking uit hernieuwbare energiebronnen) z dne 5. marca 2004 (Belgisch Staatsblad z dne 23. marca 2004, str. 16296, v nadaljevanju: odlok z dne 5. marca 2004).
24 Odlok z dne 5. marca 2004 je v različici s spremembami, uvedenimi z odlokom vlaamse regering z dne 25. februarja 2005 (Belgisch Staatsblad z dne 8. marca 2005, str. 9490, v nadaljevanju: odlok z dne 25. februarja 2005), ki se uporablja v zadevi C‑204/12, med drugim vseboval člen 15(1), v katerem so bili našteti viri energije, katerih proizvedena električna energija je lahko pomenila podlago za izdajo zelenega certifikata, ki ga prizna VREG.
25 Odlok z dne 5. marca 2004 je v različici s spremembami, uvedenimi z odlokom vlaamse regering z dne 8. julija 2005 (Belgisch Staatsblad z dne 17. februarja 2006, str. 8515, v nadaljevanju: odlok z dne 8. julija 2005), ki se uporablja v zadevah od C‑205/12 do C‑208/12, med drugim vseboval določbe, navedene v nadaljevanju.
26 V tem odloku je bilo „potrdilo o izvoru“ opredeljeno kot „potrdilo, ki dokazuje, da količina električne energije, ki je bila dobavljena končnim odjemalcem, izvira iz obnovljivih virov energije“.
27 Člen 13 navedenega odloka je določal:
„(1) Podatki o dodeljenih zelenih certifikatih so vpisani v bazi podatkov, s katero upravlja VREG. […]
(2) Za vsak zeleni certifikat se vpišejo vsaj ti podatki:
[…]
6. ali se zeleni certifikat lahko prizna za izpolnitev obveznosti za certifikate iz člena 15;
[…]
(3) Zaznamba iz odstavka 2, točka 6:
1. ‚se prizna‘, če zeleni certifikat izpolnjuje pogoje iz člena 15(1) […];
2. ‚se ne prizna,‘ če zeleni certifikat ne izpolnjuje pogojev iz člena 15(1) […].
[…]“
28 Člen 15(3) tega odloka je določal:
„Zeleni certifikati, ki so bili uporabljeni kot potrdilo o izvoru v skladu z določbami pododdelka III, se lahko ponovno uporabijo v okviru obveznosti predložitve certifikatov pod pogojem, da se zaznamba iz člena 13(2), točka 6, glasi ‚se prizna‘ […].“
29 Člena 15a in 15c navedenega odloka sta bila v pododdelku III tega odloka, naslovljenem „[u]poraba zelenih certifikatov kot potrdil o izvoru“. Ta člena sta določala:
„Člen 15a 1. Zeleni certifikati se uporabljajo kot potrdila o izvoru, če se predložijo v okviru prodaje električne energije končnim odjemalcem kot certifikati [zelene] električne energije.
[…]
Člen 15c 1. Potrdilo o izvoru iz druge regije ali druge države se lahko uvozi v regijo Flamsko zaradi uporabe kot potrdilo o izvoru […].
[…]
2. Če se potrdilo o izvoru uvozi iz druge regije ali druge države, se podatki o njem vnesejo v centralno bazo podatkov v obliki zelenega certifikata s temi zaznambami:
(1) ‚se ne prizna‘ […]
[…]
Zeleni certifikati iz druge regije ali druge države se lahko vnesejo z zaznamkom ‚se prizna‘, če flamska vlada uporabi člen 25 [dekreta o električni energiji] in se odloči za priznanje zadevnih certifikatov.
Ta vpis se izvede, ko pristojni organ druge regije ali države pošlje VREG potrebne podatke o potrdilu o izvoru in potem ko postane potrdilo o izvoru neuporabno v drugi državi ali regiji.
[…]“
Sporo glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
30 Družbi Essent je bila med letoma 2003 in 2009 v skladu s členom 23(1) dekreta o električni energiji kot dobaviteljici električne energije naložena obveznost, da VREG letno predloži neko število zelenih certifikatov (v nadaljevanju: kvotna obveznost).
31 Da bi v roku, in sicer do 31. marca 2005, izpolnila kvotno obveznost, je družba Essent VREG med drugim predložila potrdila o izvoru, s katerimi je dokazala proizvodnjo zelene električne energije na Nizozemskem in na Norveškem.
32 VREG je ob upoštevanju, da vlaamse regering ni sprejela vseh ukrepov za izvajanje člena 25 dekreta o električni energiji, menil, da se za izpolnitev navedene kvotne obveznosti lahko priznajo samo tisti zeleni certifikati, ki so bili v skladu s tem dekretom izdani proizvajalcem zelene električne energije s sedežem v regiji Flamski, zato je z odločbo z dne 24. maja 2005, sprejeto na podlagi člena 37(2) navedenega dekreta, družbi Essent naložil upravno globo v višini 125 EUR za vsak manjkajoči zeleni certifikat, kar je skupaj znašalo 542.125 EUR.
33 Družba Essent je 30. septembra 2005 pri rechtbank van eerste aanleg te Brussel (prvostopenjsko sodišče v Bruslju, Belgija) vložila tožbo za ugotovitev, da je ta odločba nezakonita in da zato zadevne globe ni mogoče izterjati. Družba Essent predlaga, naj se v tej zadevi ter v zadevah Vlaams Gewest in Vlaamse Gemeenschap (C‑204/12) izda skupna sodba.
34 VREG je v naslednjih letih iz podobnih razlogov družbi Essent naložil globe, in sicer z odločbo z dne 13. julija 2006 v višini 234.750 EUR, z odločbo z dne 4. julija 2007 v višini 166.125 EUR ter z odločbama z dne 18. maja 2009 v višini 281.250 EUR in 302.375 EUR, pri čemer se je prva nanašala na leto 2008, druga pa na leto 2009.
35 VREG v odločbah z dne 13. julija 2006 in 4. julija 2007 ni upošteval potrdil o izvoru, s katerimi je bila dokazana proizvodnja zelene električne energije na Danskem (in/ali na Švedskem) ter na Norveškem, v odločbah z dne 18. maja 2009 pa ni upošteval potrdil o izvoru, s katerimi je bila dokazana proizvodnja zelene električne energije na Norveškem.
36 Družba Essent je 16. julija 2010 pri rechtbank van eerste aanleg te Brussel vložila tožbo zoper te štiri odločbe (zadeve od C‑205/12 do C‑208/12).
37 V utemeljitev vseh petih zgoraj navedenih tožb družba Essent navaja prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 34 PDEU in člena 11 Sporazuma EGP.
38 V zvezi s tem se rechtbank van eerste aanleg te Brussel nagiba k stališču, da je dobaviteljem električne energije, ki morajo kupiti zelene certifikate, ki jih izda VREG, onemogočeno, da bi del svojih potreb po certifikatih krili tako, da bi se obrnili na subjekte v tujini, zaradi česar se na prvi pogled zdi, da je to ukrep z enakim učinkom, kot ga ima količinska omejitev uvoza takih certifikatov v smislu člena 34 PDEU in člena 11 Sporazuma EGP.
39 Navedeno sodišče poleg tega navaja, da je VREG v svojo obrambo zatrdil, da potrdila o izvoru iz zadev, o katerih odloča, niso zeleni certifikati in da je iz člena 5 Direktive 2001/77 v povezavi z njeno uvodno izjavo 10 razvidno, da ta potrdila ne dajejo nikakršne pravice do prednosti iz nacionalnih mehanizmov podpor za zeleno energijo.
