SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 19. septembra 2012(*)
„Arbitražna klavzula – Pogodba o subvenciji za lokalni razvojni projekt za izvršitev pripravljalnih del in vzpostavitev evropskega centra za lokalna podjetja v Commune de Millau (Francija) – Povračilo dela vnaprej izplačanih stroškov – Dopustnost tožbe proti družbi francoskega prava, ki je bila izbrisana iz registra gospodarskih družb – Uporaba francoskega prava – Upravna pogodba – Povračilo neupravičeno plačanih zneskov – Zastaranje – Učinek arbitražne klavzule – Prevzem dolga – Teorija akcesornosti – Pogodba v korist tretjega“
V združenih zadevah T‑168/10 in T‑572/10,
Evropska komisija, ki jo zastopa S. Petrova, zastopnica, skupaj z E. Bouttierjem, odvetnikom,
tožeča stranka,
proti
Société d’économie mixte d’équipement de l’Aveyron (SEMEA) s sedežem v Millau (Francija), ki jo zastopata L. Hincker in F. Bleykasten, odvetnika,
tožena stranka v zadevi T‑168/10,
in Commune de Millau (Francija), ki jo zastopata L. Hincker in F. Bleykasten, odvetnika,
tožena stranka v zadevi T‑572/10,
zaradi zahteve za povračilo glavnice v znesku 41.012 EUR, ki jo je Komisija plačala na podlagi poroštva v okviru odobrenih plačil družbi SEMEA, skupaj z zapadlimi in neplačanimi obrestmi, in zaradi povračila vseh drugih zneskov odškodnine za škodo, ki jo je utrpela,
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi O. Czúcz (poročevalec), predsednik, I. Labucka, sodnica, in D. Gratsias, sodnik,
sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 29. februarja 2012
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Evropska gospodarska skupnost, ki jo je zastopala Komisija evropskih skupnosti, je 6. julija 1990 z družbo Société d’économie mixte d’équipement de l’Aveyron (v nadaljevanju: družba SEMEA), v kateri je imela Commune de Millau (Francija) 50 % osnovnega kapitala, sklenila pogodbo o subvenciji.
2 Ta pogodba se je nanašala na lokalni razvojni projekt, pri katerem je šlo za izvršitev pripravljalnih del in vzpostavitev Centre européen d’entreprise locale à Millau (evropski center za lokalna podjetja) (v nadaljevanju: pogodba).
3 Člen 2 te pogodbe je določal:
„Dela morajo biti zaključena v 18 mesecih od datuma podpisa te pogodbe.“
4 S členom 4 pogodbe se je družba SEMEA zavezala opraviti različne storitve in zanje Komisiji izstaviti račun na podlagi obdobnih poročil, medtem ko se je Komisija zavezala, da bo finančno k izvršitvi del prispevala v višini največ 135.000 ekujev, do višine 50 % upravičenih stroškov del.
5 Člen 6 pogodbe je določal:
„Za to pogodbo velja francosko pravo.“
6 Člen 10 pogodbe je določal tako:
„Ob morebitni nerazpoložljivosti ali nezadostni razpoložljivosti sredstev za izvršitev predmetne pogodbe si Komisija pridržuje pravico odpovedati to pogodbo brez sodnega postopka ali jo prilagoditi novi proračunski razpoložljivosti.“
7 Člen 9(1) splošnih pogojev pogodbe je določal:
„Če pogodbena stranka ne izvrši kakšne od obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe in neodvisno od posledic, ki jih določa pravo, ki se uporablja glede pogodbe, lahko Komisija po samem zakonu odpove ali prekliče pogodbo, ne da bi bila potrebna kakšna sodna formalnost, potem ko sopogodbenici s priporočeno pošiljko pošlje opomin, ta pa v roku enega meseca ne izvrši obveznosti.“
8 Člen 10 splošnih pogojev pogodbe je določal:
„Če poravnava ni mogoča, je Sodišče Evropskih skupnosti edino pristojno za reševanje vseh sporov glede pogodbe in sporov, ki nastanejo med pogodbenima strankama.“
9 Družba SEMEA je z dopisom Komisiji dne 16. maja 1991 svetovala, naj bi pogodbo izvedel drugi nosilec, Evropski center za podjetništvo in inovacije (v nadaljevanju: združenje CEI 12), kar je Komisija sprejela z dopisom dne 2. julija 1991 in poudarila, da ta sporazum družbe SEMEA ne odvezuje njenih obveznosti. Družba SEMEA je 22. oktobra 1991 z dopisom potrdila, da zagotavlja dobro izvedbo storitev, ki so določene s pogodbo.
10 Junija in julija 1992 so službe Komisije izvajale nadzor nad napredovanjem del, med katerim je bilo ugotovljeno, da so se celotni upravičeni stroški dvignili na 187.977 ekujev in da je prispevek Komisije določen na 50 % tega zneska, torej na 93.988 ekujev.
11 Družba SEMEA je na podlagi pogodbe prejela že 135.000 ekujev, zato je Komisija od nje 27. aprila 1993 z dopisom zahtevala vračilo 41.012 ekujev (v nadaljevanju: sporna terjatev). Družba SEMEA tej zahtevi ni ugodila.
12 Izredna skupščina delničarjev družbe SEMEA se je 17. februarja 1997 odločila za predčasno prenehanje družbe z 31. marcem 1997 in določila likvidacijskega upravitelja.
13 Komisija je 18. novembra 2005 s priporočeno pošiljko s povratnico od družbe SEMEA spet zahtevala plačilo sporne terjatve.
14 Komisija je 11. januarja 2006 družbi SEMEA poslala opomin v znesku 41.012 EUR.
15 Likvidacijski upravitelj družbe SEMEA je v dopisu v odgovor z dne 31. januarja 2006 navedel, da njegovi računi ne dopuščajo plačila takšne vsote, da mora odobriti začetek stečaja in da je treba sporno terjatev po francoskem pravu šteti za zastarano, zato to ne dovoljuje vračila zneskov, ki niso bili terjani več kot štiri leta in da ima zadnja zahteva Komisije datum 27. april 1993, kar je več kot dvanajst let.
16 Komisija je s priporočeno pošiljko s povratnico 16. februarja 2006 uradno predlagala upoštevanje sporne terjatve pri likvidacijskih opravilih in tudi uvrstitev terjatve med obveznosti.
17 Družba SEMEA je 20. septembra 2006 z dopisom obvestila Komisijo, da se je izredna skupščina delničarjev odločila za začetek stečaja in se seznanila z zapisnikom združenja CEI 12, iz katerega izhaja, da se je Komisija dokončno odpovedala uveljavitvi plačila sporne terjatve.
18 Komisija je z dopisom z dne 29. novembra 2006 družbi SEMEA po svojem odvetniku poslala opomin glede plačila sporne terjatve. V tem dopisu je natančno pojasnila, da se ni nikoli odpovedala sporni terjatvi.
19 Odvetnik Komisije je 30. januarja 2007 družbi SEMEA poslal nov opomin glede ureditve sporne terjatve in iz njene nedejavnosti sklepal o plačilni nesposobnosti.
20 Družba SEMEA je 5. februarja 2007 z dopisom sporočila, da ni plačilno nesposobna.
21 Družba SEMEA je z dopisom z dne 12. februarja 2007 poslala kopijo razprave druženja CEI 12, na kateri je bilo ugotovljeno, da se je Komisija odrekla uveljavljanju izterjave sporne terjatve.
22 Komisija je 26. oktobra 2007 po izvršitelju poslala opozorilo glede plačila na sedež likvidacijskega upravitelja družbe SEMEA.
23 Komisija je 10. decembra 2007 likvidacijskemu upravitelju po sodnem izvršitelju poslala opozorilo glede plačila na sedež družbe v prostovoljni likvidaciji.
24 Likvidacijski upravitelj je v dopisu z dne 14. decembra 2007, ki je bil naslovljen na sodnega izvršitelja, ki je poslal poziv za plačilo, ponovil zahtevo za podatke glede odločitve Komisije, da opusti izterjavo sporne terjatve. V dopisu je trdil, da novi delničarji in likvidacijski upravitelj niso bili seznanjeni z dogovori, ki povezujejo družbo SEMEA in združenje CEI 12.
25 Odvetnik Komisije je v dopisu z dne 7. januarja 2008 ugovarjal navedbam likvidacijskega upravitelja družbe SEMEA, ponovno poslal opomin glede plačila sporne terjatve in poslal kopijo tega dopisa državnemu tožilcu, ki naj bi presodil ravnanje likvidacijskega upravitelja družbe SEMEA, zlasti z vidika kaznivega dejanja goljufije.
26 V odgovoru na zadnji opomin je likvidacijski upravitelj družbe SEMEA zatrdil, da bi bila sporna terjatev lahko zastarana. V tem dopisu je spomnil, da se je v začetku leta 2007 pogovarjal z odvetnikom Komisije glede vračila sporne terjatve in da je odgovoril na vprašanja glede dopustnosti sporne terjatve.
27 Odvetnik Komisije je 21. februarja 2008 družbi SEMEA poslal še zadnji opomin glede plačila sporne terjatve.
28 Izredna skupščina družbe SEMEA se je 21. novembra 2008 seznanila z odločitvijo Commune de Millau kot glavnega delničarja, da prevzame njeno celotno aktivo in pasivo in je sklenila na Commune de Millau prenesti znesek 82.719,76 EUR, kar je bila razpoložljiva gotovina družbe SEMEA. Glede na likvidacijsko poročilo, ki ga je predstavil likvidacijski upravitelj, ki je presodil stanje sporne terjatve, so bile vse njemu zaupane transakcije likvidirane.
29 Likvidacijski upravitelj družbe SEMEA je 9. decembra 2008 zaključil postopek likvidacije in družbo SEMEA izbrisal iz registra gospodarskih družb.
