Začasna izdaja
SODBA SODIŠČA (šesti senat)
z dne 11. aprila 2024(*)
„Predhodno odločanje – Intelektualna lastnina – Avtorska pravica in sorodne pravice – Direktiva 2001/29/ES – Člen 3(1) – Priobčitev javnosti – Pojem – Nudenje televizijskih sprejemnikov v hotelu – Prenos signala po koaksialnem kablu – Direktiva 93/83/EGS – Kabelska retransmisija – Kabelski operaterji – Pojmi – Licenčna pogodba za kabelsko retransmisijo z družbami za upravljanje avtorskih pravic – Retransmisija tega signala po kabelskem distribucijskem omrežju, ki je lasten temu obratu“
V zadevi C‑723/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Oberlandesgericht München (višje deželno sodišče v Münchnu, Nemčija) z odločbo z dne 24. novembra 2022, ki je na Sodišče prispela istega dne, v postopku
Citadines Betriebs GmbH
proti
MPLC Deutschland GmbH,
SODIŠČE (šesti senat),
v sestavi T. von Danwitz, predsednik senata, P. G. Xuereb, sodnik, in I. Ziemele (poročevalka), sodnica,
generalni pravobranilec: M. Szpunar,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Citadines Betriebs GmbH A. Conrad in T. Schubert, Rechtsanwälte,
– za MPLC Deutschland GmbH M. König, Rechtsanwalt,
– za Evropsko komisijo J. Samnadda in G. von Rintelen, agenta,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(1) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Citadines Betriebs GmbH (v nadaljevanju: Citadines), upravljavko hotela, in družbo MPLC Deutschland GmbH (v nadaljevanju: MPLC), organizacijo za upravljanje avtorskih pravic, ker naj bi družba Citadines kršila izključno pravico do priobčitve javnosti, ki naj bi jo družba MPLC imela glede epizode televizijske serije, predvajane na javnem televizijskem kanalu, ki so jo stranke tega hotela lahko gledale na televizijskih sprejemnikih, ki jih je družba Citadines dala na voljo v sobah in v športni dvorani navedenega hotela.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 93/83/EGS
3 Člen 1(3) Direktive Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 134) določa:
„Za namene te direktive izraz ,kabelska retransmisija‘ označuje sočasno, nespremenjeno in neskrajšano retransmisijo po kablu ali mikrovalovnem sistemu začetnega oddajanja iz druge države članice, po žici ali po zraku [brezžično] vključno s satelitskim oddajanjem televizijskih in radijskih programov z namenom, da jih sprejme javnost.“
4 Člen 8(1) te direktive določa:
„Države članice zagotovijo, da se pri kabelski retransmisiji oddaj na njihovem območju spoštujejo avtorska in sorodne pravice in da se takšna retransmisija odvija na podlagi individualnih ali kolektivnih avtorskih pogodb med imetniki avtorske pravice, imetniki sorodnih pravic in kabelskimi operaterji.“
Direktiva 2001/29
5 V uvodnih izjavah 4, 9, 10, 23 in 27 Direktive 2001/29 je navedeno:
„(4) Usklajena pravna ureditev avtorske in sorodnih pravic bo zaradi večje pravne varnosti in hkrati z zagotavljanjem visoke stopnje varstva intelektualne lastnine omogočala naložbe v ustvarjalnost in inovacije […] kar bo posledično vodilo k rasti in povečani konkurenčnosti evropske industrije […]
[…]
(9) Vsakršno usklajevanje [vsakršna harmonizacija] avtorske in sorodnih pravic mora temeljiti na visoki stopnji varstva, kajti takšne pravice so za intelektualno ustvarjanje bistvenega pomena. Njihovo varstvo pomaga zagotoviti ohranjanje in razvoj ustvarjalnosti v interesu avtorjev, izvajalcev, producentov, potrošnikov, kulture, industrije in javnosti nasploh. Intelektualna lastnina se torej prizna kot sestavni del lastnine.
(10) Če naj avtorji ali izvajalci nadaljujejo z ustvarjalnim in umetniškim delom, morajo za uporabo svojega dela prejeti primerno nagrado, prav tako pa tudi producenti, da lahko to delo financirajo. V proizvodnjo proizvodov, kot so fonogrami, filmi ali multimedijski izdelki, ter opravljanje storitev, kot so storitve ,na zahtevo‘, je treba precej investirati. Zadostno pravno varstvo pravic intelektualne lastnine je nujno, če se želi zagotoviti takšno nagrajevanje in zagotoviti možnost za zadovoljive donose na te investicije.
