Language of document : ECLI:EU:C:2018:57

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

PAOLA MENGOZZIJA,

predstavljeni 1. februarja 2018(1)

Zadeva C25/17

Tietosuojavaltuutettu

ob udeležbi

Jehovan todistajat – uskonnollinen yhdyskunta

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče, Finska))

„Predhodno odločanje – Varstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov – Direktiva 95/46/ES – Področje uporabe – Pojem popolnoma osebne ali domače dejavnosti – Podatki, ki jih zberejo in obdelajo člani verske skupnosti v okviru oznanjevanja od vrat do vrat – Verska svoboda – Člen 10 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Pojem zbirke – Pojem upravljavca osebnih podatkov“






1.        Ali mora skupnost Jehovovih prič upoštevati predpise prava Unije s področja varstva osebnih podatkov zato, ker si lahko njeni člani, ko opravljajo svojo dejavnost oznanjevanja od vrat do vrat, delajo zapiske, v katerih zapisujejo vsebino pogovora in zlasti versko pripadnost oseb, ki so jih obiskali? V tokratnem predlogu za sprejetje predhodne odločbe se v bistvu obravnava to vprašanje.

I.      Pravni okvir

A.      Pravo Unije

2.        Iz uvodne izjave 12 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov(2) izhaja, da „morajo načela varstva veljati za kakršno koli obdelavo osebnih podatkov za vse osebe, katerih dejavnost ureja zakonodaja Skupnosti; ker je treba izključiti obdelavo podatkov, ki jo izvaja fizična oseba pri opravljanju dejavnosti, ki so izključno osebne ali domače, kakršno je dopisovanje in beleženje naslovov“.

3.        V uvodni izjavi 27 Direktive 95/46 je navedeno, da „se mora varstvo posameznikov uporabljati za avtomatsko in za ročno obdelavo podatkov; […] obseg tega varstva dejansko ne sme biti odvisen od uporabljenih metod, sicer bi to ustvarilo resno tveganje za izogibanje izpolnjevanju obveznosti; […] kljub temu ta direktiva glede ročne obdelave zajema samo zbirke in ne nestrukturiranih zapisov; […] mora biti predvsem vsebina zbirk strukturirana v skladu s posebnimi merili glede posameznikov, tako da omogoča enostaven dostop do osebnih podatkov; […] lahko v skladu z opredelitvijo iz člena 2(c) razna merila za določanje sestavin strukturiranega niza osebnih podatkov in razna merila, ki urejajo dostop do takega niza, določi vsaka država članica; […] zapisi ali nizi zapisov, pa tudi njihove naslovnice, ki niso strukturirane v skladu s posebnimi merili, pod nobenim pogojem ne sodijo na področje uporabe te direktive“.

4.        Člen 2 Direktive 95/46 določa:

„V tej direktivi:

(a)      ‚osebni podatek‘ pomeni katero koli informacijo, ki se nanaša na določeno ali določljivo fizično osebo (‚posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki‘); določljiva oseba je tista, ki se lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko ali na enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali socialno identiteto;

(b)      ‚obdelava osebnih podatkov‘ (‚obdelava‘) pomeni kakršen koli postopek ali niz postopkov, ki se izvajajo v zvezi z osebnimi podatki z avtomatskimi sredstvi ali brez njih, kakršno je zbiranje, beleženje, urejanje, shranjevanje, prilagajanje ali predelava, iskanje, posvetovanje, uporaba, posredovanje s prenosom, širjenje ali drugo razpolaganje [dajanje na voljo], prilagajanje ali kombiniranje, blokiranje, izbris ali uničenje;

(c)      ‚zbirka osebnih podatkov‘ (‚zbirka‘) pomeni vsak strukturiran niz osebnih podatkov, ki je dostopen v skladu s posebnimi merili, bodisi da je centraliziran, decentraliziran ali razpršen na funkcionalni ali geografski podlagi;

(d)      ,upravljavec‘ pomeni fizično ali pravno osebo, javni organ, agencijo ali kateri koli drug organ, ki sam ali skupaj z drugimi določa namene in sredstva obdelave osebnih podatkov; kadar namene in sredstva obdelave določa nacionalna zakonodaja ali zakonodaja Skupnosti, lahko upravljavca ali posebna merila za njegovo imenovanje določi nacionalna zakonodaja ali zakonodaja Skupnosti;

(e)      ‚obdelovalec‘ pomeni fizično ali pravno osebo, javni organ, agencijo ali kateri koli drug organ, ki obdeluje osebne podatke v imenu upravljavca;

[…]“

5.        Člen 3 Direktive 95/46 določa:

„1.      Ta direktiva se uporablja za obdelavo osebnih podatkov v celoti ali delno z avtomatskimi sredstvi in za drugačno obdelavo kakor z avtomatskimi sredstvi za osebne podatke, ki sestavljajo del zbirke ali so namenjeni sestavljanju dela zbirke.

