SODBA SODIŠČA (tretji senat)
z dne 16. februarja 2023(*)
„Predhodno odločanje – Nujni postopek predhodnega odločanja – Območje svobode, varnosti in pravice – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Mednarodna ugrabitev otrok – Haaška konvencija iz leta 1980 – Uredba (ES) št. 2201/2003 – Člen 11 – Zahteva za vrnitev otroka – Pravnomočna odločba o vrnitvi otroka – Zakonodaja države članice, ki določa odlog izvršitve te odločbe po samem zakonu, če nekateri nacionalni organi vložijo predlog“
V zadevi C‑638/22 PPU,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Sąd Apelacyjny w Warszawie (višje sodišče v Varšavi, Poljska) z odločbo z dne 12. oktobra 2022, ki je na Sodišče prispela 13. oktobra 2022, v postopku
T. C.,
Rzecznik Praw Dziecka,
Prokurator Generalny,
ob udeležbi
M. C.,
Prokurator Prokuratury Okręgowej we Wrocławiu,
SODIŠČE (tretji senat),
v sestavi K. Jürimäe (poročevalka), predsednica senata, M. Safjan, N. Piçarra, N. Jääskinen in M. Gavalec, sodniki,
generalni pravobranilec: N. Emiliou,
sodna tajnica: M. Siekierzyńska, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 8. decembra 2022,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za T. C. I. Antkowiak, adwokat, M. Bieszczad, radca prawny, in D. Kosobucki, adwokat,
– za M. C. A. Śliwicka, adwokat,
– za Prokurator Generalny S. Bańko, R. Hernand in E. Tkacz,
– za poljsko vlado B. Majczyna in S. Żyrek, agenta,
– za belgijsko vlado M. Jacobs, C. Pochet in M. Van Regemorter, agentke,
– za francosko vlado A. Daniel in E. Timmermans, agentki,
– za nizozemsko vlado C. S. Schillemans, agentka,
– za Evropsko komisijo J. Hottiaux in S. Noë, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 12. januarja 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 11(3) Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 243) ter členov 22 in 24, člena 27(6) in člena 28(1) in (2) Uredbe Sveta (EU) 2019/1111 z dne 25. junija 2019 o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok (UL 2019, L 178, str. 1) v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru postopka, ki ga je začel T. C., oče dveh mladoletnih otrok, da bi se izvršila odločba, s katero je bilo odrejeno, naj se ta otroka, ki ju je M. C., njuna mati, odpeljala na Poljsko, vrneta na Irsko.
Pravni okvir
Mednarodno pravo
3 Cilj Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok, sklenjene v Haagu 25. oktobra 1980 (v nadaljevanju: Haaška konvencija iz leta 1980), je, kot je razvidno iz njene preambule, predvsem na mednarodni ravni otroka varovati pred škodljivimi učinki neupravičene premestitve ali zadržanja ter uvesti postopke za zagotovitev takojšnje vrnitve otroka v državo, kjer ima običajno prebivališče. To konvencijo, ki je začela veljati 1. decembra 1983, so ratificirale vse države članice Evropske unije.
4 V skladu s členom 1(a) te konvencije je njen cilj med drugim zagotoviti čimprejšnjo vrnitev otrok, ki so bili nezakonito odpeljani ali zadržani v kakšni pogodbenici.
5 Člen 2 navedene konvencije določa:
„Pogodbenice bodo sprejele vse ustrezne ukrepe, da na svojem območju zagotovijo uresničevanje ciljev konvencije. To bodo zagotovile, z najučinkovitejšimi razpoložljivimi postopki.“
6 Člen 3 te konvencije določa:
„Šteje se, da je otrok nezakonito odpeljan ali zadržan:
(a) če so s tem kršene pravice do skrbi zanj, ki jih je dobila oseba, institucija ali katerokoli drugo [telo] bodisi kolektivno bodisi posamično […] po zakonu države, v kateri je otrok stalno prebival, preden je bil odpeljan ali zadržan;
(b) če so se v času, ko je bil otrok odpeljan ali zadržan, te pravice uveljavljale bodisi kolektivno bodisi posamično ali bi se uveljavljale, če otrok ne bi bil odpeljan ali zadržan.
[…]“
7 Člen 11, prvi odstavek, Haaške konvencije iz leta 1980 določa:
„Sodni ali upravni organi pogodbenic takoj izvedejo postopek za vrnitev otroka.“
8 Člen 12, prvi in drugi odstavek, te konvencije določa:
„Če je bil otrok nezakonito odpeljan ali zadržan po 3. členu, na dan, ko se je začel postopek pred sodnim ali upravnim organom pogodbenice, v kateri je otrok, pa je minilo manj kot leto dni od dneva, ko je bil nezakonito odpeljan ali zadržan, odredi pristojni organ takojšnjo vrnitev otroka.
Tudi če se je pravni postopek začel po poteku enoletnega roka iz prejšnjega odstavka, odredi sodni ali upravni organ vrnitev otroka, če se ne dokaže, da se je otrok prilagodil novemu okolju.“
9 Člen 13, prvi odstavek, točka (b), navedene konvencije določa:
„Sodnemu ali upravnemu organu države, ki ji je bila poslana zahteva, ne glede na določbe prejšnjega člena ni treba odrediti vrnitve otroka, če oseba, institucija ali kakšno drugo telo, ki nasprotuje njegovi vrnitvi, dokaže:
[…]
(b) da obstaja resna nevarnost, da bi bil otrok zaradi vrnitve izpostavljen telesnemu nasilju ali duševni travmi ali kako drugače pripeljan v neugoden položaj.“
Pravo Unije
Uredba št. 2201/2003
10 V uvodnih izjavah 17 in 33 Uredbe št. 2201/2003 je bilo navedeno:
„(17) V primerih neupravičene premestitve ali zadržanja otroka je treba nemudoma doseči otrokovo vrnitev in v ta namen se Haaška konvencija [iz leta] 1980 uporablja še naprej, kot je bila dopolnjena z določbami te uredbe, zlasti s členom 11. Sodišča države članice, v katero ali v kateri je bil otrok neupravičeno premeščen ali zadržan, bi morala biti upravičena do nasprotovanja otrokovi vrnitvi v posebnih, ustrezno utemeljenih primerih. Vendar pa tako odločbo lahko nadomesti kasnejša odločba sodišča države članice otrokovega običajnega prebivališča pred njegovo neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem. Če je posledica odločbe vrnitev otroka, za njegovo vrnitev ni potreb[e]n [noben poseben postopek] za priznanje in izvršitev navedene sodne odločbe v državi članici, v katero ali v kateri je bil otrok premeščen ali zadržan.