[…]
(23) S to direktivo naj se nadalje uskladi avtorjeva pravica do priobčitve javnosti. To pravico je treba razumeti v širokem pomenu, ki zajema vsakršno priobčitev javnosti, ki ni prisotna na kraju izvora priobčitve. Ta pravica naj zajema vsako tovrstno oddajanje ali retransmisijo dela v javnost po žici ali na brezžični način, vključno z radiodifuznim oddajanjem. Ta pravica naj ne zajema nobenih drugih dejanj.
[…]
(27) Samo nudenje fizičnih zmogljivosti, ki olajšajo ali omogočijo priobčitev, še ne šteje za priobčitev v pomenu te direktive.“
6 Člen 3(1) te direktive določa:
„Države članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami.“
Nemško pravo
7 Člen 15(2) Gesetz über Urheberrecht und verwandte Schutzrechte – Urheberrechtsgesetz (zakon o avtorski in sorodnih pravicah) z dne 9. septembra 1965 (BGBl. 1965 I, str. 1273) v različici, ki se je uporabljala v času dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari (v nadaljevanju: UrhG), določa:
„Avtor ima poleg tega izključno pravico, da svoje delo priobči javnosti v nematerialni obliki (pravica do priobčitve javnosti). Pravica do priobčitve javnosti zajema zlasti:
1. pravico predstavitve, izvedbe ali uprizoritve (člen 19);
2. pravico dajanja na voljo javnosti (člen 19(a));
3. pravico radiodifuznega oddajanja (člen 20);
4. pravico do priobčitve na vizualnih ali zvočnih nosilcih (člen 21);
5. pravico do priobčitve radiodifuznih oddaj in njihovo dajanje na voljo javnosti (člen 22).“
8 Člen 20 UrhG določa:
„Pravica radiodifuznega oddajanja je pravica dajanja na voljo del javnosti z radijskim, zvočnim in televizijskim oddajanjem, satelitskim radiodifuznim oddajanjem, kabelskim oddajanjem ali podobnimi tehničnimi sredstvi.“
9 Člen 20b(1) UrhG določa:
Pravico do retransmisije radiodifuzno razširjanega dela v okviru programa, ki se retransmitira sočasno, nespremenjeno in neskrajšano po kabelskem ali mikrovalovnem sistemu (kabelska retransmisija), lahko uveljavlja le organizacija za upravljanje avtorskih pravic. To ne velja za pravice, ki jih uveljavlja radiodifuzna organizacija v zvezi s svojimi oddajami.“
10 Člen 22 UrhG določa:
„Pravica do priobčitve radiodifuznih oddaj in njihovo dajanje na voljo javnosti je pravica, da se omogočijo javno spremljanje radiodifuznih oddaj in reprodukcije dela, ki temeljijo na priobčitvi javnosti, prek zaslona, zvočnikov ali podobnih tehničnih naprav. Člen 19(3) se uporablja smiselno.“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
11 Družba MPLC, neodvisna in pridobitna organizacija za upravljanje avtorskih pravic v skladu z nemškim pravom, je proti družbi Citadines, upravljavki hotela, pri Landgericht München I (deželno sodišče v Münchnu I, Nemčija) vložila tožbo za prenehanje priobčitve epizode televizijske serije javnosti v obliki radiodifuznega oddajanja po televizijskih sprejemnikih, ki jih je ta družba namestila v sobah in športni dvorani tega hotela, ker naj bi se signal na televizijske sprejemnike prenašal po koaksialnem ali podatkovnem kablu. To epizodo, ki je bila predvajana na javnem televizijskem kanalu, naj bi si tako 17. novembra 2019 ogledali gostje navedenega hotela, pri čemer naj bi se ta signal hkrati in brez sprememb na te sprejemnike pošiljal po kabelskem omrežju istega hotela. Družba Citadines je za kabelsko retransmisijo z nemškimi družbami za upravljanje avtorskih pravic sklenila obsežne licenčne pogodbe.