2.      Ta direktiva se ne uporablja za obdelavo osebnih podatkov:

–        med dejavnostjo, ki ne sodi na področje uporabe zakonodaje Skupnosti, kot so tiste, opredeljene v naslovih V in VI Pogodbe o Evropski uniji, in v vsakem primeru v postopkih obdelave v zvezi z javno varnostjo, obrambo, državno varnostjo (vključno z gospodarsko blaginjo države, kadar se postopek obdelave nanaša na zadeve državne varnosti) in pri dejavnostih države na področju kazenskega prava,

–        s strani fizične osebe med potekom popolnoma osebne ali domače dejavnosti.“

6.        Člen 8(1) Direktive 95/46 določa, da „[d]ržave članice prepovejo obdelavo osebnih podatkov, ki kažejo na rasni ali etnični izvor, politična mnenja, verska ali filozofska prepričanja, pripadnost sindikatu, in obdelavo podatkov v zvezi z zdravjem ali spolnim življenjem“. Odstavek 2(d) istega člena se nadaljuje tako, da določa, da se „[o]dstavek 1 […] ne uporablja, kadar […] obdelavo pri svojih zakonitih dejavnostih z ustreznimi garancijami izvaja ustanova, združenje ali kateri drug neprofitni organ s političnim, filozofskim, verskim ali sindikalnim ciljem in pod pogojem, da se obdelava nanaša samo na člane organa ali na osebe, ki so v rednem stiku z njim v zvezi z njegovimi nameni, in da se podatki ne posredujejo tretji stranki brez privolitve posameznikov, na katere se nanašajo […]“.

B.      Nacionalno pravo

7.        Direktiva 95/46 je bila v finsko pravo prenesena s henkilötietolaki 523/1999 (zakon 523/1999 o osebnih podatkih).

8.        Člen 3(3) zakona o osebnih podatkih opredeljuje zbirko osebnih podatkov kot „niz osebnih podatkov, ki je sestavljen iz informacij, ki so razvrščene po skupinah glede na svoj namen in ki se deloma ali v celoti obdelujejo z avtomatskimi postopki, ali pa so organizirane po kartotekah, seznamih ali na drug primerljiv način, ki omogoča, da se lahko podatki o določenih osebah najdejo enostavno in brez pretiranih stroškov“.

9.        Člen 11 zakona o osebnih podatkih prepoveduje obdelavo občutljivih podatkov, med katerimi so verska prepričanja. Člen 12 zakona o osebnih podatkih vendarle določa, da je obdelava takih podatkov mogoča, če se podatki – kadar se nanašajo na verska prepričanja – zbirajo v okviru dejavnosti zvez ali združenj, ki zastopajo ta prepričanja, in če podatki zadevajo člane teh zvez ali združenj ali osebe, ki imajo z njimi redne stike zaradi njihovih ciljev, in se podatki ne posredujejo tretjim osebam brez privolitve posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki.

10.      V skladu s členom 44 zakona o varstvu osebnih podatkov lahko komisija za varstvo podatkov na predlog pooblaščenca za varstvo podatkov med drugim prepove obdelavo osebnih podatkov, ki je v nasprotju s tem zakonom ali s predpisi in določbami, izdanimi na podlagi tega zakona, in zadevnim osebam odredi, da v določenem roku odpravijo nezakonitost ali prenehajo ravnati malomarno.

II.    Spor o glavni stvari, vprašanja za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem

11.      Finska komisija za varstvo podatkov (v nadaljevanju: komisija) je 17. septembra 2013 na podlagi predloga Tietosuojavaltuutettu (pooblaščenec za varstvo podatkov, Finska, pritožnik v postopku v glavni stvari) izdala odločbo, s katero je verski skupnosti Jehovove priče (nasprotna stranka v postopku v glavni stvari, v nadaljevanju: skupnost) prepovedala zbiranje oziroma obdelavo osebnih podatkov v okviru oznanjevanja od vrat do vrat, ne da bi upoštevala zakonske pogoje za obdelavo osebnih podatkov, kot so določeni z zakonom o osebnih podatkih. Komisija je torej menila, da so skupnost in njeni člani upravljavci občutljivih osebnih podatkov v smislu zakona o osebnih podatkih. V odločbi je bilo določeno, da ima skupnost na voljo šest mesecev, da ravna v skladu s to odločbo.

