SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 11. julija 2013(*)
„Kohezijski skladi – Uredba (ES) št. 1164/94 – Projekt asanacije Zaragoze – Delni preklic finančne pomoči – Javna naročila – Pojem gradnje – Člen 14(10) in (13) Direktive 93/38/EGS – Razdelitev naročil – Legitimno pričakovanje – Obveznost obrazložitve – Rok za sprejetje odločbe – Določitev finančnih popravkov – Člen H(2) Priloge II k Uredbi št. 1164/94 – Sorazmernost – Zastaranje“
V zadevi T‑358/08,
Kraljevina Španija, ki jo je sprva zastopal J. Rodríguez Cárcamo, nato A. Rubio González, abogados del Estado,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata G. Valero Jordana in A. Steiblytė, zastopnika,
tožena stranka,
katere predmet je predlog za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2008) 3249 z dne 25. junija 2008 o zmanjšanju finančne pomoči, dodeljene Kraljevini Španiji iz Kohezijskega sklada z Odločbo Komisije C(96) 2095 z dne 26. julija 1996 za projekt št. 96/11/61/018 – „Saneamiento de Zaragoza“.
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi L. Truchot, predsednik, M. E. Martins Ribeiro, sodnica, in A. Popescu (poročevalec), sodnik,
sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 28. novembra 2012
izreka naslednjo
Sodbo(1)
Dejansko stanje
1 Komisija Evropskih skupnosti je z Odločbo C(96) 2095 z dne 26. julija 1996 (v nadaljevanju: odločba iz leta 1996) odobrila dodelitev finančne pomoči iz Kohezijskega sklada v znesku 8.850.689 EUR za projekt št. 96/11/61/018 – „Saneamiento de Zaragoza“ (v nadaljevanju: projekt asanacije Zaragoze). Ta projekt, katerega cilj je bil izboljšanje in dokončanje napeljav in naprav za asanacijo in prečiščevanje odpadnih vod mesta Zaragoza (Španija), je bil sestavljen iz dveh skupin ukrepov. S prvo skupino ukrepov, imenovano „Načrt zamenjave kanalizacije“ (v nadaljevanju: faza FIMMA 96), je bila predvidena zamenjava kanalizacije v nekaterih mestnih četrtih. Druga skupina ukrepov, imenovana „Program asanacije zahodnega dela aglomeracije (bazen čistilne naprave Almozara)“ (v nadaljevanju: faza SPWS), je zajemala zlasti izgradnjo kanalizacije, sekundarnega kanalizacijskega omrežja in odtoka za deževnico. Končna upravičenka finančne pomoči je bila občina Zaragoza, ki je bila tudi odgovorna za upravljanje projekta, katerega izvedba je bila predvidena za obdobje od 1. maja 1996 do 31. decembra 1998.
2 Odločba iz leta 1996 je bila na zahtevo Kraljevine Španije spremenjena z Odločbo Komisije C(97) 2601 z dne 29. julija 1997 (v nadaljevanju: odločba iz leta 1997), zato da bi zajemala še osem dodatnih ukrepov (v nadaljevanju: faza FIMMA 97). Sedem ukrepov se je nanašalo na zamenjavo, spremembe in izgradnjo kanalizacije, en ukrep pa se je nanašal na izgradnjo naprave za obdelavo blata. Rok za izvedbo del je bil podaljšan na 31. december 1999.
[…]
Izpodbijana odločba
13 Komisija je v izpodbijani odločbi ugotovila nepravilnosti pri osmih javnih naročilih iz faze SPWS in zlasti pri štirih naročilih iz faze FIMMA 97.
14 V okviru faze SPWS je šlo za teh osem javnih naročil:
– kanalizacijski odtok v reko Èbre;
– kanalizacija v četrti Los Palos;
– kanalizacija v predelu Martín Arpal;
– kanalizacija Valles Verdes;
– kanalizacija San Lamberto – Vistabella;
– kanalizacija ulice Madrid;
– sekundarno kanalizacijsko omrežje;
– kanalizacija na območju občinske meje.
15 V okviru faze FIMMA 97 je šlo za ta štiri javna naročila:
– kanalizacija na desnem bregu reke Huerva;
– naprava za obdelavo blata;
– kanalizacija reke Gállego;
– povezovalna kanalizacija čistilne naprave Almozara.
16 Komisija je v uvodni izjavi 20 izpodbijane odločbe menila, da gre na podlagi členov 4(2) ter 14(1), (10) in (13) Direktive 93/38 pri spornih javnih naročilih za sklope ene same gradnje, ki jo je naročil en sam naročnik, zato bi se morala izvesti v skladu z določbami navedene direktive. Menila je, da so bila navedena javna naročila razdeljena, kar pomeni kršitev določb navedene direktive, zlasti tistih, ki se nanašajo na prag, objavo in enako obravnavanje ponudnikov.
[…]
18 Da bi ugotovila nepravilnosti v smislu člena H Priloge II k Uredbi (ES) št. 1164/94, je Komisija najprej opozorila na določbe členov 1(4)(b), 4(2) ter 14(1), (10) in (13) Direktive 93/38 (uvodne izjave 19 in od 21 do 23 izpodbijane odločbe).
19 Komisija je nato v uvodni izjavi 24 izpodbijane odločbe poudarila, da je bil v vseh objavah obvestila o javnih naročilih v Boletín Oficial de Aragón in v lokalnih medijih kot naročnik, ki se mu pošlje ponudba, naveden svet občine Zaragoza. Prav tako je izpostavila podobnosti v opisu gradenj, ki jih je bilo treba izvesti na omrežju kanalizacije in prečiščevanja odpadnih vod, ter presodila, da te gradnje izpolnjujejo isto gospodarsko in tehnično funkcijo. Menila je, da gre v obravnavani zadevi za niz posebnih vzdrževalnih, razširitvenih in rekonstrukcijskih gradenj na obstoječem omrežju kanalizacije in prečiščevanja odpadnih vod, s katerimi naj bi se ob dokončanju splošno izboljšalo omrežje za končne uporabnike. Komisija je navedla, da so se gradnje nanašale na kanalizacijo odpadnih vod, kanalizacijske odtoke za deževnico, napravo za obdelavo blata in kanalizacijo odpadnih vod med čistilnima napravama Almozara in Cartuja. Menila je, da je bila razlika med vrstami gradenj funkcionalna, in ne tehnična ali gospodarska, in da zato za njihovo izvedbo niso bila potrebna posebna tehnična znanja. Nazadnje je poudarila, da z gospodarskega vidika končni uporabniki ponudniku storitev plačajo glede na uporabo.
20 Prvič, Komisija je v zvezi z osmimi projekti iz faze SPWS v uvodni izjavi 24(a) izpodbijane odločbe presodila, da so imele gradnje podoben cilj, edina razlika pa je bila, da jih je bilo treba izvesti na zemljepisno različnih predelih. Štela je, da je bil glavni cilj gradenj vzpostaviti ali prenoviti kanalizacijski sistem v različnih predelih, kar je vključevalo izgradnjo kanalizacije odpadnih vod in odtokov.