30 Mestni svet Commune de Millau se je 18. decembra 2008 seznanil s prevzemom premoženja družbe SEMEA. Med obveznostmi te družbe je nastopal le spor proti Evropski komisiji.
31 Trgovinsko sodišče v Rodezu (tribunal de commerce de Rodez) je na zahtevo Komisije 12. februarja 2010 družbi SEMEA postavilo ad hoc zastopnika.
Postopek in predlogi strank
A – Zadeva T‑168/10
32 S tožbo, ki je prispela v sodno tajništvo Splošnega sodišča 15. aprila 2010, Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– družbi SEMEA, ki jo zastopa ad hoc zastopnik, naloži plačilo glavnice v znesku 41.012 EUR z obrestmi po zakonski letni obrestni meri, ki se v Franciji uporablja od 10. marca 1992, podredno od 27. aprila 1993;
– odredi kapitalizacijo obresti;
– družbi SEMEA naloži plačilo zneska 5000 EUR zaradi nepoštenega upiranja;
– družbi SEMEA naloži plačilo stroškov.
33 Ta tožba je bila naslovljena na družbo SEMEA, „ki jo zastopa ad hoc zastopnik“ C. G. Ta ni bil ad hoc zastopnik, pač pa predsednik trgovinskega sodišča v Rodezu (tribunal de commerce de Rodez), ki je postavil ad hoc zastopnika, zato je sodno tajništvo 4. maja 2010 Komisijo obvestilo o neuspešni vročitvi tožbe družbi SEMEA in ji določilo datum za sporočitev novega naslova za namen vročitve. Komisija se je odzvala temu pozivu in je sporočila ime ter naslov ad hoc zastopnika družbe SEMEA. Tožba je bila lahko vročena na navedeni naslov.
34 Družba SEMEA v ugovoru nedopustnosti, ki je prispel v sodno tajništvo Splošnega sodišča 26. julija 2010, Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– zahtevek razglasi za nedopusten;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
35 Komisija v stališčih glede ugovora nedopustnosti, ki so prispela v sodno tajništvo Splošnega sodišča 30. avgusta 2010, Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– ugovore nedopustnosti, ki jih je vložila družba SEMEA, zavrne in zahtevek razglasi za sprejemljiv;
– odredi prekinitev postopka do vložitve tožbe proti Commune de Millau;
– družbi SEMEA naloži plačilo stroškov.
36 V okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika Splošnega sodišča sta Komisija in družba SEMEA z dopisoma, ki sta prispela v sodno tajništvo Splošnega sodišča 8. in 9. novembra 2010, odgovorili na poziv za predložitev listin in na vprašanja Splošnega sodišča.
37 Postopek v zadevi T‑168/10 je bil s sklepom predsednika tretjega senata Splošnega sodišča z dne 29. novembra 2010 prekinjen do 31. januarja 2011.
38 Ugovor nedopustnosti je bil s sklepom tretjega senata Splošnega sodišča z dne 24. maja 2011 združen z odločanjem o vsebini tožbe.
39 Družba SEMEA v odgovoru na tožbo, ki je bil v vpisnik sodnega tajništva Splošnega sodišča vpisan 8. julija 2011, Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– primarno, zavrne tožbo Komisije;
– podredno, če bi Splošno sodišče ugodilo zahtevku glede povračila, ki ga je postavila Komisija, naj:
– naloži Komisiji, da mora družbi SEMEA povrniti znesek 41.012 EUR skupaj z zneskom, ki ustreza obrestim in pripadkom, ki jih je Splošno sodišče v svoji sodbi odobrilo Komisiji;
– zavrne zahtevek Komisije glede obresti in njihovega obrestovanja za obdobje pred 18. novembrom 2005;
– zavrne vse druge zahtevke Komisije;
– v vsakem primeru Komisiji naloži plačilo stroškov.
40 Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Splošno sodišče (tretji senat) odločilo, da začne ustni postopek. Stranke so na obravnavi 29. februarja 2012 podale ustne navedbe in odgovorile na ustna vprašanja Splošnega sodišča.
B – Zadeva T–572/10
41 Komisija se je med postopkom v zadevi T‑168/10 seznanila, da se je Commune de Millau odločila prevzeti celotno aktivo in pasivo družbe SEMEA, zato je vložila tožbo proti Commune de Millau, ki je v tajništvo Splošnega sodišča prispela 21. decembra 2010.
42 Komisija Splošnemu sodišču kot bistveno predlaga, naj:
– Commune de Millau solidarno z družbo SEMEA naloži plačilo glavnice v znesku 41.012 EUR, skupaj z zamudnimi obrestmi, zapadlimi od 10. marca 1992, podredno od 27. aprila 1993;
– odredi kapitalizacijo obresti;
– odredi Commune de Millau solidarno z družbo SEMEA plačilo zneska 5.000 EUR zaradi nepoštenega upiranja družbe SEMEA;
– naloži Commune de Millau plačilo stroškov solidarno z družbo SEMEA;
– odredi združitev zadev T‑168/10 in T‑572/10.
43 Commune de Millau je Splošnemu sodišču predlagala, naj:
– se izreče za nepristojno in napoti Komisijo pred pristojno francosko sodišče;
– podredno, naj zavrne zahtevek Komisije kot neutemeljen;
– če bi Splošno sodišče ugodilo zahtevku Komisije glede povračila, naj:
– Komisiji naloži povrnitev zneska 41.012 EUR skupaj z obrestmi in pripadki, ki jih je Splošno sodišče v svoji sodbi odobrilo Komisiji;
– zavrne zahtevek Komisije glede obresti in njihove kapitalizacije za obdobje pred 18. novembrom 2005;
– zavrne vsak drug zahtevek Komisije;
– Komisiji v vsakem primeru naloži plačilo stroškov.
44 Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Splošno sodišče (tretji senat) odločilo, da začne ustni postopek. Stranke so na obravnavi 29. februarja 2012 podale ustne navedbe in odgovorile na ustna vprašanja Splošnega sodišča.
Pravo
45 Po opredelitvi strank sta bili zadevi T‑168/10 in T‑572/10 zaradi njune medsebojne povezanosti združeni za namene izdaje sodbe.
A – Zadeva T‑168/10
46 Predmet zadeve T‑168/2010 je zahtevek Komisije proti družbi SEMEA in nasprotni zahtevek družbe SEMEA proti Komisiji.
1. Tožba Komisije
a) Dopustnost tožbe
47 Splošno sodišče je na podlagi določb členov 272 PDEU in 256(1), prvi pododstavek, PDEU pristojno za odločanje na podlagi arbitražne klavzule v pogodbah javnega ali zasebnega prava, ki jo je sklenila Evropska unija ali je bila sklenjena zanjo.
48 Na podlagi člena 10 splošnih pogojev pogodbe je le Sodišče Evropske unije pristojno za odločanje v sporu glede pogodbe in v sporu med pogodbenima strankama.
49 Na podlagi členov 272 PDEU in 256(1), prvi pododstavek, PDEU in člena 10 splošnih pogojev pogodbe je Splošno sodišče pristojno za odločanje o zahtevku Komisije. Člen 10 splošnih pogojev je namreč sestavljen dovolj široko, da pokriva vse zahtevke Komisije glede pogodbe, tako tiste, ki neposredno temeljijo na pogodbenih določilih, kot tudi tiste, ki temeljijo na določbah, na katere se pogodba sklicuje glede uporabe prava, kot so določbe, ki urejajo izterjavo neupravičenih plačil.
50 Družba SEMEA je v ugovoru nedopustnosti navedla dva razloga, ki se nanašata na izbris družbe SEMEA iz registra gospodarskih družb in na zastopanje družbe SEMEA. V predmetni sodbi bo preizkušen le prvi razlog, saj je družba SEMEA na obravnavi opustila sklicevanje na drugi razlog.
51 Zastopnik družbe SEMEA meni, da je njena pravna osebnost prenehala na podlagi potrditve računov 21. novembra 2008 in izbrisa iz registra gospodarskih družb 9. decembra 2008. Zato je tožba Komisije nedopustna.
52 V skladu s sodno prakso Sodišča je tožba zoper družbo nedopustna, če družba na dan vložitve tožbe ni imela niti pravne niti procesne sposobnosti. Pravo, ki se v tem primeru uporabi, je pravo, ki velja za statut zadevne družbe (sodba Sodišča z dne 17. marca 2005 v zadevi Komisija proti AMI Semiconductor Belgium in drugim, C‑294/02, ZOdl., str. I‑2175, točka 60).
53 V obravnavanem primeru je treba upoštevati, da je bila družba SEMEA ustanovljena v obliki lokalne družbe mešanega kapitala, kot jo ureja francosko pravo oz. natančneje člen L 1522‑1 code général des collectivités territoriales (splošni zakonik o ozemeljskih skupnostih), ki določa, da lokalne družbe mešanega kapitala nastopajo v pravni obliki delniških družb, ki jih ureja knjiga 2 trgovinskega zakonika. Glede na te določbe je treba preizkusiti, ali je imela družba SEMEA na dan vložitve tožbe pravno sposobnost in procesno sposobnost v postopkih pred sodiščem.
54 Francosko pravo v členu L 237‑2, drugi pododstavek trgovinskega zakonika, ki se uporablja tudi za gospodarske družbe, kakršna je družba SEMEA, določa, da pravna osebnost družbe obstaja le za potrebe likvidacije ter do njenega zaključka, in francoska sodna praksa je pod določenimi pogoji priznala možnost nadaljevanja pravne osebe do zaključka likvidacije ali do objave obvestila o zaprtju.
