SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (tretji senat)

z dne 2. maja 2007(*)

„Uradniki – Tožba – Odškodninska tožba – Preiskava Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) – Premestitev – Uredba (ES) št. 1073/1999 – Sklep 1999/396/ES, ESPJ, Euratom– Krivda – Škoda – Poklicna bolezen – Upoštevanje prejemkov, ki jih določa člen 73 Kadrovskih predpisov”

V zadevi F‑23/05,

zaradi tožbe, vložene na podlagi členov 236 ES in 152 AE,

Jean-Louis Giraudy, bivši uradnik Komisije Evropskih skupnosti, stanujoč v Parizu (Francija), ki ga zastopa D. Voillemot, odvetnik,

tožeča stranka,

proti

Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata J. Currall in G. Berscheid, zastopnika,

tožena stranka,

SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (tretji senat),

v sestavi P. Mahoney (poročevalec), predsednik, H. Kanninen in S. Gervasoni, sodniki,

sodni tajnik: S. Boni, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 11. julija 2006

izreka naslednjo

Sodbo

1        J.-L. Giraudy s tožbo, ki jo je 20. aprila 2005 vložil v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti, predlaga:

–        naj se odločba z dne 21. februarja 2005, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba z dne 22. septembra 2004, razglasi za nično;

–        naj se Komisiji Evropskih skupnosti naloži, naj mu izplača odškodnino za utrpelo škodo, ki je ocenjena na znesek 264.000 eurov za premoženjsko škodo in na znesek 500.000 eurov za nepremoženjsko škodo.

 Pravni okvir

A –  Določbe glede preiskav na področju boja proti goljufijam

2        Uvodna izjava 10 Uredbe (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) (UL L 136, str. 1) določa:

„Ker je treba te preiskave izvajati v skladu s Pogodbo in zlasti s Protokolom o posebnih pravicah in imunitetah Evropskih skupnosti, ob upoštevanju Kadrovskih predpisov za uradnike in druge uslužbence Evropskih skupnosti [v tej uredbi imenovan ‚Kadrovski predpisi‘], ter v celoti spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine, zlasti načelo poštenosti, pravice vpletenih oseb, da izrazijo svoje mnenje o dejstvih, ki jih zadevajo, in načela, da lahko ugotovitve preiskave temeljijo izključno na dejstvih z dokazno vrednostjo; […]“

3        Člen 4(1) te uredbe, z naslovom „Notranje preiskave“, določa:

„Urad [za boj proti goljufijam] opravlja upravne preiskave v institucijah, organih, uradih in agencijah [v tej uredbi imenovane ‚notranje preiskave‘] na področjih iz člena 1.

Te notranje preiskave se izvajajo po pravilih iz Pogodb, zlasti Protokola o posebnih pravicah in imunitetah Evropskih skupnosti, in ob ustreznem upoštevanju Kadrovskih predpisov pod pogoji in v skladu s postopki, predvidenimi v tej uredbi in v sklepih, ki jih sprejme vsaka institucija, organ, urad in agencija. Institucije se med seboj posvetujejo o pravilih, ki jih določijo s temi sklepi.“

4        Člen 5, drugi pododstavek, te uredbe, z naslovom „Začetek preiskav“, določa:

„Notranje preiskave se začnejo izvajati s sklepom direktorja urada [za boj proti goljufijam], ki ga izda na svojo pobudo ali na zahtevo institucije, organa, urada ali agencije, znotraj katere naj bi se preiskava izvajala.“

5        Člen 8(1) in (2) te uredbe, z naslovom „Zaupnost in varstvo podatkov“, določa:

„1. Podatki v kakršnikoli obliki, pridobljeni med zunanjo preiskavo, se varujejo v skladu z ustreznimi določbami.

2. Podatki v kakršnikoli obliki, poslani ali dobljeni med notranjimi preiskavami, se obravnavajo kot poslovna skrivnost in se varujejo v skladu z določbami, ki veljajo za institucije Evropskih skupnosti.

Takšnih podatkov se ne sme pošiljati drugim osebam kakor osebam v institucijah Evropskih skupnosti ali držav članic, katerih funkcija zahteva poznavanje teh podatkov, niti se ne smejo uporabljati v druge namene kakor za preprečevanje goljufij, korupcije ali drugih nezakonitih dejanj.“

6        Člen 2 Sklepa Komisije 1999/396/ES, ESPJ, Euratom z dne 2. junija 1999 o pogojih za izvajanje notranjih preiskav v zvezi s preprečevanjem goljufij, korupcije in kakršnega koli nezakonitega ravnanja, ki škoduje interesom Skupnosti (UL L 149, str. 57), z naslovom „Dolžnost dajanja informacij“, v prvem in drugem odstavku določa:

„Vsak uradnik ali uslužbenec Komisije, ki zve za dokazila, na podlagi katerih lahko domneva o obstoju primerov goljufije, korupcije ali kakršnega koli drugega nezakonitega ravnanja, ki škodi interesom Skupnosti, ali resne napake pri izvajanju poklicnih dolžnosti, ki bi lahko pomenila neizpolnjevanje obveznosti uradnikov in uslužbencev Skupnosti, in pri katerem obstaja možnost uvedbe disciplinskega ali v določenih primerih kazenskega postopka, ali neizpolnjevanje podobnih obveznosti članov Komisije ali članov osebja Komisije, za katere ne velja Kadrovski predpis, o tem nemudoma obvesti vodjo službe ali generalnega direktorja ali, če meni, da je to primerno, generalnega sekretarja ali neposredno urad [za boj proti goljufijam].

Generalni sekretar, generalni direktor in vodje služb Komisije uradu [za boj proti goljufijam] takoj pošljejo vsa dokazila, za katera so zvedeli in na podlagi katerih lahko domnevajo, da obstajajo nepravilnosti iz prvega odstavka.“

7        Člen 4(1) Sklepa 1999/396, z naslovom „Obveščanje zainteresiranih strani“, določa:

„O vsaki možni osebni vpletenosti člana, uradnika ali uslužbenca Komisije je treba zainteresirano stran takoj obvestiti, pod pogojem, da to ne ogrozi preiskave. V nobenem primeru se ne sme v ugotovitvah ob koncu preiskave poimensko imenovati člana, uradnika ali uslužbenca Komisije, ne da bi zainteresirana stran imela možnost izraziti svoja stališča o vseh dejstvih, ki se nanašajo nanjo.“

B –  Določbe o kritju tveganj glede poklicnih bolezni

8        Člen 73(1)(1) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) določa, da „[je] uradnik […] zavarovan od datuma začetka dela za primer poklicne bolezni in nesreče po pogojih iz pravil, ki jih sporazumno pripravijo institucije Skupnosti po posvetovanju z odborom za kadrovske predpise. […]“

9        Člen 73(2)(b) Kadrovskih predpisov določa, da se v primeru popolne trajne invalidnosti uradniku izplača pavšalni znesek v osemkratni višini njegove letne osnovne plače, ki se izračuna na podlagi mesečnih zneskov plač, prejetih v dvanajstih mesecih pred nesrečo.

10      Pravila o zavarovanju uradnikov Evropskih skupnosti za nezgode in poklicne bolezni (v nadaljevanju: Pravila o zavarovanju) za izvedbo 73. člena Kadrovskih predpisov določajo pogoje, v katerih je uradnik zavarovan za nezgode in poklicne bolezni.

11      Člen 12(1) Pravil o zavarovanju določa, da se uradniku v primeru popolne trajne invalidnosti zaradi nezgode ali poklicne bolezni izplača pavšalni znesek, določen v členu 73(2)(b) Kadrovskih predpisov.

12      Člen 17(2), prvi in tretji pododstavek, Pravil o zavarovanju določa, da uprava izvede preiskavo, s katero pridobi vse potrebne podatke, na podlagi katerih določi vrsto bolezni, ugotovi, ali je ta posledica delovnega mesta, in določi okoliščine, v katerih se je pojavila. Zdravnik(i), ki ga (jih) določijo institucije, na podlagi poročila preiskave navede(jo) svoje ugotovitve iz člena 19 teh pravil.

13      Na podlagi člena 19 Pravil o zavarovanju organ, pristojen za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), v skladu s postopkom iz člena 21 teh pravil sprejema sklepe, s katerimi se prizna poklicna narava bolezni, na podlagi ugotovitev zdravnikov, ki jih imenujejo institucije, in kadar zavarovanec tako zahteva, po posvetovanju z zdravniško komisijo iz člena 23 teh pravil.

C –  Določbe o invalidnini

14      Člen 78(1) Kadrovskih predpisov določa, da ima uradnik pravico do invalidnine v primeru popolne trajne invalidnosti, zaradi katere ne more opravljati nalog delovnega mesta v svoji funkcionalni skupini. Četrti in peti odstavek tega člena med drugim določata, da se prispevki v pokojninski sistem, ki se izračunajo na podlagi invalidnine, v celoti izplačajo iz proračuna institucije, če je invalidnost posledica poklicne bolezni.

D –  Spošne določbe Kadrovskih predpisov

15      Člen 7(1), prvi pododstavek, Kadrovskih predpisov v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v obravnavanem primeru, določa:

„[OPI], ki ravna izključno v interesu službe in ne glede na nacionalnost, razporedi vsakega uradnika z imenovanjem ali premestitvijo na delovno mesto v njegovi funkcionalni skupini, ki ustreza njegovemu razredu.“

16      Člen 25, drugi pododstavek, Kadrovskih predpisov določa:

„O vsaki odločitvi, sprejeti po teh kadrovskih predpisih, ki se nanaša na nekega posameznika, je ta uradnik takoj pisno obveščen. V vsaki odločitvi, ki ima za uradnika škodljive posledice, morajo biti navedeni utemeljeni razlogi.“

17      Člen 62, prvi in drugi pododstavek, Kadrovskih predpisov določa:

„Skladno s Prilogo VII in razen če ni izrecno drugače predvideno, je pravilno imenovani uradnik upravičen do osebnih prejemkov, ki ustrezajo njegovemu razredu in stopnji.

Uradnik se ne more odpovedati upravičenosti do osebnih prejemkov.“

 Dejansko stanje

18      Tožeča stranka je bila leta 2002 uradnik razreda A 3, imenovan v generalni direktorat (GD) „Tisk in komuniciranje“ kot vodja predstavništva Komisije v Franciji v Parizu.

19      Med drugim semestrom leta 2000 so službe generalnega direktorata (GD) „Izobraževanje in kultura“ začele revizijo Evropske informacijske točke Avignon (Info-Point Europe d’Avignon), ki jo je upravljala Evropska hiša Avignon in Vaucluse (Maison de l’Europe d’Avignon et de Vaucluse). Na podlagi tega izdano poročilo z dne 27. novembra 2000 je izpostavilo nekatere pomanjkljivosti v računovodstvu te evropske informacijske točke. To poročilo je bilo 12. decembra 2000 predloženo generalnemu direktorju GD „Izobraževanje in kultura“, ki ga je 8. februarja 2001 posredoval vodji službe „Tisk in komuniciranje“, (ki je pozneje postala GD „Tisk in komuniciranje“), v okviru prenosa določenih dejavnosti tega generalnega direktorata na službo „Tisk in komuniciranje“. To poročilo je bilo posredovano tudi predstavništvu Komisije v Parizu.

20      Po pritožbi glede delovanja Evropske hiše Avignon in Vaucluse je bilo opravljeno dodatno preverjanje v okviru zgoraj navedene revizije. Na podlagi tega preverjanja je bil sestavljen dopis z dne 6. decembra 2000, v katerem je bilo navedeno, da obstaja nevarnost fiktivnih projektov. Obstoj fiktivnih projektov glede Evropske hiše Avignon in Vaucluse je pozneje potrdila zunanja preiskava OLAF IO/2001/4086. Zgoraj navedenega dopisa glede dodatnega preverjanja služba „Tisk in komuniciranje“ s sedežem v Bruslju ni posredovala predstavništvu Komisije v Parizu. Na vprašanje Sodišča za uslužbence med obravnavo o razlogih, zaradi katerih ta dopis ni bil posredovan, je predstavnik Komisije odgovoril, da „ne more […] podati natančnega odgovora na to vprašanje [in da bi bilo treba] ugotoviti, da je [šlo] v najslabšem primeru za administrativno nepazljivost“.

21      Z dopisom z dne 21. marca 2001, ki sta ga podpisala g. V., generalni direktor GD „Izobraževanje in kultura“, in g. F., vodja službe „Tisk in komuniciranje“, sta posredovala OLAF revizijsko poročilo z dne 27. novembra 2000 in dopis glede dodatnega preverjanja z dne 6. decembra 2000 na podlagi člena 2(2) Sklepa 1999/396. V tem dopisu sta podpisnika navedla zlasti, da sta bila hkrati z informacijami, ki so bile posredovane generalnemu direktorju OLAF, vodja predstavništva Komisije v Franciji in vodja enote, zadolžene za Evropske hiše in Evropske informacijske točke, pozvana, naj „sestavita poročilo“ o vseh dejavnikih, ki bi jih lahko poznala in bi lahko razjasnili zadevo. Tožeča stranka zatrjuje, da takega poziva ni nikoli prejela.

22      V začetku novembra 2002 je g. F., generalni direktor GD „Tisk in komuniciranje“, od uradnikov iz svojega generalnega direktorata, ki so želeli ostati anonimni, za katere pa zatrjuje, da jih dobro pozna, prejel natančne in obrazložene ovadbe o nepravilnostih, zlasti glede odnosov med tožečo stranko in predsednikom Evropske hiše Avignon in Vaucluse, glede dodeljevanja subvencij za fiktivne projekte v okviru te evropske hiše, glede upravljanja gospodarskega interesnega združenja Sources d’Europe in glede dajanja prednosti v okviru javnih naročil. Na podlagi člena 2(2) Sklepa 1999/396 je generalni direktor GD „Tisk in komuniciranje“ z dopisom z dne 6. novembra 2002, skupaj s prilogami, v katerih so bila vsebovana dejstva, s katerimi je bil seznanjen, seznanil OLAF z dejstvi, s katerimi je bil seznanjen,

23      OLAF je 15. novembra 2002 začel notranjo preiskavo glede mogočih nepravilnosti znotraj GD „Tisk in komuniciranje“, natančneje v okviru predstavništva Komisije v Parizu (preiskava OF/2002/0513). Začetek te preiskave je OLAF objavil v sporočilu za medije.

