SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (drugi razširjeni senat)

z dne 12. decembra 1996(*)

„Sporazum o distribuciji – Yves Saint Laurent Parfums“

V zadevi T-19/92,

Groupement d'achat Édouard Leclerc, družba po francoskem pravu, s sedežem v Parizu, ki jo zastopata Mario Amadio in Gilbert Parléani, odvetniki pri odvetniški zbornici v Parizu, z naslovom za vročanje v Luxembourgu v pisarni Philippa Hossa, 15, Côte d'Eich,

tožeča stranka,

proti

Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo je najprej zastopal Bernd Langeheine, nato Berend Jan Drijber, člana pravne službe, zastopnika, skupaj s Hervéjem Lehmanom, odvetnikom pri odvetniški zbornici v Parizu, z naslovom za vročanje v Luxembourgu pri Carlosu Gómezu de la Cruzu, članu pravne službe, Centre Wagner, Kirchberg,

tožena stranka,

ob intervenciji

Yves Saint Laurent Parfums SA, družba po francoskem pravu s sedežem v Neuilly-sur-Seine (Francija), ki jo zastopata Dominique Voillemot in Arnaud Michel, odvetnika pri odvetniški zbornici v Parizu, z naslovom za vročanje v Luxembourgu v pisarni Jacquesa Loescha, 11, rue Goethe,

Fédération des Industries de la Parfumerie, zveza sindikatov, ustanovljenih po francoskem pravu, s sedežem v Parizu, ki jo zastopa Robert Collin, odvetnik pri odvetniški zbornici v Parizu, z naslovom za vročanje v Luxembourgu v pisarni Ernesta Arendta, 8–10, rue Mathias Hardt,

Comité de liaison des syndicats européens de l'industrie de la parfumerie in des cosmétiques, mednarodno neprofitno združenje, ustanovljeno po belgijskemu pravu, s sedežem v Bruslju, ki ga zastopata Stephen Kon, solicitor, in Mélanie Thill-Tayara, odvetnica pri odvetniški zbornici v Parizu, z naslovom za vročanje v Luxembourgu v pisani Winandy in Err, 60, avenue Gaston Diderich,

in

Fédération européenne des parfumeurs détaillants, združenje nacionalnih zvez ali sindikatov, ustanovljeno po francoskem pravu, s sedežem v Parizu, ki ga zastopa Rolland Verniau, odvetnik pri odvetniški zbornici v Lyonu, z naslovom za vročanje v Luxembourgu v pisarni Nica Schaefferja, 12, avenue de la Porte‑Neuve,

intervenienti,

zaradi razglasitve ničnosti Odločbe Komisije 92/33/EGS z dne 16. decembra 1991 v zvezi s postopkom na podlagi člena 85 Pogodbe EGS (IV/33.242 – Yves Saint Laurent Parfums) (UL L 12, str. 24),

SODIŠČE PRVE STOPNJE
EVROPSKIH SKUPNOSTI (drugi razširjeni senat),

v sestavi H. Kirschner, predsednik, B. Vesterdorf, C. W. Bellamy, A. Kalogeropoulos in A. Potocki, sodniki,

sodni tajnik: J. Palacio González, administrator,

na podlagi pisnega postopka in ustne obravnave z dne 28. in 29. februarja 1996

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

 Uvod

1        Skupina kozmetičnih izdelkov pokriva široko izbiro izdelkov, ki zlasti vključujejo dišave, negovalne in lepotilne izdelke ter izdelke za nego las in toaletne izdelke. V tej skupini obstaja del, ki ga sestavljajo luksuzni izdelki: visoko kakovostni in dražji izdelki, ki se tržijo pod prestižno znamko. Na splošno se kozmetični luksuzni izdelki prodajajo le po selektivnih distribucijskih mrežah, za katere veljajo primerljivi pogoji. Te mreže so večinoma specializirane trgovine z dišavami ali specializirani oddelki v veleblagovnicah.

2        Družba Yves Saint Laurent SA (v nadaljevanju: Yves Saint Laurent) je proizvajalka luksuznih kozmetičnih izdelkov. Je del skupine Yves Saint Laurent, katere dejavnosti vključujejo izdelavo in distribucijo luksuznih izdelkov. Yves Saint Laurent je imela v letu 1992 približno 9-% delež trga Skupnosti na področju luksuznih izdelkov dišav.

3        Razčlemba po skupinah izdelkov, ki jo je v postopku predložila Yves Saint Laurent, kaže, da je prodaja luksuznih dišav v letih 1990 in 1991 predstavljala od 75 do 100 % njene skupne prodaje s selektivno distribucijo, odvisno od zadevne države članice, preostanek pa je predstavljal prodajo luksuznih negovalnih in lepotilnih izdelkov. Ti izdelki se prodajajo na približno 7500 pooblaščenih prodajnih mestih in v brezcarinskih prodajalnah, v katerih je bil v več državah članicah ustvarjen pomemben prodajni delež.

4        Yves Saint Laurent je 7. julija 1989 Komisijo obvestila o mreži pogodb o selektivni distribuciji za trženje svojih dišav, negovalnih in lepotilnih izdelkov v Skupnosti in podala zahtevo za negativni izvid na podlagi člena 2 Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov 85 in 86 Pogodbe EGS (UL 13, str. 204, v nadaljevanju: Uredba št. 17), in podredno za izjemo na podlagi člena 85(3) Pogodbe.

5        Komisija je 20. decembra 1990 v skladu s členom 19(3) Uredbe št. 17 objavila obvestilo (UL C 320, str. 11) in izrazila svoj namen, da bo sprejela ugodno odločbo v zvezi s priglašenimi pogodbami, kot so bile spremenjene na podlagi njenih pripomb, in zainteresirane tretje stranke pozvala, naj ji v roku 30 dni pošljejo svoje morebitne pripombe.

6        Tožeča stranka, Groupement d'Achat Édouard Leclerc (v nadaljevanju: skupina Galec), je v odgovor na to objavo predložila pripombe z dne 17. januarja 1991. Skupina Galec je prodajna skupina v obliki zadruge, ki oskrbuje mrežo prodajnih mest v Franciji, imenovanih Centres Distributeurs Leclerc (v nadaljevanju: centri Leclerc), večina so veleblagovnice ali samopostrežne trgovine. Skupina Galec je v svojih pripombah ugovarjala predlagani odločbi, zlasti ker bi bili z njeno izdajo nekateri centri Leclerc, ki so prilagojeni za distribucijo luksuzne kozmetike, izključeni iz dobave.

7        Skupina Galec je prav tako sodelovala v upravnem postopku v zadevi Parfums Givenchy, v kateri je Komisija 24. julija 1992 sprejela Odločbo 92/428/EGS v zvezi s postopkom na podlagi člena 85 Pogodbe EGS (zadeva št. IV/33.542 – Sistem selektivne distribucije dišav Givenchy) (UL L 236, str. 11) in ki je predmet vzporedne tožbe pred Sodiščem prve stopnje (zadeva Galec proti Komisiji, T‑88/92).

8        Komisija je 16. decembra 1991 sprejela Odločbo 92/33/EGS v zvezi s postopkom na podlagi člena 85 Pogodbe EGS (IV/33.242 – Yves Saint Laurent Parfums) (UL L 12, str. 24, v nadaljevanju: Odločba). Ta odločba je predmet te sodbe.

 Pogodba Yves Saint Laurent

9        Iz „pogodbe o pooblaščenih trgovcih na drobno“ in splošnih prodajnih pogojih, ki so priloženi v različici z dne 11. julija 1991, ki jo zadeva Odločba, izhaja, da je distribucijska mreža Yves Saint Laurent zaprta mreža, ki svojim članom prepoveduje prodajo ali nabavo izdelkov znamke Yves Saint Laurent zunaj mreže. Yves Saint Laurent je zato zavezana, da zagotovi distribucijo v skladu z veljavnimi zakoni in predpisi in da svojo znamko umakne s prodajnih mest, ki ne izpolnjujejo pogojev iz pogodbe o selektivni distribuciji.

10      Izbirna merila pooblaščenih trgovcev na drobno, ki jih določa pogodba, se predvsem nanašajo na strokovno usposobljenost osebja, lokacijo in ureditev prodajnega mesta, znaka trgovine na drobno ter na nekatere druge pogoje, ki jih mora izpolniti trgovec na drobno, zlasti glede skladiščenja izdelkov, minimalno letno prodajo, dolžnost, da se za eno leto vzdrži aktivne prodaje novih izdelkov, danih na trg v drugi državi, ter oglaševalsko in promocijsko sodelovanje med trgovcem na drobno in Yves Saint Laurent.

11      Točka III.5 pogodbe v zvezi s strokovnimi kvalifikacijami določa:

„5.      Strokovna kvalifikacija na področju parfumerije

Pooblaščen trgovec na drobno se obvezuje, da bo upošteval določbe v zvezi s strokovno kvalifikacijo, ki jih določa člen I.3 splošnih prodajnih pogojev, in da bo svojemu prodajnemu osebju omogočil usposabljanja, ki jih bo organiziral izključni distributer.“

12      Točki I.2 in I.3 splošnih prodajnih pogojev določata:

„2.      Prodajno osebje

Pooblaščen trgovec na drobno mora imeti na voljo zadosti prodajnega osebja glede na prodajno površino prodajnega mesta in število izdelkov, ki so na voljo potrošnikom. To prodajno osebje mora biti sposobno potrošnikom zagotoviti kakovostno svetovanje in predstavitev.

3.      Strokovna kvalifikacija

Pooblaščeni trgovec na drobno in njegovo prodajno osebje morajo imeti strokovno kvalifikacijo na področju parfumerijskih izdelkov (kozmetični in negovalni izdelki) v obliki:

–        diplome na področju kozmetične stroke;

–        certifikata o strokovnem izobraževanju na področju parfumerije, ki ga izda priznana trgovska ali gospodarska zbornica;

–        najmanj triletnih izkušenj na področju prodaje prestižnih parfumerijskih izdelkov (kozmetični in negovalni izdelki).“

13      Točka I.1 splošnih prodajnih pogojev glede prodajnega mesta določa:

„a)      Okolica prodajnega mesta

Četrt, ulice in trgovine v bližini prodajnega mesta morajo vedno ustrezati ugledu in slovesu znamke Yves Saint Laurent.

b)      Drugi upoštevni dejavniki

Znak trgovine, fasada zgradbe, v kateri je prodajno mesto, opozorilna tabla o prisotnosti prodajnega mesta, izložbe, zunanja osvetlitev, prodajna površina, notranja osvetlitev, tla, stene in strop, pohištvo, notranja oprema, reklamno gradivo, snažnost in urejenost prodajnega mesta, snažnost izdelkov in reklamnega gradiva, police, identifikacija in predstavitev znamke, razmere skladiščenja, območje predstavitev, podoba in nastop prodajnega osebja.

Ta merila morajo nenehno ustrezati ugledu in slovesu znamke Yves Saint Laurent.

c)      Prodajna površina

Prodajna površina mora biti sorazmerna s številom prodajanih izdelkov. Pooblaščenemu trgovcu mora dopuščati, da glede na druge ponujene znamke zagotovi prostor za izdelke, ki ustrezajo ugledu in slovesu znamke Yves Saint Laurent.

d)      Druge dejavnosti na prodajnem mestu

Če se na prodajnem mestu izvajajo ena ali več dejavnosti, je treba upoštevati naslednja merila:

–        pomembnost te(h) dejavnosti;

–        notranjo in zunanjo predstavitev te(h) dejavnosti;

–        ločenost te(h) dejavnosti od dejavnosti, povezane s parfumerijo;

–        razporeditev osebja med to(temi) dejavnosti(mi) in dejavnostjo, povezano s parfumerijo;

–        strokovnost prodajnega osebja, določenega za vsako od teh dejavnosti;

–        osebni videz in oblačila prodajnega osebja, določenega za vsako od teh dejavnosti.

[...]“

14      Točki III.3 in III.4 Pogodbe določata:

„3.      Vrsta in kakovost izdelkov, prodajanih na prodajnem mestu

Pooblaščeni trgovec na drobno je navedel vrsto in kakovost vseh izdelkov, ki jih prodaja ali jih bo prodajal na prodajnem mestu. Pooblaščeni trgovec na drobno na prodajnem mestu ne sme prodajati nobenih izdelkov, ki bi lahko škodili podobi znamke Yves Saint Laurent.“

„4.      Standardi in vzdrževanje prodajnega mesta

Pooblaščeni trgovec na drobno mora vzdrževati prodajno mesto v odličnem in neoporečnem stanju za skladiščenje in predstavitev proizvodov. Ureditev, pohištvo in dekoracija prodajnega mesta ali posebnega oddelka za parfumerijo znotraj prodajnega mesta morajo ustrezati standardom in kakovosti, ki se povezuje s podobo znamke Yves Saint Laurent.“

15      Točka I, drugi pododstavek, splošnih prodajnih pogojev glede znaka trgovine na drobno določa:

„Znak parfumerije, trgovine, kjer se nahaja oddelek parfumerije, ali prostora, v kateri je oddelek parfumerije ali parfumerije, mora vedno ustrezati slovesu znamke Yves Saint Laurent. Ta znak mora biti v skladu z načeli, ki veljajo za distribucijo visoko luksuznih in kakovostnih izdelkov. To ne velja za znak, katerega podoba se povezuje z neobstojem ali omejitvijo storitve svetovanja končnim uporabnikom, standarda ali primerne opreme.“

16      Glede postopka vključitve v mrežo vsaki zahtevi za odprtje računa sledi v povprečnem roku treh in maksimalnem petih mesecev ocena predlaganega prodajnega mesta, ki jo opravi Yves Saint Laurent ali njen izključni zastopnik s poročilom o oceni, katerega kopijo je Yves Saint Laurent predložila med postopkom (priloga 16 k intervencijski vlogi, v nadaljevanju: poročilo o oceni). V tem poročilu o oceni so merila v zvezi z zunanjo podobo prodajnega mesta, njeno notranjo podobo in strokovno usposobljenostjo označena v skladu s tabelo, ki vsebuje 33 različnih rubrik ali 37 za prodajno mesto z eno ali več glavnimi dejavnostmi poleg prodaje parfumerijskih izdelkov. Vsaka rubrika, glede na primer, vsebuje od dve do deset točk ali od dve do sedem točk.

17      Bodoči pooblaščeni trgovec na drobno mora doseči skupno število doseženih točk, ki je večje od 231 (33 rubrik x 7) ali od 259 (37 rubrik x 7), glede na primer. Izloči se vlagatelj, ki prejme tri ocene „2“ v rubrikah lokacija prodajnega mesta, okolica, fasada, osvetlitev, tla, stene, pohištvo, drugi izdelki, ki se prodajajo na prodajnem mestu, in strokovna usposobljenost. Za veleblagovnice je Yves Saint Laurent do leta 1992 uporabljala prilagojeno različico poročila o oceni, vendar je to različico treba nadomestiti z novo, ki ustreza vsem nespecializiranim trgovinam. Po mnenju Yves Saint Laurent se v vmesnem času za nespecializirana prodajna mesta različne rubrike sedanjega poročila o oceni, ki se nanašajo na notranjo podobo trgovine in prodajno osebje, uporabljajo le za „oddelek“ parfumerije (odgovor z dne 16. januarja 1996 na vprašanja Sodišča prve stopnje, str. 3 in 4).

18      Na podlagi zaključkov ocene se prošnja zavrne z obrazložitvijo ali pa se vlagatelja obvesti o ukrepih, ki jih bo moral sprejeti, da bo zadostil merilom. V tem primeru se mu odobri maksimalni rok šestih mesecev, da izpolni ta merila, potem pa se opravi nova ocena. Ob pozitivnem izidu se račun odpre v roku devetih mesecev od dneva ocene.

 Odločba Komisije

19      Komisija je v točki II. A. 4 Odločbe menila, da se člen 85(1) Pogodbe EGS ne uporablja za sistem selektivne distribucije, kadar so izpolnjeni trije pogoji: prvič, da lastnosti predmetnega izdelka zahtevajo uvedbo takega sistema, da se ohrani njegova kakovost in zagotovi njegova pravilna uporaba; drugič, da se preprodajalci izberejo na podlagi objektivnih kakovostnih meril v zvezi s strokovnimi kvalifikacijami preprodajalca in njegovega osebja ter v zvezi z ustreznostjo njegovih prodajnih prostorov, in tretjič, da se taki pogoji določijo enotno za vse morebitne preprodajalce in se ne uporabljajo diskriminatorno (glej sodbe Sodišča z dne 25. oktobra 1997 v zadevi Metro proti Komisiji, v nadaljevanju: sodba Metro I, 26/76, Recueil, str. 1875, točka 20; z dne 11. decembra 1980 v zadevi L'Oréal, 31/80, Recueil, str. 3775, točka 16, in z dne 25. oktobra 1983 v zadevi AEG-Telefunken proti Komisiji, v nadaljevanju: sodba AEG, 107/82, Recueil, str. 3151, točka 33).

