CURIA - Documents

Home > Search form > List of results > Documents

Start printing

Language of document : ECLI:EU:T:2017:1

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (tretji razširjeni senat)

z dne 10. januarja 2017(*)

„Nepogodbena odgovornost – Popolnost tožbe – Zastaranje – Dopustnost – Člen 47 Listine o temeljnih pravicah – Razumni rok sojenja – Premoženjska škoda – Nastala izguba – Obresti na znesek neplačane globe – Stroški bančne garancije – Izguba možnosti – Nepremoženjska škoda – Vzročna zveza“

V zadevi T‑577/14,

Gascogne Sack Deutschland GmbH s sedežem v Wiedi (Nemčija),

Gascogne s sedežem v kraju Saint‑Paul‑les‑Dax (Francija),

ki ju zastopajo F. Puel, E. Durand in L. Marchal, odvetniki,

tožeči stranki,

proti

Evropski uniji, ki jo zastopa Sodišče Evropske unije, ki ga je sprva zastopal A. Placco, nato J. Inghelram in S. Chantre, agenti,

tožena stranka,

ob intervenciji

Evropske komisije, ki jo zastopajo N. Khan, V. Bottka in P. Van Nuffel, agenti,

intervenientka,

zaradi predloga na podlagi člena 268 PDEU za povrnitev škode, ki naj bi jo tožeči stranki domnevno utrpeli zaradi trajanja postopka pred Splošnim sodiščem v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi z dne 16. novembra 2011, Groupe Gascogne/Komisija (T‑72/06, neobjavljena, EU:T:2011:671), in z dne 16. novembra 2011, Sachsa Verpackung/Komisija (T‑79/06, neobjavljena, EU:T:2011:674),

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji razširjeni senat),

v sestavi S. Papasavvas, predsednik, I. Labucka, sodnica, E. Bieliūnas (poročevalec), V. Kreuschitz in I. S. Forrester, sodniki,

sodna tajnica: G. Predonzani, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 28. junija 2016

izreka naslednjo

Sodbo

Dejansko stanje

1 Družbi Sachsa Verpackung GmbH, postala Gascogne Sack Deutschland GmbH, na eni strani, in Groupe Gascogne SA, postala Gascogne, na drugi strani, sta 23. februarja 2006 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili tožbi zoper Odločbo Komisije C(2005) 4634 z dne 30. novembra 2005 v zvezi s postopkom na podlagi člena [101 PDEU] (zadeva COMP/F/38.354 – industrijske vreče) (v nadaljevanju: Odločba C(2005) 4634). V tožbah sta Splošnemu sodišču v bistvu predlagali, naj to odločbo razglasi za nično v delu, ki se nanaša nanju, oziroma podredno zmanjša znesek glob, ki sta jima bili naloženi.

2 Splošno sodišče je s sodbama z dne 16. novembra 2011, Groupe Gascogne/Komisija (T‑72/06, neobjavljena, EU:T:2011:671), in z dne 16. novembra 2011, Sachsa Verpackung/Komisija (T‑79/06, neobjavljena, EU:T:2011:674), ti tožbi zavrnilo.

3 Družbi Gascogne Sack Deutschland in Groupe Gascogne sta 27. januarja 2012 vložili pritožbi zoper sodbi z dne 16. novembra 2011, Groupe Gascogne/Komisija (T‑72/06, neobjavljena, EU:T:2011:671), in z dne 16. novembra 2011, Sachsa Verpackung/Komisija (T‑79/06, neobjavljena, EU:T:2011:674).

4 Sodišče je s sodbama z dne 26. novembra 2013, Gascogne Sack Deutschland/Komisija (C‑40/12 P, EU:C:2013:768), in z dne 26. novembra 2013, Groupe Gascogne/Komisija (C‑58/12 P, EU:C:2013:770), ti pritožbi zavrnilo.

Postopek in predlogi strank

5 Tožeči stranki, to je družbi Gascogne Sack Deutschland in Gascogne, sta 4. avgusta 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili to tožbo proti Evropski uniji, ki jo zastopa Sodišče Evropske unije.

6 Sodišče Evropske unije je 17. novembra 2014 z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložilo ugovor nedopustnosti na podlagi člena 114(1) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991.

7 Splošno sodišče je s sklepom z dne 2. februarja 2015, Gascogne Sack Deutschland in Gascogne/Evropska unija (T‑577/14, neobjavljen, EU:T:2015:80), zavrnilo ugovor nedopustnosti, ki ga je vložilo Sodišče Evropske unije, in pridržalo odločitev o stroških.

8 Sodišče Evropske unije je 11. marca 2015 v sodnem tajništvu Sodišča zoper sklep z dne 2. februarja 2015, Gascogne Sack Deutschland in Gascogne/Evropska unija (T‑577/14, neobjavljen, EU:T:2015:80), vložilo pritožbo, ki je bila evidentirana pod številko C‑125/15 P.

9 Predsednik tretjega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 14. aprila 2015 na predlog Sodišča Evropske unije prekinil postopek v obravnavani zadevi do odločbe Sodišča, s katero se bo končal postopek v zadevi C‑125/15 P, Sodišče/Gascogne Sack Deutschland in Gascogne.

10 S sklepom z dne 18. decembra 2015, Sodišče/Gascogne Sack Deutschland in Gascogne (C‑125/15 P, neobjavljen, EU:C:2015:859), je bila zadeva izbrisana iz vpisnika Sodišča.

11 Evropska komisija je po ponovnem začetku postopka v obravnavani zadevi v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 15. januarja 2016 vložila predlog za intervencijo v podporo predlogom Sodišča Evropske unije.

12 Sodišče Evropske unije je 17. februarja 2016 vložilo odgovor na tožbo.

13 Splošno sodišče je isti dan to zadevo dodelilo tretjemu razširjenemu senatu.

14 Splošno sodišče je 2. marca 2016 odločilo, da druga izmenjava vlog ni potrebna. Poleg tega je v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika Splošnega sodišča pozvalo Sodišče Evropske unije, naj navede, ali je od tožečih strank in Komisije zahtevalo in dobilo dovoljenje, da je lahko predložilo nekatere dokumente v prilogah k odgovoru na tožbo, ki so se nanašali na zadevo, v kateri je bila izdana sodba z dne 16. novembra 2011, Groupe Gascogne/Komisija (T‑72/06, neobjavljena, EU:T:2011:671, v nadaljevanju: zadeva T‑72/06), in na zadevo, v kateri je bila izdana sodba z dne 16. novembra 2011, Sachsa Verpackung/Komisija (T‑79/06, neobjavljena, EU:T:2011:674, v nadaljevanju: zadeva T‑79/06).

15 Predsednik tretjega razširjenega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 15. marca 2016, Gascogne Sack Deutschland in Gascogne/Evropska unija (T‑577/14, neobjavljen, EU:T:2016:189), ugodil predlogu za intervencijo, ki ga je Komisija vložila v podporo predlogom Sodišča Evropske unije, in pojasnil, da ima Komisija pravice iz člena 116(6) Poslovnika z dne 2. maja 1991.

16 Sodišče Evropske unije je 18. marca 2016 odgovorilo na vprašanje iz točke 14 zgoraj. Splošnemu sodišču je predlagalo, naj odloči, primarno, da mu ni bilo treba od tožečih strank in Komisije zahtevati in dobiti dovoljenje, da je lahko predložilo dokumente v zvezi z zadevama T‑72/06 in T‑79/06, ter podredno, da sta tožeči stranki in Komisija implicitno dali to dovoljenje. Bolj podredno, Sodišče Evropske unije je predlagalo, naj se njegov predlog obravnava kot predlog za sprejetje ukrepa procesnega vodstva, s katerim bi Splošno sodišče v okviru te tožbe odredilo predložitev dokumentov, ki sestavljajo spis v zadevah T‑72/06 in T‑79/06, in zlasti dokumentov, priloženih odgovoru na tožbo.

17 Predsednik tretjega razširjenega senata Splošnega sodišča je 4. aprila 2016 odločil, prvič, da se iz spisa izločijo dokumenti iz prilog k odgovoru na tožbo, vloženem v tej zadevi, ki se nanašajo na zadevi T‑72/06 in T‑79/06. Ta odločitev je bila obrazložena s tem, da Sodišče Evropske unije od strank v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 na eni strani ni niti zahtevalo niti dobilo dovoljenja za predložitev navedenih dokumentov ter da na drugi ni zaprosilo za dostop do spisa v navedenih zadevah na podlagi člena 38(2) Poslovnika. Drugič, predsednik tretjega razširjenega senata Splošnega sodišča se je na podlagi člena 88(3) Poslovnika odločil tožeči stranki pozvati, naj predložita stališče glede predloga za sprejetje ukrepa procesnega vodstva, ki ga je Sodišče Evropske unije bolj podredno podalo v odgovoru z dne 18. marca 2016, omenjenem zgoraj v točki 16.

18 Tožeči stranki sta 20. aprila 2016 Splošnemu sodišču predlagali, naj zavrne predlog za sprejetje ukrepa procesnega vodstva, ki ga je vložilo Sodišče Evropske unije, ker ta predlog ne izpolnjuje pogojev iz člena 88 Poslovnika in bi pripeljal do tega, da bi se obšla pravila za predložitev dokazov in dostop do spisa, določena v navedenem poslovniku.

19 Splošno sodišče je 27. aprila 2016 ugotovilo, da stanje in rešitev te zadeve glede na njen predmet zahtevata, da se mu zagotovi dostop do spisa v zadevah T‑72/06 in T‑79/06. Tako je Splošno sodišče v okviru ukrepov procesnega vodstva, določenih v členu 89 Poslovnika, odločilo, da v spis obravnavane zadeve vloži spisa iz zadev T‑72/06 in T‑79/06.

20 Sodišče Evropske unije in tožeči stranki so 8. oziroma 20. junija 2016 zaprosili, naj se jim vročita spisa iz zadev T‑72/06 in T‑79/06.

21 Stranke so na obravnavi 28. junija 2016 ustno podale navedbe in odgovorile na ustna vprašanja Splošnega sodišča.

22 Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata, naj:

– ugotovi nepogodbeno odgovornost Unije zaradi postopka, ki je potekal pred Splošnim sodiščem in v katerem so bile kršene zahteve v zvezi s spoštovanjem razumnega roka sojenja;

– Uniji naloži plačilo primerne in celotne odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jima je nastala zaradi nezakonitega ravnanja Unije in ustreza naslednjim zneskom, skupaj s kompenzacijskimi in zamudnimi obrestmi po obrestni meri, ki jo Evropska centralna banka (ECB) uporablja za operacije glavnega refinanciranja, povečani za dve odstotni točki, od dneva vložitve tožbe:

– 1.193.467 EUR iz naslova škode, nastale zaradi plačila dodatnih zakonitih obresti na nominalni znesek kazni, ki jo je naložila Komisija, po preteku razumnega roka;

– 187.571 EUR iz naslova škode, nastale zaradi dodatnih plačil za bančno garancijo po preteku razumnega roka;

– 2.000.000 EUR iz naslova izgubljenega dobička ali škode, nastalih zaradi „bremena negotovosti“;

– 500.000 EUR iz naslova nepremoženjske škode;

– podredno, če bi se ugotovilo, da bi bilo treba znesek nastale škode ponovno oceniti, odredi izvedbo dokaza z izvedencem v skladu s členi 65(d), 66(1) in 70 Poslovnika z dne 2. maja 1991;

– Uniji naloži plačilo stroškov.