24      Generalni direktor GD „Tisk in komuniciranje“ je z dopisom z dne 15. novembra 2002 (petek), katerega prejem je po elektronski pošti dopoldne v ponedeljek 18. novembra 2002 tožeča stranka potrdila, obvestil tožečo stranko, da je OLAF začel preiskavo o sumih nepravilnosti glede dejstev, ki bi jih predstavništvo Komisije v Parizu moralo poznati, in zahteval, naj takoj pride v Bruselj in se sestane z njim.

25      Ta sestanek je potekal 18. novembra 2002 v Bruslju.

26      OLAF je prav tako 18. novembra 2002 začel s preiskavo v prostorih predstavništva Komisije v Parizu.

27      Na podlagi podatka po telefonu, da naj bi tožeča stranka po vrnitvi v predstavništvo Komisije v Parizu 18. novembra 2002 po svojem sestanku z generalnim direktorjem GD „Tisk in komuniciranje“ izpraševala osebje tega predstavništva o dejanjih OLAF tega dne, je generalni direktor OLAF predlagal GD „Tisk in komuniciranje“, naj se tožeči stranki in njenemu namestniku prepove vsak dostop do prostorov predstavništva med preiskavo, da bi se zagotovil njen pravilni potek. Tožeča stranka nasprotno zanika, da se je 18. novembra 2002 vrnila v predstavništvo in poskusila izpraševati osebje ter zatrjuje, da se je tja vrnila šele naslednje jutro.

28      Generalni direktor GD „Tisk in komuniciranje“ je 19. novembra 2002 kot OPI sprejel odločitev z učinkom še istega dne, da tožečo stranko premesti v interesu službe in jo imenuje za „[s]vetovalca [g]eneralnega [d]irektorja GD [‚Tisk in komuniciranje‘] v Bruslju“.

29      Ta odločitev je bila tožeči stranki sporočena z dopisom generalnega direktorja GD „Tisk in komuniciranje“ z dne 19. novembra 2002, v katerem je bilo navedeno, da je, „[d]a bi se olajšalo pravilen potek preiskave, ki jo je OLAF [sprožil] glede delovanja predstavništva Komisije v Parizu, odločil, da se [jo] v interesu službe premesti od tega dne naprej v GD [‚Tisk in komuniciranje‘]– Bruselj [in da ji bo] njena natančna premestitev sporočena [v naslednjih dneh]“.

30      Namestnik tožeče stranke je bil prav tako premeščen iz Pariza v Bruselj s takojšnjim učinkom.

31      Generalni direktor GD „Tisk in komuniciranje“ je z dopisom z dne 20. novembra 2002 obvestil osebje predstavništva Komisije v Parizu, da je to predstavništvo v fazi preiskave, ki naj bi predvidoma trajala približno en mesec.

32      Tožeča stranka je svoje nasprotovanje glede ukrepa premestitve izrazila v različnih dopisih generalnemu direktorju GD „Tisk in komuniciranje“ z dne 21., 22. in 27. novembra 2002. V svojih dopisih z dne 21. in 22. novembra 2002 je zlasti predlagala, da vzame dopust v obdobju preiskave OLAF predstavništva Komisije v Parizu. Generalni direktor GD „Tisk in komuniciranje“ je tožeči stranki odgovoril s kratkim dopisom z dne 27. novembra 2002, v katerem je ponovno potrdil, da se je odločil, da jo premesti na druge delovne naloge v okviru generalnega direktorata, „da bi se olajšal pravilen potek preiskave in da bi se izognilo vsakemu morebitnemu konfliktu interesov“.

33      Novi sestanek med tožečo stranko in generalnim direktorjem GD „Tisk in komuniciranje“ je potekal 21. novembra 2002, na katerem je slednji tožečo stranko obvestil, da je bil ukrep njene premestitve le zavarovalni ukrep.

34      Komisija je 21. novembra 2002 prav tako objavila sporočilo za medije, po katerem je „[GD ‚Tisk in komuniciranje‘] [zahteval] od [OLAF], naj preveri, ali je mogoče začeti preiskavo na podlagi določenih sumov nepravilnosti glede upravljanja subvencij, dodeljenih v Franciji na podlagi informacijske in komunikacijske politike[;] [d]a bi se zagotovil pravilen potek te preiskave in da bi se izognilo vsakemu videzu morebitnega konflikta interesov, je [bilo] odločeno, da se v interesu službe v Bruselj premesti dva uradnika predstavništva Komisije v Parizu[,] kar je administrativna odločitev, ki [naj] v ničemer ne [bi] določa[la] vnaprej ugotovitev preiskave“. Generalni direktor GD „Tisk in komuniciranje“ je dan pred objavo sporočila za medije telefoniral tožeči stranki, da bi jo o njem obvestil.

35      Prav tako 21. novembra 2002 je g. F., tokrat kot tiskovni predstavnik Komisije, kar je bila prav tako njegova funkcija, imel redno tiskovno konferenco, med katero so ga novinarji spraševali o preiskavi OLAF in premestitvi dveh uradnikov predstavništva Komisije v Parizu v Bruselj. V odgovorih na vprašanja novinarjev ni imenoval dveh zadevnih uradnikov. Poudaril je, da nihče ni obtožen in da sta bili odločitvi o premestitvi v okvir druge službe istega generalnega direktorata sprejeti, da bi se izognilo kakršnemu koli konfliktu interesov in zagotovilo pravilen potek preiskave. Med to tiskovno konferenco ga je zadevni novinar med drugim vprašal, ali lahko „reče, da je [bil] odgovorni za pisarno v Parizu odgovoren za vse izdatke v Franciji in v tem primeru za Evropsko hišo Avignon [in Vaucluse], ker [se zdi], da je [to] tisto, kar je [bilo] predmet sumov[,] [pri čemer ga je tudi vprašal, ali je bil ta], odgovoren za upravljanje te evropske hiše […]“, na kar je tiskovni predstavnik Komisije med drugim odgovoril, da [je] to bolj zapleteno[,] [da je bilo] za upravljanje teh subvencij pristojnih več udeležencev; [da] je [obstajala] Mednarodna [f]ederacija evropskih hiš v Bruslju; [da] so [bile] pisarne [Komisije] očitno v različnih zadevnih državah […]“

36      Dnevnik Le Monde je 23. novembra 2002 objavil članek o preiskavi OLAF in premestitvi dveh uradnikov, v katerem sta bili navedeni imeni tožeče stranke in njenega namestnika.

37      Generalni direktor GD „Tisk in komuniciranje“ je z dopisom z dne 28. novembra 2002 tožeči stranki pojasnil njene naloge „[s]vetovalca generalnega direktorja GD [‚Tisk in komuniciranje‘] v Bruslju“. Prav tako ji je potrdil, da ima njena premestitev v Bruselj naravo zavarovalnega ukrepa ter je bila namenjena temu, da se olajša pravilen potek preiskave in da se izogne vsakemu morebitnemu konfliktu interesov.

38      Tiskovni predstavnik Komisije in generalnega direktorja GD „Tisk in komuniciranje“ je imel 20. decembra 2002 tiskovno konferenco, med katero je izjavil, da ni ničesar več, kar bi nasprotovalo temu, da se prekliče zavarovalni ukrep glede dveh uradnikov in da se bo v bližnji prihodnosti z njima dogovorilo o načinu, kako bo ta ukrep preklican.

39      Preklic teh zavarovalnih ukrepov glede dveh uradnikov je odmeval v francoskem tisku v člankih, objavljenih v časopisih Le Monde (22. in 23. december 2002), Le Figaro (21. in 22. december 2002) in Libération (21. in 22. december 2002).

40      Ponovni sestanek med tožečo stranko in generalnim direktorjem GD „Tisk in komuniciranje“ je potekal 6. januarja 2003, na njem pa se je razpravljalo o reintegraciji tožeče stranke na njen položaj vodje predstavništva Komisije v Parizu.

41      Tožečo stranko so v skladu z določbo člena 4(1) Sklepa 1999/396 16. januarja 2003 zaslišali preiskovalci OLAF.

42      Z odločbo z dne 21. januarja 2003, ki je imela retroaktiven učinek od 19. decembra 2002, je OPI tožečo stranko postavil nazaj na njen predhodni položaj vodje predstavništva Komisije v Parizu. Tožeča stranka trdi, da je to odločbo prejela šele 12. februarja 2003. Kljub temu zaradi bolezni ni nikoli dejansko ponovno prevzela svojega dela v tem predstavništvu Komisije v Parizu.

43      Reintegracija dveh uradnikov na njun položaj v Parizu je bila 21. januarja 2003 predmet parlamentarnega vprašanja, ki ga je ga. Flesch postavila Komisiji (pisno vprašanje E-0036/03). G. Prodi, predsednik Komisije, je v imenu te odgovoril na to vprašanje 5. marca 2003, pri čemer je predvsem obžaloval, da so mediji objavili imena zadevnih oseb.

44      Generalni direktor GD „Tisk in komuniciranje“ je prav tako 5. marca 2003 tožečo stranko obvestil, da bodo določena mesta vodij predstavništev Komisije, med njimi tudi predstavništva v Franciji, v prihodnosti objavljena kot prosta delovna mesta.

45      OLAF je 6. maja 2003 podal končno poročilo o preiskavi. Njegove ugotovitve so tožečo stranko izvzele iz obtožb, zaradi katerih je bila začeta preiskava, v njih pa je bilo navedeno, da službe GD „Tisk in komuniciranje“ predstavništvu Komisije v Parizu niso nikoli dostavile pomembnega dopisa glede dodatnega preverjanja z dne 6. decembra 2000, katerega vsebina bi tožeči stranki in njenemu namestniku omogočila, da bolj kritično presodita delovanje Evropske hiše Avignon in Vaucluse. Na podlagi poročila OLAF, je „[d]ejstvo, da [s]edež ni dostavil [p]redstavništvu dopisa glede dodatnega preverjanja z dne 6. decembra 2000, posredno prispevalo k temu, da so se sumi OLAF glede [tožeče stranke in njenega namestnika] okrepili“.

46      G. K., novi tiskovni predstavnik Komisije, je med tiskovno konferenco 17. junija 2003 na podlagi vprašanja, ki ga je postavil novinar, izrazil svoje sočustvovanje in sočustvovanje institucije s tožečo stranko.

47      V članku z dne 23. oktobra 2003 se je časopis La Tribune skliceval na „obžalovanja vredno ‚zadevo‘ pisarne Komisije v Parizu, ki je pripeljala do tega, da je bilo njeno vodstvo vrženo v zobe medijev, preden je […] OLAF diskretno ugotovil, da obtožbe niso utemeljene“.

48      Invalidska komisija je 22. marca 2004 ugotovila, da je pri tožeči stranki nastala popolna trajna invalidnost, zaradi katere ne more opravljati svojih nalog. Invalidska komisija ni odločala o morebitnem poklicnem izvoru te invalidnosti, ker je presodila, da je primerneje počakati na konec postopka, začetega na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov. Tožeča stranka je invalidnino na podlagi člena 53 Kadrovskih predpisov začela prejemati od 1. maja 2004 naprej.

49      Tožeča stranka je z dopisom z dne 10. decembra 2004 vložila zahtevo, naj se prizna poklicna narava njene bolezni na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov.

50      Pred tem je z dopisom z dne 2. marca 2004, ki ga je dopolnila z dopisom z dne 17. junija 2004, na podlagi določbe člena 90(1) Kadrovskih predpisov pri OPI vložila zahtevo za odpravo škode, ki naj bi jo utrpela med preiskavo OLAF.

51      OPI je z odločbo z dne 8. julija 2004 to zahtevo zavrnil.

52      Tožeča stranka je 22. septembra 2004 na podlagi člena 90(2)(1) Kadrovskih predpisov vložila pritožbo proti tej odločbi. Komisija je pritožbo prejela 19. oktobra 2004.

53      OPI je pritožbo tožeče stranke zavrnil z odločbo z dne 21. februarja 2005.

 Postopek in predlogi strank

54      Ta tožba je bila v vpisnik v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje prvotno vpisana pod številko T‑169/05.

55      Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 15. decembra 2005 na podlagi člena 3(3) Sklepa Sveta 2004/752/ES, Euratom z dne 2. novembra 2004 o ustanovitvi Sodišča za uslužbence Evropske unije (UL L 333, str. 7) to zadevo odstopilo Sodišču za uslužbence. Tožba je bila vpisana v vpisnik pri sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence pod številko F‑23/05.

56      V okviru ukrepov procesnega vodstva je Sodišče za uslužbence z dopisoma z dne 22. marca in 7. junija 2006 pozvalo Komisijo, naj predloži nekatere listine, zlasti poročilo OLAF z dne 6. maja 2003. Ta je izpolnila pozive Sodišča za uslužbence v rokih, ki so ji bili določeni. Sodišče za uslužbence je z dopisom z dne 22. marca 2006 pozvalo tožečo stranko, naj ga obvesti o morebitnem koncu postopka, začetega na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov.

57      Tožeča stranka je z dopisom, ki je prispel v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence po telefaksu 25. septembra 2006, Sodišču za uslužbence posredovala pismo, ki ga je poslala Komisiji 18. avgusta 2006 in v katerem je izjavila, da se odpoveduje zahtevku po priznanju poklicne narave svoje bolezni.

58      Sodišče za uslužbence je odločilo, da je ta dokaz, ki je prispel po koncu ustnega postopka, treba izjemoma sprejeti v spis, glede na to da se nanaša na okoliščino, ki je nastala po opravljeni obravnavi in bi lahko vplivala na izid spora.

59      Sodišče za uslužbence je s sklepom z dne 17. oktobra 2006 odredilo ponovno otvoritev ustnega postopka na podlagi člena 62 Poslovnika Sodišča prve stopnje, ki se uporablja mutatis mutandis za Sodišče za uslužbence na podlagi člena 3(4) Sklepa 2004/752 do začetka veljavnosti poslovnika Sodišča za uslužbence, ker je presodilo, da je treba v skladu z načelom kontradiktornosti Komisiji dati možnost, da poda stališča glede tega dokaza.