12.      Skupnost je zoper to odločbo pri sodišču prve stopnje vložila tožbo, v kateri se je sklicevala na dejstvo, da gre za obdelavo podatkov v strogo osebne namene v smislu zakona o osebnih podatkih. Navedeno sodišče je s sodbo, izdano 18. decembra 2014, razveljavilo odločbo komisije, ker je menilo, da skupnost ni bila upravljavec, ki bi nezakonito obdeloval osebne podatke.

13.      Pooblaščenec za varstvo podatkov je pri predložitvenem sodišču vložil pritožbo, v kateri je predlagal razveljavitev sodbe z dne 18. decembra 2014.

14.      Predložitveno sodišče opisuje dejavnost članov skupnosti tako. Člani skupnosti si med oznanjevanjem od vrat do vrat delajo zapiske o srečanjih z osebami, ki jih načeloma ne poznajo. Podatki so zbirajo za spominsko oporo, da bi bile na voljo koristne informacije za naslednji obisk. Tako obiskane osebe, katerih podatki so zabeleženi v zapiskih članov skupnosti, niso obveščene o tem zbiranju niti o obdelavi njihovih osebnih podatkov. Ti podatki se zbirajo v beležkah ali na lističih. Zadevni podatki so ime, naslov in povzetek vsebine pogovora, ki med drugim zadeva verska prepričanja in družinska razmerja osebe. Po navedbah predložitvenega sodišča verska skupnost oznanjevanje od vrat do vrat organizira tako, da naredi zemljevid območij in ta območja razdeli med člane, ki oznanjujejo evangelij. Poleg tega občine vzdržujejo evidence oznanjevalcev, v katerih je navedeno, koliko publikacij so razdelili in koliko časa je vsak član posvetil oznanjevanju evangelija.

15.      Skupnost je že uporabila publikacijo, ki jo izdaja sama, da je razširila navodila o delanju zapiskov.(3) Podatke so prvotno zbirali z obrazci, vendar je skupnost prenehala spodbujati k njihovi uporabi, nato pa jih tudi po priporočilu pooblaščenca za varstvo podatkov v tem smislu prenehala uporabljati. Občine verske skupnosti tudi vodijo tako imenovani „seznam prepovedi“, to je seznam oseb, ki so prosile, naj jih člani navedene skupnosti ne obiskujejo več. Pooblaščenec za varstvo podatkov meni, da je ta seznam v skladu z zakonom o varstvu osebnih podatkov.

16.      Pooblaščenec za varstvo podatkov pred predložitvenim sodiščem trdi, da podatki, ki jih zberejo člani skupnosti med oznanjevanjem, pomenijo zbirko osebnih podatkov, saj imajo enak namen in so bili zabeleženi zato, da bi se ob naslednjem obisku lahko uporabili kot spominska opora. Verska skupnost naj bi natančno usmerjala in organizirala obdelavo podatkov na podlagi posameznih zapiskov ter izvajala dejanski nadzor nad zbiranjem in obdelavo podatkov. Versko skupnost in člane, ki si delajo posamične zapiske med oznanjevanjem, bi bilo treba skupaj šteti za „upravljavca“ podatkov.

17.      Skupnost pa trdi, da gre pri oznanjevanju, med katerim si član po potrebi dela zapiske, za individualno versko prakso. Taki zapiski naj bi bili popolnoma osebni. Zbrani podatki naj bi se zapisovali in morebiti naknadno obdelali ne glede na obstoj skupnosti, ki naj ne bi izvajala nikakršnega nadzora, čeprav priznava, da daje priporočila in duhovne napotke glede obveznosti vsakega člana, da sodeluje pri evangelizaciji. Zapiski članov naj se kljub temu ne bi posredovali skupnosti, ki naj do njih ne bi imela dostopa. Sistem, v katerem bi se zbirali podatki in ki bi omogočal iskanje po podatkih, naj ne bi obstajal. Skupnost naj ne bi vedela, kateri od njenih članov si po koncu svojih obiskov delajo zapiske. Podatki, ki naj bi se zbirali, naj bi bili na voljo v javnih virih, kot je na primer telefonski imenik, in ti naj bi se po tem, ko ne bi bili več uporabni, uničili. Podatki, zbrani zgolj na posamezno in osebno pobudo članov, naj ne bi bili zbirka, skupnosti pa naj ne bi bilo mogoče obravnavati kot upravljavca osebnih podatkov. Tako naj bi presodili tudi danski, nizozemski in norveški organi, po mnenju katerih naj dejavnost, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, bodisi ne bi spadala na področje uporabe nacionalnega zakona, ki ureja zbiranje in obdelavo osebnih podatkov, bodisi naj ne bi bila v nasprotju s tem zakonom.