40 Drugi tožbeni razlog, ki ga je družba Essent navedla v utemeljitev tožbe, se nanaša na kršitev načela prepovedi diskriminacije, ki je določeno v členu 18 PDEU, členu 4 Sporazuma EGP, členu 5 Direktive 2001/77 in členu 3 Direktive 2003/54. Predložitveno sodišče v zvezi s členom 3 Direktive 2003/54 pojasnjuje, da družba Essent v tožbi trdi, da je iz odstavka 1 navedene določbe razvidno, da se morajo države članice pri institucionalni organizaciji trga z električno energijo vzdržati vsakršne diskriminacije.
41 Po mnenju družbe Essent je bilo kršenih več zgoraj navedenih določb prava Unije, ker zadevna nacionalna ureditev ščiti lokalne proizvajalce električne energije in zato ovira vzpostavitev notranjega trga in ker s tem, da zavrača potrdila o izvoru, ki so izdana v drugih državah, VREG različno obravnava enake položaje.
42 V teh okoliščinah je rechtbank van eerste aanleg te Brussel prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja z vsebinsko podobnim besedilom v vseh petih zadevah, o katerih odloča:
„1. Ali je nacionalna ureditev, kakršna je tista iz dekreta [o električni energiji], ki je bil nadomeščen z odlokom [z dne 5. marca 2004], kakor je bil spremenjen z odlokom [z dne 25. februarja 2005] in z [odlokom z dne 8. julija 2005] [(v vprašanju, postavljenem v zadevi C‑204/12, ni navedeno sklicevanje na odlok z dne 8. julija 2005)], v skladu s katero:
– morajo dobavitelji, ki električno energijo dobavljajo končnim odjemalcem, ki so priključeni na distribucijsko ali prenosno omrežje, regulativnemu organu letno predložiti neko število zelenih certifikatov (člen 23 [dekreta o električni energiji]),
– [VREG] dobaviteljem, ki električno energijo dobavljajo končnim odjemalcem, ki so priključeni na distribucijsko ali prenosno omrežje, naloži upravno globo, če ti dobavitelji niso predložili zadostnega števila zelenih certifikatov za izpolnitev kvotne obveznosti, ki jim je bila naložena v zvezi s takimi certifikati (člen 37(2) [dekreta o električni energiji]),
– je izrecno določeno, da je pod določenimi pogoji mogoče priznati potrdila o izvoru iz drugih držav, da se izpolni obveznost predložitve certifikatov (člen 15c(2) odloka [z dne 5. marca 2004, kakor je bil spremenjen z odlokom z dne 8. julija 2005)] [(te alinee ni v vprašanju, postavljenem v zadevi C‑204/12)],
– [VREG] ne more ali noče upoštevati potrdil o izvoru z Norveške [in Nizozemske (navedba iz vprašanja, postavljenega v zadevi C‑204/12),] [Danske (navedba iz vprašanja, postavljenega v zadevi C‑205/12)] [ter Danske/Švedske (navedba iz vprašanja v zadevi C‑206/12)], ker vlaams regering ni sprejela izvedbenih ukrepov, s katerimi bi bila priznana enakost ali enakovrednost teh certifikatov (člen 25 dekreta [o električni energiji] in [(i) v zvezi z zadevo C‑204/12] člen 15(1) odloka [z dne 5. marca 2004, kakor je bil spremenjen z odlokom z dne 25. februarja 2005], [(ii) v zvezi z zadevami od C‑205/12 do C‑208/12] pa člen 15c(2) odloka [z dne 5. marca 2004, kakor je bil spremenjen z odlokom z dne 8. julija 2005], pri čemer [VREG] v konkretnem primeru ni preveril enakosti ali enakovrednosti,
– so bili v celotnem obdobju veljavnosti dekreta [o električni energiji] pri preverjanju izpolnjevanja kvotne obveznosti dejansko upoštevani le certifikati za zeleno električno energijo, proizvedeno v regiji Flamski, po drugi strani pa dobavitelji, ki električno energijo dobavljajo končnim odjemalcem, ki so priključeni na distribucijsko ali prenosno omrežje, niso imeli nobene možnosti dokazati, da so predložena potrdila o izvoru [iz drugih držav članic Evropske unije (te navedbe ni v vprašanju, postavljenem v zadevi C‑204/12)] izpolnjevala pogoj o obstoju enakih ali enakovrednih dokazil o izdaji takih certifikatov,
skladna s členom 34 PDEU, členom 11 Sporazuma EGP in/ali členom 36 PDEU in členom 13 Sporazuma EGP [(v zadevah C‑207/12 in C‑208/12 se postavljeno vprašanje nanaša samo na člena 11 in 13 Sporazuma EGP)]?
2. Ali je nacionalna ureditev v smislu prvega vprašanja skladna s členom 5 Direktive [2001/77] [(v zadevah C‑207/12 in C‑208/12 se drugo vprašanje postavlja le, ‚če se navedena določba upošteva za EGP‘)]?
3. Ali je nacionalna ureditev v smislu prvega vprašanja skladna z načeloma enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije, ki sta med drugim določeni v členu 18 PDEU [(zadeve od C‑204/12 do C‑206/12)], v členu 4 Sporazuma o EGP [(zadevi C‑207/12 in C‑208/12)] in členu 3 Direktive [2003/54] [(v zadevah C‑207/12 in C‑208/12 se postavljeno vprašanje nanaša na navedeni člen 3 le, ‚če se navedena določba upošteva za EGP‘)]?“
Postopek pred Sodiščem
43 S sklepom predsednika Sodišča z dne 20. junija 2012 (sklep Essent Belgium (od C‑204/12 do C‑208/12, EU:C:2012:363)) so bile zadeve od C‑204/12 do C‑208/12 združene za pisni in ustni del postopka ter izdajo sodbe.
44 Po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca so VREG, Vlaams gewest in Vlaamse Gemeenschap (v nadaljevanju: skupaj: VREG in drugi) 30. maja 2013 v sodnem tajništvu Sodišča vložili predlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka in v bistvu zatrdili, da je potrebnih več pojasnil v zvezi z dejanskim stanjem, da bi Sodišče lahko natančno odgovorilo na vprašanja za predhodno odločanje. VREG in drugi želijo poleg tega izraziti stališče glede nujnosti omejitve časovnih učinkov prihodnje sodbe, ki bi nastala, če bi Sodišče razsodilo, da je treba pravo Unije razlagati tako, da nasprotuje ureditvi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari.
45 Potem ko je družba Essent iz sodnega tajništva Sodišča prejela dopis z dne 16. julija 2014, v katerem je bila obveščena o tem, da bo sodba v obravnavanih zadevah razglašena 11. septembra 2014, je v tem sodnem tajništvu 28. julija 2014 tudi ona vložila predlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka.
46 V tem predlogu družba Essent v bistvu trdi, da bi bilo treba strankam omogočiti razpravo o nekaterih presojah v sodbi Ålands Vindkraft (C‑573/12, EU:C:2014:2037), ki je bila razglašena 1. julija 2014. Družba Essent v zvezi s tem poudarja, da se tako dejansko stanje kot pravni okvir iz zadeve, v kateri je bila izdana navedena sodba, razlikujeta od tistih iz teh zadev.