55 Kasacijsko sodišče je natančneje presodilo, da družba francoskega prava obstaja toliko časa, dokler pravice in obveznosti družbe niso poravnane (Cass. com., 12. april 1983, št. 81‑14055, Bull. com., št. 113; Cass. 3e civ., 31. maj 2000, št. 98‑19435, Bull. 2000, III, št. 120, str. 80). Osebnost družbe, ki je prenehala poslovati, tako obstaja še naprej, če je takšna družba stranka v postopku, ki še teče (Cass. Com., 26. januar 1993, št. 91‑11285, Bull. civ. 1193, IV, št. 33) ali če nekdo tretji od družbe izterjuje terjatev, ki izvira iz dejavnosti družbe (Cass. Com., 2. maj 1985, št. 83‑17409, Bull. civ. 1985, IV, št. 139). Torej mora upnik, ki meni, da je bil oškodovan in želi ponovno odprtje postopka likvidacije, zahtevati imenovanje ad hoc zastopnika za zastopanje v tožbi proti njej.
56 V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je Komisija s pošiljkami 27. aprila 1993, 18. novembra 2005, 16. februarja 2006, 29. novembra 2006, 30. januarja 2007, 26. oktobra 2007, 10. decembra 2007, 7. januarja 2008 in 21. februarja 2008 družbo SEMEA prosila za plačilo sporne terjatve (glej točki 11 in 27 zgoraj). Torej je Komisija večkrat pozivala družbo SEMEA med likvidacijo in tudi pred njo. Kakor koli, ugotovljeno je bilo, da je bil 9. decembra 2008 postopek likvidacije zaključen in da je bila družba SEMEA izbrisana iz registra gospodarskih družb, ne da bi bilo ugodeno zahtevkom Komisije in ne da bi bil razrešen spor. Zato se pravice in obveznosti, ki so povezane z družbo SEMEA, ne morejo šteti za likvidirane.
57 Pravna osebnost družbe SEMEA posledično obstaja za potrebe tega spora. Razlog nedopustnosti zaradi izbrisa družbe iz registra gospodarskih družbe je tako treba zavrniti.
58 Tožba Komisije proti družbi SEMEA je torej dopustna.
b) Utemeljenost tožbe
59 Komisija s tožbo zahteva od Splošnega sodišča, naj družbi SEMEA naloži plačilo glavnice v znesku 41.012 EUR z obrestmi ter plačilo zneska 5000 EUR za povrnitev utrpele škode.
Zahtevek za plačilo glavnice
60 V prvem tožbenem predlogu Komisija najprej predlaga, naj se družbi SEMEA naloži vračilo zneska 41.012 EUR. Meni, da je do tega zneska upravičena.
– Pravna ureditev, ki se uporabi
61 Najprej je treba določiti veljavno pravo.
62 Iz člena 6 pogodbe izhaja, da zanjo velja francosko pravo. Vendar francosko pravo določa različne pravne ureditve za pogodbe civilnega prava in za pogodbe upravnega prava. Člena 272 PDEU in 340 PDEU ne nasprotujeta temu, da je pogodba z Unijo lahko podrejena ureditvi upravnega prava (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 10. aprila 2003 v zadevi Parlament proti SERS in Ville de Strasbourg, C‑167/99, Recueil, str. I‑3269, točka 113), vendar je treba najprej ugotoviti zasebni ali upravni značaj sporne pogodbe, da bi lahko določili pravo, ki se uporablja v obravnavanem primeru.
63 Iz sodne prakse Tribunal des conflits (sodišča za delovne spore) in Conseil d’État načeloma izhaja, da morata biti za upravni značaj pogodbe izpolnjena dva pogoja, subjektivni in vsebinski. Ob pridržku razdelitve pristojnosti se šteje za upravno pogodbo tista pogodba, pri kateri je najmanj ena stranka oseba javnega prava in vsebuje klavzule o izvzetju splošne ureditve (Conseil d’État, 31. julij 1912, št. 30701, Rec., str. 909; Tribunal des conflits, 21. maj 2011, št. 3228), bodisi sama izvršuje javno funkcijo (Conseil d’État, 20. april 1956, št. 98637, Rec., str. 167, in 20. april 1956, št. 33961, Rec., str. 168; Tribunal des conflits, 29. december 2004, št. 3437) bodisi je sopogodbenica ali uprava pri tem izvrševanju.
64 Klavzula o izvzetju je tista klavzula, ki osebi javnega prava podeljuje pravice in jo zavezuje s sopogodbenico glede obveznosti, ki so po svoji naravi različne od tistih, ki jih lahko kdor koli sklene v okviru civilne in trgovinske zakonodaje (Conseil d’État, 20. oktober 1950, Rec., str. 505; Tribunal des conflits, 15. november 1999, št. 03144). Na tej podlagi so klavzule o izvzetju pravno ločene od pogodb zasebnega prava, ki pomenijo izvajanje javnih pooblastil.
65 V obravnavanem primeru je bila sporna pogodba sklenjena med Skupnostjo, ki je po sodni praksi Sodišča oseba javnega prava v smislu francoskega prava (glej v tem smislu sodbo Parlament proti SERS in Ville de Strasbourg, točka 62 zgoraj, točki 2 in 113), in med družbo SEMEA, družbo zasebnega prava.
66 Poleg tega je s stališča francoskega upravnega prava za javno službo upoštevno vsako dejanje, ki se nanaša na vsebinsko izvrševanje javne politike, zlasti politike Unije in regionalne politike. Kot namreč izhaja iz člena 1 pogodbe, se ta nanaša na finančni prispevek Komisije na podlagi regionalne politike za izvršitev pripravljalnih del in vzpostavitev evropskega centra za lokalna podjetja v Commune de Millau. Tako se ta pogodba nanaša na izvrševanje same javne službe, ki pomeni regionalno politiko Skupnosti.
67 Člen 10 pogodbe dodatno predvideva možnost enostranske odpovedi pogodbe ob morebitni nerazpoložljivosti ali nezadostni razpoložljivosti sredstev. Pri tem je treba upoštevati, da enostranska odpoved ne pomeni nujno obstoja klavzule o izvzetju splošne ureditve (Tribunal des conflits, 20. februar 2008, št. 3623). Vse je odvisno od lastnosti predmeta pogodbe (v tem smislu glej sklepne predloge „rapporteur public“ M. Da Costa pri Conseil d’État, 19. november 2010, št. 331837). V obravnavanem primeru se namreč ob upoštevanju predmeta pogodbe, omenjenega v prejšnji točki, takšna klavzula zdi kot klavzula o izvzetju splošne ureditve, saj Komisiji podeljuje pristojnost za urejanje pogodbenih razmerij iz preprostega razloga finančne discipline.
68 Iz tega sledi, da ima pogodba upravni značaj.
– Terjatev Unije proti družbi SEMEA
69 Določiti je treba pravno podlago, na kateri lahko Komisija utemelji zahtevek za povračilo.
70 Pri tem je treba ugotoviti, da na podlagi člena 4 pogodbe prispevek Komisije ni smel presegati 50 % upravičenih stroškov del. Ta člen torej določa znesek, ki ga dolguje Komisija. Vendar pogodba ne vsebuje nikakršne določbe glede povračila neupravičenih plačil. Zato je treba uporabiti določbe o povrnitvi neupravičeno plačanih zneskov.
71 Določbe člena 1376 imajo splošni obseg in se uporabljajo tako za osebe javnega in zasebnega prava (sodba Conseil d’État, 1. december 1961, Rec. str. 675). Na podlagi te določbe mora tisti, ki po pomoti ali vede prejme nekaj, česar mu uprava ne dolguje, to povrniti.
72 Ti pogoji so združeni v obravnavanem primeru. Komisija je družbi SEMEA plačala 135.000 ekujev. Kot izhaja iz člena 4 pogodbe, prispevek Unije ni smel presegati 50 % upravičenih stroškov del. Po pregledu, ki je bil izveden junija in julija 1992, je Komisija ugotovila, da so se bodoči stroški dvignili na 187.977 ekujev. Te ugotovitve družba SEMEA ni izpodbijala, zato je plačilo Unije družbi SEMEA utemeljeno le do višine 93.988 ekujev.
73 V skladu s členom 2 Uredbe Sveta (ES) št. 1103/97 z dne 17. junija 1997 o nekaterih določbah v zvezi z uvajanjem eura (UL, posebna izdaja v slovenščini: poglavje 10, zvezek 1, str. 81) se vsako sklicevanje na eku zamenja s sklicevanjem na euro, po tečaju en euro za en eku.
74 Družba SEMEA je torej dolžna Uniji povrniti neupravičeno prejeti znesek 41.012 EUR.
– Ugovori družbe SEMEA
75 Družba SEMEA ne ugovarja obstoju sporne terjatve, ugovarja pa, da Komisija navedene terjatve ne more uveljavljati. Najprej meni, da je sporna terjatev ugasnila iz razloga odpovedi ali odpisa Komisije. Poleg tega se je dolga rešila, ker ga je prevzela Commune de Millau. Sporna terjatev je tudi zastarala. Kakor koli, družba SEMEA ne more biti povezana s sporno terjatvijo zaradi izbrisa iz registra gospodarskih družb.
76 Ti ugovori niso utemeljeni.
77 Prvič, glede ugovora družbe SEMEA, ki se nanaša na odpoved ali odpis terjatve Komisije, je treba ugotoviti, da podatki iz spisa ne potrjujejo obstoja takšnega akta. Dejstvo, da je v zapisniku združenja CEI 12 navedeno, da se je Komisija dokončno odpovedala uveljavitvi terjatve, ne zadošča za ugotovitev obstoja odpovedi ali odpisa Komisije. Nasprotno, iz ugotovljenih dejstev izhaja, da Komisija ni nehala zahtevati plačila sporne terjatve (glej zlasti točke 11, 13, 14, 16, 18, 19, 22, 23, 25 in 27 zgoraj).
