Language of document : ECLI:EU:C:2013:293

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

YVESA BOTA,

predstavljeni 8. maja 2013(1)

Zadeva C‑195/12

Industrie du bois de Vielsalm & Cie (IBV) SA

proti

Région wallonne

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Cour constitutionnelle (Belgija))

„Okolje – Energetska politika – Programi finančne podpore za naprave za soproizvodnjo – Neenaka obravnava lesa in drugih goriv iz biomase“





1.        Sodišče prvič razlaga Direktivo 2004/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o spodbujanju soproizvodnje, ki temelji na rabi koristne toplote, na notranjem trgu z energijo in o spremembi Direktive 92/42/EGS(2).

2.        Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na spor med Industrie du bois de Vielsalm & Cie (IBV) SA(3) in Région wallonne (v nadaljevanju: Valonska regija).

3.        Družba IBV kot glavno dejavnost opravlja žagarsko dejavnost, iz lesnih odpadkov, ki pri tem nastanejo, pa pridobiva energijo za lastne potrebe v svoji napravi za soproizvodnjo (postopek sočasne proizvodnje toplote in električne in/ali mehanske energije). Za izvajanje Direktive 2004/8 je Kraljevina Belgija kot program podpore za soproizvodnjo izbrala mehanizem zelenih certifikatov. Ti certifikati se dodelijo proizvajalcem zelene električne energije v skladu s pravili za dodelitev.

4.        V tej zadevi Valonska regija družbi IBV ni dodelila dodatne podpore, to je dvojnih zelenih certifikatov, ki so pridržani za določene naprave, ker družba IBV ni izpolnjevala pogojev za pridobitev te podpore in – v zvezi s predmetom tega spora – zlasti ker se ta podpora uporablja samo za naprave za pridobivanje energije iz biomase, razen lesa in lesnih odpadkov.

5.        V teh okoliščinah je Cour constitutionnelle (Belgija) Sodišču postavilo dve vprašanji za predhodno odločanje. V bistvu sprašuje, ali je treba člen 7 Direktive 2004/8, ki se nanaša na programe podpore, po potrebi v povezavi s členoma 2 in 4 Direktive 2001/77/ES(4) ter členom 22 Direktive 2009/28/ES(5), zlasti ob upoštevanju splošnega načela enakega obravnavanja, člena 6 PEU ter členov 20 in 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), po eni strani razlagati tako, da se uporablja le za naprave za soproizvodnjo z visokim izkoristkom, in po drugi strani tako, da nasprotuje oziroma ne nasprotuje regionalnemu ukrepu podpore, kot se obravnava v postopku v glavni stvari, ki naprave za pridobivanje energije iz lesne biomase in/ali lesnih odpadkov izključuje iz uporabe dvojnih zelenih certifikatov. Predložitveno sodišče sprašuje tudi, ali je odgovor na drugo vprašanje drugačen, če naprava za soproizvodnjo pridobiva energijo le iz lesa ali le iz lesnih odpadkov.

6.        V teh sklepnih predlogih bom najprej poudaril, da je treba člen 7 Direktive 2004/8 razlagati tako, da vključuje vse naprave za soproizvodnjo in ne samo tistih z visokim izkoristkom. Nato bom pojasnil, zakaj po mojem mnenju ta člen ob upoštevanju načela enakega obravnavanja ne nasprotuje regionalnemu ukrepu podpore, kot se obravnava v postopku v glavni stvari, ki naprave za pridobivanje energije iz lesne biomase izključuje iz uporabe dvojnih zelenih certifikatov, če nacionalno sodišče na podlagi elementov, ki jih ima na voljo, preveri, ali je ta ukrep primeren za doseganje cilja ohranjanja lesnih virov in zaščite lesne industrije. Pojasnil bom, zakaj, nasprotno, po mojem mnenju ta člen nasprotuje takemu ukrepu za naprave za pridobivanje energije iz biomase iz lesnih odpadkov.

I –    Pravni okvir

A –    Pravo Unije

1.      Direktiva 2004/8

7.        V uvodnih izjavah od 24 do 26, 31 in 32 Direktive 2004/8 je navedeno:

„(24) Javna podpora bi morala biti v skladu z določbami smernic Skupnosti o državni pomoči za varovanje okolja[(6)] […]

(25)      Javni programi podpore za spodbujanje soproizvodnje bi se morali osredotočiti predvsem na podporo soproizvodnji, ki temelji na ekonomsko opravičljivi rabi toplote in hladu.

(26)      Države članice uporabljajo na nacionalni ravni različne podporne mehanizme za soproizvodnjo, vključno z […] zelenimi certifikati […]

[…]

(31)      Celotni izkoristek in dolgoročna sprejemljivost soproizvodnje sta odvisna od mnogih dejavnikov, kot so uporabljena tehnologija, vrste goriv, diagrami obremenitev, velikost naprave ter tudi od lastnosti toplote. […]

(32)      Skladno z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti, kakor ju določa člen 5 [PEU], je treba splošna načela, ki določajo okvir za pospeševanje soproizvodnje na notranjem trgu z energijo določiti na ravni Skupnosti, vendar pa je podrobno izvajanje treba prepustiti državam članicam in tako vsaki državi članici omogočiti, da izbere režim, ki najbolje ustreza njenim posebnim razmeram. Ta direktiva se omejuje na tisto, kar je minimalno zahtevano za doseganje navedenih ciljev in ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja.“

8.        Člen 1 Direktive 2004/8 določa:

„Namen te direktive je povečati energetsko učinkovitost in izboljšati zanesljivost oskrbe z oblikovanjem okvira za spodbujanje in razvoj soproizvodnje toplote in električne energije z visokim izkoristkom, ki temelji na rabi koristne toplote in prihrankih primarne energije na notranjem energetskem trgu ob upoštevanju posebnih nacionalnih okoliščin, zlasti glede podnebnih in gospodarskih razmer.“

9.        Člen 2 te direktive določa, da se ta direktiva uporablja za soproizvodnjo, kot je opredeljena v členu 3 te direktive, in tehnologije za soproizvodnjo iz Priloge I.

10.      Člen 3 Direktive 2004/8 določa, da soproizvodnja pomeni postopek sočasne proizvodnje toplote in električne in/ali mehanske energije, soproizvodnja z visokim izkoristkom pa pomeni soproizvodnjo, ki izpolnjuje merila iz Priloge III k tej direktivi. V tem členu je navedeno, da se poleg tega uporabljajo opredelitve iz direktiv 2003/54/ES(7) in 2001/77.

