SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
JULIANE KOKOTT,
predstavljeni 31. januarja 2019(1)
Zadeva C‑25/18
Brian Andrew Kerr
proti
Pavlu Postnovu,
Natalii Postnovi
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Okrazhen sad – Blagoevgrad (okrožno sodišče v Blagoevgradu, Bolgarija)
„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Uredba (EU) št. 1215/2012 – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Člen 24, točka 1, prvi odstavek – Izključna pristojnost v postopkih, predmet katerih so stvarne pravice na nepremičninah – Člen 24, točka 2 – Izključna pristojnost v postopkih, predmet katerih je veljavnost odločitev organov gospodarskih družb ali drugih pravnih oseb ali združenj fizičnih ali pravnih oseb – Člen 7, točka 1a – Posebna pristojnost v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji – Tožba za plačilo prispevka za vzdrževanje nepremičnine na podlagi sklepa skupnosti etažnih lastnikov brez pravne osebnosti – Pravo, ki se uporabi – Upoštevnost Uredbe (ES) št. 593/2008“
I. Uvod
1. Katero nacionalno sodišče je mednarodno pristojno na podlagi Uredbe Bruselj Ia(2), če želi skupnost etažnih lastnikov s tožbo izterjati plačilo prispevkov za vzdrževanje nepremičnine, etažna lastnika, ki sta v zamudi s plačilom, pa imata stalno prebivališče v drugi državi članici? To vprašanje se postavlja v obravnavanem primeru zaradi obveznosti plačila, podlaga za katero so sklepi skupnosti etažnih lastnikov, ki po nacionalnem pravu nima pravne osebnosti.
2. Predložitveno sodišče se v zvezi s tem sprašuje, ali se lahko namesto splošne pristojnosti na podlagi stalnega prebivališča tožene stranke uporabi posebna pristojnost na podlagi kraja izpolnitve zadevne obveznosti, če gre pri obravnavanih zahtevkih za plačilo za „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 7, točka 1a, Uredbe Bruselj Ia. Poleg tega sprašuje, ali je za sklepe skupnosti etažnih lastnikov, kot so ti v obravnavanem sporu, upoštevna Uredba Rim I(3) in na podlagi katerega zakona se vsebinsko presojajo zahtevki na podlagi teh sklepov.
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
1. Uredba Bruselj Ia
3. V uvodnih izjavah 15 in 16 Uredbe Bruselj Ia je v odlomkih navedeno:
„(15) Pravila o pristojnosti bi morala biti čim bolj predvidljiva in morajo temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču toženca. Pri tem bi morala taka pristojnost vedno obstajati, razen v nekaterih točno opredeljenih primerih, v katerih je zaradi predmeta spora ali avtonomije strank upravičena druga navezna okoliščina. Da bi postala skupna pravila preglednejša in da ne pride do kolizije pristojnosti, je treba stalno prebivališče pravne osebe opredeliti kot avtonomen koncept.
(16) Poleg stalnega prebivališča toženca bi morala obstajati tudi alternativna podlaga pristojnosti, ki temelji na tesni povezavi med sodiščem in sporom, ali ki pripomore k pravilnemu delovanju pravosodja. Obstoj tesne povezave bi moral zagotoviti pravno varnost in preprečiti možnost, da bi bil toženec tožen pred sodiščem države članice, katerega pristojnosti razumno ni bilo mogoče predvideti. […]“
4. Člen 4(1) Uredbe Bruselj Ia določa:
„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“
5. Člen 7, točka 1, Uredbe Bruselj Ia določa:
„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:
1. (a) v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti;
(b) za namene te določbe, in razen če ni drugače dogovorjeno, je kraj izpolnitve zadevne obveznosti:
– v primeru prodaje blaga kraj v državi članici, kamor je bilo v skladu s pogodbo blago dostavljeno ali bi moralo biti dostavljeno,
– v primeru opravljanja storitev kraj v državi članici, kjer so bile v skladu s pogodbo storitve opravljene ali bi morale biti opravljene;
(c) če se ne uporabi točka (b), potem se uporabi točka (a)“.
6. Člen 24 Uredbe Bruselj Ia med drugim določa to izključno pristojnost:
„Ne glede na stalno prebivališče strank so izključno pristojna naslednja sodišča države članice:
1. v postopkih, predmet katerih so stvarne pravice na nepremičninah ali najem/zakup nepremičnin, sodišča držav članic, v katerih se nahaja nepremičnina.
[…]
2. v postopkih, predmet katerih je veljavnost ustanovitve, ničnost ali prenehanje gospodarskih družb ali drugih pravnih oseb ali združenj fizičnih ali pravnih oseb, ali veljavnost odločitev njihovih organov, sodišča držav članic, v katerih ima gospodarska družba, druga pravna oseba ali združenje svoj sedež. Za določitev tega sedeža sodišče uporabi svoja pravila mednarodnega zasebnega prava;
[…]“
7. Člen 27 Uredbe Bruselj Ia določa, da „[č]e je sodišču države članice predložen zahtevek, katerega glavni predmet je zadeva, za katero so po členu 24 izključno pristojna sodišča druge države članice, se to sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno.“ V skladu s členom 28(1) te uredbe se sodišče, če se tožena stranka s stalnim prebivališčem v drugi državi članici ni brez ugovarjanja spustila v postopek, prav tako po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razen če pristojnost izhaja iz določb te uredbe.