60      Komisija je stališča glede tega dokaza poslala v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence po telefaksu 10. novembra 2006 (izvirnik je bil vložen 13. novembra 2006).

61      Sodišče za uslužbence je z dopisom z dne 16. novembra 2006 tožečo stranko pozvalo, naj poda morebitna stališča na ta zadnji dopis Komisije.

62      Tožeča stranka je stališča poslala v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence 29. novembra 2006 po telefaksu (izvirnik je bil vložen 4. decembra 2006).

63      Sodišče za uslužbence je z dopisom z dne 11. decembra 2006 stranki obvestilo o zaključku ustnega postopka.

64      Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:

–        odločbo z dne 21. februarja 2005, s katero je bila zavrnjena njena pritožba z dne 22. septembra 2004, razglasi za nično;

–        ugotovi, da so napake Komisije povzročile gotovo in ocenljivo škodo ter da obstaja vzročna zveza med temi napakami in to škodo;

–        razglasi za upravičeno finančno povrnitev škode, ki jo je utrpela;

–        določi njeno premoženjsko škodo v znesku 264.000 eurov in njeno nepremoženjsko škodo v znesku 500.000 eurov;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

65      Komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj:

–        zavrne tožbo;

–        o stroških odloči v skladu s predpisi.

 Pravo

A –  Dopustnost

66      Komisija se sklicuje na tri razloge za nedopustnost, in sicer na neobstoj pravilnega predhodnega postopka, pomanjkanje pravnega interesa in preuranjenost tožbe.

1.     Neobstoj pravilnega predhodnega postopka

a)     Trditve strank

67      Komisija dvomi v dopustnost tožbe, ker naj bi tožeča stranka trdila, da ji je škoda nastala na podlagi odločbe o premestitvi z dne 19. novembra 2002, ki je ni izpodbijala v postopku iz členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov.

68      Tožeča stranka odgovarja, da njen odškodninski zahtevek ne temelji le na izpodbijanju te odločbe, temveč se sklicuje na več različnih tožbenih razlogov, ki se nanašajo na napake, ki jih je storila Komisija, zlasti pri razširjanju svojega sporočila za medije z dne 21. novembra 2002, pri izjavah svojega predstavnika za javnost na tiskovni konferenci istega dne in pri posredovanju dokumentov OLAF. Ta odškodninska tožba, ki jo je treba presojati kot celoto, naj bi bila torej dopustna.

b)     Presoja Sodišča za uslužbence

69      V skladu z ustaljeno sodno prakso je v sistemu pravnih sredstev, ki jih določata člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov, odškodninska tožba, ki je samostojno pravno sredstvo glede na ničnostno tožbo, dopustna le, če je bil pred tem sprožen predhodni postopek v skladu z določbami Kadrovskih predpisov. Ta postopek je različen glede na to, ali je bila škoda, katere povrnitev se zahteva, povzročena z aktom, ki je imel negativne posledice v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov, ali zaradi ravnanja uprave, ki ni imelo narave odločbe. V prvem primeru mora zadevna oseba proti zadevnemu aktu v določenem roku vložiti pritožbo pri OPI. V drugem primeru pa je nasprotno treba upravni postopek začeti z zahtevkom za odškodnino v skladu s členom 90(1) Kadrovskih predpisov. Šele izrecna ali implicitna zavrnitev tega zahtevka je odločba, ki ima lahko negativne posledice in zoper katero je mogoče vložiti pritožbo, šele po izrecni ali implicitni zavrnitvi te pritožbe pa je mogoče vložiti odškodninsko tožbo pri Sodišču za uslužbence (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 25. septembra 1991 v zadevi Marcato proti Komisiji, T‑5/90, Recueil, str. II‑731, točki 49 in 50, ter z dne 28. junija 1996 v zadevi Y proti Sodišču, T‑500/93, RecFP, str. I‑A‑335 in II‑977, točki 64 in 66).

70      V obravnavanem primeru je tožeča stranka pred vložitvijo te tožbe pri Sodišču za uslužbence postavila odškodninski zahtevek na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov, ki ga je vložila 2. marca 2004, in se nato proti odločbi z dne 8. julija 2004, s katero je bil zavrnjen njen odškodninski zahtevek, 22. septembra 2004 pritožila na podlagi člena 90(2)(1) Kadrovskih predpisov. Tožeča stranka je torej pred vložitvijo tožbe pri Sodišču za uslužbence uporabila predhodni postopek, ki se uporablja za odškodninski zahtevek za škodo, ki je nastala zaradi ravnanja uprave, ki nima narave odločbe.

71      Da bi bilo mogoče ugotoviti, ali je bil predhodni postopek izpeljan pravilno, je torej treba presoditi, ali je škoda, katere povrnitev se zahteva, nastala zlasti zaradi ravnanja uprave, ki nima narave odločbe.

72      Tožeča stranka s to tožbo izpodbija različne akte uprave, ki naj bi ji povzročili škodo, in sicer odločbo o premestitvi, ki jo je OPI sprejel 19. novembra 2002, sporočilo za medije Komisije z dne 21. novembra 2002 in izjave njenega predstavnika za tisk na tiskovni konferenci istega dne ter nazadnje sporočilo, ki ga je OLAF posredoval generalni direktor GD „Tisk in komuniciranje“, o dejavnikih, na podlagi katerih je bilo mogoče domnevati, da so obstajale nepravilnosti v delovanju predstavništva Komisije v Parizu. S svojimi kritikami zoper sporočilo za medije Komisije z dne 21. novembra 2002 in navedbe njenega tiskovnega predstavnika na tiskovni konferenci istega dne ter zgoraj navedeno sporočilo, posredovano OLAF, tožeča stranka v oporo svoji tožbi izpodbija ravnanje uprave, ki nima narave odločbe.

73      Iz zgoraj navedenega izhaja, da ugovora nedopustnosti, ki temelji na neobstoju pravilnega predhodnega postopka, ni mogoče sprejeti.

2.     Pomanjkanje pravnega interesa

a)     Trditve strank

74      Komisija dvomi o obstoju pravnega interesa tožeče stranke, pri čemer zatrjuje, da je bila odločba o premestitvi z dne 19. novembra 2002 v času vložitve tožbe preklicana že več kot eno leto.

75      Tožeča stranka glede tega ugovora nedopustnosti nima izrecnega stališča, temveč Sodišču za uslužbence splošno predlaga, naj ne sledi predlogom Komisije v zvezi z njenimi ugovori glede postopka.

b)     Presoja Sodišča za uslužbence

76      Ugotoviti je treba, da trditev, ki je temelj utemeljitve Komisije, po kateri naj bi bila odločba o premestitvi z dne 19. novembra 2002 v času vložitve te tožbe „preklicana“ že več kot eno leto, ni pravilna. Odločba z dne 21. januarja 2003, s katero je bila tožeča stranka ponovno razporejena na svoj prejšnji položaj vodje predstavništva Komisije v Parizu z retroaktivnim učinkom od 19. decembra 2002, ni nadomestila odločbe o premestitvi z dne 19. novembra 2002, ki je imela učinek od 19. novembra 2002 do 19. decembra 2002.

77      Pravnega interesa tožeče stranke poleg tega ni mogoče presojati le glede na tožbeni razlog, ki se nanaša na odločbo o premestitvi z dne 19. novembra 2002, temveč ga je treba presojati glede na tožbene predloge tožeče stranke.

78      Ugovor nedopustnosti, ki temelji na pomanjkanju pravnega interesa tožeče stranke, je torej treba zavrniti.

3.     Preuranjenost tožbe

a)     Trditve strank

79      Komisija v odgovoru na tožbo zatrjuje, da bi bilo treba škodo tožeče stranke presojati ob upoštevanju dajatev, prejetih na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, v skladu z razlago, ki je bila sprejeta s sodbo Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Lucaccioni proti Komisiji (T‑165/95, RecFP, str. I‑A‑203 in II‑627). Na podlagi tega ugotavlja, da če bi postopek, ki ga je tožeča stranka začela na podlagi te določbe, še potekal, Sodišče za uslužbence ne bi moglo presojati njene škode, saj bi bila tožba preuranjena. Med obravnavo je Komisija preklicala to utemeljitev, pri čemer je upoštevala, da bi lahko, glede na dejstvo, da lahko postopek, začet na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, traja več let, razglasitev tožbe za preuranjeno v nekaterih primerih za zadevno stranko pomenilo težave glede spoštovanja petletnega roka, v katerem je treba vložiti odškodninsko tožbo.

80      Tožeča stranka je v svoji repliki odgovorila, da naj ji zahteva za priznanje poklicne narave njene bolezni, vložena na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, ne bi onemogočala, da zahteva povrnitev nepremoženjske škode, ki naj bi ji nastala. Med obravnavo je tožeča stranka spremenila svoje stališče glede te točke in predlagala, naj se ugotovi, da se je pripravljena odpovedati svojemu zahtevku na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov. Vztrajala je namreč pri tem, da želi, da Sodišče za uslužbence čim prej odloči o celotnem sporu, zlasti pa da ugotovi napake Komisije, ki so vzrok njene škode, saj bi le s to ugotovitvijo lahko bila ponovno vzpostavljena njena čast in dobro ime ter končana dolga negotovost, v kateri se je znašla po spornem dejanskem stanju. Tožeča stranka je z dopisom, ki je prek telefaksa prispel v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence 25. septembra 2006, Sodišče za uslužbence obvestila, da se odpoveduje zahtevku, ki ga je vložila na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov.

b)     Presoja Sodišča za uslužbence

81      Ker je Komisija med obravnavo umaknila ugovor nedopustnosti zaradi preuranjenosti tožbe, Sodišče za uslužbence ugotavlja, da o tem ni več treba odločati.

82      Iz tega izhaja, da je treba tožbo razglasiti za dopustno.

B –  Zahteva za prekinitev postopka

1.     Trditve strank

83      Komisija je v odgovoru na tožbo navedla, da je treba škodo, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela, presojati ob upoštevanju dajatev, prejetih na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov. Ker pa je postopek, začet na podlagi te določbe, že potekal, ko je Komisija predložila ta odgovor na tožbo, je ta trdila, da Sodišče za uslužbence ne more presojati te škode. Na podlagi tega je ugotovila, da bi bilo treba postopek pred Sodiščem za uslužbence vsaj prekiniti do zaključka postopka na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov in da bi bilo treba tožečo stranko po zaključku tega postopka pozvati, naj predloži svoja stališča glede posledic, ki jih je treba povzeti iz odločbe OPI glede poklicne narave njene bolezni.

84      Tožeča stranka je v repliki odgovorila, da naj ji zahtevek za priznanje poklicne narave njene bolezni, vložen na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, ne bi onemogočal, da zahteva povrnitev nepremoženjske škode, ki ji je nastala, in je nasprotovala taki prekinitvi postopka, ki jo je označila za zavlačevalni manever Komisije. Med obravnavo je predlagala, naj se ugotovi, da se je pripravljena odpovedati temu zahtevku. Z dopisom, ki je v sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prispel 25. septembra 2006 po telefaksu, je obvestila Sodišče za uslužbence, da se je temu zahtevku odpovedala.

2.     Presoja Sodišča za uslužbence

85      Ker se je tožeča stranka odpovedala svojemu zahtevku, vloženemu na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, je predlog Komisije, naj se postopek prekine, postal brezpredmeten.

86      Zato o navedenem zahtevku za prekinitev postopka ni treba odločati.

87      V vsakem primeru je treba ugotoviti, da če se tožeča stranka zahtevku, ki ga je vložila na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, ne bi odpovedala, Sodišče za uslužbence, če bi moralo odločati o predlogu za prekinitev postopka Komisije, tega predloga ne bi moglo sprejeti. Tožeča stranka je namreč nasprotovala temu predlogu za prekinitev. Člen 77, točka c, Poslovnika Sodišča prve stopnje pa kot edino možnost določa prekinitev postopka na skupno zahtevo obeh strank.

C –  Temelj

88      V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti za nastanek odgovornosti Skupnosti izpolnjenih več pogojev, in sicer nezakonitost ravnanja, ki se očita institucijam, resničnost škode ter vzročna zveza med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 9. februarja 1994 v zadevi Latham proti Komisiji, T‑82/91, RecFP, str. I‑A‑15 in II‑61, točka 72, in z dne 21. februarja 1995 v zadevi Moat proti Komisiji, T‑506/93, RecFP, str. I‑A‑43 in II‑147, točka 46).

89      Najprej je treba ugotoviti, ali je Komisija ravnala nezakonito, za kar je lahko odgovorna, tako da da se preizkusijo različni tožbeni razlogi, na katere se sklicuje tožeča stranka, po kronološkem zaporedju dejstev, na katera se nanašajo.

1.     Napake, očitane Komisiji

a)     Tretji tožbeni razlog: neskladnost kršitev, očitanih tožeči stranki, in napak, ki so jih storili njeni nadrejeni

 Trditve strank

90      V okviru tretjega tožbenega razloga tožeča stranka trdi, da je generalni direktor GD „Tisk in komuniciranje“ storil izredno hudo napako, da je OLAF predložil „obremenilni spis“ proti predstavništvu Komisije v Parizu, čeprav pogoji uporabe člena 2(2) Sklepa št. 1999/396 niso bili izpolnjeni.

91      Tožeča stranka meni, da naj generalni direktor GD „Tisk in komuniciranje“ ne bi razpolagal z dejstvi, ki bi zadoščala za obvestilo OLAF na podlagi zgoraj navedene določbe. Zatrjuje, da naj bi ta določba postavljala zahtevo utemeljenosti, da bi se izognili neutemeljenim obtožbam, ki bi bile napačno uperjene proti uradnikom, ki ne bi bili neposredno oziroma bi bili samo posredno vpleteni v primer goljufije.

92      Tožeča stranka poleg tega trdi, da naj bi GD „Tisk in komuniciranje“ po eni strani posredoval OLAF napačne informacije glede odgovornosti predstavništva Komisije v Parizu v opisu domnevnih nepravilnosti pri Evropski informacijski točki Avignon, po drugi strani pa naj bi namenoma ali zaradi malomarnosti prikril listine, ki naj bi bile uporabljene proti njej. V okoliščinah, v katerih so bile navedbe GD „Tisk in komuniciranje“ posredovane OLAF, naj bi pomenile klevetanje in obrekovanje.