20      V tej zvezi Komisija v točki II. A. 5, drugi pododstavek, Odločbe ugotavlja:

„Zadevni izdelki so visoko kakovostni izdelki, ki so rezultat posebnih raziskav, kar se odraža v izvirnosti njihove izdelave, sofisticiranosti trženih kolekcij in kakovostni ravni uporabljenih materialov, predvsem pri njihovi embalaži. Njihova luksuznost navsezadnje izhaja iz ekskluzivnosti in ugleda, ki jih loči od podobnih izdelkov, ki sodijo v druge dele trga in ustrezajo drugim zahtevam potrošnika. Taka značilnost je na eni strani tesno povezana s zmožnostjo proizvajalca, da razvije in ohrani podobo znamke velikega slovesa, in je na drugi strani odvisna od ustrezne javne predstavitve, ki predstavlja estetske ali funkcionalne posebnosti vsakega posameznega izdelka ali linije izdelkov […]“

21      Dalje Komisija meni, da izbirna merila Yves Saint Laurent glede strokovne usposobljenosti, lokacije in opremljenosti prodajnega mesta ter napisa prodajalca na drobno ne spada pod člen 85(1) Pogodbe. Komisija zlasti ocenjuje, da „je zahteva, da je na prodajnem mestu na voljo specializirano strokovno svetovanje, upravičena, ker je zahtevano posebno znanje nujno potrebno za pomoč potrošniku pri izbiri izdelka, ki najbolj ustreza njegovemu okusu in potrebam, in mu lahko zagotovi najboljšo informacijo o uporabi in celo o ohranitvi takih izdelkov“ (točka II. A. 5, tretji pododstavek), in da „ker je vzdrževanje podobe prestižne znamke na trgu luksuznih kozmetičnih izdelkov pomemben konkurenčni dejavnik, noben proizvajalec ne more ohraniti svojega položaja na tem trgu, ne da bi se nenehno trudil za promocijo. Take promocijske dejavnosti pa naj ne bi bile uspešne, če bi bili izdelki Yves Saint Laurent na ravni maloprodaje trženi na način, ki bi lahko vplival na to, kako jih potrošniki zaznavajo. Tako so merila v zvezi z lokacijo in estetskimi in funkcionalnimi lastnostmi prodajnega mesta upravičene zahteve proizvajalca, saj želi zagotoviti potrošniku okvir, ki je v skladu z luksuznostjo in ekskluzivnostjo zadevnih izdelkov, in predstavitev, ki izraža podobo znamke Yves Saint Laurent. Poleg tega merilo v zvezi z znakom trgovine želi zagotoviti, da je znak parfumerije ali trgovine ali prostora, v katerem je oddelek parfumerije ali parfumerija v skladu z načeli, ki urejajo distribucijo zadevnih izdelkov, in da tako izključi vsako podobo, ki bi se povezovala z neobstojem ali omejitvijo storitev strankam, ugleda ali pomanjkanja primerne opreme. V tej zvezi je treba poudariti, da značaja prodajnega mesta, ki zmanjšuje ugled, ali njegovega znaka v nobenem primeru ni mogoče povezati z običajno cenovno politiko distributerja“ (točka II. A. 5, četrti pododstavek).

22      Komisija nadaljuje v točki II. A. 5, peti in šesti pododstavek:

„Namen prepovedi prodaje blaga, ki lahko zaradi svoje neposredne bližine škodi podobi znamke Yves Saint Laurent, je le zaščita ugleda in ekskluzivnosti zadevnih izdelkov v očeh javnosti in s tem preprečitev zamenljivosti z blagom nižje kakovosti. Podoben cilj zasleduje izbirno merilo, katerega namen je na prodajnih mestih, kjer se izvaja več dejavnosti, zagotoviti, da je prostor, ki je namenjen prodaji parfumerijskih izdelkov, ustrezen in dovolj ločen od prostora, ki je namenjen prodaji drugih izdelkov. V zvezi s tem je treba poudariti, da ta merila sama po sebi niso takšna, da bi izključila nekatere moderne oblike distibucije, kot so veleblagovnice, ker je sistem selektivne distribucije Yves Saint Laurent Parfums odprt za trgovine s specializiranim prodajnim oddelkom in ker je Yves Saint Laurent Parfums na ravni Skupnosti odobrila različne oblike distribucije.

Dolžnost, da pooblaščeni distributer za izdelke Yves Saint Laurent Parfums zagotovi prostor, ki glede na druge predstavljene znamke ustreza ugledu znamke Yves Saint Laurent in ki omogoča, da jo potrošnik prepozna, ustreza cilju, da se zagotovi, da bodo izdelki, ki so predmet pogodbe, pravilno predstavljeni. […] tako izbirno merilo samo po sebi ne more omejiti svobode distributerja, da prodaja in promovira konkurenčne znamke ali da obira razvoj novih oblik distribucije.“

23      Komisija meni, da se druge obveznosti in pogoji, ki jih mora izpolniti pooblaščeni prodajalec na drobno, nanašajo na postopek vključitve v mrežo, dosego minimalnih letnih nabav, sodelovanje pri oglaševanju in promociji, skladiščenje izdelkov in uvajanje novih izdelkov na trg, za katere velja člen 85(1) (glej točko II. A. 6 Odločbe), in da ugotovljene ovire konkurence pomenijo občutno omejevanje trgovine znotraj Skupnosti (točka II. A. 8).

24      Komisija vendarle v točki II. B. 1 Odločbe ugotavlja, da pogodbe, ki oblikujejo distribucijski sistem Yves Saint Laurent, izpolnjujejo štiri pogoje, ki jih določa člen 85(3) Pogodbe.

25      Komisija o vprašanju, ali sporne določbe prispevajo k izboljšanju proizvodnje in distribuciji v smislu člena 85(3) Pogodbe, meni (točka II. B. 2):

„Luksuzni kozmetični izdelki se razlikujejo od podobnih izdelkov, ki ustrezajo drugim potrebam potrošnikov, med drugim s podobo ekskluzivnosti in ugleda, ki je v očeh potrošnika povezana z znamko, pod katero se prodajajo. Sposobnost proizvajalca, da oblikuje in ohrani originalno in prestižno podobo znamke, je tako odločilni konkurenčni dejavnik. Iz tega sledi, da je luksuzno kozmetično znamko mogoče distribuirati le na podlagi ekskluzivnosti. Izkušnje namreč kažejo, da splošna distribucija luksuznega kozmetičnega izdelka lahko vpliva na spremembo potrošnikovega zaznavanja in lahko povzroči dolgoročno zmanjšanje povpraševanja po njem.“

26      V teh okoliščinah Komisija meni, da je posledica pogodbenih določb, ki sodijo v člen 85(1) (glej točko 23 zgoraj), to, „da zagotovi, da se izdelki Yves Saint Laurent distribuirajo le pod pogoji, ki lahko ohranijo podobo visoke kakovosti in ekskluzivnosti, ki je povezana z dejstvom, da gre za luksuzne kozmetične izdelke“ (točka II. B. 2, sedmi pododstavek, in fine).

27      Komisija v zvezi z vprašanjem „ustrezne udeležbe“ potrošnikov pri „dobičku“ v smislu člena 85(3) Pogodbe zlasti meni, da „priglašeni distribucijski sistem dopušča zaščito ekskluzivnosti pogodbenih izdelkov, kar je temeljni razlog za potrošnikovo izbiro“ (točka II. B. 3, drugi pododstavek), in da „v primeru, kadar stranka podobo znamke ali storitev v sistemu selektivne distribucije ocenjuje kot postransko, lahko na vsak način izberejo podobne izdelke sosednjega trga, ki se ne distribuirajo s sistemom selektivne distribucije, in s tem sankcionirajo tudi poslovno strategijo proizvajalca“ (točka II. B. 3, tretji pododstavek).

28      Končno Komisija v točki II. B. 4 Odločbe meni, da distribucijski sistem Yves Saint Laurent ne vsebuje nobenih obveznosti, ki omejujejo konkurenco, v smislu člena 85(3)(a) Pogodbe, ki niso nepogrešljivi za dosego predvidenih ciljev, in v točki II. B. 5 meni, da zadevne pogodbe zainteresiranim podjetjem ne dajejo možnosti, da v smislu člena 85(3)(a) Pogodbe izključijo konkurenco glede bistvenega dela zadevnih izdelkov. Komisija posebej dodaja, da „ni mogla ugotoviti, da razširjenost sistemov selektivne distribucije na področju luksuznih kozmetičnih izdelkov načeloma preprečuje nekatere moderne distribucijske oblike, kot so veleblagovnice. Izbirna merila Yves Saint Laurent Parfums namreč niso taka, da jih ne bi mogle izpolniti tudi te distribucijske oblike, čeprav bi to pomenilo delno spremembo njihovih posebnih metod trženja“ (točka II. B. 5, četrti pododstavek).

29      Člen 1 Odločbe določa:

„Določbe člena 85(1) Pogodbe EGS se v skladu s členom 85(3) ne uporabljajo:

–        za tipsko pogodbo pooblaščenega distributerja, ki veže Yves Saint Laurent Parfums na njene specializirane prodajalce na drobno, s sedežem v Franciji, in za splošne prodajne pogoje, ki so priloženi,

in

–        za tipsko pogodbo pooblaščenega distributerja, ki veže ekskluzivne zastopnike Yves Saint Laurent Parfums, s sedežem v državi članici Evropske gospodarske skupnosti, ki ni Francija, na njihove specializirane prodajalce na drobno, in za splošne prodajne pogoje, ki so priloženi.

Ta odločba se uporablja od 1. junija 1991 do 31. maja 1997.“

 Postopek in predlogi strank

30      Z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje 9. marca 1992, je tožeča stranka vložila to tožbo. S sklepom z dne 12. oktobra 1992 je bila Yves Saint Laurent, Comité de Liaison des Syndicats Européens de l'Industrie de la Parfumerie et des Cosmétiques (Evropsko združenje parfumske industrije in industrije izdelkov za nego telesa, v nadaljevanju: Colipa), Fédération des Industries de la Parfumerie (Zveza parfumerijske industrije, v nadaljevanju: FIP) in Fédération Européenne des Parfumeurs Détaillants (Evropska zveza prodajalcev parfumerije na drobno, v nadaljevanju: FEPD) dovoljena intervencija v podporo predlogom tožene stranke.

31      Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje odločilo, da odpre ustni postopek brez izvedbe predhodnih pripravljalnih ukrepov. Vendar so bile v okviru ukrepov procesnega vodstva, predvidenih v členu 64 Poslovnika, tožena stranka, Yves Saint Laurent in FEPD pozvane, naj pisno odgovorijo na določena vprašanja in predložijo določene listine pred obravnavo. Stranke so odgovore vložile med 16. in 24. januarjem 1996.

32      Stranke so podale ustne navedbe in odgovore na vprašanja Sodišča prve stopnje na obravnavi 28. in 29. februarja 1996.

33      Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        Odločbo v celoti razglasi za nično;

–        Komisiji naloži plačilo vseh stroškov in izdatkov postopka.

34      Tožena stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        zavrne tožbo;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

35      Intervenientka Yves Saint Laurent Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        tožbo razglasi za nedopustno;

–        podredno zavrne tožbo kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov, vključno s stroški, ki bodo nastali z intervencijo Yves Saint Laurent.

36      Intervenientka FIP Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        odloči o dopustnosti tožbe po pravu;

–        zavrne tožbo kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov, vključno s stroški, ki bodo nastali z intervencijo FIP.

37      Intervenient Colipa Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        zavrne tožbo;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov, vključno s stroški, ki bodo nastali z intervencijo Colipa.

38      Intervenientka FEPD Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        zavrne tožbo;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov, vključno s stroški, ki bodo nastali z intervencijo FEPD.

39      Tožeča stranka v stališčih o vlogah intervenientov Sodišču prve stopnje predlaga, naj:

–        njeno tožbo razglasi za dopustno;

–        intervenientom odredi plačilo lastnih stroškov.

 Dopustnost

 Povzetek trditev strank

40      Yves Saint Laurent navaja, da je tožba nedopustna, ker, prvič, Odločba ne individualizira skupine Galec in, drugič, ker Odločba te neposredno ne zadeva in nima pravnega interesa.

41      Prvič, Odločba se niti neposredno niti posredno ne sklicuje na skupino Galec ali na centre Leclerc; niti je dejstvo, da je dejavna na trgu distribucije, ne bi individualiziralo ne iz razloga določenih, njemu lastnih značilnosti, ne iz razloga dejanskega stanja, ki ga opredeljuje glede na druge subjekte, ki so prisotni na trgu (glej zlasti sodbi Sodišča z dne 15. julija 1963 v zadevi Plaumann proti Komisiji, 25/62, Recueil, str. 197, in z dne 10. decembra 1969 v zadevi Eridania in drugi proti Komisiji, 10/68 in 18/68, Recueil, str. 459).

42      Poleg tega naj bi bile intervencije skupine Galec zelo omejene. Čeprav je v upravnem postopku Komisiji poslala stališča, naj skupina Galec ne bi nikoli vložila nobenega zahtevka, da bi pridobila odobritev Yves Saint Laurent. Skupina Galec naj tudi ne bi vložila prijave zoper pogodbe Yves Saint Laurent. Sodišče naj bi v sodbi Metro I in v sodbah z dne 22. oktobra 1986 v zadevi Metro proti Komisiji (75/84, Recueil, str. 3021, v nadaljevanju: sodba Metro II) ter z dne 28. januarja 1986 v zadevi Cofaz proti Komisiji, 169/84, Recueil, str. 391) priznalo dopustnost tožbe tretjih oseb le na podlagi strožjih meril individualizacije.

43      Drugič, skupina Galec naj bi v skladu s Statutom delovala kot posrednica med svojimi člani, centri Leclerc in njihovimi dobavitelji, pri čemer pa deluje le za račun prvih. Zato je ni mogoče opredeliti za distributerja, še manj pa za prodajalca na drobno, ki ga je pooblastila Yves Saint Laurent. Zato Odločba ne zadeva skupine Galec in ji ne škoduje (glej sodbo Sodišča z dne 28. oktobra 1982 v zadevi Groupement des agences de voyages proti Komisiji, 135/81, Recueil, str. 3799). Odločba naj je torej ne bi neposredno zadevala in naj ne bi imela nobenega interesa, pridobljenega ali sedanjega, za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta.

44      Končno, ob domnevi, da je skupina Galec vložila tožbo v interesu svojih članov, njen Statut ne vsebuje nobene določbe, ki bi ji dodeljevala pooblastilo za sodno ukrepanje v njihovem imenu. Na podlagi načela „nul ne plaide par procureur“ bi bila tožba skupine Galec zato nedopustna (glej sklepne predloge generalne pravobranilke Rozès za zgoraj navedeno sodbo Groupement des agences de voyages proti Komisiji, str. 3811).

45      Tožeča stranka poudarja, da je v upravnem postopku na podlagi člena 19(3) Uredbe št. 17 predložila stališča, katerih namen je enak namenu prijave, in da je Komisija v Odločbi upoštevala njena stališča, zlasti v točki I. D in na koncu točke II. B. 5.

46      Poleg tega ni mogoče resno izpodbijati neposrednega in osebnega interesa skupine Galec za vložitev tožbe. Kot nakupni center gospodarske skupine naj bi bila neposredni subjekt na trgu parfumov in kozmetičnih izdelkov, ker izbira proizvajalce in se z njimi pogaja o pogojih za izbor izdelkov in ceno, o finančnih, dobavnih in nabavnih pogojih. Skupina Galec dodaja, da bi brez Odločbe lahko na tak ali drugačen način normalno pridobila izdelke Yves Saint Laurent, sprejetje Odločbe pa ji je odvzelo vsako pravico do normalnega dostopa do tega trga.

47      Tožena stranka, sklicujoč se posebej na sodbo Metro II, meni, da je tožba skupine Galec dopustna.

48      Skupina Galec naj bi namreč jasno izkazala voljo, da distribuira luksuzne parfume, tako v stališčih, ki jih je vložila v upravnem postopku, kot v številnih poskusih različnih centrov Leclerc, da bi prodajali luksuzne parfume, kar je privedlo do številnih sporov pred nacionalnimi sodišči.

49      Poleg tega naj bi iz Statuta skupine Galec izhajalo, da je bil njen namen zbiranje naročil svojih članov in jih posredovati dobaviteljem (člen 2) in da je smela kupovati neposredno v svojem imenu (člen 30A). Iz tega naj bi izhajalo, da bi skupina Galec, če bi bila nekaterim njenim članom odobrena vključitev v mrežo Yves Saint Laurent, lahko kupovala zadevne izdelke v njihovem imenu. Poleg tega ni mogoče ugovarjati, da bi člani skupine Galec lahko imeli interes za sodelovanje v distribucijski mreži Yves Saint Laurent. Položaj, ki je bil obravnavan v zgoraj navedeni sodbi Groupement des agences de voyages proti Komisiji, naj bi se torej pomembno razlikoval od položaja v tem primeru.

 Presoja Sodišča prve stopnje

50      Tožena stranka ni predlagala razglasitve nedopustnosti tožbe. V teh okoliščinah Yves Saint Laurent ni upravičena uveljavljati ugovora nedopustnosti in Sodišče prve stopnje tako ni dolžno preizkusiti tožbenih razlogov, ki jih uveljavlja (sodba Sodišča z dne 24. marca 1993 v zadevi CIRFS in drugi proti Komisiji, C-313/90, Recueil, str. I-1125, točke od 20 do 22).