2. Uredba Rim I
8. V skladu z uvodno izjavo 7 Uredbe Rim I morajo biti „vsebinsko področje uporabe in določbe te uredbe […] skladne z Uredbo Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah („Bruselj I“) […].“ Temu primerno je v uvodni izjavi 17 Uredbe Rim I navedeno, da „[bi se morala] koncepta ‚opravljanja storitev‘ in ‚prodaje blaga‘ […] razlagati na enak način kot pri uporabi člena 5 Uredbe (ES) št. 44/2001, če prodaja blaga in opravljanje storitev sodita na področje uporabe navedene uredbe.“
9. V skladu s členom 1(2)(f) Uredbe Rim I se ta uredba ne uporablja za „vprašanja, ki jih ureja pravo družb in drugih subjektov s pravno osebnostjo ali brez nje, kot so na primer njihova ustanovitev z registracijo ali kako drugače, pravna in poslovna sposobnost, notranja organizacija ali likvidacija družb in drugih subjektov s pravno osebnostjo ali brez nje ter osebna odgovornost družbenikov in organov za obveznosti družbe ali drugih subjektov.“
B. Nacionalno pravo
10. V Bolgariji so pravna razmerja na področju etažne lastnine urejena v Zakon za sobstvenostta (zakon o lastnini). Njegov člen 38 določa, kateri deli nepremičnine so lahko zajeti v skupnih delih v solastnini.
11. Zakon za upravlenie na etazhnata sobstvenost (zakon o upravljanju etažne lastnine, ZUES) določa pravice in obveznosti lastnikov, uporabnikov in stanovalcev v okviru upravljanja skupnih delov v solastnini. Njegov člen 10 kot organa upravljanja določa zbor lastnikov in upravni odbor (upravnik). V skladu s členom 11(1)(5) ZUES zbor določi višino prispevkov za stroške upravljanja in vzdrževanja skupnih delov stavbe. Člen 38(2) ZUES določa, da so ustrezni sklepi zbora izvršljivi na podlagi bolgarskega zakona o civilnem postopku, člen 40 ZUES pa določa možnost vložitve pravnega sredstva za razveljavitev zadevnega sklepa. Člen 6(1), točka 8, ZUES določa, da so odločitve organov upravljanja skupnosti lastnikov za lastnike zavezujoče. Poleg tega so na podlagi točke 9 te določbe dolžni sorazmerno s svojimi idealnimi lastniškimi deleži prispevati k stroškom obnove in v ustrezni rezervni sklad ter na podlagi točke 10 k stroškom upravljanja in vzdrževanja skupnih delov stavbe.
III. Dejansko stanje in postopek v glavni stvari
12. Tožeča stranka v prvostopenjskem postopku in zdaj pritožnik v postopku pred predložitvenim sodiščem, B. A. Kerr, je upravnik skupnosti etažnih lastnikov nepremičnine v mestu Bansko (Bolgarija). Pri Rayonen sad Razlog (okrajno sodišče v Razlogu, Bolgarija) je vložil tožbo zoper etažna lastnika, P. Postnova in N. Postnovo. Predmet tožbe je bilo plačilo prispevkov za vzdrževanje skupnih delov stavbe, ki sta jih ta na podlagi sklepov zbora etažnih lastnikov iz let od 2013 do 2017 v celoti ali delno dolgovala. Pritožnik v postopku v glavni stvari navaja, da je s tožbenim predlogom predlagal zavarovanje izvršbe tožbenega zahtevka.
13. Iz navedb predložitvenega sodišča ni razvidno, ali sta toženi stranki ali drugi solastniki na podlagi člena 40 ZUES predlagali razveljavitev zadevnih sklepov.
14. Naslov toženih strank, ki ga je uporabilo prvostopenjsko sodišče, je v Republiki Irski.
15. Ko so bile na poziv Rayonen sad Razlog (okrajno sodišče v Razlogu), ki je obravnavalo zadevo na prvi stopnji, odpravljene pomanjkljivosti v tožbi, se je to sodišče izreklo za nepristojno za odločanje o tožbi. Upravnik zdaj s pritožbo izpodbija to prvostopenjsko odločbo.
IV. Predlog za sprejetje predhodne odločbe in postopek pred Sodiščem
16. Okrazhen sad – Blagoevgrad (okrožno sodišče v Blagoevgradu) je s sklepom z dne 19. decembra 2017, ki je prispel 16. januarja 2018, Sodišču na podlagi člena 267 PDEU v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali so odločitve pravnih skupnosti brez pravne osebnosti, ustanovljenih po zakonu zaradi posebnega imetništva pravice, ki jih sprejme večina njihovih članov, vendar so zavezujoče za vse, tudi tiste, ki niso glasovali, podlaga za ‚pogodbeno obveznost‘ glede določitve mednarodne pristojnosti v skladu s členom 7, točka 1(a), Uredbe (EU) št. 1215/2012?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: ali je treba za take odločitve uporabljati pravila o določitvi prava, ki se uporablja, pri pogodbenih razmerjih iz Uredbe št. 593/2008?
