Zadeva T‑418/10

voestalpine AG

in
voestalpine Wire Rod Austria GmbH

proti

Evropski komisiji

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Evropski trg jekla za prednapenjanje – Določanje cen, razdelitev trga in izmenjava poslovno občutljivih informacij – Enotna, kompleksna in trajajoča kršitev – Pogodba o zastopanju – Pripis kršitvenega ravnanja zastopnika naročitelju – Neseznanjenost naročitelja s kršitvenim ravnanjem zastopnika – Udeležba pri delu kršitve in seznanjenost s celovitim načrtom – Smernice o načinu določanja glob iz leta 2006 – Sorazmernost – Načelo individualizacije kazni in sankcij – Neomejena pristojnost“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (šesti senat) z dne 15. julija 2015

1.      Konkurenca – Upravni postopek – Sklep Komisije o ugotovitvi kršitve – Dokazno breme Komisije, da dokaže kršitev in njeno trajanje – Obseg dokaznega bremena – Stopnja zahtevane natančnosti dokazov, ki jih predloži Komisija – Sklenjen krog indicev – Sodni nadzor – Obseg – Sklep, ki pri sodišču vzbuja dvom – Spoštovanje načela domneve nedolžnosti

(Člen 101 PDEU; Sporazum EGP, člen 53; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 48(1); Uredba Sveta št. 1/2003, člen 2)

2.      Omejevalni sporazumi – Prepoved – Kršitve – Sporazumi in usklajena ravnanja, ki pomenijo enotno kršitev – Pripis odgovornosti podjetju za celotno kršitev kljub njegovi omejeni vlogi – Dopustnost – Upoštevanje pri presoji teže kršitve in pri določitvi zneska globe

(Člen 101 PDEU; Sporazum EGP, člen 53)

3.      Omejevalni sporazumi – Udeležba na sestankih s protikonkurenčnim ciljem – Okoliščina, ki ob nedistanciranju od sprejetih odločitev, dopušča sklepanje o sodelovanju pri omejevalnem sporazumu, ki iz njih sledi – Ravnanje, ki odstopa od dogovorjenega pri omejevalnem sporazumu – Spoštovanje procesnih jamstev s strani Komisije – Sodni nadzor

(Člen 101 PDEU; Sporazum EGP, člen 53)

4.      Konkurenca – Pravila Unije – Kršitve – Pripis – Podjetje – Pojem – Gospodarska enota – Družbe, ki so vertikalno povezane – Družbe, ki jih povezuje pogodba o zastopanju – Merila presoje

(Člen 101 PDEU; Sporazum EGP, člen 53)

5.      Konkurenca – Pravila Unije – Kršitve – Pripis – Podjetje – Pojem – Gospodarska enota – Družbe, ki jih povezuje pogodba o zastopanju – Merila presoje – Prevzem gospodarskega tveganja s strani zastopnika

(Člen 101 PDEU; Sporazum EGP, člen 53; Sporočilo Komisije 2000/C 291/01)

6.      Konkurenca – Pravila Unije – Kršitve – Pripis – Podjetje – Pojem – Gospodarska enota – Družbe, ki jih povezuje pogodba o zastopanju – Zastopnik, ki deluje v imenu dveh udeležencev omejevalnega sporazuma – Merila presoje – Gospodarsko tveganje

(Člen 101 PDEU; Sporazum EGP, člen 53)

7.      Konkurenca – Pravila Unije – Kršitve – Pripis – Podjetje – Pojem – Gospodarska enota – Družbe, ki jih povezuje pogodba o zastopanju – Merila presoje – Neseznanjenost naročitelja s protikonkurenčnim ravnanjem zastopnika – Nevplivanje

(Člen 101 PDEU; Sporazum EGP, člen 53)

8.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Določitev osnovnega zneska – Teža kršitve – Merila presoje – Pooblastilo Komisije za odločanje po prostem preudarku – Meje – Spoštovanje načel sorazmernosti ter individualizacije kazni in sankcij

(Člen 101 PDEU; Sporazum EGP, člen 53; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 49(3); Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2) in (3); Sporočilo Komisije 2006/C 210/02)

9.      Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Način izračuna, določen s smernicami, ki jih je sprejela Komisija – Individualizacija kazni v različnih fazah določanja zneska

(Člen 101 PDEU; Sporazum EGP, člen 53; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2); Sporočilo Komisije 2006/C 210/02, točke 22, 27, 29, 36 in 37)

10.    Konkurenca – Globe – Znesek – Diskrecijska pravica Komisije – Sodni nadzor – Neomejena pristojnost – Učinek – Uporaba smernic za izračun glob – Izključitev – Okoliščine, ki jih je treba upoštevati

(Člen 229 ES; Sporazum EGP, člen 53; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 31; Sporočilo Komisije 2006/C 210/02)

1.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 116 do 118.)

