Zadeva T‑378/13

Apple and Pear Australia Ltd
in

Star Fruits Diffusion

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)

„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava besedne znamke Skupnosti English pink – Prejšnja besedna znamka Skupnosti PINK LADY in prejšnji figurativni znamki Skupnosti Pink Lady – Obveznost obrazložitve – Dolžnost skrbnega ravnanja – Odločba sodišča za znamko Skupnosti – Neobstoj pravnomočnosti“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (četrti senat) z dne 25. marca 2015

1.      Znamka Skupnosti – Postopkovne določbe – Obrazložitev odločb – Člen 75, prvi stavek, Uredbe št. 207/2009 – Enak obseg kot obseg člena 296 PDEU

(člen 296 PDEU; Uredba Sveta št. 207/2009, člen 75, prvi stavek)

2.      Znamka Skupnosti – Tožbeni postopek – Tožba zoper odločbo oddelka za ugovore pri Uradu – Preizkus odbora za pritožbe – Obseg – Dejstva in dokazi, ki v utemeljitev ugovora niso bili predloženi v za to predpisanem roku – Upoštevanje – Diskrecijska pravica odbora za pritožbe – Neobstoj nasprotne določbe

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 76(2))

3.      Znamka Skupnosti – Spori v zvezi s kršitvijo in veljavnostjo znamk Skupnosti – Mednarodna pristojnost na področju kršitev

(Uredba Sveta št. 207/2009, uvodni izjavi 16 in 17 ter člena 95 in 96)

4.      Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Odprava pomanjkljivosti v obrazložitvi med sodnim postopkom – Nedopustnost

(člen 296 PDEU)

5.      Znamka Skupnosti – Postopkovne določbe – Ugotavljanje dejanskega stanja po uradni dolžnosti – Dolžnost skrbnega ravnanja – Resna in dejanska uporaba prejšnje znamke

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 76(1))

6.      Znamka Skupnosti – Tožbeni postopek – Tožba pri sodišču Unije – Pristojnost Splošnega sodišča – Sprememba odločbe Urada – Pogoji – Odločba sodišča za znamko Skupnosti – Neobstoj pravnomočnosti

(Uredba Sveta št. 207/2009, uvodni izjavi 16 in 17 ter člen 65(3))

1.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 22.)

2.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 23.)

3.      Člen 95 Uredbe št. 207/2009 določa, da države članice na svojem ozemlju določijo nacionalna sodišča, ki bodo imela vlogo „sodišč za blagovno znamko Skupnosti“. Ta sodišča so tako pristojna za izvajanje nalog po tej uredbi. V zvezi s tem člen 96 Uredbe št. 207/2009 določa, da so sodišča za znamko Skupnosti med drugim pristojna za tožbe zaradi kršitve in za nasprotne tožbe za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti znamke Skupnosti.

V skladu z uvodno izjavo 16 Uredbe št. 207/2009 morajo „[o]dločitve o veljavnosti in kršitvi blagovnih znamk Skupnosti […] učinkovati in pokrivati celotno področje Skupnosti, saj je to edini način preprečevanja nedoslednih odločitev sodišč in Urada ter zagotavljanja, da enotna narava blagovnih znamk Skupnosti ni razvrednotena“. Prav tako je v uvodni izjavi 17 Uredbe št. 207/2009 poudarjeno, da se je treba izogniti nasprotujočim si sodbam v tožbah, ki zadevajo ista dejanja in iste stranke ter ki so vložene na podlagi znamke Skupnosti in vzporednih nacionalnih znamk. Z mehanizmi, uvedenimi z Uredbo št. 207/2009, se torej zagotavlja enotno varstvo znamke Skupnosti na celotnem ozemlju Unije. Zakonodajalec tako potrjuje enotnost znamke Skupnosti.

Sodišče za znamko Skupnosti je pristojno, da izreče prepoved nadaljevanja dejanj, s katerimi se krši ali bi se lahko kršila znamka Skupnosti, ki velja za celotno ozemlje Unije. Tako sistem, določen z Uredbo št. 207/2009, omogoča, da se tak spor omeji na en sam postopek, s čimer se zagotavlja enotno varstvo znamke Skupnosti na celotnem ozemlju Unije.

(Glej točke od 24 do 26.)

4.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 35.)

5.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 46.)