21 Drugič, Komisija je glede štirih projektov iz faze FIMMA 97, navedenih zgoraj v točki 15, za katere se ni dalo uporabiti izjeme iz člena 14(10) Direktive 93/38, v uvodni izjavi 24(b) izpodbijane odločbe presodila, da so imele gradnje podoben cilj, edina razlika pa se je nanašala na njihovo izvedbo na zemljepisno različnih predelih. Štela je, da je bil glavni cilj gradenj izgradnja kanalizacije ob bregovih rek Huerva in Gállego, da se uredijo območja, v katerih se odplake še vedno odvajajo neposredno v reko, ter obnova dveh čistilnih naprav za odpadne vode, v kateri so bile odpadne vode usmerjene.
22 Komisija je v uvodni izjavi 25 izpodbijane odločbe glede kršitve členov 4(2) in 14(10) Direktive 93/38 navedla, da je bilo treba šteti, da so pogodbe namenjene izvedbi enotne gradnje, kadar so povezane tako, da jih, kot je bilo to v obravnavanem primeru, podjetje s sedežem v Skupnosti lahko obravnava kot eno samo gospodarsko transakcijo in zanjo izstavi eno ponudbo za celoto. Komisija je navedla, da je ta razlaga v skladu s ciljem Direktive 93/38, ki je zagotavljati, da se na pozive za zbiranje ponudb lahko odzovejo tudi podjetja iz drugih držav članic, če imajo za to interes zaradi objektivnih razlogov v zvezi z vrednostjo javnega naročila. Tako podjetje bi lahko želelo biti obveščeno o vrednosti vseh sklopov, ki sestavljajo gradnjo, tudi če samo vseh ne bi moglo izvesti. Komisija je dodala, da je šlo za edino možnost ovrednotenja natančnega obsega javnega naročila in prilagoditve cen številu sklopov, za katere se je nameravalo izstaviti ponudbe.
23 Komisija je v uvodni izjavi 26 izpodbijane odločbe ugotovila, da je osem projektov iz faze SPWS, upoštevanih skupaj, in štirje projekti iz faze FIMMA 97, upoštevani skupaj, izpolnjevalo eno gospodarsko in tehnično funkcijo ter da so španski organi umetno razdelili dela v zvezi z vzdrževanjem, razširitvijo in rekonstrukcijo obstoječega omrežja kanalizacije in prečiščevanja odpadnih vod. Navedla je, da ta ugotovitev temelji na podobnih značilnostih opisov gradenj in na podobnostih v javnih razpisih, izvedbi postopka in celovitem usklajevanju s strani istega naročnika ter na dejstvu, da so bile gradnje izvedene v enem samem zemljepisnem predelu.
[…]
Postopek in predlogi strank
28 Kraljevina Španija je 3. septembra 2008 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
29 Obravnavana zadeva je bila 30. novembra 2010 dodeljena novemu sodniku poročevalcu v sestavi drugega senata. Po spremembi sestave senatov Splošnega sodišča je bil sodnik poročevalec razporejen v osmi senat, zaradi česar je bila obravnavana zadeva dodeljena temu senatu.
30 Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Splošno sodišče (osmi senat) odločilo, da začne ustni postopek. Stranki sta na obravnavi 28. novembra 2012 podali navedbe in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča.
31 Kraljevina Španija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razglasi za nično;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
32 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo v celoti zavrne;
– Kraljevini Španiji naloži plačilo stroškov.
Pravo
[…]
1. 1. Prvi pritožbeni razlog: napačna uporaba prava in očitna napaka pri presoji v okviru uporabe člena H Priloge II, ki se nanaša na finančne popravke, k Uredbi št. 1164/94 v povezavi s členom 14(13) Direktive 93/38
[…]
35 Najprej je treba poudariti, da je Kraljevina Španija na obravnavi v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča navedla, da se v prvem pritožbenem razlogu sklicuje na kršitev člena 14(13) Direktive 93/38 v povezavi s členom 14(10) te direktive. To je bilo vneseno v zapisnik obravnave.
36 Poleg tega Kraljevina Španija trdi, da je Komisija v izpodbijani odločbi s tem, da je uveljavljala kršitev določb Direktive 93/38, napačno uporabila pravo in storila očitno napako pri presoji. Trdi, da čeprav dokazno breme nosi Komisija, je koristno na kratko analizirati javna naročila, ki so predmet obravnavane zadeve, z vidika meril, ki jih je določilo Sodišče, da se dokaže, da ni izpolnjen nobeden od pogojev, ki omogoča ugotovitev, da gre za eno samo gradnjo. Ugotoviti je treba, da Kraljevina Španija s to tožbo izpodbija opredelitev pogojev za uporabo členov 14(10), prvi pododstavek, in 14(13) Direktive 93/38, ki jo je podala Komisija, in njihovo uporabo za zadevna javna naročila v izpodbijani odločbi. Zato bo treba preučiti, ali je Komisija v izpodbijani odločbi napačno ugotovila kršitev navedenih določb, kar mora Kraljevina Španija dokazati v postopku pred Splošnim sodiščem.
[…]
Prvi del tožbenega razloga: očitna napaka Komisije pri presoji v zvezi s pojmom gradnje
38 Po navedbah Kraljevine Španije je Komisija napačno ugotovila, da je občina Zaragoza s tem, da je razdelila zadevna javna naročila in da ni objavila obvestila v uradnem listu, kršila določbe Direktive 93/38. Kraljevina Španija meni, da so navedbe Komisije iz uvodnih izjav 8, drugi odstavek, 9, 23(b) in 24 neutemeljene.
39 Prvič, Kraljevina Španija trdi, da je za presojo tega, ali projekt lahko zajema več različnih gradenj, treba ob upoštevanju besedila določb Direktive 93/38 in sodne prakse Sodišča opraviti analizo treh vidikov: tehnično-gospodarskega, zemljepisnega in časovnega.
40 Drugič, Kraljevina Španija zatrjuje napačno uporabo teh meril v obravnavani zadevi. Komisija naj ne bi opravila nobene objektivne analize gradenj iz teh treh vidikov, vendar se zdi, da je za ugotovitev kršitev, ki naj bi jih storili španski organi, uporabila dokaj nenavadna merila, kot so zmožnosti morebitnih ponudnikov ali koristi, ki bi jih ti imeli zaradi izvedbe nekaterih ali vseh javnih naročil naenkrat (uvodna izjava 9 izpodbijane odločbe). Poleg tega naj tehnično-gospodarska analiza ne bi bila opravljena tehnično natančno.
41 Komisija je v izpodbijani odločbi menila, da so španski organi s tem, da so razdelili, po eni strani, osem javnih naročil iz faze SPWS in, po drugi strani, štiri javna naročila iz faze FIMMA 97, kršili člen 14(13) Direktive 93/38 v povezavi s členom 14(1) in (10). Potem ko je v uvodni izjavi 23(b) izpostavila opredelitev pojma gradnje v smislu člena 14(10), prvi pododstavek, Direktive 93/38, je Komisija to opredelitev v uvodnih izjavah od 24 do 26 to opredelitev uporabila za sporna javna naročila.