2.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 119 do 124.)

3.      Za dokaz sodelovanja podjetja pri omejevalnem sporazumu zadošča, da Komisija dokaže, da je zadevno podjetje sodelovalo na sestankih, na katerih so bili sklenjeni protikonkurenčni sporazumi, ki jim ni očitno nasprotovalo. Če je bilo sodelovanje na takih sestankih dokazano, mora to podjetje predložiti indice, na podlagi katerih je mogoče dokazati, da je bilo njegovo sodelovanje na navedenih sestankih brez kakršnega koli protikonkurenčnega cilja, tako da dokaže, da je svojim konkurentom navedlo, da na teh sestankih sodeluje z drugačnim namenom kot oni. Še več, okoliščina, da podjetje ne upošteva sklepov sestanka, katerega cilj je protikonkurenčen, ni taka, da ga razbremeni odgovornosti udeležbe pri omejevalnem sporazumu, razen če se javno ne distancira od tega, kar je bilo dogovorjeno na sestanku. Dejstvo, da neko podjetje ni sodelovalo pri vseh sestavnih delih omejevalnega sporazuma ali da je imelo manjšo vlogo pri vidikih, pri katerih je sodelovalo, je upoštevno samo pri presojanju teže kršitve in po potrebi pri odmeri globe. Kadar po mnenju Komisije odgovornost podjetij za protikonkurenčna ravnanja izhaja iz njihovega sodelovanja na sestankih, katerih cilj so taka ravnanja, morata sodišči Unije preveriti, ali so imela ta podjetja v upravnem postopku ali postopku pred njim možnost zavrniti ugotovitve, ki so bile izpeljane iz tega, in po potrebi dokazati okoliščine, na podlagi katerih so dejstva, ki jih je ugotovila Komisija, pojasnjena drugače in na podlagi katerih je mogoče razlago dejstev s strani te institucije nadomestiti z drugačno razlago.

(Glej točke 125, 127 in 128.)

4.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 134 do 139.)

5.      Za določitev obstoja gospodarske enote – na področju konkurenčnega prava – med družbama, ki imata vertikalno razmerje, kot je med naročiteljem in zastopnikom ali posrednikom, sta bila dva elementa določena kot glavni referenčni merili: prvič, prevzemanje gospodarskega tveganja s strani posrednika, in drugič, izključnost storitev, ki jih ponuja posrednik.

V zvezi s tem glede prevzemanja gospodarskega tveganja posrednika ni mogoče šteti za pomožni subjekt, vključen v podjetje naročitelja, kadar mu pogodba, sklenjena s tem, podeljuje ali pušča naloge, ki se gospodarsko približujejo nalogam neodvisnega trgovca, ker določa, da posrednik prevzema finančno tveganje, povezano s prodajo ali izpolnjevanjem pogodb, sklenjenih s tretjimi osebami. Tako glede pogodbe, ki jo je mogoče preučiti kot pogodbo o zastopanju iz točke 12 Smernic o vertikalnih omejitvah, na podlagi katere zastopnik prevzema le postranske stroške, ne da bi prevzel kaj več kot zanemarljivo gospodarsko tveganje, ta ne opravlja nalog, ki se gospodarsko približujejo nalogam neodvisnega trgovca.

(Glej točke 139, 140, 145, 147 in 148.)

6.      Na področju konkurenčnega prava se obstoj gospodarske enote med naročiteljem in njegovim zastopnikom presoja na podlagi dveh glavnih referenčnih meril: prvič, prevzemanja gospodarskega tveganja s strani posrednika, in drugič, izključnosti storitev, ki jih ponuja posrednik.

V zvezi s tem glede izključnosti storitev, ki jih ponuja posrednik, dejstvo, da posrednik hkrati z dejavnostmi, ki jih opravlja na račun naročitelja, kot neodvisni trgovec sklepa posle znatnega obsega na trgu zadevnega proizvoda ali storitve, ne govori v prid ideje o gospodarski enoti. Vendar kadar zastopnik deluje v imenu dveh udeležencev omejevalnega sporazuma, ne da bi bil sam osebno dejaven na zadevnem trgu, je treba za ugotovitev obstoja gospodarske enote med zastopnikom in enim od naročiteljev vedeti, ali mora ta zastopnik glede dejavnosti, ki mu jih zaupa ta naročitelj, delovati kot neodvisni trgovec, ki svobodno določa svojo poslovno strategijo. Če zastopnik ne deluje kot tak, so naloge, ki jih opravlja na račun navedenega naročitelja, sestavni del dejavnosti tega naročitelja.

