SKLEP SODIŠČA (šesti senat)
z dne 16. februarja 2005(*)
„Predhodno odločanje – Člen 99 Poslovnika Sodišča – Železniški promet – Pravice in obveznosti potnikov – Uredba (ES) št. 1371/2007 – Člen 3, točka 8 – Pogodba o prevozu – Pojem – Potnik, ki ob vstopu na vlak nima vozovnice – Varstvo potrošnikov“
V zadevi C‑530/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Sąd Rejonowy dla Warszawy‑Śródmieścia w Warszawie (okrajno sodišče za Varšavo‑center, Varšava, Poljska) z odločbo z dne 20. junija 2022, ki je na Sodišče prispela 9. avgusta 2022, v postopku
Dunaj‑Finanse sp. z o.o.
proti
KG,
SODIŠČE (šesti senat),
v sestavi P. G. Xuereb, predsednik senata, T. von Danwitz (poročevalec) in A. Kumin, sodnika,
generalni pravobranilec: G. Pitruzzella,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi odločeno z obrazloženim sklepom v skladu s členom 99 Poslovnika Sodišča,
sprejema naslednji
Sklep
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3, točka 8, Uredbe (ES) št. 1371/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o pravicah in obveznostih potnikov v železniškem prometu (UL 2007, L 315, str. 14) ter člena 6(1) in (2) Dodatka A Priloge I k tej uredbi.
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Dunaj-Finanse sp. z o.o. in KG v zvezi z zahtevkom za doplačilo, zahtevano od zadnjenavedenega, ker je potoval z vlakom brez vozovnice.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodnih izjavah od 1 do 3 Uredbe št. 1371/2007 je navedeno:
„(1) V okviru skupne prometne politike je pomembno zagotoviti uporabniške pravice potnikov v železniškem prometu ter izboljšati kakovost in učinkovitost storitev železniškega prevoza potnikov, kar lahko pripomore k povečanju deleža železniškega prevoza v primerjavi z drugimi vrstami prevoza.
(2) Sporočilo Komisije ‚Strategija varstva potrošnikov 2002-2006‘ [UL 2002, C 137, str. 2] si je postavila za cilj dosego visoke ravni varstva potrošnikov na področju prevoza v skladu s členom 153(2) Pogodbe.
(3) Potnik v železniškem prometu je šibkejša stran prevozne pogodbe, zato bi bilo treba njegove pravice v tem pogledu zaščititi.“
4 Člen 1(a) te uredbe določa:
„Ta uredba vsebuje pravila v zvezi z:
(a) informacijami, ki jih morajo zagotavljati prevozniki v železniškem prometu, s sklepanjem pogodb o prevozu, z izdajanjem vozovnic in delovanjem računalniško podprtega sistema informiranja in rezervacij za železniški promet.“
5 Člen 3 navedene uredbe določa:
„V tej uredbi:
[…]
2. ‚prevoznik‘ pomeni pogodbenega prevoznika v železniškem prometu, s katerim je potnik sklenil prevozno pogodbo, ali niz zaporednih prevoznikov v železniškem prometu, ki jih lahko zavezuje ta pogodba;
[…]
8. ,pogodba o prevozu‘ pomeni pogodbo o prevozu, za katerega se zahteva plačilo, ali brezplačnem prevozu med prevoznikom v železniškem prometu ali prodajalcem vozovnic in potnikom o zagotovitvi ene ali več prevoznih storitev;
[…]
16. ,splošni pogoji prevoza‘ pomeni pogoje prevoznika v obliki splošnih pogojev ali tarif, ki pravno veljajo v vsaki državi članici in ki so postali s sklenitvijo pogodbe o prevozu njen sestavni del;
[…]“
6 Poglavje II Uredbe št. 1371/2007, naslovljeno „Prevozna pogodba, informacije in vozovnice“, vsebuje člene od 4 do 10 te uredbe. Člen 4 te uredbe, naslovljen „Prevozna pogodba“, določa:
„Ob upoštevanju določb tega poglavja je sklepanje in izvajanje prevozne pogodbe ter zagotavljanje informacij in vozovnic urejeno z določbami iz II. dela in III. dela iz Priloge I.“
7 Priloga I k Uredbi št. 1371/2007, naslovljena „Izvleček iz Enotnih pravil za pogodbo o mednarodnem železniškem prevozu potnikov in prtljage (CIV)“, je sestavljena iz delov od II do VII Dodatka A h Konvenciji o mednarodnih železniških prevozih (COTIF) z dne 9. maja 1980, kakor je bila spremenjena z Vilenskim protokolom z dne 3. junija 1999 (v nadaljevanju: COTIF). V tej Prilogi I je II. del tega dodatka, naslovljen „Sklenitev in vsebina [izvajanje] pogodbe o prevozu“, ki vsebuje člene od 6 do 11 navedenega dodatka.