78 Drugič, glede trditve družbe SEMEA, da jo je prevzem dolga s strani Commune de Millau rešil dolga, je treba spomniti, da imajo po eni strani na podlagi člena 1165 civilnega zakonika dogovori učinek le med pogodbenimi strankami in po drugi strani ne škodujejo tretjim in jim ne koristijo, razen v primeru iz člena 1121 civilnega zakonika. Tako se dolžnik ne more rešiti dolga v dogovoru s tretjo osebo brez upnikovega soglasja (glej Cass. 1re civ., 2. junij 1992, št. 90‑17499, Bull. 1992, I, št. 168, str. 115; Cass. 1re civ., 30. april 2009, št. 08‑11093, Bull. 2009, I, št. 82). Vendar je jasno, da Komisija ni soglašala s prevzemom dolga Commune de Millau.
79 Poleg tega se družba SEMEA ne more sklicevati na člen 1844‑5, tretji odstavek, civilnega zakonika, v skladu s katerim, „[posledica] morebitnega razpusta je prenos vsega premoženja na edinega družbenika, brez izvedbe likvidacije“, saj pogoji, ki jih določa ta člen, v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Iz zapisnika izredne skupščine družbe SEMEA z dne 21. novembra 2008 namreč izhaja, da Commune Millau ni bila edini družbenik družbe SEMEA.
80 Člen L 2131‑1 splošnega zakonika o teritorialnih skupnostih (code général des collectivités territoriales) v povezavi s členom L 2132‑2 tega zakonika določa, da so določena dejanja, ki jih sprejmejo lokalni organi in so taksativno našteta, izvršljiva po samem zakonu od objave, razglasa ali sporočila zainteresiranim, tako kot predložitev predstavniku države v enoti ali njegovemu predstavniku v okraju. Commune de Millau je predložila kontroli zakonitosti odločbo z dne 18. decembra 2008, s katero se je „seznanila z likvidacijo družbe SEMEA“ in „s prevzemom aktiv in pasiv te družbe“. Kakor koli, s tem se družba SEMEA ni rešila dolga do Skupnosti. Le predložitev enega od aktov kontroli zakonitosti ni takšna, da bi teritorialna skupnost lahko odmaknila od določb zakona, navedenih v točki 78 zgoraj, v skladu s katerimi odsotnost upnikovega soglasja dolžniku, ob prevzemu dolga tretje osebe, ne reši samega dolga upniku.
81 Tretjič, družba SEMEA zatrjuje, da je sporna terjatev zastarana. Zanjo velja desetletni zastaralni rok na podlagi člena L 100‑4 trgovinskega zakonika (code de commerce) iz njegove prejšnje različice, ki je bila uvedena z zakonom št. 2008‑561 z dne 17. junija 2008, ki je uvedel reformo zastaranja na civilnem področju (JORF z dne 18. junija 2008, str. 9856) (v nadaljevanju: zakon z dne 17. junija 2008). Komisija meni, da velja za sporno terjatev tridesetletni zastaralni rok in da torej ni zastarana.
82 V tem okviru je treba najprej preizkusiti, ali za sporno terjatev velja desetletni zastaralni rok iz člena L 110‑4 trgovinskega zakonika iz njegove prejšnje različice, ki je začela veljati z zakonom z dne 17. julija 2008. Glede na navedeno določbo, obveznosti iz razmerja med trgovci ali med trgovci in netrgovci zastarajo v desetih letih, če zanje ne velja poseben, krajši zastaralni rok.
83 Vendar je treba spomniti, da je bila posledica pogodbe izplačilo subvencije Komisije z namenom izvrševanja javne funkcije, ki jo pomeni regionalna politika Unije. Zato obveznosti, ki iz nje izhajajo, med katerimi se pojavlja tudi sporna terjatev, ne morejo biti razumljene kot obveznosti, ki so nastale v trgovanju med družbo SEMEA in Komisijo. Iz tega sledi, da posledica desetletnega zastaranja, ki ga določa člen L 110‑4 trgovinskega zakonika (code de commerce) v svoji prejšnji različici, ki je bila uveljavljena z zakonom z dne 17. junija 2008, ni bilo prenehanje sporne terjatve (sodba Conseil d’État z dne 31. julija 1992, št. 69661, RTD 1993, str. 87).
84 Zato je treba ugotoviti, da sporna terjatev, za katero ne velja kakšen poseben zastaralni rok, ni zastarana.
85 Ko je terjatev postala izterljiva, najprej junija 1992, ko so službe Komisije izvajale nadzor glede izvajanja storitev, ki so bile določene v pogodbi, je za sporno terjatev veljal tridesetletni zastaralni rok, v skladu z načeli, po katerih se zgleduje člen 2262 civilnega zakonika, ki je veljal v tistem obdobju (sodba Conseil d’État z dne 8. julija 2005, št. 247976, Rec. Dalloz 2005, str. 3075). Rok tridesetih let do dneva vložitve tožbe ni potekel.
86 Drži, da je zakon z dne 17. julija 2008 po eni strani razveljavil določbe člena 2262 zgoraj navedenega civilnega zakonika, vendar je po drugi strani uvedel nov člen 2224, ki določa, da obveznosti načeloma zastarajo v petih letih od dneva, ko je nosilec pravic poznal ali bi moral poznati dejstva, ki mu omogočajo izterjavo obveznosti.
87 Čeprav bi za sporno terjatev veljal petletni zastaralni rok, je treba na podlagi člena 2222, drugi odstavek, civilnega zakonika, v njegovi različici po uveljavitvi na podlagi zakona z dne 17. junija 2008, novi krajši zastaralni rok računati od datuma uveljavitve zakona z dne 17. junija 2008, in sicer 19. junija 2008, kar pomeni, da do dneva vložitve tožbe zastaranje še ni poteklo.
88 Sporna terjatev torej ni zastarala.
89 Četrtič, zavrniti je treba ugovor družbe SEMEA, da je bila posledica zaključka likvidacije in izbrisa družbe iz registra gospodarskih družb prenehanje sporne terjatve. Kot je bilo namreč poudarjeno (glej točko 53 zgoraj), ohranja družba SEMEA pravno osebnost še po izbrisu, če sporna terjatev ni bila poravnana.
90 Družbi SEMEA je treba naložiti povračilo zneska 41.012 EUR.
Zahtevek za plačilo zamudnih obresti
91 V drugem delu prvega tožbenega predloga Komisija predlaga, naj se družbi SEMEA naloži plačilo zamudnih obresti po letni zakonski obrestni meri, ki se uporablja v Franciji. Kot glavno zahteva, naj se družbi SEMEA naloži plačilo obresti od 10. marca 1992 na podlagi člena 1378 civilnega zakonika in, podredno, naj se ji naložijo obresti od 27. aprila 1993 na podlagi člena 1153 civilnega zakonika. Z drugim tožbenim predlogom Komisija predlaga, naj se odredi obrestovanje obresti na podlagi člena 1154 civilnega zakonika.
92 Glede zahtevka za plačilo obresti od 10. marca 1992, torej od datuma zadnjega plačila Komisije, je treba spomniti, da začnejo obresti teči od datuma teh plačil, le kadar je tisti, ki je plačila prejel, slaboveren. V takšnem primeru se je namreč primerno zgledovati po členu 1378 civilnega zakonika, ki določa, da „če je slaba vera na strani tistega, ki je prejel, mora ta povrniti tako denar kot obresti ali plodove, od dneva plačila dalje“. Če slabovernosti ni, je treba uporabiti splošno pravilo, določeno v členu 1153 tega zakonika (sodba Conseil d’État z dne 4. februarja 2000, št. 202981, Rec. str. 31).
93 Vendar v obravnavanem primeru Komisija ni podala trditev, ki bi omogočale ugotovitev, da je ravnala družba SEMEA pred zahtevkom Komisije za povračilo v slabi veri. Zato je treba zavrniti glavni zahtevek Komisije, da se družbi SEMEA naloži plačilo zamudnih obresti od 10. marca 1992.
94 Glede zahtevka za plačilo obresti od 27. aprila 1993 je treba spomniti na določbo člena 1153 civilnega zakonika: „Glede obveznosti, ki so omejene le na plačilo določene vsote, zamudne obresti, ki izhajajo iz zamude pri izvršitvi, vedno pomenijo le obsodbo na obresti po zakonski stopnji […]“ Glede na to, da so bile obresti zahtevane in ne glede na datum, kdaj so bile zahtevane, so dolgovane na podlagi člena 1153 civilnega zakonika in tečejo od dneva, ko je dolžnik prejel zahtevek za plačilo glavnice, ob odsotnosti prejema pa od predložitve zadeve sodišču, torej tečejo od dneva predložitve sodišču (sodba Conseil d’État z dne 13. decembra 2002, št. 203429, Rec. str. 460).
95 Komisija je v obravnavanem primeru 27. aprila 1993 prvič zahtevala plačilo sporne terjatve. Zato je treba družbi SEMEA naložiti plačilo zamudnih obresti po zakonski letni obrestni meri, ki se uporablja v Franciji, od tega datuma.
96 V skladu s členom 1154 civilnega zakonika „[so] posledica obresti od denarnih zneskov lahko obresti, če se jih zahteva pred sodiščem ali se jih dogovori posebej, če gre bodisi v zahtevku bodisi v dogovoru za obresti, ki so dolgovane najmanj za eno celo leto“. Na podlagi gornjih določb je mogoče kadar koli zahtevati obrestovanje obresti pred sodiščem, ki vsebinsko odloča o zadevi. Takšen zahtevek učinkuje najprej od datuma, ko je vložen, in pod pogojem, da so na ta dan obresti dolgovane že najmanj za eno celo leto. V obravnavanem primeru se obrestovanje začne na novo po poteku vsakega leta, ne da bi bilo treba vlagati nov zahtevek (sodba Conseil d’État z dne 13. decembra 2002, točka 94 zgoraj).