12 Landgericht München I (deželno sodišče v Münchnu I) je z začasno odredbo z dne 17. januarja 2020 družbi Citadines prepovedalo dajanje navedene epizode na voljo javnosti.
13 Navedeno sodišče je s sodbo z dne 18. junija 2020 potrdilo to začasno odredbo.
14 Družba Citadines je zoper to sodbo vložila pritožbo pri Oberlandesgericht München (višje deželno sodišče v Münchnu, Nemčija), ki je predložitveno sodišče.
15 Ta družba meni, da je kot imetnica licenc za kabelsko retransmisijo upravičena svojim gostom na televizijskih sprejemnikih, nameščenih v sobah in telovadnici zadevnega hotela, dati na voljo oddaje, ki se brezplačno predvajajo na javni televiziji.
16 Nasprotno pa družba MPLC trdi, da je družba Citadines s prenosom zadevnega signala po kabelskem omrežju tega hotela kršila pravico do priobčitve javnosti, katere imetnica naj bi bila. V zvezi s tem naj ne bi bilo pomembno, da je družba Citadines vprašanje pravice kabelske retransmisije pojasnila z družbami za upravljanje avtorskih pravic.
17 Predložitveno sodišče navaja, da je v skladu s sodno prakso Sodišča, čeprav samo nudenje sprejemnikov ob upoštevanju uvodne izjave 27 Direktive 2001/29 ne pomeni priobčitve javnosti, pravica do priobčitve javnosti kršena, če se retransmisija signala sprejemnikom izvede po takem kabelskem distribucijskem omrežju.
18 Vendar navedeno sodišče ugotavlja, da so v obravnavanem primeru dejanja družbe Citadines, ki so presegala okvir samo nudenja televizijskih sprejemnikov, zajemala le retransmisijo televizijskega signala po kabelskem omrežju hotela, kar je ta družba lahko upravičeno storila zaradi licence, ki so ji jo podelile družbe za upravljanje avtorskih pravic. Vendar naj bi bilo dvomljivo, da je na podlagi delitve priobčitve javnosti v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29 v nemškem pravu na pravico iz člena 20b UrhG („retransmisija“) in pravico iz člena 22 UrhG („priobčitev radiodifuznih oddaj“) mogoče sklepati, da je imel uporabnik po dejanjih, ki jih na podlagi tega člena 20b lahko izvede na podlagi licence, in sicer kabelski retransmisiji znotraj hotela, namen izvesti „dejanje priobčitve“ v celoti, saj gre pri teh dejanjih zgolj za nudenje sprejemnikov, kar naj ne bi pomenilo kršitve pravice do priobčitve javnosti.
19 V teh okoliščinah je Oberlandesgericht München (višje deželno sodišče v Münchnu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člen 3(1) Direktive [2001/29] razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi ali praksi, v skladu s katero se kot priobčitev javnosti šteje nudenje fizičnih zmogljivosti, ki olajšajo ali omogočijo priobčitev, kot so televizijski sprejemniki, nameščeni v sobah za goste ali športni dvorani hotela, če se radiodifuzni signal tem napravam sicer dodatno posreduje prek hotelskega kabelskega razdelilnega omrežja, vendar se ta kabelska retransmisija zakonito izvaja na podlagi licence, ki jo je pridobil hotel?“
Vprašanje za predhodno odločanje
Uvodne ugotovitve
20 Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da dvomi predložitvenega sodišča izhajajo, kot je bilo navedeno v točki 15 te sodbe, iz „delitve“, ki naj bi glede priobčitve javnosti v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29 v nacionalnem pravu obstajala med pravico iz člena 20b UrhG na eni strani in pravico iz člena 22 UrhG na drugi, pri čemer je s tema pravicama glede na navedbe v predložitveni odločbi prenesen ta člen 3(1).
21 Vendar je predložitveno sodišče v odgovoru na zahtevo za pojasnila, ki mu jo je Sodišče poslalo v skladu s členom 101 Poslovnika Sodišča, poudarilo, da je člen 20b UrhG v bistvu nastal s spremembo tega zakona s Viertes Gesetz zur Änderung des Urheberrechtsgesetzes vom 8. Mai 1998 (četrti zakon o spremembi UrhG z dne 8. maja 1998) (BGBl. 1998 I, str. 902), katere namen je bil prenos Direktive 93/83 v nemški pravni red.