3. Če je odgovor na prvo in drugo vprašanje nikalen: ali je treba za take odločitve uporabljati predpise iz Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II), in katera od nepogodbenih podlag za odgovornost, navedenih v Uredbi, je ustrezna v tem primeru?
4. Če je odgovor na prvo ali drugo vprašanje pritrdilen: ali je treba odločitve skupnosti brez pravne osebnosti o izdatkih za vzdrževanje zgradbe obravnavati kot ‚pogodbo o opravljanju storitev‘ v smislu člena 4(1)(b) Uredbe št. 593/2008, ali kot pogodbo o ‚stvarni pravici‘ ali ‚najemni pravici‘ v smislu člena 4(1)(c) te uredbe?“
17. V postopku predhodnega odločanja pred Sodiščem sta pisni stališči podali Republika Latvija in Evropska komisija.
V. Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe
18. Predložitveno sodišče navaja, da se je postopek v glavni stvari začel na podlagi pritožbe, ki jo je vložila tožeča stranka zoper sklep Rayonen sad Razlog (okrajno sodišče v Razlogu), s katerim se je to sodišče izreklo za nepristojno za odločanje o vloženi tožbi.
19. Iz predložitvene odločbe ne izhaja izrecno, ali je bilo pisanje, na podlagi katerega se je začel postopek, toženima strankama na prvi stopnji vročeno na podlagi veljavne zakonodaje – v obravnavanem primeru na podlagi določb Uredbe o vročanju(4).
20. V teh okoliščinah se lahko na prvi pogled postavi vprašanje upoštevnosti obravnavanega predloga za sprejetje predhodne odločbe za rešitev spora. Če namreč pisanje, na podlagi katerega se je začel postopek, toženima strankama na prvi stopnji ne bi bilo vročeno, nacionalno sodišče, ki je odločalo na prvi stopnji, morda ne bi smelo preizkusiti svoje mednarodne pristojnosti. V tem primeru bi moralo pritožbeno sodišče že zaradi tega ugoditi pritožbi upravnika, ne da bi bilo to odvisno od odgovorov na vprašanja za predhodno odločanje.
21. Čeprav dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe načeloma ni odvisna od kontradiktornosti postopka v glavni stvari – v obravnavanem primeru pritožbenega postopka(5) – je treba v zvezi s tem vendarle poudariti, da je pravilna vročitev pisanja, na podlagi katerega se začne postopek, izjemno pomembna pri preizkusu mednarodne pristojnosti, ki ga opravi nacionalno sodišče(6) na podlagi določb Uredbe Bruselj Ia, in tudi pri priznavanju poznejše meritorne odločbe.(7) Zahteva po vročitvi ima kot izraz pravice tožene stranke do izjave(8) in do varovanja njene pravice do obrambe(9) poseben pomen.
22. Vendar zato, ker iz predložitvene odločbe ni izrecno razvidno, ali in če je bilo, kako je bilo toženima strankama vročeno pisanje, na podlagi katerega se je začel postopek, v obravnavanem primeru samo po sebi ne more priti do dvomov glede upoštevnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe za rešitev spora.
23. Za predloge za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanašajo na razlago prava Unije, se namreč na podlagi ustaljene sodne prakse domneva, da so upoštevni.(10) Poleg tega Sodišče samo izjemno redko ugotovi, da vprašanja, ki so mu postavljena, niso upoštevna, in sicer, če je njihova neupoštevnost očitna.(11) To ne velja za obravnavani primer.
24. Sicer pa predložitveno sodišče navaja, da se pritožba tožeče stranke nanaša na to, da toženi stranki do izdaje izpodbijanega sklepa nista ugovarjali pristojnosti sodišča. Poleg tega predložitveno sodišče poudarja, da njegove „dejanske“ in „pravne“ ugotovitve temeljijo na „preizkusu argumentov strank, ob upoštevanju sklepa, katerega razveljavitev se predlaga“. Iz tega je razvidno, da je bilo pisanje, na podlagi katerega se je začel postopek, dejansko vročeno.
25. Vsekakor je nacionalno sodišče dolžno, preden sprejme meritorno odločitev in tako – eventualno, ko prejme odgovore Sodišča na predložena vprašanja o razlagi – poskrbeti za pravilno vročitev pisanja, na podlagi katerega se začne postopek.
26. Glede na vse navedeno na podlagi dejanskih negotovosti glede časa in načina vročitve pisanja, na podlagi katerega se je začel postopek – na prvi stopnji in tudi v pritožbenem postopku, ki še ni končan – ni mogoče podvomiti o dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe.
VI. Vsebinska presoja vprašanj za predhodno odločanje
27. Predložitveno sodišče je Sodišču v predhodno odločanje predložilo štiri vprašanja. Prvo vprašanje za predhodno odločanje se nanaša na posebno pristojnost za pogodbena razmerja na podlagi člena 7, točka 1, Uredbe Bruselj Ia. Za primer, da ta pristojnost ni upoštevna, je postavljeno drugo vprašanje o upoštevnosti Uredbe Rim I. Za primer, da Uredbe Rim I ni mogoče uporabiti za tak položaj, se s tretjim vprašanjem prosi za pojasnilo glede upoštevnosti Uredbe Rim II(12). Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem nazadnje sprašuje, ali je treba – z vidika kolizijskih pravil – obravnavane sklepe obravnavati kot „pogodbo o opravljanju storitev“ v smislu člena 4(1)(b) Uredbe Rim I ali kot pogodbo o „stvarni pravici“ (točka (c)) ali „najemno pogodbo“ (točka (c)) v smislu člena 4(1) te uredbe.