8 Člen 6 Dodatka A k COTIF, naslovljen „Prevozna pogodba“, določa:
„1. S prevozno pogodbo se prevoznik zaveže, da bo potnike in po potrebi tudi prtljago in vozila prepeljal do namembne postaje, kjer bo izročil prtljago in vozila.
2. Prevozna pogodba mora biti potrjena z eno ali več vozovnicami, ki se izdajo potniku. Ne glede na 9. člen pa to, da je potnik nima, da je nepravilno izdana ali da jo je izgubil, ne vpliva niti na obstoj niti na veljavnost pogodbe, za katero ostanejo veljavna ta enotna pravila.
3. Dokler se ne dokaže nasprotno, se vozovnica uporablja kot dokazilo o sklenitvi in vsebini prevozne pogodbe.“
9 Člen 9 Dodatka A z naslovom „Pravica do prevoza. Izključitev prevoza“, v odstavku 1 določa:
„Vse od začetka potovanja mora imeti potnik pri sebi veljavno vozovnico, ki jo mora ob kontroli vozovnic tudi pokazati. Splošni prevozni pogoji lahko določajo:
(a) da mora potnik, ki ne pokaže veljavne vozovnice, poleg prevoznine plačati še dodatek;
(b) da je mogoče od potnika, ki odkloni takojšnje plačilo prevoznine ali dodatka, zahtevati, da prekine potovanje;
(c) ali in pod katerimi pogoji se potniku vrne plačani dodatek.“
Poljsko pravo
Zakon o civilnem zakoniku
10 Člen 117 ustawa – Kodeks cywilny (zakon – civilni zakonik) z dne 23. aprila 1964 (Dz. U. iz leta 1964, št. 16, pozicija 93) v različici, ki se uporablja v sporu o glavni stvari, v odstavkih 2 in 21 določa:
„2. Po izteku zastaralnega roka se lahko dolžnik izogne izpolnitvi svoje obveznosti, razen če se ne odpove uveljavljanju zastaranja. […]
21. Po izteku zastaralnega roka ni več mogoče uveljavljati terjatve zoper potrošnika.“
Zakon o prevozih
11 Člen 16(1) ustawa Prawo przewozowe (zakon o prevozih) z dne 15. novembra 1984 (Dz. U. iz leta 1984, št. 53, pozicija 272) v različici, ki se uporablja v sporu o glavni stvari, določa (v nadaljevanju: zakon o prevozih):
„Prevozna pogodba se sklene z nakupom vozovnice pred začetkom potovanja ali z izpolnitvijo drugih pogojev za dostop do prevoznega sredstva, ki jih določi prevoznik ali organizator javnega prevoza, ali, če to ni mogoče, preprosto z zasedbo mesta v prevoznem sredstvu.“
12 Člen 33a(3) zakona o prevozih določa:
„Če prevoznik ali organizator javnega prevoza ali od njega pooblaščena oseba ugotovi, da potnik nima veljavne vozovnice, pobere prevoznino in doplačilo ali zahteva plačilo.“
13 Člen 77(1) in (3), točka 4, tega zakona določa:
„(1) Brez poseganja v odstavek 2 in člen 78 zahtevki, ki temeljijo na tem zakonu ali njegovih izvedbenih določbah, zastarajo v enem letu.
[…]
(3) Zastaralni rok začne teči:
[…]
4. za zahteve za plačilo ali povračilo od datuma plačila ali, če plačilo ni bilo izvedeno, od datuma, ko bi moralo biti izvedeno.“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
14 KG je 10. septembra 2016 potoval z vlakom družbe Koleje Mazowieckie – KM sp. z o.o., ki je železniški prevoznik, brez veljavne vozovnice. V skladu s tarifo železniškega prevoznika mu je bil zaračunan znesek 191,82 poljskih zlotov (PLN) (približno 40,50 EUR), kar ustreza ceni vozovnice 6,82 PLN (približno 1,50 EUR) in doplačilu 185 PLN (približno 39 EUR).