[…]
(33) Ta uredba priznava temeljne pravice in upošteva načela [Listine]. Njen namen je predvsem zagotoviti spoštovanje temeljnih otrokovih pravic, kakor so določene v členu 24 [Listine].“
11 Člen 11(1) in (3) te uredbe je določal:
„1. Kadar oseba, institucija ali drug organ, ki ima pravico do varstva in vzgoje otroka, zahteva od pristojnih organov v državi članici, da izdajo sodno odločbo na podlagi Haaške konvencije [iz leta 1980], da bi dosegla vrnitev otroka, ki je bil neupravičeno premeščen ali zadržan v drugi državi članici, ki ni država članica, kjer je običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem, se uporablja[jo] odstavk[i] 2 do 8.
[…]
3. Sodišče, pri katerem je bil vložen zahtevek za vrnitev otroka iz odstavka 1, ukrepa v postopku na podlagi zahtevka kar se da hitro in uporabi najhitrejši postopek, ki ga predvideva nacionalno pravo.
Brez poseganja v prvi pododstavek izda sodišče sodno odločbo v roku šestih tednov po vložitvi zahtevka, razen takrat, kadar izjemne okoliščine to onemogočajo.“
Uredba 2019/1111
12 Člen 22 Uredbe 2019/1111 določa:
„Kadar oseba, zavod ali drug organ zaradi domnevne kršitve pravic do varstva in vzgoje otroka neposredno ali prek osrednjega organa od sodišča v državi članici zahteva, da na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980 izda odločbo, s katero odredi vrnitev otroka, mlajšega od 16 let, ki je bil neupravičeno premeščen ali zadržan v državi članici, ki ni država članica, v kateri je običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem, se kot dopolnitev Haaški konvenciji iz leta 1980 uporabljajo členi 23 do 29 ter poglavje VI te uredbe.“
13 Člen 24 te uredbe določa:
„1. Sodišče, pri katerem je bil vložen zahtevek za vrnitev otroka iz člena 22, ukrepa v postopku na podlagi zahtevka kar se da hitro in uporabi najhitrejši postopek, ki ga predvideva nacionalno pravo.
2. Brez poseganja v odstavek 1 izda sodišče prve stopnje odločbo najpozneje šest tednov po tem, ko je začelo postopek, razen kadar to ni mogoče zaradi izjemnih okoliščin.
3. Sodišče višje stopnje izda odločbo najpozneje šest tednov po tem, ko se sprejmejo vsi potrebni postopkovni ukrepi in je sodišče v položaju, da z zaslišanjem ali kako drugače preuči pravno sredstvo, razen kadar to ni mogoče zaradi izjemnih okoliščin.“
14 Člen 27(6) navedene uredbe določa:
„Odločba o vrnitvi otroka se lahko ne glede na morebitna pravna sredstva razglasi za začasno izvršljivo, kadar je treba otroka zaradi zaščite njegove koristi vrniti pred sprejetjem odločitve o pravnem sredstvu.“
15 Člen 28 te uredbe določa:
„1. Organ, pristojen za izvrševanje, ki prejme zahtevek za izvršitev odločbe o vrnitvi otroka v drugo državo članico, obdela zahtevek kar se da hitro.
2. Kadar se odločba iz odstavka 1 ne izvrši v šestih tednih po začetku postopka izvršitve, ima stranka, ki zahteva izvršitev, ali osrednji organ države članice izvršitve pravico zahtevati, da organ, pristojen za izvrševanje, utemelji zamudo.“
16 Člen 100 Uredbe 2019/1111 določa:
„1. Ta uredba se uporablja samo za začete pravne postopke, javne listine, ki so bile uradno sestavljene ali registrirane, in dogovore, registrirane na dan ali po 1. avgustu 2022.
2. [Uredba št. 2201/2003] se še naprej uporablja za odločbe, izdane v začetih pravnih postopkih, javne listine, ki so bile uradno sestavljene ali registrirane, in dogovore, ki so postali izvršljivi v državi članici, v kateri so bili sklenjeni pred 1. avgustom 2022, in ki spadajo na področje uporabe navedene uredbe.“
Poljsko pravo
17 Člen 388(1) Kodeks postępowania cywilnego (zakonik o civilnem postopku) določa:
„Kadar lahko izvršitev odločbe stranki povzroči nepopravljivo škodo, lahko sodišče druge stopnje na predlog stranke odloži izvršitev svoje odločbe do zaključka postopka s kasacijsko pritožbo. Če se pritožba zavrne, lahko sodišče druge stopnje odloži tudi izvršitev odločbe sodišča prve stopnje.“
18 Člen 518²(1) tega zakonika določa:
„V primerih odvzema osebe, ki spada pod starševsko odgovornost ali skrbništvo, izvedenih v skladu s Haaško konvencijo iz leta 1980, je sodišče druge stopnje Sąd Apelacyjny w Warszawie [(višje sodišče v Varšavi, Poljska)].“
19 Člen 5191(21) in (22) navedenega zakonika določa:
„21. Kasacijska pritožba je mogoča tudi v primerih odvzema osebe, ki spada pod starševsko odgovornost ali skrbništvo, izvedenih v skladu s Haaško konvencijo iz leta 1980.
22. Kasacijsko pritožbo v primerih iz odstavka 21 lahko vloži Prokurator Generalny [(generalni državni tožilec)], Rzecznik Praw Dziecka [(varuh otrokovih pravic)] ali Rzecznik Praw Obywatelskich [(varuh človekovih pravic)] v štirih mesecih od dneva pravnomočnosti sklepa.“
20 Z Ustawa o zmianie ustawy Kodeks postępowania cywilnego (zakon o spremembi zakonika o civilnem postopku) z dne 7. aprila 2022 (Dz. U. 2022, pozicija 1098), ki je začel veljati 24. junija 2022 (v nadaljevanju: zakon iz leta 2022), je bil zakonik o civilnem postopku spremenjen z vstavitvijo več določb o odlogu izvršitve odločb, izdanih na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980.