23 Sodišče Evropske unije ob intervenciji Komisije Splošnemu sodišču predlaga, naj:

– tožbo zavrže kot nedopustno;

– podredno, zahtevek za povračilo zatrjevane premoženjske in nepremoženjske škode zavrne kot neutemeljen;

– bolj podredno, kot neutemeljen zavrne odškodninski zahtevek, ki se nanaša na zatrjevano premoženjsko škodo, in tožečima strankama dodeli odškodnino za zatrjevano nepremoženjsko škodo v višini največ 5000 EUR;

– tožečima strankama naloži plačilo stroškov.

Pravo

A – Dopustnost

24 Sodišče Evropske unije navaja dva ugovora nedopustnosti, ki se nanašata na nejasnost in nepopolnost tožbe ter na zastaranje zahtevka za povrnitev zatrjevane nepremoženjske škode.

1. Ugovor nedopustnosti, naveden primarno, ki se nanaša na nejasnost in nepopolnost tožbe

25 Na podlagi člena 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije v povezavi s členom 53, prvi odstavek, navedenega statuta in člena 44(1)(c) Poslovnika z dne 2. maja 1991 mora vsaka tožba vsebovati navedbo predmeta spora in kratek povzetek tožbenih razlogov. Ta podatek mora biti dovolj jasen in natančen, da omogoči toženi stranki pripravo obrambe in Splošnemu sodišču, da odloči o tožbi, glede na okoliščine primera, brez drugih podatkov v utemeljitev. Za zagotovitev pravne varnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti je za dopustnost tožbe potrebno, da so bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih ta temelji, vsaj na kratko, vendar koherentno in razumljivo razvidni iz besedila tožbe. Natančneje, tožba za povrnitev škode, ki jo je domnevno povzročila institucija Unije, mora za izpolnitev teh zahtev vsebovati elemente, ki omogočajo opredelitev ravnanja, ki ga tožeča stranka očita instituciji, razloge, iz katerih meni, da obstaja vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo, ki naj bi jo utrpela, ter naravo in obseg te škode (glej sodbo z dne 7. oktobra 2015, Accorinti in drugi/ECB, T‑79/13, EU:T:2015:756, točka 53 in navedena sodna praksa).

26 Trditve, ki jih je navedlo Sodišče Evropske unije, je treba preučiti z vidika teh preudarkov.

a) Identiteta osebe, oškodovane zaradi zatrjevane premoženjske in nepremoženjske škode

27 Sodišče Evropske unije trdi, da je treba tožbo razglasiti za nedopustno, ker ni jasna in natančna glede identitete osebe, ki je bila oškodovana zaradi zatrjevane premoženjske in nepremoženjske škode.

28 V zvezi s tem je, prvič, iz predstavitve tožbe in spremnih dokumentov razvidno, da sta tožbo hkrati vložili družbi Gascogne in Gascogne Sack Deutschland. Poleg tega se predlogi v tožbi nanašajo na povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki je tožečima strankama nastala zaradi trajanja sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06, ki sta zadevali družbi Gascogne oziroma Gascogne Sack Deutschland.

29 Drugič, v zvezi z zatrjevano premoženjsko škodo Sodišče Evropske unije trdi le, da tožeči stranki nista dokazali, da jima je taka škoda nastala. Trditve, ki jih Sodišče Evropske unije navaja v zvezi z identifikacijo osebe, oškodovane zaradi zatrjevane premoženjske škode, je zato treba po potrebi preučiti pri presoji utemeljenosti te tožbe.

30 Tretjič, glede zatrjevane nepremoženjske škode je res, da besedilo tožbe ni nedvoumno. Vendar je treba glede na vsebino celotne tožbe in ob upoštevanju pojasnil, ki sta jih tožeči stranki dali na obravnavi in glede katerih je Sodišče Evropske unije lahko predstavilo stališče, ugotoviti, da se tožba nanaša na povrnitev nepremoženjske škode, ki je nastala vsaki od tožečih strank.

31 Tako je, kar zadeva osebo, oškodovano zaradi zatrjevane škode, vsebina tožbe Sodišču Evropske unije omogočila pripravo obrambe, Splošnemu sodišču pa, da odloči o tožbi.

32 Trditev Sodišča Evropske unije glede nejasnosti in nepopolnosti tožbe v zvezi z identiteto osebe, oškodovane zaradi navedene škode, je zato treba zavrniti. Poleg tega je treba iz istih razlogov zavrniti tudi trditev Sodišča Evropske unije glede morebitnega neobstoja pravnega interesa družbe Gascogne Sack Deutschland.

b) Vzrok, podlaga in obseg zatrjevane nepremoženjske škode

33 Sodišče Evropske unije trdi, da je treba tožbo razglasiti za nedopustno, ker ni jasna in natančna glede vzroka, podlage in obsega zatrjevane nepremoženjske škode.

34 V zvezi s tem je treba, prvič, poudariti, da trditev Sodišča Evropske unije, da iz tožbe izhaja, da bi navedena nepremoženjska škoda lahko izhajala iz splošnih ekonomskih okoliščin ali težav tožečih strank pri iskanju kupca, spada v okvir presoje utemeljenosti tožbe in, natančneje, obstoja vzročne zveze med navedeno kršitvijo in zatrjevano nepremoženjsko škodo.

35 Drugič, kar zadeva podlago navedene nepremoženjske škode, je res, da je utemeljitev tožečih strank kratka, ko naštevata nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpeli. Ta utemeljitev je vseeno zadostna z vidika pojasnil in napotitev, ki so navedena v tožbi. Poleg tega zmeda – ki jo omenja Sodišče Evropske unije – med zatrjevano premoženjsko škodo, ki zajema izgubo možnosti, in zatrjevano nepremoženjsko škodo ter tveganje prejetja dvojne odškodnine za isto škodo spadata v okvir presoje utemeljenosti tožbe.

36 Tretjič, kar zadeva obseg zatrjevane nepremoženjske škode, tožeči stranki pravilno poudarjata, da nepremoženjske škode, ki jo navajata, po naravi ni mogoče natančno izračunati. Navajata tudi okoliščine, ki po njunem mnenju upravičujejo znesek zahtevane odškodnine. Poleg tega ocenjujeta znesek njune škode. Nazadnje, tožeči stranki sta na obravnavi natančno navedli obdobje, v katerem naj bi utrpeli nepremoženjsko škodo, ki jo zatrjujeta. Vendar ta okoliščina Sodišču Evropske unije ni onemogočila obrambe. Prvič, na obravnavi je namreč lahko predstavilo stališče v zvezi s tem vprašanjem. Drugič, navaja ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na zastaranje zahtevka za povrnitev zatrjevane nepremoženjske škode. Tretjič, trdi, da tožeči stranki nista predložili dokaza o obstoju nepremoženjske škode in vzročni zvezi. Četrtič, ta institucija bolj podredno trdi, da bi bilo treba nepremoženjsko škodo, ki sta jo utrpeli tožeči stranki, oceniti na največ 5000 EUR.

37 Tožeči stranki sta tako predložili dovolj elementov, na podlagi katerih je mogoče presoditi vzrok, podlago in obseg njune domnevne nepremoženjske škode, in sta zato Sodišču Evropske unije omogočili njegovo obrambo. Poleg tega ti elementi Splošnemu sodišču omogočajo, da odloči.

38 Trditev Sodišča Evropske unije, ki se nanaša na nejasnost in nepopolnost tožbe v zvezi z vzrokom, podlago in obsegom zatrjevane nepremoženjske škode, je treba zato zavrniti.

39 Ob upoštevanju vsega navedenega je treba prvi ugovor nedopustnosti zavrniti v celoti.

2. Ugovor nedopustnosti, naveden podredno, ki se nanaša na zastaranje zahtevka za povrnitev zatrjevane nepremoženjske škode

40 Sodišče Evropske unije trdi, da tožba ni dopustna v delu, v katerem se predlaga povrnitev nepremoženjske škode, nastale več kot pet let pred vložitvijo to tožbe, to je pred 4. avgustom 2009.

41 V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 46 Statuta Sodišča Evropske unije, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, tega statuta uporablja za postopek pred Splošnim sodiščem, določa:

„Tožbe proti Uniji v zadevah, ki izhajajo iz nepogodbene odgovornosti, zastarajo po petih letih od nastanka kršitve. Zastaralni rok se prekine, če se pri Sodišču vloži tožba ali če je oškodovanec predhodno naslovil svojo zahtevo na pristojno institucijo Unije. […]“

42 Iz sodne prakse izhaja, da je namen zastaranja uskladiti varstvo pravic oškodovane osebe in načelo pravne varnosti. Trajanje tako predpisanega zastaralnega roka je določeno ob upoštevanju zlasti časa, ki ga potrebuje domnevno oškodovana stranka, da zbere ustrezne informacije za morebitno tožbo in preveri dejstva, na katera bi se lahko sklicevala v podporo tej tožbi (sodba z dne 8. novembra 2012, Evropaïki Dynamiki/Komisija, C‑469/11 P, EU:C:2012:705, točka 33; glej v tem smislu tudi sklep z dne 18. julija 2002, Autosalone Ispra dei Fratelli Rossi/Komisija, C‑136/01 P, EU:C:2002:458, točka 28).

43 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da zastaralni rok začne teči, ko so izpolnjeni vsi pogoji, od katerih je odvisna obveznost povračila (glej sodbo z dne 8. novembra 2012, Evropaïki Dynamiki/Komisija, C‑469/11 P, EU:C:2012:705, točka 34 in navedena sodna praksa).

44 Člen 46 Statuta Sodišča Evropske unije je treba seveda razlagati tako, da zastaranja ni mogoče uveljavljati proti oškodovani osebi, ko je bila ta oseba s podlago za navedeno škodo seznanjena šele pozneje in tako ni imela na voljo razumnega roka, da bi svojo tožbo ali zahtevo vložila pred iztekom zastaralnega roka. Vendar pa pogoji iz člena 340, drugi odstavek, PDEU, od katerih je odvisna obveznost povračila škode, in s tem pravila zastaranja, ki urejajo tožbe za povračilo navedene škode, lahko temeljijo le na strogo objektivnih merilih (glej sodbo z dne 8. novembra 2012, Evropaïki Dynamiki/Komisija, C‑469/11 P, EU:C:2012:705, točki 35 in 36 ter navedena sodna praksa).

45 Poleg tega se subjektivna presoja oškodovane osebe glede obstoja škode v skladu z ustaljeno sodno prakso naj ne bi upoštevala pri določitvi začetka teka zastaralnega roka za tožbo zaradi nepogodbene odgovornosti Unije (glej sodbo z dne 8. novembra 2012, Evropaïki Dynamiki/Komisija, C‑469/11 P, EU:C:2012:705, točka 37 in navedena sodna praksa; sodba z dne 28. februarja 2013, Inalca in Cremonini/Komisija, C‑460/09 P, EU:C:2013:111, točka 70).