Tako je v primeru dvojnega zastopanja odločilni element za ugotovitev obstoja gospodarske enote presoja finančnega tveganja, povezanega s prodajo ali izpolnjevanjem pogodb, sklenjenih s tretjimi osebami. Če pogodba o zastopanju, sklenjena z eno od zastopanih družb, zastopniku ne daje možnosti ravnanja – v smislu konkurenčnega prava – kot neodvisni trgovec glede dejavnosti, za katere je bil pooblaščen, dvojno zastopanje ne more izpodbiti sklepa, da zastopnik de facto deluje kot pomožni subjekt in zato s tem podjetjem tvori gospodarsko enoto. Za zastopnika se namreč lahko šteje, da tvori gospodarsko enoto z enim ali drugim udeležencem omejevalnega sporazuma. Kadar dvojno zastopanje omogoča dostop do poslovno občutljivih informacij z dveh virov, ta posebnost pomeni dejavnik izboljšanja usklajevanja v okviru omejevalnega sporazuma.

(Glej točke 139, 141, 149, od 151 do 153, 155, 158, 160, 161 in 163.)

7.      Kadar na področju konkurence zastopnik deluje v imenu in na račun naročitelja, ne da bi prevzel gospodarsko tveganje glede dejavnosti, ki so mu bile zaupane, je protikonkurenčno ravnanje tega zastopnika v okviru teh dejavnosti mogoče pripisati naročitelju, tako kot je to mogoče v primeru delodajalca glede protipravnih dejanj enega od njegovih zaposlenih, tudi brez dokaza o seznanjenosti naročitelja s protikonkurenčnim ravnanjem zastopnika. Ob upoštevanju pogodbe in kot v primeru hčerinske družbe, ki je v stoodstotni ali skoraj stoodstotni lasti matične družbe in v primeru uslužbenca, ki deluje na račun svojega delodajalca, se namreč šteje, da zastopnik deluje na račun naročitelja in z njim tvori gospodarsko enoto.

(Glej točki 175 in 394.)

8.      Iz člena 49(3) Listine o temeljnih pravicah je razvidno, da kazen ne sme biti nesorazmerna s kaznivim dejanjem.

V zvezi s tem je treba pri odmeri glob, naloženih za kršitve pravil o konkurenci, upoštevati vse dejavnike, ki lahko vplivajo na presojo teže zgoraj sporazumov in ravnanj, za katere se šteje, da niso združljiva z notranjim trgom na podlagi člena 101(1) PDEU in člena 53(1) Sporazuma EGP, kot je med drugim vloga, ki jo je posamezni udeleženec imel pri kršitvi, in nevarnost, ki jo take kršitve pomenijo za cilje Unije. Poleg tega je treba dejstvo, da podjetje ni bilo udeleženo pri vseh vidikih omejevalnega sporazuma ali da je imelo pri vidikih, pri katerih je bilo udeleženo, manjšo vlogo, upoštevati pri presoji teže kršitve in po potrebi pri določitvi globe. Zlasti v primeru enotne kršitve v smislu kompleksne kršitve, ki združuje vse sporazume in usklajena ravnanja na različnih trgih, na katerih niso prisotni vsi kršitelji in so morda le delno seznanjeni s celovitim načrtom, morajo biti sankcije individualizirane, tako da se morajo nanašati na ravnanja in značilnosti zadevnih podjetij. V tem okviru načelo sorazmernosti pomeni, da je treba globo določiti sorazmerno glede na elemente, ki jih je treba upoštevati pri presoji objektivne teže kršitve kot take in pri presoji sorazmerne teže glede na udeležbo sankcioniranega podjetja pri kršitvi. Tako mora Komisija na področju sankcije, naložene za kršitev konkurenčnega prava v zvezi z omejevalnimi sporazumi, spoštovati individualizacijo kazni glede na kršitev ob upoštevanju posebnega položaja vsakega kršitelja. V zvezi s tem kršitelj, ki ni odgovoren za nekatere elemente enotne kršitve, pri izvajanju navedenih delov ni imel vloge. Zaradi omejenega obsega kršitve, ki je ugotovljena v zvezi z njim, je kršitev konkurenčnega prava nujno manjša kot kršitev, ki je pripisana kršiteljem, ki so bili udeleženi pri vseh delih kršitve.