51      Vendar je treba na podlagi člena 113 Poslovnika po uradni dolžnosti preizkusiti dopustnost tožbe (glej zgoraj navedeno sodbo CIRFS in drugi proti Komisiji, točka 23).

52      V skladu s členom 173 Pogodbe lahko fizična ali pravna oseba sproži postopek zoper odločbo, ki ni naslovljena nanjo, če jo neposredno in posamično zadeva. Ker je bila Odločba naslovljena na Yves Saint Laurent, je treba preizkusiti, ali sta ta pogoja izpolnjena glede skupine Galec.

53      Glede vprašanja, ali Odločba „posamično“ zadeva skupino Galec, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se lahko subjekti, ki niso naslovniki odločbe, sklicujejo na to, da jih odločba posamično zadeva, le kadar vpliva nanje zaradi nekaterih njihovih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, ki jih opredeljuje glede na vse druge subjekte in jih torej individualizira podobno kot samega naslovnika odločbe (glej zgoraj navedeno Plaumann proti Komisiji, str. 223, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 6. julija 1995 v zadevi AITEC in drugi proti Komisiji, T-447/93, T-448/93 in T-449/93, Recueil, str. II-1971, točka 34).

54      V tej zvezi Sodišče prve stopnje navaja, da je skupina Galec zadruga z variabilnim kapitalom, katere člani so distributerji, ki trgujejo pod znakom trgovine É. Leclerc, in je bila ustanovljena po francoskem zakonu št. 72-652 z dne 11. julija 1972. Člen 1 tega zakona določa, da je cilj takih zadrug, da s skupnimi prizadevanji članov izboljšujejo razmere, v katerih opravljajo poslovno dejavnost. V ta namen lahko, med drugim, svoje člane oskrbujejo z vsem blagom ali delom blaga, živili, opravljajo storitve, dobavljajo opremo in material, ki so potrebni za njihovo poslovanje. Člen 2(2) statuta skupine Galec med drugim določa, da storitve, ki jih ponuja svojim članom, niso omejene niti po naravi niti po količini in se lahko posebej nanašajo na vse transakcije in dejavnosti, ki so kakorkoli povezane s poslovanjem njenih članov. V skladu s členom 30A statuta skupina Galec posluje le za račun svojih članov, da bi jim omogočila zmanjšanje njihovih stroškov nakupa in prodaje njihovim članom in/ali potrošnikom. Še posebej sme opravljati nakupe v svojem imenu za račun svojih članov.

55      Glede na izjave skupine Galec na obravnavi, ki jih ni nihče izpodbijal, se je na številne parfumerje, skupaj z Yves Saint Laurent, preden je bila sprejeta Odločba, obračala s prošnjo, naj vsaj nekatere njene člane sprejmejo v mrežo kot pooblaščene prodajalce na drobno. Kasneje je z dopisom z dne 22. avgusta 1990 članica skupine Galec, družba Rocadis, ki vodi center Leclerc v Poitiersu, zaprosila za sprejem v mrežo Yves Saint Laurent.

56      Yves Saint Laurent je to prošnjo z dopisom z dne 28. septembra 1990 zavrnila iz razloga, ker je pred francoskimi sodišči še potekal spor med Yves Saint Laurent in družbo Rocadis glede prodaje izdelkov Yves Saint Laurent s strani družbe Rocadis zunaj njene distribucijske mreže.

57      Prav tako ni sporno, da je več drugih centrov Leclerc izrazilo željo po distribuiranju izdelkov Yves Saint Laurent, kot je razvidno iz številnih sodnih sporov po nacionalnem pravu, na katere se skupina Galec sklicuje v svojih vlogah.

58      Poleg tega se je skupina Galec udeležila upravnega postopka pred Komisijo in podala natančne pripombe po objavi obvestila v skladu s členom 19(3) Uredbe št. 17 (glej točka 6 zgoraj). V teh pripombah je skupina Galec posebej navedla, da bi bila posledica Odločbe izključitev njenih članov iz distribucije izdelkov Yves Saint Laurent, in povabila Komisijo, naj na kraju samem preveri pogoje za distribucijo luksuznih izdelkov na prodajnih mestih v centrih Leclerc, ki se želijo vključiti v distribucijo luksuznih dišav.

59      Komisija je z dopisom z dne 12. februarja 1991 potrdila, da bo pripombe skupine Galec pozorno preučila. Na obravnavi je Komisija priznala, da je te pripombe upoštevala pri sprejetju Odločbe. Vendar je nesporno, da Komisija pravzaprav odobrava posebnosti sistema selektivne distribucije Yves Saint Laurent, ki jih je skupina Galec kritizirala v upravnem postopku.

60      V teh okoliščinah Sodišče prve stopnje meni, da se položaj v obravnavanem primeru vsebinsko ne razlikuje od tistega, ki je bil podlaga za sodbo Metro II (točke od 21 do 23), v kateri je Sodišče presodilo, da je Odločba, s katero je Komisija potrdila merila, kritizirana v upravnem postopku, neposredno in posamično zadevala gospodarski subjekt, ki mu je bila zavrnjena prošnja, da bi se vključil v mrežo kot pooblaščeni distributer, in ki je predložil pripombe na podlagi člena 19(3) Uredbe št. 17.

61      Dodati je treba , da Odločba škoduje lastnim interesom skupine Galec, ker je njen namen po Statutu pogajanje o dobavnih pogodbah za centre Leclerc. Odločba torej prav tako posamično zadeva skupino Galec kot pogajalko za te dobavne pogodbe (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 2. februarja 1988 v zadevi Van der Kooy in drugi proti Komisiji, 67/85, 68/85 in 70/85, Recueil, str. 219, točke od 20 do 25, in zgoraj navedeno sodbo CIRFS in drugi proti Komisiji, točka 30).

62      Dalje iz statuta skupine Galec, in zlasti iz njegovega člena 2, izhaja, da je bila ta implicitno pooblaščena, da v upravnem postopku uveljavlja ne le svoja stališča, temveč tudi stališča svojih članov, ki se želijo vključiti v mrežo Yves Saint Laurent. Ker so slednji morebitni konkurenti pooblaščenih distributerjev za Yves Saint Laurent, so tudi „zainteresirane tretje osebe“ v smislu člena 19(3) Uredbe št. 17. Torej Odločba posamično zadeva tudi skupino Galec, če je v upravnem postopku sodelovala kot predstavnica svojih članov (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo AITEC in drugi, točke od 60 do 62).

63      V zvezi z vprašanjem, ali je skupina Galec neposredno prizadeta, zadošča ugotovitev, da Odločba v ničemer ni spremenila učinkov mreže Yves Saint Laurent in s tem omogočila Yves Saint Laurent, da neposredno proti skupini Galec in njenim članom uveljavlja izbirna merila, katerih zakonitost je skupina Galec izpodbijala v upravnem postopku.

64      Poleg tega, četudi skupina Galec sama ne želi postati pooblaščena prodajalka na drobno za Yves Saint Laurent, mora pri nakupih izdelkov Yves Saint Laurent v prihodnje upoštevati izbirna merila, katerih zakonitost je bila ugotovljena v Odločbi. Skupina Galec ima tako obstoječ in dejanski interes za izpodbijanje utemeljenosti Odločbe.

65      Torej je tožba dopustna.

 Temelj

66      Glavni očitek skupine Galec je, da so določene veleblagovnice z znakom trgovine É. Leclerc zaradi kumuliranja izbirnih meril, ki jih je odobrila Odločba, a priori izključene iz mreže Yves Saint Laurent, kljub dejstvu, da bi bile primerne za trženje luksuznih dišav pod lojalnimi in zahtevnimi pogoji. V okviru tega glavnega očitka skupina Galec v tožbi navaja tri skupine tožbenih razlogov, namreč nepravilno obrazložitev, napačno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo prava. Ti tožbeni razlogi se prekrivajo in so v bistvu sestavljeni iz naslednjih štirih temeljnih trditev: a) Odločba naj bi vsebovala napake pri obrazložitvi in/ali očitne napake dejanskega stanja, ker so metode, po katerih je blago razstavljeno na velikih ali srednje velikih površinah (v nadaljevanju: velika distribucija), v tej odločbi označene kot neprimerne za distribucijo luksuznih dišav; b) Odločba naj bi vsebovala napake pri obrazložitvi in/ali očitne napake dejanskega stanja glede potrošnikovih potreb in pričakovanj; c) Odločba naj bi vsebovala pravne napake in/ali napake pri obrazložitvi, ker je Komisija odločila, da merila, povzeta v točki II. A. 5 te odločbe, ne spadajo pod člen 85(1) Pogodbe; d) Odločba naj bi vsebovala pravne napake in/ali očitne napake dejanskega stanja in/ali napake pri obrazložitvi glede uporabe člena 85(3) Pogodbe.

67      Najprej je treba preizkusiti utemeljenost Odločbe glede na člen 85(1) Pogodbe s strnitvijo vseh zadevnih tožbenih razlogov in trditev strank, in nato utemeljenost Odločbe glede na člen 85(3) Pogodbe.

I –   Utemeljenost Odločbe glede na člen 85(1) Pogodbe

 Povzetek trditev strank

 Trditve skupine Galec

68      Najprej skupina Galec pojasnjuje, da prek svojih članov, ki poslujejo pod znakom trgovine É. Leclerc, distribuira številne luksuzne izdelke (hi-fi opremo, kakovostna vina, nakit, ure in zapestne ure, kamere, luksuzna oblačila itn.) v povsem primernih pogojih in da priznava nujnost sistema, ki temelji na konceptu „luksuzne selektivnosti“, da bi se ohranil ugled luksuznih izdelkov in zadostila pričakovanja potrošnikov. Prav tako priznava, da vse trgovine, ki poslujejo pod znakom trgovine É. Leclerc, niso primerne za tako obliko trženja. Vendar nekatere velike veleblagovnice ali samopostrežne trgovine, ki poslujejo pod tem znakom, s posebnimi tehnikami, kot je ureditev posebnega oddelka v trgovini ali posebnega prostora znotraj prodajne površine, po potrebi skupaj z dodatnim znakom (na primer „Éole“), že izvajajo luksuzno selektivnost. Take trgovine se prilagajajo ali se lahko prilagodijo prodaji luksuzne kozmetike, kot je posebej razvidno iz tožbi priloženih fotografij prostorov za „lepoto in zdravje“ v določenih centrih Leclerc.

69      Vendar naj bi bili veliki distributerji avtomatično izključeni iz mreže Yves Saint Laurent s kumulativnim učinkom izbirnih meril, ki jih je odobrila Odločba, posebej tistih glede neposredne okolice, to je ocenitev „četrti“, „ulic“ ali „trgovin v soseščini“ (točka I.1(a) prodajnih pogojev), v zvezi s „fasado“ z „izložbami“, z „okrasitvijo“, splošno ureditvijo celotne prodajne površine in drugimi dejavniki, ki se upoštevajo in so navedeni v točki I.1(b) prodajnih pogojev, prisotnost drugih izdelkov za prodajo, „ki lahko s svoj prisotnostjo v bližini škodujejo ugledu znamke Yves Saint Laurent“ in drugih dejavnosti, kot je parfumerija na prodajnem mestu, ki jih je po točki I.1(d) prodajnih pogojev treba ocenjevati glede na pomen, zunanjo predstavitev, njihovo ločenost od dejavnosti parfumerije in oblačila osebja, ki je dodeljeno vsaki dejavnosti.

70      Po mnenju skupine Galec je najbolj arbitrarno in samovoljno merilo znaka trgovine. Znak trgovine É. Leclerc naj bi zaobsegal zelo različna prodajna mesta in čeprav nekateri distribucijski centri, ki poslujejo pod tem znakom, ne morejo zahtevati, da bi distribuirali luksuzne izdelke, naj Komisija ne bi upoštevala možnosti, da bi lahko nekateri drugi centri zadostili objektivnim merilom, ki se zahtevajo za distribucijo takih izdelkov.

71      Iz tega naj bi izhajalo, da naj bi v nasprotju z načeli, ki jih je Sodišče uporabilo v zgoraj navedenih sodbah Metro I, Metro II in L'Oréal ter v sodbi z dne 10. julija 1980 v zadevi Lancôme (99/79, Recueil, str. 2511), zadevni sistem selektivne distribucije izključeval nove tržne oblike z uporabo meril, ki niso objektivna, enotna, se ne uporabljajo na nediskriminatoren način in niso sorazmerna s tistim, kar je potrebno. Poleg tega naj bi merila, ki jih določa Odločba, izključila „posebno tržno obliko“ v nasprotju s sodno prakso Sodišča v sodbah Metro I (točki 20 in 50), Metro II (točka 34) in AEG (točki 36 in 73).

72      Tožeča stranka meni, da Odločba bodisi pomeni, da se lahko v mrežo vključijo le določene oblike velikih distributerjev, kot so veleblagovnice, na primer Le Printemps ali Galeries Lafayette, kar naj bi potrjevalo poročilo profesorja Webra, omenjenega v točki I. B Odločbe, in trditve, ki jih je Yves Saint Laurent navedla v intervencijski vlogi, bodisi da merila, ki jih je odobrila Komisija, od velikih distributerjev zahtevajo, naj storijo več kot le delno prilagodijo svoje tržne metode. Za izpolnitev teh meril, na primer lokacija v določenih ulicah, kjer trgovine ustrezajo ugledu znamke, prostorska ločitev parfumerijske dejavnosti od drugih dejavnosti, oblačenje vseh zaposlenih na prodajnem območju v službena oblačila, omejitev „neluksuznih“ dejavnosti ali trgovin z izložbami, bi veliki distributerji morali popolnoma opustiti svoje tržne metode.

73      Tožeča stranka meni, da bi morala biti Odločba, ki je v tem primeru načelna odločba, posebej temeljito obrazložena. Komisija naj ne bi zadostno obrazložila svoje trditve, da priglašena merila, ki po mnenju tožeče stranke izključujejo vse tržne oblike, ki niso specializirani prodajalci na drobno, ne pomenijo omejitve konkurence v smislu člena 85(1) Pogodbe. S sklicevanjem na zgoraj navedene sodbe Metro I, AEG, Lancôme in L'Oréal naj bi Komisija v zaščito podobe znamk luksuznih izdelkov vključila merila, ki so bila do sedaj pridržana „tehnični“ selektivnosti, ne da bi svojo odločitev obrazložila tako, kot to zahtevajo navedene sodbe.

74      Poleg tega naj bi zgoraj navedene sodbe L'Oréal, Lancôme in Metro zahtevale, naj Komisija presodi omejevalnost sporazumov glede na gospodarski kontekst. Komisija, ki je vedela, da so vsi „parfumerji znamke“ sprejeli enak način ekskluzivne distribucije, bi morala obrazložiti kumulativni učinek mrež, posebej zato, ker je načelno odobrila popolno in absolutno izključitev vseh tržnih oblik distribucije obravnavanih izdelkov.

75      Enako naj Komisija ne bi zadostno obrazložila Odločbe, ker naj ne bi upoštevala stališč, ki jih je skupina Galec predložila v upravnem postopku, da danes veliki distributerji prodajajo luksuzne izdelke v popolnoma ustreznih pogojih. V zadnjem desetletju naj bi veliki distributerji temeljito preoblikovali svoje tržne metode in naj bi uspeli ne le zaščititi podobo znamk visoko tehničnih ali luksuznih izdelkov, temveč tudi postati konkurenčni v smislu podob teh izdelkov.

76      Še več, Komisija naj ne bi obrazložila svojega stališča glede pričakovanj potrošnikov v zvezi z znakom velikega distributerja. Sodobni potrošniki naj bi pričakovali široko ponudbo luksuznih izdelkov in naj bi se nanjo spontano odzivali. Komisija naj bi tej preverljivi trditvi nasprotovala le z neobrazloženimi izjavami, da naj bi znaki določenih trgovin sami po sebi – in vedno – zmanjševali ugled (točka II. A. 5, četrti pododstavek, Odločbe) in da potrošniki v zaznavanju zahtevo po „podobi ekskluzivnosti in ugleda“ povezujejo samo z ekskluzivno distribucijo prek specializiranih prodajalcev na drobno (točka II. B. 2, prvi pododstavek). Te izjave naj ne bi potrjevala nobena raziskava, analiza javnega mnenja ali statistična študija, tako da naj Komisija Sodišču ne bi omogočila preizkusa, ali so to predstave povprečnega potrošnika.

77      Glede napak dejanskega stanja v Odločbi tožeča stranka trdi, da Komisija iz že navedenih razlogov ni upoštevala sposobnosti velikih distributerjev, da prodajajo luksuzne dišave v zadovoljivih razmerah. Poleg tega naj bi Komisija očitno napačno presodila nagibe potrošnikov, ko je v točki II. B. 3, drugi pododstavek, Odločbe navedla, da „priglašeni sistem distribucije omogoča zaščito ekskluzivnosti pogodbenih izdelkov, kar pomeni glavni razlog za izbiro potrošnikov“. Po mnenju tožeče stranke naj bi šlo za zastarel nagib, ki se brez slehernega dokaza pripisuje potrošnikom.