[…]
Pojem gradnje v smislu člena 14(10), prvi pododstavek, Direktive 93/38 v izpodbijani odločbi
43 V skladu s členom 14(1)(c) Direktive 93/38 se navedena direktiva v zvezi z javnimi naročili gradenj uporablja za javna naročila, katerih vrednost je brez DDV ocenjena na 5 milijonov EUR ali več. V skladu s členom 14(13) Direktive 93/38 se „[n]aročniki […] tej direktivi ne smejo izogibati tako, da bi razdelili javna naročila na več manjših ali da bi uporabljali posebne metode izračunavanja vrednosti javnih naročil“.
44 Poleg tega je v skladu s členom 14(10) Direktive 93/38 „[p]odlaga za izračunavanje vrednosti javnih naročil gradenj za namene iz odstavka 1 […] skupna vrednost gradnje“, pri čemer je gradnja v prvem pododstavku te določbe opredeljena kot „rezultat dejavnosti na področju visokih in nizkih gradenj kot celote, z namenom, da same po sebi izpolnjujejo gospodarsko in tehnično funkcijo“.
45 Prvič, po zgledu Kraljevine Španije in Komisije je treba navesti, da je Sodišče razlagalo člen 14(10) in (13) Direktive 93/38 v sodbi z dne 5. oktobra 2000 v zadevi Komisija proti Franciji (C‑16/98, Recueil, str. I‑8315). V tej sodbi je Sodišče menilo, da člen 14(13) Direktive 93/38 „na konkreten način izraža obveznosti, ki za naročnike izhajajo iz člena 14(10), prvi pododstavek, Direktive [93/38], zato ga je pri ugotavljanju razdelitve gradnje treba upoštevati v povezavi s to določbo“ (točka 31). Poleg tega po mnenju Sodišča iz „opredelitve gradnje iz člena 14(10), prvi pododstavek, drugi stavek, Direktive [93/38] izhaja, da je obstoj katere koli gradnje treba oceniti glede na gospodarsko in tehnično funkcijo rezultata zadevne gradnje“ (točka 36).
46 Iz te sodbe je razvidno, da je Sodišče za ocenjevanje tega, ali so bile te gradnje medsebojno povezane tako, da bi jih bilo treba šteti za enotno gradnjo v smislu člena 14(10), prvi pododstavek, Direktive 93/38, uporabilo funkcionalni pristop (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 15. marca 2012 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C‑574/10, točka 37). Sodišče je uporabilo dve merili, in sicer merilo gospodarske funkcije in merilo tehnične funkcije rezultata gradnje.
47 Ugotoviti je treba, da je Komisija v izpodbijani odločbi v skladu z zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Franciji navedla, da je bilo treba uporabiti merili gospodarske funkcije in tehnične funkcije rezultata gradenj, da bi se opredelila gradnja v smislu člena 14(10), prvi pododstavek, Direktive 93/38 (uvodni izjavi 23 in 24). Po navedbi besedila te določbe v uvodni izjavi 23 je Komisija tako v uvodni izjavi 24 menila, da „so opisi gradenj, ki jih je bilo treba izvesti na omrežju kanalizacije in prečiščevanja odpadnih vod, podobni in da naj bi te gradnje izpolnjevale isto gospodarsko in tehnično funkcijo“, da „gre v obravnavani zadevi za niz posebnih vzdrževalnih, razširitvenih in rekonstrukcijskih gradenj na obstoječem omrežju kanalizacije in prečiščevanja odpadnih vod, s katerimi naj bi se ob dokončanju splošno izboljšalo omrežje za končne uporabnike“ in da „[r]azlika med vrstami gradenj [ni] tehnična ali gospodarska“.
48 Zato je treba poudariti, ne da bi se bilo treba izreči glede vprašanja, ki ga je postavila Komisija, namreč, ali sta merili gospodarske funkcije in tehnične funkcije rezultata gradnje za opredelitev gradnje v smislu člena 14(10), prvi pododstavek, Direktive 93/38 kumulativni, da Komisija v nasprotju s trditvami Kraljevine Španije v izpodbijani odločbi ni napačno ugotovila, da je treba za opredelitev gradnje v smislu člena 14(10), prvi pododstavek, Direktive 93/38 uporabiti merili gospodarske funkcije in tehnične funkcije rezultata gradnje.
49 Drugič, Kraljevina Španija trdi, da bi bilo treba pri analizi spornih javnih naročil upoštevati tudi zemljepisna in časovna merila.
50 V zvezi s tem je treba poudariti, da je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Franciji za opredelitev enotne gradnje uporabilo merili tehnične funkcije in gospodarske funkcije rezultata gradnje (točke od 49 do 56). V točki 65 je nato natančneje navedlo, da je „bilo vsak primer izvedbe javnega naročila treba oceniti v njegovem kontekstu in glede na njegove posebnosti“. Sodišče je dodalo, da so v okoliščinah, na podlagi katerih je bila izdana ta sodba, „[obstajali] pomembni elementi, kot so sočasnost začetkov postopkov javnih naročil, podobnost obvestil o javnih naročilih, enotnost zemljepisnega okvira, v katerem so bili začeti postopki javnih naročil, in usklajenost, ki jo je zagotavljal organ, ki je na ravni okrožja združeval medobčinske zveze za elektrifikacijo, ki so se zavzemale za združitev navedenih javnih naročil na tej ravni“.
51 Tako je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Franciji upoštevalo zemljepisni element pri preverjanju enotnosti tehnične funkcije in gospodarske funkcije gradenj, opravljenih na raznih lokalnih omrežjih, tako omrežjih za distribucijo električne energije (točki 64 in 65) kot omrežjih javne razsvetljave (točki 69 in 70), na širšem zemljepisnem območju in pri preverjanju tega, ali bi se lahko zato ta lokalna omrežja združila v enotno omrežje, ki temelji na možnosti medsebojnega povezovanja teh lokalnih omrežij.
52 V zvezi s časovnim vidikom je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Franciji omenilo „sočasnost začetkov postopkov javnih naročil“ (točka 65).
53 Upoštevati je treba, da zemljepisni in časovni vidik nista merili za opredelitev gradnje v smislu člena 14(10), prvi pododstavek, Direktive 93/38, ampak elementa, potrebna za potrditev obstoja take gradnje, saj le gradnje, ki se izvajajo v določenem zemljepisnem in časovnem okviru, lahko štejejo za enotno gradnjo.
54 Poudariti je treba, da se je Komisija v izpodbijani odločbi sklicevala na zemljepisni element (uvodni izjavi 24 in 26 izpodbijane odločbe) in na časovni element zaradi združevanja javnih naročil v zvezi s projekti iz iste faze, bodisi SPWS bodisi FIMMA 97. Zato Komisija ni ravnala napačno, ko je pri analizi spornih javnih naročil uporabila zemljepisne in časovne elemente, ne da bi jih štela za funkcionalna merila za opredelitev zadevnih gradenj.