46 V obravnavani zadevi je treba poudariti, da je „kršitev“, na katero se nanaša ta „tožba proti Uniji“, kršitev postopka zaradi domnevnega neupoštevanja zahtev, povezanih s spoštovanjem razumnega roka sojenja (v nadaljevanju: „razumni rok sojenja“) od sodišča Unije. Pri določitvi začetka teka petletnega zastaralnega roka iz člena 46 Statuta Sodišča Evropske unije je zato treba upoštevati to okoliščino. Natančneje, zastaralni rok ne more začeti teči z dnem, ko dejanje, ki je vzrok za škodo, še traja, začetek teka tega roka pa je treba določiti na dan, ko se je dejanje, ki je vzrok za škodo, v celoti uresničilo.

47 V posebnem primeru odškodninske tožbe za povrnitev škode, ki je domnevno nastala zaradi morebitnega neupoštevanja razumnega roka sojenja, je treba začetek teka petletnega zastaralnega roka iz člena 46 Statuta Sodišča Evropske unije, če se je sporni rok sojenja končal z odločbo, določiti na datum, ko je bila ta odločba sprejeta. Tak datum je namreč nedvoumen datum, ki se določi na podlagi objektivnih meril. Zagotavlja spoštovanje načela pravne varnosti in omogoča varstvo pravic tožečih strank.

48 V tej zadevi tožeči stranki zahtevata povrnitev škode, ki sta jo domnevno utrpeli zaradi roka sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06. Ti zadevi sta se končali s sodbama z dne 16. novembra 2011, Groupe Gascogne/Komisija (T‑72/06, neobjavljena, EU:T:2011:671), in z dne 16. novembra 2011, Sachsa Verpackung/Komisija (T‑79/06, neobjavljena, EU:T:2011:674). Zastaralni rok je zato začel teči 16. novembra 2011.

49 Poleg tega sta tožeči stranki vložili tožbo v tej zadevi in tako zastaralni rok prekinili 4. avgusta 2014, to je pred iztekom petletnega roka iz člena 46 Statuta Sodišča Evropske unije. Ta tožba zato ni zastarala.

50 Ob upoštevanju navedenega je treba drugi ugovor nedopustnosti zavrniti.

B – Vsebinska presoja

51 Člen 340, drugi odstavek, PDEU določa, da Unija v primeru nepogodbene odgovornosti v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti.

52 V skladu z ustaljeno sodno prakso iz člena 340, drugi odstavek, PDEU izhaja, da sta vzpostavitev nepogodbene odgovornosti Unije in uveljavljanje pravice do povračila nastale škode odvisna od izpolnitve vseh pogojev, to je nezakonitosti ravnanja, ki se očita institucijam, ter obstoja škode in vzročne zveze med tem ravnanjem in navedeno škodo (sodbi z dne 29. septembra 1982, Oleifici Mediterranei/EGS, 26/81, EU:C:1982:318, točka 16, in z dne 9. septembra 2008, FIAMM in drugi/Svet in Komisija, C‑120/06 P in C‑121/06 P, EU:C:2008:476, točka 106).

53 Če eden od teh pogojev ni izpolnjen, je treba tožbo zavrniti v celoti, ne da bi bilo treba preučiti druge pogoje za nepogodbeno odgovornost Unije (sodba z dne 14. oktobra 1999, Atlanta/Evropska skupnost, C‑104/97 P, EU:C:1999:498, točka 65; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 15. septembra 1994, KYDEP/Svet in Komisija, C‑146/91, EU:C:1994:329, točka 81). Poleg tega sodišču Unije teh pogojev ni treba preučiti v nekem določenem vrstnem redu (sodba z dne 18. marca 2010, Trubowest Handel in Makarov/Svet in Komisija, C‑419/08 P, EU:C:2010:147, točka 42; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 9. septembra 1999, Lucaccioni/Komisija, C‑257/98 P, EU:C:1999:402, točka 13).

54 V obravnavani zadevi tožeči stranki trdita, prvič, da je bil zaradi trajanja postopka v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 kršen razumni rok sojenja. Drugič, trdita, da jima je zaradi te kršitve nastala škoda, ki jo je treba povrniti.

1. Domnevna kršitev razumnega roka sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06

55 Tožeči stranki trdita, da je bil zaradi trajanja postopka v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 kršen razumni rok sojenja, kar pomeni dovolj resno kršitev pravnega pravila Unije, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom. Dodajata, da je trajanje postopka v vsaki od teh zadev za 30 mesecev preseglo razumni rok sojenja, prvič, glede na povprečno trajanje obravnave zadev, ki se nanašajo na izvajanje konkurenčnega prava, pred Splošnim sodiščem, in drugič, glede na posebne okoliščine navedenih zadev.

56 Sodišče Evropske unije izpodbija te trditve.

57 Po eni strani naj zgolj na podlagi primerjave med trajanjem postopka v zadevi T‑72/06 in v zadevi T‑79/06 in povprečnim trajanjem postopkov pred Splošnim sodiščem, ugotovljenim za obdobje med letoma 2006 in 2010, ne bi bilo mogoče trditi, da je bil v teh zadevah razumni rok sojenja prekoračen. Vsekakor naj bi preučitev upoštevnih statističnih podatkov pokazala, da je skupno trajanje postopka v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 le za 16 mesecev preseglo povprečno trajanje postopkov, ugotovljeno za obdobje med letoma 2006 in 2015 v zadevah, ki so se nanašale na izvajanje konkurenčnega prava. Prav tako naj bi čas med koncem pisnega dela postopka in začetkom ustnega dela postopka v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 le za 16 mesecev presegel povprečno trajanje te faze postopka, ugotovljeno za obdobje med letoma 2007 in 2010 v zadevah, ki so se nanašale na izvajanje konkurenčnega prava.

58 Po drugi strani naj bi bila skupno trajanje postopka v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 ter čas med koncem pisnega dela postopka in začetkom ustnega dela postopka v teh zadevah upravičena zaradi zapletenosti teh zadev, omejenega pomena spora za tožeči stranki, ravnanja tožečih strank, omejenega trajanja mandata sodnikov in dolgotrajne bolezni enega od članov senata, ki sta mu bili zadevi dodeljeni.

59 V zvezi s tem je treba poudariti, da člen 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah med drugim določa, da ima „[v]sakdo […] pravico, da o njegovi zadevi pravično, javno in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče“.

60 Za tako pravico, katere obstoj je bil pred začetkom veljavnosti Listine o temeljnih pravicah potrjen kot splošno načelo prava Unije, je bilo odločeno, da se lahko uveljavlja v okviru sodnega varstva zoper odločbo Komisije (glej sodbo z dne 16. julija 2009, Der Grüne Punkt – Duales System Deutschland/Komisija, C‑385/07 P, EU:C:2009:456, točka 178 in navedena sodna praksa).

61 V obravnavani zadevi podrobna preučitev spisov v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 pokaže, kot je Sodišče pravilno poudarilo v sodbah z dne 26. novembra 2013, Gascogne Sack Deutschland/Komisija (C‑40/12 P, EU:C:2013:768), in z dne 26. novembra 2013, Groupe Gascogne/Komisija (C‑58/12 P, EU:C:2013:770) – da nobena okoliščina navedenih zadev ne more upravičiti dolgotrajnosti približno pet let in devet mesecev trajajočega postopka v zadevah T‑72/06 in T‑79/06.

62 Prvič, spomniti je treba, da sta se zadevi T‑72/06 in T‑79/06 nanašali na spore v zvezi z obstojem kršitve pravil o konkurenci ter da imata v skladu s sodno prakso temeljna zahteva po pravni varnosti, ki mora biti zagotovljena gospodarskim subjektom, in cilj, da se zagotovi neizkrivljena konkurenca na notranjem trgu, velik pomen ne samo za pritožnico in njene konkurente, ampak tudi za tretje osebe, ker je zadevnih oseb veliko in so finančni interesi precejšnji (sodba z dne 16. julija 2009, Der Grüne Punkt – Duales System Deutschland/Komisija, C‑385/07 P, EU:C:2009:456, točka 186).

63 Drugič, ugotoviti je treba, da so v vsaki od zadev T‑72/06 in T‑79/06 med koncem pisnega dela postopka z vložitvijo duplike 20. februarja 2007 na eni strani ter začetkom ustnega dela postopka decembra 2010 na drugi pretekla približno tri leta in deset mesecev, to je 46 mesecev.

64 V tem obdobju se med drugim opravijo povzetek trditev strank, priprava zadev, analiza dejanskih in pravnih elementov sporov in priprava ustnega dela postopka. Tako je trajanje tega obdobja odvisno zlasti od zapletenosti spora ter ravnanja strank in nastanka postopkovnih dogodkov.

65 Glede zapletenosti spora je treba najprej spomniti, da sta se zadevi T‑72/06 in T‑79/06 nanašali na tožbi, ki sta bili vloženi zoper odločbo Komisije v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU.

66 Kot je razvidno iz spisov v zadevah T‑72/06 in T‑79/06, je stopnja zapletenosti tožb, ki se nanašajo na Komisijino izvajanje konkurenčnega prava, višja kot v drugih vrstah zadev, med drugim zaradi dolžine izpodbijane odločbe, obsega spisa in potrebe po podrobni presoji številnih zapletenih dejstev, ki so pogosto razpršena v času in prostoru.

67 Tako je 15‑mesečno obdobje med koncem pisnega dela postopka in začetkom ustnega dela postopka načeloma primerno obdobje za obravnavo zadev, ki se nanašajo na izvajanje konkurenčnega prava, kot sta zadevi T‑72/06 in T‑79/06.

68 Dalje, upoštevati je treba okoliščino, da je bilo zoper Odločbo C(2005) 4634 vloženih več tožb.

69 Tožbe, vložene zoper isto odločbo, ki jo je Komisija sprejela na podlagi konkurenčnega prava Unije, namreč načeloma zahtevajo vzporedno obravnavo, tudi kadar te tožbe niso združene za namene postopka. Ta vzporedna obravnava je zlasti upravičena zaradi povezanosti navedenih tožb in potrebe po zagotovitvi doslednosti pri njihovi analizi in odgovoru, ki ga je treba dati nanje.

70 Tako lahko vzporedna obravnava povezanih zadev upravičuje, da se za vsako dodatno povezano zadevo obdobje med koncem pisnega dela postopka in začetkom ustnega dela podaljša za en mesec.

71 V obravnavani zadevi je bilo zoper Odločbo C(2005) 4634 vloženih 15 tožb. Vendar je ena od tožečih strank odstopila od tožbe zoper to odločbo (sklep z dne 6. julija 2006, Cofira‑Sac/Komisija, T‑43/06, neobjavljen, EU:T:2006:192). Na podlagi dveh tožb, vloženih zoper Odločbo C(2005) 4634, sta bili izdani sodbi z dne 13. septembra 2010, Trioplast Wittenheim/Komisija (T‑26/06, neobjavljena, EU:T:2010:387), in z dne 13. septembra 2010, Trioplast Industrier/Komisija (T‑40/06, EU:T:2010:388).

72 V teh okoliščinah je obravnavanje 12 drugih zadev v zvezi s tožbami, vloženimi zoper Odločbo C(2005) 4634, upravičilo podaljšanje postopka za 11 mesecev v zadevi T‑72/06 in v zadevi T‑79/06.

73 Zato je bilo obdobje 26 mesecev (15 mesecev plus 11 mesecev) med koncem pisnega dela postopka in začetkom ustnega dela postopka primerno za obravnavo vsake od zadev T‑72/06 in T‑79/06.