15 Družba Dunaj‑Finanse je s pogodbo o odstopu terjatev z dne 2. januarja 2019 prevzela terjatev prevoznika do KG.
16 Družba Dunaj‑Finanse je 16. junija 2021 vložila tožbo pri Sąd Rejonowy dla Warszawy‑Śródmieścia w Warszawie (okrajno sodišče za Varšavo‑center, Varšava, Poljska), ki je predložitveno sodišče, s katero je predlagala, naj se KG na podlagi člena 33a(3) zakona o prevozih naloži plačilo navedenega zneska skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila. Ta družba je trdila, da v skladu s členom 16(1) tega zakona med železniškim prevoznikom in KG ni bila sklenjena prevozna pogodba, zaradi česar zadnjenavedenega ni mogoče šteti za stranko prevozne pogodbe in s tem za potrošnika. Dodala je, da se nacionalna določba, ki sodišču omogoča, da po uradni dolžnosti sproži vprašanje zastaranja zahtevka proti potrošniku, v postopku v glavni stvari ne uporablja.
17 Predložitveno sodišče navaja, da je iz člena 77 navedenega zakona razvidno, da je bila na datum vložitve tožbe, 16. junija 2021, zahtevana terjatev zastarana, vendar lahko v skladu s členom 117(21) zakona o civilnem zakoniku v različici, ki se uporablja v sporu o glavni stvari, po uradni dolžnosti ugotovi zastaranje in torej zavrne tožbo le, če je KG mogoče šteti za potrošnika, kar predpostavlja, da je ta z železniškim prevoznikom sklenil prevozno pogodbo. Če pa je treba šteti, da pogodba ni bila sklenjena in da KG zato ni mogoče šteti za potrošnika, se lahko zastaralni rok upošteva le, če se KG nanj sklicuje, česar pa ni storil, tako da bi bilo treba tožbi ugoditi.
18 V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da čeprav se lahko prevozna pogodba v skladu s splošnimi pravili nacionalnega prava sklene konkludentno, na podlagi člena 16(1) zakona o prevozih, kot ga je med drugim razlagalo Sąd Okręgowy w Kielcach (regionalno sodišče v Kielcah, Poljska) v sodbi z dne 1. septembra 2019, ni mogoče domnevati obstoja take pogodbe v položaju, ko je potnik vstopil na vlak, ne da bi kupil vozovnico, ker je v zadevnih prevoznih pogojih določeno, da je pogoj za sklenitev pogodbe nakup vozovnice in njena potrditev ali aktivacija.
19 Navedeno sodišče se tako sprašuje, ali je taka nacionalna ureditev v skladu z Uredbo št. 1371/2007, zlasti s členom 3, točka 8, te uredbe, v katerem je opredeljen pojem „pogodba o prevozu“, kot ga je Sodišče razložilo v sodbi z dne 7. novembra 2019, Kanyeba in drugi (od C‑349/18 do C‑351/18, EU:C:2019:936).
20 Predložitveno sodišče dodaja, da je treba šteti, da določbe navedene uredbe nasprotujejo tej nacionalni ureditvi, saj je taka rešitev podprta zlasti z načelom učinkovitosti. To sodišče namreč poudarja, da je glavni cilj Uredbe 1371/2007 zagotoviti visoko raven zaščite in varnosti potnikov, ki so šibkejša stranka v prevoznih pogodbah. Ta cilj bi bil delno izničen, če se za neko kategorijo potnikov ne bi uporabljal vsaj del določb te uredbe. Poleg tega potnika, ki potuje brez vozovnice, ni mogoče šteti za „potrošnika“ na podlagi drugih določb prava Unije, kot so določbe Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288), tako da bi bil pravni položaj tega potnika še dodatno oslabljen.