78      Takoj ko veliki distributerji uspejo tržiti luksuzne izdelke, se v resnici soočijo z velikim in spontanim povpraševanjem potrošnikov, ki iščejo razkošje in sanje, ne pa nujno ceno, ki se zahteva v zaprti distribucijski mreži. Zlasti naj bi obstajala skupina potrošnikov – pogosto dokaj mladi, premožni, urbani in željni novosti in izdelkov z znamko – ki nakupe, skupaj z vsemi „vrhunskimi“ izdelki, najraje opravijo pri velikih distributerjih, vendar Komisija zanika obstoj te skupine.

79      Poleg tega naj bi spremembe v distribuciji temeljito spremenile potrošnikovo zaznavanje trgovskih imen. Tako bi bila napačna domneva, da imajo potrošniki še vedno enotno in podcenjevalno mnenje o velikih distributerjih ali da s prodajo prek velikega distributerja vsi luksuzni izdelki postanejo vsakdanji. Komisija naj bi se povsem zavedala tega razvoja, vendar ga ni upoštevala, kar je privedlo do očitno napačne presoje (glej točki 74 in 75 sodbe AEG).

80      V zvezi s pravnimi napakami, ki naj bi jih storila Komisija, tožeča stranka navaja, da je Komisija kršila pravo Skupnosti s tem, ko je odločila, da merila iz točke II. A. 5 Odločbe in posebej tista v zvezi z usposobljenim osebjem, lokacijo, videzom in znakom prodajnega mesta, drugimi dejavnostmi trgovine in pomenom znamke Yves Saint Laurent v primerjavi s konkurenčnimi znamkami, ne spadajo pod prepoved iz člena 85(1) Pogodbe.

81      Z ugotovitvijo, da so bila taka merila, ki po mnenju tožeče stranke a priori izključujejo nekatere morebitne prodajalce na drobno, legitimna, naj bi Komisija kršila načelo, da morajo biti omejitve za distribucijo izdelkov sorazmerne, in načelo, da so količinske omejitve a priori nedopustne (glej zlasti sodbe Metro I, Metro II, L'Oréal in AEG). Omejitve naj bi namreč presegale tisto, kar je nujno glede na značilnosti zadevnih izdelkov, nujnost zaščite njihove kakovosti in pravilne uporabe.

82      Komisija naj bi tudi kršila pravo Skupnosti s tem, ko očitnih omejitev, ki izhajajo iz mreže Yves Saint Laurent, ni presodila v njihovem kontekstu (glej točko 40 sodbe Metro II). V tej zvezi tožeča stranka poudarja, da je Komisija v odgovoru na tožbo zatrdila, da je upošteven trg „kozmetičnih izdelkov“, medtem ko je v Odločbi in v drugih delih odgovora na tožbo navedla, da je trg luksuznih dišav poseben in avtonomen trg. V nasprotju s trditvami Komisije naj ne bi bilo dvoma, da naj bi kumulativen učinek podobnih distribucijskih mrež izključil velike distributerje iz trga luksuznih dišav, ki naj bi bil v tej zadevi upošteven trg.

 Trditve Komisije

83      Tožena stranka navaja, da v Odločbi ni izrazila mnenja o tem, ali so nekateri centri Leclerc lahko izpolnili merila, ki jih je priglasila Yves Saint Laurent, ampak je preverjala vsebino, učinke in zakonitost teh meril po pravu Skupnosti. Poleg tega naj Odločba ne bi a priori izključevala nobene tržne oblike. V Odločbi naj bi bilo zapisano, prvič, da ta merila „po naravi ne morejo izključiti določenih sodobnih oblik distribucije, kot so veleblagovnice“ (točka II. A. 5, peti pododstavek, in fine), in drugič, da določene sodobne oblike distribucije lahko zadostijo izbirnim merilom tako, da spremenijo tržne metode (točka II. B. 5, četrti pododstavek). Na obravnavi je zastopnik Komisije potrdil, da Odločba a priori ne izključuje nobene oblike distribucije, kot je „samopostrežna trgovina“ v sektorju luksuzne kozmetike, in da je treba izraz „velike trgovine“ iz točke II. A. 5, peti pododstavek, in iz točke II. B. 5, četrti pododstavek, Odločbe razlagati, kot da zajema tudi veleblagovnice.

84      Trditev tožeče stranke, da lahko zahtevanim merilom zadostijo le specializirani prodajalci na drobno v mestnih središčih, naj ne bi bila pravilna; tako v središču kot v predmestju naj bi obstajale trgovine, ki niso specializirani distributerji. Tudi zahteva po primernosti ugleda in slovesa znamke naj ne bi bila nujno neprimerna za velike distributerje, saj lahko glede na fotografije, ki jih je predložila skupina Galec, nekatere njene trgovine zagotovijo notranjo dekoracijo, ki je primerna za trženje uglednih znamk.

85      Potreba po merilu v zvezi z znakom trgovine je posebej očitna, če štejemo, da omogoča izključitev določenih znakov z očitno zmanjšanim ugledom. Dejansko je ena od metod za povečanje vrednosti centrov Leclerc za prodajo luksuznih izdelkov, da jim določijo dodatne prostore z drugim znakom, na primer „Éole“. Dalje naj bi Odločba poudarjala, da znak trgovine z zmanjšanim ugledom ni mogoče povezati z običajno cenovno politiko distributerja (točka II. A. 5, peti pododstavek, in fine).

86      Trditev skupine Galec, da lahko veliki distributerji izpolnijo predmetna merila le, če radikalno spremenijo tržne metode, nikakor ne ustreza stališču Komisije. Ta merila bi lahko privedla le do delne spremembe posebnih tržnih metod določenih sodobnih oblik distribucije, obseg zahtevanih sprememb pa je odvisen od presoje vsakega posameznega primera.

87      Obrazložitev Odločbe naj bi bila jasna in popolna, posebej v točki II. A. 5. Poleg tega naj bi iz zgoraj navedenih sodb Lancôme in L'Oréal in iz Odločbe Komisije 85/616/EGS z dne 16. decembra 1985 v zvezi s postopkom na podlagi člena 85 Pogodbe EGS (IV/30.665 - Villeroy & Boch) (UL L 376, str. 15) izhajalo, da ne bi bilo novo stališče, da ohranitev prestižne podobe izdelka lahko opraviči merila kakovosti glede poklicne usposobljenosti prodajalcev in glede prostorov. Prav tako naj ne bi bila resnična trditev, da Komisija ni upoštevala kumulativnega učinka selektivnih distribucijskih sistemov, kot je razvidno iz točke II. A. 8 Odločbe.

88      Tožena stranka izpodbija, da naj bi bil glavni nagib potrošnika luksuznih izdelkov, čeprav ga lahko kratkoročno privabijo nizke cene, zagotovilo, da izdelek ne bo postal vsakdanji zaradi banalizacije njegove podobe in znižanja ravni ustvarjalnosti, kar bi bila dolgoročno posledica nizkih cen. Poleg tega naj bi iz točke I. D Odločbe izhajalo, da je iz stališč zvez potrošnikov, ki jih je Komisija upoštevala, razvidna želja potrošnikov, da luksuzne parfumerijske izdelke prodaja le kvalificirano osebje v kakovostnih prodajalnah na drobno.

89      Tožena stranka zanika, da naj bi izrazila mnenje glede morebitne primernosti velikih distributerjev za prodajo izdelkov Yves Saint Laurent. Ali lahko nekatere njihove trgovine zadostijo merilom, ki jih zahteva selektivna distribucija luksuznih dišav, je vprašanje, ki ga mora v vsakem posameznem primeru najprej preučiti Yves Saint Laurent, in ne Komisija. V Odločbi ni navedeno, da se luksuzni izdelki banalizirajo s prodajo prek velikih distributerjev.

90      Končno, glede člena 85(1) Pogodbe tožena stranka meni, da so merila, ki jih obravnava točka II. A. 5 Odločbe, očitno objektivna in kakovostna, take vrste, kot so opisana v sodbi Metro I, in so določena enotno in nediskriminatorno, saj ne izključujejo nobenega distributerja, ki jih lahko izpolni. Poleg tega naj bi Komisija izjavila, da je ta merila treba uporabljati nediskriminatorno, kar je vprašanje prakse in ne presoja meril kot takih. Sprejeta merila naj tudi ne bi nasprotovala načelu sorazmernosti, saj naj bi bila nujna za ohranitev prestiža in ekskluzivnosti, ki obravnavane izdelke razlikuje od drugih podobnih izdelkov, in za ohranitev podobe prestižne znamke.

91      Točka 40 sodbe Metro II naj ne bi bila pomembna, saj naj bi se ta sodba nanašala na položaj, v katerem ni bilo več druge distribucijske oblike kot selektivne mreže in togosti cen ni izravnavala učinkovita konkurenca med znamkami. Tak naj ne bi bil položaj na trgu kozmetičnih izdelkov, kjer obstaja široka ponudba proizvajalcev in distributerjev, in delež izdelkov, ki jih tržijo pooblaščene distribucijske mreže, predstavlja le del vse prodaje kozmetičnih izdelkov, ki niha od 22,4 % v Veliki Britaniji do 36,2 % v Italiji. Potrošnik bi tako lahko kupoval druge dišave po nižji ceni zunaj selektivnih distribucijskih mrež in obstajala bi učinkovita konkurenca med konkurenčnimi znamkami luksuznih dišav in luksuznimi izdelki iste znamke.

 Trditve intervenientov

92      Ker so intervenienti obširno razlagali trditve, ki so podobne trditvam Komisije, je treba povzeti le naslednje točke.

93      Po mnenju Yves Saint Laurent tožba temelji na napačni domnevi. Komisija naj ne bi a priori odobrila izključitve tržne oblike in naj ne bi priznala ekskluzivnosti v korist specializiranih prodajalcev na drobno v mestnih središčih. Nasprotno naj bi se v Odločbi preverilo le, ali je distribucijski sistem odprt vsem tržnim oblikam in nobene izmed njih a priori ne izključuje (točka II. B. 5).

94      Mreža Yves Saint Laurent naj bi dejansko vključevala, poleg specializiranih parfumerij, tudi verige veleblagovnic (v Nemčiji, Franciji, Italiji, Veliki Britaniji, Grčiji, Španiji in Belgiji) in v vseh državah članicah prodajalne na drobno, ki so specializirane za raznovrstne izdelke, posebej dišave in izdelke za gospodinjstvo (Velika Britanija, Nizozemska, Nemčija in Danska), dišave in lekarniške izdelke (Francija, Italija, Španija, Portugalska), dišave in oblačila (Španija, Portugalska), „Boots“, specializirano verigo za različne izdelke v Veliki Britaniji, in sodobne verige velikih parfumerij, posebej v Nemčiji, Belgiji, na Nizozemskem, v Italiji in Franciji. 99,6 % prodaje v Veliki Britaniji in 75 % prodaje na Danskem naj bi se ustvarilo v nespecializiranih prodajalnah na drobno. V Franciji, Španiji in na Nizozemskem naj bi ta delež nihal med 20 % in 40 %. Prav tako naj bi bila iz zemljevidov, ki jih je predložila Yves Saint Laurent, razvidna prodajna mesta izven mestnih središč.

95      Glede analize nagibov in pričakovanj potrošnikov naj bi presojo Komisije potrjevale tudi druge raziskave, ki so priložene intervencijski vlogi Yves Saint Laurent, namreč raziskave profesorja Glaisa, ameriške revije Mademoiselle in profesorja Thoeniga, iz katerih naj bi izhajalo, da potrošniki pripisujejo pomen znamki izdelka in da dajejo prednost distribucijskemu sistemu, ki ščiti prestižno podobo izdelka. Nasprotno, trditve skupine Galec, da analiza Komisije izraža posebej izrabljeno in zastarelo vizijo o nagibih potrošnikov, naj ne bi dokazovala nobena študija ali tržna raziskava.

96      Glede nujnosti sistema selektivne distribucije Yves Saint Laurent poudarja, da je Komisija, čeprav se je ukvarjala s prestižem in slovesom znamke Yves Saint Laurent, upoštevala tudi posebnosti izdelkov, zlasti kakovost uporabljenih surovin, raziskovalnih in razvojnih postopkov ter materiala za embalažo (točka II. A. 5). Na primer, potrebovali naj bi tri leta za razvoj novega izdelka do njegove industrijske izdelave, in vsako leto naj bi stalni raziskovalni in razvojni center Yves Saint Laurent raziskoval različne formule. Uporabljali naj bi več kot 5000 surovin, od katerih so mnoge redke, prefinjene in drage, in potrebni naj bi bili mnogi poskusi. Izvirnost, prefinjenost in visoka kakovost teh izdelkov v povezavi s prestižem in slovesom znamk, pod katerimi jih prodajajo, naj bi tako upravičevali selektivno distribucijo, v nasprotnem primeru bi doživeli enako usodo kot dišave Coty, ki naj bi izginile s tržišča zaradi neskladnosti med kakovostjo izdelka in načinom distribucije, ki ni izpolnil pričakovanja potrošnikov.

97      Glede člena 85(1) Pogodbe naj bi bilo merilo strokovne usposobljenosti nujno, da se zadosti pričakovanjem potrošnikov ter ker so izdelki po naravi tehnični in vključujejo posebno raziskovalno delo. Tudi zunanje okolje prodajnega mesta naj bi bilo objektivno merilo, ki je nujno za izboljšanje podobe samega prodajnega mesta in prodajnega izdelka, vendar naj ne bi izključevalo nobene oblike distribucije. Videz, urejenost in izložba prodajnega mesta zagotavljajo „vitrino“ za izdelek in morajo biti v skladu z njegovo podobo. Znak trgovine naj bi bil tudi objektivno izbirno merilo, ki lahko vzbudi pozitivno, nevtralno ali negativno podobo v smislu usposobljenosti osebja, storitev in ustrežljivosti, ki se izražajo v prodajnih izdelkih. Končno, fizična delitev, ki se zahteva na nespecializiranih prodajnih mestih, med kozmetičnimi oddelki in oddelki, ki so namenjeni vsakdanjim potrošniškim izdelkom, naj ne bi omejevala konkurence in naj ne bi ovirala dostopa do specializiranih tržnih oblik. To naj bi ustrezalo posebnemu pričakovanju proizvajalcev in potrošnikov, namreč da nakupa luksuznih izdelkov ne smemo zamenjati z nakupom vsakdanjega potrošniškega blaga, kot so prehrambeni izdelki.

98      Iz poročila o oceni prodajnih mest (točka 16 zgoraj) naj bi izhajalo, da se postopek za vključitev v mrežo izvede na objektivni in enotni osnovi. Kandidat, trgovec na drobno, naj bi se seznanil s to oceno in naj bi smel zaprositi za drugo oceno. Spori se lahko predložijo nacionalnim sodiščem. Za določitev, ali lahko znak trgovine škodi podobi znamke, se Yves Saint Laurent zanaša na raziskave javnega mnenja, ki jih neodvisne organizacije izvajajo pri potrošnikih. Intervencijski vlogi prilaga seznam vprašanj, določenih za te raziskave, in poudarja, da se izidi pošljejo prizadetemu podjetju, ki jim lahko svobodno ugovarja.

99      Colipa najprej opozarja, da se Odločba sklicuje na poročilo profesorja Webra, ki se strinja z njenim tržnim poznavanjem. Iz tega poročila naj bi izhajalo, da je trg kozmetičnih izdelkov v Skupnosti razdeljen in da to razdelitev spremljajo razlike v metodah distribucije glede na predmetni sektor. To poročilo naj bi ustrezalo zaključkom Komisije, posebej tistim iz točke II. B. 3, da čeprav lahko luksuzne kozmetične izdelke in podobne izdelke, ki spadajo v druge tržne segmente, v zavesti potrošnikov do določene mere medsebojno nadomestimo, lahko potrošniki, ki podobo znamke ali storitve, povezane s prodajo znotraj sistemov selektivne distribucije, štejejo za sekundarno, kupijo izdelke na sosednjem trgu, ki ne uporablja takih sistemov.

100    Dalje naj bi poročilo profesorja Webra potrjevalo, da obstajajo številni proizvajalci in distributerji, ki delujejo na tržišču luksuznih kozmetičnih izdelkov v dinamičnih in visoko konkurenčnih razmerah in da jih veliko vstopi na tržišče. Poleg tega bi morali proizvajalci stalno raziskovati in razvijati nove izdelke in ohraniti tržno politiko, ki je primerna podobi ugledne znamke. Komisija naj bi torej v Odločbi pravilno ocenila konkurenčni okvir priglašenih sporazumov. Trditve tožeče stranke, da naj bi ti sporazumi izključevali velike distributerje, naj ne bi dokazovala nobena gospodarska analiza oziroma drugi dokazi.

101    Colipa dalje izpostavlja pravna načela, ki veljajo za selektivno distribucijo in ki jih izpeljuje predvsem iz analize sodne prakse Sodišča in iz načela „free rider“ (osamljeni jezdec) v ameriškem pravu in „Immanenztheorie“ v nemškem pravu, in meni, da je ta oblika distribucije popolnoma upravičena za luksuzno kozmetiko, kot naj bi priznalo Sodišče, posebej v zgoraj navedenih sodbah L'Oréal in Lancôme, ter generalni pravobranilec Reischl v sklepnih predlogih za sodbo Sodišča z dne 10. julija 1980 v zadevi Guerlain in drugi (253/78, 1/79, 2/79 in 3/79, Recueil, str. 2327, 2377).