22 Ob navedbi, da je bil člen 20b UrhG pozneje z učinkom od 1. januarja 2008 spremenjen s Zweites Gesetz zur Regelung des Urheberrechts in der Informationsgesellschaft vom 26. Oktober 2007 (drugi zakon o urejanju avtorske pravice v informacijski družbi z dne 26. oktobra 2007) (BGBl. 2007 I, str. 2513), da bi se nemška avtorska pravica še naprej prilagajala razvoju na področju informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter da bi se rešila vprašanja, ki jih glede na kratek rok za prenos Direktive 2001/29 v okviru prejšnje reforme avtorskega prava ni bilo mogoče rešiti, navedeno sodišče poudarja, da v skladu z obrazložitvenim memorandumom k temu zakonu „‚v skladu z mednarodnimi in evropskimi zahtevami‘ ni šlo za spremembo osnovne strukture pravice do kabelske retransmisije“.
23 V skladu z ustaljeno sodno prakso ni naloga Sodišča podati razlago nacionalnih določb, ker je namreč taka razlaga v izključni pristojnosti nacionalnega sodišča. Sodišče tako ni pristojno, da bi se izreklo o vprašanju, ali določbe člena 20b UrhG pomenijo prenos Direktive 93/83 ali Direktive 2001/29 (glej v tem smislu sodbo z dne 28. oktobra 2021, A in B (Skupna obdavčitev malih pivovarn), C‑221/20 in C‑223/20, EU:C:2021:890, točki 16 in 17 ter navedena sodna praksa).
24 Po tem pojasnilu je treba poudariti, da predložitveno sodišče v odgovoru, navedenem v točki 21 te sodbe, navaja, da je bila s četrtim zakonom o spremembi UrhG z dne 8. maja 1998, s katerim je bil v UrhG vstavljen člen 20b, prenesena Direktiva 93/83.
25 V zvezi s tem je treba opozoriti, na prvem mestu, da je v skladu s členom 1(3) Direktive 93/83 pojem „kabelska retransmisija“ opredeljen kot „sočasn[a], nespremenjen[a] in neskrajšan[a] retransmisij[a] po kablu ali mikrovalovnem sistemu začetnega oddajanja iz druge države članice, po žici ali po zraku [brezžično] vključno s satelitskim oddajanjem televizijskih in radijskih programov z namenom, da jih sprejme javnost“.
26 Kot je Sodišče že razsodilo, Direktiva 93/83 ureja le izvrševanje pravice kabelske retransmisije med imetniki avtorske in sorodnih pravic na eni strani ter „kabelskimi operaterji“ na drugi strani. Pojem „kabelski distributer“ pa označuje operaterje tradicionalnih kabelskih omrežij (sodba z dne 8. septembra 2022, RTL Television, C‑716/20, EU:C:2022:643, točki 76 in 77).
27 Iz tega sledi, da hotela ni mogoče šteti za „kabelskega distributerja“ v smislu Direktive 93/83 (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2022, RTL Television, C‑716/20, EU:C:2022:643, točki 84 in 85).
28 Na drugem mestu, glede okoliščine, ki jo je navedlo predložitveno sodišče, da naj bi v postopku v glavni stvari hotel, ki ga upravlja družba Citadines, imel licenčno pogodbo, s katero naj bi bile dovoljene zadevne retransmisije, je treba ugotoviti, da predložitvena odločba ne vsebuje nobenega pojasnila o vrsti dejanj, ki so zajeta s tako licenčno pogodbo.
29 Družba Citadines je v pisnih stališčih navedla, da čeprav ne izpodbija, da je s prenosom oddaj na sprejemnike v svojem hotelu izvajala dejanja priobčitve javnosti v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29, trdi tudi, da je za to od pristojnih družb za upravljanje avtorskih pravic pridobila vse potrebne licence, za katere letno plačuje pavšalno pristojbino za vsako hotelsko sobo.
30 Družba MPLC pa je trdila, da licenčna pogodba, ki jo je sklenila družba Citadines, ne zajema neposredne in posredne retransmisije radijskih in televizijskih programov po distribucijskem omrežju zadevnega hotela.
31 V zvezi s tem je treba navesti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso spada presoja zadevnih dejstev v okviru postopka iz člena 267 PDEU, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, v pristojnost nacionalnega sodišča (sodba z dne 17. decembra 2020, BAKATI PLUS, C‑656/19, EU:C:2020:1045, točka 30 in navedena sodna praksa).