93      Komisija meni, da je bila njena odločitev, da OLAF obvesti o domnevnih nepravilnostih v okviru Evropske informacijske točke v Avignonu, legitimna in potrebna. Poudarja, da je treba to odločitev presojati glede na čas, v katerem je bila sprejeta, in da je ni mogoče kritizirati z vidika končnega izida preiskave.

94      Komisija trdi, da naj člen 2(2) Sklepa št. 1999/396 generalnemu sekretarju, generalnemu direktorju ali vodjam služb Komisije ne bi nalagal, naj presojajo relevantnost ali dokazno vrednost elementov dejanskega stanja, s katerimi so seznanjeni, preden jih posredujejo OLAF, temveč naj bi jim ta določba nalagala absolutno obveznost. V okviru uporabe te določbe je edina možnost, v okviru katere si je mogoče predstavljati napako službe, za katero bi obstajala odškodninska odgovornost, ta, da bi institucija imela namen škoditi uradniku ali uslužbencu. Vendar Komisija meni, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza za tak namen in izrecno izpodbija obstoj takega namena.

 Presoja Sodišča za uslužbence

95      V okviru presoje tretjega tožbenega razloga, ki se nanaša na ravnanje Komisije ob predložitvi zadeve OLAF, se postavljata dve vprašanji. Po eni strani je treba ugotoviti, ali je generalni direktor GD „Tisk in komuniciranje“ storil napako pri opravljanju svoje službe, ko je z dopisom z dne 6. novembra 2002 OLAF sporočil dejstva, s katerimi je bil seznanjen. Po drugi strani je treba preizkusiti, ali je določeno zatrjevano nepravilno delovanje v sistemu notranje komunikacije Komisije, ki je lahko pripomoglo k predložitvi zadeve OLAF in k začetku preiskave, napaka službe, za katero je odgovorna institucija. Skupnost namreč lahko nosi nepogodbeno odgovornost ne samo zaradi ravnanja svojih uslužbencev, kot na primer generalnega direktorja, temveč tudi zaradi nezadostne organizacije svojih služb (v tem smislu glej sodbo Sodišča z dne 17. decembra 1959 v zadevi F.E.R.A.M. proti Visoki oblasti, 23/59, Recueil, str. 501, 517).

–       Obvestilo OLAF

96      Trditve tožeče stranke in Komisije se razlikujejo glede obsega diskrecijske pravice, ki ga imajo generalni sekretar, generalni direktorji in vodje služb Komisije, ki so navedeni v členu 2(2) Sklepa št. 1999/396. Tožeča stranka namreč meni, da morajo ti organi razpolagati z dovolj dejstvi, da obvestijo OLAF. V nasprotnem primeru lahko povzročijo odgovornost institucije zaradi napake službe. Komisija pa nasprotno trdi, da je obveznost obvestiti OLAF absolutna obveznost in da je edina možnost, v okviru katere si je mogoče predstavljati napako službe, ki bi povzročila povrnitev škode, tista, pri kateri bi institucija imela namen škodovati uradniku.

97      Uvodoma je torej treba ugotoviti, kako široka je diskrecijska pravica, ki jo imajo generalni sekretar, generalni direktorji in vodje služb Komisije, navedeni v členu 2(2) Sklepa št. 1999/396.

98      Zavezujoče besedilo člena 2(2) Sklepa št. 1999/396, ki napotuje na prvi odstavek istega člena, kaže, da imajo generalni sekretar, generalni direktorji in vodje služb Komisije obveznost nemudoma obvestiti OLAF, takoj ko se seznanijo z „dokazili, na podlagi katerih lahko domnevajo o obstoju primerov goljufije, korupcije ali kakršnega koli drugega nezakonitega ravnanja, ki škodi interesom Skupnosti, ali resne napake pri izvajanju poklicnih dolžnosti, ki bi lahko pomenila neizpolnjevanje obveznosti uradnikov in uslužbencev Skupnosti, ter pri katerem obstaja možnost uvedbe disciplinskega ali v določenih primerih kazenskega postopka […]“. V vsakem primeru pa zakonodajalčeva uporaba izraza „domnevati“ nujno obsega to, da organi, navedeni v tej določbi, minimalno presojajo relevantnost dokazil, s katerimi so se seznanili glede na mogočo nepravilnost, in jim podeljuje določeno diskrecijsko pravico.

99      Da bi bi bilo mogoče odločati o nepogodbeni odgovornosti Skupnosti, je treba ugotoviti, ali je generalni direktor GD „Tisk in komuniciranje“, s tem da je z dopisom z dne 6. decembra 2002 OLAF sporočil dejstva, s katerimi je bil seznanjen in na podlagi katerih je mogoče domnevati o obstoju nepravilnosti, kakršne so navedene v členu 2(1) Sklepa št. 1999/396, očitno in resno prekoračil meje te diskrecijske pravice (po analogiji glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 6. aprila 2006 v zadevi Camós Grau proti Komisiji, T‑309/03, ZOdl., str. II‑1173, točka 104).

100    V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da so v tistem obdobju obstajali dokazi, ki so upravičevali, da generalni direktor GD „Tisk in komuniciranje“ OLAF predloži podatke, s katerimi je bil seznanjen.

101    Po eni strani sta revizijsko poročilo z dne 27. novembra 2000 in dopis glede dodatnega preverjanja z dne 6. decembra 2000 izpostavila obstoj nevarnosti fiktivnih projektov v okviru Evropske hiše Avignon in Vaucluse.

102    Po drugi strani je bilo treba presojati poslovne odnose med tožečo stranko in g. P., predsednikom Evropske hiše Avignon in Vaucluse, ki je bil osumljen, da je stal za goljufijami, ki so bile opažene v okviru upravljanja te evropske hiše; glede tega je treba omeniti še sumljivo reakcijo tožeče stranke, ko je bila soočena z opozorili predstavništva Komisije v Marseillu, še posebej pa trditve, ki jih je podala ter po katerih je bila Evropska hiša Avignon in Vaucluse „znana po svoji profesionalnosti“, imela „neizpodbiten sloves v svoji regiji in [je bila] sposobna uspešno zaključiti projekte, s katerimi se je v preteklosti ukvarjalo več članov Komisije“ (glej dopis, poslan M. C., z dne 4. marca 2002, ki ga je podpisala tožeča stranka, in dopis, poslan M. C., z dne 19. aprila 2002, ki ni podpisan, na papirju z glavo predstavništva Komisije v Franciji, ki ju je oba predložila Komisija na zahtevo Sodišča za uslužbence v okviru ukrepov procesnega vodstva).

103    Nazadnje je generalni direktor GD „Tisk in komuniciranje“ od uradnikov iz svojega generalnega direktorata, ki so želeli ostati anonimni, za katere pa je zatrjeval, da jih dobro pozna, prejel natančne in obrazložene ovadbe o nepravilnostih predvsem glede odnosov med tožečo stranko in predsednikom Evropske hiše Avignon in Vaucluse, glede dodeljevanja subvencij za fiktivne projekte v okviru te evropske hiše, glede upravljanja gospodarskega interesnega združenja Sources d’Europe in glede dajanja prednosti v okviru javnih naročil.

104    Ob upoštevanju vseh teh okoliščin je generalni direktor GD „Tisk in komuniciranje“ lahko utemeljeno menil, da mora nemudoma obvestiti OLAF o dejstvih, s katerimi je bil seznanjen, zato da bi ta lahko začel s preiskavo, ki je edina omogočala preverjanje utemeljenosti trditev o goljufijah.

105    Generalni direktor GD „Tisk in komuniciranje“, s tem da je OLAF z dopisom z dne 6. decembra 2002 sporočil dejstva, s katerimi je bil seznanjen in na podlagi katerih je bilo mogoče domnevati o obstoju nepravilnosti, kot jih določa člen 2(1) Sklepa 1999/396, torej ni presegel mej svoje diskrecijske pravice.

–       Opaženo nepravilno delovanje v sistemu notranje komunikacije Komisije

106    Poročilo OLAF je izpostavilo nepravilno delovanje v sistemu notranje komunikacije Komisije, ki bi lahko imelo neugodne posledice za tožečo stranko.

107    Dopisa z dne 6. decembra 2000 o preverjanju, ki je bilo opravljeno v dopolnitev revizijskega poročila z dne 27. novembra 2000 in v katerem je bila omenjena nevarnost fiktivnih projektov v okviru Evropske hiše Avignon in Vaucluse, GD „Tisk in komuniciranje“ v Bruslju namreč ni posredoval predstavništvu Komisije v Parizu. V skladu s poročilom OLAF je torej „[d]ejstvo, da [s]edež [p]redstavništvu ni dostavil dopisa glede dodatnega preverjanja z dne 6. decembra 2000, […] posredno prispevalo k temu, da so se sumi OLAF glede [tožeče stranke in njenega namestnika] okrepili“.

108    Poleg tega sta generalni direktor GD „Izobraževanje in kultura“ in vodja službe „Tisk in komuniciranje“, v dopisu, sestavljenem 21. marca 2001, navedla, da sta bila hkrati z informacijami, ki so bile posredovane generalnemu direktorju OLAF s tem dopisom, vodja predstavništva Komisije v Franciji in vodja enote, zadolžene za evropske hiše in evropske informacijske točke, pozvana, naj „sestavita poročilo“ o vseh dejavnikih, ki bi jih lahko poznala in bi lahko razjasnili zadevo. Ta poziv ni nikoli prispel do tožeče stranke zaradi razlogov, ki jih Komisija ni pojasnila. V končnem poročilu OLAF je poudarjeno, da „namesto tega skupnega poročila, ki ga je OLAF pričakoval kot pomemben dodatni element za nadaljevanje svoje zunanje preiskave, [mu] je GD ‚Tisk in komuniciranje‘ […] novembra 2001 posredovala dva zaupna dopisa, ki ju je sestavilo in podpisalo predstavništvo [Komisije v] Parizu, ki pa sta izražala tudi stališče enote ‚Tisk‘ [tega GD]“.

109    Čeprav je to nepravilno delovanje v sistemu notranje komunikacije Komisije vsekakor lahko na začetku neutemeljeno povečalo sume OLAF do tožeče stranke, so v tistem obdobju obstajali drugi pomembni in skladni dokazi, ki so utemeljevali začetek preiskave.

110    Po eni strani so to bile izrecne ovadbe, ki jih je generalni direktor GD „Tisk in komuniciranje“ prejel od določenih uradnikov, ki so vsebovale natančne in obrazložene trditve o goljufijah. Po drugi strani sta revizijsko poročilo z dne 27. novembra 2000 in dopis o dopolnjenji preiskavi z dne 6. decembra 2000 izpostavila obstoj računovodskih pomanjkljivosti in nevarnosti fiktivnih projektov v Evropski hiši Avignon in Vaucluse.

111    Opaženo nepravilno delovanje v sistemu notranje komunikacije Komisije torej ni bilo odločilen razlog za začetek preiskave OLAF. Zato ne more biti temelj za nepogodbeno odgovornost Komisije zaradi napak službe.

112    Iz tega izhaja, da je treba tretji tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

b)     Prvi tožbeni razlog: nezakonitost in neutemeljenost odločbe o premestitvi v Bruselj

 Trditve strank

113    V okviru tega tožbenega razloga tožeča stranka izpodbija sprejetje in način izvajanja odločbe z dne 19. novembra 2002, s katero je bila nemudoma premeščena v Bruselj. Meni, da je Komisija storila resno napako s sprejetjem te odločbe, ki naj ne bi bila pravilna iz več razlogov: naj ne bi bila zadostno obrazložena, naj ne bi bila sprejeta v interesu službe, naj ne bi bila sorazmerna glede na zatrjevana dejstva in naj bi pomenila sankcijo, s katero naj bi bila kršena domneva nedolžnosti. Tožeča stranka poleg tega poudarja neobstoj skrbi Komisije zanjo v času odločbe z dne 21. januarja 2003, ko je bila ponovno premeščena v predstavništvo v Parizu. V repliki je tožeča stranka prav tako poudarila, da naj elementi v spisu ne bi bili skladni in naj bi dokazovali, da je Komisija imela namen škodovati, kar je odgovor na argument te, po katerem je edina možnost, pri kateri si je mogoče predstavljati napako službe, ki bi povzročila povrnitev škode, tista, pri kateri bi institucija imela namen škodovati uradniku, v obravnavanem primeru pa je obstoj takega namena mogoče izpodbijati. Med obravnavo je tožeča stranka pojasnila, da umika svoje navedbe glede takega namena, vendar pa meni, da je bila storjena resna napaka pri sprejetju te odločbe o premestitvi.

114    Prvič, tožeča stranka zatrjuje, da naj bi bila odločba o premestitvi v Bruselj, odločitev, ki naj bi imela zanjo škodljive posledice in bi zato morala biti obrazložena v skladu s členom 25(2) Kadrovskih predpisov. Toda edina omemba v dopisu z dne 19. novembra 2002, ki je bil priložen k odločbi o premestitvi, po kateri je bilo o premestitvi odločeno zato, da se „olajša pravilen potek preiskave“, naj ne bi bila zadostna obrazložitev. Argument Komisije, po katerem naj bi bila ta odločba sprejeta v kontekstu, ki ga je tožeča stranka poznala, v tej zadevi ni upošteven, ker je končno poročilo o preiskavi OLAF potrdilo, da službe GD „Tisk in komuniciranje“ s sedežem v Bruslju tožeče stranke niso seznanile o določenih dejstvih, ki so bila opažena v Evropski informacijski točki v Avignonu.

115    Drugič, tožeča stranka poudarja, da je bil ukrep njene premestitve povsem v neskladju z običajnimi pravili rotacije in torej ne more biti preprosta premestitev v interesu službe.

116    Tretjič, tožeča stranka zatrjuje, da naj ta ukrep ne bi bil sorazmeren glede na zatrjevana dejstva. Poudarja zlasti, da bi bil predlog, ki ga je dala Komisiji, da gre na dopust med preiskavo OLAF, prav tako v skladu z interesom službe, pri čemer bi bili njeni interesi bolj spoštovani.