102    Ta gospodarski pristop, ki temelji na „rule of reason“, namreč priznava, da ima konkurenca, ki temelji na drugih dejavnikih kot na ceni, prednosti, še posebej če upoštevamo nujno osnovno vlaganje in potrebo, da se onemogočijo „paraziti“ med prodajalci na drobno, ki živijo na račun tistih, ki sprejmejo gospodarske omejitve tržne politike proizvajalca. Še več, konkurenca naj ne bi bila odstranjena na zadevnem trgu, ker naj bi obravnavana selektivna distribucija obstajala poleg različnih metod, ki v tem primeru predstavljajo več kot 50 % izdelkov evropske parfumerijske industrije.

103    Vzporeden obstoj drugih selektivnih distribucijskih mrež naj bi bil pomemben le, če pomeni oviro za dostop na tržišče (glej sodbo Sodišča z dne 28. februarja 1991 v zadevi Delimitis, C-234/89, Recueil, str. I-935), ali če ne pusti prostora drugim oblikam distribucije, ki so osredotočene na drugačno konkurenčno politiko, ali če privede do togosti cen, ki ni izravnana z drugimi dejavniki konkurence (sodba Metro II), kar naj ne bi držalo v tem primeru. Nasprotno, nobena sodobna oblika distribucije ni nujno izvzeta iz sprejema v mrežo, in za sprejem bi skupina Galec morala predložiti le vlogo za sprejem in izpolniti izbirna merila.

104    Na obravnavi se je Colipa sklicevala tudi na Poročilo Komisije za monopole in združitve „Fine Fragrances – A report on the supply in the UK for retail sale of fine fragrances“ (Cm 2380, november 1993), v skladu s katerim selektivna distribucija na sektorju luksuzne kozmetike ni v nasprotju z javnim interesom v smislu Fair Trading Act Združenega kraljestva iz leta 1973. Colipa je tudi poudarila, da se v več državah članicah luksuzna kozmetika prodaja preko selektivne distribucijske mreže v „nespecializiranih“ ali „multiproizvodnih“ trgovinah, kot so Boots v Veliki Britaniji, Matas na Danskem, Sephora v Franciji, Müller v Nemčiji, itd.

105    FIP navaja, da naj bi bil pri vsakem luksuznem izdelku nematerialni element bistven in da pri vsaki prestižni storitvi prevladuje ustvarjena atmosfera, ker sta prestiž znamke in posledično njen uspeh v rokah njenih preprodajalcev, ki so izložba za potrošnike. V zvezi s tem naj bi pooblaščeni prodajalec na drobno potrošniku nudil vrsto jamstev: predstavitev vseh izdelkov ali zadostne izbire, skupaj z zadnjimi novostmi izdelkov znamke, svetovanje strokovnega osebja, ki ga je izučil proizvajalec, zagotovitev garancije in popravil, oblikovanje prodajnega okolja, da bo nakup pomenil užitek in sanje. Vendar je mogoče simbolično vrednost, od katere je odvisen njen luksuz, uničiti, če se prestižni izdelki tržijo v neprimernih razmerah ali poleg izdelkov (na primer živila ali izdelki za vzdrževanje), ki lahko škodijo prestižni podobi zadevne znamke, kar naj bi privedlo do izginotja dišav Coty zaradi banalizacije znamke. Ohranitev podobe znamke v očeh potrošnikov naj bi bila toliko nujnejša, ker v primerjavi z samimi stroški surovin proizvajalec vlaga velike vsote v razvoj novih izdelkov, stalni nadzor njihove kakovosti in oglaševanje, ki lahko znašajo do 30 % prometa znamke.

106    V tej zvezi FIP meni, da so zadevne obveznosti kakovosti, skupaj s tistimi, ki se nanašajo na znak trgovine, nepogrešljive za ohranitev podobe znamke proizvajalca in za zagotovitev boljšega svetovanja potrošnikov, tudi če bi te zahteve lahko privedle do tega, da nekateri distributerji ne bodo sprejeti v mrežo. V tem primeru naj bi Komisija skrbno spoštovala sodno prakso Sodišča in naj nikakor ne bi a priori sprejela izključitve določenih oblik distribucije.

107    FEPD najprej uveljavlja, da koristnost selektivne distribucije, ki jo priznavajo proizvajalci, distributerji in potrošniki ter jo potrjuje sodna praksa Sodišča, izhaja iz njenih ciljev: da se ohranita skladnost in podoba distribucijske mreže za luksuzne in visoko kakovostne izdelke, da zagotovi boljše storitve potrošnikom in zadovolji nekatere svoje potrebe. Kadar potrošniki kupujejo visoko kakovostne izdelke, pričakujejo, da bodo prejeli primeren nasvet v okolju, ki naj bi stimuliralo izbiro izdelka. V tem primeru naj bi spremembe pogodb, ki jih je dosegla Komisija, določale prag, pod katerim naj ne bi bilo več selektivne distribucije luksuznih dišav, saj če bi bila merila manj zahtevna, bi jih lahko izpolnil vsak distributer.

108    V tej zvezi naj bi si specializirane prodajalne na drobno dovolj prizadevale in imele potrebne lastnosti, da zadostijo potrebam potrošnikov, zlasti zaradi svoje strukture, specializacije, prostorov in geografske razširjenosti. Na splošno naj bi šlo za majhna podjetja, ki se lahko odločajo fleksibilno in imajo primerno znanje in prostore za prodajo zadevnih izdelkov, kar naj bi bilo nujno za pridobitev zvestih strank. Prodajna mesta naj ne bi bila omejena na specializirane prodajalce na drobno v mestnih središčih, ampak naj bi bila tako v mestnih središčih kot v obrobju in predmestjih, skupaj s trgovinami v nakupovalnih centrih in veleblagovnicah. Te trditve naj bi potrjevalo poročilo profesorja Glaisa, iz katerega naj bi še posebej izhajalo, da imajo visoko vrednost nasveti, ki jih je mogoče pridobiti v specializiranih trgovinah.

109    Cilj tožbe naj bi bilo znižanje selektivnosti zahtevanih meril na dejansko raven centrov Leclerc, kar bi lahko privedlo do odprave specializiranih prodajaln na drobno in do razočaranja potrošnikov ter bi proizvajalce prisililo k opuščanju raziskovalnih, inovatorskih in oglaševalskih dejavnosti, vse dokler ne bo izginil luksuzni element izdelkov. Tožeča stranka naj bi bila sama odgovorna za svojo izključitev, ki jo zatrjuje, saj se ni želela prilagoditi skladnim in upoštevnim merilom. Tožeča stranka naj ne bi bila a priori izključena, ampak bi morala le prilagoditi svoje metode glede na naravo predmetnih izdelkov, kar pa naj ne bi zahtevalo radikalne spremembe prodajnih metod centrov Leclerc.

 Ugotovitve Sodišča prve stopnje

110    Presoja utemeljenosti Odločbe v delu, v katerem je uporabljen člen 85(1) Pogodbe, postavlja štiri glavna vprašanja, namreč: (A) ali je selektivna distribucija, ki temelji na kakovostnih merilih v sektorju luksuzne kozmetike, načelno združljiva s členom 85(1) Pogodbe; (B) ali izbirna merila Yves Saint Laurent, navedena v točki II. A. 5 Odločbe, izpolnjujejo zahtevane pogoje, da se lahko štejejo za dopustne glede na člen 85(1) Pogodbe; (C) ali so tožbeni razlogi in trditve tožeče stranke utemeljeni glede vprašanja, ali so njeni člani a priori izključeni iz mreže Yves Saint Laurent in glede na odnos potrošnikov v tej zvezi; in (D) ali je treba uporabiti člen 85(1) Pogodbe, ker v zadevnem sektorju obstajajo vzporedne mreže.

A –  Načelna združljivost sistema selektivne distribucije, ki temelji na kakovostnih merilih v sektorju luksuzne kozmetike, s členom 85(1) Pogodbe

111    Čeprav tožeča stranka navaja, da priznava nujnost sistema, ki temelji na konceptu „selektivnosti“, da se ohrani prestiž luksuznih izdelkov in da se izpolnijo pričakovanja potrošnikov, vseeno izpodbija zakonitost izbirnih meril Yves Saint Laurent v luči člena 85(1) Pogodbe. V teh okoliščinah je treba najprej preučiti osnovna pravna načela, ki urejajo uporabo člena 85(1) Pogodbe v sektorju luksuzne kozmetike.

112    Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da sistemi selektivne distribucije pomenijo element konkurence v skladu s členom 85(1) Pogodbe, če izpolnjujejo štiri pogoje: prvič, da značilnosti zadevnega izdelka zahtevajo sistem selektivne distribucije v tem smislu, da je tak sistem legitimna zahteva ob upoštevanju narave tega izdelka, posebej njegovo visoko kakovost ali tehnično izpopolnjenost, da se ohrani njegova kakovost in zavaruje njegova pravilna uporaba (glej zgoraj navedeno sodbo L'Oréal, točka 16, razlagano v luči sodbe Metro I, točki 20 in 21, sodbe AEG, točka 33, in sodbe Sodišča prve stopnje z dne 27. februarja 1992 v zadevi Vichy proti Komisiji, T-19/91, Recueil, str. II-415, točke od 69 do 71); drugič, da se preprodajalci izberejo na podlagi objektivnih kakovostnih meril, ki so določena enotno za vse morebitne preprodajalce in se ne uporabljajo diskriminatorno (glej na primer sodbo Metro I, točka 20, zgoraj navedeno sodbo L'Oréal, točka 15, in sodbo AEG, točka 35); tretjič, da obravnavani sistem poskuša doseči rezultat, ki krepi konkurenco in tako izravnava omejitev konkurence, ki je povezana s sistemom selektivne distribucije, posebej v zvezi s ceno (glej sodbe Metro I, točke od 20 do 22, AEG, točke 33, 34 in 73, ter Metro II, točka 45); in četrtič, da naložena merila ne presegajo tistega, kar je nujno (glej zgoraj navedeni sodbi L'Oréal, točka 16, in Vichy, točke od 69 do 71). Vprašanje, ali so izpolnjeni ti pogoji, je treba presoditi objektivno ob upoštevanju interesa potrošnika (glej sodbo Metro I, točka 21, in zgoraj navedeno sodbo Vichy, točke od 69 do 71).

113    Čeprav je Sodišče med drugim presodilo, da je take sisteme selektivne distribucije, ki temeljijo na kakovostnih merilih, mogoče sprejeti v sektorju proizvodnje trajnih, visoko kakovostnih in tehnično izpopolnjenih potrošniških izdelkov, brez kršitve člena 85(1) Pogodbe, da bi zlasti ohranili specializirane trgovine, ki lahko zagotovijo posebne storitve za take izdelke (glej sodbe Metro I, točka 20, AEG, točka 33, Metro II, točka 54, in sodbo Sodišča z dne 10. decembra 1985 v zadevi ETA, 31/85, Recueil, str. 3933, točka 16), iz sodne prakse Sodišča tudi izhaja, da se sistemi selektivne distribucije, ki jih upravičuje specifičnost izdelkov ali zahteve za njihovo distribucijo, lahko vzpostavijo v drugih gospodarskih sektorjih brez kršitve člena 85(1) (glej sodbi Sodišča z dne 3. julija 1985 v zadevi Binon, 243/83, Recueil, str. 2015, točki 31 in 32, in z dne 16. junija 1981 v zadevi Salonia, 126/80, Recueil, str. 1563). Enako je Sodišče v sodbi Metro I (točka 20) razsodilo, da narava in intenzivnost „učinkovite konkurence“, ki je nujna za dosego ciljev Pogodbe, lahko nihata glede na zadevne izdelke ali storitve in gospodarsko strukturo predmetnih tržnih sektorjev, ne da bi bilo kršeno načelo neizkrivljanja konkurence iz členov 3 in 85 Pogodbe.

114    Nesporno je, da, prvič, luksuzno kozmetiko, in zlasti luksuzne dišave, ki oblikujejo večino predmetnih izdelkov, tvorijo prefinjeni in visoko kakovostni izdelki, ki so rezultat posebnih raziskav in za katere se uporabljajo materiali visoke kakovosti, posebej za njihovo embalažo; drugič, da imajo ti izdelki „luksuzno podobo“, ki jih razlikuje od drugih podobnih izdelkov, ki nimajo take podobe; in tretjič, da je ta luksuzna podoba pomembna v očeh potrošnikov, ki cenijo možnost nakupa luksuzne kozmetike, posebej pa luksuznih dišav. V mislih potrošnika obstaja le nizka stopnja nadomestljivosti med luksuznimi kozmetičnimi izdelki in podobnimi izdelki, ki spadajo v druge segmente sektorja (glej točko II. A. 8 Odločbe).

115    V teh okoliščinah Sodišče prve stopnje meni, da pojma „značilnosti“ luksuzne kozmetike v smislu zgoraj navedene sodbe L'Oréal ni mogoče omejiti na njene materialne značilnosti, temveč zajema posebno zaznavanje potrošnikov o njih, posebej o njeni „luksuzni avri“. V tem primeru gre torej za izdelke, ki so visoke kakovosti in luksuzni, kar izhaja iz njihove narave same.

116    Glede vprašanja, ali je selektivna distribucija legitimna zahteva v primeru izdelkov, ki imajo take značilnosti, Sodišče prve stopnje navaja, da obrazložitev Odločbe v tej točki (točka II. A) ne temelji na konceptu specializirane trgovine, ki lahko zagotovi posebne storitve za tehnično izpopolnjene izdelke v smislu sodb Metro I, Metro II in AEG, temveč prej na dveh drugih načelnih preudarkih, namreč (a) interesu Yves Saint Laurent kot proizvajalke luksuznih kozmetičnih izdelkov, da ohrani prestižno podobo znamke in da zaščiti uspehe svojih promocijskih dejavnosti (glej točko II. A. 5, drugi in četrti pododstavek, Odločbe in v istem smislu točko II. B. 2), in (b) potrebi, da se v zaznavanju potrošnika zaščitita ekskluzivnost in prestiž predmetnih izdelkov, posebej z zavarovanjem „primerne predstavitve javnosti, ki izraža specifično estetično ali funkcionalno kakovost“ izdelkov (točka II. A. 5, drugi pododstavek), in „ureditvijo, ki je skladna z luksuzno in ekskluzivno naravo izdelkov, ter predstavitvijo, ki je v skladu s podobo znamke“ (točka II. A. 5, četrti pododstavek; glej tudi peti in šesti pododstavek).

117    V tej zvezi je treba pojasniti, da čeprav lahko proizvajalec svobodno izbira svojo tržno politiko, mora upoštevati člen 85(1) Pogodbe, kadar uporaba te politike privede do sporazumov, ki drugim neodvisnim gospodarskim subjektom nalagajo obveznosti, ki lahko omejujejo njihovo svobodo konkuriranja tako, da znatno prizadenejo trgovino znotraj Skupnosti. V teh okoliščinah samo dejstvo, da si je proizvajalec znatno prizadeval za promocijo svojih izdelkov, samo po sebi ne pomeni objektivne upravičenosti, da lahko izključi uporabo člena 85(1) Pogodbe za distribucijsko mrežo, ki omejuje svobodo konkuriranja sodelujočih podjetij in tretjih strank. V nasprotnem primeru bi lahko vsak proizvajalec upravičil uporabo sistema selektivne distribucije zgolj na podlagi svojih promocijskih prizadevanj, in bi bilo vsako omejitveno izbirno merilo upravičeno iz razloga, da je to bilo nujno za zaščito tržne politike proizvajalca (glej zgoraj navedeno sodbo Vichy proti Komisiji, točka 71).

118    Sodišče prve stopnje tako meni, da sistem selektivne distribucije spada na področje uporabe člena 85(1) Pogodbe le, če je objektivno upravičen in upošteva tudi interes potrošnikov (glej točko 112, in fine, zgoraj).

119    V tej zvezi Sodišče prve stopnje šteje, da je v interesu potrošnikov, ki želijo kupiti luksuzno kozmetiko, da so taki izdelki primerno predstavljeni na prodajnih mestih. Ker gre za visoko kakovostne izdelke, katerih luksuzno podobo ocenjujejo potrošniki, merila, ki želijo le zagotoviti, da se primerno predstavijo , zasledujejo cilj, da z ohranitvijo te luksuzne podobe izboljšajo konkurenco in tako izravnajo omejitev konkurence, ki je povezana s sistemi selektivne distribucije. Taka merila so torej legitimna zahteva v smislu zgoraj navedene sodne prakse (glej sodbo Metro I, točka 37).