11.      Priloga III k Direktivi 2004/8 z naslovom „Metodologija za določanje izkoristka postopka soproizvodnje“ določa, da soproizvodnja z visokim izkoristkom izpolnjuje ta merila:

–        energija, proizvedena v napravah za soproizvodnjo, zagotovi najmanj 10‑odstotni prihranek primarne energije […] v primerjavi z ločeno proizvodnjo toplote in električne energije;

–        energija iz malih naprav in mikronaprav za soproizvodnjo, ki zagotavlja prihranke primarne energije, izpolnjuje pogoje za soproizvodnjo z visokim izkoristkom.

12.      Člen 7 te direktive z naslovom „Programi podpore“ določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da podpora soproizvodnji – obstoječe in prihodnje naprave – temelji na porabi koristne toplote in prihrankih primarne energije, v luči možnosti, ki so na voljo za zmanjšanje povpraševanja po energiji v okviru drugih ekonomsko izvedljivih ukrepov ali okoljsko ugodnih kot tudi drugih ukrepov za učinkovito rabo energije.

2.     Brez poseganja v člena [107 PDEU] in [108 PDEU] Komisija oceni izvajanje mehanizmov podpore, ki se uporabljajo v državah članicah in bi lahko vplivali na omejevanje trgovine ter po katerih proizvajalec energije v soproizvodnji na podlagi predpisov, ki jih izdajo javni organi, prejema neposredno ali posredno podporo.

Komisija prouči, ali navedeni mehanizmi prispevajo k doseganju ciljev iz členov [11 PDEU] in [191](1) [PDEU].

3.     Komisija v poročilu iz člena 11 predloži izčrpno dokumentirano analizo o izkušnjah pri uporabi in sožitju različnih mehanizmov podpore iz odstavka 2 tega člena. V poročilu se v skladu z nacionalnimi potenciali iz člena 6 oceni uspeh programov podpore, vključno s stroškovno učinkovitostjo pri spodbujanju uporabe soproizvodnje z visokim izkoristkom. V poročilu se pregleda tudi, v kakšnem obsegu so programi podpore prispevali k oblikovanju stabilnih pogojev za naložbe v soproizvodnjo.“

2.      Direktiva 2001/77

13.      Člen 2 Direktive 2001/77 določa:

„Pojmi, uporabljeni v tej direktivi, imajo naslednji pomen:

(a)      ‚obnovljivi viri energije‘ pomenijo obnovljive nefosilne vire energije (veter, sončna energija, geotermalna energija, energija valov, energija plimovanja, vodna energija, biomasa, odlagališčni plin, plin iz naprav za čiščenje odplak in bioplin);

(b)      ‚biomasa‘ pomeni biološko razgradljivi del izdelkov, odpadkov in ostankov v kmetijstvu (vključno z rastlinskimi in živalskimi snovmi), gozdarstvu in v z njima povezanih industrijskih vejah ter biološko razgradljivi del industrijskih in komunalnih odpadkov;

[…]“

14.      Člen 4 te direktive z naslovom „Programi podpore“ določa:

„1.   Komisija brez poseganja v člena [107 PDEU] in [108 PDEU] oceni uporabo mehanizmov, ki se uporabljajo v državah članicah in bi lahko vplivali na omejevanje trgovine ter po katerih proizvajalci električne energije na podlagi predpisov, ki jih izdajo javni organi, prejemajo neposredno ali posredno podporo. Pri tem izhaja iz tega, da prispevajo k ciljem, določenim v členih [11 PDEU] in [191 PDEU].

2.     Komisija najkasneje do 27. oktobra 2005 predloži izčrpno dokumentirano poročilo o izkušnjah pri uporabi in sožitju različnih mehanizmov iz odstavka 1. V poročilu se v skladu z nacionalnimi okvirnimi cilji iz člena 3(2) oceni uspeh programov podpore iz odstavka 1, vključno s stroškovno učinkovitostjo pri spodbujanju porabe električne energije[,] proizvedene iz obnovljivih virov energije. Poročilu po potrebi doda predlog za okvir Skupnosti v zvezi s programi podpore za električno energijo[,] proizvedeno iz obnovljivih virov energije.

Kakršen koli predlog za okvir:

(a)      prispeva k doseganju nacionalnih okvirnih ciljev,

(b)      je združljiv z načeli notranjega trga z električno energijo,

(c)      upošteva značilnosti različnih virov obnovljive energije ter različne tehnologije in zemljepisne razlike;

(d)      spodbuja učinkovito uporabo obnovljivih virov energije in je preprost, hkrati pa čim bolj učinkovit – zlasti stroškovno;

(e)      vključuje zadostna prehodna obdobja za nacionalne programe podpore, ki naj trajajo najmanj sedem let in ohranjajo zaupanje vlagateljev.“

3.      Smernice Skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja

15.      Uvodna izjava 24 Direktive 2004/8 v zvezi z javno pomočjo napotuje na določbe smernic Skupnosti o državni pomoči za varovanje okolja, ki so bile 2. aprila 2008 nadomeščene z novimi Smernicami Skupnosti o državni pomoči za varstvo okolja(8).

16.      Točka 112 Smernic določa:

„Okoljske naložbe in pomoč za tekoče poslovanje za soproizvodnjo se bodo štele za združljive s skupnim trgom v smislu člena [107](3)(c) [PDEU], če bo obrat za soproizvodnjo ustrezal opredelitvi soproizvodnje z visokim izkoristkom iz točke 70(11) […]“

17.      Točka 70(11) teh smernic določa, da soproizvodnja z visokim izkoristkom pomeni „soproizvodnjo, ki izpolnjuje merila iz Priloge III k Direktivi 2004/8 […], in izpolnjuje usklajene vrednosti referenčnih izkoristkov, ki jih določa Odločba Komisije 2007/74/ES z dne 21. decembra 2006 o določitvi harmoniziranih vrednosti referenčnih izkoristkov za ločeno proizvodnjo električne energije in toplote pri uporabi Direktive 2004/8 […][(9)]“

B –    Zakonodaja Valonske regije

18.      Z odlokom valonskega regionalnega parlamenta z dne 12. aprila 2001 v zvezi z organizacijo regionalnega trga z električno energijo(10), kakor je bil spremenjen z odlokom valonskega regionalnega parlamenta z dne 4. oktobra 2007(11), so direktive 2001/77, 2003/54 in 2004/8 delno prenesene v nacionalni pravni red.