21 Člen 3881 tega zakonika, vstavljen v ta zakonik z zakonom iz leta 2022, tako določa:
„1. V primerih odvzema osebe, ki spada pod starševsko odgovornost ali skrbništvo, izvedenih v skladu s [Haaško konvencijo iz leta 1980], se na predlog subjekta iz člena 5191(22), ki se predloži sodišču iz člena 5182(1) v roku, ki ne presega dveh tednov od datuma, ko postane sklep o odvzemu osebe, ki spada pod starševsko odgovornost ali skrbništvo, pravnomočen, izvršitev tega sklepa po samem zakonu odloži.
2. Odlog izvršitve sklepa iz odstavka 1 preneha, če subjekt iz člena 5191(22) ne vloži kasacijske pritožbe v dveh mesecih od datuma pravnomočnosti tega sklepa.
3. Če subjekt iz člena 5191(22) vloži kasacijsko pritožbo v dveh mesecih po pravnomočnosti sklepa iz odstavka 1, se odlog izvršitve tega sklepa po samem zakonu podaljša do zaključka kasacijskega postopka.
4. Subjekt, ki je vložil predlog za odlog izvršitve sklepa iz odstavka 1, lahko ta predlog umakne v dveh mesecih po pravnomočnosti sklepa, razen če je subjekt iz člena 5191(22) vložil kasacijsko pritožbo.
5. Če se predlog za odlog izvršitve sklepa iz odstavka 1 umakne, sklep postane izvršljiv.“
22 Člen 3883 navedenega zakonika, vstavljen v ta zakonik z zakonom iz leta 2022, določa:
„Z vložitvijo izredne pritožbe iz člena 89 ustawa o Sądzie Najwyższym [(zakon o vrhovnem sodišču)] z dne 8. decembra 2017 (Dz. U. 2021, pozicija 1904, in 2022, pozicija 480) v postopku odvzema osebe, ki spada pod starševsko odgovornost ali skrbništvo, izvedenem na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980, se po samem zakonu odloži izvršitev sklepa o odvzemu osebe, ki spada pod starševsko odgovornost ali skrbništvo, do zaključka tega pritožbenega postopka.“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
23 T. C. in M. C., oba poljska državljana, sta starša mladoletnih otrok N. C. in M. C. (v nadaljevanju skupaj: mladoletna otroka), rojenih na Irskem leta 2011 in 2017. Ta družina že več let prebiva v tej državi članici, kjer imata T. C. in M. C. stalno zaposlitev. M. C. je zdaj na daljšem bolniškem dopustu.
24 Poleti leta 2021 je M. C. z mladoletnima otrokoma v soglasju s T. C. odšla na počitnice na Poljsko. Septembra 2021 je M. C. obvestila T. C., da bo v tej državi članici skupaj s tema otrokoma ostala za stalno. T. C. s tako stalno premestitvijo teh otrok nikoli ni soglašal.
25 T. C. je 18. novembra 2021 pri Sąd Okręgowy we Wrocławiu (regionalno sodišče v Vroclavu, Poljska) vložil tožbo, s katero je predlagal, naj se M. C. odredi, naj zagotovi vrnitev mladoletnih otrok na Irsko na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980. To sodišče je s sklepom z dne 15. junija 2022 M. C. odredilo, naj to vrnitev zagotovi v sedmih dneh od datuma pravnomočnosti tega sklepa.
26 M. C. je zoper navedeni sklep vložila pritožbo pri Sąd Apelacyjny w Warszawie (višje sodišče v Varšavi), predložitvenem sodišču, ki je s sklepom z dne 21. septembra 2022 to pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker je štelo, da se M. C. ne more sklicevati na noben razlog za zavrnitev vrnitve mladoletnih otrok na Irsko. Zadnjenavedeni sklep je postal izvršljiv 28. septembra 2022, ne da bi M. C. zagotovila vrnitev teh otrok na Irsko.
27 T. C. je 29. septembra 2022 pri predložitvenem sodišču vložil zahtevo, naj mu to pošlje kopijo tega sklepa z dne 21. septembra 2022, skupaj z zaznamkom o njegovi izvršljivosti.
28 Varuh otrokovih pravic in generalni državni tožilec sta 30. septembra 2022 oziroma 5. oktobra 2022 na podlagi člena 3881(1) zakonika o civilnem postopku, kakor je bil spremenjen z zakonom iz leta 2022, vložila predloga za odlog izvršitve pravnomočnih sklepov z dne 15. junija in 21. septembra 2022.
29 Varuh otrokovih pravic in generalni državni tožilec sta 21. novembra 2022 pri Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska) vložila kasacijski pritožbi zoper sklep z dne 21. septembra 2022.
30 Predložitveno sodišče poudarja, da so vsebinske odločbe, ki jih izda sodišče druge stopnje, pravnomočne in izvršljive, tudi če je zoper njih vložena kasacijska pritožba pri Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče). Pred začetkom veljavnosti zakona iz leta 2022 je bilo edino odstopanje od tega pravila določeno v členu 388 zakonika o civilnem postopku. Ta člen je sodišču druge stopnje omogočal, da je odložilo izvršljivost pravnomočne odločbe do zaključka postopka pred Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), če bi izvršitev te odločbe stranki lahko povzročila nepopravljivo škodo.
31 Na podlagi člena 3881 zakonika o civilnem postopku, vstavljenega v ta zakonik z zakonom iz leta 2022, pa imajo generalni državni tožilec, varuh otrokovih pravic in varuh človekovih pravic (v nadaljevanju skupaj: pooblaščeni organi) zdaj možnost doseči odlog izvršitve odločbe o vrnitvi otrok na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980, če v ta namen vložijo predlog pri Sąd Apelacyjny w Warszawie (višje sodišče v Varšavi) v roku, ki ne presega dveh tednov od datuma, ko odločba postane pravnomočna. Iz informacij, ki jih je zagotovilo predložitveno sodišče, je razvidno, da pooblaščenim organom predloga ni treba obrazložiti. S takim predlogom se po samem zakonu izvršitev odloži za vsaj dva meseca.
