Zadeva T-341/09

Consejo Regulador de la Denominación de Origen Txakoli de Álava in drugi

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)

„Znamka Skupnosti – Prijava kolektivne besedne znamke Skupnosti TXAKOLI – Absolutni razlogi za zavrnitev – Opisnost – Člen 7(1)(c) Uredbe (ES) št. 207/2009 – Člen 66(2) Uredbe št. 207/2009 – Neobstoj razlikovalnega učinka – Člen 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009“

Povzetek sodbe

1.      Kmetijstvo – Skupna ureditev trgov – Vino – Opis in predstavitev vin – Uredbi št. 1493/1999 in št. 753/2002 – Razlikovanje med geografskimi označbami in dodatnimi tradicionalnimi izrazi

(Uredba Sveta št. 1493/1999, člen 47(2)(e); Uredba Komisije št. 753/2002, člen 23)

2.      Znamka Skupnosti – Kolektivne znamke Skupnosti – Znaki ali označbe, ki lahko označujejo geografsko poreklo proizvodov ali storitev – Izjema – Ozka razlaga

(Uredbi Sveta št. 207/2009, člena 7(1)(c) in 66(2), ter št. 1234/2007)

1.      Razlika med geografskimi označbami v širšem smislu in tradicionalnimi izrazi je bila jasno razvidna iz Uredbe št. 1493/1999 o skupni ureditvi trga za vino – osnovna uredba pred Uredbo št. 1234/2007 o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov in o posebnih določbah za nekatere kmetijske proizvode („Uredba o enotni SUT“), na kateri je temeljila Uredba št. 753/2002 o določitvi nekaterih pravil za izvajanje Uredbe št. 1493/1999 glede opisa, poimenovanja, predstavitve in zaščite nekaterih proizvodov iz vinskega sektorja – ker je bilo v njenem členu 47(2)(e) navedeno, da se pri pravilih o poimenovanju, označevanju in predstavitvi nekaterih proizvodov iz te uredbe ter o zaščiti nekaterih podatkov in pojmov med drugim uporabljajo določbe o uporabi geografskih označb in tradicionalnih izrazov.

Med temi je člen 23 Uredbe št. 753/2002 – razveljavljene z Uredbo št. 607/2009 o določitvi nekaterih podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 479/2008 v zvezi z zaščitenimi označbami porekla in geografskimi označbami, tradicionalnimi izrazi, označevanjem in predstavitvijo nekaterih proizvodov iz vinskega sektorja – opredelil dodaten tradicionalni izraz kot „dodatne izraze, ki se običajno uporabljajo v državah članicah proizvajalkah pri [namiznih vinih z geografsko označbo in kakovostnih vinih, pridelanih na določenem pridelovalnem območju,] in se nanašajo na postopek proizvodnje, priprave ali staranja oziroma kakovost, barvo ali vrsto vina ali na kraj ali posebni dogodek, povezan z zgodovino vina, in so opredeljeni v zakonodajah držav članic o poimenovanju kakovostnih vin pdpo s poreklom na njihovem ozemlju“. Dodatni tradicionalni izrazi v smislu Uredbe št. 753/2002 so bili zato izrazi, ki so označevali nekatere lastnosti vina, kraj proizvodnje ali njegovo zgodovino, in ne njegovega geografskega porekla.

(Glej točki 27 in 28.)

2.      Člen 66(2) Uredbe št. 207/2009 o blagovni znamki Skupnosti določa, da so z odstopanjem od člena 7(1)(c) znaki in označbe, ki v gospodarskem prometu lahko označujejo geografski izvor blaga ali storitev, lahko kolektivne blagovne znamke Skupnosti v smislu odstavka 1. Navedenega člena 66(2), ki določa izjemo od razloga za zavrnitev iz člena 7(1)(c), ni mogoče razlagati tako široko, da bi zajel tudi znake, ki so po vsebini le geografska označba.

Če bi glede zelo posebnega trga vina v okviru preizkusa zahteve za registracijo, vložene pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli), priznali, da prijavljen izraz pri običajni uporabi z vidika upoštevne javnosti označuje, da je geografsko poreklo zadevnega vina neka država, ali bi se za tako označevanje lahko uporabil, bi to pomenilo poseganje v pristojnosti organov, ki odločajo v postopkih o uvedbi novih zaščitenih označb porekla ali geografskih označb, ki zajemajo ta izraz, ali o povečanju števila označb, povezanih s temi izrazi.

Ti organi pa morajo v okviru svoje diskrecijske pravice in po preučitvi vseh upoštevnih dejstev ugotoviti, ali je treba izraz zaščititi kot označbo geografskega porekla zadevnega vina ob upoštevanju posebnega postopka, ki je bil za to določen z Uredbo št. 1234/2007 o vzpostavitvi skupne ureditve kmetijskih trgov in o posebnih določbah za nekatere kmetijske proizvode („Uredba o enotni SUT“) in v okviru katerega so med drugim varovane posebne pravice zainteresiranih strank ter je določena možnost izpodbijanja končne odločbe Komisije glede tega pred sodiščem Unije.

(Glej točke od 35 do 37.)