19.      Člen 37 odloka iz leta 2001 določa, da „vlada vzpostavi sistem zelenih certifikatov za spodbujanje pridobivanja električne energije iz obnovljivih virov energije in/ali v kakovostni soproizvodnji“.

20.      Upravljanje tega mehanizma podpore je bilo preneseno na valonsko komisijo za energijo (CWaPE, v nadaljevanju: CWaPE). V praksi sistem deluje tako, da valonska vlada za vsako leto določi kvoto zelenih certifikatov, ki se bodo uporabljali. Dobavitelji električne energije in upravljavci omrežja te certifikate vsako četrtletje vrnejo CWaPE, sicer je zagrožena denarna kazen (100 EUR za manjkajoči certifikat). CWaPE vsakemu proizvajalcu zelene električne energije četrtletno dodeli te certifikate sorazmerno z neto količino proizvedene električne energije ter glede na ocenjene višje proizvodne stroške v tem podsektorju in izmerjeno okoljevarstveno učinkovitost (prihranek ogljikovega dioksida) naprave za soproizvodnjo v primerjavi s klasično referenčno proizvodnjo. Proizvajalci te certifikate nato prodajo dobaviteljem ali upravljavcem omrežja, da ti lahko dosežejo svoje obvezne kvote.

21.      Člen 38 odloka iz leta 2001 določa:

„§ 1. Vlada na podlagi mnenja CWaPE določi pogoje, podrobna pravila in postopek za dodelitev zelenih certifikatov za zeleno električno energijo, proizvedeno v Valonski regiji, ob upoštevanju teh določb.

§ 2. Zeleni certifikat se dodeli za število proizvedenih kWh, ki ustreza 1 MWh, deljeni s stopnjo prihranka ogljikovega dioksida.

Stopnja prihranka ogljikovega dioksida se določi tako, da se prihranek ogljikovega dioksida, ustvarjen v zadevnem podsektorju, deli z emisijami ogljikovega dioksida v klasičnem elektroenergetskem sektorju, za katerega CWaPE vsako leto določi in objavi podatke o emisijah. Ta stopnja prihranka ogljikovega dioksida se za proizvodnjo v obratih z močjo nad 5 MW omeji na 1. Pod tem pragom pa je njena zgornja meja 2.

§ 3. Kadar pa obrat, ki izkorišča predvsem biomaso – razen lesa – pridobljeno pri industrijskih dejavnostih v proizvodnem obratu, izvaja posebej inovativen proces in deluje v skladu z vizijo trajnostnega razvoja, lahko vlada na podlagi mnenja CWaPE, da se izvaja posebej inovativen proces, odloči, da se stopnja prihranka ogljikovega dioksida za celotno proizvodnjo, to je za vsoto moči v tem obratu do 20 MW, omeji na 2.

[…]“

22.      Člen 57 odloka valonskega regionalnega parlamenta z dne 17. julija 2008 o spremembi odloka iz leta 2001 v zvezi z organizacijo regionalnega trga z električno energijo(12) določa, da „se člen 38(3) [odloka iz leta 2001] razlaga tako, da izključitev naprav, ki pridobivajo energijo iz lesa, iz sistema, predvidenega v tem členu, pomeni izključitev naprav, ki pridobivajo energijo iz kakršne koli lesne celuloze iz drevja, brez izjeme iz vseh listavcev in iglavcev (vključno s hitro in zelo hitro rastočimi panjevci), pred in/ali po kakršni koli predelavi“.

II – Spor o glavni stvari

23.      Družba IBV je 23. junija 2008 zaprosila za dodelitev dvojnih zelenih certifikatov za svojo napravo na podlagi člena 38(3) odloka iz leta 2001, v skladu s katerim, naj spomnim, je dodatna podpora v obliki dvojnih zelenih certifikatov pridržana za naprave, ki izpolnjujejo tri pogoje, to je da pridobivajo energijo predvsem iz biomase, razen lesa in lesnih odpadkov, da se vključujejo v proces trajnostnega razvoja in da so posebej inovativne.

24.      S sklepom z dne 18. junija 2009 je valonska vlada ugotovila, da družba IBV ne izpolnjuje nobenega od treh pogojev za pridobitev take podpore.

25.      Conseil d'État, pri katerem je družba IBV vložila tožbo za razglasitev ničnosti tega sklepa, je ugotovil, da družba IBV izpolnjuje zadnja pogoja. Ker je Conseil d' État podvomil o ustavnosti mehanizma podpore v zvezi s prvim pogojem, je Cour constitutionnelle postavilo to vprašanje:

„Ali člen 38(3) odloka [iz leta] 2001 […] krši člena 10 in 11 ustave s tem, da različno obravnava naprave za pridobivanje energije predvsem iz biomase, ker naprave za soproizvodnjo na biomaso, ki pridobivajo energijo iz lesa ali lesnih odpadkov, izključuje iz mehanizma podpore dvojnih zelenih certifikatov, ne izključuje pa naprav za soproizvodnjo na biomaso, ki pridobivajo energijo iz vseh drugih vrst odpadkov?“

III – Vprašanji za predhodno odločanje

26.      Cour constitutionnelle je po tem, ko je prejelo vprašanje Conseil d'État, in preden je odločilo po vsebini, Sodišču predložilo ti vprašanji:

„1.      Ali je treba člen 7 Direktive 2004/8 […], po potrebi v povezavi s členoma 2 in 4 Direktive 2001/77 […] ter s členom 22 Direktive 2009/28 […], ob upoštevanju splošnega načela enakega obravnavanja, člena 6 [PEU] ter členov 20 in 21 Listine […] razlagati tako, da:

(a)      se uporablja le za naprave za soproizvodnjo z visokim izkoristkom v smislu Priloge III k [D]irektivi [2004/8];

(b)      predpisuje, dovoljuje ali prepoveduje, da bi bil ukrep podpore, kakršen je ukrep iz člena 38(3) odloka [iz leta 2001], na voljo za vse naprave za soproizvodnjo, ki pridobivajo energijo predvsem iz biomase in izpolnjujejo pogoje iz tega člena, razen naprav za soproizvodnjo, ki pridobivajo energijo predvsem iz lesa ali lesnih odpadkov?