32 Če ti organi v tem obdobju pri Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) ne vložijo kasacijske pritožbe zoper odločbo o vrnitvi, odlog njene izvršitve namreč preneha. Če pa se v navedenem obdobju taka pritožba vloži, se ta odlog, nasprotno, na podlagi člena 3881(3) zakonika o civilnem postopku, kakor je bil spremenjen z zakonom iz leta 2022, po samem zakonu podaljša do zaključka postopka pred Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče).
33 Poleg tega predložitveno sodišče meni, da tudi če bi Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) zavrnilo to kasacijsko pritožbo, bi navedeni organi lahko znova dosegli navedeni odlog na podlagi člena 3883 zakonika o civilnem postopku, kakor je bil spremenjen z zakonom iz leta 2022, z vložitvijo izredne pritožbe na podlagi tega člena.
34 Ob upoštevanju teh preudarkov se predložitveno sodišče sprašuje o združljivosti člena 3881 zakonika o civilnem postopku, kakor je bil spremenjen z zakonom iz leta 2022, z zahtevo po hitrem ukrepanju, na kateri temelji Uredba št. 2201/2003, in zlasti s členom 11(3) te uredbe.
35 Poleg tega to sodišče poudarja, da veljavna poljska zakonodaja v bistvu določa, da imajo pravni subjekti, ki jih ni mogoče opredeliti kot sodišče, možnost doseči odlog izvršitve pravnomočne sodne odločbe, ne da bi bilo uresničevanje te možnosti predmet kakršnega koli sodnega nadzora. Zaradi take okoliščine se po mnenju navedenega sodišča postavljajo vprašanja o skladnosti te zakonodaje s členom 47 Listine, ker se s to zakonodajo strankam v postopku vrnitve odvzema učinkovito sodno varstvo.
36 Poleg tega se predložitveno sodišče ob upoštevanju dejstva, da je zakon iz leta 2022 začel veljati le nekaj dni pred začetkom uporabe Uredbe 2019/1111, ki krepi obveznost hitrega ukrepanja, na kateri temelji Uredba št. 2201/2003, sprašuje o združljivosti določb, ki so bile s tem zakonom vstavljene v zakonik o civilnem postopku, z načelom lojalnega sodelovanja.
37 Nazadnje, če bi Sodišče potrdilo, da Uredba št. 2201/2003 nasprotuje navedenemu zakonu, se predložitveno sodišče sprašuje, ali bi se od njega zahtevalo, da v skladu z načelom primarnosti prava Unije tega zakona ne uporabi.
38 V teh okoliščinah je Sąd Apelacyjny w Warszawie (višje sodišče v Varšavi) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člen 11(3) [Uredbe št. 2201/2003] ter [člena 22 in 24], člen 27(6) ter člen 28(1) in (2) [Uredbe 2019/1111] v povezavi s členom 47 [Listine] razumeti tako, da nasprotujejo uporabi določbe nacionalnega prava, v skladu s katero se v primerih odvzema osebe, ki spada pod starševsko odgovornost ali skrbništvo, izvedenih na podlagi [Haaške konvencije iz leta 1980], na predlog [pooblaščenih organov], vložen pri Sąd Apelacyjny w Warszawie (višje sodišče v Varšavi) v roku, ki ne presega dveh tednov od dneva pravnomočnosti odločbe o vrnitvi osebe, ki spada pod starševsko odgovornost ali skrbništvo, izvršitev take odločbe po samem zakonu odloži?“
Predlog za uporabo nujnega postopka predhodnega odločanja
39 Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, ki je določen v členu 107(1) Poslovnika Sodišča.
40 To sodišče je v podporo svojemu predlogu navedlo razloge v zvezi s koristjo mladoletnih otrok. Natančneje, odnos med staršem in otrokoma ter dobrobit teh otrok naj bi lahko utrpela nepopravljivo škodo zaradi oddaljenosti navedenih otrok od njunega očeta, ki traja še dlje, ker sta varuh otrokovih pravic in generalni državni tožilec uporabila možnost, da dosežeta odlog izvršitve odločbe o vrnitvi na Irsko.
41 Na prvem mestu, treba je ugotoviti, da se ta predlog za sprejetje prehodne odločbe nanaša na razlago zlasti določb Uredbe št. 2201/2003, ki je bila sprejeta med drugim na podlagi člena 61(c) ES, ki je postal člen 67 PDEU, in določb Uredbe 2019/1111, ki je bila sprejeta na podlagi člena 81(3) PDEU. Ta akta torej spadata v naslov V tretjega dela Pogodbe DEU o območju svobode, varnosti in pravice. Zato se za ta predlog lahko uporabi nujni postopek predhodnega odločanja.
42 Na drugem mestu, v zvezi s pogojem nujnosti je iz predložitvene odločbe razvidno, da sta mladoletna otroka od očeta ločena že več kot eno leto in da bi lahko podaljševanje tega položaja resno škodilo prihodnjemu odnosu teh otrok z njunim očetom.
43 V teh okoliščinah je tretji senat Sodišča 26. oktobra 2022 na predlog sodnice poročevalke in po opredelitvi generalnega pravobranilca odločil, da se predlogu predložitvenega sodišča, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, ugodi.
Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe
44 Generalni državni tožilec in v bistvu M. C. izpodbijata dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe.
45 Prvič, po mnenju generalnega državnega tožilca je vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, hipotetično in ni nujno za rešitev spora o glavni stvari. O tem sporu naj bi bilo namreč že dokončno odločeno in to sodišče naj ne bi imelo nobene pristojnosti v zvezi z odlogom izvršitve pravnomočnih sklepov o vrnitvi, izdanih na prvi in drugi stopnji, ker se ta izvršitev odloži po samem zakonu.
46 Drugič, generalni državni tožilec trdi, da je to vprašanje nedopustno, ker navedeno sodišče prosi za razlago Uredbe 2019/1111, čeprav se ta uredba v obravnavani zadevi ne uporablja ratione temporis.
47 Na prvem mestu, treba je opozoriti, da le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu o glavni stvari in mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ob upoštevanju posebnosti zadeve presoja nujnost in ustreznost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato je Sodišče, če se postavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma dolžno odločiti (sodba z dne 24. novembra 2022, Varhoven administrativen sad (Razveljavitev izpodbijane določbe), C‑289/21, EU:C:2022:920, točka 24 in navedena sodna praksa).