74 Nazadnje, stopnja zapletenosti dejanskih, pravnih in postopkovnih elementov v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 v tej zadevi ne upravičuje daljšega trajanja. V zvezi s tem je treba med drugim ugotoviti, da med koncem pisnega dela postopka in začetkom ustnega dela postopka v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 postopek ni bil ne prekinjen ne odložen zaradi sprejetja kakršnega koli ukrepa procesnega vodstva od Splošnega sodišča.

75 Kar zadeva ravnanje strank in nastanek postopkovnih dogodkov v zadevah T‑72/06 in T‑79/06, dejstvo, da sta tožeči stranki oktobra 2010 zaprosili za ponovni začetek pisnega dela postopka, ne more upravičiti obdobja treh let in osmih mesecev, ki je preteklo od vložitve duplike. Poleg tega okoliščina, da sta bili tožeči stranki decembra 2010 opozorjeni, da bo februarja 2011 obravnava, kaže, da je ta dogodek lahko imel le minimalen učinek na čas, ki je pretekel med koncem pisnega dela postopka in začetkom ustnega dela postopka v navedenih zadevah.

76 Zato ob upoštevanju okoliščin v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 obdobje 46 mesecev, ki je preteklo med koncem pisnega dela postopka in začetkom ustnega dela postopka, kaže na obdobje neupravičene nedejavnosti 20 mesecev v vsaki od zadev.

77 Tretjič, preučitev spisov v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 ni razkrila nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati o obstoju obdobja neupravičene nedejavnosti med datumom vložitve tožb in datumom vložitve duplik na eni strani ter med začetkom ustnega dela postopka in razglasitvijo sodb z dne 16. novembra 2011, Groupe Gascogne/Komisija (T‑72/06, neobjavljena, EU:T:2011:671), in z dne 16. novembra 2011, Sachsa Verpackung/Komisija (T‑79/06, neobjavljena, EU:T:2011:674), na drugi.

78 Iz tega sledi, da je bil s postopkom v zadevah T‑72/06 in T‑79/06, ki se je končal z razglasitvijo sodb z dne 16. novembra 2011, Groupe Gascogne/Komisija (T‑72/06, neobjavljena, EU:T:2011:671), in z dne 16. novembra 2011, Sachsa Verpackung/Komisija (T‑79/06, neobjavljena, EU:T:2011:674), kršen člen 47, drugi odstavek, Listine o temeljnih pravicah, ker je postopek za 20 mesecev presegel razumni rok sojenja, kar pomeni dovolj resno kršitev pravnega pravila Unije, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom.

2. Zatrjevana škoda in vzročna zveza

79 V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti škoda, katere povrnitev se zahteva v okviru tožbe za ugotovitev nepogodbene odgovornosti Unije, dejanska in gotova, kar mora dokazati tožeča stranka (glej sodbo z dne 9. novembra 2006, Agraz in drugi/Komisija, C‑243/05 P, EU:C:2006:708, točka 27 in navedena sodna praksa). Ta mora predložiti prepričljive dokaze o obstoju in obsegu škode, ki jo zatrjuje (glej sodbo z dne 16. septembra 1997, Blackspur DIY in drugi/Svet in Komisija, C‑362/95 P, EU:C:1997:401, točka 31 in navedena sodna praksa).

80 V skladu z ustaljeno sodno prakso mora za to, da je podana vzročna zveza, ki jo zahteva člen 340, drugi odstavek, PDEU, obstajati dovolj neposredna zveza med ravnanjem institucij in škodo (sodbi z dne 18. marca 2010, Trubowest Handel in Makarov/Svet in Komisija, C‑419/08 P, EU:C:2010:147, točka 53, in z dne 14. decembra 2005, Beamglow/Parlament in drugi, T‑383/00, EU:T:2005:453, točka 193; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 4. oktobra 1979, Dumortier in drugi/Svet, 64/76, 113/76, 167/78, 239/78, 27/79, 28/79 in 45/79, EU:C:1979:223, točka 21). Tožeča stranka mora predložiti dokaz o obstoju vzročne zveze med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo (glej sodbo z dne 30. septembra 1998, Coldiretti in drugi/Svet in Komisija, T‑149/96, EU:T:1998:228, točka 101 in navedena sodna praksa).

81 V obravnavani zadevi tožeči stranki trdita, da jima je bila zaradi kršitve razumnega roka sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 povzročena premoženjska in nepremoženjska škoda.

a) Zatrjevana premoženjska škoda in vzročna zveza

82 Tožeči stranki trdita, da sta jima bili zaradi resne kršitve razumnega roka sojenja povzročeni dve vrsti premoženjske škode. Na prvem mestu, škodo naj bi utrpeli, prvič, ker so bili po preteku razumnega roka plačani stroški, povezani z bančno garancijo, ki sta jo pridobili, da jima ne bi bilo treba takoj plačati znesek globe, ki jima je bila naložena z Odločbo C(2005) 4634 (v nadaljevanju: stroški bančne garancije), in drugič, ker so bile po preteku razumnega roka plačane zakonske obresti na nominalni znesek globe, naložene z Odločbo C(2005) 4634 (v nadaljevanju: obresti na znesek globe). Na drugem mestu, zaradi „bremena negotovosti“ naj bi ostali brez možnosti, da bi hitreje našli vlagatelja, in zato brez možnosti, da bi imeli dobiček oziroma preprečili izgubo.

83 Najprej je treba preučiti zatrjevano škodo in vzročno zvezo, kar zadeva domnevno izgubo možnosti prej najti vlagatelja, nato pa zatrjevano škodo in vzročno zvezo, kar zadeva domnevne izgube zaradi plačila obresti na znesek globe in plačila stroškov bančne garancije.

Domnevna izguba možnosti hitreje najti vlagatelja

84 Tožeči stranki trdita, da je imela skupina finančne težave od leta 2011. Potem ko se je obrnila na svoje upnike, kar se je izkazalo za nezadostno, naj bi se skupina lotila iskanja novih vlagateljev. Če bi Odločba C(2005) 4634 prej postala dokončna, pa naj negotovost glede končnega zneska globe in, natančneje, tveganje, da se bo znesek globe povečal, ne bi bila opažena, zato naj bi bilo mogoče hitreje najti vlagatelja. V zvezi s tem naj bi okoliščina, da sta Groupe Gascogne in konzorcij vlagateljev, ki ga je vodila družba Biolandes Technologies, sklenila načelni sporazum nekaj dni po razglasitvi sodb z dne 26. novembra 2013, Gascogne Sack Deutschland/Komisija (C‑40/12 P, EU:C:2013:768), in z dne 26. novembra 2013, Groupe Gascogne/Komisija (C‑58/12 P, EU:C:2013:770), dokazovala, da je negotovost, povezana z zneskom globe, negativno vplivala na vodenje poslov skupine. Nazadnje, časovno zaporedje dogodkov naj bi nedvoumno dokazovalo odločilno zvezo med domnevnim nerazumnim rokom sojenja in težavami Groupe Gascogne pri iskanju vlagateljev, katerih vložek je bil odločilen za rešitev njenih finančnih težav.

85 Sodišče Evropske unije izpodbija te trditve.

86 V obravnavani zadevi je treba presoditi, ali sta tožeči stranki z dovolj veliko verjetnostjo dokazali, da je družba Gascogne imela možnost „hitreje“ najti vlagatelja. Drugače povedano, preučiti je treba, ali sta tožeči stranki dokazali, da je družba Gascogne imela dejansko in resno možnost hitreje najti vlagatelja.

87 Prvič, v zvezi s tem je iz spisa razvidno, da družba Gascogne ni prejela več kot pet prijav interesa, ko je začela iskati vlagatelje. Tožeči stranki sta v prilogi k tožbi namreč predložili elektronsko sporočilo z dne 8. novembra 2012, ki ga je poslal potencialni vlagatelj iz Združenega kraljestva. Poleg tega je v neodvisnem izvedenskem mnenju z dne 16. maja 2014, ki je bilo pripravljeno v okviru projekta zaprte dokapitalizacije družbe Gascogne SA, omenjenega v tožbi, pojasnjeno, da je družba Gascogne na podlagi javnega razpisa, ki ga je objavila januarja in februarja 2013, prejela štiri prijave interesa od naložbenih skladov. Le v dveh od teh petih prijav interesa, ki jih je prejela družba Gascogne, pa je bila globa, naložena z Odločbo C(2005) 4634, omenjena kot dejavnik, ki ga je treba upoštevati pred morebitno odločitvijo o naložbi.

88 Drugič, kar zadeva dva potencialna vlagatelja, ki sta omenila globo, naloženo z Odločbo C(2005) 4634, iz spisa ni razvidno, da bi bila odprava negotovosti v zvezi z morebitnim povečanjem zneska globe omenjena med pogoji za morebitno naložbo.

89 Kar zadeva elektronsko sporočilo potencialnega vlagatelja iz Združenega kraljestva z dne 8. novembra 2012, je po eni strani iz branja tega sporočila razvidno, da bi obstoj globe lahko oviral morebitno naložbo. Natančneje, ta potencialni vlagatelj je zahteval, da Francoska republika prevzame znesek globe ali pa se s Komisijo pogovori o možnosti, da bi ta opustila zadevo. Tako je bil pogoj za morebitno naložbo popoln odpis dolga, povezanega s to globo, in ne gotovost, da se znesek globe ne bo povečal.

90 Kar zadeva drugo prijavo interesa, v kateri je omenjen obstoj globe, naložene z Odločbo C(2005) 4634, je v neodvisnem izvedenskem mnenju z dne 16. maja 2014, pripravljenem v okviru projekta zaprte dokapitalizacije družbe Gascogne SA, po drugi strani pojasnjeno, da je v tej prijavi interesa morebitna naložba odvisna med drugim od odpisa dolga, povezanega z globo, ki jo je naložila Komisija. Tako je bil pogoj za morebitno naložbo znova obstoj globe, in ne gotovost, da se znesek globe ne bo povečal.

91 Tretjič, dokumenti, ki sta jih tožeči stranki predložili ali omenili v tožbi, kažejo, da je bil odpis dolga, povezanega z globo, le eden od več pogojev za morebitno naložbo. Iz elektronskega sporočila z dne 8. novembra 2012 je namreč razvidno, da je bila pridobitev soglasja potencialnega vlagatelja iz Združenega kraljestva odvisna od izpolnjevanja številnih pogojev, kot so prodaja dela dejavnosti, opustitev posojil ter prestrukturiranje in odpravninski načrt. Prav tako je vsaka prijava interesa, omenjena v neodvisnem izvedenskem mnenju z dne 16. maja 2014, pripravljenem v okviru projekta zaprte dokapitalizacije družbe Gascogne SA, vključevala več kumulativnih pogojev za naložbo (prodaja delov dejavnosti, odpis terjatev, reprogramiranje ali popolni odpis dolga). Tožeči stranki pa ne poskušata dokazati, da sta bili zmožni izpolniti vse pogoje, navedene v prijavah interesa. Ugotoviti je treba tudi, da je bila možnost hitreje najti vlagatelja odvisna od volje družbe Gascogne, da sprejme številne pogoje, zahtevane za izvedbo morebitne naložbe, in poslovni načrt, ki je bil povezan s to naložbo.