32 Zato mora predložitveno sodišče ugotoviti, ali v sporu, o katerem odloča, licenčna pogodba, ki jo je sklenila družba Citadines, zajema morebitna dejanja priobčitve javnosti v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29, ki jih izvede ta družba.
33 V tem okviru je treba vsekakor dodati, da okoliščina, da je bila taka licenčna pogodba sklenjena, ni upoštevna za vprašanje, ali zadevne retransmisije pomenijo priobčitev javnosti v smislu te določbe. Nasprotno pa, kot je Evropska komisija navedla v pisnih stališčih, je mogoče z obstojem take licenčne pogodbe ugotoviti, ali je avtor zadevnega dela dovolil tako priobčitev, če bi se štela za dokazano.
34 Na vprašanje za predhodno odločanje je treba odgovoriti ob upoštevanju zgornjih preudarkov.
Vsebinska presoja
35 Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1) Direktive 2001/29 razlagati tako, da nudenje televizijskih sprejemnikov, nameščenih v sobah ali športni dvorani hotela, kadar se signal poleg tega nanje prenaša po kabelskem distribucijskem omrežju tega hotela, pomeni „priobčitev javnosti“ v smislu te določbe.
36 V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu s členom 3(1) Direktive 2001/29 „[d]ržave članice predvidijo za avtorje izključno pravico, da dovolijo ali prepovejo vsakršno obliko priobčenja njihovih del javnosti, po žici ali na brezžični način, vključno z dajanjem svojih del na voljo javnosti tako, da imajo člani javnosti do njih dostop s kraja in v času, ki si ju izberejo sami“.
37 Kot je sodišče že večkrat razsodilo, imajo v skladu s to določbo avtorji preventivno pravico, ki jim omogoča, da posežejo med morebitne uporabnike svojih del in priobčitev javnosti, ki bi jo lahko ti uporabniki nameravali izvesti, da to priobčitev preprečijo (sodbi z dne 31. maja 2016, Reha Training, C‑117/15, EU:C:2016:379, točka 30, in z dne 22. junija 2021, YouTube in Cyando, C‑682/18 in C‑683/18, EU:C:2021:503, točka 62 in navedena sodna praksa).
38 Vsebino pojma „priobčitev javnosti“ v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29 je treba, kot je poudarjeno v uvodni izjavi 23 Direktive 2001/29, razumeti široko, tako da zajema vsakršno priobčitev javnosti, ki ni prisotna na kraju izvora priobčitve, in tako vsako tovrstno oddajanje ali retransmisijo dela v javnost po žici ali na brezžični način, vključno z radiodifuznim oddajanjem. Iz uvodnih izjav 4, 9 in 10 te direktive namreč izhaja, da je njen glavni cilj vzpostavitev visoke stopnje varstva avtorjev, da se jim omogoči ustrezno plačilo za uporabo njihovih del, posebno pri priobčitvi javnosti (sodba z dne 22. junija 2021, YouTube in Cyando, C‑682/18 in C‑683/18, EU:C:2021:503, točka 63 in navedena sodna praksa).
39 V zvezi s tem, kot je Sodišče že večkrat razsodilo, ta pojem združuje dva kumulativna elementa, in sicer dejanje priobčitve dela in priobčitev tega dela neki javnosti, ter zahteva posamično presojo (sodbe z dne 31. maja 2016, Reha Training, C‑117/15, EU:C:2016:379, točka 37; z dne 2. aprila 2020, Stim in SAMI, C‑753/18, EU:C:2020:268, točka 30, in z dne 22. junija 2021, YouTube in Cyando, C‑682/18 in C‑683/18, EU:C:2021:503, točka 66 in navedena sodna praksa).
40 Pri tej presoji je treba upoštevati več dodatnih meril, ki niso samostojna in so odvisna eno od drugega. Ker so ta merila lahko v različnih konkretnih položajih podana v zelo različnem obsegu, jih je treba uporabiti posamično in v medsebojni interakciji (sodbi z dne 31. maja 2016, Reha Training, C‑117/15, EU:C:2016:379, točka 35, in z dne 22. junija 2021, YouTube in Cyando, C‑682/18 in C‑683/18, EU:C:2021:503, točka 67 in navedena sodna praksa).