120    Sodišče prve stopnje v tej zvezi meni, da je v interesu potrošnikov luksuzne kozmetike, da se takim izdelkom ne odvzame luksuzna podoba, ker jih sicer ne bi več šteli za luksuzne izdelke. Trenutna delitev kozmetičnega sektorja med luksuzno in neluksuzno kozmetiko izraža različne potrebe potrošnikov in je zato ni mogoče razumeti v gospodarskem smislu. Čeprav „luksuznost“ luksuzne kozmetike, med drugim, izhaja tudi iz njene visoke notranje kakovosti, višje cene in oglaševalskih akcij proizvajalcev, Sodišče prve stopnje meni, da dejstvo, da se ti izdelki prodajajo v okviru sistema selektivne distribucije, ki želijo zagotoviti, da bo kozmetika na prodajnih mestih zahtevno predstavljena, tudi prispeva k tej luksuzni podobi in s tem k ohranitvi ene izmed glavnih značilnosti izdelkov, ki jih želijo kupiti potrošniki. Splošna distribucija predmetnih izdelkov, v okviru katere Yves Saint Laurent ne bi imela možnosti zagotoviti, da bodo izdelki prodajani v ustreznih razmerah, bi povzročila nevarnost poslabšanja predstavitve izdelkov na prodajnih mestih, ki bi lahko škodila „luksuzni podobi“ in tako sami naravi izdelkov. Posledično merila, ki naj bi zagotovila, da bodo izdelki predstavljeni na prodajnih mestih na način, ki ustreza njihovi luksuznosti, pomenijo legitimno zahtevo, ki lahko izboljša konkurenco v interesu potrošnikov v smislu zgoraj navedene sodne prakse.

121    Tega sklepa ne omaja dejstvo, ugotovljeno v tem postopku, da v določenih državah članicah, posebej na Nizozemskem, vendar tudi v Veliki Britaniji in Franciji, večji ali manjši prodajni delež ustvarijo nepooblaščeni distributerji, ki se oskrbujejo na vzporednem tržišču. Ni mogoče izključiti, da je potrošnikov interes za take prodaje delno posledica luksuzne podobe, h katere ohranitvi vsaj delno prispeva selektivna distribucija. Iz tega tako ne sledi, da bi luksuzna podoba ostala neokrnjena, če ne bi bilo selektivne distribucije.

122    Vendar čeprav je v interesu potrošnikov, da lahko pridobijo luksuzno kozmetiko, ki je primerno predstavljena za prodajo, in da se tako ohrani njihova luksuzna podoba, je v njihovem interesu tudi, da se sistem distribucije, ki temelji na tej ugotovitvi, ne uporablja pretirano restriktivno, in zlasti, da se dostop do izdelkov ne omeji preveč, kot so štiri zveze potrošnikov navedle v predhodnem postopku (glej točko 175 spodaj). Enako izhaja tudi iz sodne prakse Sodišča, da ni mogoče šteti, da sistem Yves Saint Laurent zasleduje legitimen cilj izravnavanja omejitve konkurence, ki je neizogibno povezana s tem sistemom, razen če je odprt za vse morebitne prodajalce na drobno, ki lahko zagotovijo, da bodo izdelki dobro predstavljeni potrošnikom v primernih okvirih in da bodo ohranili luksuzno podobo teh izdelkov (glej točko 112 zgoraj). Sistem selektivne distribucije, ki bi posledično privedel do izključitve določenih oblik trženja, ki jih je mogoče uporabiti za prodajo izdelkov v primernih razmerah, na primer na prilagojenem prostoru ali območju, bi namreč ščitil le obstoječe tržne oblike pred konkurenco novih subjektov in zato ne bi bil v skladu s členom 85(1) Pogodbe (glej sodbo AEG, točki 74 in 75).

123    Iz tega sledi, da v sektorju luksuzne kozmetike kakovostna merila za izbiro distributerjev, ki ne presegajo tistega, kar je potrebno za zagotovitev, da bodo ti izdelki primerno predstavljeni za prodajo, načeloma niso zajeti v členu 85(1) Pogodbe, če so objektivni, določeni enotno za vse morebitne preprodajalce in se uporabljajo nediskriminatorno.

B –  Vprašanje, ali izbirna merila Yves Saint Laurent iz točke II. A. 5 Odločbe izpolnjujejo zahtevane pogoje, da se štejejo za dopustna v luči člena 85(1)

1.     Vloge Sodišča prve stopnje oziroma pristojnih nacionalnih sodišč oziroma organov

124    Skupina Galec meni, da nekatera izbirna merila Yves Saint Laurent tej puščajo pretirano svobodo presoje, ki je ni mogoče nadzorovati, in torej niso objektivna v smislu sodne prakse Sodišča. Komisija in intervenienti menijo, da ta merila vodijo k presoji proizvajalca vsakega posameznega primera, pri kateri je treba upoštevati načelo prepovedi diskriminacije in jo predložiti v nadzor pristojnim sodiščem.

125    Glede na te trditve je najprej treba natančneje določiti vloge Sodišča prve stopnje oziroma pristojnih nacionalnih sodišč oziroma organov.

126    Glede vprašanja, ali zadevna merila izpolnjujejo zahtevane pogoje, da se štejejo za dopustna v luči člena 85(1) Pogodbe, namreč ali gre za merila kakovosti in so objektivna in ali niso diskriminatorna ali nesorazmerna, se sodni nadzor Sodišča prve stopnje na podlagi člena 173 Pogodbe omejuje na preizkus, ali so ugotovitve Komisije iz točke II. A. 5 Odločbe pomanjkljivo obrazložene, vsebujejo očitno dejansko ali pravno napako, očitno zmotno presojo ali je prišlo do zlorabe pooblastila. Sodišču prve stopnje se ni treba izjaviti o uporabi teh meril v konkretnih primerih.

127    Vendar, kot sta Komisija in Yves Saint Laurent pravilno navedli, uporaba teh meril v konkretnih primerih ne sodi le v diskrecijo proizvajalca, ampak jo je treba določiti objektivno. Iz tega sledi, da možnost neodvisnega in učinkovitega nadzora nad uporabo teh meril v konkretnih primerih pomeni bistven dejavnik za zakonitost mreže Yves Saint Laurent v smislu člena 85(1) (glej točki II. A. 6(a) in II. B. 4, četrti pododstavek, Odločbe).

128    V skladu z usklajeno sodno prakso so nacionalna sodišča pristojna za uporabo člena 85(1) Pogodbe zaradi njegovega neposrednega učinka (glej sodbo Sodišča z dne 30. januarja 1974 v zadevi BRT, 127/73, Recueil, str. 51, točki 15 in 16). Iz tega sledi, da kandidat, ki mu je zavrnjena vključitev v mrežo in ki meni, da zadevna merila v njegovem primeru niso bila uporabljena v skladu s členom 85(1) Pogodbe, in predvsem, da so bila uporabljena diskriminatorno in nesorazmerno, lahko vloži tožbo pri pristojnih nacionalnih sodiščih. Glede na okoliščine primera je tako tožbo mogoče vložiti pri nacionalnih organih, ki so pristojni za uporabo člena 85(1).

129    Pristojna nacionalna sodišča oziroma organi, ki prejmejo tako tožbo, morajo v luči sodne prakse Sodišča in Sodišča prve stopnje in glede na okoliščine primera odločiti o vprašanju, ali so bila v konkretnem primeru izbirna merila Yves Saint Laurent uporabljena diskriminatorno ali nesorazmerno in ali je bil s tem kršen člen 85(1) Pogodbe. Nacionalna sodišča oziroma organi morajo posebej poskrbeti za to, da zadevna merila niso uporabljena z namenom, da se prepreči vključitev v mrežo novim gospodarskim subjektom, ki lahko distribuirajo zadevne izdelke v razmerah, ki ne škodijo njihovi podobi.

130    Poleg tega ima kandidat, ki mu je bil zavrnjena vključitev v mrežo, ob upoštevanju načel, ki jih je Sodišče prve stopnje določilo v sodbi z dne 18. septembra 1992 v zadevi Automec proti Komisiji (T-24/90, Recueil, str. II-2223), možnost, da vloži prijavo pri Komisiji na podlagi člena 3 Uredbe št. 17, zlasti če se pogoji za vključitev sistematično uporabljajo na način, ki ni združljiv s pravom Skupnosti (glej sodbo AEG, točke od 44 do 46, 67 in naslednje).

2.     Načelna dopustnost zadevnih meril glede na člen 85(1) Pogodbe

a)     Merila glede strokovne kvalifikacije

131    Skupina Galec v vlogah ni ugovarjala merilom glede strokovne kvalifikacije osebja in glede svetovanja in predstavitev iz točk I.2 in I.3 splošnih prodajnih pogojev (glej točko 25 njenih pripomb na intervencijske vloge), temveč je na obravnavi zatrdila, da so ta merila nesorazmerna glede na zahteve prodaje zadevnih izdelkov v primernih razmerah.

132    Sodišče prve stopnje meni, da je prisotnost osebe na prodajnem mestu, ki lahko svetuje potrošnikom ali jim posreduje ustrezne informacije, načeloma legitimna zahteva za prodajo luksuzne kozmetike in je sestavni del primerne predstavitve teh izdelkov.

133    Sicer tožeča stranka ni navedla dokazov, na podlagi katerih bi Sodišče prve stopnje lahko odločilo o vprašanju, ali so zahtevane kvalifikacije iz točke I.3 splošnih prodajnih pogojev, namreč diploma na področju kozmetične stroke ali podobna strokovna kvalifikacija, ali najmanj triletne izkušnje na področju prodaje prestižnih parfumerijskih izdelkov, nesorazmerne glede na naravo teh izdelkov.

134    V vsakem primeru morajo pristojna nacionalna sodišča oziroma organi poskrbeti, da se določbe pogodbe, ki se nanašajo na strokovno kvalifikacijo, v konkretnih primerih ne uporabljajo diskriminatorno ali nesorazmerno.

b)     Merila glede prostora in opremo prodajnega mesta

135    Kritike skupine Galec zlasti zadevajo merila glede „okolja“ prodajnega mesta, njegovega zunanjega videza in predvsem izložb, in prodaje drugega blaga na prodajnem mestu. Po mnenju skupine Galec so ta merila preveč subjektivna, nesorazmerna in diskriminirajo njene člane.

–       „Okolje“ in položaj prodajnega mesta

136    Točka I.1(a) splošnih prodajnih pogojev določa: „Četrt, ulice in trgovine v bližini prodajnega mesta morajo vedno ustrezati ugledu in slovesu znamke Yves Saint Laurent“. Iz prve in druge rubrike poročila o oceni je razvidno, da je trgovina, ki se nahaja v četrti, ki je „dobro trgovsko povezano “ ali je „v trgovinskem centru“ in na ulici, ki je v bližini „zahtevnih ali luksuznih“ trgovin, z zgradbami, ki so „višjega standarda“ ali „zelo vredne“, v oceni Yves Saint Laurent bolje ocenjena kot trgovina, ki se nahaja v drugi četrti ali na drugi ulici. V poročilu o oceni ti rubriki prinašata 30 točk in sta tako relativno pomembni.

137    Sodišče prve stopnje meni, da merilo, ki se nanaša na okolje, v katerem je prodajno mesto luksuzne kozmetike, samo po sebi ne sodi v člen 85(1) Pogodbe, če je njegov namen zagotoviti, da se taki izdelki ne bodo prodajali na popolnoma neustreznih mestih. Vendar Sodišče prve stopnje poudarja, da morajo pristojna nacionalna sodišča oziroma organi poskrbeti, da se ta merila v konkretnih primerih ne uporabljajo diskriminatorno ali nesorazmerno.

–       Zunanji videz prodajnega mesta

138    Skupina Galec zlasti kritizira določbe točke I.1(b) splošnih prodajnih pogojev glede kakovosti fasade in izložb, in določbe točke III.4 pogodbe, ki določa, da mora „dekoracija“ prodajnega mesta ustrezati standardom in kakovosti, ki se povezujejo s podobo znamke Yves Saint Laurent. Rubriki 3 in 4 glede zunanjega izgleda prodajnega mesta, skupaj z izložbami, v poročilu o oceni prinašata skupno 80 točk, to je približno 25 % največjega števila možnih točk.

139    Sodišče prve stopnje meni, da take določbe, in predvsem tiste v zvezi z izložbami, dajejo možnost diskriminatorne uporabe proti prodajnemu mestu – kot je veleblagovnica –, ki nima enake fasade kot tradicionalna trgovina, zlasti fasado z izložbami, vendar je prostor ali območje znotraj trgovine opremilo na način, ki ustreza prodaji luksuzne kozmetike. Dalje se ne zdi, da so zunanje izložbe potrebne za dobro predstavitev izdelkov v kontekstu prostora ali območja, ki je opremljen znotraj trgovine z več izdelki.

140    Vendar ni mogoče izključiti, da se merila v zvezi z izložbami lahko razlagajo tako, da se nanašajo na „izložbe“ območja, ki je opremljeno znotraj prodajnega mesta, in ne na zunanje izložbe.

141    V teh okoliščinah zadošča ugotovitev, da morajo pristojna nacionalna sodišča oziroma organi zagotoviti, da se merila glede zunanjega videza prodajnega mesta, vključno z merili glede izložb, ne uporabljajo diskriminatorno ali nesorazmerno.

–       Prodaja drugega blaga, ki lahko škodi podobi znamke Yves Saint Laurent

142    Edina kritika glede notranjosti prodajnega mesta, ki jo je skupina Galec navedla pred Sodiščem prve stopnje, zadeva omejitev prodaje drugega blaga. V tem oziru skupina Galec posebej izpodbija dopustnost točke III.3 pogodbe, ki določa, da „pooblaščen prodajalec na drobno ne sme prodajati izdelkov, katerih bližina lahko škoduje podobi znamke Yves Saint Laurent“, in točke I.1(d) splošnih prodajnih pogojev, po kateri „je treba v primeru, da se na prodajnem mestu opravlja druga dejavnost, upoštevati pomen te dejavnosti, njeno notranjo in zunanjo predstavitev, njeno ločitev od dejavnosti parfumerije, ločitev prodajnega osebja med tema dejavnostma, strokovnost prodajnega osebja za vsako dejavnost in oblačenja prodajnega osebja, določenega za vsako dejavnost.

143    Ugotoviti je treba, da niti pogodba niti poročilo o oceni natančneje ne določata izdelkov, ki bi zaradi bližine lahko škodili podobi znamke Yves Saint Laurent, če bi jih prodajali na istem mestu. V Odločbi je Komisija le ugotovila, da je namen te določbe, da v zaznavanju javnosti zaščiti prestiž in ekskluzivnost, ki je tesno povezana z zadevnimi izdelki, in se s tem prepreči kakršno koli povezovanje z blagom nižje kakovosti“ (točka II. A. 5, peti pododstavek).

144    Tako je treba navesti, da točka III.3 pogodbe ni dovolj natančna in jasna in da daje možnost subjektivne in morebitne diskriminatorne uporabe. Enako se zdi, da točka I.1(d) Splošnih prodajnih pogojev daje Yves Saint Laurent zelo široko diskrecijsko pravico, zlasti ker ji dovoljuje presojo ne le pomena drugih prodajanih izdelkov in njihovo predstavitev, ampak tudi število, strokovnost in oblačenje osebja, ki je določeno za prodajo teh izdelkov.

145    Vendar Sodišče prve stopnje opozarja, da po mnenju Komisije veleblagovnic ni mogoče izključiti iz mreže le zato, ker prodajajo drugo blago (glej točko II. A. 5, peti pododstavek, Odločbe in točko 164 in naslednje spodaj). Poleg tega intervenienti niso opredelili izdelkov, razen prehrambenih in čistilnih izdelkov, katerih distribucija bi lahko škodila njihovi „podobi“.

146    V teh okoliščinah Sodišče prve stopnje meni, da je Odločbo treba razlagati tako, da prodaja drugega blaga, ki ga je običajno mogoče najti v veleblagovnicah, sama po sebi ne more škoditi „luksuzni podobi“ predmetnih izdelkov, če sta mesto ali območje, namenjeno prodaji luksuzne kozmetike, urejena tako, da so izdelki predstavljeni na zahtevan način. Lahko se zahteva, da se nekateri drugi izdelki, kot so prehrambeni in čistilni izdelki, ne smejo prodajati „v bližini“ luksuzne kozmetike, ali da se prodaja luksuzne kozmetike zadostno loči od prodaje drugih izdelkov nižje kakovosti (glej točko II. A. 5, peti pododstavek, Odločbe).

147    V luči navedenega Sodišče prve stopnje meni, da nadzor pristojnih nacionalnih sodišč oziroma organov, kadar nastanejo težave, lahko nadomesti nejasnost tega merila. Ti morajo namreč zagotoviti, da se ta določba ne uporabi nesorazmerno ali diskriminatorno.

–       Pomen drugih dejavnosti, ki se opravljajo na prodajnem mestu

148    Glede meril v zvezi z drugimi dejavnostmi trgovine je skupina Galec v tožbi kritizirala tudi dejstvo, da se, če se na prodajnem mestu opravlja druga dejavnosti, prošnja za status pooblaščenega trgovca presoja glede na pomen te dejavnosti (glej točko I.1(d) splošnih prodajnih pogojev). Iz rubrike 8 poročila o oceni Yves Saint Laurent, ki šteje 20 točk, izhaja, da zadevni kandidat prejme oceno „2“ ali oceno, ki lahko privede do njegove izločitve, če drugi izdelki zasedajo več kot 40 % površine prodajnega mesta, prodajnih polic ali izložb.

