Language of document : ECLI:EU:F:2007:12

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (prvi senat)

z dne 16. januarja 2007

Zadeva F-126/05

Andrea Borbély

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Uradniki – Povračilo stroškov – Nadomestilo za nastanitev – Dnevnice – Potni stroški ob začetku zaposlitve – Kraj vpoklica – Neomejena pristojnost“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero A. Borbély predlaga razglasitev ničnosti odločbe Komisije, s katero ji je ta odrekla pravico do dnevnic in nadomestila za nastanitev ter povračilo potnih stroškov, nastalih ob začetku zaposlitve, ter naložitev Komisiji, naj ji izplača navedena nadomestila in povrne navedene potne stroške.

Odločitev: Odločba Komisije z dne 2. marca 2005 se razglasi za nično, ker je bila tožeči stranki z njo zavrnjena pravica do nadomestila za nastanitev iz člena 5(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom in dnevnic iz člena 10(1) iste priloge. Komisiji se naloži, da v skladu s pravili veljavnih Kadrovskih predpisov tožeči stranki plača zneske teh nadomestil, povečane za zamudne obresti od dneva, ko so ta zapadla v plačilo do dneva dejanskega plačila, po obrestni meri, ki jo Evropska centralna banka določa za glavne operacije refinanciranja in velja v zadevnem obdobju, povečani za dve točki. V preostalem se tožba zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Povračilo stroškov – Nadomestilo za nastanitev – Dnevnice

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VII, člena 5 in 10; Uredba Sveta št. 723/2004)

2.      Uradniki – Povračilo stroškov – Potni stroški iz kraja vpoklica v kraj opravljanja dela

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VII, členi 4, 5, 7(1)(a) in 10)

3.      Uradniki – Tožba – Predmet – Odredba upravi – Neomejena pristojnost – Zahteva za plačilo

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91(1); Priloga VII, člena 5 in 10)

1.      Odpravo prvega alternativnega pogoja iz člena 5 Priloge VII h Kadrovskim predpisom, v katerem se je za odobritev nadomestila za nastanitev zahtevalo priznanje pravice do izselitvenega dodatka, z Uredbo št. 723/2004 o spremembi Kadrovskih predpisov in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev je mogoče razlagati kvečjemu tako, da je zakonodajalec želel znova vzpostaviti enakost pri pogojih za dodelitev nadomestila za nastanitev za vse osebe, ki se zaposlijo v instituciji Skupnosti, potem ko so prebivale ali delale na ozemlju države, v kateri je ta institucija. Zdaj morajo osebe, ki so pred začetkom zaposlitve kot uradniki Skupnosti delale za državo ali mednarodno organizacijo, kot vsi drugi uradniki Skupnosti dokazati, da izpolnjujejo edini pogoj iz člena 5 Priloge VII h Kadrovskim predpisom v novi različici, in sicer, da so morale spremeniti prebivališče zaradi izpolnjevanja zahtev člena 20 Kadrovskih predpisov. Vendar tako enačenje dveh kategorij uradnikov nikakor ne pomeni, da je zakonodajalec želel spremeniti tudi samo vsebino zadevnega pogoja, ki je s popolnoma enakimi besedami izražen v stari in novi različici člena 5 Priloge VII h Kadrovskim predpisom. Izraz „prebivališče“ je treba zato vedno razumeti tako, da označuje središče interesov uradnika ali uslužbenca.

Dejansko prebivališče je samo eden izmed dejavnikov, ki določajo središče interesov uradnika. Tak pristop potrjuje cilj člena 5 Priloge VII h Kadrovskim predpisom, da učinek ali predmet spremembe pogojev za dodelitev nadomestila za nastanitev ni spremeniti – in sicer nadomestiti – izdatke, povezane s položajem stalno zaposlenega uradnika, ki mora zaradi prehoda iz negotovega v dokončni položaj biti sposoben neprekinjeno in stalno prebivati in se vključiti v kraju opravljanja dela za nedoločeno, vendar daljše obdobje. Zato obstoj začasnega prebivališča v kraju, v katerem je institucija, v kateri je zaposlen, zlasti zaradi opravljanja poklicne dejavnosti, ni v vseh primerih v nasprotju s ciljem nadomestila za nastanitev, ki ustreza zahtevam, ki jim običajno niso izpostavljene osebe, katerih središče interesov se ujema s krajem opravljanja dela.

Enako mora veljati v zvezi z dnevnicami, katerih namen je nadomestiti stroške in neugodnosti, nastale zaradi negotovega položaja uradnika na poskusnem delu, zlasti ko mora hkrati obdržati prejšnje prebivališče, in to predvsem zato, ker je treba enako razlagati pogoj v zvezi z zahtevo po spremembi prebivališča v okviru členov 5 in 10 Priloge VII h Kadrovskim predpisom.