28. Zato je treba v nadaljevanju najprej razložiti Uredbo Bruselj Ia. Pri tem se bo pokazalo, da vprašanj, ki se nanašajo na kolizijska pravila in so predmet drugega, tretjega in četrtega vprašanja za predhodno odločanje, na podlagi drugih instrumentov ni treba preučiti.
A. Razlaga Uredbe Bruselj Ia
29. Prvo vprašanje za predhodno odločanje o razlagi člena 7, točka 1a, Uredbe Bruselj Ia se nanaša na „odločitve pravnih skupnosti brez pravne osebnosti, ustanovljenih po zakonu zaradi posebnega imetništva pravice, ki jih sprejme večina njihovih članov, vendar so zavezujoče za vse, tudi tiste, ki niso glasovali“. Vendar v skladu z navedbami predložitvenega sodišča o dejanskem stanju predmet postopka v glavni stvari niso sklepi skupnosti etažnih lastnikov, ampak na njih utemeljeni zahtevki za plačilo.
30. Člen 7, točka 1a, Uredbe Bruselj Ia(13) določa posebno pristojnost v kraju izpolnitve zadevne obveznosti „v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji“.(14) Vendar je treba zaradi sistematičnosti najprej poudariti, da je uporaba te posebne pristojnosti v primeru izključne pristojnosti na podlagi člena 24 izključena.(15)
31. K tem izključnim pristojnostim spada po eni strani pristojnost sodišč države članice, v kateri je nepremičnina, v postopkih, predmet katerih so stvarne pravice na nepremičninah(16), ki jo določa člen 24, točka 1. Po drugi strani spada k njej tudi pristojnost sodišč države članice, v kateri ima gospodarska družba, druga pravna oseba ali združenje svoj sedež, v nekaterih postopkih po pravu družb,(17) ki jo določa člen 24, točka 2.
32. Glede na to je treba, da bi lahko koristno odgovorila na prvo vprašanje za predhodno odločanje, opraviti predhodni preizkus izključne pristojnosti na podlagi člena 24, točki 1 in 2, Uredbe Bruselj Ia. Samo če ni upoštevna izključna pristojnost na podlagi teh določb, bi bila potrebna razlaga člena 7, točka 1, Uredbe Bruselj Ia.
1. Izključna pristojnost na podlagi člena 24 Uredbe Bruselj Ia
a) Izključna pristojnost za nepremičnine (člen 24, točka 1)
33. Najprej se postavlja vprašanje, ali je treba postopke o zahtevkih za plačilo stroškov upravljanja zadevne nepremičnine, ki temeljijo na sklepih skupnosti etažnih lastnikov brez pravne osebnosti, obravnavati kot postopke, „predmet katerih so stvarne pravice na nepremičninah“ ali „najem/zakup nepremičnin“.
34. Prav iz četrtega vprašanja za predhodno odločanje je razvidno, da ima predložitveno sodišče – sicer z ozirom na uporabo Uredbe Rim I in njen morebitni pomen za materialnopravne predpise, ki jih je treba uporabiti za določitev kraja izpolnitve – dvome v zvezi s tem, ali je treba postopek v glavni stvari obravnavati kot postopek, predmet katerega so „stvarne pravice na nepremičninah“ ali „najem/zakup nepremičnin“.
35. V skladu z uvodno izjavo 7 Uredbe Rim I morajo biti določbe te uredbe med drugim skladne z Uredbo Bruselj I(18). Poleg tega je pravilno stališče predložitvenega sodišča, da ta t. i. zahteva po skladnosti velja tudi za razmerje med Uredbo Bruselj Ia in Uredbo Rim I.(19)
36. Zato je treba domnevati, da se dvomi predložitvenega sodišča o razlagi v zvezi z vprašanjem, ali gre v obravnavanem primeru za stvarne pravice na nepremičnini, nanašajo tudi na člen 24, točka 1, Uredbe Bruselj Ia.
37. Kot sem že navedla, je predmet postopka v glavni stvari plačilo neporavnanih prispevkov za upravljanje in vzdrževanje zadevne nepremičnine, ki jih domnevno dolgujeta solastnika. To pomeni, da gre, kot se je izrazilo predložitveno sodišče, za obveznosti iz imetništva solastninskih deležev kot stvarnih pravic na nepremičnini.
38. V skladu s sodno prakso Sodišča je treba pojem „stvarna pravica“ na nepremičnini v smislu člena 24, točka 1, Uredbe Bruselj Ia razlagati avtonomno in ozko,(20) tako da zadevna pravica učinkuje proti vsem (erga omnes).(21) Poleg tega morata biti v skladu s sodno prakso Sodišča predmet postopka vsebina ali obseg te pravice.(22)
39. Tožba upravnika v postopku v glavni stvari pa temelji na obligacijskih zahtevkih skupnosti lastnikov za plačilo prispevkov za vzdrževanje skupnih delov nepremičnine. Tožba se zaenkrat ne nanaša na stvarne pravice toženih solastnikov na skupnih delih v solastnini – v obliki idealnih solastninskih deležev – tako da izključna pristojnost na podlagi člena 24, točka 1, ob upoštevanju navedene sodne prakse ni podana.