92 Četrtič, poudariti je treba, da tožba vsebuje več nepodprtih trditev. Natančneje, tožeči stranki trdita le, da zgolj ugotovitev, da so novi vlagatelji z družbo Gascogne finalizirali svoj dogovor le nekaj tednov po sodbah z dne 26. novembra 2013, Gascogne Sack Deutschland/Komisija (C‑40/12 P, EU:C:2013:768), in z dne 26. novembra 2013, Groupe Gascogne/Komisija (C‑58/12 P, EU:C:2013:770), „zadostuje“ za dokaz, da bi bil položaj tožečih strank, če bi bili sodbi Splošnega sodišča izdani v običajnem roku, veliko lažji in bi bil prevzem skupine izveden prej. Tako ni dokazano, da je bila naložba, ki je dejansko bila izvedena, posledica razjasnitve položaja tožečih strank v zvezi z morebitnim povečanjem zneska globe.

93 Iz tega sledi, da tožeči stranki nista dokazali, da je družba Gascogne imela resno možnost „hitreje“ najti vlagatelja. Torej tudi nista dokazali, da je družba Gascogne izgubila resno možnost hitreje najti vlagatelja in da ta izguba možnosti pomeni škodo, ki je za to družbo dejanska in gotova.

94 Ob upoštevanju navedenega je treba zahtevek za povrnitev domnevne izgube možnosti hitreje najti vlagatelja zavrniti.

Domnevna izguba zaradi plačila obresti na znesek globe in plačila stroškov bančne garancije

95 Prvič, tožeči stranki trdita, da sta se ob vložitvi tožb v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 odločili, da ne bosta takoj plačali globe, ki jima je bila naložena z Odločbo C(2005) 4634. Tožeči stranki pojasnjujeta, da sta v zameno morali pristati na plačevanje obresti na znesek te globe po stopnji 3,56 % od 15. marca 2006 in pridobiti bančno garancijo.

96 Drugič, trdita, da bi bili sodbi z dne 26. novembra 2013, Gascogne Sack Deutschland/Komisija (C‑40/12 P, EU:C:2013:768), in z dne 26. novembra 2013, Groupe Gascogne/Komisija (C‑58/12 P, EU:C:2013:770), če ne bi bil kršen razumni rok sojenja, izdani okrog 30. maja 2011. Iz tega sklepata, da je obresti na znesek globe in stroške bančne garancije, ki sta jih plačali med 30. majem 2011, ko bi Odločba C(2005) 4634 morala postati dokončna, in 12. decembrom 2013, ko je bila globa dejansko plačana, mogoče šteti za neupravičene in da jih je treba vrniti.

97 Tretjič, generalna pravobranilka E. Sharpston naj bi v točki 135 sklepnih predlogov v zadevi Groupe Gascogne/Komisija (C‑58/12 P, EU:C:2013:360) dokazala, da obstaja neposredna zveza med kršitvijo razumnega roka sojenja in dodatnimi stroški, povezanimi s plačilom obresti na znesek globe in plačilom stroškov bančne garancije.

98 Sodišče Evropske unije izpodbija te trditve.

99 Prvič, trdi, da obresti, ki sta jih tožeči stranki morali plačati za obdobje od 30. maja 2011 do 12. decembra 2013, ni mogoče opredeliti kot škodo.

100 Drugič, meni, da med premoženjsko škodo, povezano s stroški bančne garancije in obrestmi na znesek globe, na eni strani in kršitvijo razumnega roka sojenja na drugi ni dovolj neposredne vzročne zveze. Najprej, ta premoženjska škoda naj bi bila namreč posledica lastne odločitve tožečih strank. Dalje, obstoja vzročne zveze naj ne bi bilo mogoče dokazati le na podlagi ugotovitve, da tožečima strankama, če razumni rok sojenja ne bi bil prekoračen, ne bi bilo treba plačati stroškov bančne garancije in obresti na znesek globe za obdobje, ki ustreza tej prekoračitvi. Nazadnje, zaradi okoliščine, da naj tožeči stranki ne bi imeli zadostnih finančnih sredstev za plačilo globe ob sprejetju Odločbe C(2005) 4634, naj vzročna zveza med zatrjevano premoženjsko škodo in domnevno kršitvijo razumnega roka sojenja ne bi bila dovolj neposredna. Poleg tega naj tožeči stranki ne bi vložili predloga za izdajo začasne odredbe za odlog izvršitve Odločbe C(2005) 4634.

– Uvodne ugotovitve

101 Poudariti je treba, da je člen 2 Odločbe C(2005) 4634 določal, da je treba globe, naložene s to odločbo, plačati v treh mesecih od uradnega obvestila o tej odločbi. Na podlagi člena 86 Uredbe Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 145), je člen 2 te odločbe določal, da bodo ob izteku trimesečnega roka obresti samodejno dolgovane po obrestni meri, ki jo ECB uporablja v svojih operacijah glavnega refinanciranja in velja prvi dan meseca, v katerem je bila ta odločba sprejeta, povečani za tri in pol odstotne točke, to je po obrestni meri 5,56 %.

102 V skladu s členom 299, prvi odstavek, PDEU je bila Odločba C(2005) 4634 izvršilni naslov, ker je v členu 2 tožečima strankama nalagala denarno obveznost. Poleg tega vložitev ničnostne tožbe zoper to odločbo na podlagi člena 263 PDEU ni zadržala izvršitve navedene odločbe, ker v skladu s členom 278 PDEU tožbe, vložene pri Sodišču Evropske unije, nimajo odložilnega učinka.

103 Komisija je 15. decembra 2005 tožečima strankama vročila Odločbo C(2005) 4634. Ob tem je opozorila, da če bi tožeči stranki začeli postopek pred Splošnim sodiščem ali Sodiščem, ne bo sprejela nobenega ukrepa za izterjavo, dokler v zadevi ne bo odločeno, če bosta pred iztekom roka za plačilo izpolnjena dva pogoja. Na podlagi člena 86(5) Uredbe št. 2342/2002 sta bila zadevna pogoja ta: prvič, na terjatev Komisije so morale od izteka roka za plačilo teči obresti po obrestni meri 3,56 %, in drugič, pred iztekom roka za plačilo je bilo treba zagotoviti bančno garancijo, ki je bila sprejemljiva za Komisijo in je pokrivala hkrati dolg in obresti oziroma povečanja dolga.

104 Tožeči stranki sta v tožbi, ki sta jo vložili v tej zadevi, pojasnili, da sta se odločili, da ne bosta takoj plačali globe, ki jima je bila naložena, in da bosta zagotovili bančno garancijo v skladu z možnostjo, ki jima jo je dala Komisija, in proti plačilu obresti po obrestni meri 3,56 %.

105 Z vidika teh ugotovitev je treba preučiti zatrjevano premoženjsko škodo in vzročno zvezo med to škodo in kršitvijo razumnega roka sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06.

– Plačilo obresti na znesek globe

106 Prvič, ugotoviti je treba, da je bil zaradi uporabe člena 299, prvi odstavek, PDEU v povezavi s členom 278 PDEU, omenjene zgoraj v točki 102, znesek globe, naložene z Odločbo C(2005) 4634, dolgovan Komisiji kljub vložitvi ničnostne tožbe zoper navedeno odločbo. Tako je treba obresti na znesek globe po obrestni meri 3,56 % opredeliti kot zamudne obresti.

107 Drugič, navesti je treba, da tožeči stranki med trajanjem postopka v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 nista plačali niti zneska globe niti zamudnih obresti. Tako sta tožeči stranki med postopkom v navedenih zadevah razpolagali z zneskom, ki je ustrezal znesku te globe, povečanemu za zamudne obresti.

108 Tožeči stranki pa nista predložili dokazov, s katerimi bi bilo mogoče dokazati, da je bil v obdobju, ki ustreza prekoračenemu razumnemu roku sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06, znesek zamudnih obresti, ki so bile pozneje plačane Komisiji, višji od ugodnosti, ki sta jo lahko imeli zaradi razpolaganja z zneskom, enakim znesku globe, povečanemu za zamudne obresti. Drugače povedano, tožeči stranki nista dokazali, da so obresti na znesek globe, ki so tekle v obdobju, ki ustreza času, za kolikor je bil prekoračen razumni rok sojenja, višje od ugodnosti, ki sta jo lahko imeli zaradi neplačila globe, povečane za obresti, ki so zapadle na datum, ko je bil razumni rok sojenja kršen, in obresti, ki so zapadle v času, ko se je ta kršitev nadaljevala.

109 Iz tega sledi, da tožeči stranki nista dokazali, da sta v obdobju, ki ustreza prekoračitvi razumnega roka sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06, utrpeli dejansko in gotovo škodo zaradi plačila zamudnih obresti na znesek globe, naložene z Odločbo C(2005) 4634.

110 Zato je treba zahtevek za povrnitev domnevne škode, ki zajema izgubo zaradi plačila obresti na znesek globe po preteku razumnega roka, zavrniti, ne da bi bilo treba presoditi, katera tožeča stranka je dejansko plačala zamudne obresti in ali obstaja zatrjevana vzročna zveza.

– Plačilo stroškov bančne garancije

111 Prvič, v zvezi s škodo je iz spisa razvidno, da je banka družbe Groupe Gascogne, ki je postala družba Gascogne, zagotovila garancijo za plačilo celotnega zneska globe, povečanega za zamudne obresti. Poleg tega elementi iz spisa potrjujejo, da je družba Gascogne stroške bančne garancije med trajanjem postopka v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 plačevala v obliki četrtletnih provizij.

112 Iz tega sledi, da družba Gascogne Sack Deutschland ni dokazala dejanskosti in gotovosti škode, ki naj bi jo utrpela in naj bi zajemala izgube, nastale zaradi plačila stroškov bančne garancije po preteku razumnega roka.

113 Zahtevek za povrnitev domnevne škode, ki zajema izgubo, ki jo je družba Gascogne Sack Deutschland utrpela zaradi plačila stroškov bančne garancije po preteku razumnega roka, je zato treba zavrniti.

114 Nasprotno pa je treba glede na elemente iz spisa ugotoviti, da je družba Gascogne dokazala, da ji je nastala dejanska in gotova škoda, ki zajema izgubo zaradi plačila stroškov bančne garancije v obdobju, ki ustreza času, za kolikor je bil prekoračen razumni rok sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06.

115 Drugič, v zvezi z vzročno zvezo je treba na eni strani navesti, da če trajanje postopka v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 ne bi prekoračilo razumnega roka sojenja, družbi Gascogne ne bi bilo treba plačati stroškov bančne garancije v obdobju, ki ustreza tej prekoračitvi.

116 Tako obstaja vzročna zveza med kršitvijo razumnega roka sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 in nastankom škode, ki jo je imela družba Gascogne in ki zajema izgubo, ki ji je nastala, ker je plačala stroške bančne garancije v obdobju, ki ustreza času, za kolikor je bil razumni rok sojenja prekoračen.

117 Na drugi strani je treba poudariti, da mora biti očitano ravnanje odločilni vzrok škode (sklep z dne 31. marca 2011, Mauerhofer/Komisija, C‑433/10 P, neobjavljen, EU:C:2011:204, točka 127, in sodba z dne 10. maja 2006, Galileo International Technology in drugi/Komisija, T‑279/03, EU:T:2006:121, točka 130; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 18. marca 2010, Trubowest Handel in Makarov/Svet in Komisija, C‑419/08 P, EU:C:2010:147, točka 61). Drugače povedano, tudi ob morebitnem prispevku institucij k škodi, za katero se zahteva odškodnina, je ta prispevek lahko preveč oddaljen zaradi odgovornosti drugih oseb, med drugim tožeče stranke (sodba z dne 18. marca 2010, Trubowest Handel in Makarov/Svet in Komisija, C‑419/08 P, EU:C:2010:147, točka 59, in sklep z dne 31. marca 2011, Mauerhofer/Komisija, C‑433/10 P, neobjavljen, EU:C:2011:204, točka 132).