97 Komisija je v obravnavanem primeru zahtevala kapitalizacijo obresti v tožbi, ki je v sodno tajništvo Splošnega sodišča prispela 15. aprila 2010. Na ta dan so bile obresti dolgovane že najmanj eno celo leto. Zato je treba odrediti, da se obresti obrestujejo od tega dne in od začetka vsakega tega dne v novem letu.
Zahtevek za plačilo odškodnine
98 S tretjim tožbenim predlogom Komisija predlaga, naj se družbi SEMEA naloži plačilo zneska 5000 EUR zaradi povzročene škode. Meni, da ji je na podlagi člena 1147 civilnega zakonika ta vsota dolgovana za škodo, ki je nastala zaradi nepoštenega upiranja družbe SEMEA. V tem kontekstu Komisija navaja, da je morala angažirati veliko ljudi in poslati številne opomine in druge dopise, da bi družbo SEMEA prepričala o utemeljenosti svojih zahtev. Družba SEMEA vseeno ni prenehala navajati neutemeljene in brezpredmetne trditve z namenom, da bi se izmaknila obveznostim in da bi odložila izvršitev.
99 V tem okviru je treba spomniti, da mora na podlagi člena 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, ki se na podlagi člena 53, prvi odstavek, tega statuta uporablja za postopke pred Splošnim sodiščem, in člena 44(1)(c) Poslovnika Splošnega sodišča vsaka tožba vsebovati predmet spora in kratek povzetek tožbenih razlogov. Ti elementi morajo biti dovolj jasni in natančni, da omogočijo toženi stranki pripravo obrambe in Splošnemu sodišču, da odloči o tožbi, po potrebi brez drugih podatkov. Za zagotovitev pravne varnosti in učinkovitega sojenja je za dopustnost tožbe odločilno, da so bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih temelji, vsaj na kratko, vendar pregledno in razumljivo povzeti v sami tožbi.
100 V obravnavanem primeru se je Komisija omejila na znesek 5000 EUR, ne da bi opredelila, čemu ustreza ta vsota iz različnih tožbenih predlogov za škodo, ki jo je utrpela. Ta zahtevek je zato treba zavrniti zaradi pomanjkljive obrazloženosti.
c) Sklep glede tožbe Komisije
101 Posledično je treba ugoditi zahtevam Komisije, da se družbi SEMEA naloži plačilo glavnice v znesku 41.012 EUR in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri, ki se uporablja v Franciji, od 27. aprila 1993 do popolnega plačila te glavnice. Poleg tega je treba naložiti obrestovanje obresti od 15. aprila 2010 in od vsakega leta, šteto od tega datuma.
102 Tožbo Komisije je treba v preostalem zavrniti.
2. Nasprotni zahtevek družbe SEMEA
103 Za primer, če bi Splošno sodišče ugodilo zahtevku za povračilo Komisije, je družba SEMEA postavila nasprotni tožbeni zahtevek. Ta zahtevek temelji na določbi člena 340 PDEU in člena 41(3) Listine o temeljnih pravicah v Evropski uniji (UL 2007, C 303, str. 1). Ta zahtevek torej temelji na nepogodbeni odgovornosti Unije.
104 Družba SEMEA meni, da je Komisija kršila obveznost dobrega upravljanja in načelo pravne varnosti, ker je čakala 12 let po zahtevku za povračilo z dne 27. aprila 1993, preden se je 18. novembra 2005 spet obrnila na družbo SEMEA. Posledično bi bila Komisija dolžna povrniti vsoto, ki jo je Splošno sodišče naložilo toženi stranki.
105 Splošno sodišče meni, da je treba najprej preizkusiti utemeljenost nasprotnega zahtevka (sodbi Sodišča z dne 26. februarja 2002 v zadevi Svet proti Boehringerju, C‑23/00 P, Recueil, str. I‑1873, točki 51 in 52, in z dne 23. marca 2004 v zadevi Francija proti Komisiji, C‑233/02, Recueil, str. I‑2759, točka 26).
106 V skladu z ustaljeno sodno prakso morajo biti za nastanek nepogodbene obveznosti Skupnosti izpolnjeni vsi med seboj povezani pogoji, in sicer nezakonitost očitanega ravnanja institucij Skupnosti, obstoj resnične in gotove škode ter neposredna vzročna zveza med ravnanjem zadevne institucije in zatrjevano škodo (sodba Sodišča z dne 29. septembra 1982 v zadevi Oleifici Mediterranei proti EGS, 26/81, Recueil, str. 3057, točka 16, in sodba Splošnega sodišča z dne 9. julija 1999 v zadevi New Europe Consulting in Brown proti Komisiji, T‑231/97, Recueil, str. II‑2403, točka 29).
107 Če eden od pogojev ni izpolnjen, je treba tožbo zavrniti v celoti, ne da bi bilo treba preučiti druga pogoja za omenjeno odgovornost (sodba Sodišča z dne 15. septembra 1994 v zadevi KYDEP proti Svetu in Komisiji, C‑146/91, Recueil, str. I‑4199, točka 81, in sodba Splošnega sodišča z dne 10. decembra 2009 v zadevi Antwerpse Bouwwerken proti Komisiji, T‑195/08, ZOdl., str. II‑4439, točka 91).
108 V tem primeru zadošča ugotovitev, da ni podana vzročna zveza med ravnanjem Komisije in zatrjevano škodo.
109 Glede glavnice v znesku 41.012 EUR, ki jo mora družba SEMEA povrniti Komisiji, zadošča ugotovitev, da temelji navedena terjatev na povračilu neupravičeno plačanega zneska in da ta terjatev ni zastarana ter jo mora družba SEMEA vsekakor plačati in bi jo bila dolžna plačati, tudi če Komisija ne bi čakala dvanajst let, dokler se ni spet obrnila nanjo.
110 Glede plačila zamudnih obresti je treba spomniti, da so natekle obresti neposredna posledica ravnanja družbe SEMEA, ki se ni odzivala na zahtevek za povračilo, ki ga je postavila Komisija. Med ravnanjem Komisije in to škodo namreč ni vzročne zveze.
111 Nasprotni zahtevek družbe SEMEA je treba zavrniti, ne da bi bilo treba preizkusiti njegovo dopustnost.
B – Zadeva T‑572/10
112 Predmet zadeve T‑572/10 je tožba Komisije proti Commune de Millau in nasprotni zahtevek Commune de Millau.
1. Tožba Komisije
113 Komisija je vložila tožbo proti Commune de Millau, ko ji je bilo znano, da se je Commune de Millau odločila prevzeti celotno aktivo in pasivo družbe SEMEA.
a) Pristojnost Splošnega sodišča
114 Komisija meni, da za Commune de Millau velja arbitražna klavzula v smislu člena 272 PDEU. Nasprotno, ne da bi se formalno sklicevala na klavzulo o nepristojnosti iz člena 114 Poslovnika, Commune de Millau meni, da je treba tožbo Komisije zavrniti, ker je bila vložena pred nepristojnim organom za odločanje. Meni, da Komisija ne more ugovarjati klavzuli o podelitvi pristojnosti v smislu člena 272 PDEU.
115 Pri tem je treba najprej spomniti, da je Splošno sodišče pristojno za odločanje o pogodbenih sporih, ki so mu predloženi, na podlagi arbitražne klavzule, ker bi se sicer njegova sodna pristojnost razširila prek okvira sporov, v katerem mu je izključno odločanje pridržano po členu 272 PDEU (glej v tem smislu sklepa Splošnega sodišča z dne 3. oktobra 1997 v zadevi Mutual Aid Administration Services proti Komisiji, T‑186/96, Recueil, str. II‑1633, točka 47, in z dne 12. decembra 2005 v zadevi Natexis Banques Populaires proti Robobatu, T‑360/05, neobjavljen v ZOdl., točka 12).
116 Pristojnost Splošnega sodišča na podlagi člena 272 PDEU je izjema od splošne ureditve, zato jo je treba razlagati ozko (sodba Sodišča z dne 18. decembra 1986 v zadevi Komisija proti Zoubeku, 426/85, Recueil, str. 4057, točka 11). Tako Splošno sodišče ne more odločati o pogodbenem sporu brez izrecne volje pogodbenih strank o podelitvi pristojnosti Splošnemu sodišču (sklep Mutual Aid Administration Services proti Komisiji, točka 115 zgoraj, točka 46, in sodba Splošnega sodišča z dne 16. decembra 2010 v zadevi Komisija proti Arci Nuova associazione comitato di Cagliari in Gessi, T‑259/09, neobjavljena v ZOdl., točka 39). Le stranki arbitražne klavzule sta torej lahko stranki tožbe, vložene na podlagi člena 272 PDEU (sodba Sodišča z dne 7. decembra 1976 v zadevi Pellegrini proti Komisiji in Flexon Italia, 23/76, Recueil, str. 1807, točka 31, in zgoraj navedena sodba Komisija proti Arci Nuova associazione comitato di Cagliari in Gessi, točka 40).
117 Glede prava, na podlagi katerega je treba preveriti, ali je bila veljavna arbitražna klavzula sklenjena med strankama spora, je treba spomniti, da se pristojnost Splošnega sodišča za odločanje o pogodbah na podlagi arbitražne klavzule presoja le na podlagi določb člena 272 PDEU in določb same arbitražne klavzule.
118 Ta pristop je skladen s splošno sprejetim pravnim načelom, v skladu s katerim vsaka zakonodaja uporablja svoja procesna pravila, vključno s pravili o pristojnosti. Procesno pravo Splošnega sodišča zajema člen 272 PDEU in ne procesnih pravil ustreznih nacionalnih pravnih redov. Člen 272 PDEU pa je treba razlagati enako za vse zakonodaje kot specifično določbo, ki ima prednost pred nacionalnim pravom, ki se upošteva (sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Lenza k sodbi Sodišča z dne 8. aprila 1992 v zadevi Komisija proti Feilhauerju, C‑209/90, Recueil, str. I‑2613, I‑2622, točka 18).