55 Tretjič, Kraljevina Španija trdi, da se zdi, da je Komisija za ugotovitev kršitev, ki naj bi jih storili španski organi, uporabila nekoliko posebna merila, kot so zmožnosti morebitnih ponudnikov ali koristi, ki bi jih ti imeli zaradi izvedbe nekaterih ali vseh javnih naročil naenkrat (uvodna izjava 9 izpodbijane odločbe).
56 Komisija je v izpodbijani odločbi v delu, ki se nanaša na začetno oceno (uvodna izjava 9), res navedla nekatere elemente v zvezi z morebitnimi ponudniki.
57 Glede tega je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Franciji menilo, da opredelitev gradnje iz člena 14(10), prvi pododstavek, Direktive 93/38 obstoja gradnje ne pogojuje z elementi, kot sta število naročnikov ali možnost, da celotno gradnjo izvede eno samo podjetje (točka 43). Poudarilo je, da tudi če obstoj enega samega naročnika in možnosti, da celotno gradnjo, ki je bila predvidena z zadevnimi javnimi naročili, lahko izvede eno samo podjetje s sedežem v Uniji, lahko glede na okoliščine pomeni znak, ki potrjuje obstoj gradnje v smislu direktive, pa, nasprotno, ta obstoj glede tega ni odločilno merilo. Sodišče je dodalo, da „obstoj več naročnikov in dejstvo, da celotne gradnje ne more izvesti eno samo podjetje, [nista] vpliva[la] na obstoj kakršne koli gradnje, če je taka ugotovitev izhajala iz uporabe funkcionalnih meril iz člena 14(10), prvi pododstavek, drugi stavek, Direktive“ (točka 42).
58 Tako je iz zgoraj navedene sodbe Komisija proti Franciji razvidno, da je mogoča uporaba nekaterih elementov, zlasti v zvezi z morebitnimi ponudniki, vendar ti elementi ne morejo biti odločilni niti ne morejo vplivati na ugotovitev obstoja gradnje, ki temelji na povezavi meril tehnične funkcije in gospodarske funkcije rezultata gradnje.
59 Zato je treba preučiti uporabo teh meril za zadevna javna naročila v izpodbijani odločbi in presoditi, ali ju je Komisija pravilno štela za izpolnjeni pri ugotovitvi obstoja dveh gradenj. Potem bo treba preučiti, na kateri podlagi so bili upoštevani drugi elementi.
Uporaba pojma gradnje v smislu člena 14(10), prvi pododstavek, Direktive 93/38 za sporna javna naročila v izpodbijani odločbi
60 Kraljevina Španija se sklicuje na neobstoj objektivne analize gradenj s tehnično-gospodarskega, zemljepisnega in časovnega vidika, napačno uporabo meril v obravnavani zadevi in uporabo posameznih meril.
61 Komisija je v izpodbijani odločbi menila, da sta obstajali dve skupini gradenj, prva, sestavljena iz osmih projektov iz faze SPWS (uvodna izjava 24(a)), in druga, sestavljena iz štirih projektov iz faze FIMMA 97 (uvodna izjava 24(b)). Zato je treba ti skupini preučiti ločeno.
– Osem spornih javnih naročil iz faze SPWS
62 Kraljevina Španija se sklicuje na to, da Komisija pri tehnično-gospodarskem preverjanju ni bila dosledna, in sama s tehničnega in gospodarskega vidika analizira osem v točki 14 zgoraj navedenih spornih javnih naročil iz faze SPWS, ki se nanašajo na šest odsekov kanalizacije odpadnih vod, odtok za deževnico in sekundarno omrežje kanalizacije, ki so sestavljali posamezne projekte.
63 Prvič, Kraljevina Španija v zvezi s tehnično funkcijo gradenj trdi, da se razlikuje za vse posamezne zadevne projekte.
64 Vendar Komisija z analizo, ki jo je opravila, ni neodvisno pregledovala in ocenjevala tehničnih funkcij posameznih gradenj, zajetih s spornimi javnimi naročili, kot to trdi Kraljevina Španija, temveč je v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 45, preučila, ali ima rezultat gradnje isto tehnično funkcijo.
65 Komisija je tako ugotovila, da je šlo za gradnje, katerih rezultat je bil splošno izboljšanje asanacijskega omrežja, in da so bile te gradnje namenjene opravljanju iste tehnične funkcije (uvodna izjava 24 izpodbijane odločbe).
66 Po eni strani je v zvezi s šestimi odseki kanalizacije in sekundarnim kanalizacijskim omrežjem treba poudariti, da vsi ti zbirajo odpadne vode, da bi se z njimi upravljalo v okviru asanacijskega omrežja.
67 Po drugi strani glede odtoka za deževnico Kraljevina Španija trdi, da ima ta drugačno tehnično funkcijo, ki ne zajema usmerjanja in obdelave odpadnih vod, temveč je namenjen preprečevanju nastanka poplav ob obilnem deževju. Vendar Kraljevina Španija ne trdi, da navedeni odtok v obravnavani zadevi ne sodeluje s kanalizacijo in sekundarnim kanalizacijskim omrežjem pri tehnični funkciji asanacijskega omrežja. Kot pravilno trdi Komisija, je ta odtok namenjen preprečevanju nepotrebnega povečanja količine vode za obdelavo v čistilni napravi in omejevanju onesnaženja sprejemnih vod s presežnimi količinami deževnice, s čimer prispeva k boljšemu upravljanju z odpadnimi vodami. Poleg tega Kraljevina Španija trdi, da zadevni odtok ne obdeluje odpadnih vod, ne trdi pa, da odpadnih vod tudi ne odvaja. Navaja, da ni mogoče strogo ločiti deževnice, ki se odvaja skozi zadevni odtok, in odpadnih vod, ki jih odvaja kanalizacija. Ugotoviti je treba, da zadevni odtok odvaja deževnico in odpadne vode, da bi se razbremenila kanalizacija odpadnih vod in omogočilo boljše delovanje asanacijskega omrežja.
68 Glede tega je treba poudariti, da so španski organi v odgovoru na vprašalnik v zvezi z zahtevo za finančno pomoč, predloženo leta 1996, navedli, da cilj projekta asanacije zajema izgradnjo niza kanalizacijskih odsekov, da bi se zajelo celotno območje, ki odpadne vode usmerja v čistilno napravo Almozara. Navedeno je tudi, da je bila predvidena izgradnja odtoka za odvečno vodo, ki naj bi v reko Èbre odvajal deževnico, ki je ne bi mogla sprejeti kanalizacija, zgolj v primeru obilnega dežja ob ustrezni stopnji razredčenja odpadnih vod. Nazadnje je navedeno, da je bil glavni cilj skupka projektov „sanacija zastarelih obstoječih zgradb in odprava pomanjkljivosti sistema, s čimer se občini zagotovi kanalizacijsko omrežje, ki lahko odpadne vode usmerja v glavne kanalizacijske zbiralnike in tako preprečuje poplave, pronicanje v podtalnico in nenadzorovano odtekanje odpadnih vod“. Isti opis tega glavnega cilja je podan tudi v odločbi iz leta 1996 v obrazcu povzetka v prilogi, ki povzema projekt. Iz tega je mogoče sklepati, kot to navaja tudi Kraljevina Španija, da v okviru asanacijskega omrežja obstaja povezava med prenosom odpadnih vod in preprečevanjem poplav s pomočjo odtokov.