118 Poleg tega je bilo že odločeno, da zatrjevana škoda, ki zajema stroške bančne garancije, ki so nastali družbi, kaznovani z odločbo Komisije, ki jo je Splošno sodišče pozneje razglasilo za nično, ne izhaja neposredno iz nezakonitosti te odločbe, ker je ta škoda rezultat odločitve te družbe, da zagotovi bančno garancijo, da ne bi izpolnila obveznosti za plačilo globe v roku, ki je določen v sporni odločbi (glej v tem smislu sodbo z dne 21. aprila 2005, Holcim (Deutschland)/Komisija, T‑28/03, EU:T:2005:139, točka 123, in sklep z dne 12. decembra 2007, Atlantic Container Line in drugi/Komisija, T‑113/04, neobjavljen, EU:T:2007:377, točka 38).

119 Vendar je treba v obravnavani zadevi navesti, prvič, da kršitev razumnega roka sojenja, ko sta tožeči stranki 23. februarja 2006 vložili tožbi v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 in ko je družba Gascogne marca 2006 zagotovila bančno garancijo, ni bila predvidljiva. Poleg tega je družba Gascogne lahko upravičeno pričakovala, da bosta navedeni tožbi obravnavani v razumnem roku.

120 Drugič, do prekoračitve razumnega roka sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 je prišlo po prvotni odločitvi družbe Gascogne, da zagotovi bančno garancijo.

121 Tako se dejansko stanje v obravnavani zadevi bistveno razlikuje od dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v sodbi z dne 21. aprila 2005, Holcim (Deutschland)/Komisija (T‑28/03, EU:T:2005:139), in sklepu z dne 12. decembra 2007, Atlantic Container Line in drugi/Komisija, (T‑113/04, neobjavljen, EU:T:2007:377), omenjenima zgoraj v točki 118. Zveza med prekoračitvijo razumnega roka sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 ter plačilom stroškov bančne garancije v obdobju, ki ustreza tej prekoračitvi, torej v nasprotju s trditvijo Sodišča Evropske unije ni mogla biti prekinjena zaradi prvotne odločitve družbe Gascogne, da ne bo takoj plačala globe, naložene z Odločbo C(2005) 4634, in da bo zagotovila bančno garancijo.

122 Iz tega sledi, da obstaja dovolj neposredna vzročna zveza med kršitvijo razumnega roka sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 in izgubo, ki jo je družba Gascogne utrpela zaradi plačila stroškov bančne garancije v obdobju, ki ustreza prekoračitvi tega roka.

123 Tretjič, tožeči stranki trdita, da sta utrpeli škodo v obdobju med 30. majem 2011, ko bi Odločba C(2005) 4634 morala postati dokončna, in 12. decembrom 2013, ko je bila globa dejansko plačana.

124 V zvezi s tem je treba najprej navesti, da se tožeči stranki v tožbi sklicujeta na kršitev razumnega roka sojenja le v zadevah T‑72/06 in T‑79/06. Torej se ne sklicujeta na kršitev razumnega roka sojenja zaradi skupnega trajanja postopka na eni strani v zadevi T‑72/06 skupaj z zadevo, v kateri je bila izdana sodba z dne 26. novembra 2013, Groupe Gascogne/Komisija (C‑58/12 P, EU:C:2013:770), in na drugi strani v zadevi T‑79/06 skupaj z zadevo, v kateri je bila izdana sodba z dne 26. novembra 2013, Gascogne Sack Deutschland/Komisija (C‑40/12 P, EU:C:2013:768).

125 V obravnavani zadevi je bilo torej ugotovljeno le, da je bil s postopkoma v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 kršen razumni rok sojenja (glej točko 78 zgoraj).

126 Dalje, kršitev razumnega roka sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 se je končala z razglasitvijo sodb z dne 16. novembra 2011, Groupe Gascogne/Komisija (T‑72/06, neobjavljena, EU:T:2011:671), in z dne 16. novembra 2011, Sachsa Verpackung/Komisija (T‑79/06, neobjavljena, EU:T:2011:674).

127 Tako sta tožeči stranki od 16. novembra 2011 lahko ugotovili obstoj kršitve razumnega roka sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 ter škodo, ki jo je utrpela družba Gascogne in je zajemala izgubo zaradi plačila stroškov bančne garancije v obdobju, ki ustreza prekoračitvi navedenega roka.

128 Poleg tega sta tožeči stranki v pritožbah, ki sta ju 27. januarja 2012 vložili zoper sodbi z dne 16. novembra 2011, Groupe Gascogne/Komisija (T‑72/06, neobjavljena, EU:T:2011:671), in z dne 16. novembra 2011, Sachsa Verpackung/Komisija (T‑79/06, neobjavljena, EU:T:2011:674), trdili, da je imelo predolgo trajanje postopka v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 zanju hude finančne posledice, in v zvezi s tem predlagali znižanje globe, za katero sta bili skupno in solidarno odgovorni.

129 Nazadnje, Odločba C(2005) 4634, s katero je bila tožečima strankama naložena globa, je postala dokončna šele 26. novembra 2013 in možnost, ki jo je ponudila Komisija glede zagotovitve bančne garancije, se je iztekla tega dne, ker sta se tožeči stranki odločili vložiti pritožbo zoper sodbi z dne 16. novembra 2011, Groupe Gascogne/Komisija (T‑72/06, neobjavljena, EU:T:2011:671), in z dne 16. novembra 2011, Sachsa Verpackung/Komisija (T‑79/06, neobjavljena, EU:T:2011:674).

130 Iz tega sledi, da plačilo stroškov bančne garancije po razglasitvi sodb z dne 16. novembra 2011, Groupe Gascogne/Komisija (T‑72/06, neobjavljena, EU:T:2011:671), in z dne 16. novembra 2011, Sachsa Verpackung/Komisija (T‑79/06, neobjavljena, EU:T:2011:674), s katerima je prenehala kršitev razumnega roka sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06, nima dovolj neposredne vzročne zveze s to kršitvijo, ker je plačilo takih stroškov posledica osebne in samostojne odločitve tožečih strank, sprejete po navedeni kršitvi, da ne bosta plačali globe, da ne bosta predlagali odloga izvršitve Odločbe C(2005) 4634 in da bosta vložili pritožbo zoper zgoraj navedeni sodbi.

131 Iz vsega navedenega izhaja, da obstaja dovolj neposredna vzročna zveza med kršitvijo razumnega roka sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 ter škodo, ki jo je družba Gascogne utrpela pred razglasitvijo sodb z dne 16. novembra 2011, Groupe Gascogne/Komisija (T‑72/06, neobjavljena, EU:T:2011:671), in z dne 16. novembra 2011, Sachsa Verpackung/Komisija (T‑79/06, neobjavljena, EU:T:2011:674), in ki zajema plačilo stroškov bančne garancije v obdobju, ki ustreza prekoračitvi tega razumnega roka.

Ocena nastale premoženjske škode

132 Prvič, spomniti je treba, da je trajanje postopka v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 za 20 mesecev preseglo razumni rok sojenja v vsaki od teh zadev (glej točko 78 zgoraj).

133 Drugič, tožeči stranki trdita, da sta utrpeli škodo v obdobju med 30. majem 2011, ko bi Odločba C(2005) 4634 morala postati dokončna, in 12. decembrom 2013, ko je bila globa dejansko plačana.

134 Po eni strani v zvezi s tem tožeči stranki v tožbi pojasnjujeta, da je treba vse stroške, povezane z bančno garancijo, ki sta jih plačali „po 30. maju 2011“, obravnavati kot nastalo izgubo. V podporo odškodninskemu zahtevku sta predložili potrdila o plačilih, ki jih je banka izdajala od drugega četrtletja 2011.

135 Tako z vidika obrazložitve tožbe odškodninski zahtevek, ki sta ga tožeči stranki podali v okviru drugega predloga za znesek 184.571 EUR, ustreza plačilu stroškov bančne garancije, nastalih od 30. maja 2011.

136 Iz pravil, ki urejajo postopek pred sodišči Unije, zlasti iz člena 21 Statuta Sodišča Evropske unije in člena 44(1) Poslovnika z dne 2. maja 1991, pa izhaja, da spor načeloma določijo in opredelijo stranke in da sodišče Unije ne sme odločati ultra petita (sodbi z dne 10. decembra 2013, Komisija/Irska in drugi, C‑272/12 P, EU:C:2013:812, točka 27, in z dne 3. julija 2014, Electrabel/Komisija, C‑84/13 P, neobjavljena, EU:C:2014:2040, točka 49).

137 Splošno sodišče se tako ne more oddaljiti od predloga tožečih strank in po uradni dolžnosti odločiti, da se povrne škoda, nastala pred 30. majem 2011, to je škoda, nastala v obdobju, ki se kronološko razlikuje od obdobja, za katero trdita, da jima je bila v njem povzročena škoda.

138 Po drugi strani stroški bančne garancije, ki jih je družba Gascogne plačala po 16. novembru 2011, nimajo dovolj neposredne vzročne zveze s kršitvijo razumnega roka sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 (glej točko 130 zgoraj).

139 Zato v obravnavani zadevi škoda, ki se lahko povrne, ustreza stroškom bančne garancije, ki jih je družba Gascogne plačala med 30. majem 2011 in 16. novembrom 2011.

140 Tretjič, iz listin, ki sta jih predložili tožeči stranki, je razvidno, da je družba Gascogne stroške bančne garancije plačevala na četrtletni ravni in da je morala četrtletno provizijo plačati v celoti, če se je bančna garancija nadaljevala v novem četrtletju. Te listine kažejo tudi, da so za drugo, tretje in četrto četrtletje 2011 stroški bančne garancije, ki jih je plačala družba Gascogne, znašali 19.945,21 EUR, 20.120,38 EUR in 20.295,55 EUR.

141 Stroški bančne garancije, ki jih je imela družba Gascogne, so torej znašali 6648,40 EUR junija 2011, 20.120,38 EUR v tretjem četrtletju 2011 in 20.295,55 EUR v četrtem četrtletju 2011.

142 Iz tega sledi, da so stroški bančne garancije, ki jih je družba Gascogne plačala med 30. majem 2011 in 16. novembrom 2011, znašali 47.064,33 EUR.

143 Ob upoštevanju navedenega je treba družbi Gascogne dodeliti odškodnino v višini 47.064,33 EUR za povrnitev premoženjske škode, ki ji je nastala zaradi kršitve razumnega roka sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 in ki zajema plačilo dodatnih stroškov bančne garancije.

b) Zatrjevana nepremoženjska škoda in vzročna zveza

144 Tožeči stranki trdita, da je bila kršitev razumnega roka sojenja vzrok več vrst nepremoženjske škode, in sicer oškodovanja ugleda podjetja, negotovosti pri načrtovanju odločitev, ki jih je bilo treba sprejeti, težav pri samem upravljanju podjetja ter, nazadnje, tesnobe in skrbi, ki so jih čutili člani vodstvenih organov in zaposleni družbe. Poleg tega naj bi obstajala neposredna vzročna zveza med kršitvijo razumnega roka sojenja in zatrjevano nepremoženjsko škodo. Tožeči stranki znesek svoje nepremoženjske škode ocenjujeta na najmanj 500.000 EUR.