119 To pravno pravilo se uporablja tudi ob predpostavki, da mora Splošno sodišče pri preizkusu utemeljenosti spora uporabljati nacionalno pravo, ki ureja pogodbo (glej v tem smislu sodbi Komisija proti Zoubeku, točka 116 zgoraj, točka 10, in Komisija proti Feilhauerju, točka 118 zgoraj, točka 13, in sklep Splošnega sodišča z dne 17. februarja 2006 v zadevi Komisija proti Trendsu, T‑449/04, neobjavljen v ZOdl., točka 29).
120 Ob upoštevanju zgoraj navedene sodne prakse je treba preizkusiti, ali lahko pristojnost Splošnega sodišča za obravnavanje tožbe Komisije proti Commune de Millau temelji na arbitražni klavzuli v smislu člena 272 PDEU.
Teorija akcesornosti
121 Komisija meni, da Commune de Millau zavezuje arbitražna klavzula iz člena 10 splošnih pogojev pogodbe, ker je prevzela dolg družbe SEMEA in ker je bila na podlagi francoskega prava samodejno prenesena kot pritiklina terjatve. Commune de Millau pa trdi, da arbitražna klavzula ni sestavni del terjatve Komisije. Poleg tega ob prevzemu dolga ni potekal nikakršen postopek.
122 Glede na to, da trditev Komisije temelji na uporabi francoskega prava, je treba najprej ugotoviti, katero pravo se uporablja.
123 Kot je bilo že poudarjeno, se pristojnost Splošnega sodišča za odločanje o pogodbenem sporu, ki vsebuje arbitražno klavzulo, načeloma določa le na podlagi določb člena 272 PDEU in same arbitražne klavzule (glej točko 117 zgoraj).
124 V tem okviru je treba spomniti na sodno prakso Sodišča glede uporabe klavzul o sodni pristojnosti v smislu člena 17 Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah sodne pristojnosti in izvrševanja civilnih in trgovinskih odločb (UL 1972, L 299, str. 32), kakor je bila spremenjena z naslednjimi konvencijami glede pristopa novih držav članic k tej konvenciji (v nadaljevanju: Bruseljska konvencija), ki velja enako za klavzule o sodni pristojnosti v smislu člena 23 Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini: poglavje 19, zvezek 4, str. 42). Iz te sodne prakse izhaja, da veljavnost klavzule o sodni pristojnosti ureja le pravo Unije, in sicer člen 23 Uredbe št. 44/2001, vprašanje, ali ima klavzula o določitvi sodne pristojnosti, sklenjena med prevoznikom in pošiljateljem, ki je sestavni del konosamenta, učinke nasproti prinositelju konosamenta, ki je nasledil pravice in dolžnosti pošiljatelja, pa se presoja na podlagi prava, ki se uporablja za pogodbo (sodbe Sodišča z dne 19. junija 1984 v zadevi Russ, 71/83, Recueil, str. 2417, točka 24; z dne 16. marca 1999 v zadevi Castelletti, C‑159/97, Recueil, str. I‑1597, točka 41, in z dne 9. novembra 2000 v zadevi Coreck, C‑387/98, Recueil, str. I‑9337, točke od 22 do 27).
125 Načeloma je torej treba preizkusiti, ali lahko sodna praksa, v skladu s katero pravo, ki se uporablja za pogodbo, ki ureja vprašanje nasledstva glede pravic in obveznosti, velja tudi v obravnavanem primeru. To bi zahtevalo uporabo dvojne analogije. Po eni strani se namreč postavlja vprašanje, ali se lahko uporablja ne le za tretjega imetnika konosamenta, temveč tudi za tretjega, ki je zaradi prevzema dolga nasledil prvotnega dolžnika in prevzel vse pritikline tega dolga. Po drugi strani se postavlja vprašanje, ali je sodna praksa glede dogovorov o sodni pristojnosti v smislu člena 17 Bruseljske konvencije in člena 23 Uredbe št. 44/2001 enako veljavna glede arbitražne klavzule v smislu člena 272 PDEU.
126 Vendar za potrebe tega primera ni treba odgovoriti na ta vprašanja. Ugotoviti je namreč treba, da tudi če bi bilo uporabno francosko pravo, arbitražna klavzula, ki je bila sklenjena med družbo SEMEA in Komisijo, ne more biti prenesena na Commune de Millau kot sestavni del dolga družbe SEMEA.
127 Kot je bilo namreč poudarjeno (glej točko 78 zgoraj), brez soglasja Komisije, ne more biti posledica morebitnega prevzema dolga družbe SEMEA s strani Commune de Millau to, da bi se družba SEMEA rešila dolga nasproti Uniji in da bi jo kot dolžnica nasledila Commune de Millau. Če je prevzem dolga s strani Commune de Millau povzročil nastanek njenega dolga proti Komisiji, ne more iti za pogodbo v korist tretjega. Takšen pogodbeni pogoj bi namreč povzročil nastanek nove obveznosti Commune de Millau, ki je pravno različna od obveznosti, ki zavezuje družbo SEMEA. Posledično ob odsotnosti prenosa dolga z družbe SEMEA na Commune de Millau arbitražna klavzula, ki zavezuje družbo SEMEA, ne more biti akcesorno prenesena kot sestavni del dolga družbe SEMEA.
128 Francosko pravo načeloma ne nasprotuje, da Commune de Millau kot prevzemnik in družba SEMEA kot odstopnik pogodbe v korist tretjega skleneta vsebino in sistem dolga Commune de Millau proti Uniji glede dolga družbe SEMEA proti Uniji. Vsekakor v tem primeru prevzem arbitražne klavzule ni posledica pravic in obveznosti v smislu zgoraj navedene sodne prakse, temveč izhaja iz volje strank. Posledično tega vprašanja ne ureja francosko pravo, ampak neposredno člen 272 PDEU (glej točki 117 in 118 zgoraj).
Sklep glede arbitražne klavzule
129 Dalje, preizkusiti je treba trditev Komisije, v skladu s katero je Commune de Millau sprejela arbitražno klavzulo iz člena 10 splošnih pogojev in prevzela dolg družbe SEMEA.
130 Najprej je treba ugotoviti, da Commune de Millau in Komisija nista sklenili pogodbe in posledično tudi ne arbitražne klavzule.
131 Nato je treba ugotoviti, da ob upoštevanju zgoraj navedene sodne prakse (glej točke od 115 do 119 zgoraj) samo dejstvo, da se za pogodbo uporablja francosko pravo, da sta družba SEMEA in Commune de Millau posledično solidarno in skupno odgovorni za dolg, ni sprejemljivo za utemeljitev pristojnosti Splošnega sodišča na podlagi člena 272 PDEU (sodba Splošnega sodišča z dne 7. julija 2010 v zadevi Komisija proti Hellenic Ventures in drugim, T‑44/06, neobjavljena v ZOdl., točka 54).
132 Ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega primera se postavlja vprašanje, ali se je s pogodbo v korist tretjega, sklenjeno med družbo SEMEA in Commune de Millau, zadnja podredila arbitražni klavzuli v korist Unije.
133 Besedilo člena 272 PDEU določa le možnost vključitve arbitražne klavzule v pogodbo, ki jo sklene Unija. Izrecno ne predvideva možnosti, da bi bila takšna klavzula lahko vključena v pogodbo, ki bi jo sklenil nekdo tretji. Pristojnost Splošnega sodišča na podlagi člena 272 PDEU pa je treba razlagati ozko (glej točko 116 zgoraj).
134 Arbitražna klavzula je pogodbena, zato nič ne nasprotuje temu, da se obstoj takšne klavzule preizkusi na podlagi splošnih pogodbenih načel, ki so skupna pravnim redom držav članic. Čeprav namreč eno od teh načel določa, da pogodba zavezuje le pogodbene stranke, to načelo ne nasprotuje, da bi pogodbeni stranki s pogodbo v korist tretjega prenesli pravice na tretjega.
135 Poleg tega vključitev arbitražne klavzule v pogodbo med Commune de Millau in družbo SEMEA, ki omogoča Uniji, da lahko spor s Commune de Millau predloži v reševanje Splošnemu sodišču, ni v nasprotju z zahtevo člena 272 PDEU, v skladu s katero mora biti takšna klavzula vključena v pogodbo, ki jo sklene Unija ali je sklenjena za njen račun. Po eni strani je namreč pogodbo v korist tretjega mogoče šteti kot pogodbo, sklenjeno za račun Unije. Po drugi strani je treba razlagati zahtevo člena 272 PDEU tako, da nasprotuje temu, da bi bila pristojnost Splošnega sodišča za spore glede pogodbe lahko določena proti volji Unije. Kadar je arbitražna klavzula sklenjena le v korist Unije, ta ne more nasprotovati njeni volji.
136 Procesna narava arbitražne klavzule ne nasprotuje temu, da bi bila takšna klavzula sklenjena v korist tretjega. Glede dogovorov o sodni pristojnosti v smislu člena 17 Bruseljske konvencije in člena 23 Uredbe št. 44/2001 je Sodišče namreč že sprejelo takšno klavzulo (sodba Sodišča z dne 14. julija 1983 v zadevi Gerling Konzern Speziale Kreditversicherung in drugi, 201/82, Recueil, str. 2503, točke od 10 do 20).
137 V obravnavanem primeru je treba preizkusiti, ali sta družba SEMEA in Commune de Millau soglašali, da tudi za Commune de Millau velja arbitražna klavzula v smislu člena 272 PDEU, ki je sklenjena v korist Unije.