40. Vendar bi bilo mogoče obravnavani primer presoditi drugače, ker je pritožnik v postopku v glavni stvari navedel, da je s tožbenim predlogom podal predlog za zavarovanje izvršbe,(23) o katerem pa prvostopenjsko sodišče ni odločilo. Tak predlog bi lahko vplival na stvarne pravice toženih strank iz njunih solastninskih deležev, na primer z omejitvijo njunih pravic do razpolaganja.(24) S tem bi bila podana mednarodna pristojnost iz člena 24, točka 1, prvi odstavek, prva alternativa, Uredbe Bruselj Ia. Predložitveno sodišče je torej dolžno ugotoviti, kakšne posledice bi lahko imel v postopku v glavni stvari predlog za zavarovanje izvršbe za stvarne pravice toženih strank iz njunih solastninskih deležev.(25)
41. Le zaradi popolnosti pripominjam, da upravljanja etažne lastnine ni mogoče enačiti z uporabo nepremičnine, zaradi česar je treba izključiti, da je predmet postopka v glavni stvari „najem/zakup nepremičnin“.
b) Izključna pristojnost za gospodarske družbe ali druge pravne osebe ali združenja fizičnih ali pravnih oseb (člen 24, točka 2)
42. Iz člena 24, točka 2, Uredbe Bruselj Ia izhaja izključna pristojnost sodišč držav članic, v katerih ima gospodarska družba, druga pravna oseba ali združenje(26) svoj sedež, med drugim v postopkih, predmet katerih je veljavnost odločitev njihovih organov (četrta alternativa).
43. Na podlagi razlikovanja med gospodarskimi družbami in drugimi pravnimi osebami ali združenji fizičnih ali pravnih oseb je najprej mogoče sklepati, da člen 24, točka 2, načeloma zajema „skupnosti brez pravne osebnosti“, to so skupnosti oseb brez lastne pravne osebnosti, kot je skupnost etažnih lastnikov na podlagi bolgarskega prava iz postopka v glavni stvari, ne da bi bilo treba podrobneje obravnavati pojem gospodarske družbe.
44. Vendar je treba pripomniti, da člen 24, točka 2, četrta alternativa, Uredbe Bruselj Ia zajema samo postopke, katerih predmet je veljavnost odločitev.(27) To niso postopki, katerih predmet je izvajanje ustreznih odločitev, kot je obravnavana tožba za plačilo prispevkov na podlagi ustreznega sklepa.
45. Torej je treba ugotoviti, da izključna pristojnost na podlagi člena 24, točka 2, četrta alternativa, Uredbe Bruselj Ia ne velja za postopek, kakršen je obravnavani.
c) Vmesni sklep
46. Če zaradi predmeta tožbe v postopku v glavni stvari tudi ne more biti podana izključna pristojnost na podlagi člena 24, točka 1, prvi odstavek, prva alternativa, Uredbe Bruselj Ia,(28) je treba zdaj razložiti člen 7, točka 1, te uredbe.
2. Posebna pristojnost na podlagi člena 7, točka 1, Uredbe Bruselj Ia
47. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem za predhodno odločanje o razlagi člena 7, točka 1, Uredbe Bruselj Ia v bistvu sprašuje, ali je treba obravnavane zahtevke za plačilo obravnavati kot zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji v smislu te določbe.