41 Sodišče je med temi merili na eni strani večkrat poudarilo ključno vlogo uporabnika in namernost njegovega posredovanja. Ta namreč izvaja „dejanje priobčitve“, če ob popolnem zavedanju posledic svojega ravnanja svojim strankam omogoča dostop do varovanega dela, še zlasti, če te stranke brez tega posredovanja razširjanega dela načeloma ne bi mogle uživati (glej v tem smislu sodbo z dne 22. junija 2021, YouTube in Cyando, C‑682/18 in C‑683/18, EU:C:2021:503, točka 68 in navedena sodna praksa).
42 Poleg tega je Sodišče razsodilo, da pridobitnost priobčitve javnosti v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29 ni neupoštevna (sodba z dne 8. septembra 2016, GS Media, C‑160/15, EU:C:2016:644, točka 38 in navedena sodna praksa).
43 Na drugi strani je, da bi bilo dejanje zajeto s pojmom „priobčitev javnosti“ v smislu te določbe, potrebno tudi, da so varovana dela dejansko priobčena javnosti (sodbi z dne 31. maja 2016, Reha Training, C‑117/15, EU:C:2016:379, točka 40, in z dne 28. oktobra 2020, BY (Fotografski dokaz), C‑637/19, EU:C:2020:863, točka 25 in navedena sodna praksa).
44 V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo, da pojem „javnost“ zajema nedoločeno število potencialnih naslovnikov, poleg tega pa mora biti število oseb dovolj veliko (sodbi z dne 31. maja 2016, Reha Training, C‑117/15, EU:C:2016:379, točka 41, in z dne 22. junija 2021, YouTube in Cyando, C‑682/18 in C‑683/18, EU:C:2021:503, točka 69 in navedena sodna praksa).
45 Iz ustaljene sodne prakse izhaja tudi, da je za „priobčitev javnosti“ potrebno, da se varovano delo priobči z uporabo posebne tehnične metode, ki se razlikuje od tistih, ki so bile uporabljene dotlej, ali če ne gre za tako metodo, da se priobči „novi javnosti“, torej javnosti, ki je imetnik avtorske pravice ni upošteval, ko je dovolil prvotno priobčitev svojega dela javnosti (sodba z dne 22. junija 2021, YouTube in Cyando, C‑682/18 in C‑683/18, EU:C:2021:503, točka 70 in navedena sodna praksa).
46 Zlasti glede na ta merila in v skladu s posamično presojo, navedeno v točki 37 te sodbe, je treba presoditi, ali v zadevi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, upravljavec hotela, ki v sobah in športni dvorani tega objekta nudi televizijske in/ali radijske sprejemnike, na katere prenaša radiodifuzni signal, izvede dejanje priobčitve javnosti v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29.
47 Čeprav mora načeloma to, ali gre v posameznem primeru za tak primer, ugotoviti in v zvezi s tem dokončno presoditi vsa dejstva nacionalno sodišče, je Sodišče pristojno, da predložitvenemu sodišču da vse elemente razlage prava Unije, da presodi, ali obstaja tako dejanje priobčitve javnosti.
48 V obravnavanem primeru je treba na prvem mestu ugotoviti, da upravljavec hotela dejanje priobčitve v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29 izvede, če svojim strankam namerno posreduje varovana dela tako, da zavestno distribuira signal prek televizijskih sprejemnikov, ki jih je namestil v tem hotelu (glej v tem smislu sodbo z dne 31. maja 2016, Reha Training, C‑117/15, EU:C:2016:379, točka 54 in navedena sodna praksa).
49 Na drugem mestu, Sodišče je že razsodilo, da gostje takega hotela predstavljajo nedoločeno število potencialnih prejemnikov storitev, saj je dostop teh gostov do storitev tega hotela v bistvu posledica lastne izbire vsakega od njih in je omejen le z nastanitveno kapaciteto zadevnega hotela, in da gostje hotela tvorijo dovolj veliko število oseb, tako da jih je treba šteti za „javnost“ (sodba z dne 15. marca 2012, Phonographic Performance (Ireland), C‑162/10, EU:C:2012:141, točki 41 in 42).