117    Četrtič, tožeča stranka ugotavlja, da naj ukrep premestitve, ki temelji le na domnevi vpletenosti pri goljufiji, ne bi bil v skladu niti z načelom domneve nedolžnosti niti z Uredbo št. 1073/1999, ki v uvodni izjavi 10 določa, da morajo biti preiskave izpeljane „ob upoštevanju Kadrovskih predpisov […] ter v celoti spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine, zlasti načelo poštenosti, pravice vpletenih oseb, da izrazijo svoje mnenje o dejstvih, ki jih zadevajo“. Tožeča stranka trdi, da naj bi bila ta brutalna premestitev sankcija, ki ni sorazmerna z zatrjevanimi dejstvi, glede na to, da je bila prepozno predstavljena kot zavarovalni ukrep.

118    Tožeča stranka nazadnje kritizira neobstoj skrbi Komisije zanjo ob njenem ponovnem prevzemu nalog v Parizu in ob izročitvi končnega poročila OLAF. Zatrjuje, da je odločbo, s katero je bila ponovno imenovana kot vodja predstavništva Komisije v Parizu, ki je bila javno naznanjena 20. decembra 2002 na tiskovni konferenci, ki jo je vodil tiskovni predstavnik Komisije, generalni direktor GD „Tisk in komuniciranje“ podpisal šele 20. januarja 2003. Ta premestitev naj poleg tega ne bi bila primerno predstavljena javnosti, ker je na tej tiskovni konferenci tiskovni predstavnik Komisije poudaril, da preiskava ni končana in pozval novinarje, naj ostanejo previdni. Nazadnje, tožeča stranka trdi, da naj kratka izjava tiskovnega predstavnika Komisije o izraženem sočustvovanju, ki je bila slučajno dana ob vprašanju novinarja 17. junija 2003, ne bi mogla nadomestiti tega, da ni bila razmnoženo sporočilo za medije ob izdaji končnega poročila o preiskavi OLAF, kar bi morala biti pravična kompenzacija za sporočilo za medije z dne 21. novembra 2002.

119    Komisija ugovarja temu, da je storila kakršno koli napako, in meni, da je bila odločba o premestitvi tožeče stranke v Bruselj dovolj obrazložena, da je bila sprejeta v interesu službe, da je bila sorazmerna glede na zatrjevana dejstva, da je bil zavarovalni ukrep namenjen temu, da se zagotovi pravilen potek preiskave, in da ni mogla kršiti načela domneve nedolžnosti.

120    Komisija poudarja, da je bila ta odločba sprejeta na podlagi člena 7(1), prvi pododstavek, Kadrovskih predpisov, v različici, ki je v veljavi za dejanski stan v tej zadevi, ki določa možnost, da OPI razporedi z imenovanjem ali s premestitvijo, izključno v interesu službe, vsakega uradnika na delovno mesto v njegovi kategoriji ali službi, ki ustreza njegovemu razredu. Na argument, po katerem je bila premestitev tožeče stranke povsem v neskladju z običajnimi pravili rotacije, odgovarja, da položaj ni zahteval običajne rotacije. Položaj v obravnavanem primeru je bil namreč izreden in je zato omogočal tudi tak odgovor.

121    Glede očitka, da naj bi ukrep premestitve tožnika v Bruselj kršil načelo sorazmernosti, je Komisija med obravnavo zatrjevala, da v obravnavanem primeru ni bilo mogoče predvideti nobenega drugega ukrepa. Natančneje, glede utemeljitve, da naj bi bilo sprejtje predloga tožeče stranke, da „gre na neplačani dopust“ med preiskavo, prav tako ukrep, ki bi bil v skladu z interesi službe, pri čemer bi bili njeni interesi bolj spoštovani, je Komisija med obravnavo navedla, da člen 62 Kadrovskih predpisov prepoveduje uradniku, da se odpove osebnim prejemkom, ki ustrezajo njegovemu razredu in stopnji. Prav tako je dodala, da v obravnavanem primeru tožeči stranki ni bilo mogoče zaupati misije v Bruslju. Značilnost misije je namreč v tem, da traja kratek čas. Ob sprejetju odločitve o premestitvi tožnika v Bruselj pa ni bilo mogoče oceniti, kako dolgo bo trajala preiskava OLAF. Poleg tega bi misija imela še to pomanjkljivost, da bi instituciji povzročila dodatne stroške.

122    Glede očitka kršitve načela domneve nedolžnosti Komisija zatrjuje, da naj utemeljitev tožeče stranke ne bi bil utemeljena na dejstvih glede na to, da sta generalni direktor GD „Tisk in komuniciranje“ in tiskovni predstavnik Komisije večkrat poudarila, da jo še vedno varuje to načelo. Komisija prav tako trdi, da ta utemeljitev ni pravno utemeljena, pri čemer se sklicuje na člen 23 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, ki določa, da je uradnika mogoče odstraniti z delovnega mesta do zaključka disciplinskega postopka. Taka odstranitev z delovnega mesta ni sankcija, temveč le zavarovalni ukrep, ki ne krši domneve nedolžnosti. Kar velja za ukrep odstranitve z delovnega mesta, velja še toliko bolj pri preprosti premestitvi, brez suspenza, za čas izvedbe kratke faze preiskave. Komisija meni, da domneva nedolžnosti ne more preprečiti sprejetja zavarovalnih ukrepov, ki so namenjeni zagotavljanju mirnega poteka, objektivnosti in učinkovitosti preiskave.

123    Komisija je v splošnem navedla, da je treba upravno odločbo presojati le glede na okoliščine, ki so znane v času dejanskega stanja. V času spornih dejstev ni bilo nobenega razloga, da generalni direktor GD „Tisk in komuniciranje“ ne bi sledil priporočilom OLAF, naj tožečo stranko oddalji od predstavništva Komisije v Parizu med fazo preiskave, ki je tam potekala.

 Presoja Sodišča za uslužbence

124    V okviru utemeljitve, ki jo je tožeča stranka navedla v okviru prvega tožbenega razloga, v bistvu navaja tri očitke. Prva očitka se nanašata na odločbo o premestitvi z dne 19. novembra 2002 in sta po eni strani utemeljena na njeni pomanjkljivi obrazložitvi, po drugi strani pa na kršitvah interesa službe, načela sorazmernosti in načela spoštovanja domneve nedolžnosti v tej odločbi. V okviru tretjega očitka tožeča stranka navaja, da je Komisija kršila svojo dolžnost skrbnosti, ker jo je ponovno imenovala na njeno predhodno funkcijo v Parizu, in ob predložitvi končnega poročila o preiskavi OLAF. Očitek, ki se nanaša na kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja ob predložitvi končnega poročila o preiskavi OLAF, bo obravnavan v okviru drugega tožbenega razloga.

–       Očitek pomanjkljive obrazložitve odločbe o premestitvi v Bruselj

125    Dvome, ki jih je izrazila Komisija glede celotne odškodninske tožbe, ker tožeča stranka ni izpodbijala odločbe o premestitvi, ki je imela zanjo negativne posledice, v skladu s postopkom, določenem v členih 90 in 91 Kadrovskih predpisov, je treba razumeti kot izpodbijanje dopustnosti očitkov zoper navedeno odločbo o premestitvi.

126    Kljub temu dejstvu v tej zadevi ni treba odločati o dopustnosti očitka nezadostne obrazložitve, ker ta očitek v vsakem primeru ni utemeljen.

127    V skladu z ustaljeno sodno prakso je namreč namen s členom 25, drugi pododstavek, Kadrovskih predpisov določene obveznosti obrazložitve, s katero je le ponovljena splošna obveznost, ki jo določa člen 253 ES, zadevni osebi podati zadostne podatke, da lahko presoja utemeljenost akta, ki ima negativne posledice zanjo, ter možnost, da vloži tožbo pri Sodišču za uslužbence in temu omogoči, da opravi nadzor nad zakonitostjo akta. Iz tega izhaja, da je tako določena obveznost obrazložitve temeljno načelo prava Skupnosti, od katerega se lahko odstopi samo zaradi pomembnih razlogov (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 20. marca 1991 v zadevi Pérez-Mínguez Casariego proti Komisiji, T‑1/90, Recueil, str. II‑143, točka 73, in z dne 6. julija 2004 v zadevi Huygens proti Komisiji T‑281/01, ZOdl. JU, str. I‑A‑203 in II‑903, točka 105).

128    Razsežnost obveznosti obrazložitve je v vsakem primeru treba presojati glede na konkretne okoliščine, predvsem glede na vsebino akta, naravo navedenih razlogov in interes, ki ga ima lahko naslovnik, da prejme pojasnila (sodba Sodišča prve stopnje z dne 12. decembra 2002 v zadevi Morello proti Komisiji, T‑135/00, RecFP, str. I‑A‑265 in II‑1313, točka 28). Zlasti je odločba dovolj utemeljena, kadar je sprejeta v kontekstu, ki je zadevnemu uradniku znan in mu omogoča, da razume obseg ukrepa, ki je bil sprejet glede njega (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 6. julija 1995 v zadevi Ojha proti Komisiji, T‑36/93, RecFP, str. I‑A‑161 in II‑497, točka 60, ter z dne 1. aprila 2004 v zadevi N proti Komisiji, T‑198/02, RecFP, str. I‑A‑115 in II‑507, točka 70).

129    Sodna praksa prav tako pojasnjuje, da je odločba, ki obsega premestitev uradnika proti njegovi volji, akt, ki ima zanj negativne posledice v smislu člena 25, drugi pododstavek, Kadrovskih predpisov in mora zato biti obrazložen (zgoraj navedena sodba Ojha proti Komisiji, točka 42, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 23. novembra 1999 v zadevi Sabbioni proti Komisiji, T‑129/98, RecFP, str. I‑A‑223 in II‑1139, točka 28).

130    V obravnavanem primeru je bilo v dopisu z dne 19. novembra 2002, s katerim je bila tožeči stranki sporočena odločba o premestitvi v Bruselj, določeno, da je bila ta odločba sprejeta v interesu službe in da se olajša pravilen potek preiskave, ki jo je OLAF začel glede delovanja predstavništva Komisije v Parizu. S tem dopisom je bilo tožeči stranki prav tako sporočeno, da ji bo njeno natančno imenovanje sporočeno v naslednjih dneh.

131    Preden je bila sporočena vsebina odločbe z dne 19. novembra 2002, je generalni direktor GD „Tisk in komuniciranje“ tožečo stranko z dopisom z dne 15. novembra 2002 obvestil o začetku preiskave OLAF in se z njo sestal 18. novembra 2002 v Bruslju.

132    Iz tega izhaja, da je OPI z navedbo v dopisu z dne 19. novembra 2002, da je bila odločba o premestitvi sprejeta, da se olajša pravilen potek preiskave, v kontekstu, s katerim je bila tožeča stranka seznanjena in o katerem se je z njo razpravljalo na sestanku, dal tožeči stranki dovolj podatkov, da ji je omogočil, da presoja utemeljenost te odločb, sodišču Skupnosti pa, da izvaja svoj nadzor nad zakonitostjo.

133    Očitek nezadostne obrazložitve odločbe o premestitvi z dne 19. novembra 2002 torej ni utemeljen.

–       Očitki kršitve interesa službe, načela sorazmernosti in načela domneve nedolžnosti

134    Enako kot pri očitku nezadostne obrazložitve odločbe o premestitvi z dne 19. novembra 2002, ni treba presojati implicitnega izpodbijanja Komisije glede dopustnosti teh očitkov, glede na to, da v vsakem primeru niso utemeljeni.

135    Uvodoma je treba opozoriti, da čeprav ima uprava interes, da imenuje uradnike glede na njihove sposobnosti in osebne preference, uradnikom ni mogoče priznati pravice izvajati ali obdržati določene funkcije (sodba Sodišča prve stopnje z dne 6. marca 2001 v zadevi Campoli proti Komisiji, T‑100/00, RecFP, str. I‑A‑71 in II‑347, točka 71). Čeprav Kadrovski predpisi, zlasti njihov člen 7, izrecno ne določajo možnosti „premestiti“ uradnika, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da imajo institucije Skupnosti široko diskrecijsko pravico pri organiziranju svojih služb glede na naloge, ki so jim zaupane, in glede na to pri imenovanju osebja, ki ga imajo na voljo, vendar pod pogojem, da so ta imenovanja opravljena v interesu službe in s spoštovanjem enakovrednosti delovnih mest (sodbi Sodišča z dne 23. marca 1988 v zadevi Hecq proti Komisiji, 19/87, Recueil, str. 1681, in z dne 12. novembra 1996 v zadevi Ojha proti Komisiji, C‑294/95 P, Recueil, str. I‑5863).

136    Ob upoštevanju obsega diskrecijske pravice, ki ga imajo institucije Skupnosti, da ocenijo interes službe, se mora Sodišče za uslužbence omejiti na preverjanje, ali je OPI ostal v mejah, ki jih ni mogoče kritizirati, in svoje diskrecijske pravice ni uporabil na očitno napačen način (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 12. decembra 2000 v zadevi Dejaiffe proti UUNT, T‑223/99, RecFP, str. I‑A‑277 in II‑1267, točka 53, ter z dne 21. septembra 2004, v zadevi Soubies proti Komisiji, T‑325/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑241 in II‑1067, točka 50).

137    V skladu s prav tako ustaljeno sodno prakso, čeprav dolžnost skrbnosti uprave do njenih zaposlenih izraža ravnovesje medsebojnih pravic in dolžnosti, ki jih Kadrovski predpisi določajo v razmerjih med javnimi organi in uslužbenci javnih služb, ta dolžnost ne more preprečiti OPI, da sprejme ukrepe, ki jih ocenjuje kot nujne v interesu službe, ker mora zapolnitev vsakega delovnega mesta primarno temeljiti na interesu službe (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 16. decembra 1993, Turner proti Komisiji, T‑80/92, Recueil, str. II‑1465, točka 77, in z dne 24. novembra 2005 v zadevi Marcuccio proti Komisiji, T‑236/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑365 in II‑1621, točka 129).