48 Sodišče lahko tako predlog nacionalnega sodišča za sprejetje predhodne odločbe zavrne samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, ki so potrebni za to, da bi lahko na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 24. novembra 2022, Varhoven administrativen sad (Razveljavitev izpodbijane določbe), C‑289/21, EU:C:2022:920, točka 25 in navedena sodna praksa).
49 Poleg tega je treba spomniti, da izraz „izreči sodbo“ v smislu člena 267, drugi odstavek, PDEU zajema celoten postopek, ki vodi do sodbe predložitvenega sodišča. Ta izraz je treba razlagati široko, da bi se izognilo temu, da bi se veliko procesnih vprašanj štelo za nedopustna in jih Sodišče ne bi moglo razlagati, in da bi Sodišče lahko odločalo o razlagi vseh določb prava Unije, ki jih mora predložitveno sodišče uporabiti (sodba z dne 21. novembra 2019, Procureur‑Generaal bij de Hoge Raad der Nederlanden, C‑678/18, EU:C:2019:998, točka 25 in navedena sodna praksa).
50 V zvezi s tem je, prvič, iz predložitvene odločbe in stališč, ki so jih stranke predstavile na obravnavi, na eni strani razvidno, da je T. C. pri predložitvenem sodišču vložil predlog, da bi dosegel izvršitev sklepa z dne 21. septembra 2022, s katerim je predložitveno sodišče odredilo vrnitev mladoletnih otrok na Irsko. Na drugi strani bi to sodišče na podlagi člena 3881 zakonika o civilnem postopku, kakor je bil spremenjen z zakonom iz leta 2022, moralo ugoditi predlogoma za odlog te izvršitve, ki sta ju vložila generalni državni tožilec in varuh otrokovih pravic.
51 V teh okoliščinah je očitno, kot poudarja generalni pravobranilec v točki 46 svojih sklepnih predlogov, da predložitveno sodišče odloča o nasprotujočih si predlogih, ki so jih vložili na eni strani T. C. ter na drugi strani generalni državni tožilec in varuh človekovih pravic. Ti predlogi odražajo obstoj „spora“ med temi strankami, ki se nanaša na izvršitev sklepa o vrnitvi z dne 21. septembra 2022 in o katerem mora to sodišče v okviru navedenih predlogov izreči sodbo v smislu člena 267, drugi odstavek, PDEU.
52 Drugič, glede odnosa med vprašanjem za predhodno odločanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, ter dejanskim stanjem in predmetom spora o glavni stvari je iz predložitvene odločbe jasno razvidno, da je namen tega vprašanja temu sodišču omogočiti, da ugotovi, ali je treba določbe uredb št. 2201/2003 in 2019/1111 razlagati tako, da nasprotujejo členu 3881 zakonika o civilnem postopku, kakor je bil spremenjen z zakonom iz leta 2022, in če je tako, ali tega člena ne sme uporabiti. S tem navedeno sodišče zadostno dokazuje, da je odgovor Sodišča na navedeno vprašanje „[potreben]“ v smislu člena 267, drugi odstavek, PDEU, da bi lahko odločilo o morebitnem odlogu izvršitve zadevne odločbe o vrnitvi.
53 Na drugem mestu, dopustnosti tega predloga za sprejetje predhodne odločbe ni mogoče omajati s trditvijo generalnega državnega tožilca, da se v obravnavani zadevi Uredba 2019/1111 ne uporablja ratione temporis. Kadar namreč ni očitno, da razlaga akta prava Unije ni v nikakršni zvezi z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, se ugovor v zvezi z neuporabo tega akta v postopku v glavni stvari ne nanaša na dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe, ampak na vsebino postavljenih vprašanj za predhodno odločanje (glej v tem smislu sodbi z dne 13. julija 2006, Manfredi in drugi, od C‑295/04 do C‑298/04, EU:C:2006:461, točka 30, in z dne 19. decembra 2019, Dobersberger, C‑16/18, EU:C:2019:1110, točka 21).
54 V teh okoliščinah je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.
Vprašanje za predhodno odločanje
55 Uvodoma je treba poudariti, da če se postavljeno vprašanje nanaša na razlago tako določb Uredbe št. 2201/2003 kot določb Uredbe 2019/1111, se samo prva od teh uredb ratione temporis uporablja za spor o glavni stvari. Iz člena 100(2) Uredbe 2019/1111 je namreč razvidno, da se po začetku veljavnosti Uredbe 2019/1111 Uredba št. 2201/2003 še naprej uporablja za tožbe, vložene pred 1. avgustom 2022. V obravnavani zadevi je T. C., kot je bilo navedeno v točki 25 te sodbe, tožbo pri Sąd Okręgowy we Wrocławiu (regionalno sodišče v Vroclavu) vložil 18. novembra 2021.
56 V zvezi s tem, čeprav je bil predlog T. C., da bi dosegel izvršitev sklepa o vrnitvi z dne 21. septembra 2022, vložen po 1. avgustu 2022, dejstvo ostaja, da iz informacij, ki jih ima na voljo Sodišče, izhaja, da ta predlog ne pomeni neodvisnega postopka, temveč fazo postopka vrnitve, ki se je začel s tožbo, ki jo je T. C. vložil 18. novembra 2021 in s katero je predlagal, naj se odredi vrnitev mladoletnih otrok na Irsko.
57 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče s svojim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 11(3) Uredbe št. 2201/2003 v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki organom, ki nimajo statusa sodišča, podeljuje možnost, da dosežejo, da se po samem zakonu za vsaj dva meseca odloži izvršitev odločbe o vrnitvi, izdane na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980, ne da bi morali svoj predlog za odlog izvršitve obrazložiti.
58 V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 11(3) Uredbe št. 2201/2003 določa, da sodišče, pri katerem je bila vložena zahteva za vrnitev otroka, v postopku na podlagi te zahteve ukrepa kar se da hitro in uporabi najhitrejši postopek, ki ga predvideva nacionalno pravo. To sodišče mora sodno odločbo izdati v roku šestih tednov po vložitvi zahteve, razen takrat, kadar izjemne okoliščine to onemogočajo.
59 Na prvem mestu, v skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (sodba z dne 28. oktobra 2022, Generalstaatsanwaltschaft München (Izročitev in ne bis in idem), C‑435/22 PPU, EU:C:2022:852, točka 67).