47 V skladu s členom 83 Poslovnika lahko Sodišče po opredelitvi generalnega pravobranilca odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka, zlasti če meni, da zadeva ni dovolj razjasnjena, ali če stranka po koncu ustnega dela postopka navede novo dejstvo, ki je odločilno za odločitev Sodišča, ali če je v zadevi treba odločiti na podlagi trditve, o kateri stranke ali zainteresirani subjekti iz člena 23 Statuta Sodišča Evropske unije niso razpravljali.
48 V obravnavanem primeru Sodišče po opredelitvi generalnega pravobranilca meni, da ima vse potrebne elemente za odločanje. Ugotavlja tudi, da v predlogih za ponovno odprtje ustnega dela postopka ni navedeno nobeno novo dejstvo, ki bi lahko vplivalo na odločitev. Poleg tega poudarja, da se o obravnavanih zadevah ne bo odločilo na podlagi argumentov, o katerih stranke niso razpravljale.
49 V teh okoliščinah ni treba odrediti ponovnega odprtja ustnega dela postopka.
Vprašanja za predhodno odločanje
Dopustnost vprašanj
50 Po mnenju VREG in drugih so vprašanja za predhodno odločanje nedopustna iz dveh razlogov. Prvič, Sodišče naj ne bi bilo pristojno za odločitev o skladnosti nacionalnega prava s pravom Unije. Drugič, ta vprašanja naj ne bi bila upoštevna za rešitev sporov iz postopka v glavni stvari, ker temeljijo na napačni razlagi nacionalnega prava. Predložitveno sodišče naj bi namreč napačno menilo, da se člen 25 dekreta o električni energiji in člen 15c(2), drugi pododstavek, odloka z dne 5. marca 2004 nanašata na morebitno upoštevanje ne samo zelenih certifikatov iz drugih držav, ampak tudi potrdil o izvoru iz drugih držav.
51 Vendar je treba v zvezi s tem po eni strani opozoriti, da Sodišče v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe sicer ni pristojno za odločanje o združljivosti nacionalnih določb s pravom Unije, vendar lahko nacionalnemu sodišču da napotke za razlago prava Unije, ki temu sodišču omogočajo, da v sporu, ki mu je predložen, odloči o tej združljivosti (glej zlasti sodbo Azienda Agro-Zootecnica Franchini in Eolica di Altamura, C‑2/10, EU:C:2011:502, točka 35 in navedena sodna praksa).
52 Po drugi strani ni naloga Sodišča podati razlago nacionalnih določb, ker je taka razlaga v izključni pristojnosti nacionalnih sodišč. Poleg tega mora Sodišče, potem ko mu je nacionalno sodišče predložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, upoštevati razlago nacionalnega prava, ki mu jo je predstavilo navedeno sodišče (glej zlasti sodbo ČEZ, C‑115/08, EU:C:2009:660, točka 57 in navedena sodna praksa).
53 Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da v okviru postopka na podlagi člena 267 PDEU izključno nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in mora prevzeti odgovornost za izrečeno sodno odločbo, glede na značilnosti zadeve presodi nujnost pridobitve predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in upoštevnost vprašanj, ki jih zastavi Sodišču. Kadar se postavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, mora Sodišče zato načeloma odločiti (glej zlasti sodbo Carmen Media Group, C‑46/08, EU:C:2010:505, točka 75 in navedena sodna praksa).
54 Sprejetje predhodne odločbe o vprašanju, ki ga postavi nacionalno sodišče, je mogoče zavrniti samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (glej zlasti sodbo Carmen Media Group, EU:C:2010:505, točka 76 in navedena sodna praksa).
55 V zvezi s tem pa je treba ugotoviti, da imajo razlage določb prava Unije, ki jih želi predložitveno sodišče, očitno zvezo s predmetom sporov iz postopka v glavni stvari, ker se v bistvu nanašajo na to, ali je treba navedene določbe razlagati tako, da nasprotujejo v obravnavanem primeru izvedeni uporabi nacionalnih določb iz postopka v glavni stvari glede položaja družbe Essent, in ker lahko te razlage vplivajo na rešitev navedenih sporov.
56 Iz zgoraj navedenih preudarkov izhaja, da je treba ugovore VREG in drugih zavrniti ter da so vprašanja za predhodno odločanje dopustna.
Drugo vprašanje
57 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, ki ga je treba obravnavati najprej, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5 Direktive 2001/77 razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu programu podpore, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ki določa, da pristojni regionalni regulativni organ certifikate, s katerimi je mogoče trgovati, dodeli ob upoštevanju zelene električne energije, proizvedene na ozemlju zadevne regije, in ki za dobavitelje električne energije določa obveznost, da navedenemu organu letno predložijo neko količino teh certifikatov, ki ustreza deležu kvote glede na njihovo celotno dobavo električne energije v tej regiji, sicer jim grozi upravna globa, pri čemer ni dovoljeno, da ti dobavitelji navedeno obveznost izpolnijo z uporabo potrdil o izvoru iz drugih držav članic Unije ali iz tretjih držav, ki so podpisnice Sporazuma EGP.
58 Najprej, v zvezi z negotovostjo predložitvenega sodišča, ki se v posebnem okviru zadev C‑207/12 in C‑208/12 nanaša na to, v kolikšnem obsegu je člen 5 Direktive 2001/77 upošteven za Evropski gospodarski prostor (EGP), je bilo v točki 11 te sodbe navedeno, da je Sklep št. 102/2005, s katerim je bila navedena direktiva vključena v Sporazum EGP, začel veljati 1. septembra 2006. V teh okoliščinah in ob upoštevanju, da se ti dve zadevi nanašata na odločbi VREG z dne 18. maja 2009 v zvezi z globami, ki so bile naložene za leti 2008 in 2009, je treba ugotoviti, da se navedeni člen 5 v okviru navedenih zadev uporablja ratione temporis.
59 V zvezi z vsebinskim obsegom tega člena 5 je treba opozoriti, da je cilj navedene določbe, kot je razvidno iz njenega naslova in odstavka 1, v bistvu omogočiti, da se izvor zelene električne energije lahko dokaže s potrdilom o izvoru.
60 Za nacionalne programe podpore, prek katerih so proizvajalci električne energije upravičeni do neposrednih ali posrednih pomoči in pri katerih se lahko, kot je razvidno iz uvodne izjave 14 Direktive 2001/77, uporabijo mehanizmi zelenih certifikatov, kar velja tudi za program podpore iz postopka v glavni stvari, pa se uporablja druga določba navedene direktive, in sicer njen člen 4.
61 Vendar iz besedila navedenih členov 4 in 5 ali uvodnih izjav Direktive 2001/77 ni razvidno, da bi zakonodajalec Unije nameraval uvesti vez med potrdili o izvoru in nacionalnimi programi podpore za proizvodnjo zelene električne energije.
62 Kot je razvidno iz uvodnih izjav 14 in 15 ter člena 4 Direktive 2001/77, je treba v zvezi s tem najprej upoštevati, da cilj te direktive ni sprejeti okvir Skupnosti, ki se nanaša na nacionalne programe podpore, temveč je njen namen bolj zagotavljati dobro delovanje obstoječih programov, tako da se ohrani zaupanje vlagateljev, in sicer po potrebi do uvedbe takega okvira Skupnosti.