138    Ob upoštevanju teh načel in v okviru omejenega nadzora, ki ga ima Sodišče za uslužbence, je treba presojati očitke tožeče stranke glede kršitev interesa službe, načela sorazmernosti in načela domneve nedolžnosti.

139    Glede očitka, da je odločba o premestitvi z dne 19. novembra 2002 v nasprotju z interesom službe, je treba opozoriti, da se je glede na dejanski kontekst obravnavanega primera notranja preiskava, ki jo je začel OLAF, nanašala na mogoče nepravilnosti v GD „Tisk in komuniciranje“, natančneje v predstavništvu Komisije v Parizu, in da je tožeča stranka imela vodilni položaj znotraj tega predstavništva. Poleg tega je do njene premestitve med preiskavo prišlo na podlagi priporočila generalnega direktorja OLAF, da se njej in njenemu namestniku prepove kakršen koli dostop do prostorov predstavništva v zadevnem obdobju, da bi se zagotovil pravilen potek preiskave.

140    Razsojeno je bilo, da lahko miren in pravilen potek takih preiskav med čakanjem na njihove rezultate upravičita odločbo o premestitvi (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 7. februarja 2007 v zadevi Clotuche proti Komisiji, T‑339/03, ZOdl., str. I‑0000, točka 69, ter v zadevi Caló proti Komisiji, T‑118/04 in T‑134/04, ZOdl., str. I‑0000, točka 113).

141    Cilj, ki ga zasleduje ukrep, ki ga izpodbija tožeča stranka, je torej v skladu z interesom službe. Kljub temu je še vedno treba ugotoviti, ali so načini, ki so bili uporabljeni za dosego tega legitimnega cilja, upoštevali zahteve načela sorazmernosti.

142    V zvezi s tem in ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki jo imajo institucije pri ocenjevanju interesa službe, je treba ugotoviti, da premestitev tožeče stranke v Bruselj med preiskavo OLAF v predstavništvu Komisije v Parizu ni očitno nesorazmerna s ciljem, ki ga zasleduje ukrep, to je izogniti se vsem tveganjem konflikta interesov in zagotoviti pravilen potek preiskave. Dejstvo, da bi lahko bile druge možnosti, kot je sprejetje predloga tožeče stranke, da vzame dopust ali da se ji zaupa misijo, prav tako v interesu službe, hkrati pa bi bolj spoštovale interese zadevne osebe, ne zadošča za to, da ta ukrep premestitve ne bi bil sorazmeren.

143    V zvezi z očitkom kršitve načela domneve nedolžnosti je treba ugotoviti, da namen ukrepa premestitve tožeče stranke v Bruselj ni bil kaznovati tožečo stranko, temveč je šlo za zavarovalni ukrep, katerega trajanje je bilo omejeno na preiskavo OLAF v prostorih predstavništva Komisije v Parizu.

144    Poleg tega je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso težave z notranjimi ali zunanjimi odnosi, kadar povzročajo napetosti, ki lahko škodujejo dobremu delovanju službe, lahko upravičijo premestitev uradnika v interesu službe. Tak ukrep se lahko celo sprejme neodvisno od vprašanja odgovornosti za take dogodke (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 12. julija 1979 v zadevi List proti Komisiji, 124/78, Recueil, str. 2499, točka 13, in zgoraj navedeno sodbo Ojha proti Komisiji, točka 41). Presoditi je torej treba, ali lahko interes službe upraviči premestitev uradnika zato, da se konča le notranji konflikt, ki moti dobro delovanje službe, in glede na to, da ni izkazana nikakršna odgovornost premeščenega uradnika, ali ta interes prav tako lahko upraviči sprejetje ukrepa, katerega namen je omogočiti miren potek preiskave, ne da bi bila kakršna koli odgovornost pripisana premeščenemu uradniku glede vprašanj, ki so predmet te preiskave (zgoraj navedeni sodbi Clotuche proti Komisiji, točka 71, in Caló proti Komisiji, točka 109).

145    Na koncu je treba prav tako poudariti, da je treba zakonitost individualnega akta presojati glede na dejansko in pravno stanje ob sprejetju akta (sodba Sodišča prve stopnje z dne 4. junija 2003 v zadevi Del Vaglio proti Komisiji, T‑124/01 in T‑320/01, RecFP, str. I‑A‑157 in II‑767, točka 77). Dejavniki, ki jih je preiskava pokazala po sprejetju odločbe o premestitvi in so tožečo stranko izvzeli iz obtožb, tako ne morejo vplivati na zakonitost te odločbe, ker je bil cilj preiskave in tudi ukrepov, ki so bili sprejeti, da se zagotovi njen mirni pravilni potek, ugotoviti, ali so bili prvotni sumi utemeljeni.

146    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da Komisija ni prestopila mej široke diskrecijske pravice, ki jo ima na tem področju, ko je presodila, da bodo miren in pravilen potek preiskave OLAF ter predvsem zaslišanje članov osebja predstavništva Komisije v Parizu bolje zagotovljeni, če tožeča stranka ne bo obdržala svojih nalog med preiskavo v navedenem predstavništvu. Ko je Komisija ugotovila, da bi bilo obstoječe stanje lahko škodljivo za pravilen potek preiskovalnih dejanj, ki jih je določil OLAF, je imela na podlagi svoje široke diskrecijske pravice pravico presoditi, da je interes službe upravičeval ukrep premestitve tožeče stranke (v tem smislu glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 16. aprila 2002 v zadevi Fronia proti Komisiji, T‑51/01, RecFP, str. I‑A‑43 in II‑187, točka 55, ter zgoraj navedeni sodbi Clotuche proti Komisiji, točka 76, in Caló proti Komisiji, točka 114).

147    Očitki, da je sporna odločba o premestitvi kršila interes službe, načelo sorazmernosti in načelo domneve nedolžnosti, torej niso utemeljeni.

–       Očitek kršitve dolžne skrbnosti ob ponovnem imenovanju tožnika na njegovo funkcijo v Parizu

148    V zvezi z ravnanjem Komisije, ki nima narave odločbe, glede načina ponovnega imenovanja tožeče stranke na njeno funkcijo v predstavništvu v Parizu je treba ugotoviti, da je bila tožeča stranka o koncu zavarovalnega ukrepa svoje premestitve najprej obveščena prek tiska. Dejstvo, da ni ničesar več, kar bi nasprotovalo umiku tega ukrepa, je bilo namreč javno objavljeno na tiskovni konferenci, ki jo je g. F. kot tiskovni predstavnik Komisije vodil 20. decembra 2002, preden je bilo to posebej sporočeno tožeči stranki 6. januarja 2003 na sestanku z g. F., takratnim generalnim direktorjem GD „Tisk in komuniciranje“. Francoski tisk je medtem že razširil novico o umiku tega zavarovalnega ukrepa. Odločbo, s katero je bila tožeča stranka ponovno premeščena na svojo funkcijo v predstavništvu Komisije v Parizu, je generalni direktor GD „Tisk in komuniciranje“ podpisal šele 20. januarja 2003 z retroaktivnim učinkom od 19. decembra 2002. Utemeljitev, ki jo je podala Komisija, je mogoče povzeti v trditvi, da je tožeči stranki zadoščalo brati tisk, da je izvedela, da ni ničesar več, kar bi preprečevalo, da OPI umakne zavarovalni ukrep, katerega predmet je bila.

149    S takim delovanjem je Komisija kršila legitimni interes tožeče stranke, da jo OPI neposredno in ne prek tiska obvesti o pomembnem premiku glede njenega poklicnega položaja. Zato to ravnanje ni spoštovalo ravnovesja medsebojnih pravic in dolžnosti, ki so ga Kadrovski predpisi določili v razmerjih med javnimi organi in uslužbenci javnih služb, ter je zato kršitev dolžnosti skrbnosti Komisije do tožeče stranke.

150    Iz tega izhaja, da je prvi tožbeni razlog treba sprejeti glede očitka kršitve dolžnosti skrbnosti ob ponovnem imenovanju tožnika na njegovo funkcijo v Parizu in ga v preostalem zavrniti kot neutemeljenega.

c)     Drugi tožbeni razlog: nespoštovanje zaupnosti preiskave

 Trditve strank

151    Tožeča stranka meni, da je Komisija kršila načelo zaupnosti preiskav OLAF ter da je njeno premestitev neprimerno razglasila s svojim sporočilom za javnost z dne 21. novembra 2002 in z izjavami svojega predstavnika za tisk na tiskovni konferenci istega dne. Poleg tega trdi, da je ta tiskovni predstavnik na tej tiskovni konferenci dal javne izjave take narave, ki so škodovale njenemu ugledu.

152    Tožeča stranka meni, da je bilo sporočilo za medije z dne 21. novembra 2002, ki je bilo poslano več sto novinarjem, nekaj povsem novega in je naslovnikom omogočilo zelo hitro prepoznavo zadevnih uradnikov, ob upoštevanju vidnosti njunih delovnih mest. Ta neobičajna izpostavljenost medijem je kršila načelo zaupnosti preiskav OLAF, ki ga določa člen 8(2) Uredbe št. 1073/1999.

153    Tožeča stranka prav tako zatrjuje, da je tiskovni predstavnik Komisije, s tem da je na tiskovni konferenci 21. novembra 2002 napačno zatrjeval, da je bilo upravljanje s spornimi subvencijami evropskih hiš odvisno od predstavništev, razširjal klevete in obrekovanja, zaradi česar se je tožeči stranki pripisala odgovornost kot vodji predstavništva Komisije v Parizu ali celo vpletenost v zatrjevane goljufije.

154    Tožeča stranka meni, da so ti različni podatki povzročili objavo zanjo uničujočega članka v dnevniku Le Monde 23. novembra 2002.

155    Komisija izpodbija navedbo, da je kršila načelo zaupnosti preiskav OLAF in zatrjuje, da njeni predstavniki nikoli niso razkrili imena tožeče stranke, temveč so pobudo za to prevzeli novinarji. Pojasnjuje, da je bilo sporočilo za medije z dne 21. novembra 2002 objavljeno predvsem v interesu tožeče stranke, da bi se utišale morebitne špekulacije in govorice, ki bi se lahko pojavile zaradi interesa, ki so ga novinarji pokazali za sporna dejstva.

156    Komisija poleg tega zanika obstoj kakršne koli izjave, ki bi lahko škodovala ugledu tožeče stranke, in navaja, da njen predstavnik za tisk na tiskovni konferenci 21. novembra 2002 ni nikoli neupravičeno izjavil, da je tožeča stranka odgovorna za vse stroške v Franciji, zlasti pa za stroške, ki se nanašajo na Evropsko hišo Avignon in Vaucluse.

157    Splošneje Komisija trdi, da njeni uslužbenci ne morejo povzročiti odgovornosti institucije, kadar podajajo izjave o javno znanih dejstvih, o katerih se postavljajo vprašanja, dokler to počnejo z vsemi potrebnimi zadržki, kakor je to bilo storjeno na tiskovnih konferencah v novembru in decembru 2002.

158    Nazadnje Komisija poudarja, da je tožeča stranka dobila primerno publiciteto glede svoje ponovne premestitve v Pariz in tudi po končnem poročilu o preiskavi OLAF, in sicer s tiskovnima konferencama 20. decembra 2002 in 17. junija 2003.

 Presoja Sodišča za uslužbence

159    V okviru utemeljitev, ki jih je tožeča stranka predstavila v zvezi z drugim tožbenim razlogom, tožeča stranka v bistvu uveljavlja tri očitke, in sicer kršitev obveznosti zaupnosti preiskav OLAF, neprimeren način predstavitve svoje premestitve javnosti oziroma obstoj klevet in obrekovalnih izjav, ki jih je glede nje podal tiskovni predstavnik Komisije na tiskovni konferenci 21. novembra 2002. V okviru prvega tožbenega razloga tožeča stranka med drugim navaja, da naj bi Komisija kršila svojo dolžnost skrbnosti ob izročitvi zaključnega poročila preiskave OLAF.

160    Očitke kršitve obveznosti zaupnosti preiskav OLAF, neprimernega načina predstavitve premestitve tožeče stranke javnosti in kršitve dolžnosti skrbnosti ob izročitvi zaključnega poročila preiskave OLAF je treba presojati skupaj, ker so močno povezani.

–       Očitki kršitve obveznosti zaupnosti preiskav OLAF, načina predstavitve premestitve tožeče stranke javnosti in kršitve dolžnosti skrbnosti ob izročitvi zaključnega poročila preiskave OLAF

161    Člen 8(2) Uredbe št. 1073/1999 na širok način opredeljuje pravilo zaupnosti preiskav OLAF. To pravilo je treba razlagati v njegovem kontekstu in zlasti ob upoštevanju uvodne izjave 10 te uredbe, ki določa, da je treba preiskave OLAF izvajati tako, da so v celoti spoštovane temeljne svoboščine. Glede na to tega pravila ni mogoče razlagati tako, da se nanaša le na zagotavljanje zaščite zaupnosti podatkov zaradi razkritja resnice, temveč ga je treba razlagati, kot da je njegov namen prav tako zagotavljanje domneve nedolžnosti, torej dobrega imena, uradnikov in uslužbencev, na katere se nanašajo te preiskave.

162    Poleg tega je treba poudariti, da pravilen potek preiskave lahko vključuje tudi to, da njen potek ostane zaupen in da osebe, ki se jih preiskuje, ne vedo za njen obstoj. Člen 4(1) Sklepa št. 1999/396 tako določa, da se uradnika lahko ne obvesti o njegovi mogoči vpletenosti v dejstva, na katera se nanaša preiskava, če obstaja nevarnost, da bi to ogrozilo preiskavo. Poleg posebnega varstva, ki ga zagotavlja člen 8(2) Uredbe št. 1073/1999, tako načelo dobrega upravljanja in dolžnost skrbnosti ter spoštovanje preiskovalnih pooblastil neodvisnega organa, kot je OLAF, upravičujejo, da mora institucija, h kateri spada zadevni uradnik, javnost obveščati o navedbah ali sumih goljufij z največjo previdnostjo in zadržanostjo. Te ugotovitve so še toliko pomembnejše, zlasti glede na pravico vsake osebe do domneve nedolžnosti, če še ni prišlo do nobene ugotovitve na podlagi preiskave OLAF.