Zato načelo sorazmernosti Komisiji med drugim nalaga, da pri izračunu zneska globe upošteva dejstvo, da je bilo podjetje prek zastopnika udeleženo le pri enem samem delu enotne kršitve in da za ta del ob neobstoju sodelovanja na evropski ravni svetovnega omejevalnega sporazuma ni mogoče šteti, da so tako cilj kot posledice te udeležbe lahko presegali ozemlje ene države članice. Kadar je takemu podjetju naložena enaka globa, kot bi mu morala biti naložena, če bi mu bila pripisana udeležba pri vseh delih enotne kršitve, je treba odločbo Komisije razglasiti za nično, ker ni bila upoštevana posebnost položaja zadevnega podjetja. V zvezi s tem le dejstvo, da bi to podjetje lahko vedelo za panevropski obseg svetovnega omejevalnega sporazuma, kar pa ni bilo dokazano, ne zadostuje za to, da se za izračun globe upošteva vrednost prodaje, opravljene na teh trgih, ker v zvezi z njo ni dokazano, da je navedeno podjetje ravnalo protikonkurenčno.

(Glej točke 408, od 411 do 415, 437 in od 442 do 447.)

9.      Na področju sankcije, naložene za kršitev konkurenčnega prava v zvezi z omejevalnimi sporazumi, mora Komisija spoštovati individualizacijo kazni glede na kršitev ob upoštevanju posebnega položaja vsakega kršitelja. V praksi se individualizacija kazni glede na kršitev izvrši v različnih fazah določanja zneska globe.

Prvič, Komisija lahko ugotovi značilnost udeležbe podjetja pri kršitvi v fazi presoje objektivne teže enotne kršitve v smislu točke 22 Smernic o načinu določanja glob, naloženih na podlagi člena 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003.

Drugič, Komisija lahko ugotovi navedeno značilnost v fazi presoje olajševalnih okoliščin, navedenih v točki 29 Smernic, na podlagi splošne presoje vseh upoštevnih okoliščin (glej točko 27 navedenih smernic).

Tretjič, Komisija lahko ugotovi navedeno značilnost v fazi po presoji objektivne teže kršitve ali olajševalnih okoliščin, na katere se sklicujejo zadevna podjetja. V točki 36 Smernic je navedeno, da lahko Komisija v nekaterih primerih naloži simbolično globo in da lahko, kot je navedeno v točki 37 teh smernic, zaradi posebnosti posamezne zadeve utemeljeno odstopi od splošne metodologije za določanje glob.

(Glej točke od 415 do 417, 420 in 423.)

10.    Na področju konkurenčnega prava neomejena pristojnost, ki jo na podlagi člena 229 ES sodišču Unije podeljuje člen 31 Uredbe št. 1/2003, temu sodišču omogoča, da poleg nadzora zakonitosti sankcije, na podlagi katerega je mogoče le zavrniti ničnostno tožbo ali razglasiti ničnost izpodbijanega akta, nadomesti presojo Komisije s svojo in zato izpodbijani akt spremeni, tudi če ga ne razglasi za ničnega, pri čemer pa mora upoštevati vse dejanske okoliščine, zlasti pri spremembi naložene globe, kadar presoja o vprašanju zneska globe.

V zvezi s tem odmera globe s strani sodišč Unije sama po sebi ni natančen aritmetični postopek. Poleg tega izračuni Komisije in njene smernice ne zavezujejo sodišča Unije, kadar odloča na podlagi neomejene pristojnosti, ampak mora opraviti svojo presojo in pri tem upoštevati vse okoliščine obravnavane zadeve.

V tem okviru sodišči Unije upoštevata zlasti naravo zadevnega omejevanja konkurence, dodelitev kvot in določitev cen. Poleg tega je po potrebi treba upoštevati posebnosti, kot so dejstvo, da je bilo zadevno podjetje udeleženo le pri enem delu enotne kršitve na panevropski ravni, omejenem na ozemlje ene države članice, in okoliščino, da je bila udeležba tega podjetja pri kršitvi posredna, seznanjenost podjetja z ravnanjem njegovega zastopnika pa ni dokazana.

(Glej točke od 450 do 453 in od 462 do 465.)