63 Dalje, v uvodni izjavi 10 Direktive 2001/77 je posebej navedeno, da sistemi za potrdila o izvoru sami po sebi ne pomenijo pravice do prednosti iz nacionalnih mehanizmov podpor, uveljavljenih v različnih državah članicah. V zvezi s tem in, natančneje, v zvezi z mehanizmi podpore, pri katerih se uporabljajo zeleni tržni certifikati, je v uvodni izjavi 11 navedene direktive poudarjeno, da je pomembno jasno razlikovanje med potrdili o izvoru in navedenimi certifikati.
64 V zvezi z namenom potrdil o izvoru je v uvodni izjavi 10 Direktive 2001/77 navedeno, da so ta potrebna, da bi se olajšalo trgovanje z zeleno električno energijo in izboljšala preglednost, ki jo imajo potrošniki pri izbiri med to električno energijo in električno energijo, proizvedeno iz neobnovljivih virov energije. V členu 5(3), druga alinea, navedene direktive pa je pojasnjeno, da je cilj teh potrdil o izvoru proizvajalcem električne energije omogočiti, da dokažejo, da je električna energija, ki jo prodajajo, proizvedena iz obnovljivih virov energije.
65 Poleg tega države članice v skladu z odstavkom 4 navedenega člena 5 potrdila o izvoru medsebojno priznavajo izključno kot dokaz o elementih iz odstavka 3 tega člena.
66 Podrobna pojasnila, navedena v točkah od 63 do 65 te sodbe, kažejo na to, da zakonodajalec Unije državam članicam, ki so se odločile za program podpore, pri katerem se uporabljajo zeleni certifikati, ni želel naložiti, da upravičenje do tega programa razširijo na zeleno električno energijo, ki je proizvedena na ozemlju druge države članice (glej po analogiji sodbo Ålands Vindkraft, C‑573/12, EU:C:2014:2037, točki 53 in 54).
67 Nazadnje je treba v zvezi s tem upoštevati tudi to, da morajo države članice, kot je razvidno iz člena 3(1) in (2) Direktive 2001/77 v povezavi z njeno prilogo, med drugim določiti nacionalne okvirne cilje za prihodnjo porabo zelene električne energije ob upoštevanju referenčnih vrednosti, in sicer, prvič, „domače proizvodnje“ zelene električne energije v letu 1997 in, drugič, odstotni delež – za leti 1997 in 2010 – zelene električne energije pri bruto porabi električne energije, pri čemer se ta delež izračuna na podlagi „domače proizvodnje“ zelene električne energije, deljene z bruto domačo porabo električne energije.
68 Iz tega izhaja, da morajo nacionalni mehanizmi podpore za proizvajalce električne energije iz člena 4 Direktive 2001/77, ki morajo med drugim prispevati k temu, da države članice uresničujejo te nacionalne okvirne cilje, načeloma voditi do okrepitve domače proizvodnje zelene električne energije. V zvezi s tem je v uvodni izjavi 10 te direktive med drugim poudarjeno, da se od držav članic ne zahteva, da nakup potrdila o izvoru iz drugih držav članic ali ustrezen nakup električne energije priznajo kot prispevek k izpolnjevanju nacionalne kvote.
69 Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5 Direktive 2001/77 razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnemu programu podpore, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ki določa, da pristojni regionalni regulativni organ certifikate, s katerimi je mogoče trgovati, dodeli ob upoštevanju zelene električne energije, proizvedene na ozemlju zadevne regije, in ki za dobavitelje električne energije določa obveznost, da navedenemu organu letno predložijo neko količino teh certifikatov, ki ustreza deležu kvote glede na njihovo celotno dobavo električne energije v tej regiji, sicer jim grozi upravna globa, pri čemer ni dovoljeno, da navedeni dobavitelji navedeno obveznost izpolnijo z uporabo potrdil o izvoru iz drugih držav članic Unije ali iz tretjih držav, ki so članice EGP.
Prvo vprašanje
70 Najprej je treba opozoriti, da se zadeve iz postopka v glavni stvari nanašajo na odločbe VREG, s katerimi so bile med 15. aprilom 2005 in 28. majem 2009 družbi Essent naložene upravne globe, ker naj ta ne bi izpolnila obveznosti letne predložitve zelenih certifikatov. V teh okoliščinah in ob upoštevanju, da je Lizbonska pogodba začela veljati šele 1. decembra 2009, je treba pri odgovoru na negotovost iz prvega vprašanja za predhodno odločanje upoštevati člena 28 ES in 30 ES, ne pa členov 34 PDEU in 36 PDEU, na katera se formalno sklicuje predložitveno sodišče.
71 Tako je treba šteti, da navedeno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člena 28 ES in 30 ES ter člena 11 in 13 Sporazuma EGP razlagati tako, da nasprotujejo nacionalnemu programu podpore, kakršen je v postopku v glavni stvari, ki določa, da pristojni regionalni regulativni organ certifikate, s katerimi je mogoče trgovati, dodeli ob upoštevanju zelene električne energije, proizvedene na ozemlju zadevne regije, in ki za dobavitelje električne energije določa obveznost, da navedenemu organu letno predložijo neko količino teh certifikatov, ki ustreza deležu kvote glede na njihovo celotno dobavo električne energije v tej regiji, sicer jim grozi upravna globa, pri čemer ni dovoljeno, da ti dobavitelji navedeno obveznost izpolnijo z uporabo potrdil o izvoru iz drugih držav članic Unije ali iz tretjih držav, ki so članice EGP.
72 Poleg tega je treba opozoriti, da je besedilo členov 11 in 13 Sporazuma EGP skoraj enako besedilu členov 28 ES in 30 ES, tako da je treba ta pravila, kot je razvidno iz ustaljene sodne prakse Sodišča, razlagati enotno (glej v tem smislu zlasti sodbi Bellio F.lli, C‑286/02, EU:C:2004:212, točki 34 in 35, in Komisija/Portugalska, C‑265/06, EU:C:2008:210, točka 30). Ugotovitve v zvezi s členoma 28 ES in 30 ES je treba zato mutatis mutandis uporabiti tudi za člena 11 in 13 Sporazuma EGP.
Obstoj ovire za prosti pretok blaga
– Trditve strank
73 VREG in drugi ter Komisija na eni strani trdijo, da potrdila o izvoru niso blago v smislu členov 28 ES in 30 ES. Komisija v zvezi s tem meni, da je edina naloga navedenih potrdil dokazovanje, da je električna energija, na katero se nanašajo, „zelena“, zaradi česar so zgolj njen pomožni del, ne pa ločeno blago.
74 Okoliščina, da so taka potrdila v praksi včasih predmet samostojnega trgovanja, ločenega od tistega, ki se nanaša na električno energijo, po mnenju VREG in drugih še ne pomeni, da ta potrdila niso pomožna. Tudi v podobnem primeru naj bi bila edina naloga teh potrdil namreč zgolj omogočiti, da se določena količina električne energije odjemalcu proda kot zelena električna energija. Poleg tega naj bi nematerialna narava potrdil o izvoru tudi onemogočala, da bi se ta lahko opredelila kot „blago“ v smislu člena 28 ES.
75 Družba Essent pa meni, da je treba potrdila o izvoru šteti za tako blago, ker so v praksi predmet odplačnih odsvojitev.