6.      Reformatorično pooblastilo Splošnemu sodišču ne daje pristojnosti, da opravi presojo, glede katere se odbor za pritožbe še ni opredelil. Izvajanje reformatoričnega pooblastila mora biti zato načeloma omejeno na položaje, v katerih Splošno sodišče po izvedbi nadzora nad presojo odbora za pritožbe na podlagi že ugotovljenih dejanskih in pravnih okoliščin lahko sprejme odločitev, ki bi jo moral sprejeti odbor za pritožbe.

Ugotoviti je treba, da odločba nacionalnega sodišča, ki na podlagi tožbe zaradi kršitve znamke Skupnosti odloča kot sodišče za znamko Skupnosti, v razmerju do organov Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli), ki v postopku z ugovorom odločajo zoper registracijo znamke Skupnosti, nima učinka res iudicata, kljub temu da je ta znamka enaka nacionalni znamki, ki je predmet tožbe zaradi kršitve. Iz tega je razvidno, da take obstoj odločbe – čeprav je postala pravnomočna – ne zadostuje, da bi Splošno sodišče lahko določilo, kakšno odločitev bi moral sprejeti odbor za pritožbe.

Gotovo drži, da je zakonodajalec Unije z Uredbo št. 207/2009 uvedel mehanizme, s katerimi se zagotavlja enotno varstvo znamke Skupnosti na celotnem ozemlju Unije, s čimer se tako potrjuje enotnost znamke Skupnosti. V okviru tega je uvedel sodišča za znamko Skupnosti, ki so pristojna, da izrečejo prepoved nadaljevanja dejanj, s katerimi se krši ali bi se lahko kršila znamka Skupnosti, ki velja za celotno ozemlje Unije.

Vendar je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso zakonitost odločb odborov za pritožbe presojati le na podlagi Uredbe št. 207/2009, kot jo razlaga sodišče Unije, in ne na podlagi njihove predhodne prakse odločanja, kar velja tudi glede postopka z ugovorom, vloženega na podlagi člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009. To še toliko bolj velja glede učinka prejšnjih nacionalnih odločb za rešitev zadevnega spora. Pravna ureditev Unije v zvezi z znamkami je namreč samostojen sistem, ki ga sestavlja skupek pravil in ki uresničuje posebne cilje, pri čemer je uporaba tega sistema neodvisna od slehernega nacionalnega sistema. Iz tega je razvidno, da je treba zavrnitev registracije presojati samo na podlagi upoštevnih predpisov Unije, prejšnje nacionalne odločbe pa nikakor ne morejo omajati zakonitosti sporne odločbe.

Poudariti je treba tudi, da Uredba št. 207/2009 ne vsebuje nobene določbe, v skladu s katero bi bil Urad, ko izvaja svoje izključne pristojnosti na področju registracije znamk Skupnosti in ko pri tem preizkuša ugovore zoper zahteve za registracijo znamk Skupnosti, vezan na odločbo sodišča za znamko Skupnosti, ki jo je to izreklo na podlagi tožbe zaradi kršitve. Določbe Uredbe št. 207/2009, ki se nanašajo na načelo pravnomočnosti, namreč zadevajo druge položaje.

Poleg tega zahteva po enotnosti znamke Skupnosti, kot je poudarjena v uvodnih izjavah 16 in 17 Uredbe št. 207/2009, ne pomeni, da organi Urada in posledično sodišče Unije zaradi načela pravnomočnosti ne bi mogli več preveriti morebitnega obstoja verjetnosti zmede v postopku z ugovorom zoper registracijo nove znamke Skupnosti, čeprav bi ta bila enaka nacionalni znamki, v zvezi s katero je sodišče za znamko Skupnosti razsodilo, da krši prejšnjo znamko Skupnosti.

Treba je namreč poudariti, da je Urad edini organ, ki ga je zakonodajalec Unije pooblastil za preizkus zahtev za registracijo in torej za to, da dovoli ali zavrne registracijo znamke Skupnosti. V okviru te pristojnosti se odločbe odborov za pritožbe o registraciji ali varstvu znaka kot znamke Skupnosti v skladu z Uredbo št. 207/2009 sprejemajo na podlagi izvajanja vezane pristojnosti, in ne izvajanja prostega preudarka. Zato je treba zakonitost odločb odborov za pritožbe presojati le na podlagi te uredbe, kot jo razlaga sodišče Unije. Uredba št. 207/2009 pa ne vsebuje nobene določbe, v skladu s katero bi moral Urad zaradi načela pravnomočnosti slediti odločbi sodišča za znamko Skupnosti, s katero je to ugotovilo, da nacionalna znamka krši znamko Skupnosti.

(Glej točke od 56 do 63.)