69 Ugotoviti je treba, da teh osem projektov ni samostojnih, kot to trdi Kraljevina Španija, temveč da vsi pripadajo istemu projektu v zvezi z asanacijskim omrežjem, ki v skladu z vprašalnikom v zvezi z zahtevo za finančno pomoč, predloženo leta 1996, in obrazcem povzetka iz priloge k odločbi iz leta 1996 zajema izgradnjo kanalizacijskega omrežja, ki lahko odpadne vode usmerja v glavne kanalizacijske zbiralnike in tako preprečuje poplave, pronicanje v podtalnico in nenadzorovano odtekanje odpadnih vod. Kot je Komisija pravilno menila, so imele zadevne gradnje iz faze SPWS podoben cilj, in sicer vzpostaviti ali prenoviti kanalizacijski sistem v različnih predelih, vključno z izgradnjo kanalizacije odpadnih vod in odtokov (uvodna izjava 24(a) izpodbijane odločbe). Tako so dejansko sestavljale niz gradenj, katerega rezultat je splošno izboljšanje omrežja za končne uporabnike (uvodna izjava 24 izpodbijane odločbe). V skladu s členom 14(10), prvi pododstavek, Direktive 93/38 in zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Franciji je rezultat tega niza gradenj sam po sebi namenjen izpolnjevanju tehnične funkcije asanacije odpadnih vod.
70 Navedbe Kraljevine Španije, da se Direktiva 93/38 ne uporablja za odtoke, ker ti niso namenjeni odvajanju odpadnih vod, ne vplivajo na to ugotovitev. Po eni strani, kot je bilo že poudarjeno (glej točko 67 zgoraj), je trditev, da zadevni odtok odvaja zgolj deževnico, napačna. Po drugi strani je treba upoštevati, kot to pravilno trdi Komisija, da področje uporabe člena 6(2)(b) Direktive 93/38 ni omejeno na naprave, ki neposredno odvajajo ali obdelujejo odpadne vode, temveč da se ta določba uporablja za javna naročila, „povezan[a] za odstranjevanje ali čiščenje odplak“, kar zajema tudi odtoke.
71 Poleg tega je treba zavrniti trditve Kraljevine Španije, s katerimi se izpodbijajo navedbe Komisije, da povezovanje niza dejavnosti v zvezi z različnimi vrstami kanalizacije komunalnih odpadnih vod v enotno gradnjo potrjuje Direktiva Sveta 91/271/EGS z dne 21. maja 1991 o čiščenju komunalne odpadne vode (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 26). Ta direktiva se namreč nanaša zlasti na zbiranje, čiščenje in odvajanje komunalnih odpadnih vod, ki jih v členu 2(1) opredeljuje tako, da vključujejo padavinsko vodo. Poleg tega tudi ob predpostavki, da ta direktiva individualizira ureditev, ki se uporablja za čistilne naprave za vodo, Kraljevina Španija ne obrazloži, kaj naj bi iz tega izhajalo v zvezi z zadevnimi projekti, med katerimi se noben ne nanaša na čistilne naprave za vodo.
72 Drugič, Kraljevina Španija izpodbija trditev, da imajo zadevni projekti isto gospodarsko funkcijo. Za deževnico naj se ne bi uporabljala posebna dajatev na storitve asanacije odpadnih vod, ki jo zaračunava občina Zaragoza. Zato naj se za odtok za deževnico ne bi mogla obračunavati individualizirana dajatev ali pristojbina. Poleg tega Kraljevina Španija v odgovor Komisiji trdi, da tudi če je taka posebna dajatev namenjena financiranju stroškov uporabe omrežja, ta ni zadostna, zato je potreben prispevek iz proračuna občine. To naj bi izkazovalo, da bi morala biti, čeprav je upravljanje z odpadnimi vodami delno financirano s prihodki iz dajatev, infrastruktura omrežja, namenjenega zbiranju in obdelavi deževnice, financirana iz javnih sredstev. Dajatev za obdelavo odpadnih vod in plačilo javne službe, ki se izvaja z odtoki za deževnico, naj bi se bistveno razlikovala, kar naj bi dokazovalo, da z gospodarskega vidika ne gre za isti namen. Dajatev za obdelavo odpadnih vod naj bi bila namreč določena na podlagi dejanskih izpustov odplak posameznih gospodinjstev, torej naj bi šlo za individualizirano dajatev, določeno na podlagi porabe posameznega zavezanca, plačilo javne službe, ki se izvaja z odtoki za deževnico, pa bi lahko sicer bilo določeno kot obveznost prebivalcev, vendar brez prilagoditev zahtevanih zneskov glede na koristi, ki nastanejo zadevnim osebam.
73 Komisija je v izpodbijani odločbi menila, da so z gospodarskega vidika „končni uporabniki [morali] plačati ponudniku storitev za to, kar uporabljajo“ (uvodna izjava 24).
[…]
75 Prvič, Kraljevina Španija je na obravnavi v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča potrdila, da je bila posebna asanacijska dajatev na storitve asanacije odpadnih vod, ki jo pobira občina Zaragoza in na katero se sklicuje v svoji tožbi, predvidena s členom 2 poglavja 2 z naslovom „Storitve asanacije odpadnih vod“ davčnega odloka št. 24.25 občine Zaragoza o dajatvah na storitve oskrbe s pitno vodo in asanacije odpadnih vod, ki ga je v svojih pisanjih navajala Komisija. V skladu s to določbo „[o]bdavčljivi dogodek za to dajatev ustreza ponujanju storitev asanacije odpadnih vod, kadar gre za deževnico in/ali odpadne vode, ki se zbirajo v kanalizaciji, ki je v občinski lasti ali jo občina vzdržuje, ker občina Zaragoza prevzema upravljanje s temi vodami, vključno s stroški njihovega odvajanja, obdelave in izpusta v naravne vodotoke pod pogoji iz soglasij za izpuste, ki jih je izdala Hidrografska zveza za reko Èbre“. Iz te določbe je razvidno, da ne razlikuje med odpadnimi vodami in deževnico.
76 Drugič, ugotoviti je treba, da navedbe Kraljevine Španije o financiranju infrastrukture omrežja za zbiranje in obdelavo deževnice niso utemeljene, saj se je Kraljevina Španija omejila na trditev, da mora biti navedena infrastruktura financirana iz javnih sredstev. Poleg tega Kraljevina Španija ni predložila elementov, ki bi dokazali, da se ta infrastruktura niti delno ne financira s posebno dajatvijo na asanacijo.