48. Ker je Uredba Bruselj Ia nadomestila Uredbo Bruselj I, je stališče Sodišča v ustaljeni sodni praksi,(29) da razlaga, ki jo je Sodišče podalo glede določb zadnjenavedene uredbe, velja tudi za Uredbo Bruselj Ia, kadar se določbe teh dveh aktov prava Unije lahko štejejo za enakovredne. Če se člen 7, točka 1, Uredbe Bruselj Ia ujema s predhodnimi določbami iz člena 5, točka 1, Uredbe Bruselj I in člena 5, točka 1, Bruseljske konvencije (v nadaljevanju: Bruseljska konvencija),(30) je razlaga, ki jo je Sodišče podalo glede teh predhodnih določb, upoštevna tudi za člen 7, točka 1, Uredbe Bruselj Ia.(31)
49. V zvezi s členom 5, točka 1a, Uredbe Bruselj I je Sodišče presodilo, da sklenitev pogodbe ni pogoj za njegovo uporabo.(32) To določbo pa je vendarle mogoče uporabiti le, če je mogoče ugotoviti obstoj obveznosti, saj se sodna pristojnost v skladu s to določbo določi glede na kraj, v katerem je bila obveznost, ki je podlaga za tožbo, izpolnjena ali bi morala biti izpolnjena. Tako pojma „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu te določbe ni mogoče razumeti tako, da zajema tudi položaj, v katerem ena stranka do druge nima nobene prostovoljno sprejete obveznosti.(33)
50. Na podlagi tega Sodišče sklepa, da se za uporabo pravila o posebni pristojnosti v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji zahteva opredelitev pravne obveznosti, ki jo je ena oseba v razmerju do druge prostovoljno sprejela in na kateri temelji tožba tožeče stranke.(34)
51. Pri tem je Sodišče zavzelo stališče, da je izpolnjen pogoj prostovoljnega sprejetja obveznosti tudi v primerih, v katerih so bili pravna podlaga za sporno obveznost statuti društev oziroma sklepi njihovih organov,(35) opravljanje dejavnosti poslovodje na podlagi prava družb,(36) predpisi(37) iz Uredbe o pravicah potnikov(38) ali enostranska izjava(39). Ti primeri kažejo, da Sodišče element dejanskega stanu „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ ne razlaga ozko,(40) čeprav v sodni praksi pogosto formalno opozarja na razmerje med pravilom splošne pristojnosti na podlagi člena 4 Uredbe Bruselj Ia in izjemo posebne pristojnosti.(41)
52. Za odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje je zato odločilno, ali je v postopku v glavni stvari mogoče prepoznati „pravno obveznost, ki jo je ena oseba v razmerju do druge prostovoljno sprejela“. V zvezi s tem je treba preizkusiti, koliko bi lahko preudarki Sodišča v zadevi Peters Bauunternehmung(42) veljali za obravnavani primer. V tej zadevi je šlo za opredelitev obveznosti plačila, ki je temeljila na prostovoljnem članstvu v združenju podjetij. Sodišče je ugotovilo, da „pristop k društvu med člani društva ustvari tesne vezi, kot se ustvarijo med pogodbenima strankama“,(43) tako da je za uporabo člena 5, točka 1, Bruseljske konvencije upravičeno obravnavati zadevne zahtevke kot pogodbene zahtevke.(44) Pri tem naj ne bi bilo pomembno, „ali ta zahtevek izhaja neposredno iz pristopa ali pa iz pristopa v povezavi z odločitvijo organa društva.“(45)
53. Zato je treba glede postopka v glavni stvari najprej ugotoviti, da podrobna pravila za sprejetje odločitve, ki je podlaga za zahtevek za plačilo,(46) ali dejstvo, da solastnika, ki sta v zamudi, nista predlagala razveljavitve zadevne odločitve, niso pomembni za presojo, ali je bila obveznost solastnikov, ki izhaja iz te odločitve, sprejeta prostovoljno.
54. Sicer je treba glede članstva v skupnosti etažnih lastnikov poudariti, da je po eni strani zakonsko določeno, saj upoštevna bolgarska zakonodaja določa obvezno upravljanje skupnih delov v solastnini s strani skupnosti lastnikov. Po drugi strani se podrobna pravila za upravljanje po potrebi določijo s pogodbo, članstvo v skupnosti pa je posledica prostovoljne pridobitve lastniškega stanovanja skupaj s solastninskimi deleži na skupnih delih nepremičnine. Ti vidiki zato upravičujejo stališče, da gre pri obravnavani obveznosti solastnikov do skupnosti lastnikov na koncu za prostovoljno sprejeto pravno obveznost.(47)
55. Ta rezultat je tudi skladen s cilji, ki jim sledi Uredba Bruselj Ia. Kot je razvidno iz njenih uvodnih izjav 15 in 16, bi morala biti „[p]ravila o pristojnosti […] čim bolj predvidljiva“ in „[p]oleg stalnega prebivališča toženca bi morala obstajati tudi alternativna podlaga pristojnosti, ki temelji na tesni povezavi med sodiščem in sporom, ali ki pripomore k pravilnemu delovanju pravosodja“. Sodišče je v zvezi s tem že v sodbi Peters Bauunternehmung(48) poudarilo, da „ker je na podlagi nacionalnih pravnih ureditev kraj sedeža društva večinoma tudi kraj izpolnitve za obveznosti iz članstva, […] [ima] uporaba [pristojnosti, ki velja za zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji] […] praktične prednosti: sodišče v kraju sedeža društva lahko namreč praviloma najbolje razume statut, določbe in sklepe društva ter okoliščine v zvezi z nastankom spora“.
56. Razvidno je, da je te premisleke mogoče uporabiti za obravnavani položaj. Kot v pisnem stališču pravilno poudarja latvijska vlada, je to, da se za zahtevke iz upravljanja etažne lastnine določi pristojnost sodišča na kraju odločitve(49), če se ujema s krajem izpolnitve obravnavane obveznosti(50), v skladu s cilji posebne pristojnosti na podlagi člena 7, točka 1, kot so izraženi v uvodni izjavi 16 Uredbe Bruselj Ia.
57. S tem se zlasti prepreči, da zahtevke za plačilo zoper solastnike, ki imajo morda stalno prebivališče v različnih državah, in vprašanja glede veljavnosti odločitev, ki so podlaga za te zahtevke, obravnavajo različna sodišča.
58. Glede na vse navedeno Sodišču zato predlagam, naj na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori tako, da je treba postopke o zahtevkih, ki temeljijo na odločitvah, ki jih sprejme večina članov skupnosti etažnih lastnikov brez pravne osebnosti, vendar so zavezujoče za vse, tudi tiste, ki niso glasovali, ne da bi to vplivalo na morebitno izključno pristojnost na podlagi člena 24, točka 1, prvi odstavek, prva alternativa, v povezavi s členom 8, točka 4, Uredbe Bruselj Ia, obravnavati kot zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji v smislu člena 7, točka 1a, Uredbe Bruselj Ia.