21 V teh okoliščinah je Sąd Rejonowy dla Warszawy-Śródmieścia w Warszawie (okrajno sodišče za Varšavo‑center, Varšava) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člen 3, točka 8, Uredbe [št. 1371/2007], člen 6(1) in (2) Dodatka A k Prilogi I k Uredbi [št. 1371/2007], člen 169(1) [PDEU], člena 20 in 38 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter načela učinkovitosti, enakosti pred zakonom in notranje skladnosti pravnega sistema razlagati tako, da nasprotujejo določbi nacionalnega prava, ki določa, da med prevoznikom in potnikom, ki mesto na vlaku zasede brez namena kupiti vozovnico, ne pride do sklenitve pogodbe o prevozu?“
Vprašanje za predhodno odločanje
22 Člen 99 Poslovnika Sodišča določa, da lahko Sodišče, zlasti če je iz sodne prakse mogoče jasno sklepati, kakšen bo odgovor na vprašanje, ki mu je predloženo v predhodno odločanje, ali če odgovor na postavljeno vprašanje ne dopušča nobenega razumnega dvoma, na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odloči z obrazloženim sklepom.
23 V obravnavani zadevi je treba uporabiti to določbo.
24 Uvodoma je treba opozoriti, da se je predložitveno sodišče v vprašanju sklicevalo na Uredbo 1371/2007, člen 169(1) PDEU ter člena 20 in 38 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah pa tudi na načela učinkovitosti, enakosti pred zakonom in notranje skladnosti pravnega sistema. Vendar je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da je v tej zadevi sporen le pojem „pogodba o prevozu“ v smislu te uredbe.
25 V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da mora Sodišče v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, določenega v členu 267 PDEU, nacionalnemu sodišču podati koristen odgovor, ki temu sodišču omogoča odločitev v sporu, o katerem odloča. Zato mora Sodišče po potrebi preoblikovati predložena vprašanja (sodbi z dne 8. junija 2017, Freitag, C‑541/15, EU:C:2017:432, točka 29, in z dne 18. novembra 2021, A. S.A., C‑212/20, EU:C:2021:934, točka 36 in navedena sodna praksa).
26 Zato je treba šteti, da predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3, točka 8, Uredbe št. 1371/2007 v povezavi s členom 6(1) in (2) Dodatka A Priloge I k tej uredbi razlagati tako, da nasprotuje določbi nacionalnega prava, v skladu s katero med prevoznikom in potnikom, ki mesto na vlaku zasede brez namena kupiti vozovnico, ne pride do sklenitve pogodbe o prevozu.
27 Opozoriti je treba, da je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je (sodba z dne 7. novembra 2019, Kanyeba in drugi, od C‑349/18 do C‑351/18, EU:C:2019:936, točka 35 in navedena sodna praksa).
28 Najprej, kar zadeva besedilo člena 3, točka 8, Uredbe št. 1371/2007, po eni strani izraz „pogodba“ v splošnem pomenu označuje soglasje volj z namenom povzročiti pravne učinke. Po drugi strani je v okviru področja, ki je urejeno s to uredbo, in glede na besedilo te določbe ta učinek v glavnem v obveznosti prevoznika v železniškem prometu, da potniku zagotovi eno ali več prevoznih storitev, in v obveznosti potnika, da storitev plača, razen če storitev prevoza ni brezplačna (sodba z dne 7. novembra 2019, Kanyeba in drugi, od C‑349/18 do C‑351/18, EU:C:2019:936, točka 36).
29 Tako po eni strani s tem, da prevoznik v železniškem prometu dovoljuje prost dostop do svojega vlaka, in po drugi strani s tem, da potnik vstopi na ta vlak z namenom potovanja, tako prevoznik kot potnik izrazita svoji soglasni volji za sklenitev pogodbenega razmerja, tako da so pogoji, potrebni za ugotovitev obstoja pogodbe o prevozu, načeloma izpolnjeni. Vendar na podlagi člena 3, točka 8, Uredbe št. 1371/2007 ni mogoče ugotoviti, ali je to, da ima potnik vozovnico, nujen element za to, da se lahko šteje, da obstaja „pogodba o prevozu“ v smislu te določbe (sodba z dne 7. novembra 2019, Kanyeba in drugi, od C‑349/18 do C‑351/18, EU:C:2019:936, točka 37).
30 Dalje, kar zadeva okvir, v katerega je vključen člen 3, točka 8, je iz tega člena jasno razvidno, da je vozovnica, ki je v Dodatku A Priloge I k tej uredbi navedena z izrazom „vozovnica“, le instrument, s katerim je opredmetena prevozna pogodba v smislu navedene uredbe (sodba z dne 7. novembra 2019, Kanyeba in drugi, od C‑349/18 do C‑351/18, EU:C:2019:936, točka 48).