76 Družba Essent in Komisija na drugi strani trdita, da ne glede na to, ali je treba potrdila o izvoru šteti za blago v smislu člena 28 ES, ureditev iz postopka v glavni stvari vsekakor uvaja ukrep z enakim učinkom kot omejitev pri uvozu same električne energije.
– Presoja Sodišča
77 Iz ustaljene sodne prakse Sodišča je razvidno, da se člen 28 ES s tem, da državam članicam prepoveduje ukrepe z enakim učinkom kot količinske omejitve pri uvozu, nanaša na vsak nacionalni ukrep, ki bi lahko neposredno ali posredno in dejansko ali potencialno omejeval trgovino znotraj Skupnosti (glej zlasti sodbi Dassonville, 8/74, EU:C:1974:82, točka 5, in PreussenElektra, C‑379/98, EU:C:2001:160, točka 69).
78 Prvič, v zvezi s tem, ali je potrdila o izvoru, kakršna so ta v postopku v glavni stvari, mogoče opredeliti kot „blago“ v smislu členov 23 ES in 28 ES ter ali je bil njihov prosti pretok v tem primeru oviran s programom podpore, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, je treba vnaprej poudariti, da so ta potrdila instrumenti, katerih obstoj, vsebina, obseg in naloge izhajajo iz Direktive 2001/77.
79 V zvezi s tem je iz točk od 63 do 65 te sodbe razvidno, da so v skladu s to direktivo cilji teh instrumentov proizvajalcem električne energije omogočiti, da dokažejo, da je električna energija, ki jo prodajajo, proizvedena iz obnovljivih virov energije, olajšati trgovanje s to električno energijo in povečati preglednost pri izbiri potrošnika med to električno energijo in tisto, ki je proizvedena iz neobnovljivih virov energije. Vendar ti instrumenti kot taki ne ovirajo pravice do uporabe nacionalnih mehanizmov podpor, uvedenih v različnih državah članicah, saj je treba navedena potrdila o izvoru v zvezi s tem med drugim razlikovati od zelenih tržnih certifikatov.
80 Tako se na eni strani zdi, da se potrdila o izvoru pojmujejo kot pomožni del najprej zelene električne energije, ki jo proizvede proizvajalec, nato pa električne energije, ki jo dobavitelj proda potrošnikom. Na drugi strani ni razvidno, da bi bil prosti pretok takih instrumentov med državami članicami, vsaj za namene, ki so z njimi neločljivo povezani v skladu z Direktivo 2001/77, lahko oviran zato, ker v nacionalnem programu podpore za proizvodnjo zelene električne energije, pri katerem se uporabljajo zeleni certifikati, ni predvideno upoštevanje navedenih instrumentov.
81 Za odgovor na to vprašanje za predhodno odločanje pa ni treba dokončno rešiti vprašanj iz točke 78 te sodbe. Zadostuje namreč ugotoviti, da bi tudi ob predpostavki, da je treba šteti, da so potrdila o izvoru, kakršna so ta v postopku v glavni stvari, „blago“ v smislu členov 23 ES in 28 ES, in da program podpore, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, pomeni oviro za njegov prosti pretok v smislu druge od navedenih določb, še vedno veljalo, da je navedena ovira ob upoštevanju ugotovitev iz točk od 89 do 103 te sodbe upravičena.
82 Drugič, v zvezi z obstojem morebitnih ovir pri uvozu električne energije je treba poudariti, da čeprav v predložitveni odločbi ni navedb o tem, ali je družba Essent zadevna potrdila o izvoru pridobila ob dejanskem nakupu in uvozu električne energije, je mogoče domnevati, da je bilo tako.
83 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da lahko ureditev, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, dejansko vsaj posredno in potencialno ovira uvoz zlasti zelene električne energije iz drugih držav članic, in to na različnih osnovah (glej v tem smislu sodbo Ålands Vindkraft, EU:C:2014:2037, točke od 67 do 75).
84 Po eni strani iz navedene ureditve namreč izhaja, da morajo dobavitelji električne energije, kakršna je družba Essent, ob koncu določenega letnega obdobja posedovati neko količino zelenih certifikatov, da bi izpolnili kvotno obveznost, ki jim je naložena in ki je opredeljena glede na celotno količino dobavljene električne energije.
85 Vendar pa je za izpolnitev te obveznosti mogoče uporabiti le zelene certifikate, ki so dodeljeni na podlagi navedene ureditve. Tako morajo navedeni dobavitelji za električno energijo, ki jo uvozijo, praviloma kupiti take certifikate, sicer morajo plačati upravno globo. Zato bi taka ureditev lahko ovirala uvoz električne energije iz drugih držav članic (glej v tem smislu sodbo Ålands Vindkraft, EU:C:2014:2037, točki 69 in 70 in navedena sodna praksa).
86 Po drugi strani okoliščina, da imajo proizvajalci zelene električne energije možnost, da svoje zelene certifikate prodajo skupaj z električno energijo, ki jo proizvedejo, v praksi očitno spodbuja morebiten začetek pogajanj in konkretizacijo – v nekaterih primerih dolgoročnih – pogodbenih razmerij v zvezi z dobavo nacionalne električne energije, ki jo proizvajalci dobavijo dobaviteljem, saj ti na ta način lahko hkrati pridobijo električno energijo in zelene certifikate, ki jih potrebujejo za izpolnitev kvotne obveznosti, ki jim je naložena.
87 To pomeni, da program podpore, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, tudi v tem oziru vsaj potencialno zavira uvoz električne energije iz drugih držav članic (glej v tem smislu sodbo Ålands Vindkraft, EU:C:2014:2037, točki 72 in 73 in navedena sodna praksa).
88 Iz navedenega izhaja, da ureditev, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, lahko ovira uvoz zlasti zelene električne energije iz drugih držav članic in da gre zato za ukrep z enakim učinkom, kot ga imajo količinske omejitve pri uvozu, ki načeloma ni v skladu z obveznostmi prava Unije, ki izhajajo iz člena 28 ES, razen če je mogoče to ureditev objektivno upravičiti (glej v tem smislu zlasti sodbo Ålands Vindkraft, EU:C:2014:2037, točka 75 in navedena sodna praksa).
Morebitna upravičenost
89 Kot je razvidno iz ustaljene sodne prakse Sodišča, je lahko nacionalna ureditev ali praksa, ki pomeni ukrep z enakim učinkom, kot ga imajo količinske omejitve, upravičena na podlagi razlogov v splošnem interesu, naštetih v členu 30 ES, ali na podlagi nujnih razlogov. V obeh primerih mora biti v skladu z načelom sorazmernosti nacionalni ukrep primeren za zagotovitev uresničitve cilja, ki mu sledi, in ne sme presegati tega, kar je nujno potrebno, da se ta cilj doseže (glej zlasti sodbo Ålands Vindkraft, EU:C:2014:2037, točka 76 in navedena sodna praksa).
– Cilj spodbujanja uporabe obnovljivih virov energije
90 V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je mogoče nacionalne ukrepe, ki bi lahko ovirali trgovino znotraj Skupnosti, upravičiti med drugim z nujnimi zahtevami v zvezi z varstvom okolja (glej zlasti sodbo Ålands Vindkraft, EU:C:2014:2037, točka 77 in navedena sodna praksa).