B. Sklepne ugotovitve glede drugih vprašanj za predhodno odločanje
1. Drugo vprašanje za predhodno odločanje
59. Drugo vprašanje za predhodno odločanje o upoštevnosti Uredbe Rim I je bilo postavljeno za primer, da je odgovor na prvo vprašanje nikalen. Ker Sodišču predlagam, naj na prvo vprašanje odgovori pritrdilno, odgovor na drugo vprašanje za predhodno odločanje morda ni potreben.
60. Vsekakor je treba v zvezi z upoštevnostjo Uredbe Rim I opozoriti, da ne izhaja že iz tega, da tožba spada na področje uporabe posebne pristojnosti za zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji na podlagi člena 7, točka 1, Uredbe Bruselj Ia.(51) Upoštevati je namreč treba izjeme, ki veljajo za stvarno področje uporabe Uredbe Rim I. V skladu s svojim členom 1(2)(f) se Uredba Rim I ne uporablja zlasti za „vprašanja, ki jih ureja pravo družb in drugih subjektov s pravno osebnostjo ali brez nje […]“. Posledica te izjeme je, da se zahtevkov za plačilo, ki jih ima pravna skupnost do svojih članov, z vidika kolizijskih pravil ne sme presojati na podlagi Uredbe Rim I, čeprav je treba take zahtevke obravnavati kot „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 7, točka 1, Uredbe Bruselj Ia, ki ne vsebuje ustrezne izjeme.(52)
2. Tretje vprašanje za predhodno odločanje
61. Tretje vprašanje za predhodno odločanje o upoštevnosti Uredbe Rim II je prav tako postavljeno samo za primer, da je odgovor na prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje nikalen. Zaradi predlaganega odgovora na prvo vprašanje za predhodno odločanje torej odgovor nanj ni potreben.
3. Četrto vprašanje za predhodno odločanje
62. Četrto vprašanje za predhodno odločanje o razlagi člena 4(1), točka (b) oziroma točka (c), Uredbe Rim I pa je postavljeno za primer, da je odgovor na prvo ali drugo vprašanje pritrdilen, torej za primer, da bi bilo treba zaradi uporabe posebne pristojnosti v kraju izpolnitve pogodbene obveznosti upoštevati kolizijska pravila za pogodbena obligacijska razmerja.
63. Vendar se na podlagi mojih predhodnih preudarkov o upoštevnosti Uredbe Rim I(53) ta uredba, kot je razvidno iz njenega člena 1(2)(f), načeloma ne uporabi za pravno razmerje, ki je predmet postopka v glavni stvari.
64. Kot sem že nakazala,(54) pa je kljub temu mogoče razbrati, da predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, koliko opredelitev pravnega razmerja, ki v postopku v glavni stvari temelji na zahtevku za plačilo, ki je predmet spora, vpliva na zakonodajo, ki jo je treba uporabiti za določitev kraja izpolnitve zadevne storitve.
65. Ker mora Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso nacionalnemu sodišču podati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča, mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu bila predložena. Poleg tega lahko Sodišče upošteva določbe prava Unije, na katere se nacionalno sodišče v vprašanju ni sklicevalo.(55)
66. Glede na navedeno bi bilo mogoče dvome o razlagi glede opredelitve pravnega razmerja, ki je podlaga za tožbo za plačilo, kot „pogodba o opravljanju storitev“(56) ali kot pogodba o „stvarni pravici“(57) oziroma kot najem ali zakup(58), ki jih je predložitveno sodišče izrazilo v četrtem vprašanju za predhodno odločanje, razumeti tudi kot nadaljevanje dvomov o razlagi člena 7, točka 1, Uredbe Bruselj Ia. To je razvidno zlasti iz tega, da se predložitveno sodišče v predložitveni odločbi sklicuje na člen 68 Zakon za zadalzheniata i dogovorite (zakon o obligacijskih razmerjih in pogodbah) o določitvi kraja izpolnitve obveznosti.
67. Zato bi bilo treba četrto vprašanje za predhodno odločanje preoblikovati in ga razlagati tako, da se z njim sprašuje, ali je treba kraj izpolnitve obravnavane obveznosti določiti na podlagi člena 7, točka 1(b), druga alinea, Uredbe Bruselj Ia.
68. Člen 7, točka 1(b), druga alinea, Uredbe Bruselj Ia namreč za pogodbe o opravljanju storitev vsebuje pravilo za avtonomno določitev kraja izpolnitve obveznosti v okviru prava Unije, če obravnavana pogodba ne vsebuje ustreznega dogovora. Na podlagi tega pravila je upošteven kraj, v katerem je bila izpolnitev, značilna za pogodbo – oziroma storitve – v skladu s pogodbo opravljena ali bi morala biti opravljena.