60 Najprej, iz besedila člena 11(3) Uredbe št. 2201/2003 in zlasti iz uporabe izrazov „kar se da hitro“ in „najhitrejši“ je razvidno, da če je bil otrok neupravičeno premeščen ali zadržan v državi članici, ki ni država članica, kjer je običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem, morajo pristojna sodišča držav članic sprejeti odločbo o vrnitvi zadevnega otroka v posebej kratkem in strogem roku. Taka odločba mora biti načeloma sprejeta najpozneje v šestih tednih po vložitvi zahteve pri teh sodiščih, za kar se uporabi najhitrejši postopek, ki ga predvideva nacionalno pravo. Odstopanje od tega pravila je mogoče samo v „izjemnih okoliščinah“.
61 Dalje, taka razlaga je potrjena s kontekstom, v katerega se umešča člen 11(3) Uredbe št. 2201/2003, in zlasti z upoštevnimi določbami Haaške konvencije iz leta 1980.
62 Uredba št. 2201/2003 namreč zlasti v členu 11 dopolnjuje in natančneje opredeljuje pravila Haaške konvencije iz leta 1980, ki urejajo postopek vrnitve neupravičeno premeščenih otrok. Členi od 8 do 11 te konvencije in člen 11 te uredbe tako tvorijo nedeljivo normativno celoto, ki se uporablja za postopke vrnitve otrok, ki so bili neupravičeno premeščeni znotraj Unije (glej v tem smislu mnenje 1/13 (Pristop tretjih držav k Haaški konvenciji) z dne 14. oktobra 2014, EU:C:2014:2303, točki 77 in 78).
63 Zaradi prekrivanja in tesne povezanosti določb navedene uredbe in določb te konvencije lahko zadnjenavedene določbe vplivajo na pomen, obseg in učinkovitost pravil iz te uredbe (glej v tem smislu mnenje 1/13 (Pristop tretjih držav k Haaški konvenciji) z dne 14. oktobra 2014, EU:C:2014:2303, točka 85).
64 Prvič, v skladu s preambulo in členom 1(a) Haaške konvencije iz leta 1980 se tako z njo izpolnjuje obveznost čimprejšnje vrnitve zadevnega otroka v kraj njegovega običajnega prebivališča. Drugič, člen 2, drugi stavek, te konvencije organom držav pogodbenic nalaga obveznost, da za obravnavo zahteve za vrnitev uporabijo najučinkovitejše razpoložljive postopke. Tretjič, v skladu s členom 11, prvi odstavek, navedene konvencije morajo pravosodni ali upravni organi pogodbenic takoj izvesti postopek za vrnitev otroka. Četrtič, člen 13 te konvencije ozko določa primere, v katerih pravosodnemu organu pogodbenice, ki ji je bila poslana zahteva, ni treba odrediti vrnitve otroka. Natančneje, v skladu s členom 13, prvi odstavek, točka (b), Haaške konvencije iz leta 1980 temu organu ni treba odrediti vrnitve otroke, če oseba, institucija ali kakšno drugo telo, ki nasprotuje njegovi vrnitvi, dokaže, da obstaja resna nevarnost, da bi bil otrok zaradi vrnitve izpostavljen telesnemu nasilju ali duševni travmi ali kako drugače postavljen v neugoden položaj.
65 Iz vseh teh določb izhaja, da mora biti v skladu s Haaško konvencijo iz leta 1980, na eni strani, če je bil otrok neupravičeno premeščen iz kraja svojega običajnega prebivališča, vrnitev tega otroka izvršena čim prej po najučinkovitejših razpoložljivih postopkih, ki jih predvideva nacionalno pravo. Na drugi strani je neodreditev te vrnitve mogoča le v izjemnih okoliščinah, zlasti v primeru resne nevarnosti za navedenega otroka.
66 Nazadnje, tudi cilji Uredbe št. 2201/2003 in zlasti njenega člena 11(3) potrjujejo ugotovitve v točkah 60 in 65 te sodbe.
67 Tako je treba, prvič, opozoriti, da Uredba št. 2201/2003 izhaja iz pojmovanja, da je interes otroka najpomembnejši. Namen navedene uredbe je zlasti odvračati od ugrabitev otrok v državah članicah in v primeru ugrabitve doseči takojšnjo vrnitev otroka (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2008, Rinau, C‑195/08 PPU, EU:C:2008:406, točki 51 in 52).
68 Drugič, kot je navedeno v uvodni izjavi 17 Uredbe št. 2201/2003, je treba v primerih neupravičene premestitve ali zadržanja otroka nemudoma doseči otrokovo vrnitev. Poleg tega bi morala sodišča države članice, v katero je bil otrok neupravičeno premeščen ali v kateri je bil zadržan, biti upravičena do nasprotovanja otrokovi vrnitvi samo v posebnih ustrezno utemeljenih primerih.
69 Tretjič, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je eden od ciljev člena 11 te uredbe ponovno vzpostaviti statu quo ante, torej položaj, ki je obstajal pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem otroka (glej v tem smislu sodbo z dne 8. junija 2017, OL, C‑111/17 PPU, EU:C:2017:436, točka 61).
70 Četrtič, Sodišče je že odločilo, da je postopek vrnitve po naravi hitri postopek, saj se želi z njim zagotoviti, kot je navedeno v preambuli Haaške konvencije iz leta 1980 in uvodni izjavi 17 Uredbe št. 2201/2003, takojšnja vrnitev otroka (sodba z dne 8. junija 2017, OL, C‑111/17 PPU, EU:C:2017:436, točka 57).
71 Tako iz jezikovne, kontekstualne in teleološke razlage člena 11(3) Uredbe št. 2201/2003 izhaja, da ta določba na eni strani sodišču države članice, pri katerem se vloži zahteva za vrnitev otroka, ki je bil neupravičeno ugrabljen iz kraja svojega običajnega prebivališča, nalaga, da o tej zahtevi načeloma odloči najpozneje v šestih tednih po njeni vložitvi in uporabi najhitrejši postopek, ki ga predvideva nacionalno pravo. Na drugi strani se vrnitev neupravičeno ugrabljenega otroka lahko ne odredi le v posebnih in izjemnih primerih, ki so ustrezno utemeljeni.