91 V zvezi s tem je treba spomniti, da je uporaba obnovljivih virov energije za proizvodnjo električne energije, ki se spodbuja z ureditvijo, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, koristna za varstvo okolja, ker prispeva k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, ki je eden glavnih vzrokov za podnebne spremembe, k boju zoper katere so se zavezale Unija in njene države članice (glej sodbo Ålands Vindkraft, EU:C:2014:2037, točka 78 in navedena sodna praksa).
92 Kot je med drugim navedeno v uvodnih izjavah od 1 do 3 Direktive 2001/77, predstavlja povečanje te uporabe, ki je med prednostnimi nalogami Unije, pomemben del svežnja ukrepov, potrebnih za izpolnjevanje Kjotskega protokola in za pospeševanje uresničitve njegovih ciljev (glej v tem smislu zlasti sodbo IBV & Cie, C‑195/12, EU:C:2013:598, točka 56).
93 Kot je že navedlo Sodišče, se tako povečanje nanaša tudi na varovanje zdravja in življenja ljudi in živali ter na ohranitev rastlin, kar so razlogi v splošnem interesu, našteti v členu 30 ES (glej sodbo Ålands Vindkraft, EU:C:2014:2037, točka 80 in navedena sodna praksa).
94 Kot je med drugim poudarjeno v členu 4(1) Direktive 2001/77, so nacionalni mehanizmi podpore za proizvodnjo električne energije take narave, da prispevajo k uresničevanju ciljev, opredeljenih v členih 6 ES in 174(1) ES (glej v tem smislu sodbo IBV & Cie, EU:C:2013:598, točka 59).
95 Glede na zgoraj navedene ugotovitve je treba priznati, da je s ciljem spodbujanja uporabe obnovljivih virov energije za proizvodnjo električne energije, kot je ta, ki se uresničuje z ureditvijo iz postopka v glavni stvari, načeloma mogoče upravičiti morebitne ovire prostega pretoka blaga.
– Sorazmernost
96 Kot je bilo opozorjeno v točki 89 te sodbe, pa mora navedena ureditev, da bi lahko bila upravičena, izpolnjevati zahteve, ki izhajajo iz načela sorazmernosti, to pomeni biti sposobna doseči legitimen cilj, ki mu sledi, in biti za to nujna.
97 V zvezi s tem in, na prvem mestu, v zvezi z okoliščino, da je za izpolnitev kvotne obveznosti mogoče uporabiti le zelene certifikate, dodeljene v skladu z navedeno ureditvijo glede na zeleno električno energijo, proizvedeno na zadevnem regionalnem ozemlju, ne pa potrdil o izvoru, ki se nanašajo na zeleno električno energijo, proizvedeno v drugih državah članicah, je treba zlasti priznati, da glede na to, da v pravu Unije nacionalni programi podpor za zeleno električno energijo niso bili usklajeni, je tako izključitev mogoče šteti za nujno za dosego legitimnega cilja, ki se uresničuje v obravnavanem primeru in ki se nanaša na spodbujanje povečanja uporabe obnovljivih virov v proizvodnji električne energije (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Ålands Vindkraft, EU:C:2014:2037, točke od 92 do 94).
98 Prvič, okoliščina, da je program podpore zasnovan tako, da določa upravičenost neposredno za proizvodnjo zelene električne energije, ne pa le za porabo te energije, se lahko pojasni glede na okoliščino, da se to, da je električna energija zelena, nanaša le na način proizvodnje te energije in da se s tem okoljevarstveni cilji, ki se nanašajo na zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, lahko dejansko uresničujejo najprej v fazi proizvodnje (glej sodbo Ålands Vindkraft, EU:C:2014:2037, točka 95).
99 Poleg tega je treba opozoriti, da v nasprotju s tem, kar trdi družba Essent, in kot je bilo navedeno v točkah 67 in 68 te sodbe, v zvezi s tem iz člena 3(1) in (2) Direktive 2001/77 v povezavi z njeno prilogo izhaja, da je zakonodajalec Unije različnim državam članicam dovolil določiti nacionalne okvirne cilje ob upoštevanju domače proizvodnje zelene električne energije.
100 Drugič, v zvezi z dejstvom, da program podpore iz postopka v glavni stvari ni zasnovan tako, da bi bila do njega upravičena tudi proizvodnja zelene električne energije na ozemlju drugih držav članic, med drugim z upoštevanjem potrdil o izvoru, ki se nanašajo na to električno energijo, je treba poudariti, da se začetni položaji, možnosti razvoja energije iz obnovljivih virov in mešanice energetskih virov v državah članicah razlikujejo (glej v tem smislu sodbo Ålands Vindkraft, EU:C:2014:2037, točka 98).
101 Poleg tega, kot je zakonodajalec Unije navedel v uvodni izjavi 14 Direktive 2001/77, je pomembno sredstvo za doseganje cilja navedene direktive to, da se zagotovi pravilno delovanje podpornih mehanizmov za obnovljive vire energije na nacionalni ravni (glej v tem smislu sodbo IBV & Cie, EU:C:2013:598, točka 57).
102 Vendar je pri tem pomembno, da lahko države članice nadzorujejo učinke in stroške svojih nacionalnih programov podpore v skladu s svojim potencialom, pri tem pa ohranijo zaupanje vlagateljev (glej v tem smislu sodbo Ålands Vindkraft, EU:C:2014:2037, točka 99).
103 Iz zgoraj navedenih ugotovitev ne izhaja, da bi bila sama omejitev upravičenosti do programa podpore, pri katerem se uporabljajo zeleni certifikati, kot je ta iz postopka v glavni stvari, na izključno zeleno električno energijo, ki je proizvedena na regionalnem ozemlju, in neupoštevanje potrdil o izvoru, ki se nanašajo na električno energijo, proizvedeno v drugih državah članicah, pri izpolnitvi kvotne obveznosti lahko taka, da bi kršila načelo sorazmernosti (glej po analogiji sodbo Ålands Vindkraft, EU:C:2014:2037, točka 104).
104 Vendar je treba na drugem mestu preučiti, ali je na podlagi drugih značilnosti ureditve iz postopka v glavni stvari, na katero se sklicuje predložitveno sodišče, skupaj z omejitvijo, ki je bila pravkar obravnavana, mogoče sklepati, da ta ureditev kot celota izpolnjuje zahteve, ki izhajajo iz načela sorazmernosti.
105 V zvezi s tem je treba namreč opozoriti, da je iz predložitvene odločbe razvidno, da je za to ureditev značilna zlasti obveznost dobaviteljev, da imajo in da pristojnemu regulativnemu organu letno predložijo neko količino zelenih certifikatov, ki ustreza deležu kvote njihovih dobav, sicer morajo plačati upravno globo.
106 Iz navedene ureditve tako izhaja, da se bo v primeru uvoza zelene električne energije iz drugih držav članic pri trgovanju oziroma porabi te električne energije od zadevnih dobaviteljev praviloma zahtevalo, da kupijo zelene certifikate glede na količino tako uvožene električne energije.
107 S teh različnih vidikov je treba navesti, prvič, da je cilj programa podpore, pri katerem se tako kot pri tem iz postopka v glavni stvari uporabljajo zeleni certifikati, med drugim to, da presežne stroške, ki nastanejo pri proizvodnji zelene električne energije, prevzame neposredno trg, to so dobavitelji električne energije, ki jim je naložena kvotna obveznost, in na koncu potrošniki.