77 Zato je treba ugotoviti, da so zadevne gradnje iz faze SPWS sestavni deli celote, katere rezultat je sam po sebi namenjen izpolnjevanju ene gospodarske funkcije.
78 Glede na zgoraj navedeno je treba šteti, da Kraljevina Španija ni dokazala, da je Komisija v uvodni izjavi 26 izpodbijane odločbe napačno ugotovila, da so zadevne gradnje iz faze SPWS namenjene izpolnjevanju iste tehnične in gospodarske funkcije v smislu člena 14(10), prvi pododstavek, Direktive 93/38.
– Štiri sporna javna naročila iz faze FIMMA 97
79 Kraljevina Španija se sklicuje na to, da Komisija pri tehnično-gospodarskem preverjanju ni bila dosledna, in sama s tehničnega in gospodarskega vidika analizira štiri v točki 15 zgoraj navedena sporna javna naročila iz faze FIMMA 97, ki se nanašajo na napravo za obdelavo blata, povezovalno kanalizacijo in odseke kanalizacije, med katerimi je tudi kanalizacija reke Gállego. Kraljevina Španija nato analizira javna naročila iz te faze in ugotavlja, da je treba posamezne projekte šteti za neodvisne od drugih in da objava javnih naročil v uradnem listu ni bila potrebna.
80 Prvič, Komisija je v izpodbijani odločbi glede tehnične funkcije projektov iz faze FIMMA 97 štela, da ti štirje projekti sestavljajo eno samo gradnjo, kar Kraljevina Španija prereka.
81 V skladu z vprašalnikom v zvezi z zahtevo za finančno pomoč, predloženo leta 1997, so imeli projekti iz faze FIMMA 97 tri različne cilje. Torej je treba po zgledu Komisije poudariti, da so štiri sporna javna naročila iz navedene faze pripadala isti skupini z istim ciljem „preprečevanje izpustov neprečiščenih odpadnih vod“.
82 V zvezi s povezovalno kanalizacijo Kraljevina Španija trdi, da „njen namen ni, kot je to pri drugi kanalizaciji, zbiranje in odvajanje odpadnih vod v čistilne naprave in deževnice v odtoke“, ter navaja, da se s povezovalno kanalizacijo „skušajo ublažiti neravnovesja v asanacijskih gradnjah, ki so nastala zaradi asimetrične rasti mesta Zaragoza“. V nasprotju z navedbami Kraljevine Španije je napačno trditi, da je povezovalna kanalizacija med dvema čistilnima napravama „od druge kanalizacije povsem neodvisna infrastruktura“ v delu, v katerem je navedena kanalizacija vključena v asanacijsko omrežje mesta Zaragoza. Kraljevina Španija torej loči tehnično funkcijo posameznih projektov, ne da bi upoštevala, da gre za niz gradenj, katerega rezultat je splošno izboljšanje omrežja za končne uporabnike (uvodna izjava 24 izpodbijane odločbe) in ki je sam po sebi namenjen izpolnjevanju tehnične funkcije asanacije odpadnih vod.
83 Glede naprave za obdelavo blata Kraljevina Španija namreč trdi, da ta za razliko od kanalizacije ni namenjena odvajanju deževnice ali odpadnih vod, temveč preprečevanju izlivanja blata, ki nastaja pri procesiranju pitne vode za osebno, trgovinsko ali industrijsko rabo celega mesta, v reko Huerva. Vendar ne gre za to, da se ugotovi, ali ima naprava za obdelavo blata sama po sebi drugačno funkcijo kot kanalizacija, ampak za to, da se presodi, ali v skladu s členom 14(10), prvi pododstavek, Direktive 93/38 kanalizacija in naprava za obdelavo blata pripadata nizu gradenj, katerega rezultat ima skupno tehnično funkcijo asanacije odpadnih vod. Kraljevina Španija pa ne zanika, da naprava za obdelavo blata prispeva k asanaciji odpadnih vod mesta Zaragoza.
84 Poleg tega navedba Kraljevine Španije, da se profil ponudnikov pri javnem naročilu kanalizacije povsem razlikuje od profila ponudnikov pri javnem naročilu naprave za obdelavo blata, ni utemeljena, ker ne gre za eno od meril, ki omogočajo opredelitev gradnje v smislu člena 14(10), prvi pododstavek, Direktive 93/38.
85 Nazadnje, Kraljevina Španija izpodbija navedbo Komisije o tehnični enakovrednosti kanalizacije in naprav za obdelavo blata, ki so v razmerju do obdelave odpadnih vod dopolnilnega značaja. S tem v zvezi trdi, da gre v obravnavani zadevi za napravo za obdelavo blata, ki je del enote za procesiranje pitne vode, in ne del čistilne naprave. Vendar je treba ugotoviti, da Kraljevina Španija ni obrazložila, zakaj naj bi dejstvo, da gre za tako napravo za obdelavo blata, izkazovalo, da ta naprava dopolnilno ne sodeluje pri obdelavi odpadnih vod, če izpolnjuje cilj preprečevanja izpustov neprečiščenih odpadnih vod, kot je navedeno v vprašalniku v zvezi z zahtevo za finančno pomoč, predloženo leta 1997.
[…]
87 Ugotoviti je treba, da ti štirje projekti niso neodvisni, kot to trdi Kraljevina Španija, temveč da pripadajo istemu projektu, ki se nanaša na asanacijsko omrežje. Kot je Komisija pravilno ugotovila, imajo zadevne gradnje iz faze FIMMA 97 podoben cilj izgradnje kanalizacije ob bregovih rek Huerva in Gállego, da se uredijo območja, v katerih se odplake še vedno odvajajo neposredno v reko, ter obnove dveh čistilnih naprav za odpadne vode, v katere so te usmerjene (uvodna izjava 24(b) izpodbijane odločbe). Tako dejansko sestavljajo niz gradenj, katerega rezultat je splošno izboljšanje asanacijskega omrežja za končne uporabnike (uvodna izjava 24 izpodbijane odločbe). V skladu s členom 14(10), prvi pododstavek, Direktive 93/38 in zgoraj navedeno sodbo Komisija proti Franciji je rezultat tega niza gradenj sam po sebi namenjen izpolnjevanju tehnične funkcije asanacije odpadnih vod.
[…]
89 Glede na zgoraj navedeno je treba šteti, da Kraljevina Španija ni dokazala, da je Komisija v uvodni izjavi 26 izpodbijane odločbe napačno ugotovila, da so zadevne gradnje iz faze FIMMA 97 namenjene izpolnjevanju iste tehnične in gospodarske funkcije v smislu člena 14(10), prvi pododstavek, Direktive 93/38.