72 Drži, da se obveznosti, ki izhajajo iz tega člena 11(3), nanašajo na postopek sprejetja odločbe o vrnitvi. Vendar je treba ugotoviti, kot je generalni pravobranilec storil v točki 59 svojih sklepnih predlogov, da je obveznost učinkovitosti in hitrega ukrepanja, ki velja za sprejetje odločbe o vrnitvi, nacionalnim organom naložena tudi v okviru izvršitve take odločbe. Navedeni člen 11(3) bi bil namreč brez polnega učinka, če bi nacionalno pravo omogočalo odlog izvršitve pravnomočne odločbe o vrnitvi otroka.
73 V skladu s sodno prakso Sodišča pa uporaba nacionalnih pravil materialnega in postopkovnega prava ne more vplivati na polni učinek Uredbe št. 2201/2003 (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2008, Rinau, C‑195/08 PPU, EU:C:2008:406, točka 82).
74 Poudariti je treba še, da Uredba št. 2201/2003 s tem, da nalaga obveznosti za čim hitrejše sprejetje in posledično izvršitev odločbe, ki omogoča takojšnjo vrnitev otroka v kraj njegovega običajnega prebivališča po neupravičeni ugrabitvi, zagotavlja, kot je razvidno iz njene uvodne izjave 33, spoštovanje temeljnih pravic, zagotovljenih z Listino, in zlasti temeljnih pravic otroka, kot so določene v členu 24 Listine.
75 V zvezi s tem člen 7 Listine določa pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter ga je treba razlagati v povezavi z obveznostjo upoštevanja koristi otroka, priznano v členu 24(2) te listine. Tako je treba upoštevati potrebo, izraženo v členu 24(3) Listine, da otrok vzdržuje redne osebne in neposredne stike z obema staršema (glej v tem smislu sodbo z dne 17. novembra 2022, Belgische Staat (Poročena mladoletna begunka), C‑230/21, EU:C:2022:887, točka 48).
76 Člen 52(3) Listine pa določa, da če ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisano 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa navedena konvencija. V členu 53 Listine je v ta namen dodano, da se nobena določba te listine ne sme razlagati kot omejevanje ali zoževanje pravic, ki se priznavajo, med drugim, z EKČP, na področju uporabe prava Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 8. decembra 2022, CJ (Odločba o predaji, odložena zaradi kazenskega pregona), C‑492/22 PPU, EU:C:2022:964, točka 79 in navedena sodna praksa).
77 Tako je v zvezi s členom 8 EKČP, ki ustreza členu 7 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 8. decembra 2022, Orde van Vlaamse Balies in drugi, C‑694/20, EU:C:2022:963, točka 25), Evropsko sodišče za človekove pravice odločilo, da je treba v zadevah v zvezi z odločbami, izdanimi na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980, primernost ukrepa presojati zlasti glede na hitrost njegovega izvajanja. Te zadeve zahtevajo nujno obravnavo, ker ima lahko minevanje časa nepopravljive posledice za odnose med otroki in staršem, ki ne prebiva z njimi. Zamude v postopku lahko same po sebi omogočijo ugotovitev, da organi niso ravnali skladno s pozitivnimi obveznostmi, ki jih imajo na podlagi EKČP (glej v tem smislu EKČP, 28. april 2015, Ferrari proti Romuniji, CE:ECHR:2015:0428JUD000171410, točka 49).
78 Na drugem mestu, z vidika razlage člena 11(3) Uredbe št. 2201/2003, upoštevane v prejšnjih točkah te sodbe, je treba ugotoviti, ali ta določba nasprotuje nacionalni zakonodaji, kot je opisana v točki 57 te sodbe.
79 Glede na informacije, predložene Sodišču, se v skladu s to zakonodajo izvršitev odločbe o vrnitvi odloži po samem zakonu za vsaj dva meseca, če eden od pooblaščenih organov vloži predlog za odlog izvršitve pri Sąd Apelacyjny w Warszawie (višje sodišče v Varšavi) v dveh tednih po pravnomočnosti te odločbe.
80 Poleg tega, če po vložitvi tega predloga ta organ zoper navedeno odločbo vloži kasacijsko pritožbo pri Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), se odlog izvršitve zadnjenavedene odločbe podaljša po samem zakonu do zaključka postopka s kasacijsko pritožbo pred tem sodiščem.
81 Tako se, prvič, z vložitvijo navedenega predloga za vsaj dva meseca odloži izvršitev odločbe o vrnitvi otroka v kraj njegovega običajnega prebivališča, čeprav je ta odločba postala pravnomočna. Ta vrnitev se lahko odloži za precej daljše obdobje, če se pooblaščeni organi odločijo, da zoper navedeno odločbo vložijo kasacijsko pritožbo. Vložitev takega predloga lahko torej ob upoštevanju zahtev po hitrem ukrepanju, na katerih temelji člen 11(3) Uredbe št. 2201/2003, ker se z njo po samem zakonu odloži izvršitev take odločbe o vrnitvi, tej določbi odvzame polni učinek. Poleg tega bi ti organi lahko znova dosegli odlog izvršitve odločbe o vrnitvi na podlagi člena 3883 zakonika o civilnem postopku, vstavljenega v ta zakonik z zakonom iz leta 2022, z vložitvijo izredne pritožbe na podlagi tega člena.
82 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da dvomesečni odlog izvršitve pravnomočne odločbe o vrnitvi sam po sebi presega rok, v katerem je treba to odločbo v skladu z navedeno določbo Uredbe št. 2201/2003 sprejeti.
83 Drugič, iz informacij, ki jih ima na voljo Sodišče, je razvidno, da se izvršitev odločbe o vrnitvi po samem zakonu odloži že zgolj na predlog pooblaščenih organov. Tem organom, ki poleg tega nimajo statusa sodišča, predloga ni treba obrazložiti in Sąd Apelacyjny w Warszawie (višje sodišče v Varšavi) mora temu predlogu ugoditi, ne da bi lahko izvedlo sodni nadzor v zvezi s tem. Zato se za zakonodajo, obravnavano v postopku v glavni stvari, ne zdi, da lahko zagotavlja, kot je bilo opozorjeno v točki 71 te sodbe, da se vrnitev otroka v kraj njegovega običajnega prebivališča lahko odloži le v posebnih in izjemnih primerih, pri čemer ta zakonodaja nikakor ne zagotavlja, da je tak odlog ustrezno obrazložen.