108 Država članica s sprejetjem take odločitve ne presega polja proste presoje, ki ga še vedno ima pri uresničevanju legitimnega cilja povečanja proizvodnje zelene električne energije (glej v tem smislu sodbo Ålands Vindkraft, EU:C:2014:2037, točki 109 in 110).
109 Drugič, navesti je treba, da je cilj tega programa v nasprotju z na primer podporo investicijam podpora delovanju naprav za proizvodnjo zelene električne energije po tem, ko so začele obratovati. V zvezi s tem je kvotna obveznost zlasti namenjena temu, da se proizvajalcem električne energije zagotavlja povpraševanje po certifikatih, ki so jim bili podeljeni, in s tem olajšanje prodaje zelene energije, ki jo proizvajajo, po ceni, ki je višja od tržne cene klasične energije.
110 Zdi se, da spodbujevalnega učinka, ki ga ima tak program na proizvajalce električne energije na splošno – med njimi zlasti na tiste, ki so hkrati proizvajalci in dobavitelji – in katerega namen je te proizvajalce spodbuditi k povečanju njihove proizvodnje zelene električne energije, ni mogoče izpodbiti, s tem pa tudi ne zmožnosti tega programa, da izpolni legitimni cilj, ki se uresničuje v obravnavani zadevi (glej v tem smislu sodbo Ålands Vindkraft, EU:C:2014:2037, točki 111 in 112).
111 Vendar je treba, tretjič, navesti, da je za dobro delovanje takega programa nujno potreben obstoj tržnih mehanizmov, ki lahko omogočijo subjektom, ki jim je naložena kvotna obveznost in ki še nimajo zelenih certifikatov, ki se zahtevajo za izpolnitev navedene obveznosti, da certifikate pridobijo na učinkovit način in pod pravičnimi pogoji (glej v tem smislu sodbo Ålands Vindkraft, EU:C:2014:2037, točka 113).
112 Zato je pomembno, da obstajajo določeni mehanizmi, ki omogočajo vzpostavitev pravega trga zelenih certifikatov, na katerem se lahko ponudba in povpraševanje dejansko srečata in težita k ravnovesju, tako da je zainteresiranim dobaviteljem dejansko omogočeno, da na tem trgu pridobijo te certifikate pod pravičnimi pogoji (glej v tem smislu sodbo Ålands Vindkraft, EU:C:2014:2037, točka 114).
113 V zvezi z okoliščino, da morajo dobavitelji, ki ne izpolnijo kvotne obveznosti, ki jim je naložena – tako kot družba Essent v postopkih v glavni stvari – plačati upravno globo, je treba navesti naslednje.
114 Čeprav se dejansko lahko šteje, da je naložitev take globe po eni strani potrebna za spodbujanje proizvajalcev, da povečajo proizvodnjo zelene električne energije, in po drugi subjektov, ki jim je naložena kvotna obveznost, da dejansko pridobijo zahtevane zelene certifikate, pa način določitve in višina te globe ne smeta presegati tistega, kar je potrebno za ta namen spodbujanja, pri čemer se je treba zlasti izogniti sankcioniranju zadevnih subjektov na način, ki bi bil prekomeren (glej v tem smislu sodbo Ålands Vindkraft, EU:C:2014:2037, točka 116). Predložitveno sodišče mora po potrebi preveriti, ali gre pri upravnih globah iz postopkov v glavni stvari za to.
115 Nazadnje je treba, četrtič, navesti, da če obstaja trg zelenih certifikatov, ki izpolnjuje pogoje, navedene v točkah 111 in 112 te sodbe, in na katerem lahko dobavitelji, ki so uvozili električno energijo iz drugih držav članic, pridobijo zelene certifikate na učinkovit način in pod pravičnimi pogoji, potem okoliščina, da je proizvajalcem zelene električne energije po potrebi dovoljeno, da dobaviteljem, ki jim je naložena kvotna obveznost, prodajo hkrati električno energijo in zelene certifikate, ne pomeni, da podrobna pravila sistema kvot presegajo tisto, kar je potrebno za uresničitev cilja povečanja proizvodnje zelene električne energije. Dejstvo, da taka možnost obstaja, lahko namreč proizvajalce dodatno spodbuja k temu, da povečajo svojo proizvodnjo zelene električne energije (glej v tem smislu sodbo Ålands Vindkraft, EU:C:2014:2037, točka 118).
116 Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člena 28 ES in 30 ES ter člena 11 in 13 Sporazuma EGP razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalnemu programu podpore, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ki določa, da pristojni regionalni regulativni organ certifikate, s katerimi je mogoče trgovati, dodeli ob upoštevanju zelene električne energije, proizvedene na ozemlju zadevne regije, in ki za dobavitelje električne energije določa obveznost, da navedenemu organu letno predložijo neko količino teh certifikatov, ki ustreza deležu kvote glede na njihovo celotno dobavo električne energije v tej regiji, sicer jim grozi upravna globa, pri čemer ni dovoljeno, da ti dobavitelji navedeno obveznost izpolnijo z uporabo potrdil o izvoru iz drugih držav članic Unije ali iz tretjih držav, ki so članice EGP, če:
– obstajajo mehanizmi, ki zagotavljajo vzpostavitev pravega trga certifikatov, na katerem se lahko ponudba in povpraševanje srečata in težita k ravnovesju, tako da je zainteresiranim dobaviteljem omogočeno, da pridobijo certifikate na učinkovit način in pod pravičnimi pogoji;
– sta način izračuna in znesek upravne globe, ki ga morajo plačati dobavitelji, ki te obveznosti niso izpolnili, določena tako, da ne presegata tistega, kar je potrebno za spodbujanje proizvajalcev k dejanskemu povečanju njihove proizvodnje zelene električne energije in za spodbujanje dobaviteljev, ki jim je naložena navedena obveznost, k dejanski pridobitvi zahtevanih certifikatov, pri čemer se je treba zlasti vzdržati pretirano strogega kaznovanja navedenih dobaviteljev.
Tretje vprašanje
117 Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba pravila o prepovedi diskriminacije, ki jih vsebujejo člen 18 PDEU, člen 4 Sporazuma EGP in člen 3 Direktive 2003/54, razlagati tako, da nasprotujejo nacionalnemu programu podpore, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ki določa, da pristojni regionalni regulativni organ certifikate, s katerimi je mogoče trgovati, dodeli ob upoštevanju zelene električne energije, proizvedene na ozemlju zadevne regije, in ki za dobavitelje električne energije določa obveznost, da navedenemu organu letno predložijo neko količino teh certifikatov, ki ustreza deležu kvote glede na njihovo celotno dobavo električne energije v tej regiji, sicer jim grozi upravna globa, pri čemer ni dovoljeno, da ti dobavitelji navedeno obveznost izpolnijo z uporabo potrdil o izvoru iz drugih držav članic Unije ali iz tretjih držav, ki so članice EGP.
118 Najprej, člen 18 PDEU določa, da je, kadar se uporabljata Pogodbi in brez poseganja v njune posebne določbe, prepovedana vsakršna diskriminacija glede na državljanstvo.
119 Navesti je treba, da predložitveno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe ni pojasnilo, kako bi program, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, lahko povzročil različno obravnavanje, ki bi pomenilo diskriminacijo glede na državljanstvo, in prav tako ne, kako bi bilo treba tako različno obravnavanje, če bi bilo ugotovljeno, razlikovati od tistega, ki se nanaša na potrdila o izvoru in na električno energijo, uvoženo iz drugih držav članic in ki je že predmet prvega vprašanja za predhodno odločanje.