2.      Ali je odgovor drugačen, če naprava za soproizvodnjo pridobiva energijo samo iz lesa ali samo iz lesnih odpadkov?“

IV – Analiza

A –    Uvodne ugotovitve

27.      Cour constitutionnelle prosi za razlago člena 7 Direktive 2004/8, po potrebi v povezavi s členoma 2 in 4 Direktive 2001/77 ter členom 22 Direktive 2009/28. Slednja je začela veljati 25. junija 2009, to je po datumu, na katerega je valonska vlada sprejela sklep, v katerem je ugotovila, da družba IBV ni izpolnjevala pogojev za pridobitev mehanizma podpore iz člena 38(3) odloka iz leta 2001. Zato je pri presoji vprašanj, predloženih Sodišču, ni mogoče upoštevati.

28.      Najprej bom obravnaval točko (a) prvega vprašanja za predhodno odločanje, nato pa zaradi njune povezanosti skupaj točko (b) prvega vprašanja in drugo vprašanje.

B –    Vprašanji za predhodno odločanje

1.      Točka (a) prvega vprašanja

29.      Predložitveno sodišče v točki (a) prvega vprašanja Sodišče sprašuje, ali je treba člen 7 Direktive 2004/8 ob upoštevanju načela enakega obravnavanja razlagati tako, da se uporablja le za naprave za soproizvodnjo z visokim izkoristkom, kot je opredeljena v Prilogi III k tej direktivi(13).

30.      Kot trdita družba IBV in Komisija, menim, da se člen 7 Direktive 2004/8 uporablja za vse naprave za soproizvodnjo, ne le za naprave za soproizvodnjo z visokim izkoristkom, kot je opredeljena v Prilogi III k tej direktivi.

31.      Zakonodajalec Unije je v členu 3 te direktive posebej opredelil „soproizvodnjo“ in „soproizvodnjo z visokim izkoristkom“. Zato je prvi ali drugi pojem lahko uporabil za natančno določeno uporabo ali namen.

32.      V besedilu člena 7 Direktive 2004/8 o programih podpore, ki jih izvajajo države članice, ni pojasnjeno, da morajo biti taki programi predvideni samo za naprave za soproizvodnjo z visokim izkoristkom.

33.      Člen 7(1) te direktive namreč določa, da morajo države članice zagotoviti, da podpora soproizvodnji(14) – obstoječe in prihodnje naprave – temelji na porabi koristne toplote(15) in prihrankih primarne energije(16). Zakonodajalec Unije uporabi izraz „soproizvodnja“, ne razlikuje med napravami, ne glede na to, ali gre za malo soproizvodnjo ali mikrosoproizvodnjo, in ne navaja podatkov o količini prihranjene primarne energije.

34.      Menim, da tudi v členu 7(2) Direktive 2004/8 ni navedb v zvezi s tem.

35.      Vendar pa belgijska vlada meni, da je na podlagi člena 7(2) Direktive 2004/8, njene uvodne izjave 24 in Smernic očitno, da se programi podpore uporabljajo samo za naprave za soproizvodnjo z visokim izkoristkom.

36.      Iz teh določb namreč sklepa, da sta združljivost ukrepov podpore z določbami PDEU o državnih pomočeh in posledično področje uporabe člena 7 te direktive povezana s skladnostjo teh določb z merili za soproizvodnjo z visokim izkoristkom, določenimi v Prilogi III k Direktivi 2004/8. Po njenem mnenju ni razlike v obravnavanju med napravami za soproizvodnjo in napravami za soproizvodnjo z visokim izkoristkom, če to določajo načela, ki veljajo za državne pomoči.(17)

37.      Z ugotovitvijo belgijske vlade se ne morem strinjati.

38.      Res je, da se člen 7(2) Direktive 2004/8 sklicuje na pravila o konkurenci, ki jih morajo države članice spoštovati. Ta določba se nanaša na oceno izvajanja mehanizmov podpore – ki se uporabljajo v državah članicah – ki jo pripravi Komisija. Komisija mora v tej oceni predvsem preveriti, ali ti mehanizmi spoštujejo pravila o konkurenci. Taka ocena se namreč opravi „[b]rez poseganja v člena [107 PDEU] in [108 PDEU]“.

39.      V skladu s točkama 112 in 70(11) Smernic mora naprava za soproizvodnjo izpolnjevati merilo visokega izkoristka, da je združljiva z notranjim trgom, samo če je program pomoči državna pomoč.

40.      Vendar pa je mogoče, da program podpor ni državna pomoč v smislu PDEU in da se v tem primeru lahko uporablja za vse vrste naprav za soproizvodnjo.

41.      Zato se ne morem strinjati z ugotovitvijo belgijske vlade, da se program podpor lahko uporablja samo za naprave za soproizvodnjo z visokim izkoristkom, kot je opredeljena v Prilogi III k Direktivi 2004/8.

42.      Tej analizi pritrjuje člen 7(3) Direktive 2004/8.

43.      Ta določba v povezavi s členi 6, 10 in 11 te direktive se nanaša na poročilo Komisije, v katerem ta oceni uspeh programov podpore pri spodbujanju uporabe soproizvodnje z visokim izkoristkom.

44.      V skladu s členoma 6 in 10 te direktive države članice izdelajo analizo o nacionalnem potencialu za uporabo soproizvodnje z visokim izkoristkom. Države članice ocenijo napredek pri povečanju deleža soproizvodnje z visokim izkoristkom. Komisija na podlagi predložene analize v skladu s členom 11 te direktive „pregleda izkušnje pri uporabi in sožitju različnih podpornih mehanizmov za soproizvodnjo[(18)]“.

45.      Tudi iz povezanega branja teh določb ni razvidno, da se programi podpore lahko uporabljajo samo za naprave za soproizvodnjo z visokim izkoristkom. Res je sicer, da je namen Direktive 2004/8, naveden v členu 1, povečanje energetske učinkovitosti in izboljšanje zanesljivosti oskrbe z oblikovanjem okvira za spodbujanje ter razvoj soproizvodnje toplote in električne energije z visokim izkoristkom, vendar visoki izkoristek razumem kot najvišji cilj, za katerega si prizadeva ta direktiva, zato ne razumem, zakaj bi bile naprave za soproizvodnjo „z nižjim izkoristkom“ izključene iz programa podpore, če tudi te naprave prispevajo k energetski učinkovitosti in zanesljivejši oskrbi.

46.      Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj odgovori, da je treba člen 7 Direktive 2004/8 ob upoštevanju načela enakega obravnavanja razlagati tako, da se uporablja za vse naprave za soproizvodnjo, ne le za naprave za soproizvodnjo z visokim izkoristkom, kot je opredeljena v Prilogi III k tej direktivi.