(Glej točke 44 in od 47 do 49.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 12. december 1996, Monteiro da Silva proti Komisiji, T‑74/95, RecFP, str. I‑A‑583 in II‑1559, točki 63 in 64; 12. december 1996, Mozzaglia proti Komisiji, T‑137/95, RecFP, str. I‑A‑619 in II‑1657, točka 57; 20. avgust 1998, Collins proti Odboru regij, T‑132/97, RecFP, str. I‑A‑469 in II‑1379, točka 41; 13. december 2004, E proti Komisiji, T‑251/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑359 in II‑1643, točka 100; 13. september 2005, Recalde Langarica proti Komisiji, T‑283/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑235 in II‑1075, točka 176.

2.      Da bi se upošteval cilj člena 7(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, ki je, da delodajalec Skupnosti krije potne stroške, ki jih je uradnik imel pri odhodu iz kraja vpoklica v kraj opravljanja dela, je treba pri iskanju središča interesov uradnika, ki določa njegovo običajno prebivališče in s tem kraj njegovega vpoklica, po zgledu tega, kar je treba storiti za določitev običajnega prebivališča za namene uporabe člena 4 Priloge VII h Kadrovskim predpisom, posebno pozornost nameniti dejanskemu prebivališču zadevne osebe, zlasti kraju, v katerem je delala, ko je bila vpoklicana. Uradnik naj tako ne bi imel takih stroškov, če je ne glede na središče svojih interesov v smislu členov 5 in 10 Priloge VII h Kadrovskim predpisom ob zaposlitvi predvsem iz poklicnih razlogov že bil v kraju prihodnjega opravljanja dela.

Nič ne bi bilo drugače, celo če bi prihodnji uradnik za kratko obdobje pred začetkom zaposlitve zapustil svoj kraj opravljanja dela, ko bi na primer uveljavljal pravico do letnega dopusta zaradi vrnitve v državo, v kateri je središče njegovih interesov. Stroški, ki bi jih nato imel zaradi vrnitve v kraj prejšnjega opravljanja dela, ki bi bil poleg tega tudi kraj opravljanja prihodnjih nalog za institucijo Skupnosti, ne bi mogli biti povrnjeni na podlagi člena 7(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom. Povračilo teh stroškov, ki jih ustvari sam uradnik, namreč ne ustreza cilju te določbe.

(Glej točke od 66 do 68.)

Napotitev na:

Sodišče: 15. september 1994, Magdalena Fernández proti Komisiji, C‑452/93 P, Recueil, str. I‑4295, točka 22;

Sodišče prve stopnje: 10. julij 1992, Benzler proti Komisiji, T‑63/91, Recueil, str. II‑2095, točki 23 in 24; zgoraj navedena sodba Monteiro da Silva, točki 70 in 71; 28. september 1999, J proti Komisiji, T‑28/98, RecFP, str. I‑A‑185 in II‑973, točka 47; 25. oktober 2005, Dedeu i Fontcuberta proti Komisiji, T‑299/02, ZOdl. JU, str. I‑A‑303 in II‑1377, točka 77.

3.      Sodišče Skupnosti ne more instituciji Skupnosti izdati odredb, s katerimi ji naloži sprejetje ukrepov, ki jih zahteva izvršitev sodbe o razglasitvi ničnosti odločbe, ker bi s tem poseglo v posebne pravice upravnega organa. Vendar je sodišče Skupnosti neomejeno pristojno v sporih finančne narave v skladu s členom 91(1), drugi stavek, Kadrovskih predpisov, s katerim mu je omogočeno, da toženi instituciji naloži plačilo določenih zneskov, po potrebi povečanih za zamudne obresti.

V ničnostni tožbi zoper odločbo, s katero je bila tožeči stranki zavrnjena dodelitev nadomestila za nastanitev in dnevnic, so predlogi, naj se upravi naloži plačilo dolgovanih zneskov za ti nadomestili, povečanih za zamudne obresti, dovolj natančni in jih je treba razglasiti za dopustne, čeprav tožeča stranka ni predložila izračuna zahtevanih zneskov, saj jih je mogoče neposredno in objektivno določiti na podlagi dveh jasnih in nespornih meril, in sicer osnovne plače tožeče stranke in priznanja oziroma nepriznanja njene pravice do gospodinjskega dodatka v upoštevnem času oziroma v upoštevnih obdobjih za vsako od določb, v katerih so določena ta nadomestila.

(Glej točki 71 in 72.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 9. junij 1994, X proti Komisiji, T‑94/92, RecFP, str. I‑A‑149 in II‑481, točka 33; 8. julij 1998, Aquilino proti Svetu, T‑130/96, RecFP, str. I‑A‑351 in II‑1017, točka 39; 23. marec 2000, Rudolph proti Komisiji, T‑197/98, RecFP, str. I‑A‑55 in II‑241, točki 32 in 33; 18. september 2002, Puente Martín proti Komisiji, T‑29/01, RecFP, str. I‑A‑157 in II‑833, točka 87; 2. marec 2004, Di Marzio proti Komisiji, T‑14/03, RecFP, str. I‑A‑43 in II‑167, točka 63.