138 Iz splošnih pogodbenih načel izhaja, da je pogodba v korist tretjega lahko sklenjena z izrecnim dogovorom med odstopnikom in pridobiteljem glede podelitve pravice tretji osebi. Obstoj takšnega dogovora v korist tretje osebe lahko enako izhaja iz smisla pogodbe in okoliščin primera.
139 V obravnavani zadevi iz okoliščin primera, zlasti iz dejstev in pravne podlage, kot so bili ugotovljeni v zapisniku mestnega sveta Commune de Millau z dne 18. decembra 2010, izhaja, da sta Commune de Millau in družba SEMEA sklenili dogovor, v skladu s katerim je morala Commune de Millau prevzeti obveznosti družbe SEMEA in v zameno dobiti njene pravice. Na eni strani iz zapisnika izhaja, da je bila Commune de Millau obveščena o sporu med družbo SEMEA in Unijo in je morala prevzeti dolg družbe SEMEA „ob popolnem poznavanju zadeve“. Na drugi strani iz zapisnika izhaja, da je nasprotna stranka družba SEMEA morala prenesti znesek 81.719,76 EUR, kar je ustrezalo njenemu premoženju, na Commune de Millau z namenom, da je tej financirala provizijo za tveganje, ki je izhajalo iz prevzema njenega dolga.
140 Ni nujno, da je posledica dogovora med strankama, da ena stranka plača dolg druge stranke, nastanek nove pravice v korist upnika. Lahko gre za popolnoma notranji prevzem dolga ali za obljubo plačila. Kakor koli, v obravnavanem primeru iz namena dogovora med družbo SEMEA in Commune de Millau ter iz okoliščin obravnavanega primera izhaja, da sta želeli ti stranki ustvariti terjatev Unije proti Commune de Millau. Najprej je treba navesti, da sta družba SEMEA in Commune de Millau zasledovali cilj, da bi dejanske ali morebitne upnike družbe SEMEA preusmerili na Commune de Millau. Drugič, spomniti je treba, da je družba SEMEA kot protivrednost za prevzem dolga Commune de Millau tej nakazala svojo celotno aktivo, in sicer 82.719,76 EUR. Kot izhaja iz zgoraj navedenega zapisnika, je plačilo te vsote moralo omogočiti Commune de Millau, da je predvidela možnost spora, ki izhaja iz prevzema dolga, kar govori v prid nastanku dolga Commune de Millau proti Uniji. Na koncu je treba upoštevati, da je Commune de Millau želela prevzeti celotno premoženje družbe SEMEA in da jo veže načelo dobrega sodelovanja med Unijo in državami članicami, zaradi česar ni mogla pustiti, da bi družba SEMEA ostala popolnoma brez sredstev, ne da bi se sama zavezala glede plačila dolga Uniji.
141 Glede prevzema arbitražne klavzule je Commune de Millau navedla, da je soglašala le s prevzemom dolga družbe SEMEA, ne pa s prevzemom arbitražne klavzule. Vendar je treba ugotoviti, da iz namena dogovora med družbo SEMEA in Commune de Millau ter okoliščin primera izhaja, da je ob prevzemu Commune de Millau imela voljo podrediti se arbitražni klavzuli, kot jo vsebuje člen 10 splošnih pogojev pogodbe. Kot je bilo namreč poudarjeno zgoraj, je Commune de Millau prevzela dolg ob popolnem poznavanju zadeve, torej ob poznavanju spora med družbo SEMEA in Unijo glede sporne terjatve. Zato je dolžna plačati dolg, katerega vsebina in višina sta bila prevzeta iz dolga družbe SEMEA. To je zavezovala arbitražna klavzula, določena v členu 10 splošnih pogojev pogodbe glede vseh sporov iz pogodbe, zato tudi Commune de Millau enako zavezuje takšen dogovor. Poleg tega je treba ugotoviti, da niti Commune de Millau niti družba SEMEA nista navedli okoliščin, ki bi potrjevale, da sta izrazili pridržek glede prevzema arbitražne klavzule Commune de Millau, preden je Komisija vložila tožbo zoper družbo SEMEA. V prid prevzemu arbitražne klavzule Commune de Millau govori tudi dejstvo, da družba SEMEA in Commune de Millau nista mogli upravičeno pričakovati, da se bodo morebitni in dejanski upniki družbe SEMEA strinjali s prenosom terjatve na Commune de Millau, če bi bili vsebina in višina njihove terjatve proti Commune de Millau manj ugodni od njihove terjatve do družbe SEMEA.
142 Končno, ni bilo ugovora proti takšni razlagi volj Commune de Millau in družbe SEMEA, ki sta imeli namen prenesti dolg družbe SEMEA na Commune de Millau tako, da bi se družba SEMEA rešila tega dolga in da ob odsotnosti takšnega učinka Commune de Millau ne bi sprejela, da bi se podredila arbitražni klavzuli. Takšna napaka bi bila neodpustljiva, saj zaradi zaščite upnikov takšen prenos dolga ne bi bil mogoč brez soglasja Unije.
143 Posledično je treba ugotoviti, da sta Commune de Millau in družba SEMEA v korist Unije soglašali, da se lahko ta sklicuje na arbitražno klavzulo, kot je določena v členu 10 splošnih pogojev pogodbe glede Commune de Millau.
144 Obstoja takšne arbitražne klavzule ne izpodbije dejstvo, da je Commune de Millau po vložitvi tožbe Komisije ugovarjala njenemu obstoju. Sklenitelja pogodbe v korist tretjega lahko pod določenimi pogoji razdreta ali spremenita dogovor, ki ureja to področje. Kakor koli, ob uporabi splošnih načel pogodbenega prava to ni več mogoče, ko tisti, v korist katerega je dogovor sklenjen, obvesti oba sklenitelja, da želi izkoristiti pravico, ki sta mu jo namenila.
145 Glede zahtevane oblike za arbitražno klavzulo v smislu člena 272 PDEU je treba ugotoviti, da ta določba ne zahteva posebne oblike. Vendar člen 44(5b) Poslovnika določa, da mora biti skupaj s tožbo, vloženo na podlagi člena 272 PDEU, vložen tudi izvod dogovora, s katerim je pristojnost podeljena sodišču Unije. Iz te določbe izhaja, da mora biti arbitražna klavzula načeloma sklenjena pisno.
146 Spomniti je namreč treba, da ima navedeni člen dokazni namen, in formalnost, ki jo določa, je treba šteti za izpolnjeno, če dokumenti, ki jih predloži tožeča stranka, sodišču Skupnosti, ki mu je bila zadeva predložena, omogočajo, da se zadostno seznani z dogovorom strank v sporu, da pristojnost za odločitev v njunem sporu v zvezi s pogodbo odvzameta nacionalnim sodiščem in podelita sodiščem Unije (glej v tem smislu zgoraj v točki 53 navedeno sodbo Pellegrini proti Komisiji, točka 10) (sodba Splošnega sodišča z dne 8. maja 2007 v zadevi Citymo proti Komisiji, T‑271/04, ZOdl., str. II‑1375, točka 56).
147 V obravnavanem primeru je Komisija k tožbi priložila izvod zapisnika z dne 18. decembra 2008, iz katerega izhaja, da sta se Commune de Millau in družba SEMEA odločili, da je morala Commune de Millau prevzeti obveznosti družbe SEMEA, in pogodbo, iz katere izhaja vsebina arbitražne klavzule, sklenjene med Unijo in družbo SEMEA. Torej je izpolnjena formalnost, ki jo nalaga člen 44 (5a) Poslovnika.
148 Glede trditve Commune de Millau, da člen 2060 civilnega zakonika in člen 48 zakona o pravdnem postopku (code de procédure civile) nasprotujeta, da bi zanjo veljal sporazum o pristojnosti v smislu člena 272 PDEU, zadošča spomniti, da bi tudi v primeru, če bi obstajalo nasprotje med temi normami, člen 272 PDEU morali upoštevati enako v vseh pravnih sistemih, kot posebno določbo, ki ima prednost pred nacionalnim pravom, od katerega odstopa (glej točki 117 in 118 zgoraj).
149 Glede na predhodne ugotovitve je treba ugotoviti, da se Komisija proti Commune de Millau lahko sklicuje na arbitražno klavzulo in da je torej Splošno sodišče pristojno za odločanje o tožbi Komisije proti Commune de Millau na podlagi določb členov 272 PDEU in 256(1), prvi pododstavek, PDEU.
b) Utemeljenost tožbe
150 Komisija s tožbo zahteva, naj Splošno sodišče Commune de Millau obsodi na vračilo glavnega zneska 41.012 EUR, na plačilo obresti in na plačilo zneska 5000 EUR odškodnine.
Zahtevek za povračilo glavnice
151 V prvem predlogu Komisija naprej predlaga, naj se Commune de Millau naloži plačilo 41.012 EUR.
152 Isti zahtevek je postavljen tudi proti družbi SEMEA (glej točke od 60 do 89 zgoraj), zato se postavlja vprašanje, ali je po francoskem pravu Commune de Millau prav tako odgovorna za dolg družbe SEMEA.
153 Ob odsotnosti soglasja Unije glede prevzema dolga družbe SEMEA s strani Commune de Millau je treba preveriti, ali je Commune de Millau Uniji s pogodbo v korist tretjega obljubila plačilo dolga družbe SEMEA.
154 Člen 1165 civilnega zakonika določa, da imajo dogovori učinke le med pogodbenimi strankami. Iz tega člena enako izhaja, da ti dogovori lahko koristijo tretjim osebam pri pogodbah v korist tretjega, kot je določeno v členu 1121 civilnega zakonika (Conseil d’État, 20. december 1989, št. 50815; Conseil d’État, 20. januar 1992, št. 46624; Conseil d’État, 19. julij 2010, št. 318126, in Cour administrative d’appel de Marseille, 21. oktober 2011, št. 09MA00782).