2.      Točka (b) prvega vprašanja in drugo vprašanje

47.      Predložitveno sodišče v točki (b) prvega vprašanja in drugem vprašanju dejansko sprašuje, ali je treba člen 7 Direktive 2004/8 ob upoštevanju načela enakega obravnavanja razlagati tako, da nasprotuje ukrepu podpore, kot se obravnava v postopku v glavni stvari, ki naprave za soproizvodnjo, ki pridobivajo energijo iz lesne biomase in/ali lesnih odpadkov, izključuje iz uporabe dvojnih zelenih certifikatov.

48.      Z drugimi besedami, izvedeti želi, kakšen je manevrski prostor držav članic pri izvajanju programa podpore za soproizvodnjo.

49.      Direktiva 2004/8 je bila sprejeta na podlagi člena 175(1) ES, ki spada pod naslov Okolje, in sicer za uresničevanje ciljev iz člena 174 ES, zlasti cilja ohranjanja kakovosti okolja.

50.      Na področju okolja ureditev Unije ne predvideva popolne usklajenosti.(19)

51.      Na področju deljene pristojnosti, kot je področje varstva okolja(20), mora zakonodajalec Unije ob upoštevanju načel subsidiarnosti in sorazmernosti iz člena 5 PEU določiti ukrepe, ki so po njegovem mnenju nujni za uresničitev zastavljenih ciljev.(21)

52.      V uvodni izjavi 32 Direktive 2004/8 je navedeno, da je treba skladno z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti splošna načela, ki določajo okvir za pospeševanje soproizvodnje na notranjem trgu z energijo, določiti na ravni Unije, vendar pa je podrobno izvajanje treba prepustiti državam članicam in tako vsaki državi članici omogočiti, da izbere ureditev, ki najbolje ustreza njenim posebnim razmeram. Navedeno je še, da se ta direktiva omejuje na tisto, kar je minimalno zahtevano za doseganje navedenih ciljev, in da ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja.

53.      Poleg tega je iz besedila člena 7 te direktive razvidno, da v njem ni natančno navedeno, kakšne vrste programov podpore za soproizvodnjo naj sprejmejo države članice. V tej določbi je navedeno le, da bodo morale države članice zagotoviti, da podpora soproizvodnji – obstoječe in prihodnje naprave – temelji na porabi koristne toplote in prihrankih primarne energije, da ti mehanizmi ne bodo izkrivljali konkurence ter da bodo v skladu s cilji iz členov 11 PDEU in 191(1) PDEU o varstvu okolja.

54.      Mogoče oblike programa podpore so omenjene samo v uvodni izjavi 26 Direktive 2004/8, v kateri je navedeno, da morajo države članice na nacionalni ravni uporabljati različne podporne mehanizme za soproizvodnjo, vključno(22) z investicijskimi pomočmi, davčnimi oprostitvami ali olajšavami, zelenimi certifikati in neposrednimi programi zaščitnih cen. Iz tega branja je razvidno, da seznam mehanizmov podpore ni izčrpen in da državam članicam omogoča tudi drugačne mehanizme podpore.

55.      Torej imajo države članice široko polje proste presoje, ko določajo obliko programa podpore za soproizvodnjo.

56.      Poleg tega ne v členu 7 Direktive 2004/8 ne drugje v tej direktivi ni navedeno, da države članice pri podpori za soproizvodnjo ne smejo dati prednosti eni vrsti goriva. V zvezi s tem je v uvodni izjavi 31 te direktive navedeno, da sta ves izkoristek in dolgoročna sprejemljivost soproizvodnje odvisna od mnogo dejavnikov, kot so vrste goriv.

57.      Vrsta goriva, ki jo je treba uporabljati, je lahko odvisna od posebnosti ozemlja in razpoložljivosti na tem ozemlju. Poleg tega je zakonodajalec Unije ta element upošteval, saj je v člen 1 Direktive 2004/8 zapisal, da je treba njen cilj doseči ob upoštevanju posebnih nacionalnih okoliščin, zlasti glede podnebnih in gospodarskih razmer(23).

58.      Prav tako je Evropski ekonomsko-socialni odbor v mnenju(24) vztrajal, da je treba na področju, na katerem so nacionalne podnebne in ekonomske razmere odločilne, upoštevati posebnosti in spoštovati načelo subsidiarnosti.

59.      Valonska vlada se je v okviru širokega polja proste presoje, ki ga je torej imela, pri delnem prenosu Direktive 2004/8 odločila, da bo uvedla sistem zelenih certifikatov, in je lahko pravilno dala prednost dodatnim podporam za naprave, ki pridobivajo energijo iz biomase, pred napravami, ki pridobivajo energijo iz drugih vrst goriva.

60.      Iz navedenega je razvidno, da je treba člen 7 Direktive 2004/8 po mojem mnenju razlagati tako, da načeloma ne nasprotuje nacionalnemu programu podpore, kot se obravnava v postopku v glavni stvari.

61.      Vendar pa so države članice pri izvajanju Direktive 2004/8 na podlagi člena 51(1) Listine zavezane spoštovati načelo enakega obravnavanja, določeno v členu 20 Listine.(25)

62.      V tej zadevi družba IBV izpodbija to, da je bila izključena iz uporabe dvojnih zelenih certifikatov z vidika tega načela, in trdi, da je bila oškodovana v primerjavi z napravami za soproizvodnjo, ki pridobivajo energijo iz biomase, razen iz lesne biomase in/ali lesnih odpadkov.

63.      Zato je treba preučiti, ali je Valonska regija, ko je sprejela člen 38(3) odloka iz leta 2001, spoštovala načelo enakega obravnavanja.

64.      V skladu z ustaljeno sodno prakso načelo enakega obravnavanja zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno.(26)

65.      V tej zadevi je torej treba ugotoviti, ali so podjetja v lesnem sektorju, kakršno je družba IBV, v primerljivem položaju s podjetji iz drugih sektorjev, ki v skladu s členom 38(3) odloka iz leta 2001 lahko prejmejo dvojni zeleni certifikat.

66.      V zvezi s tem se ne strinjam z analizo poljske vlade(27) in Komisije(28), ki menita, da različne kategorije biomase niso v primerljivem položaju ter da ima lesna biomasa glede na svojo razpoložljivost in stroškovno učinkovitost posebne značilnosti.

67.      Kot bom pokazal v nadaljevanju(29), menim, da je merili razpoložljivosti in stroškovne učinkovitosti dejansko treba upoštevati pri presoji upravičenosti različnega obravnavanja primerljivih položajev.