149    Res je, da ta rubrika ni omenjena v Odločbi. Vendar iz Odločbe (točka II. A. 5, peti pododstavek) izhaja, da je Komisija odločila, da merila Yves Saint Laurent v zvezi s pomenom drugih dejavnosti, ki se opravljajo na prodajnem mestu, ne spadajo v člen 85(1) Pogodbe. Ker je poročilo o oceni sestavni del postopka za vključitev v mrežo, na katero se nanaša Odločba, kot je Yves Saint Laurent sama navedla, iz tega sledi, da je Odločbo treba razlagati tako, da je v njej odločeno, da merilo, kot je merilo iz rubrike 8, ne spada pod člen 85(1).

150    Čeprav je v skladu s poročilom o oceni kandidat izločen le, če v enajstih posebnih rubrikah prejme tri ocene „2“ (točka 17 zgoraj), rubrika 8 tega poročila vseeno prispeva k izločitvi kandidatov, kot so trgovine z „več izdelki“, katerih dejavnost parfumerije predstavlja manj kot 60 % njihovih dejavnosti, in to tudi, če imajo specializirano območje za prodajo teh izdelkov.

151    V teh okoliščinah Sodišče prve stopnje meni, da je rubriko 8 poročila o oceni treba šteti kot nesorazmerno, ker golo dejstvo, da dejavnost parfumerije trgovine predstavlja manj kot 60 % njenih dejavnosti, samo po sebi nima nobene zveze z legitimno zahtevo po ohranitvi luksuzne podobe predmetnih izdelkov.

152    Dalje Sodišče prve stopnje ocenjuje, da je ta rubrika diskriminatorna, ker teži k dajanju prednosti prošnjam specializiranih parfumerij v škodo prošnjam trgovin z „več izdelki“, ki imajo posebno urejen prostor, ki izpolnjuje ustrezne pogoje kakovosti za prodajo luksuzne kozmetike.

153    Iz tega sledi, da lahko ta rubrika sama po sebi omeji ali izkrivi konkurenco v smislu člena 85(1) Pogodbe, ker je njen učinek defavoriziranje kandidata zgolj iz razloga, da je njegova parfumerijska dejavnost manj pomembna v primerjavi z drugimi dejavnostmi trgovine.

154    Čeprav je poročilo o oceni sestavni del postopka za vključitev v mrežo, je treba ugotoviti, da točka II. A. 5 Odločbe ne vsebuje nobene obrazložitve glede utemeljitve te rubrike. Zato je obrazložitev Odločbe v tem delu pomanjkljiva.

155    Zato je treba razglasiti ničnost odločbe v delu, v katerem je odločeno, da določba, ki Yves Saint Laurent dopušča defavoriziranje prošenj prodajalcev na drobno le zato, ker ima njihova dejavnost parfumerije manjši pomen, ni zajeta v člen 85(1) Pogodbe.

c)     Merilo znaka trgovine

156    Določbi točke I, drugi pododstavek, splošnih pogojev prodaje glede merila znaka trgovine skupina Galec očita subjektivnost, diskriminatornost in nesorazmernost. Komisija in intervenienti menijo, da je ta določba nujna za ohranitev luksuznosti izdelkov in luksuzne podobe znamke Yves Saint Laurent (glej točko II. A. 5, četrti pododstavek, Odločbe).

157    Točka 1, drugi pododstavek, splošnih prodajnih pogojev določa:

„Znak parfumerije, trgovine, kjer je oddelek parfumerije, ali prostora, v katerem je oddelek parfumerije ali parfumerije, mora vedno ustrezati slovesu znamke Yves Saint Laurent. Posledično mora biti ta znak v skladu z načeli, ki veljajo za distribucijo visoko luksuznih in kakovostnih izdelkov. To ne velja za znak, katerega podoba se povezuje z neobstojem ali omejitvijo storitve svetovanja končnim uporabnikom, standarda ali primerne opreme.“

158    Sodišče prve stopnje meni, da merilo, katerega edini namen je zagotoviti, da znak trgovine prodajalca na drobno ne zmanjšuje luksuzne podobe luksuzne kozmetike, načeloma pomeni legitimno zahtevo za distribucijo takih izdelkov in s tem nujno ne spada pod člen 85(1) Pogodbe. Če takega merila ne bi bilo, bi obstajala nevarnost, da bi prodaja izdelkov luksuzne kozmetike prek prodajalcev na drobno, katerih znak trgovine ima v očeh potrošnikov očitno nizko vrednost, škodila luksuzni podobi teh izdelkov in s tem njihovi naravi.

159    Vendar, posebej glede dejstva, da drugače kot merila, ki se nanašajo na materialne vidike prodajnega mesta, merila znaka trgovine ni mogoče preveriti s fotografsko reportažo ali pregledom na kraju samem, morajo pristojna nacionalna sodišča oziroma organi zagotoviti, da se to merilo ne bo uporabljalo neupravičeno ali nesorazmerno.

160    Prvič, to merilo se lahko nanaša le na trenutno potrošnikovo zaznavanje predmetnega znaka. Iz tega sledi, da točke 1, drugi pododstavek, splošnih prodajnih pogojev ni mogoče razlagati, kot da izključuje sodobne tržne oblike, ki od nastanka temeljijo na omejitvi dekoracije ali storitev, vendar pa so pozneje razvile nove metode večanja vrednosti prodaje luksuznih izdelkov, tako da se njihov znak ne šteje več, kot da zmanjšuje zadevno vrednost.

161    Drugič, v skladi z načeli, ki jih je Sodišče prve stopnje že izpostavilo (glej točko 127 in naslednje, zgoraj), dojemanje zadevnega znaka ne sodi zgolj v diskrecijo proizvajalcev, ampak ga je treba vzpostaviti čim bolj objektivno. V zvezi s tem se je Yves Saint Laurent v tem primeru predvsem zanesla na raziskave ali tržne študije, ki jih je izvedla v ta namen. V primeru sporov bi morali objektivne dokaze, kot so raziskave ali tržne študije, po potrebi predložiti v presojo pristojnim nacionalnim sodiščem oziroma organom.

162    Tretjič, kot je tožena stranka sama poudarila, je iz točke II. A. 5 Odločbe razvidno, da podobe, ki izhaja iz „običajne cenovne politike distributerja“ ne smemo šteti, da zmanjšuje vrednost. Merila znaka trgovine ne smemo uporabiti le za namen, da se izključijo trgovine, ki so sposobne ponuditi izdelke po nižjih cenah, ampak v razmerah, ki povečujejo vrednost izdelka.

163    Končno Sodišče prve stopnje meni, da je treba merilo znaka trgovine uporabljati posebej previdno, kadar ni dvoma, da je trgovec na drobno opravil potrebna vlaganja za zadovoljitev vseh zahtev glede vsebinskih pogojev za prodajo izdelkov (oprema, ločitev od drugih izdelkov, kvalificirano osebje in tako naprej) in je sprejel obveznosti skladiščenja izdelkov, minimalno letno prodajo, oglaševalsko sodelovanje, in tako naprej. V takem primeru morajo pristojna nacionalna sodišča oziroma organi ugotoviti, da se merilo znaka trgovine ne uporablja le za namen, da se iz mreže izključi prodajno mesto, ki je primerno za prodajo zadevnih izdelkov, ne da bi obstajala resnična nevarnost škodovanja njihovi podobi.

C –  Tožbeni razlogi in trditve tožeče stranke v zvezi z vprašanjem, ali so njeni člani a priori izključeni iz mreže Yves Saint Laurent, in v zvezi z odnosom potrošnikov v tej zvezi

164    V luči navedenega je na tej stopnji sklepanja treba izpostaviti tožbene razloge in trditve skupina Galec v zvezi z vprašanjem, ali so njeni člani a priori izključeni iz mreže Yves Saint Laurent s kumulacijo izbirnih meril, in v zvezi z odnosom potrošnikom v tej zvezi.

165    Sodišče prve stopnje najprej opozarja, da je Komisija večkrat v tem postopku poudarila, da se Odločba ne ukvarja z a priori izključitvijo sodobnih oblik trgovine, kot so samopostrežne trgovine, ki jih vodijo centri Leclerc (glej na primer točki 83 in 86 zgoraj). Yves Saint Laurent je poudarila, da Odločba ugotavlja, da je njen sistem odprt za vse oblike distribucije in a priori ne izključuje nobene (glej točko 93 zgoraj). Preostali trije intervenienti so prav tako izpodbijali, da Odločba sama po sebi ne izključuje oblike distribucije, ki jo izvajajo člani skupine Galec, ali drugih sodobnih oblik distribucije. Nasprotno, Yves Saint Laurent in drugi intervenienti so, da bi prikazali neomejevalnost sistema Yves Saint Laurent, med drugim poudarili, da so v različnih državah članicah pooblaščeni distributerji za prodajo veliko izdelkov.

166    Iz tega sledi, da pred Sodiščem prve stopnje nobena stranka ni navajala, da veleblagovnice ali druge oblike distribucije veliko izdelkov načeloma niso primerne za prodajo luksuzne kozmetike. Komisija in intervenienti priznavajo, da Odločba predvideva to možnost, če so taka prodajna mesta primerno opremljena in sprejmejo obveznosti, ki so enake tistim, ki so jih sprejeli drugi pooblaščeni distributerji. Sodišče prve stopnje tudi meni, da bi v nasprotnem primeru mreža Yves Saint Laurent kršila člen 85(1) Pogodbe s tem, da iz sistema a priori izključuje skupino morebitnih distributerjev (glej točko 122, zgoraj).

167    Čeprav se je v točki II. A. 5, peti pododstavek, in v točke II. B. 5, četrti pododstavek, Odločbe Komisija dvoumno izrazila s tem, da je uporabila izraz „veleblagovnice“, ki se navadno nanaša na tradicionalno obliko prodaje, in s tem, da je poudarila, da „ni bila sposobna ugotoviti“, da razširitev sistemov selektivne distribucije na področju luksuznih kozmetičnih izdelkov „načeloma“ izključuje nekatere sodobne oblike distribucije, je med tem postopkom s sprejetjem Odločbe ugotovila, da nima namena izključiti oblike prodaje, kot so veleblagovnice članov skupine Galec, in da izraz „veleblagovnice“ v Odločbi zajema take prodajne oblike (glej točko 83, zgoraj).

168    Poleg tega je Sodišče prve stopnje v tej sodbi poudarilo vlogo pristojnih nacionalnih sodišč oziroma organov pri nediskriminatorni in sorazmerni uporabi zadevnih meril (glej točko 124 in naslednje, zgoraj).

169    Iz tega sledi, da tožeča stranka ni pravno zadostno dokazala, da dejansko obstajajo ovire za sodelovanje velikih distributerjev pri distribuciji luksuzne kozmetike, če so njihova prodajna mesta primerno urejena za prodajo takih izdelkov.

170    Skupina Galec ali njeni člani morajo namreč vložiti prijavo in če je potrebno, morajo pristojna nacionalna sodišča oziroma organi odločiti, ali je odklonitev sprejema v konkretnem primeru v skladu s členom 85(1) Pogodbe, v luči sodne prakse Sodišča in Sodišča prve stopnje. Dalje mora Komisija, zlasti v primeru predloga podaljšanja Odločbe, zagotoviti, da iz mreže Yves Saint Laurent ali podobne mreže ne bodo neupravičeno izključene sodobne oblike distribucije.

171    Iz tega izhaja, da je treba trditev skupine Galec, da so njeni člani a priori izključeni iz mreže Yves Saint Laurent, zavrniti.

172    Prav tako je treba zavrniti tožbene razloge in/ali trditve skupine Galec, da Komisija ni obrazložila svoje navedbe, da so metode spodbujanja velikih distributerjev neprimerne za prodajo luksuznih izdelkov. Ni mogoče šteti, da Odločba vsebuje tako trditev.

173    Iz istih razlogov je treba zavrniti trditev skupine Galec, da je Komisija storila očitno dejansko napako glede domnevne izključitve velikih distributerjev iz trženja predmetnih izdelkov.

174    Prav tako je iz istih razlogov treba zavrniti dvojni očitek skupine Galec Komisiji, da ni utemeljila svojih navedb v zvezi z nagibi potrošnika in da je v tem delu storila očitno dejansko napako.

175    V tej zvezi je res, da se Komisija ni oprla na neodvisno izvedensko mnenje, ki bi lahko izkazalo njene navedbe glede nagibov potrošnikov, posebej v točki II. B. 2 Odločbe. Prav tako je res, kot je skupina Galec to potrdila na obravnavi, da štiri francoske zveze potrošnikov, ki so predložile stališča v upravnem postopku, namreč Union Féminine Civique et Sociale (civilna in socialna federacija žensk, v nadaljevanju: UCS), Institut National de la Consommation (nacionalni institut potrošnikov, v nadaljevanju: INC), Confédération Syndicale du Cadre de Vie (sindikat zveze za kakovost življenja, v nadaljevanju: CSCV) in Confédération des Familles (zveza za družine, v nadaljevanju: CSF), niso brez pridržka podprle stališče, sprejeto s strani Komisije. CSF in INC sta izrazili nasprotovanje glede predlagane Odločbe, posebej ker naj bi imela učinek ohranitve čezmerno visokih cen in preprečevanja dostopa do teh izdelkov znatnemu delu prebivalstva. UCS je zatrjevala, da so nekatere predmetne določbe otežile dostop na trg novim oblikam distribucije bolj kot prej in da te določbe „ne delujejo v smeri odprtja in izvajanja izboljšane konkurence na posameznem trgu ali v smeri interesa potrošnikov“. CSCV je svoja stališča zaključila s pripombo, da „Yves Saint Laurent SA pod krinko tehnične narave svojih izdelkov in prestižnosti znamke omejuje konkurenco z diskriminacijskimi izbirnimi merili in umetno vzdržuje zelo visoke cene svojih izdelkov“.

176    Vendar je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni dokazala, da je Komisija storila očitno dejansko napako ali da ni obrazložila pričakovanj potrošnikov. Iz Odločbe namreč sledi, da morajo potrošniki, ki luksuzno kozmetiko raje kupujejo na primerno urejenem prodajnem mestu velike površine, imeti to priložnost, medtem ko potrošniki, na katere se sklicuje poročilo profesorja Glaisa, ki nakupe raje opravijo v specializirani parfumeriji ali v tradicionalni veliki trgovini, prav tako ostanejo svobodni, da še naprej obiskujejo taka prodajna mesta.

177    Iz tega sledi, da je treba zavrniti vse tožbene razloge in trditve tožeče stranke v zvezi z vprašanjem, ali so njeni člani a priori izključeni iz prodaje luksuzne kozmetike, ter povezane tožbene razloge in trditve glede pričakovanj potrošnikov.

D –  Vprašanje, ali je treba uporabiti prepoved iz člena 85(1) Pogodbe, ker v predmetnem sektorju obstajajo vzporedne mreže

178    Skupina Galec še navaja, da je bil člen 85(1) Pogodbe v tem primeru zagotovo kršen, ker mreže, ki so podobne mreži Yves Saint Laurent, obstajajo v celotnem predmetnem sektorju, tako da ni prostora za druge oblike distribucije in na predmetnem trgu – se pravi na trgu „luksuznih parfumov“ – ni učinkovite konkurence v smislu točk od 40 do 42 sodbe Metro II. Komisija in intervenienti zavzemajo stališče, da kljub obstoju mrež, ki so vzporedne mreži Yves Saint Laurent, na predmetnem trgu – trgu „luksuzne kozmetike“ – obstaja učinkovita konkurenca, tako da člen 85(1) Pogodbe ni uporabljiv.

179    Sodišče prve stopnje opozarja, da je Sodišče v točki 40 sodbe Metro II presodilo, da kljub temu, da lahko „enostavni“ sistemi selektivne distribucije (to so sistemi, ki temeljijo le na kakovostnih merilih) pomenijo dejavnik konkurence, ki je skladen s členom 85(1) Pogodbe, lahko vseeno obstaja omejitev ali izključitev konkurence, kadar obstoj določenega števila takih sistemov ne pušča prostora za druge oblike distribucije, ki temeljijo na drugačni konkurenčni politiki, ali vodi k togosti v cenovni strukturi, ki je ne izravnavajo drugi dejavniki konkurence med izdelki iste znamke in obstoj učinkovite konkurence med različnimi znamkami. Vendar v skladu s točkama 41 in 42 iste sodbe obstoj večjega števila takih sistemov selektivne distribucije sam po sebi ne dovoljuje sklepanja, da je konkurenca omejena ali izkrivljena v smislu člena 85(1) Pogodbe. Kjer obstaja širitev „enostavnih“ sistemov selektivne distribucije, se člen 85(1) Pogodbe uporablja le, če je predmetni trg tako strog in strukturiran, da ni več učinkovite konkurence glede cene (glej tudi točki 44 in 45 te sodbe).

180    Drugače kot v zadevi, ki je bila podlaga za sodbo Metro II, kjer zadevne potrošniške elektronske opreme niso vedno prodajali prek mreže selektivne distribucije, v tej zadevi ni sporno, da skoraj vsi izdelovalci, ki delujejo v sektorju luksuzne kozmetike, uporabljajo podobne distribucijske sisteme kot Yves Saint Laurent.

181    Vendar je Sodišče prve stopnje že ugotovilo, da selektivna distribucija luksuzne kozmetike lahko izboljša konkurenco v interesu potrošnikov, posebej s prispevkom k ohranitvi „luksuzne“ podobe izdelkov v primerjavi z drugimi podobnimi izdelki, ki nimajo take podobe, tako da se člen 85(1) Pogodbe ne uporablja za določena merila kakovosti, ki zasledujejo ta cilj (točka 114 in naslednje zgoraj).