18.      Prvič, po mnenju predložitvenega sodišča je treba torej določiti področje uporabe zakona o osebnih podatkih, ki je enako področju uporabe Direktive 95/46.(4) Glede na sodno prakso Sodišča dejavnost zbiranja in obdelave osebnih podatkov, ki se izvaja v okviru verske prakse, kot je oznanjevanje, očitno ne spada k izjemi, določeni v členu 3(2), prva alinea, Direktive 95/46, ostaja pa dvom glede tega, ali je mogoče oznanjevanje šteti za popolnoma osebno ali domačo dejavnost v smislu člena 3(2), druga alinea, Direktive 95/46. Zaradi te presoje se predložitveno sodišče sprašuje o pomenu navedb v uvodni izjavi 12 Direktive 95/46, saj se zdi, da zbrani podatki presegajo podatke, ki se običajno zbirajo v beležnici z naslovi, zlasti zato, ker so lahko občutljivi in se zbirajo v zvezi z osebami, ki jih člani ne poznajo, če se nato upoštevata še pojasnilo v uvodni izjavi 18 Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES(5) ter nazadnje vloga, ki jo ima skupnost. Predložitveno sodišče domneva, da bo treba z določitvijo področja uporabe člena 3(2), druga alinea, Direktive 95/46 uravnotežiti, na eni strani, temeljno pravico do spoštovanja zasebnega življenja, in na drugi strani, nič manj temeljno versko svobodo, pri kateri je oznanjevanje način izražanja vere.

19.      Drugič, predložitveno sodišče se sprašuje o pojmu „zbirka“ v smislu člena 2(c) Direktive 95/46, saj če dejavnost, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, ne spada k izjemi iz člena 3(2), druga alinea, navedene direktive, se ta ne uporabi, ker ne gre za avtomatsko obdelavo zadevnih podatkov, razen če so ti podatki vsebovani v „zbirki“. Navedeno sodišče v teh okoliščinah poudarja skupni cilj, ki ga imajo zapiski članov, in sicer, da so ti zapiski spominska opora in da olajšajo iskanje podatkov oseb ob naslednjem obisku.

20.      Tretjič, predložitveno sodišče se nazadnje sprašuje o tem, ali je mogoče skupnost samo ali skupaj z njenimi člani obravnavati kot „upravljavca“ v smislu člena 2(d) Direktive 95/46, če očitno dejansko nadzoruje zbiranje, ne da bi trenutno obstajali pisni napotki ali navodila skupnosti. Ta pojem „upravljavca“ ima očitno široko opredelitev v sodni praksi Sodišča,(6) predložitveno sodišče pa kljub temu, da skupnost ne more dostopati do zbranih podatkov, poudarja predvsem vlogo spodbujanja oznanjevanja od vrat do vrat in dejstvo, da je v preteklosti svojim članom že dala navodila o zbiranju podatkov in da jim je v ta namen lahko dala obrazce.

21.      V teh okoliščinah je Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče) prekinilo odločanje in z odločbo, ki je v sodno tajništvo prispela 19. januarja 2017, Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je treba izjeme v členu 3(2), prva in druga alinea, Direktive [95/46], ki zadevajo področje uporabe, razlagati tako, da zbiranje in obdelava osebnih podatkov, ki ju opravijo člani verske skupnosti med oznanjevanjem od vrat do vrat, ne spadata na področje uporabe navedene direktive? Kakšen pomen ima pri presoji uporabe zadevne direktive na eni strani okoliščina, da dejavnost oznanjevanja, v okviru katere se zberejo podatki, organizirajo verska skupnost in njeni zbori, in na drugi strani okoliščina, da gre hkrati tudi za osebno versko prakso članov verske skupnosti?