163    Dolžnost skrbnosti obsega tudi to, da mora organ, kadar odloča o položaju uradnika, upoštevati vse dejavnike, ki lahko vplivajo na njegovo odločitev in da pri tem ne upošteva le interesa službe, temveč tudi interes zadevnega uradnika (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 17. decembra 2003 v zadevi Chawdhry proti Komisiji, T‑133/02, RecFP, str. I‑A‑329 in II‑1617, točka 107, ter z dne 3. marca 2004 v zadevi Vainker proti Parlamentu, T‑48/01, RecFP, str. I‑A‑51 in II‑197, točka 125).

164    Sodna praksa pojasnjuje, da se mora organ pri resnih obtožbah, ki se nanašajo na poštenost uradnika, izogibati razglašanju obtožb, razen kadar to ni res nujno (sodba Sodišča z dne 11. julija 1974 v zadevi Guillot proti Komisiji, 53/72, Recueil, str. 791, točke od 3 do 5). Prav tako je bilo razsojeno, da se mora zadevna institucija zaradi svoje dolžnosti skrbnosti in načela dobrega upravljanja izogibati temu, da se o uradniku dajejo izjave, ki bi lahko škodovale njegovi poklicni poštenosti. Posledica tega je, da se mora organ načeloma izogibati temu, da tisku daje podatke, ki bi lahko povzročili škodo zadevnemu uradniku, in sprejeti vse potrebne ukrepe, da v okviru institucije prepreči kakršno koli obliko razširjanja podatkov, ki bi ga lahko sramotili (glej sklep predsednika Sodišča prve stopnje z dne 12. decembra 1995 v zadevi Connolly proti Komisiji, T‑203/95 R, Recueil, str. II‑2919, točka 35).

165    Na podlagi tega je treba ugotoviti, da se je vzpostavila kultura odgovornosti v okviru institucij Skupnosti, ki ustreza predvsem skrbi javnosti, da je obveščena, in zagotavlja, da se nepravilnosti in goljufije ugotovijo ter v tem primeru primerno odstranijo oziroma sankcionirajo. Posledica te zahteve je, da morajo uradniki in uslužbenci, ki zasedajo odgovorna mesta v administraciji, kot je Komisija, upoštevati mogoč obstoj utemeljene potrebe, da se določeni podatki sporočijo javnosti.

166    V nadaljevanju je treba poudariti, da z začetkom preiskave, ki temelji na sumih goljufije, lahko nastane določena škoda ugledu, predvsem če ima taka preiskava pozornost javnosti zunaj institucij. Samo to, da je zadevna oseba, ki je bila predmet take pozornosti javnosti, izvzeta iz obtožb na koncu preiskave, redko zadošča, da se v celoti odpravi škoda ugledu, ki jo je utrpela. V okviru nepogodbene odgovornosti Skupnosti je škodo, ki jo je povzročil začetek in potek preiskave, mogoče povrniti samo, če je zadevna institucija storila napako, za katero je odgovorna, ne glede na to, kako obžalovanja vredno je to za posameznika, ki je bil ob zaključku preiskave izvzet iz obtožb. Poleg tega, če je zaradi preiskave poleg te nepremoženjske škode prišlo tudi do poklicne bolezni v smislu člena 73 Kadrovskih predpisov, ta določba uradniku omogoča povračilo v obliki pavšalnega zneska, ne da bi mu bilo treba dokazati kakršno koli napako s strani institucije.

167    Ob upoštevanju obstoja morebitne upravičene potrebe, da se določene podatke sporoči javnosti, je dolžnost skrbnosti, ki jo mora pokazati organ do svojih zaposlenih, še povečana. To povečanje dolžnosti skrbnosti v posebnem okviru preiskave se zdi še toliko nujnejše, če je mogoče, da bodo mediji javno napadli poštenost ali poklicni ugled posameznikov in bodo tako povečali škodo, ki so jo ti že utrpeli, tako da bi ta lahko postala nepopravljiva.

168    Ukrepe publicitete, ki jih je sprejela Komisija glede začetka preiskave OLAF in premestitve tožeče stranke, je treba presojati ob upoštevanju zgoraj navedenih ugotovitev.

169    V obravnavanem primeru je institucija, potem ko je OPI odločil, da v okviru svoje diskrecijske pravice tožečo stranko med preiskavo premesti v Bruselj, pravilno odločila, da je v interesu službe, da se sprejmejo ukrepi o obveščanju javnosti glede te premestitve. Ob upoštevanju, da je bila tožeča stranka v rednih stikih s tiskom zaradi svoje funkcije vodje predstavništva Komisije v Parizu, ter ob upoštevanju interesa, ki so ga novinarji že pokazali glede sumov o nepravilnostih v okviru Evropske hiše Avignon in Vaucluse, bi namreč nekateri od njih nedvomno ugotovili njeno odsotnost s tega predstavništva, čeprav institucija o tem ne bi dala nobenega podatka. Ugotovitev te odsotnosti bi vsekakor povzročila različne špekulacije tiska, ki bi lahko škodili interesom tožeče stranke in interesom Komisije.

170    Ta neizogibna odstranitev zaupnosti ne samo glede sprejetja ukrepa premestitve, temveč tudi glede identitete tožeče stranke, ki je bila očitno ena od obeh uradnikov, ki ju je zadeval navedeni ukrep, je izhajala iz narave delovnega mesta, ki ga je ta zasedala, in ne iz volje Komisije ter je povzročila očiten interes službe, da uporabi primerno razkritje javnosti, da bi preprečila govorice, ki bi bile škodljive za oba uradnika in tudi za institucijo. Tako v posebnih okoliščinah obravnavanega primera niti z razkritjem tisku, da obstaja preiskava OLAF, niti z razkritjem premestitve obeh zadevnih uradnikov niso bile kršene zapovedi zaupnosti preiskav OLAF.

171    Treba pa je še preveriti, ali je razkritje javnosti s strani Komisije ostalo v mejah tega, kar je upravičeno zaradi interesa službe.

172    Ugotoviti pa je treba, da v podatkih, ki jih je Komisija med preiskavo OLAF dala tisku, ni bilo spoštovano pravo ravnovesje med interesi tožeče stranke in interesi institucije. Čeprav je bil prvotni namen Komisije, da prepreči govorice in špekulacije, ki bi se nedvomno pojavile, če ne bi bili dani nobeni podatki glede premestitve tožeče stranke, legitimen, je bila publiciteta s strani Komisije od začetka preiskave OLAF vse do predstavitve zaključnega poročila o preiskavi tega vredna kritike glede več vidikov.

173    Po eni strani je dejstvo, da je Komisija prevzela pobudo za objavo svojega sporočila za medije poleg sporočila OLAF, s katerim je bil naznanjen začetek preiskave, relativno izjemna praksa, kakor je to pojasnila Komisija med obravnavo v odgovoru na vprašanje, ki ga je postavilo Sodišče za uslužbence. Ta precej nenavadna odločitev, ki je lahko le pritegnila pozornost na sporna dejstva, je Komisijo zavezala, da interesom tožeče stranke posveti posebno pozornost in da vzpostavi posebna jamstva, da se zaščitijo njeni interesi.

174    Po drugi strani je formulacija sporočila za medije, ki ga je objavila Komisija, dala vedeti, da sta obe zadevni osebi, ki sta bili premeščeni v Bruselj, osebno vpleteni v morebitne nepravilnosti, ki so bile predmet preiskave OLAF. Čeprav zadevna uradnika v tej izjavi za javnost nista bila imenovana, je kontekst omogočal, da ju z lahkoto identificira vsak razumno informiran novinar. Tako dejstvo, ki ga navaja Komisija, da ni poimensko imenovala zadevnih uradnikov, v zvezi s tem ni upoštevno.

175    Nazadnje, to sporočilo za medije vsebuje netočnost. V njemu je namreč navedeno, da je Komisija predlagala OLAF, naj preveri možnost začetka preiskave, čeprav je na dan objave tega sporočila, to je 21. novembra 2002, Komisija zanesljivo vedela, da preiskava že poteka, ker se je ta začela 15. novembra 2002.

176    Res je, da se je tiskovni predstavnik Komisije na tiskovni konferenci 21. novembra 2002 izražal z določenimi zadržki. Med drugim je namreč iz previdnosti poudaril, da ni nihče obtožen ter da so bili ukrepi za premestitev v drugo službo v okviru iste generalne direkcije sprejeti, da ne bi prišlo do kakršnega koli konflikta interesov in da bi bil zagotovljen pravilen potek preiskave. Vendar relativna previdnost, s katero se je izražal navedeni tiskovni predstavnik na tej tiskovni konferenci, ni zadoščala, da bi se odstranila škoda, ki je bila storjena tožeči stranki z objavo sporočila za medije z dne 21. novembra 2002 in je vpletala dva uradnika ter povzročila poznejša vprašanja novinarjev.

177    Prav tako je treba ugotoviti, da Komisija ni na noben način javnosti na svojo iniciativo predstavila končnega poročila o preiskavi OLAF z dne 6. maja 2003, na podlagi katerega je bila tožeča stranka izvzeta iz obtožb glede navedb, zaradi katerih je bila začeta ta preiskava. Edino javno stališče o tem poročilu je Komisija podala v obliki odgovora na vprašanje, ki ga je postavil novinar na redni tiskovni konferenci 17. junija 2003, ki jo je vodil tiskovni predstavnik Komisije, ki je ob tem vprašanju izrazil svoje sočustvovanje in sočustvovanje institucije do tožeče stranke.

178    Tega stališča, do katerega je prišlo relativno pozno, ni mogoče primerjati, ne po načinu podajanja ne po intenzivnosti, s publiciteto glede premestitve tožeče stranke v okviru začetka postopka. Tako obstaja jasno neravnotežje med publiciteto v okviru začetka preiskave in publiciteto ob izročitvi končnega poročila OLAF. Pomembnost publicitete, ki jo je izvedla Komisija ob premestitvi tožeče stranke in je imela očiten negativen učinek na ugled te, ni bila izravnana z nobenim korektivnim ukrepom Komisije, ko je OLAF objavil svoje končno poročilo o preiskavi.

179    Utemeljitev Komisije, da naj bi bila tožeča stranka rehabilitirana na tiskovni konferenci 20. decembra 2002, na kateri je tiskovni predstavnik Komisije javno razglasil preklic zavarovalnega ukrepa premestitve zadevne osebe, ne more ovreči tega zaključka. Preiskava je namreč na ta dan še potekala, sumi goljufije, o katerih je bil tisk obveščen s sporočilom za medije z dne 21. novembra 2002, pa so še obstajali. V nasprotju s tem, kar trdi Komisija, se objava preklica zavarovalnega ukrepa zoper tožečo stranko ne more šteti za njeno rehabilitacijo.

180    Komisija, s tem da je prevzela iniciativo in objavila sporočilo za medije, iz vsebine katerega je bilo mogoče razbrati, da je bila v Bruselj premeščena tožeča stranka osebno vpletena v morebitne nepravilnosti, ki so bile predmet preiskave OLAF, ter z opustitvijo sprejema korektivnih ukrepov, ki bi lahko izravnali neobičajno negativno publiciteto, ki je nastala z razširitvijo tega sporočila za medije, ni zadosti upoštevala interesov tožeče stranke v razmerju do svojih interesov in ni v največji mogoči meri omejila škode, ki je bila tožeči stranki povzročena zaradi začetka preiskave. Zato je Komisija kršila dolžnost skrbnosti, ki jo ima do svojih zaposlenih.

–       Očitek o klevetah in obrekovanju

181    V zvezi z očitkom, po katerem naj bi tiskovni predstavnik Komisije, s tem da je na tiskovni konferenci 21. novembra 2002 navedel, da je upravljanje subvencij, ki jih Komisija dodeli evropskim hišam, v pristojnosti predstavništev, razširjal klevete in obrekoval, je treba poudariti, da čeprav ta trditev ni dovolj natančna glede nekaterih vidikov, se je ta izražal z relativno previdnostjo, pri čemer je med drugim navedel, da se z upravljanjem subvencij ukvarja več subjektov. Poleg tega je treba upoštevati dejstvo, da so bile te izjave ustne in da glede njih ni mogoče zahtevati enake stopnje natančnosti in niansiranja kot glede pisnih trditev. Te izjave torej niso bile tako daljnosežne, kot zatrjuje tožeča stranka.

182    Posledično očitek, da naj bi tiskovni predstavnik Komisije klevetal in obrekoval, ni utemeljen.

d)     Ugotovitev Sodišča za uslužbence glede obstoja napake Komisije

183    Sodišče za uslužbence tako ugotavlja, da je Komisija, s tem da ni upoštevala legitimnega interesa tožeče stranke, da jo o tem, da je bila ponovno imenovana na svojo funkcijo v Parizu, obvesti neposredno OPI, ne pa tisk, ter s tem da je namenila premestitvi tožeče stranke v okviru preiskave OLAF močno publiciteto, ne da bi na primeren način popravila škodo, ki ji je nastala zaradi te neobičajne publicitete, kršila dolžnost skrbnosti, ki jo ima glede svojih zaposlenih, in storila napake službe, za katere je odgovorna.

184    Zato je treba presoditi dejanskost zatrjevane škode in vzročno zvezo med napakami, ki jih je ugotovilo Sodišče za uslužbence, ter utrpljeno škodo.

2.     Škoda

a)     Trditve strank

185    Tožeča stranka meni, da so napake, ki jih je storila Komisija, vzrok njene hude travme, ki ji je povzročila globoko in trajno depresivno stanje, zaradi katerega je bila 1. maja 2004 ugotovljena njena invalidnost. Zaradi te invalidnosti naj bi utrpela premoženjsko škodo, ki jo predstavlja razlika med njeno osnovno plačo in njeno invalidnino od datuma ugotovitve njene invalidnosti do datuma, na kateri bi lahko uveljavljala starostno pokojnino, to je za 55 mesecev. Premoženjska škoda, ki naj bi ji nastala, naj bi tako znašala 264.000 eurov.