145 Sodišče Evropske unije odgovarja, prvič, da tožeči stranki nista natančneje navedli elementov, ki sestavljajo njuno nepremoženjsko škodo, in nista dokazali, da sta utrpeli dejansko in gotovo škodo. Drugič in podredno, tožeči stranki naj ne bi dokazali obstoja vzročne zveze med kršitvijo razumnega roka sojenja in nepremoženjsko škodo, ki jo zatrjujeta. Tretjič in bolj podredno, nepremoženjsko škodo naj bi bilo treba oceniti na največ 5000 EUR.

146 Presoditi je treba, prvič, nepremoženjsko škodo, ki so jo domnevno utrpeli člani vodstvenih organov in zaposleni tožečih strank, in drugič, nepremoženjsko škodo, ki sta jo domnevno utrpeli tožeči stranki.

Nepremoženjska škoda, ki so jo domnevno utrpeli člani vodstvenih organov in zaposleni tožečih strank

147 Navesti je treba, da se tožbeni predlogi nanašajo le na lastne interese tožečih strank, in ne na osebne interese njunih vodstvenih delavcev ali zaposlenih. Poleg tega tožeči stranki ne navajata ne prenosa pravic ne izrecnega pooblastila, ki bi ju pooblaščalo za vložitev odškodninskega zahtevka v zvezi s škodo, ki so jo utrpeli njuni vodstveni delavci in zaposleni.

148 Tako je treba zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode, ki so jo utrpeli vodstveni delavci in zaposleni tožečih strank, zavreči kot nedopusten, ker iz spisa ni razvidno, da so navedeni vodstveni delavci in zaposleni tožeči stranki pooblastili, da vložita odškodninsko tožbo v njihovem imenu (glej v tem smislu sklep z dne 12. maja 2010, CPEM/Komisija, C‑350/09 P, neobjavljen, EU:C:2010:267, točka 61, in sodbo z dne 30. junija 2009, CPEM/Komisija, T‑444/07, EU:T:2009:227, točki 39 in 40).

149 Vsekakor obstoj škode, ki so jo utrpeli vodstveni delavci in zaposleni tožečih strank, ni dokazan. Po eni strani namreč tožeči stranki navajata le trditve in nista predložili nobenega konkretnega elementa, ki bi dokazoval tesnobo in skrbi, ki naj bi jih čutili njuni vodstveni delavci in zaposleni zaradi kršitve razumnega roka sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06. Po drugi strani tožeči stranki ne dokazujeta, da so njuni vodstveni delavci in zaposleni utrpeli osebno in neposredno škodo, ločeno od škode, ki naj bi jo ti stranki utrpeli osebno.

150 Zato je treba zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode, ki so jo domnevno utrpeli člani vodstvenih organov in zaposleni tožečih strank, zavreči kot nedopusten in vsekakor zavrniti kot neutemeljen.

Nepremoženjska škoda, ki sta jo domnevno utrpeli tožeči stranki

151 Iz sodne prakse izhaja, da če tožeča stranka ne navede nobenega elementa za dokaz obstoja in določitev obsega svoje nepremoženjske škode, mora vsaj dokazati, da je bilo očitano ravnanje take narave, da ji je povzročilo tako škodo (glej v tem smislu sodbe z dne 16. julija 2009, SELEX Sistemi Integrati/Komisija, C‑481/07 P, neobjavljena, EU:C:2009:461, točka 38, z dne 28. januarja 1999, BAI/Komisija, T‑230/95, EU:T:1999:11, točka 39, in z dne 16. oktobra 2014, Evropaïki Dynamiki/Komisija, T‑297/12, neobjavljena, EU:T:2014:888, točke 31, 46 in 63).

152 V zvezi s tem je treba, prvič, poudariti, da je oškodovanje ugleda tožečih strank v tožbi le omenjeno, ne da bi bila podana dodatna pojasnila.

153 V teh okoliščinah tožeči stranki nista dokazali, da je kršitev razumnega roka sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 take narave, da škoduje njunemu ugledu.

154 Vsekakor pa bi v obravnavani zadevi ugotovitev kršitve razumnega roka sojenja, opravljena zgoraj v točki 78, glede na predmet in težo te kršitve zadostovala za odpravo posledic posega v ugled, ki ga zatrjujeta tožeči stranki.

155 Drugič, okoliščina, da sta bili tožeči stranki v negotovosti, zlasti glede uspeha svojih tožb zoper Odločbo C(2005) 4634, je del vsakega sodnega postopka. Poleg tega sta se tožeči stranki nujno zavedali, da sta zadevi T‑72/06 in T‑79/06 precej zapleteni ter da ta zapletenost izhaja iz števila vzporednih tožb, ki so bile pri Splošnem sodišču zaporedoma vložene zoper Odločbo C(2005) 4634 v različnih jezikih postopka, nujnostjo, da to sodišče temeljito preuči obsežne spise, in zlasti nujnostjo, da se ugotovi dejansko stanje in preuči vsebina spora.

156 Vendar je pet let in devet mesecev trajajoč postopek v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 presegel trajanje, ki sta ga tožeči stranki lahko predvideli, zlasti ko sta vložili tožbi. Poleg tega je v postopku v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 opazno obdobje treh let in desetih mesecev, ki so pretekli od konca pisnega dela postopka do začetka ustnega dela postopka. To obdobje nikakor ni upravičeno s sprejetjem ukrepov procesnega vodstva, pripravljalnih ukrepov ali nastankom postopkovnih dogodkov.

157 V teh okoliščinah je neupoštevanje razumnega roka sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 pri tožečih strankah lahko povzročilo negotovost, ki je bila večja od negotovosti, ki jo običajno vzbuja sodni postopek. Ta dolgotrajna negotovost je nujno vplivala na načrtovanje potrebnih odločitev in upravljanje teh družb ter zato pomeni nepremoženjsko škodo.

158 Tretjič, v okoliščinah obravnavane zadeve nepremoženjska škoda, ki je tožečima strankama nastala zaradi dolgotrajne negotovosti, ki jima je bila povzročena, ni v celoti povrnjena z ugotovitvijo kršitve razumnega roka sojenja.

159 V zvezi s tem tožeči stranki trdita, da je treba njuno nepremoženjsko škodo glede na okoliščine oceniti na „najmanj“ 500.000 EUR.

160 Vendar, prvič, tožeči stranki nista predložili zadostnih dokazov, ki bi upravičevali znesek „najmanj“ 500.000 EUR, ki ga zahtevata za povrnitev svoje nepremoženjske škode. Navesti je treba tudi, da je znesek, ki ga zahtevata tožeči stranki, namenjen za odškodovanje več vrst nepremoženjske škode in tudi posega v ugled, ki ni dokazan in ki je vsekakor v zadostni meri odpravljen z ugotovitvijo kršitve razumnega roka sojenja (glej točke od 152 do 154 zgoraj).

161 Drugič, Sodišče je odločilo, da sodišče Unije ob upoštevanju nujnosti zagotovitve spoštovanja konkurenčnega prava Unije pritožnici ne more zgolj zaradi kršitve razumnega roka sojenja dovoliti, da ponovno načne vprašanje utemeljenosti ali višine globe, ob tem da so bili vsi pritožbeni razlogi, ki jih je navedla zoper ugotovitve v zvezi s tem zneskom globe ali ravnanjem, zaradi katerega je ta globa naložena, zavrnjeni (sodba z dne 26. novembra 2013, Groupe Gascogne/Komisija, C‑58/12 P, EU:C:2013:770, točka 78; glej v tem smislu tudi sodbi z dne 16. julija 2009, Der Grüne Punkt – Duales System Deutschland/Komisija, C‑385/07 P, EU:C:2009:456, točka 194, in z dne 8. maja 2014, Bolloré/Komisija, C‑414/12 P, neobjavljena, EU:C:2014:301, točka 105).

162 Iz tega sledi, da nespoštovanje razumnega roka sojenja v okviru presoje sodnega pravnega sredstva, vloženega zoper odločbo Komisije, s katero je bila podjetju naložena globa zaradi kršitve pravil o konkurenci prava Unije, ne more privesti do popolne ali delne razveljavitve globe, naložene s to odločbo (sodbi z dne 26. novembra 2013, Groupe Gascogne/Komisija, C‑58/12 P, EU:C:2013:770, točka 78, in z dne 26. novembra 2013, Kendrion/Komisija, C‑50/12 P, EU:C:2013:771, točka 88; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 8. maja 2014, Bolloré/Komisija, C‑414/12 P, neobjavljena, EU:C:2014:301, točka 107).

163 Ob upoštevanju višine odškodnine, ki jo zahtevata tožeči stranki za povrnitev nepremoženjske škode, ki sta jo utrpeli, pa bi s z njeno dodelitvijo dejansko podvomilo v znesek globe, naložene tožečima strankama z Odločbo C(2005) 4634, čeprav ni dokazano, da je neupoštevanje razumnega roka sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06 vplivalo na znesek te globe.

164 Tako zneska, ki ga zahtevata tožeči stranki, ni mogoče obravnavati kot upoštevno merilo za oceno zneska odškodnine, ki jo lahko upravičeno zahtevata.

165 Zato je treba ob upoštevanju presoj v točkah od 155 do 164 zgoraj ter zlasti teže neupoštevanja razumnega roka sojenja, ravnanja tožečih strank, nujnosti, da se zagotovi upoštevanje pravil o konkurenci Unije, in učinkovitosti te tožbe odločiti ex aequo et bono, da je odškodnina v višini 5000 EUR, dodeljena vsaki od tožečih strank, primerna odškodnina za škodo, ki sta jo utrpeli zaradi dolgotrajne negotovosti, ki sta jo čutili med trajanjem postopka v zadevah T‑72/06 in T‑79/06.

c) Obresti

166 Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata, naj znesku odškodnine, ki bi jima ga lahko dodelilo, prišteje kompenzacijske in zamudne obresti po obrestni meri, ki jo ECB uporablja za operacije glavnega refinanciranja, povečani za dve odstotni točki, od dneva vložitve tožbe.

167 Pri tem je treba razlikovati med kompenzacijskimi in zamudnimi obrestmi (sodba z dne 27. januarja 2000, Mulder in drugi/Svet in Komisija, C‑104/89 in C‑37/90, EU:C:2000:38, točka 55).

168 Prvič, kar zadeva kompenzacijske obresti, je treba opozoriti, da ni mogoče prezreti neugodnih posledic zaradi časa, ki je pretekel med nastankom škodnega dogodka in ocenitvijo odškodnine, ker je treba upoštevati izgubo vrednosti valute (glej v tem smislu sodbi z dne 3. februarja 1994, Grifoni/Komisija, C‑308/87, EU:C:1994:38, točka 40, in z dne 13. julija 2005, Camar/Svet in Komisija, T‑260/97, EU:T:2005:283, točka 138). Namen kompenzacijskih obresti je namreč izravnava poteka časa do sodne odmere zneska škode, ne glede na zamudo dolžnika (sodba z dne 12. februarja 2015, Komisija/IPK International, C‑336/13 P, EU:C:2015:83, točka 37).