68.      V zvezi z ugotavljanjem primerljivosti položajev, ki so predmet postopka v glavni stvari, menim, da je treba primerjavo med lesnim in drugimi sektorji iskati ter presojati ob upoštevanju predmeta in namena zadevnega predpisa.(30)

69.      Sistem zelenih certifikatov so valonski organi uvedli v skladu z določbami Direktive 2004/8. Njegov namen je spodbuditi pridobivanje električne energije iz obnovljivih virov energije in/ali v kakovostni soproizvodnji. Ukrepi, ki so jih države članice sprejele na podlagi te direktive, prispevajo k varovanju okolja in zlasti k spoštovanju ciljev Kjotskega protokola k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja(31), ki je eden od prednostnih ciljev Evropske unije.

70.      Podnebno-energetski sveženj Unije je državam članicam naložil tako imenovani cilj 3 x 20 do leta 2020, to je 20‑odstotni prihranek energije, 20‑odstotno znižanje emisij toplogrednih plinov in 20 % obnovljive energije v proizvodnji energije. Direktiva 2004/8 je ena od konkretizacij tega cilja.

71.      S to direktivo je spodbujanje soproizvodnje postalo ena od prednostnih nalog Skupnosti, ker prispeva k varnosti in diverzifikaciji oskrbe z energijo, varovanju okolja, zlasti zmanjševanju emisij toplogrednih plinov, in trajnostnemu razvoju.

72.      Biomasa je opredeljena v členu 2 Direktive 2001/77(32) in pomeni biološko razgradljivi del izdelkov, odpadkov in ostankov v kmetijstvu (vključno z rastlinskimi in živalskimi snovmi), gozdarstvu in v z njima povezanih industrijskih vejah ter biološko razgradljivi del industrijskih in komunalnih odpadkov.

73.      Je del boja proti emisijam toplogrednih plinov, prispeva k večji energetski učinkovitosti ter velja za najdonosnejši in najhitrejši način za izboljšanje zanesljivosti oskrbe. S tega vidika ustreza tudi ciljem Direktive 2004/8.

74.      Biomasa je, ne glede na to, ali izhaja iz kmetijstva, gozdarstva ali povezanih industrijskih vej, obnovljivi vir energije in predstavlja podsektor proizvodnje električne energije. Viri biomase so zelo različni. Ne glede na to, ali je biomasa sestavljena iz iveri, ostružkov in žaganja, gospodinjskih odpadkov, blata iz čistilnih naprav, rastlin, odpadkov živilskopredelovalne industrije ali alg, je to vedno organska snov, ki lahko postane gorivo za pridobivanje energije.

75.      Zato ob upoštevanju namena in cilja Direktive 2004/8 menim, da so naprave za pridobivanje energije iz lesa in/ali lesnih odpadkov in naprave za pridobivanje energije iz drugih virov biomase v primerljivem položaju.

76.      Treba je tudi preučiti, ali je valonska vlada ti kategoriji upravičeno različno obravnavala.

77.      V skladu z ustaljeno sodno prakso je različno obravnavanje lahko utemeljeno, če temelji na objektivnem in razumnem merilu – torej kadar je povezano s pravno dopustnim ciljem, ki se mu sledi z zadevno zakonodajo – in je sorazmerno s ciljem, ki se ga z zadevnim obravnavanjem želi doseči.(33)

78.      Zlasti je treba preučiti, ali je v zadevi v glavni stvari izključitev naprav, ki uporabljajo lesno biomaso in/ali lesne odpadke, primerna za uresničitev enega ali več zastavljenih ciljev, ki jih navaja valonska vlada, in ali ne prekorači okvirov, ki so nujno potrebni za njegovo ali njihovo doseganje. Poleg tega je nacionalna zakonodaja primerna za zagotavljanje navedenih ciljev le, če resnično zagotavlja, da se ta cilj doseže dosledno in sistematično.

79.      Pri utemeljitvi razlik v obravnavanju bom razlikoval med napravami za pridobivanje energije iz lesa in napravami za pridobivanje energije iz biomase iz lesnih odpadkov, ker po mojem mnenju upoštevne okoljske zahteve v teh dveh primerih niso enake.

80.      V tej zadevi je valonska vlada navedla več trditev, s katerimi utemeljuje izključitev naprav za pridobivanje energije iz lesa in/ali lesnih odpadkov iz mehanizma dvojnih zelenih certifikatov, predvidenega v členu 38(3) odloka iz leta 2001. Družba IBV vsem tem trditvam nasprotuje.

81.      Ta vlada zlasti navaja, da je treba ohranjati lesne vire in jih nameniti lesni industriji, ki jih uporablja kot material.(34) V podporo tej trditvi se opira na študije, v skladu s katerimi lesnopredelovalna industrija v Valonski regiji trpi veliko pomanjkanje in se zateka k uvozu. Valonska vlada trdi, da bi dodelitev dvojnega zelenega certifikata podsektorju pridobivanja energije iz lesa lahko povzročila veliko povečanje cen te surovine.

82.      Mislim, da je trditev valonske vlade zakonita, ker je njen namen ohranjanje gozdov in lesa kot surovine. Tako se zdi, da jo upravičuje splošni interes za visoko raven varstva okolja(35), ki sta jo člen 191 PDEU in člen 37 Listine(36) povzdignila v cilj Unije(37).

83.      Nacionalno sodišče bo moralo na podlagi elementov, ki jih ima na voljo, preveriti, ali je zadevni ukrep primeren za doseganje cilja ohranjanja lesnih virov in zaščite lesne industrije.

84.      Če predvidevamo, da zadevni ukrep dosega tak cilj, je treba preučiti sorazmernost tega ukrepa.

85.      Menim, da je sorazmeren, ker naprave za pridobivanje energije iz lesne biomase niso popolnoma izključene iz programa podpore, saj so upravičene do „navadnih“ zelenih certifikatov na podlagi člena 38(2) odloka iz leta 2001.

86.      Ob upoštevanju navedenega je treba člen 7 Direktive 2004/8 ob upoštevanju načela enakega obravnavanja razlagati tako, da ne nasprotuje regionalnemu ukrepu podpore, kot se obravnava v postopku v glavni stvari, ki naprave za pridobivanje energije iz lesne biomase izključuje iz uporabe dvojnih zelenih certifikatov, če nacionalno sodišče na podlagi elementov, ki jih ima na voljo, preveri, ali je ta ukrep primeren za doseganje cilja ohranjanja lesnih virov in zaščite lesne industrije.