69. V skladu s sodno prakso Sodišča o členu 5, točka 1(b), Uredbe Bruselj I, katerega besedilo se ujema z besedilom člena 7, točka 1(b), Uredbe Bruselj Ia, „pojem ‚storitve‘ […] pomeni vsaj to, da stranka, ki jih opravlja, opravlja določeno dejavnost za plačilo“.(59), (60)
70. Vprašanje, ki si ga je treba zastaviti, je torej, kakšno je razmerje med prispevki, ki jih morajo plačati solastniki, katerih plačilo je predmet postopka v glavni stvari, in dejavnostjo upravljanja, ki jo izvaja skupnost etažnih lastnikov. Dejavnost upravljanja v glavnem obsega vzdrževanje nepremičnine in v zvezi s tem sklepanje različnih vrst pogodb s tretjimi, ki so potrebne za izvajanje upravljanja, na primer o čiščenju in vzdrževanju skupnih delov nepremičnine, izvajanju popravil ali oskrbi z energijo.
71. Vendar je treba opozoriti, da se upravljanje ne izvaja nujno za plačilo. Upravljanje se izvaja za plačilo na primer samo, če se upravljanje nepremičnine, sestavljene iz lastniških stanovanj, prenese na specializiranega izvajalca in ga kot častne funkcije ne izvaja na primer eden od solastnikov. Poleg tega je kar precejšen del prispevkov, ki jih solastniki plačajo skupnosti lastnikov, namenjen plačilu davkov in dajatev, ne pa izpolnjevanju pogodbenih obveznosti do tretjih, ki so bile sprejete v imenu in za račun skupnosti lastnikov.
72. Menim, da se ob upoštevanju teh premislekov o mešani ali vsaj neenotni naravi obravnavanih prispevkov na podlagi načel pravne varnosti in predvidljivosti določitve mednarodne pristojnosti(61) člen 7, točka 1(b), druga alinea, Uredbe Bruselj Ia ne more uporabiti za položaj, kakršen je položaj v postopku v glavni stvari.
73. Glede na navedeno bi bilo treba kraj izpolnitve določiti na podlagi – v skladu s členom 7, točka 1(c), Uredbe Bruselj Ia – subsidiarnega pravila iz člena 7, točka 1a, te uredbe, na podlagi katerega so za zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji v smislu te določbe pristojna sodišča v kraju „izpolnitve zadevne obveznosti“.
74. Za ustrezno določitev kraja izpolnitve se na podlagi tako imenovanega pravila Tessili(62) uporabi lex causae, ki ga vsakokrat določa upoštevno kolizijsko pravo države sodišča, ki odloča o zadevi.
75. Pri tem je treba upoštevati, da bi bilo treba kraj izpolnitve v smislu člena 7, točka 1a, Uredbe Bruselj Ia določiti glede na obveznost, ki je predmet obravnavanega spora, to je obveznost plačila, in ne izpolnitev, značilna za pogodbo, kot v točki (b).(63)
76. Zato Sodišču predlagam, naj četrto vprašanje za predhodno odločanje, da bi ponazorilo njegovo nanašanje na člen 7, točka 1, Uredbe Bruselj Ia, preoblikuje in nanj odgovori:
Člen 7, točka 1, Uredbe Bruselj Ia je treba razlagati tako, da
– dejavnost upravljanja, ki jo izvaja skupnost etažnih lastnikov, v okviru katere se sprejemajo odločitve o stroških vzdrževanja stavbe, ne pomeni „opravljanja storitev“ v smislu točke (b), druga alinea;
– je treba kraj izpolnitve obveznosti plačila, ki izhaja iz takih odločitev, ob upoštevanju točke (a) določiti na podlagi zakona, ki se v skladu s kolizijskimi pravili države sodišča, ki odloča o zadevi, uporablja za zadevno pravno razmerje.
VII. Predlog
77. Na podlagi navedenih razlogov Sodišču predlagam, naj na predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Okrazhen sad Blagoevgrad (okrožno sodišče v Blagoevgradu, Bolgarija), odgovori:
1. Postopke o zahtevkih, ki temeljijo na odločitvah, ki jih sprejme večina članov skupnosti etažnih lastnikov brez pravne osebnosti, vendar so zavezujoče za vse, tudi tiste, ki niso glasovali, je treba, ne da bi to vplivalo na izključno pristojnost na podlagi člena 24, točka 1, prvi odstavek, prva alternativa, v povezavi s členom 8, točka 4, prvi stavek, prva alternativa, Uredbe (EU) št. 1215/2012 (Bruselj Ia), obravnavati kot zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji v smislu člena 7, točka 1a, Uredbe (EU) št. 1215/2012 (Bruselj Ia).
2. Člen 7, točka 1, Uredbe (EU) št. 1215/2012 (Bruselj Ia) je treba razlagati tako, da
– dejavnost upravljanja, ki jo izvajajo organi skupnosti etažnih lastnikov, v okviru katere se sprejemajo odločitve o stroških vzdrževanja stavbe, ne pomeni „opravljanja storitev“ v smislu točke (b), druga alinea;
– je treba kraj izpolnitve obveznosti plačila, ki izhaja iz takih odločitev, ob upoštevanju točke (a) določiti na podlagi zakona, ki se v skladu s kolizijskimi pravili države sodišča, ki odloča o zadevi, uporablja za zadevno pravno razmerje.