31 V zvezi s tem se besede „pogodba o prevozu“ pojavljajo v več drugih določbah iste uredbe, zlasti v njenem členu 4, ki določa, da je „[o]b upoštevanju določb [poglavja II Uredbe št. 1371/2007] sklepanje in izvajanje prevozne pogodbe ter zagotavljanje informacij in vozovnic urejeno z določbami iz II. dela in III. dela iz Priloge I“ k tej uredbi. Vendar je v tej Prilogi I med drugim povzet naslov II Dodatka A k COTIF, ki se nanaša na sklenitev in izvajanje pogodbe o prevozu in katerega člen 6 v odstavku 1 določa, da se „[s] prevozno pogodbo prevoznik zaveže, da bo potnike […] prepeljal do namembne postaje“, v odstavku 2 pa določa, da mora biti prevozna pogodba potrjena z eno ali več vozovnicami, ki se izdajo potniku, in da ne glede na člen 9 tega dodatka to, da je potnik nima, da je nepravilno izdana ali da jo je izgubil, ne vpliva niti na obstoj niti na veljavnost pogodbe, za katero ostanejo veljavna enotna pravila, ki so bila določena s COTIF (glej v tem smislu sodbo z dne 7. novembra 2019, Kanyeba in drugi, od C‑349/18 do C‑351/18, EU:C:2019:936, točke 38, 40 in 41).
32 Medtem ko člen 9 tega Dodatka A v odstavku 1, prvi stavek, določa, da mora imeti potnik vse od začetka potovanja pri sebi veljavno vozovnico, je v členu 9(1), drugi stavek, točki (a) in (b), pojasnjeno, da lahko splošni prevozni pogoji določajo, da mora potnik, ki ne pokaže veljavne vozovnice, poleg prevoznine plačati še dodatek in da je mogoče od potnika, ki odkloni takojšnje plačilo prevoznine ali dodatka, zahtevati, da prekine potovanje (glej v tem smislu sodbo z dne 7. novembra 2019, Kanyeba in drugi, od C‑349/18 do C‑351/18, EU:C:2019:936, točka 45).
33 Ker je tako mogoče zoper potnika, ki ne pokaže veljavne vozovnice ali odkloni takojšnje plačilo vozovnice, v skladu tem členom 9 uveljavljati splošne prevozne pogoje in ker ti v skladu s členom 3, točka 16, te uredbe v povezavi z njenim členom 3, točka 2, postanejo – za namene navedene uredbe – s sklenitvijo pogodbe o prevozu med prevoznikom v železniškem prometu in potnikom sestavni del te pogodbe, iz tega izhaja, da je treba tako podjetje, ki dovoljuje prost dostop do svojih vlakov, in potnika, ki na tak vlak vstopi z namenom potovanja, šteti za stranki „pogodbe o prevozu“ v smislu te uredbe od trenutka, ko je ta potnik na vlaku. V nasprotnem primeru se namreč na podlagi Uredbe št. 1371/2007 ti splošni prevozni pogoji ne bi mogli uveljavljati zoper navedenega potnika. (sodba z dne 7. novembra 2019, Kanyeba in drugi, od C‑349/18 do C‑351/18, EU:C:2019:936, točka 47).
34 Besedilo člena 3, točka 8, Uredbe št. 1371/2007 in sobesedilo, v katero je umeščena ta določba, zato vodita do ugotovitve, da je treba za namene te uredbe pojem „pogodba o prevozu“ v smislu navedene določbe razumeti, kot da ni odvisen od potnikovega posedovanja vozovnice in kot da vključuje položaj, v katerem potnik z namenom potovanja vstopi na vlak, ki je prosto dostopen, ne da bi si priskrbel vozovnico (sodba z dne 7. novembra 2019, Kanyeba in drugi, od C‑349/18 do C‑351/18, EU:C:2019:936, točka 49).