2.      Ali je treba opredelitev pojma ‚zbirka‘ v členu 2(c) Direktive [95/46] ob upoštevanju uvodnih izjav 26 in 27 navedene direktive razlagati tako, da niz osebnih podatkov, ki se med zgoraj opisanim oznanjevanjem od vrat do vrat ne zbirajo avtomatsko (ime in naslov ter drugi možni podatki in značilnosti, ki zadevajo osebo),

(a)      ne pomeni take zbirke zato, ker v smislu opredelitev v finskem zakonu o varstvu osebnih podatkov ne gre izrecno za specifične kartoteke ali sezname ali podobne sisteme razvrščanja, namenjene iskanju, ali

(b)      pomeni tako zbirko zato, ker je na podlagi podatkov ob upoštevanju njihovega namena dejansko enostavno in brez pretiranih stroškov mogoče pridobiti informacije, potrebne za poznejšo uporabo, kakor je to določeno v finskem zakonu o varstvu osebnih podatkov?

3.      Ali je treba izraz ‚ki sam ali skupaj z drugimi določa namene in sredstva obdelave osebnih podatkov‘ iz člena 2(d) Direktive [95/46] razlagati tako, da je mogoče versko skupnost, ki organizira dejavnost, v okviru katere se zbirajo osebni podatki (med drugim z razdelitvijo območij, na katerih delujejo oznanjevalci, izvajanjem oznanjevanja in vodenjem evidenc oseb, ki ne želijo, da oznanjevalci pridejo k njim), v zvezi s to dejavnostjo njenih članov šteti za upravljavca osebnih podatkov, čeprav verska skupnost navaja, da imajo dostop do zbranih podatkov le posamezni oznanjevalci?

4.      Ali je treba omenjeni člen 2(d) [Direktive 95/46] razlagati tako, da je versko skupnost mogoče šteti za upravljavca le tedaj, če sprejme druge specifične ukrepe, na primer določi naloge ali izda pisna navodila, s katerimi usmerja zbiranje podatkov, ali pa zadošča, da ima verska skupnost dejansko vlogo pri usmerjanju dejavnosti njenih članov?“

22.      V obravnavani zadevi so pisna stališča predložile nasprotna stranka v postopku v glavni stvari, finska, češka in italijanska vlada ter Evropska komisija.

23.      Na obravnavi, ki je 28. novembra 2017 potekala pred Sodiščem, so ustna stališča podali pooblaščenec za varstvo podatkov, nasprotna stranka v postopku v glavni stvari, finska vlada in Komisija.

III. Analiza

A.      Pristojnost Sodišča

24.      Za ta predlog za sprejetje predhodne odločbe je značilno, da nasprotna stranka v postopku v glavni stvari odločno izpodbija dejstva, ki jih je ugotovil pooblaščenec za varstvo podatkov in ki jih je predstavilo predložitveno sodišče. Skupnost trdi, da Sodišče na vprašanja, ki jih je postavilo Korkein hallinto-oikeus (vrhovno upravno sodišče), ne bi smelo odgovoriti na podlagi sodbe Meilicke.(7)

25.      Naj spomnim, da je Sodišče v navedeni sodbi opozorilo na „pravila igre“ dialoga v okviru predhodnega odločanja. Čeprav torej Sodišče načeloma mora odgovoriti na vprašanja, ki jih postavi nacionalno sodišče, ki edino neposredno pozna dejansko stanje v zadevi in lahko torej najbolje presodi nujnost sprejetja predhodne odločbe za izdajo sodbe, pa lahko preveri svojo pristojnost, zato da se prepriča, da bo njegova predhodna odločba dejansko prispevala k izvajanju sodne oblasti v državah članicah, ne pa k podajanju posvetovalnih mnenj o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih. Zato je naloga predložitvenega sodišča, da dejansko stanje v postopku v glavni stvari ugotovi tako, da Sodišču omogoči, da se seznani z vsemi dejanskimi in pravnimi elementi, ki so lahko pomembni za razlago prava Unije, h kateri je pozvano.(8) V sodbi Meilicke(9) je Sodišče ugotovilo ravno to, da je bilo pozvano k odločanju o hipotetičnem vprašanju, ne da bi imelo na voljo dejanske ali pravne elemente, na podlagi katerih bi lahko koristno odgovorilo na zastavljena vprašanja, in je ustavilo postopek.