50 Na tretjem mestu, Sodišče je razsodilo, da je za to, da bi šlo za priobčitev javnosti v smislu člena 3(1) Direktive 2001/29, potrebno, da zadevni uporabnik ob popolnem zavedanju posledic svojega ravnanja dodatni javnosti da dostop do radiodifuznega oddajanja varovanega dela in da je tako očitno, da če tega posredovanja ne bi bilo, osebe, ki sestavljajo to „novo“ javnost in ki so na območju pokrivanja te oddaje, načeloma ne bi mogle uživati tega dela. Če upravljavec hotela svojim strankam zavestno prenaša tako delo s tem, da namerno oddaja signal prek televizijskih ali radijskih sprejemnikov, ki jih je namestil v tem hotelu, ob popolnem zavedanju posledic svojega ravnanja posreduje, da svojim strankam omogoči dostop do tega dela. Če namreč tega posredovanja ne bi bilo, te stranke, čeprav so na takem območju pokrivanja, načeloma ne bi mogle uživati navedenega dela (glej v tem smislu sodbo z dne 31. maja 2016, Reha Training, C‑117/15, EU:C:2016:379, točki 46 in 47 ter navedena sodna praksa).
51 Na četrtem mestu, v skladu s sodno prakso Sodišča je za priobčitev javnosti v smislu te določbe dovolj že, da je delo javnosti dano na voljo tako, da imajo lahko osebe, ki jo sestavljajo, do njega dostop (glej v tem smislu sodbo z dne 7. decembra 2006, SGAE, C‑306/05, EU:C:2006:764, točka 43). Iz tega izhaja, da okoliščina, ki jo je navedlo predložitveno sodišče, da televizijskih sprejemnikov ni vklopila družba Citadines, ampak stranke hotela, ki ga upravlja ta družba, ni upoštevna.
52 Na petem mestu, glede pridobitnosti iz točke 40 te sodbe iz sodne prakse Sodišča izhaja, da dejanje, s katerim upravljavec hotela svojim strankam omogoči dostop do radiodifuzno razširjanega dela, pomeni dodatno storitev, ki vpliva na standard tega hotela in torej na ceno njegovih sob, tako da je to dejanje pridobitno (glej v tem smislu sodbi z dne 7. decembra 2006, SGAE, C‑306/05, EU:C:2006:764, točka 44, in z dne 15. marca 2012, Phonographic Performance (Ireland), C‑162/10, EU:C:2012:141, točki 44 in 45).
53 Na šestem in zadnjem mestu, ni mogoče šteti, da pomeni nudenje televizijskih sprejemnikov v sobah in športni dvorani hotela iz postopka v glavni stvari „samo nudenje fizičnih zmogljivosti“ v smislu uvodne izjave 27 Direktive 2001/29.
54 V zvezi s hoteli namreč iz sodne prakse Sodišča izhaja, da čeprav samo nudenje fizičnih zmogljivosti, ki je poleg takega hotela običajno dejavnost podjetij, ki so specializirana za prodajo ali oddajanje televizijskih sprejemnikov, ne pomeni priobčitve v smislu Direktive 2001/29, pa to ne spremeni dejstva, da take zmogljivosti javnosti lahko tehnično omogočijo dostop do del, ki se razširjajo radiodifuzno. Zato, če ta hotel prek tako nameščenih televizijskih sprejemnikov distribuira signal svojim gostom, ki so nastanjene v sobah tega hotela, gre za priobčitev javnosti v smislu člena 3(1) te direktive, ne da bi bilo pomembno, katera tehnika za prenos signala se uporablja (glej v tem smislu sodbo z dne 7. decembra 2006, SGAE, C‑306/05, EU:C:2006:764, točka 46).
55 Glede na zgoraj navedeno je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1) Direktive 2001/29 razlagati tako, da nudenje televizijskih sprejemnikov, nameščenih v sobah ali športni dvorani hotela, kadar se signal poleg tega nanje prenaša po kabelskem distribucijskem omrežju tega hotela, pomeni „priobčitev javnosti“ v smislu te določbe.
Stroški
56 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo:
Člen 3(1) Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi
je treba razlagati tako, da
nudenje televizijskih sprejemnikov, nameščenih v sobah ali športni dvorani hotela, kadar se signal poleg tega nanje prenaša po kabelskem distribucijskem omrežju tega hotela, pomeni „priobčitev javnosti“ v smislu te določbe.
Podpisi