169 Konec obdobja, ki daje pravico do te revalorizacije, mora načeloma sovpadati z datumom razglasitve sodbe, s katero se ugotovi obveznost povrnitve škode, nastale tožeči stranki (glej v tem smislu sodbe z dne 19. maja 1992, Mulder in drugi/Svet in Komisija, C‑104/89 in C‑37/90, EU:C:1992:217, točka 35; z dne 13. julija 2005, Camar/Svet in Komisija, T‑260/97, EU:T:2005:283, točki 142 in 143, in z dne 26. novembra 2008, Agraz in drugi/Komisija, T‑285/03, neobjavljena, EU:T:2008:526, točki 54 in 55).

170 Po eni strani v obravnavani zadevi odškodnina, dodeljena vsaki od tožečih strank za povrnitev nepremoženjske škode, ki sta jo utrpeli, zajema obdobje pred datumom razglasitve te sodbe, zato ni treba dodeliti kompenzacijskih obresti za obdobje pred tem dnem.

171 Po drugi strani v zvezi z odškodnino, ki se družbi Gascogne dolguje za povrnitev premoženjske škode, ki jo je utrpela, iz sodne prakse, navedene zgoraj v točki 168, izhaja, da bi bili tožeči stranki upravičeni zahtevati, da se poleg te odškodnine dodelijo kompenzacijske obresti od 30. maja 2011.

172 Vendar tožeči stranki v drugem predlogu predlagata, kot sta potrdili na obravnavi, da se znesku odškodnine, do katere sta upravičeni, prištejejo kompenzacijske obresti „od dneva vložitve tožbe“ v tej zadevi.

173 Zato kompenzacijske obresti, ki se morajo prišteti k odškodnini, dolgovani družbi Gascogne za povrnitev premoženjske škode, ki jo je utrpela, tečejo do 4. avgusta 2014 v skladu s predlogom, podanim v tožbi.

174 Poleg tega tožeči stranki, ki se sklicujeta na utrpelo izgubo, nista predložili nobenega dokaza, da bi od zneskov bančne garancije, ki jih je družba Gascogne plačala od 30. maja 2011 do 16. novembra 2011, lahko tekle obresti po obrestni meri, ki jo ECB uporablja za operacije glavnega refinanciranja, povečani za dve odstotni točki (glej v tem smislu sodbi z dne 27. januarja 2000, Mulder in drugi/Svet in Komisija, C‑104/89 in C‑37/90, EU:C:2000:38, točka 219, in z dne 26. novembra 2008, Agraz in drugi/Komisija, T‑285/03, neobjavljena, EU:T:2008:526, točka 49).

175 Tako družba Gascogne ne more trditi, da je treba uporabiti kompenzacijske obresti, izračunane po obrestni meri, ki jo ECB uporablja za operacije glavnega refinanciranja, povečani za dve odstotni točki.

176 Nasprotno pa se izguba vrednosti valute, povezana s pretečenim časom, kaže v letni stopnji inflacije, ki jo je za zadevno obdobje v državi članici, v kateri ima sedež družba Gascogne, ugotovil Eurostat (Statistični urad Evropske unije) (glej v tem smislu sodbe z dne 27. januarja 2000, Mulder in drugi/Svet in Komisija, C‑104/89 in C‑37/90, EU:C:2000:38, točki 220 in 221; z dne 13. julija 2005, Camar/Svet in Komisija, T‑260/97, EU:T:2005:283, točka 139, in z dne 26. novembra 2008, Agraz in drugi/Komisija, T‑285/03, neobjavljena, EU:T:2008:526, točka 50).

177 Zato stopnja kompenzacijskih obresti, ki se morajo prišteti odškodnini, dolgovani družbi Gascogne za povrnitev premoženjske škode, ki jo je utrpela, ustreza letni stopnji inflacije, ki jo je Eurostat v državi članici, v kateri ima ta družba sedež, ugotovil za obdobje od 4. avgusta 2014 do datuma razglasitve te sodbe, v mejah predloga tožečih strank.

178 Drugič, v zvezi z zamudnimi obrestmi iz sodne prakse izhaja, da obveznost plačila takih obresti načeloma nastane s sodbo, s katero se ugotovi obveznost povrnitve škode (glej v tem smislu sodbo z dne 26. junija 1990, Sofrimport/Komisija, C‑152/88, EU:C:1990:259, točka 32 in navedena sodna praksa).

179 Za določitev stopnje zamudnih obresti je primerno upoštevati člena 83(2)(b) in 111(4)(a) Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 1268/2012 z dne 29. oktobra 2012 o pravilih uporabe Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije (UL 2012, L 362, str. 1). Na podlagi teh določb je obrestna mera za terjatve, ki niso poplačane v roku, obrestna mera, ki jo ECB uporablja v svojih operacijah glavnega refinanciranja, objavljena v seriji C Uradnega lista Evropske unije, in ki velja prvi koledarski dan meseca, v katerem terjatev zapade v plačilo, povečana za tri odstotne točke in pol.

180 V obravnavani zadevi je treba odškodnino iz točk 143 in 165 zgoraj, vključno s kompenzacijskimi obrestmi, ki se prištejejo odškodnini za povrnitev premoženjske škode, ki jo je utrpela družba Gascogne, povečati za zamudne obresti od datuma razglasitve te sodbe do celotnega plačila.

181 Poleg tega mora biti stopnja tega povečanja določena v mejah predloga tožečih strank (glej v tem smislu sodbi z dne 19. maja 1992, Mulder in drugi/Svet in Komisija, C‑104/89 in C‑37/90, EU:C:1992:217, točka 35, in z dne 8. maja 2007, Citymo/Komisija, T‑271/04, EU:T:2007:128, točka 184).

182 Obrestna mera zamudnih obresti bo torej tista, ki jo ECB določi za svoje operacije glavnega refinanciranja, povečana za dve odstotni točki, kot predlagata tožeči stranki.

d) Ugotovitev glede odškodnine in obresti

183 Ob upoštevanju vsega navedenega je treba tej tožbi ugoditi v delu, ki se nanaša na povrnitev škode, ki sta jo tožeči stranki utrpeli zaradi kršitve razumnega roka sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06, ne da bi bilo treba odrediti izvedbo dokaza z izvedencem, kot sta tožeči stranki predlagali podredno.

184 Odškodnina, ki je družbi Gascogne dolgovana za povrnitev škode, ki jo je utrpela zaradi plačila dodatnih stroškov bančne garancije, znaša 47.064,33 EUR, ta znesek pa se poveča za kompenzacijske obresti od 4. avgusta 2014 do razglasitve te sodbe po letni stopnji inflacije, ki jo je Eurostat ugotovil v državi članici, v kateri ima ta družba sedež.

185 Odškodnina, ki je vsaki od tožečih strank dolgovana za povrnitev njune nepremoženjske škode, znaša 5000 EUR.

186 Zneska odškodnin iz točk 184 in 185 zgoraj, vključno s kompenzacijskimi obrestmi, ki se prištejejo odškodnini za povrnitev premoženjske škode, ki jo je utrpela družba Gascogne, bosta povečana za zamudne obresti v skladu s točkama 180 in 182 zgoraj.

187 V preostalem delu se tožba zavrne.

Stroški

188 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Splošno sodišče pa je s sklepom z dne 2. februarja 2015, Gascogne Sack Deutschland in Gascogne/Evropska unija (T‑577/14, neobjavljen, EU:T:2015:80), zavrnilo ugovor nedopustnosti, ki ga je vložilo Sodišče Evropske unije, in pridržalo odločitev o stroških. Zato je treba Uniji, ki jo zastopa Sodišče Evropske unije, naložiti, da poleg svojih stroškov nosi stroške, ki so nastali tožečima strankama in so povezani z ugovorom nedopustnosti, v zvezi s katerim je bil izdan sklep z dne 2. februarja 2015, Gascogne Sack Deutschland in Gascogne/Evropska unija (T‑577/14, neobjavljen, EU:T:2015:80).

189 V skladu s členom 134(3) Poslovnika vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka uspe samo deloma. Vendar lahko Splošno sodišče, če se zdi to glede na okoliščine v zadevi upravičeno, odloči, da ena stranka poleg svojih stroškov nosi tudi del stroškov druge stranke.

190 V obravnavani zadevi sta tožeči stranki s svojimi vsebinskimi predlogi uspeli deloma. Vendar večinoma nista uspeli glede svojega odškodninskega zahtevka. V teh okoliščinah in ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve je treba odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

191 V skladu s členom 138(1) Poslovnika države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Torej je treba odločiti, da Komisija nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji razširjeni senat)

razsodilo:

1. Evropski uniji, ki jo zastopa Sodišče Evropske unije, se naloži, naj družbi Gascogne plača odškodnino v višini 47.064,33 EUR za povrnitev premoženjske škode, ki jo je ta družba utrpela zaradi kršitve razumnega roka sojenja v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi z dne 16. novembra 2011, Groupe Gascogne/Komisija (T‑72/06, neobjavljena, EU:T:2011:671), in z dne 16. novembra 2011, Sachsa Verpackung/Komisija (T‑79/06, neobjavljena, EU:T:2011:674). Ta odškodnina se poveča za kompenzacijske obresti od 4. avgusta 2014 dalje do razglasitve te sodbe po letni stopnji inflacije, ki jo je Eurostat (Statistični urad Evropske unije) za zadevno obdobje ugotovil v državi članici, v kateri ima ta družba sedež.

2. Uniji, ki jo zastopa Sodišče Evropske unije, se naloži, naj plača družbi Gascogne Sack Deutschland GmbH odškodnino v višini 5000 EUR in družbi Gascogne odškodnino v višini 5000 EUR za povrnitev nepremoženjske škode, ki sta jo ti družbi utrpeli zaradi kršitve razumnega roka sojenja v zadevah T‑72/06 in T‑79/06.

3. Odškodnini iz točk 1 in 2 zgoraj se povečata za zamudne obresti od razglasitve te sodbe dalje do popolnega plačila po obrestni meri, ki jo Evropska centralna banka (ECB) določi za svoje operacije glavnega refinanciranja, povečani za dve odstotni točki.

4. V preostalem delu se tožba zavrne.

5. Uniji, ki jo zastopa Sodišče Evropske unije, se naloži, da poleg svojih stroškov nosi stroške, ki so nastali družbama Gascogne Sack Deutschland in Gascogne ter so povezani z ugovorom nedopustnosti, v zvezi s katerim je bil izdan sklep z dne 2. februarja 2015, Gascogne Sack Deutschland in Gascogne/Evropska unija (T‑577/14, neobjavljen, EU:T:2015:80).

6. Družbi Gascogne Sack Deutschland in Gascogne na eni strani ter Unija, ki jo zastopa Sodišče Evropske unije, na drugi nosijo svoje stroške, povezane s tožbo, v zvezi s katero je bila izdana ta sodba.

7. Evropska komisija nosi svoje stroške.

M. S. Papasavvas

L. Labucka

E. Bieliūnas

V. Kreuschitz

I. S. Forrester

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 10. januarja 2017.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje

Postopek in predlogi strank

Pravo

A – Dopustnost

1. Ugovor nedopustnosti, naveden primarno, ki se nanaša na nejasnost in nepopolnost tožbe