186    Poleg tega naj bi napake Komisije zelo škodovale tudi njeni časti in ugledu ter uničile zadnja leta njene kariere. Zato naj bi utrpela nepremoženjsko škodo, ki naj bi bila še močno povečana zaradi zavrnitve OPI, da prizna storjene napake, in jo je mogoče oceniti na znesek 500.000 eurov.

187    V pisnem delu postopka je Komisija navedla, da naj škode tožeče stranke in vzročne zveze, ki naj bi jo ta imela z zatrjevanimi napakami, ne bi bilo mogoče presojati, dokler ni končan postopek, začet na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov. Zlasti poudarja, da bi bilo treba škodo tožeče stranke oceniti ob upoštevanju dajatev, ki jih prejema na podlagi te določbe, v skladu z zgoraj navedeno sodbo Lucaccioni proti Komisiji.

188    V stališčih, ki so na sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prispela 10. novembra 2006 po telefaksu (izvirnik je bil vložen 13. novembra 2006), po tem ko se je tožeča stranka odpovedala postopku, ki ga je začela na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, Komisija meni, da naj ta okoliščina ne bi spreminjala obsega spora. Zatrjuje, da je treba škodo presojati objektivno in da z njo stranke ne morejo razpolagati. Zato naj tožeča stranka s to odpovedjo ne bi mogla povečati obsega povrnitve škode, ki jo zahteva kot nadomestilo za utrpljeno škodo. Poleg tega navaja, da naj bi tožeča stranka imela interes preklicati svojo odpoved in ponovno zahtevati nadaljevanje postopka, ki ga je začela na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov

189    V odgovoru na tožbo Komisija podredno poudarja, da so zneski, ki jih tožeča stranka zahteva na podlagi svoje nepremoženjske škode, previsoki.

b)     Presoja Sodišča za uslužbence

190    Uvodoma je treba pojasniti, da premoženjske in nepremoženjske škode, ki naj bi izhajali iz dejstev, ki jih zatrjuje tožeča stranka, vendar njunega obstoja Sodišče za uslužbence ni ugotovilo, predvsem dejstev glede obvestil Komisije OLAF glede domnevnih nepravilnosti v okviru Evropske informacijske točke v Avignonu in odločbe o premestitvi v Bruselj, ni mogoče upoštevati.

191    Glede ostalega je treba ločiti premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo zatrjuje tožeča stranka.

 Premoženjska škoda

192    Tožeča stranka se sklicuje na premoženjsko škodo, ki je nastala zaradi izgube plačila zaradi njene invalidnosti, ki jo je povzročila njena bolezen in katere poklicno naravo je zatrjevala s tem, da je začela postopek na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov.

193    Vendar je treba opozoriti, da Sodišče za uslužbence ni pristojno, da odloča o obstoju vzročne zveze med pogoji službe določenega uradnika in boleznijo, na katero se sklicuje. Člen 19 Pravil o zavarovanju namreč določa, da OPI sprejema sklepe, s katerimi se prizna poklicna narava bolezni na podlagi ugotovitev zdravnikov, ki jih imenujejo institucije, in kadar zavarovanec tako zahteva, po posvetovanju z zdravniško komisijo iz člena 23 teh pravil. Člen 12(1) Pravil o zavarovanju določa, da se uradniku pri popolni trajni invalidnosti zaradi nezgode ali poklicne bolezni izplača pavšalni znesek, določen v členu 73(2)(b) Kadrovskih predpisov, to je pavšalni znesek v osemkratni višini njegove letne osnovne plače, ki se izračuna na podlagi mesečnih zneskov plač, prejetih v dvanajstih mesecih pred nezgodo.

194    Ureditev, ki je določena na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, torej določa pavšalno odškodnino pri nezgodah ali poklicnih boleznih, ne da bi zadevna oseba morala dokazati kakršno koli napako institucije. Sodna praksa pojasnjuje, da ima uradnik pravico zahtevati dodatno kompenzacijo samo v okoliščinah, v katerih se izkaže, da ureditev iz Kadrovskih predpisov ne omogoča primerne povrnitve utrpljene škode (v tem smislu glej sodbi Sodišča z dne 8. oktobra 1986 v zadevi Leussink in drugi proti Komisiji, 169/83 in 136/84, Recueil, str. 2801, točka 13, ter z dne 9. septembra 1999 v zadevi Lucaccioni proti Komisiji, C‑257/98 P, Recueil, str. I‑5251, točka 22, zgoraj navedeno sodbo Sodišča prve stopnje Lucaccioni proti Komisiji, točka 74, in sodbo z dne 15. decembra 1999 v zadevi Latino proti Komisiji, T‑300/97, RecFP, str. I‑A‑259 in II‑1263, točka 95).

195    Iz tega izhaja, da je treba zavrniti predloge tožeče stranke glede povrnitve premoženjske škode, ki naj bi jo utrpela zaradi svoje bolezni in invalidnosti, ki jo je ta povzročila.

196    Te ugotovitve ne more omajati okoliščina, da se je tožeča stranka odpovedala postopku, ki ga je začel na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov. Ta odpoved namreč nima nobenega vpliva na uporabo pravnega pravila, v skladu s katerim je OPI pristojen za priznanje poklicnega izvora bolezni.

 Nepremoženjska škoda

197    Tožeča stranka trdi, da naj bi ji napake, ki jih je storila Komisija, povzročile nepremoženjsko škodo zaradi posega v njeno čast in njen poklicni ugled ter tudi zaradi trajne spremembe njenega zdravja.

198    Uvodoma je treba opozoriti, da je namen postopka, predvidenega na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, da se na pavšalen način povrne premoženjska in nepremoženjska škoda, ki sta nastali zaradi poklicne bolezni.

199    Iz tega izhaja, da je treba predloge tožeče stranka glede povrnitve nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela zaradi svoje bolezni in invalidnosti, ki je nastala zaradi nje, prav tako zavrniti.

200    Zlasti škode, ki naj bi nastala zaradi kršitve načela skrbnosti, ki jo je storila Komisija ob ponovnem imenovanju tožeče stranke na njeno funkcijo v Parizu, ki je bila ugotovljena v točki 163 te sodbe, ni mogoče povrniti v okviru te odškodninske tožbe. Ugotoviti je namreč treba, da je taka kršitev načela skrbnosti po svoji naravi lahko pri tožeči stranki povzročila stanje stresa in tesnobe ter je tako povzročila ali povečala škodo, ki je povezana z njeno boleznijo. Vendar je postopek, ki je določen na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, postopek, ki načeloma omogoča povrnitev take škode.

201    Nasprotno pa vidik nepremoženjske škode, ki jo zatrjuje tožeča stranka ter naj bi ji nastala zaradi posega v njeno čast in poklicni ugled, ni povezana z njeno boleznijo in je zato ni mogoče povrniti na pavšalen način na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov.

202    Zato je treba presoditi dejanskost vidika nepremoženjske škode, ki jo uveljavlja tožeča stranka.

203    Glede tega je treba opozoriti, da je iz publicitete po začetku preiskave OLAF bilo mogoče razumeti, da je tožeča stranka osumljena vpletenosti v nepravilnosti in goljufije, ki so bile predmet te preiskave. Glede na to, da je več člankov v francoskem tisku, v katerih je bila tožeča stranka poimensko omenjena, poročalo o njeni premestitvi v okviru te preiskave in v splošnejšem kontekstu o domnevnih goljufijah v okviru Evropske hiše Avignon in Vaucluse, je tožeča stranka utrpela poseg v svojo čast in poklicni ugled ne samo v okviru institucije, temveč tudi širše, v očeh javnosti. Te škode ni popravila niti objava Komisije o preklicu zavarovalnega ukrepa zoper njo niti izjava o sočustvovanju, ki jo je podal tiskovni predstavnik Komisije na tiskovni konferenci 17. junija 2003.

204    Zato mora Sodišče za uslužbence preveriti, ali obstaja vzročna zveza med napakami službe, ki jih je ugotovilo, in tem vidikom nepremoženjske škode, ki jo je utrpela tožeča stranka.

3.     Vzročna zveza

205    Da se prizna obstoj vzročne zveze, mora tožeča stranka dokazati neposredno in gotovo vzročno-posledično zvezo med kršitvijo, ki jo je storila zadevna institucija, ter zatrjevano škodo (sodba Sodišča prve stopnje z dne 28. septembra 1999 v zadevi Hautem proti BEI, T‑140/97, RecFP, str. I‑A‑171 in II‑897, točka 85).

206    V obravnavanem primeru je publiciteta, za katero se je odločila Komisija v zvezi s premestitvijo tožeče stranke v Bruselj, zlasti sporočilo za medije z dne 21. novembra 2002, ne samo olajšala njeno identifikacijo vsakemu razumno obveščenemu novinarju, temveč tudi dala vedeti, da je bila vpletena v nepravilnosti, ki so bile predmet preiskave. Neposredna in predvidljiva posledica te pobude je bila objava v francoskem tisku, zlasti v članku dnevnika Le Monde, sumov o poneverbah tožeče stranke, s čimer je bilo v njeno čast in ugled poseženo bolj, kot bi bila neizogibna škoda, ki jo utrpi uradnik, ki je predmet preiskave OLAF. Tega posega v čast in ugled tožeče stranke Komisija v nadaljevanju ni popravila. Zlasti končnemu poročilu o preiskavi OLAF, ki je tožečo stranko izvzelo iz obtožb glede navedb, zaradi katerih je bila začeta navedena preiskava, ni naklonila publicitete, ki bi bila primerljiva s publiciteto, ki jo je namenila premestitvi zadevne osebe ob začetku te preiskave. Zato obstaja neposredna in gotova vzročno-posledična zveza med napakami službe, ki jih je storila institucija, ugotovljenimi v točki 183 te sodbe, ter vidikom nepremoženjske škode, ki jo je utrpela tožeča stranka zaradi posega v njeno čast in ugled.

207    Zato je treba Komisiji naložiti, naj tožeči stranki izplača odškodnino za povračilo tega vidika nepremoženjske škode, ki jo je utrpela zaradi napak službe, ki jih je ugotovilo Sodišče za uslužbence. Glede na okoliščine obravnavanega primera Sodišče za uslužbence ex aequo et bono določa višino te odškodnine na 15.000 eurov.

 Stroški

208    Kot je Sodišče razsodilo v sodbi z dne 26. aprila 2006 v zadevi Falcione proti Komisiji (F‑16/05, ZOdl., str. I-0000, točke od 77 do 86), je treba do začetka veljavnosti Poslovnika Sodišča za uslužbence, zlasti pa do začetka veljavnosti določb glede stroškov, uporabiti Poslovnik Sodišča prve stopnje.

209    Na podlagi člena 87(3), prvi pododstavek, Poslovnika Sodišča prve stopnje lahko Sodišče za uslužbence odloči, da se stroški delijo, če vsaka stranka uspe samo deloma, pri čemer na podlagi člena 88 tega poslovnika v delovnopravnih sporih med Skupnostmi in njihovimi uslužbenci nosijo institucije svoje stroške.

210    Ker je bilo v obravnavanem primeru tožbi delno ugodeno, je treba pravično oceniti okoliščine zadeve in odločiti, da Komisija poleg svojih stroškov nosi dve tretjini stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (tretji senat)

razsodilo:

1)      Komisiji Evropskih skupnosti se naloži, da J.-L. Giraudyju plača odškodnino v znesku 15.000 eurov za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi posega v njegov ugled in njegovo čast.

2)      V preostalem se zahtevek zavrne.

3)      Komisija Evropskih skupnosti nosi svoje stroške in dve tretjini stroškov, ki jih je priglasil J.-L. Giraudy.

4)      J.-L. Giraudy nosi eno tretjino svojih stroškov.

Mahoney Kanninen Gervasoni

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 2. maja 2007.

Sodni tajnik        Predsednik

W. Hakenberg        P. Mahoney

Stvarno kazalo

Pravni okvir

A –  Določbe glede preiskav na področju boja proti goljufijam

B –  Določbe o kritju tveganj glede poklicnih bolezni

C –  Določbe o invalidnini

D –  Spošne določbe Kadrovskih predpisov

Dejansko stanje

Postopek in predlogi strank

Pravo

A –  Dopustnost

1.  Neobstoj pravilnega predhodnega postopka

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča za uslužbence

2.  Pomanjkanje pravnega interesa

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča za uslužbence

3.  Preuranjenost tožbe

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča za uslužbence

B –  Zahteva za prekinitev postopka

1.  Trditve strank

2.  Presoja Sodišča za uslužbence

C –  Temelj

1.  Napake, očitane Komisiji

a)  Tretji tožbeni razlog: neskladnost kršitev, očitanih tožeči stranki, in napak, ki so jih storili njeni nadrejeni

Trditve strank

Presoja Sodišča za uslužbence

–  Obvestilo OLAF

–  Opaženo nepravilno delovanje v sistemu notranje komunikacije Komisije

b)  Prvi tožbeni razlog: nezakonitost in neutemeljenost odločbe o premestitvi v Bruselj

Trditve strank

Presoja Sodišča za uslužbence

–  Očitek pomanjkljive obrazložitve odločbe o premestitvi v Bruselj

–  Očitki kršitve interesa službe, načela sorazmernosti in načela domneve nedolžnosti

–  Očitek kršitve dolžne skrbnosti ob ponovnem imenovanju tožnika na njegovo funkcijo v Parizu

c)  Drugi tožbeni razlog: nespoštovanje zaupnosti preiskave

Trditve strank

Presoja Sodišča za uslužbence

–  Očitki kršitve obveznosti zaupnosti preiskav OLAF, načina predstavitve premestitve tožeče stranke javnosti in kršitve dolžnosti skrbnosti ob izročitvi zaključnega poročila preiskave OLAF

–  Očitek o klevetah in obrekovanju

d)  Ugotovitev Sodišča za uslužbence glede obstoja napake Komisije

2.  Škoda

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča za uslužbence

Premoženjska škoda

Nepremoženjska škoda

3.  Vzročna zveza

Stroški

Besedilo te sodbe kot tudi sodb sodišč Skupnosti, ki so bile navedene v tej sodbi in ki še niso bile objavljene v Zbirki odločb, je na voljo na internetni strani Sodišča: www.curia.europa.eu.

* Jezik postopka: francoščina.