155 Pri tem je treba spomniti, da iz točk 139 in 140 zgoraj izhaja, da sta Commune de Millau in družba SEMEA soglašali glede nastanka nove terjatve Unije proti Commune de Millau.
156 Nato je treba ugotoviti, da so izpolnjeni dodatni pogoji, ki jih določa člen 1121 civilnega zakonika, za sklenitev pogodbe v korist tretjega. Če se namreč zahteva neposredni in takojšnji interes sklenitelja, zadošča enostavni, čeprav moralni interes (Cass. 1re civ., 26. februar 1962, Bull. civ. I, št. 124, str. 119; Cass. com., Cass. 1re civ., 5. junij 1984, Bull. civ. I, št. 182). V obravnavanem primeru interes temelji na dejstvu, da lahko družba SEMEA terja Commune de Millau glede plačila dolga Uniji.
157 Poleg tega ni mogoče ugovarjati prevzemu dolga Commune de Millau, ker ne obstaja osvoboditveni učinek tega prevzema dolga za družbo SEMEA. Odsotnost tega učinka pomeni relativno ničnost in Commune de Millau ni navedla, da je prevzem dolga družbe SEMEA ničen. Ta prevzem dolga ima poleg tega svoj razlog v dejstvu, da je bilo celotno premoženje družbe SEMEA preneseno na Commune de Millau.
158 Posledično je treba ugotoviti, da je Commune de Millau na podlagi člena 1121 civilnega zakonika obljubila plačilo dolga družbe SEMEA. Zahtevek Unije proti Commune de Millau glede povračila 41.012 EUR je torej utemeljen.
Zahtevek za plačilo obresti
159 Komisija v prvem tožbenem predlogu na drugem mestu predlaga, naj se Commune de Millau naloži plačilo zamudnih obresti po letni zakonski obrestni meri, ki se uporablja v Franciji. Primarno predlaga, naj se Commune de Millau naloži plačilo obresti od 10. marca 1992 na podlagi člena 1378 civilnega zakonika in podredno njihovo plačilo od 27. aprila 1993 na podlagi člena 1153 civilnega zakonika. V drugem tožbenem predlogu predlaga, naj se odredi obrestovanje obresti na podlagi člena 1154 civilnega zakonika.
160 Iz zgoraj navedenih razlogov (glej točke od 152 do 158 in od 92 do 95 zgoraj) je treba zavrniti zahtevek za plačilo zamudnih obresti od 10. marca 1992 in naložiti Commune de Millau njihovo plačilo od 27. aprila 1993.
161 Glede zahtevka za kapitalizacijo obresti na podlagi člena 1154 civilnega zakonika se je treba najprej sklicevati na točko 97 zgoraj. Potem je treba ugotoviti, da je bil zahtevek za kapitalizacijo obresti glede Commune de Millau vložen šele s tožbo Komisije, ki je v sodno tajništvo Splošnega sodišča prispela 21. decembra 2010. Na ta dan so bile obresti dolgovane najmanj za eno celo leto. Na tej pravni podlagi lahko torej Komisija zahteva kapitalizacijo obresti šele od 21. decembra 2010.
162 Ker je Commune de Millau prevzela dolg družbe SEMEA, lahko Komisija zahteva kapitalizacijo obresti od dneva prejema tožbe Komisije proti družbi SEMEA, torej od 15. aprila 2010. Iz smisla dogovora med Commune de Millau in družbo SEMEA in iz okoliščin primera namreč izhaja, da je Commune de Millau dolžna plačati vse obresti, ki jih dolguje družba SEMEA. Po eni strani je Commune de Millau Uniji obljubila plačilo dolga družbe SEMEA. Po drugi strani, je bilo celotno premoženje družbe SEMEA preneseno na Commune de Millau, zato ta ni več odgovorna izpolniti zahtevka Komisije. Ob upoštevanju teh okoliščin je treba ugotoviti, da iz zgoraj navedenih razlogov (točki 139 in 140 zgoraj) izhaja skupna volja družbe SEMEA in Commune de Millau, da mora navedena občina plačati vse obresti, ki jih dolguje Commune de Millau in enako tudi kapitalizacijo obresti od vložitve tožbe Komisije proti družbi SEMEA.
163 Odrediti je torej treba, da obresti vsebujejo obresti od datuma, ko je bila vpisana tožba Komisije proti družbi SEMEA, in sicer od 15. oktobra 2010 in od vsakega leta, šteto od tega datuma.
Zahtevek za plačilo odškodnine
164 Komisija v tretjem tožbenem predlogu predlaga, naj se Commune de Millau naloži plačilo zneska 5000 EUR na podlagi povzročene škode, zaradi dejstva nepoštenega upiranja družbe SEMEA.
165 Ta zahtevek je treba zavrniti iz razlogov, ki so navedeni v točkah od 98 do 100 zgoraj.
c) Sklep glede tožbe Komisije
166 Posledično je treba ugoditi zahtevkom Komisije in Commune de Millau naložiti povračilo glavnice v znesku 41.012 EUR in zamudnih obresti po letni zakonski stopnji, kot se uporablja v Franciji, od 27. aprila 1993 do popolnega plačila celotne dolgovane glavnice. Poleg tega je treba odrediti, da tudi iz zamudnih obresti nastajajo obresti, in sicer od 15. aprila 2010 in od vsakega leta, šteto od tega datuma dalje.
167 V preostalem je treba tožbo Komisije zavrniti.
2. Nasprotni zahtevek Commune de Millau
168 Če bi Splošno sodišče ugodilo zahtevku za povračilo, ki ga je postavila Komisija, je Commune de Millau postavila nasprotni zahtevek. Ta zahtevek temelji na določbi člena 340 PDEU in člena 41(3) Listine o temeljnih pravicah v Evropski uniji. Ta zahtevek torej temelji na nepogodbeni odgovornosti Unije.
169 Commune de Millau meni, da je Komisija kršila dolžnost dobrega upravljanja in načelo pravne varnosti, ker je čakala dvanajst let po začetnem zahtevku za povračilo z dne 27. aprila 1993, preden je 18. novembra 2005 spet obrnila na družbo SEMEA. Komisija je posledično dolžna povrniti vsoto, ki jo je Splošno sodišče naložilo Commune de Millau.
170 Splošno sodišče meni, da je treba najprej preizkusiti utemeljenost nasprotnega zahtevka (sodbi Svet proti Boehringerju, točka 105 zgoraj, točki 51 in 52, in Francija proti Komisiji, točka 105 zgoraj, točka 26).
171 Iz razlogov, kot so navedeni v točkah od 106 do 110 zgoraj, nasprotni zahtevek Commune de Millau ni utemeljen.
172 Zato je treba zavrniti nasprotni zahtevek Commune de Millau.
C – Skupna in solidarna odgovornost
173 Družba SEMEA in Commune de Millau sta obe dolžni povrniti glavnico z zamudnimi obrestmi, in ker Komisija ni upravičena le do enega plačila, je treba družbi SEMEA in Commune de Millau naložiti skupno in solidarno plačilo, tako kot zahteva Komisija.
Stroški
174 V skladu s členom 87(2) in (3) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni, in če je več neuspelih strank, Sodišče odloči o delitvi stroškov. Družba SEMEA in Commune de Millau v bistvenem nista uspeli, zato jima je treba, v skladu s predlogi Komisije, naložiti plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)
razsodilo:
1. Zadevi T‑168/10 in T‑572/10 se združita za namene izdaje sodbe.
2. Ugotovi naj se, da sta družba SEMEA (Société d’économie mixte d’équipement de l’Aveyron) in Commune de Millau (Francija) Evropski komisiji dolžni solidarno in skupno plačati glavnico v znesku 41.012 EUR z zamudnimi obrestmi po letni zakonski stopnji, ki se uporablja v Franciji, od 27. aprila 1993 do popolnega plačila tega zneska. Obresti zapadejo v plačilo 15. aprila 2010, pa tudi po izteku vsakega leta od tega datuma, in se tudi same (obresti) obrestujejo.
3. Tožbi Komisije v zadevah T‑168/10 in T‑572/10 se v preostalem zavrneta.
4. Nasprotni zahtevek družbe SEMEA v zadevi T‑168/10 in nasprotni zahtevek Commune de Millau v zadevi T‑572/10 se zavrneta.
5. Družba SEMEA nosi svoje stroške in stroške Komisije v zadevi T‑168/10.
6. Commune de Millau nosi svoje stroške in stroške Komisije v zadevi T‑572/10.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 19. septembra 2012.
Podpisi
Kazalo
Dejansko stanje
Postopek in predlogi strank
A – Zadeva T‑168/10
B – Zadeva T–572/10
Pravo
A – Zadeva T‑168/10
1. Tožba Komisije
a) Dopustnost tožbe
b) Utemeljenost tožbe
Zahtevek za plačilo glavnice
– Pravna ureditev, ki se uporabi
– Terjatev Unije proti družbi SEMEA
– Ugovori družbe SEMEA
Zahtevek za plačilo zamudnih obresti
Zahtevek za plačilo odškodnine
c) Sklep glede tožbe Komisije
2. Nasprotni zahtevek družbe SEMEA
B – Zadeva T‑572/10
1. Tožba Komisije
a) Pristojnost Splošnega sodišča
Teorija akcesornosti
Sklep glede arbitražne klavzule
b) Utemeljenost tožbe
Zahtevek za povračilo glavnice
Zahtevek za plačilo obresti
Zahtevek za plačilo odškodnine
c) Sklep glede tožbe Komisije
2. Nasprotni zahtevek Commune de Millau
C – Skupna in solidarna odgovornost
Stroški