87.      Treba je tudi preučiti, ali je ta ukrep upravičen za naprave, ki pridobivajo energijo iz biomase iz lesnih odpadkov, kot je naprava družbe IBV.

88.      Čeprav je zadevni ukrep za naprave, ki pridobivajo energijo iz lesne biomase, upravičen zaradi potrebe po zaščiti lesne industrije, se mi ta utemeljitev, ko gre za naprave, ki pridobivajo energijo iz biomase iz lesnih odpadkov, z vidika cilja varovanja okolja ne zdi primerna.

89.      Tako kot družba IBV(38) menim, da lesna industrija ne more uporabljati lesnih odpadkov.

90.      Člen 3(1) Direktive 2008/98/ES(39) določa, da odpadek pomeni „vsako snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže ali namerava ali mora zavreči“. Lesni odpadki so ostanki uporabljenega lesa. To je tisto, kar ostane in ni uporabno za kaj drugega.

91.      Kot upravičeno navaja poljska vlada, pridobivanje energije iz lesnih odpadkov ne vpliva neposredno na varovanje gozdov in konkurenčnost lesne industrije.(40)

92.      Če so bili v preteklosti glavna skrb okoljskih politik obdelava, odstranjevanje, razvoj in preprečevanje odpadkov, je zdaj najpomembnejši cilj evropskih in nacionalnih organov njihovo izkoriščanje. V teh okoliščinah se zdi, da razvoj postopkov, kakršen je soproizvodnja, v kateri se energija pridobiva iz biomase iz lesnih odpadkov, ustreza okoljskim potrebam.

93.      Komisija v sporočilu z dne 7. decembra 2005 z naslovom Akcijski načrt za biomaso(41) spodbuja države članice, naj izkoristijo potencial vseh stroškovno učinkovitih oblik pridobivanja električne energije iz biomase. Trdi, da države članice, ki so si postavile cilje v zvezi s pridobivanjem električne energije iz obnovljivih virov, teh ciljev ne bodo mogle doseči brez večje rabe biomase.(42) Natančneje, v zvezi z napravami za soproizvodnjo Komisija spodbuja te države, naj izkoristijo potencial vseh stroškovno učinkovitih oblik pridobivanja električne energije iz biomase.(43) Poleg tega v zvezi z odpadki meni, da so neizkoriščen vir energije. V zvezi s tem Komisija spodbuja naložbe v energijsko učinkovite tehnike za uporabo odpadkov kot goriva.(44)

94.      Zato se zdi, da zapostavljanje uporabe lesnih odpadkov za pridobivanje energije ni v skladu s cilji okoljske politike Unije in da je z njimi celo v nasprotju.

95.      Valonska vlada navaja, da je zadevni ukrep popolnoma v skladu s hierarhijo načinov ravnanja z odpadki iz člena 4 Direktive 2008/98, ki določa, da mora recikliranje imeti prednost pred energetsko predelavo. Ta argument se mi zdi sporen glede na navedeno in zato, ker odstavek 2 tega člena določa, da „[d]ržave članice pri uporabi hierarhije ravnanja z odpadki iz odstavka 1 sprejmejo ukrepe za spodbujanje možnosti, ki skupaj zagotavljajo najboljši izid za okolje. To lahko zahteva odstopanje od hierarhije za določene tokove odpadkov, kjer je to upravičeno z življenjskim krogom, ob upoštevanju celostnih vplivov nastajanja takšnih odpadkov in ravnanja z njimi“. Uvodna izjava 8 Direktive 2008/98 določa celo, da „bi bilo treba […] spodbujati predelavo odpadkov“.

96.      To je še toliko bolj upravičeno, kadar predelava lesnih odpadkov poteka na isti lokaciji, tako kot v tej zadevi, saj družba IBV pridobiva energijo iz lesnih ostankov, ki nastanejo pri žaganju, ki je njena glavna dejavnost, neposredno na kraju obratovanja. Tako ni prevoza niti negativnih učinkov onesnaženja. Pridobivanje energije iz lesnih odpadkov tako prispeva k ciljem varovanja okolja iz členov 11 PDEU in 191(1) PDEU in spoštovanju člena 37 Listine.

97.      Kot poleg tega poudarja poljska vlada, Komisija v sporočilu Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 15. junija 2006 o Akcijskem načrtu EU za gozdove(45) priporoča uporabo lesa, ki ga ni mogoče v celoti izkoristiti, ter navaja, da bo olajšala raziskave in razširjanje izkušenj o namenjanju manjvrednega lesa, manjših kosov lesa in lesnih odpadkov za proizvodnjo energije(46).

98.      Prav tako se strinjam z mnenjem poljske vlade, ki trdi, da se bo treba potruditi, da bi čim bolj izkoristili stranske proizvode sečnje(47) in neizkoriščen material za proizvodnjo energije(48).

99.      Lesni odpadki so „speči“ potencial, ki ga je treba upravljati čim učinkoviteje in čim skladneje z okoljsko politiko. Lesni odpadki povezujejo dve osi te politike, to so stalne izboljšave pri ravnanju z odpadki in proizvodnja obnovljive energije strani.

100. Iz navedenega je razvidno, da valonska vlada ni objektivno utemeljila tega, da je naprave za pridobivanje energije iz biomase iz lesnih odpadkov izključila iz mehanizma dvojnih zelenih certifikatov iz člena 38(3) odloka iz leta 2001.

101. Zato je treba člen 7 Direktive 2004/8 ob upoštevanju načela enakega obravnavanja razlagati tako, da nasprotuje regionalnemu ukrepu podpore, kot se obravnava v postopku v glavni stvari in ki naprave za pridobivanje energije iz biomase iz lesnih odpadkov izključuje iz uporabe dvojnih zelenih certifikatov.

102. Ob upoštevanju vseh teh ugotovitev menim, da je treba člen 7 Direktive 2004/8 ob upoštevanju načela enakega obravnavanja razlagati tako, da ne nasprotuje regionalnemu ukrepu podpore, kot se obravnava v postopku v glavni stvari in ki naprave za pridobivanje energije iz lesne biomase izključuje iz uporabe dvojnih zelenih certifikatov, če da nacionalno sodišče na podlagi elementov, ki jih ima na voljo, preveri, ali je ta ukrep primeren za doseganje cilja ohranjanja lesnih virov in zaščite lesne industrije. Vendar pa nasprotuje takemu ukrepu za naprave za pridobivanje energije iz biomase iz lesnih odpadkov.