– Presoja
90 Kraljevina Španija torej v zvezi z zadevnimi projekti iz faz SPWS in FIMMA 97 ni dokazala, da je Komisija v uvodni izjavi 26 izpodbijane odločbe napačno ugotovila, da so navedeni projekti za posamezni fazi sestavljali umetno razdeljeno gradnjo v smislu člena 14(10), prvi pododstavek, in člena 13 Direktive 93/38. Po analogiji z okoliščinami iz zgoraj navedene sodbe Komisija proti Franciji so zadevni projekti dejansko sestavljali dva posamična niza, ki se nanašata na obstoječe asanacijsko omrežje in katerih rezultat ob dokončanju gradnje je sestavni del funkcije, ki jo opravlja navedeno omrežje.
91 Navedbe Kraljevine Španije v zvezi z drugimi merili, na katera se sklicuje, to sta zemljepisni in časovni element, ali tistimi merili, ki naj bi jih Komisija v izpodbijani odločbi napačno uporabila, ne vplivajo na to ugotovitev.
92 Prvič, glede zemljepisnega in časovnega vidika je treba spomniti, da v skladu s členom 14(10), prvi pododstavek, Direktive 93/38 in njegovo razlago, ki jo je podalo Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Franciji, ne gre samo po sebi za merili, ki izhajata iz besedila niti iz sodne prakse (glej točko 53 zgoraj).
93 Prvič, v zvezi z zemljepisnim vidikom je Komisija v uvodni izjavi 24 izpodbijane odločbe navedla, da je „v zvezi z osmimi projekti [iz faze] SPWS […] [bila] edina razlika dejstvo, da [so bile gradnje] izvedene v različnih zemljepisnih območjih“ in da je „v zvezi z osmimi projekti [iz faze FIMMA 97] [bila] edina razlika dejstvo, da [so bile gradnje] izvedene v različnih geografskih območjih“. Komisija je v uvodni izjavi 26 dodala, da so „[bile] gradnje izvedene v enem samem zemljepisnem predelu“.
94 S tem v zvezi se Kraljevina Španija sklicuje na protislovje v izpodbijani odločbi in trdi, da Komisija nesmiselno naenkrat zatrjuje zemljepisno razpršenost in en sam zemljepisni predel. Vendar je treba ugotoviti, da Kraljevina Španija z navedbo, da so „kljub dejstvu, [da se zadevne gradnje] nanašajo na eno samo enotno zemljepisno območje, bile [te] medsebojno znatno oddaljene in z zemljepisnega vidika nepovezane“, trdi enako.
95 Kraljevina Španija se torej sklicuje na fizično nepovezanost gradenj, predvidenih z zadevnimi projekti, kar naj bi Komisiji onemogočilo ugotovitev obstoja dveh gradenj. Vendar so tudi ob predpostavki fizične nepovezanosti različne gradnje še vedno sestavni deli funkcije, ki jo opravlja asanacijsko omrežje mesta Zaragoza, zato se lahko šteje, da so del iste gradnje. Zato, če so – kar zatrjuje Komisija in čemur Kraljevina Španija ne nasprotuje – navedene gradnje znotraj območja, ki ga pokriva omrežje odtokov in kanalizacije, s katerim upravlja občina Zaragoza, ni pomembno, da so te gradnje razpršene po omrežju in da niso fizično povezane. Zato so te gradnje, kot je Komisija navedla v izpodbijani odločbi, čeprav so bile „izvedene v različnih geografskih območjih“, „v enem samem zemljepisnem predelu“. Zato Kraljevina Španija s trditvijo o domnevni protislovnosti v izpodbijani odločbi v zvezi z navedenim ne more uspeti.
96 Trditev Kraljevine Španije, s katero naj bi se ugotovila primerljivost z okoliščinami iz zgoraj navedene sodbe Komisija proti Franciji, je torej treba zavrniti. Kraljevina Španija ni predložila nobenega dokaza, na podlagi katerega bi se lahko ugotovilo, da so se sporna javna naročila nanašala na različna asanacijska omrežja in da bi bilo treba preučiti, ali jih je mogoče združiti.
97 Nazadnje, Kraljevina Španija v odgovor na trditev Komisije, da je v Direktivi 91/271 za upoštevni zemljepisni okvir določena aglomeracija, trdi, da tako sklicevanje nikakor ni upoštevno za opredelitev gradnje v smislu predpisov, ki urejajo javno naročanje. To, da ta direktiva za upoštevni zemljepisni okvir uporablja aglomeracijo, naj bi bilo smiselno v okviru obdelave odpadnih vod in varovanja javnega zdravja. Glede tega je treba ugotoviti, da ker je rezultat različnih gradenj sestavni del funkcije, ki jo opravlja asanacijsko omrežje mesta Zaragoza, je upoštevno zemljepisno območje določeno s pokritostjo s tem omrežjem, ne glede na to, ali gre za mestno aglomeracijo ali za ozemlje občine.
98 Zato je treba ugotoviti, da Kraljevina Španija s trditvijo o uporabi domnevnega zemljepisnega merila, ki naj bi Komisijo morala privesti do tega, da bi v izpodbijani odločbi ugotovila, da zadevni projekti ne sestavljajo dveh gradenj v smislu člena 14(10), prvi pododstavek, Direktive 93/38, ne more uspeti.
99 Drugič, Komisija je v izpodbijani odločbi v zvezi s časovnim vidikom obdržala dve skupini projektov, eno za fazo SPWS in eno za fazo FIMMA 97.
100 V zvezi s tem, pod predpostavko, da ima Kraljevina Španija interes izpodbijati to delitev na dve odločbi, je treba zavrniti trditev Kraljevine Španije, da ni bilo mogoče določiti dveh skupin zgolj glede na to, da so bili projekti odobreni z dvema različnima odločbama. Kot trdi Komisija, namreč to, da je obdržala dve skupini projektov, izhaja iz uporabe časovnega elementa, saj je bilo združevanje gradenj povezano z njihovo pripadnostjo dvema časovno ločenima fazama načrta asanacije Zaragoze.
101 Poleg tega Kraljevina Španija prereka dejstvo, da bi se lahko sporni projekti šteli za sočasne v okviru obeh posameznih faz. Izpodbija naknadno analizo Komisije, ki naj v upravnem postopku ne bi ovrgla trditve Kraljevine Španije, da so bile za fazo SPWS pogodbe sklenjene v obdobju 14 mesecev, za fazo FIMMA 97 pa v obdobju 20 mesecev.
102 Kot je bilo že navedeno (glej točke 50, 52 in 53 zgoraj), Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Franciji ni opredelilo časovnega merila, temveč je upoštevalo časovni vidik pri presoji. Poudariti je treba, da Sodišče ne navaja časovne enote, ampak „sočasnost začetka postopka spornih javnih naročil“, medtem ko se, kot trdi Komisija, generalni pravobranilec F. G. Jacobs v sklepnih predlogih k zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Franciji (Recueil, str. I‑8341, I‑8318) sklicuje na „določeno obdobje“ (točka 72).