84 Poleg tega iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da člen 47 Listine nasprotuje temu, da lahko javni organ prepreči izvršitev sodne odločbe, ker bi bila pravica do učinkovitega pravnega sredstva, določena v tem členu, iluzorna, če bi bilo v pravnem redu države članice dovoljeno, da pravnomočna in zavezujoča sodna odločba v škodo stranke ostane brezpredmetna (glej v tem smislu sodbe z dne 30. junija 2016, Toma in Biroul Executorului Judecătoresc Horațiu-Vasile Cruduleci, C‑205/15, EU:C:2016:499, točka 43 in navedena sodna praksa; z dne 29. julija 2019, Torubarov, C‑556/17, EU:C:2019:626, točki 72 in 73, in z dne 19. decembra 2019, Deutsche Umwelthilfe, C‑752/18, EU:C:2019:1114, točka 36).
85 Ob upoštevanju zgornjih preudarkov je treba ugotoviti, da nacionalna zakonodaja, kot je opisana v točki 57 te sodbe, lahko vpliva na polni učinek člena 11(3) Uredbe št. 2201/2003.
86 Te ugotovitve ne more omajati trditev poljske vlade, da je taka zakonodaja v bistvu nujna, da se pooblaščenim organom omogoči vložitev kasacijske pritožbe pri Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) in se tako prepreči, da zadevni otroci ne utrpijo nepopravljive škode zaradi izvršljivosti pravnomočne odločbe o vrnitvi, če bi jo to sodišče moralo razveljaviti.
87 Kot namreč pojasnjuje predložitveno sodišče, je na eni strani, preden je bil v zakonik o civilnem postopku z zakonom iz leta 2022 vstavljen člen 3881, člen 388 tega zakonika že določal mehanizem, ki je Sąd Apelacyjny w Warszawie (višje sodišče v Varšavi) omogočal, da odloži izvršitev pravnomočne odločbe o vrnitvi, po potrebi na predlog enega od pooblaščenih organov, če je to sodišče menilo, da bi bil zadevni otrok zaradi vrnitve lahko izpostavljen resni nevarnosti telesnega nasilja ali duševne travme.
88 Na drugi strani iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je sodno varstvo tega otroka pred tako nevarnostjo načeloma že zagotovljeno z obstojem pravnega sredstva pred sodiščem (glej v tem smislu sodbo z dne 26. septembra 2018, Belastingdienst/Toeslagen (Odložilni učinek pritožbe), C‑175/17, EU:C:2018:776, točka 34), in to tudi, če se zatrjuje obstoj resne nevarnosti v smislu člena 13, prvi odstavek, točka (b), Haaške konvencije iz leta 1980.
89 Zato, kot je razvidno iz točk od 82 do 84 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca, iz člena 11(3) Uredbe št. 2201/2003 v povezavi s členoma 24 in 47 Listine ne izhaja, da pravo Unije državam članicam nalaga, da določijo dodatno stopnjo sodnega varstva pred odločbo o vrnitvi, če je bila ta odločba sprejeta v okviru postopka, ki predvideva že dve stopnji sodnega varstva, in ta postopek omogoča upoštevanje obstoja nevarnosti v primeru vrnitve zadevnega otroka. To pravo a fortiori državam članicam ne omogoča, da določijo, da imajo pravna sredstva, vložena zoper tako odločbo, odložilni učinek po samem zakonu, v nasprotju s tem, kar določa člen 3881(3) zakonika o civilnem postopku, kakor je bil spremenjen z zakonom iz leta 2022.
90 Na tretjem in zadnjem mestu, v zvezi s posledicami ugotovitve v točki 85 te sodbe je treba opozoriti, da načelo primarnosti prava Unije nacionalnemu sodišču, ki mora v okviru svojih pristojnosti uporabiti določbe prava Unije, nalaga obveznost, da zagotovi polni učinek zahtev tega prava v sporu, ki mu je predložen, pri čemer lahko po potrebi po lastni presoji odloči, da ne bo uporabilo nacionalne ureditve ali prakse, tudi poznejše, ki je v nasprotju z določbo prava Unije, ki ima neposredni učinek, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati na predhodno odpravo te nacionalne ureditve ali prakse po zakonodajni poti ali nekem drugem ustavnem postopku (glej v tem smislu sodbo z dne 22. februarja 2022, RS (Učinek sodb ustavnega sodišča), C‑430/21, EU:C:2022:99, točka 53).
91 V zvezi s tem je treba opozoriti, da se v skladu s členom 288, drugi odstavek, PDEU uredba splošno in neposredno uporablja v vseh državah članicah. Zato zaradi svoje narave in vloge v sistemu virov prava Unije posameznikom lahko daje pravice, ki so jih nacionalna sodišča dolžna varovati (glej v tem smislu sodbo z dne 17. septembra 2002, Muñoz in Superior Fruiticola, C‑253/00, EU:C:2002:497, točka 27).
92 V obravnavani zadevi je treba poudariti, da člen 11(3) Uredbe št. 2201/2003 državam članicam nalaga jasno in natančno obveznost rezultata, ki ji ni dodan noben pogoj glede zahteve po hitrem ukrepanju, ki velja za postopke, katerih namen je sprejetje odločbe o vrnitvi v smislu Haaške konvencije iz leta 1980. Predložitveno sodišče bo tako moralo v okviru svojih pristojnosti zagotoviti polni učinek te določbe prava Unije s tem, da po potrebi ne bo uporabilo nacionalne zakonodaje, ki posega v uresničevanje polnega učinka navedene določbe.
93 Ob upoštevanju vseh zgornjih razlogov je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 11(3) Uredbe št. 2201/2003 v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki organom, ki nimajo statusa sodišča, podeljuje možnost, da dosežejo, da se po samem zakonu za vsaj dva meseca odloži izvršitev odločbe o vrnitvi, izdane na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980, ne da bi morali svoj predlog za odlog izvršitve obrazložiti.
Stroški
94 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:
Člen 11(3) Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki organom, ki nimajo statusa sodišča, podeljuje možnost, da dosežejo, da se po samem zakonu za vsaj dva meseca odloži izvršitev odločbe o vrnitvi, izdane na podlagi Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok, sklenjene v Haagu 25. oktobra 1980, ne da bi morali svoj predlog za odlog izvršitve obrazložiti.
Podpisi