V –    Predlog

103. Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj Cour constitutionnelle odgovori:

Člen 7 Direktive 2004/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o spodbujanju soproizvodnje, ki temelji na rabi koristne toplote, na notranjem trgu z energijo in o spremembi Direktive 92/42/EGS ob upoštevanju splošnega načela enakega obravnavanja je treba razlagati tako, da:

–        se uporablja za vse naprave za soproizvodnjo, ne le za naprave za soproizvodnjo z visokim izkoristkom, kot so opredeljene v Prilogi III k Direktivi 2004/8;

–        ne nasprotuje regionalnemu ukrepu podpore, kot se obravnava v postopku v glavni stvari in ki naprave za pridobivanje energije iz lesne biomase izključuje iz uporabe dvojnih zelenih certifikatov, če nacionalno sodišče na podlagi elementov, ki jih ima na voljo, preveri, ali je ta ukrep primeren za doseganje cilja ohranjanja lesnih virov in zaščite lesne industrije. Vendar pa nasprotuje takemu ukrepu za naprave za pridobivanje energije iz biomase iz lesnih odpadkov.


1 –      Jezik izvirnika: francoščina.


2 –      UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 3, str. 3.


3 –      V nadaljevanju: družba IBV.


4 –      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. septembra 2001 o spodbujanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije na notranjem trgu z električno energijo (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 2, str. 121).


5 –      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES (UL L 140, str. 16).


6 –      UL 2001, C 37, str. 3.


7 –      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2003 o skupnih pravilih za notranji trg z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 96/92/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 2, str. 211).


8 –      UL C 82, str. 1, v nadaljevanju: Smernice.


9 –      UL 2007, L 32, str. 183.


10 –      Moniteur belge z dne 1. maja 2001, str. 14118.


11 –      Moniteur belge z dne 26. oktobra 2007, str. 55517, v nadaljevanju: odlok iz leta 2001.


12 –      Moniteur belge z dne 7. avgusta 2008, str. 41321.


13 –      Naj spomnim, da mora za namene te priloge soproizvodnja z visokim izkoristkom izpolnjevati ta merila – da energija, proizvedena v napravah za soproizvodnjo, zagotovi najmanj 10‑odstotni prihranek primarne energije v primerjavi z ločeno proizvodnjo toplote in električne energije ter da energija iz malih naprav in mikronaprav za soproizvodnjo, ki zagotavlja prihranke primarne energije, izpolnjuje pogoje za soproizvodnjo z visokim izkoristkom.


14 –      Moj poudarek.


15 –      Koristna toplota pomeni toploto, proizvedeno v postopku soproizvodnje za zadovoljitev ekonomsko opravičljivega povpraševanja po toploti in hlajenju (člen 3(b) Direktive 2004/8). Ekonomsko opravičljivo povpraševanje pomeni povpraševanje, ki ne presega potreb po toploti ali hladu in ki bi jih sicer zadovoljili po pogojih na trgu s postopki za proizvodnjo energije, različnimi od soproizvodnje (člen 3(c) te direktive).


16 –      Glej tudi uvodno izjavo 25 Direktive 2004/8, v kateri je navedeno, da bi se morali javni programi podpore za spodbujanje soproizvodnje osredotočiti predvsem na podporo soproizvodnji, ki temelji na ekonomsko opravičljivi rabi toplote in hladu.


17 –      Točka 67 stališč belgijske vlade.


18 –      Moj poudarek.


19 –      Sodbi z dne 22. junija 2000 v zadevi Fornasar in drugi (C‑318/98, Recueil, str. I‑4785, točka 46) in z dne 14. aprila 2005 v zadevi Deponiezweckverband Eiterköpfe (C‑6/03, ZOdl., str. I‑2753, točka 27).


20 –      Člen 4(2) PDEU.


21 –      Glej v tem smislu sodbo z dne 29. marca 2012 v zadevi Komisija proti Estoniji (C‑505/09 P, točka 81).


22 –      Moj poudarek.


23 –      Moj poudarek.


24 –      Mnenje o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spodbujanju soproizvodnje, ki temelji na rabi koristne toplote, na notranjem trgu z energijo (UL 2003, C 95, str. 12).


25 –      Sodba z dne 11. aprila 2013 v zadevi Soukupová (C‑401/11, točka 28).


26 –      Ibidem, točka 29 in navedena sodna praksa.


27 –      Točka 37 stališč poljske vlade.


28 –      Točka 50 stališč Komisije.


29 –      Glej točko 81 teh sklepnih predlogov.


30 –      Glej v tem smislu sodbo z dne 16. decembra 2008 v zadevi Arcelor Atlantique in Lorraine in drugi (C‑127/07, ZOdl., str. I‑9895, točka 26 in navedena sodna praksa).


31 –      Ta protokol je začel veljati 16. februarja 2005.


32 –      Člen 3 Direktive 2004/8 določa, da se uporabljajo tudi opredelitve iz direktiv 2003/54 in 2001/77.


33 –      Glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Arcelor Atlantique in Lorraine in drugi, točka 47 in navedena sodna praksa.


34 –      Pripravljalni dokumenti za odlok iz leta 2001 so dejstvo, da se uporaba dvojnih zelenih certifikatov pridrži za biomaso, razen za lesno biomaso, upravičili z okoliščino, da se tako prepreči sprevrženi učinek takega ukrepa na lesno industrijo, ki ima že brez tega konkurenco v lesno-energetskem podsektorju (točka 10 predložitvenega sklepa).


35 –      Glej sodbo z dne 9. marca 2010 v združenih zadevah ERG in drugi (C‑379/08 in C‑380/08, ZOdl., str. I‑2007, točka 81 in navedena sodna praksa).


36 –      V členu 37 Listine je navedeno, da je treba „[v] politike Unije vključiti visoko raven varstva in izboljšanje kakovosti okolja, ki se zagotavljata v skladu z načelom trajnostnega razvoja“.


37 –      Glej tudi člen 11 PDEU.


38 –      Točka 54 stališč družbe IBV.


39 –      Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv (UL L 312, str. 3).


40 –      Točka 40 stališč poljske vlade.


41 –      COM(2005) 628 final.


42 –      Ibidem, str. 9.


43 –      Ibidem, str. 10.


44 –      Ibidem, str. 14.


45 –      COM(2006) 302 final.


46 –      Ibidem, str. 5.


47 –      Kot so iveri, ki nastanejo z razrezom lesa, ki za lesno industrijo ni uporaben, na majhne kose.


48 –      Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o lesu kot energetskem viru v razširjeni Evropi (UL 2006, C 110, str. 60).