103 Kot pravilno trdi Komisija, so bili v obravnavani zadevi pozivi za zbiranje ponudb objavljeni v istem obdobju za vsako izmed skupin zadevnih projektov. Tako je bilo izmed osmih javnih naročil iz faze SPWS sedem objavljenih v manj kot petih mesecih, med 29. julijem 1997 in 17. decembrom 1997, med njimi jih je bilo pet objavljenih na dva datuma, eno je bilo objavljeno 24. julija 1998, vendar s štirimesečnim rokom za izvedbo. V zvezi s štirimi javnimi naročili iz faze FIMMA 97 so bili pozivi za zbiranje ponudb objavljeni v obdobju manj kot sedem mesecev, med 13. novembrom 1998 in 9. junijem 1999.
[…]
107 Zato Kraljevina Španija ne more uspeti s trditvijo o domnevnem časovnem merilu, katerega uporaba v obravnavani zadevi bi lahko omogočila ugotovitev, da je Komisija v izpodbijani odločbi napačno ugotovila obstoj dveh gradenj.
108 Drugič, Kraljevina Španija trdi, da se je Komisija v izpodbijani odločbi za ugotovitev kršitev, ki naj bi jih storili španski organi, sklicevala na dokaj nenavadna merila, kot so zmožnosti morebitnih ponudnikov ali koristi, ki bi jih ti imeli zaradi izvedbe nekaterih ali vseh javnih naročil naenkrat (uvodna izjava 9 izpodbijane odločbe).
109 Komisija je v izpodbijani odločbi v delu, ki se nanaša na začetno presojo (uvodna izjava 9), res navedla nekatere elemente v zvezi z morebitnimi ponudniki. Prav tako jih je navedla v končni presoji (uvodna izjava 25), pri čemer se je tam izrazila drugače.
110 Vendar je iz uvodnih izjav 24 in 26 izpodbijane odločbe razvidno, da je Komisija obstoj dveh gradenj v smislu člena 14(10), prvi pododstavek, Direktive 93/38 ugotovila na podlagi združitve funkcionalnih tehničnih in gospodarskih meril. Zato je namen elementov iz uvodne izjave 25 izpodbijane odločbe le potrditi ugotovitev na podlagi funkcionalnih meril. Tako navedba takih elementov ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe.
111 V zvezi z navedbami glede morebitnih ponudnikov v uvodni izjavi 25 izpodbijane odločbe je treba podredno poudariti, da je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Franciji, točka 42, navedlo, da „možnost, da bi celotno gradnjo, predvideno z zadevnimi javnimi naročili, lahko izvedlo eno samo podjetje s sedežem v Skupnosti“ lahko pomeni znak, ki potrjuje obstoj gradnje v smislu Direktive 93/38.
112 Poleg tega je Komisija v uvodni izjavi 25 izpodbijane odločbe navedla člen 4(2) Direktive 93/38. Ta določba prepoveduje kakršno koli diskriminacijo med ponudniki, pri čemer varuje tudi tiste ponudnike, ki so bili odvrnjeni od ponudbe, ker so bili zaradi postopka, ki ga je vodil naročnik, v slabšem položaju (zgoraj navedena sodba Komisija proti Franciji, točka 109). Elementi iz uvodne izjave 25 izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na morebitne ponudnike, so tako navedeni tudi ob upoštevanju člena 4(2) Direktive 93/38.
113 Glede na navedeno je treba ugotoviti, da Kraljevina Španija ni dokazala, da je Komisija v izpodbijani odločbi napačno opredelila merila, ki omogočajo opredelitev gradnje v smislu člena 14(10), prvi pododstavek, Direktive 93/38, niti da jih je v obravnavani zadevi napačno uporabila. Zadevni projekti torej sestavljajo dva posamična niza, ki se nanašata na obstoječe asanacijsko omrežje Zaragoze in katerih rezultat ob dokončanju gradnje je sestavni del funkcije, ki jo opravlja navedeno omrežje. Zato Kraljevina Španija ni dokazala, da je Komisija napačno ugotovila obstoj dveh gradenj, ene za fazo SPWS in druge za fazo FIMMA 97.
114 Zato je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti.
Drugi del tožbenega razloga: očitna napaka Komisije pri presoji v zvezi z obstojem namernosti
115 Kraljevina Španija v bistvu trdi, da je za kršitev člena 14(13) Direktive 93/38 potrebna namernost, ki jo mora dokazati Komisija. V zvezi s tem naj bi bilo treba upoštevati samo predpise o javnem naročanju, ne pa tudi Uredbe (ES) št. 1164/94. Komisija pa naj ne bi predložila dokaza take namernosti. Kraljevina Španija vsekakor trdi, da je med celotnim postopkom ravnala pregledno ter v dobri veri in polnem sodelovanju s Komisijo.
116 Komisija je v obravnavani zadevi z izpodbijano odločbo presodila, da so španski organi kršili člen 14(13) Direktive 93/38, in Kraljevini Španiji naložila finančni popravek v skladu s členom H Priloge II k Uredbi (ES) št. 1164/94.
117 Kot pravilno navaja Kraljevina Španija, je generalni pravobranilec F. G. Jacobs v zgoraj navedenih sklepnih predlogih k sodbi Komisija proti Franciji trdil, da besedilo člena 14(13) Direktive 93/38 zajema določeno stopnjo namernosti ravnanja (točke od 37 do 39).
118 Vendar je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Franciji (točka 31) menilo, da je člen 14(13) Direktive 93/38 na konkreten način izražal obveznosti, ki so za naročnike izhajale iz člena 14(10), prvi pododstavek, Direktive 93/38, in da ga je bilo zato pri ugotavljanju razdelitve gradnje treba upoštevati v povezavi s tem členom. Sodišče ni ugotavljalo, ali so naročniki namenoma razdelili enotno gradnjo v smislu člena 14(10), prvi pododstavek, Direktive 93/38.
119 Zato je treba ugotoviti, da Komisiji v obravnavani zadevi v skladu s členom 14(13) Direktive 93/38 ni bilo treba dokazati, da so španski organi pri razdelitvi enotne gradnje v smislu člena 14(10), prvi pododstavek, Direktive 93/38 na več javnih naročil ravnali namerno. Komisija torej v zvezi s tem ni nosila nobenega dokaznega bremena, zato ji v obravnavani zadevi ni mogoče očitati, da ni dokazala take namernosti.
120 Trditve Kraljevine Španije, da so španski organi lojalno sodelovali s Komisijo in da so ravnali pregledno in v dobri veri, ne vplivajo na to ugotovitev. Ker za ugotovitev kršitve člena 14(13) Direktive 93/38 torej ni potreben noben element namernosti ravnanja zadevnih organov, presojanje o ravnanju španskih organov v obravnavani zadevi ni upoštevno za dokazovanje, da je Komisija napačno ugotovila kršitev te določbe.
[…]
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Kraljevini Španiji se naloži plačilo stroškov.
Truchot | Martins Ribeiro | Popescu |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 11. julija 2013.
Podpisi