35 Ta razlaga je podprta s cilji, ki jim sledi Uredba št. 1371/2007. Po eni strani je v skladu s členom 1(a) te uredbe njen namen med drugim določiti pravila za sklepanje pogodb o prevozu. Po drugi strani je v uvodni izjavi 1 navedene uredbe med drugim poudarjeno, da je treba v okviru skupne prometne politike zagotoviti uporabniške pravice potnikov v železniškem prometu. Poleg tega je iz uvodne izjave 2 iste uredbe razvidno, da je treba doseči visoko raven varstva potrošnikov na področju prevoza, v skladu z uvodno izjavo 3 te uredbe pa je potnik v železniškem prometu šibkejša stranka prevozne pogodbe, zato je treba njegove pravice v tem pogledu zaščititi (sodba z dne 7. novembra 2019, Kanyeba in drugi, od C‑349/18 do C‑351/18, EU:C:2019:936, točka 50).
36 V nasprotju s temi cilji bi bilo, če bi se štelo, da je treba pojem „pogodba o prevozu“ v smislu Uredbe št. 1371/2007 razlagati tako, da ne zajema položaja, v katerem potnik z namenom potovanja vstopi na vlak, ki je prosto dostopen, ne da bi si priskrbel vozovnico. Namreč, če bi bilo mogoče za takega potnika zgolj zato, ker ob vstopu na vlak nima vozovnice, šteti, da ni stranka v pogodbenem razmerju z železniškim podjetjem, ki je dovolilo prost dostop do svojih vlakov, bi bil ta potnik lahko zaradi okoliščin, na katere ne more vplivati, prikrajšan za pravice, ki so na podlagi te uredbe povezane s sklenitvijo pogodbe o prevozu, kar bi bilo v nasprotju s ciljem varstva potnikov v železniškem prometu, ki mu sledi navedena uredba in ki je naveden v uvodnih izjavah od 1 do 3 te uredbe (sodba z dne 7. novembra 2019, Kanyeba in drugi, od C‑349/18 do C‑351/18, EU:C:2019:936, točka 51).
37 Iz tega izhaja, da pojem „pogodba o prevozu“ v smislu člena 3, točka 8, Uredbe št. 1371/2007, ki je avtonomen pojem prava Unije in ga je treba v vseh državah članicah razlagati enotno, zajema položaj, v katerem potnik z namenom potovanja vstopi na vlak, ki je prosto dostopen, ne da bi si priskrbel vozovnico, ne glede na to, ali jo namerava kupiti ali ne (glej v tem smislu sodbo z dne 7. novembra 2019, Kanyeba in drugi, od C‑349/18 do C‑351/18, EU:C:2019:936, točka 53).
38 Zato država članica ne more določiti, da je položaj, v katerem potnik z namenom potovanja vstopi na vlak, ki je prosto dostopen, ne da bi si priskrbel vozovnico in ne da bi jo nameraval kupiti, izvzet iz tega pojma „pogodba o prevozu“.
39 Poleg tega je treba opozoriti, da razlaga iz točke 37 tega sklepa – ker v Uredbi št. 1371/2007 v zvezi s tem ni določb – ne vpliva na veljavnost te pogodbe ali na morebitne posledice neizpolnitve pogodbenih obveznosti ene od strank, ki so, kadar v zvezi s tem v tej uredbi ni določb, še naprej urejene z veljavnim nacionalnim pravom (glej v tem smislu sodbo z dne 7. novembra 2019, Kanyeba in drugi, od C‑349/18 do C‑351/18, EU:C:2019:936, točka 52).
40 Glede na navedeno je treba na zastavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3, točka 8, Uredbe št. 1371/2007 v povezavi s členom 6(1) in (2) Dodatka A Priloge I k tej uredbi razlagati tako, da nasprotuje določbi nacionalnega prava, ki določa, da med prevoznikom in potnikom, ki mesto na vlaku, ki je prosto dostopen, zasede brez namena kupiti vozovnico, ne pride do sklenitve pogodbe o prevozu.
Stroški
41 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo:
Člen 3, točka 8, Uredbe (ES) št. 1371/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o pravicah in obveznostih potnikov v železniškem prometu v povezavi s členom 6(1) in (2) Dodatka A Priloge I k tej uredbi
je treba razlagati tako, da
nasprotuje določbi nacionalnega prava, ki določa, da med prevoznikom in potnikom, ki mesto na vlaku, ki je prosto dostopen, zasede brez namena kupiti vozovnico, ne pride do sklenitve pogodbe o prevozu.
Podpisi