182    V teh okoliščinah Sodišče prve stopnje meni, da v sodbi Metro II omenjeno dejstvo, da naj bi bila odpravljena konkurenca, „kadar zaradi obstoja določenega števila sistemov ni več prostora za druge oblike distribucije, ki temeljijo na drugačni konkurenčni politiki“, ne pomeni, da se člen 85(1) Pogodbe avtomatično uporablja zgolj zato, ker so se vsi proizvajalci v sektorju luksuzne kozmetike odločili za iste metode distribucije. V tem primeru je treba točke od 40 do 46 sodbe Metro II razlagati tako, da lahko, če nekatera izbirna merila Yves Saint Laurent, vzeta posamično, niso zajeta v členu 85(1) Pogodbe, kumulativni učinek drugih mrež spremeni ta sklep le, če se ugotovi, da dokler ni ugotovljeno, da obstajajo ovire, ki preprečujejo dostop na trg drugim konkurentom, ki so primerni za prodajo predmetnih izdelkov, tako da imajo zadevni sistemi selektivne distribucije učinek ohromitve distribucije v korist določenih obstoječih kanalov (glej zgoraj navedeno sodbo Delimitis, točka 15 in naslednje), ali da ni učinkovite konkurence, posebej glede cene, ob upoštevanju narave predmetnih izdelkov.

183    Sodišče prve stopnje je že odločilo, da obstoj ovir, ki preprečujejo vstop novih konkurentov, ki so primerni za prodajo predmetnih izdelkov, ni bil ugotovljen glede veleblagovnic, ki so povezane s tožečo stranko (glej točko 164 in naslednje zgoraj).

184    Bolj splošno, glede vprašanja, ali obstaja učinkovita konkurenca, je najprej treba določiti upoštevni trg. Čeprav je Komisija v Odločbi utemeljeno obravnavala celotni sektor luksuzne kozmetike, ker imajo luksuzna parfumerija, lepotilni in negovalni izdelki isto luksuzno podobo, in jih pogosto prodajajo skupno pod isto znamko, je vprašanje o učinkoviti konkurenci mogoče presojati le v okviru trga, ki zajema celoto izdelkov, ki so glede na značilnosti posebej primerni za zadostitev stalnih potreb in so le v manjši meri zamenljivi z drugimi izdelki (glej zgoraj navedeno sodbo L'Oréal, točka 25).

185    V tej zadevi je nesporno, da dišava ni zamenljiva z vidika svojih značilnosti ali uporabe z lepotilnim izdelkom (na primer z ličilom) ali z negovalnim izdelkom (na primer z nočno kremo). Tudi ni sporno, da so v času dejanskega stanja luksuzne dišave predstavljale več kot 80 % celotne prodaje Yves Saint Laurent. Glede na pomembnost tega ločenega sektorja je treba ugotoviti, ali so luksuzne dišave podvržene učinkoviti konkurenci na ravni prodaje na drobno, kljub dejstvu, da jih vedno tržijo s selektivno distribucijo.

186    V tej zvezi je treba najprej zavrniti trditev Komisije in intervenientov v zvezi s točko B. 3, tretji pododstavek, Odločbe, v skladu s katero „v primeru, če stranka oceni podobo znamke ali storitve v zvezi s prodajo znotraj selektivnega sistema distribucije kot sekundarno, lahko vsekakor izbere podobne izdelke, ki spadajo v sosednji trg in ki se tržijo brez uporabe sistemov selektivne distribucije, in s tem tako kaznujejo tako poslovno izbiro proizvajalca“. V Odločbi je Komisija sama ugotovila, da je stopnja zamenljivosti luksuzne kozmetike s podobnimi izdelki, ki spadajo v druge segmente sektorja, na „splošno omejena“ (točka I. B, prvi pododstavek) in da je „glede na nizko stopnjo zamenljivosti v mislih potrošnika, med luksuznimi kozmetičnimi izdelki in podobnimi izdelki, ki spadajo v druge segmente sektorja, predmetni trg trg izdelkov luksuzne kozmetike“ (točka II. A. 8). Dodatno je iz točk I. B in II. A. 8 Odločbe razvidno, da je Komisija upoštevala delež Yves Saint Laurent na trgu luksuznih izdelkov parfumerije, da bi preverila, ali so bile predmetne omejitve takšne, da so lahko znatno prizadele trgovino znotraj Skupnosti.

187    Iz tega sledi, da za določitev, ali so luksuzne dišave podvržene učinkoviti konkurenci, ni primerno upoštevati domnevno konkurenco z neluksuznimi dišavami.

188    Zavrniti je treba tudi trditev Komisije in intervenientov, da lahko o obstoju učinkovite konkurence sklepamo iz dejstva, da glede na točko I. B, tretji pododstavek, Odločbe, ki temelji na poročilu profesorja Webra, izdelki trženi prek mrež pooblaščenih distributerjev, „ki so v letu 1987 predstavljali 24,7 % delež v Zvezni republiki Nemčiji, 30,3 % v Franciji, 36,2 % v Italiji in 22,4 % v Veliki Britaniji v primerjavi s celotno prodajo kozmetičnih izdelkov“. Ti številčni podatki izhajajo iz tabele št. 22 v poročilu profesorja Webra in predstavljajo delež prodaje selektivne distribucije, izražen kot odstotek celotne prodaje vseh kategorij kombinirane kozmetike, to je dišav, lepotilnih, negovalnih izdelkov, izdelkov za nego las (posebej šamponov) in toaletnih izdelkov (zobna pasta, milo, deodoranti in tako naprej). Iz tega poročila (str. 89) tudi izhaja, da je bil delež dišav, prodanih v Italiji prek selektivne distribucije, 81 % in v Franciji 65 %. V skladu s številčnimi podatki, ki jih je predložila FIP, je delež dišav, prodanih v Franciji preko selektivne distribucije, 73 % (glej prilogo I k njeni intervencijski vlogi, str. 17). Številčni podatki, navedeni v točki I. B, tretji pododstavek, Odločbe, torej niso koristili za presojo učinkovitosti konkurence na posebnem področju, kot je področje luksuznih dišav.

189    Komisija in intervenienti vseeno trdijo, da četudi se trg luksuznih dišav šteje kot tak, obstaja učinkovita konkurenca tako med izdelovalci (inter brand) kot tudi med pooblaščenimi distributerji Yves Saint Laurent (intra brand).

190    V zvezi s tem Sodišče prve stopnje meni, da stališča Komisije in intervenientov potrjuje poročilo profesorja Webra, iz katerega izhaja, zlasti na straneh 71, od 89 do 96, 105 in 110, da je leta 1987 obstajala le zelo omejena konkurenca med distibuterji luksuznih dišav in med različnimi oblikami distribucije. Vendar je treba ugotoviti, da je Komisija pred sprejetjem Odločbe zahtevala od Yves Saint Laurent, naj spremeni svoje pogodbe, iz katerih bi morala odstraniti vsa izključno količinska izbirna merila, izbrisati klavzule, ki omejujejo nadaljnjo prodajo drugim članom selektivne mreže, klavzule, ki omejujejo svobodo distributerjev v zvezi z drugimi znamkami, ki bi jih ponujali na prodajnem mestu, in izrecno priznanje, da so prosti pri neodvisnem določanju cen. Poleg tega, kot je Sodišče prve stopnje pravkar ugotovilo, Odločba predvideva, da nove tržne oblike, ki so primerne za distribucijo zadevnih izdelkov, pridobijo dostop do mreže Yves Saint Laurent.

191    V teh okoliščinah je morala skupina Galec predložiti dokaze, ki bi lahko pravno zadostno izkazali, da je v skladu z Odločbo trg postal tako strog in strukturiran, da ni več učinkovite konkurence med pooblaščenimi distributerji luksuznih dišav, zlasti glede cene (glej sodbo Metro II, točki 42 in 44). Ker skupina Galec ni predložila nobenega konkretnega dokaza v tej zvezi, Sodišče prve stopnje ugotavlja, da v tem primeru ne obstajajo taki dokazi.

192    Iz vsega navedenega sledi, da je treba zavrniti tožbene razloge in trditve skupine Galec o kršitvi člena 85(1) Pogodbe ter drugih povezanih razlogov in trditev, razen kar zadeva določbo, navedeno v točki 155 zgoraj.

II –  Utemeljenost Odločbe glede na člen 85(3) Pogodbe

 Povzetek trditev strank

193    Glede odobrene izjeme skupina Galec uveljavlja pet glavnih trditev za dokaz, da pogoji iz člena 85(3) Pogodbe niso izpolnjeni. Prvič, Komisija vidi izboljšanje proizvodnje in distribucije luksuznih dišav le v okviru ekskluzivnosti (glej točko II. B. 2, prvi pododstavek, Odločbe), čeprav lahko veliki distributerji izpolnijo dodatne obveznosti, ki so naštete v točki II. B. 2, drugi do šesti pododstavek Odločbe. Drugič, glede koristi potrošnikov je Komisija obdržala zastarel pogled na obnašanja in pričakovanja potrošnikov. Tretjič, Komisija je ugotovila popolno pomanjkanje cenovne konkurence znotraj znamke, ki bi jo lahko zagotovili veliki distributerji. Četrtič, v nasprotju z načelom sorazmernosti Komisija ni izvedla primerjave selektivne distribucije prek specializiranih distributerjev s selektivno distribucijo, ki vključuje druge tržne oblike, s čimer je spregledala dejstvo, da bi veliki distributerji bili zavezani istim dolžnostim in bremenom kot vsi drugi pooblaščeni distributerji (glej zlasti točko II. B. 4, drugi pododstavek, in fine, Odločbe). Petič, z naložitvijo „nekaterih delnih sprememb njihovih posebnih tržnih metod“ drugim oblikam distribucije naj bi Odločba odpravljala konkurenco teh oblik distribucije, razen v marginalnem primeru samopostrežnih trgovin.

194    Tožena stranka v odgovoru pojasnjuje, da se odobrena izjema nanaša le na postopek sprejema, minimalno letno prodajo, obveznosti glede skladiščenja, oglaševalsko in promocijsko sodelovanje, prepoved prodaje izdelkov, ki še niso bili uvedeni, preverjanje računov s strani Yves Saint Laurent, in kjer je stranka sama distributer, preverjanje, ali pripada uradni distribucijski mreži – obveznosti, ki naj jih tožeča stranka ne bi ni kritizirala glede člena 85(1) Pogodbe.

195    Dalje naj kritike tožeče stranke ne bi bile upoštevne. Sodišče naj bi v točki 45 sodbe Metro II poudarilo, da je treba upoštevati stroške, ki jih nosijo distributerji mreže zaradi pogodbenih obveznosti. Glede odprave konkurence naj bi bilo v Odločbi izrecno pojasnjeno, da določene sodobne distribucijske oblike niso načelno izključene in ugotavlja, da obstaja konkurenca med znamkami in med pooblaščenimi distributerji.

196    Trditve intervenientov podpirajo stališče Komisije.

 Presoja Sodišča prve stopnje

197    Kot je Komisija pravilno poudarila, se obrazložitev iz točke II.B Odločbe nanaša le na vidike pogodbe, za katere je štela, da sodijo v člen 85(1) Pogodbe, se pravi vidike v zvezi s postopkom za vključitev v mrežo, skladiščenjem, minimalno letno prodajo, uvajanje novih izdelkov ter oglaševalsko in promocijsko sodelovanje. Skupina Galec v tožbi ni kritizirala teh vidikov pogodbe.

198    Glede prve trditve skupina Galec, da Komisija predvideva izboljšanje proizvodnje in distribucije le v okviru „ekskluzivnosti“, Sodišče prve stopnje meni, da ugotovitev Komisije v točki II. B. 2, prvi pododstavek, Odločbe, da „je znamko luksuzne kozmetike mogoče distribuirati le z upoštevanjem njene ekskluzivnosti“, nanaša na skrb Komisije, da ohrani zaščito ekskluzivnosti in luksuznosti predmetnih izdelkov (glej točko II. B. 3, drugi pododstavek). Tega stavka tako ni mogoče razlagati tako, da pomeni, da so veliki distributerji avtomatično izključeni iz prodaje predmetnih izdelkov in da je njihova distribucija pridržana izključno tradicionalnim kanalom, kot so parfumerije in veleblagovnice v ožjem smislu.

199    Ker je Sodišče prve stopnje že ugotovilo, da Komisija ni imela namena izključiti velikih distributerjev iz prodaje predmetnih izdelkov (glej točko 164 in naslednje zgoraj), je treba zavrniti trditev skupine Galec, da je Komisija videla izboljšanje proizvodnje in distribucije v smislu člena 85(3) Pogodbe le v okviru, ki izključuje velike distributerje iz prodaje zadevnih izdelkov.

200    Glede druge trditve skupine Galec, da je Komisija obdržala zastarel pogled na pričakovanja potrošnikov, Sodišče prve stopnje opozarja, da je že zavrnilo utemeljitve glede nagibov potrošnikov v točki 174 in naslednjih zgoraj.

201    Glede tretje trditve skupine Galec, da naj bi Komisija ugotovila popolno pomanjkanje cenovne konkurence znotraj znamke, je Sodišče prve stopnje že presodilo, da skupina Galec ni predložila nobenih dokazov v tem smislu (glej točko 191 zgoraj).

202    Glede četrte trditve skupine Galec, da je Komisija primerjala selektivno distribucijo preko specializiranih distributerjev s splošno distribucijo s tem, da je spregledala možnost selektivne distribucije preko drugih tržnih oblik, Sodišče prve stopnje ugotavlja, da Komisija ni opravila take primerjave.

203    Glede pete trditve skupine Galec, da je naložitev „delnih sprememb posebnih metod trženja“ velike distributerje izključila iz sektorja luksuzne kozmetike, je bilo v tem postopku ugotovljeno, da Odločba ne predvideva izključitve velikih distributerjev iz sektorja luksuzne kozmetike. Sklic na „delno spremembo njenih posebnih tržnih metod“ moramo zato razlagati tako, da zahteva tovrstne spremembe znotraj trgovine, ne pa sprememb, ki lahko radikalno spremenijo sam značaj trgovine kot samopostrežne trgovine ali veleblagovnice. Čeprav bi bilo zaželeno, da bi bila Odločba bolj jasna v tej točki, dejstvo, da Komisija niti v splošnih pojmih ni opredelila sprememb, ki jih je treba sprejeti, samo po sebi ne zadostuje za nezakonitost Odločbe, ker so konkretni primeri glede na potrebe predmet nadzora pristojnih nacionalnih sodišč oziroma organov.

204    Iz tega sledi, da je tožbene razloge in trditve tožeče stranke o kršitvi člena 85(3) Pogodbe treba zavrniti.

205    Iz vsega navedenega sledi, da je tožbo treba zavrniti, razen v delu, ki zadeva del Odločbe, opredeljen v točki 155 zgoraj.

 Stroški

206    V skladu s členom 87(2), prvi pododstavek, Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. V skladu s členom 87(4), zadnji pododstavek, lahko Sodišče prve stopnje intervenientu, ki ni država članica ali institucija, naloži, naj nosi svoje stroške.

207    Ker tožeča stranka v bistvenem delu svojih predlogov ni uspela, se ji naloži plačilo lastnih stroškov in stroškov Komisije ter intervenienta Yves Saint Laurent, ki je naslovnik Odločbe.

208    V zvezi z intervenienti, FIP, Colipa in FEPD, Sodišče prve stopnje meni, da je interes teh treh združenj za rešitev spora manj neposreden od interesa Yves Saint Laurent. Ker so ti trije intervenienti podali splošne pripombe v interesu svojih članov in niso dodali odločilnih podatkov k trditvam Komisije, Sodišče prve stopnje meni, da je pravično, da jim na podlagi člena 87(4) Poslovnika naloži plačilo lastnih stroškov.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (drugi razširjeni senat)

razsodilo:

1)      Odločba Komisije 92/33/EGS z dne 16. decembra 1991 v zvezi s postopkom na podlagi člena 85 Pogodbe EGS (IV/33.242 – Yves Saint Laurent Parfums) se razglasi za nično v delu, v katerem določa, da določba, ki dovoljuje Yves Saint Laurent, da prošnje distributerjev obravnava manj ugodno zgolj iz razloga, ker je parfumerija manjši del njihove dejavnosti, ne spada pod člen 85(1) Pogodbe.

2)      V preostalem se tožba zavrne.

3)      Tožeča stranka nosi stroške Komisije in intervenienta Yves Saint Laurent Parfums SA ter lastne stroške.

4)      Intervenienti Fédération des Industries de la Parfumerie, Comité de Liaison des Syndicats Européens de l'Industrie de la Parfumerie et des Cosmétiques in Fédération Européenne des Parfumeurs Détaillants nosijo lastne stroške.

Kirschner Vesterdorf Bellamy

Kalogeropoulos        Potocki

Razglašeno na obravnavi v Luksemburgu, 12. decembra 1996.

Sodni tajnik        Predsednik

E. Coulon        B. Vesterdorf

* Jezik postopka: francoščina.