120 V zvezi s postopki v glavni stvari je treba poleg tega opozoriti, da družba Essent izpodbija to, da kot dobavitelj električne energije ne more uporabljati potrdil o izvoru iz drugih držav članic Unije in EGP, da bi s tem izpolnila kvotno obveznost, ki ji je naložena na podlagi nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari.
121 V zvezi s tem pa je treba ugotoviti, da kvotna obveznost iz postopka v glavni stvari velja za vse dobavitelje električne energije, ki delujejo v regiji Flamski, ne glede na njihovo državljanstvo. Prav tako se okoliščina, da navedeni dobavitelji ne morejo uporabljati potrdil o izvoru namesto zelenih certifikatov, nanaša na vse dobavitelje, ne glede na njihovo državljanstvo.
122 Glede proizvajalcev električne energije je poleg tega, da za njih kvotna obveznost ne velja, treba opozoriti, da okoliščina, da je električna energija, ki jo proizvedejo proizvajalci s sedežem v drugih državah članicah, lahko predmet različnega obravnavanja in da se ovira njen uvoz v regijo Flamsko, spada na področje uporabe člena 34 PDEU in je v okviru preučitve prvega vprašanja s tem že popolnoma zajeta v navedeni določbi.
123 Dalje, v zvezi s členom 4 Sporazuma EGP, katerega besedilo je skoraj enako tistemu iz člena 18 PDEU, je iz sodne prakse, navedene v točki 72 te sodbe, razvidno, da je treba uporabiti analizo, enako tisti, ki je bila glede tega člena 18 opravljena zgoraj, tako da ni razloga za uporabo navedenega člena 4 v položajih, kakršni so ti v sporih iz postopka v glavni stvari.
124 Nazadnje, v zvezi s členom 3 Direktive 2003/54 in glede, prvič, negotovosti iz tretjega vprašanja, postavljenega v zadevah C‑207/12 in C‑208/12, o tem, v kolikšnem obsegu je navedena določba upoštevna za EGP, je treba opozoriti, da je, kot je bilo poudarjeno v točki 14 te sodbe, Sklep št. 146/2005, s katerim je bila navedena direktiva vključena v Sporazum EGP, začel veljati 1. junija 2007. V teh okoliščinah in ob upoštevanju, da se ti zadevi nanašata na odločbi VREG z dne 18. maja 2009 v zvezi z globama, ki sta bili naloženi za leti 2008 in 2009, je treba ugotoviti, da se člen 3 v navedenih zadevah uporablja ratione temporis.
125 Drugič, navesti je treba, da čeprav se vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, nanaša na člen 3 Direktive 2003/54, je iz pojasnila v predložitveni odločbi, kakor je bilo preoblikovano v drugi povedi točke 40 te sodbe, razvidno, da je treba to vprašanje razumeti tako, da se nanaša na odstavek 1 navedene določbe.
126 Tretjič, opozoriti je treba, da člen 3(1) Direktive 2003/54 med drugim določa, da države članice ne bodo razlikovale med elektroenergetskimi podjetji glede pravic ali obveznosti.
127 Vendar predložitveno sodišče v obravnavanem primeru ne daje nikakršnega pojasnila o tem, kar bi po njegovem mnenju lahko v okviru teh zadev pomenilo diskriminacijo v smislu navedene določbe.
128 Vseeno pa je treba v zvezi s tem opozoriti, da morajo predložitvena sodišča v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča navesti natančne razloge, iz katerih se sprašujejo o razlagi nekaterih določb prava Unije in menijo, da je nujno Sodišču postaviti vprašanje za predhodno odločanje (glej zlasti sklep BVBA De Backer, C‑234/05, EU:C:2005:662, točka 9 in navedena sodna praksa).
129 V teh okoliščinah Sodišče predložitvenemu sodišču ne more dati obsežnejših smernic kot to, kar že izhaja iz točk 120 in 121 te sodbe, in sicer da ni razvidno, s čim naj bi bila družba Essent v postopkih v glavni stvari diskriminirana glede svojih pravic ali obveznosti, ki jih ima kot dobavitelj na trgu električne energije.
130 Ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih ugotovitev je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba pravila o prepovedi diskriminacije, ki jih vsebujejo člen 18 PDEU, člen 4 Sporazuma EGP in člen 3(1) Direktive 2003/54, razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalnemu programu podpore, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ki določa, da pristojni regionalni regulativni organ certifikate, s katerimi je mogoče trgovati, dodeli ob upoštevanju zelene električne energije, proizvedene na ozemlju zadevne regije, in ki za dobavitelje električne energije določa obveznost, da navedenemu organu letno predložijo neko količino teh certifikatov, ki ustreza deležu kvote glede na njihovo celotno dobavo električne energije v tej regiji, sicer jim grozi upravna globa, pri čemer ni dovoljeno, da ti dobavitelji navedeno obveznost izpolnijo z uporabo potrdil o izvoru iz drugih držav članic Unije ali iz tretjih držav, ki so članice EGP.
Stroški
131 Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:
1. Člen 5 Direktive 2001/77/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. septembra 2001 o spodbujanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije na notranjem trgu z električno energijo je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnemu programu podpore, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ki določa, da pristojni regionalni regulativni organ certifikate, s katerimi je mogoče trgovati, dodeli ob upoštevanju električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije na ozemlju zadevne regije, in ki za dobavitelje električne energije določa obveznost, da navedenemu organu letno predložijo neko količino teh certifikatov, ki ustreza deležu kvote glede na njihovo celotno dobavo električne energije v tej regiji, sicer jim grozi upravna globa, pri čemer ni dovoljeno, da ti dobavitelji navedeno obveznost izpolnijo z uporabo potrdil o izvoru iz drugih držav članic Evropske unije ali iz tretjih držav, ki so članice Evropskega gospodarskega prostora.
2. Člena 28 ES in 30 ES ter člena 11 in 13 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru z dne 2. maja 1992 je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalnemu programu podpore, kot je opisan v točki 1 tega izreka, če:
– obstajajo mehanizmi, ki zagotavljajo vzpostavitev pravega trga certifikatov, na katerem se lahko ponudba in povpraševanje srečata in težita k ravnovesju, tako da je zainteresiranim dobaviteljem omogočeno, da pridobijo certifikate na učinkovit način in pod pravičnimi pogoji;
– sta način izračuna in znesek upravne globe, ki ga morajo plačati dobavitelji, ki niso izpolnili obveznosti, navedene v točki 1 tega izreka, določena tako, da ne presegata tistega, kar je potrebno za spodbujanje proizvajalcev k dejanskemu povečanju njihove proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije in za spodbujanje dobaviteljev, ki jim je naložena navedena obveznost, k dejanski pridobitvi zahtevanih certifikatov, pri čemer se je treba zlasti vzdržati pretirano strogega kaznovanja navedenih dobaviteljev.
3. Pravila o prepovedi diskriminacije, ki jih vsebujejo člen 18 PDEU, člen 4 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru z dne 2. maja 1992 in člen 3(1) Direktive 2003/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2003 o skupnih pravilih za notranji trg z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 96/92/ES je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalnemu programu podpore, kot je opisan v točki 1 tega izreka.
Podpisi