26.      Nasprotna stranka v postopku v glavni stvari se s sklicevanjem na to sodno prakso zaveda, da še naprej velja načelo utemeljene domneve upoštevnosti vprašanj za predhodno odločanje, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, in da Sodišče le v izjemnih primerih nanje ne odgovori.(10) Spis, ki je bil Sodišču predložen v tej zadevi, in zlasti predložitvena odločba nimata nobenih takih vrzeli, zaradi katerih bi Sodišče prestopilo meje svoje funkcije, če bi se odločilo, da odgovori na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo predložitveno sodišče.(11) Vsekakor je naloga zadnjenavedenega sodišča, če je to v njegovi pristojnosti,(12) da dokončno ugotovi dejansko stanje. Dejansko stanje, opisano v predložitveni odločbi, vsekakor zadostuje za to, da Sodišče lahko odloči ob polnem poznavanju dejstev.(13)

B.      Vprašanja za predhodno odločanje

1.      Prvo vprašanje

27.      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem skuša ugotoviti, ali se dejavnost članov skupnosti Jehovovih prič lahko izogne uporabi pravil Direktive 95/46 na podlagi, prvič, člena 3(2), prva alinea, navedene direktive. Tožena stranka iz postopka v glavni stvari v zvezi s tem trdi, da dejavnost, ki se obravnava v postopku v glavni stvari in ki se nanaša na versko svobodo ter zasebno in mirno versko izražanje, spada spada pot do izključitev. Drugič, predložitveno sodišče se sprašuje, ali se lahko ta dejavnost izvzame kar zadeva uporabo pravil Direktive 95/46 na podlagi njenega člena 3(2), druga alinea, ki s področja uporabe direktive izključuje obdelave osebnih podatkov, ki jih izvaja „fizičn[a] oseb[a] med potekom popolnoma osebne ali domače dejavnosti“.(14)

a)      Oznanjevanje ni izključeno s področja uporabe Direktive 95/46 na podlagi člena 3(2), prva alinea, navedene direktive

28.      Člen 3(2), prva alinea, Direktive 95/46 določa, da na področje uporabe te direktive ne spada obdelava osebnih podatkov „med dejavnostjo, ki ne sodi na področje uporabe zakonodaje Skupnosti, kot so tiste, opredeljene v naslovih V in VI Pogodbe o Evropski uniji, in v vsakem primeru v postopkih obdelave v zvezi z javno varnostjo, obrambo, državno varnostjo (vključno z gospodarsko blaginjo države, kadar se postopek obdelave nanaša na zadeve državne varnosti) in pri dejavnostih države na področju kazenskega prava“. Trditev nasprotne stranke v postopku v glavni stvari se v bistvu opira na to, da je oznanjevanje, med katerim naj bi se zbirali in obdelovali podatki oseb, ki so jih člani skupnosti obiskali, dejavnost, ki ne spada na področje uporabe prava Unije v smislu te določbe.(15) Italijanska vlada pa na drugi strani svoj argument opira na obstoj člena 17 PDEU, ki določa izključno pristojnost držav članic pri urejanju verskih organizacij, in pride do enake ugotovitve kot nasprotna stranka v postopku v glavni stvari.

29.      Predvsem je treba spomniti, da iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da Direktiva 95/46 „zelo na široko“ opredeljuje svoje področje uporabe, predvsem s tem, da uporabe pravil o varstvu ne pogojuje z vprašanjem, ali je obdelava dejansko povezana s prostim pretokom med državami članicami.(16) Poleg tega je Sodišče tudi spomnilo, da direktiva ne določa nobene dodatne omejitve svojega področja uporabe poleg tiste iz člena 3 navedene direktive.(17) Glede na namen Direktive 95/46, ki je zagotoviti visoko raven varstva temeljnih pravic in svoboščin fizičnih oseb, zlasti njihove pravice do zasebnega življenja pri obdelavi osebnih podatkov,(18) navedeno varstvo zahteva, da „se odstopanja od varstva osebnih podatkov in njegove omejitve določijo v mejah tega, kar je nujno potrebno“.(19) Člen 3(2), prva alinea, Direktive 95/46 je treba tako kot vsako določbo o odstopanju razlagati ozko.

30.      Sodišče je poleg tega razsodilo, da „so dejavnosti, ki so kot primer navedene v členu 3(2), prva alinea, Direktive 95/46 […] v vseh primerih dejavnosti, značilne za države ali državne organe in nepovezane s področjem dejavnosti posameznikov“.(20) Takoj nato je pojasnilo, da je „namen dejavnosti opredeliti obseg izjeme, določene v tej določbi, tako da ta izjema velja samo za dejavnosti, ki so v njej izrecno navedene ali ki jih je mogoče razvrstiti v isto kategorijo (ejusdem generis)“.(21)

31.      Predvsem je Sodišče v zadevi, ki se je nanašala na dejavnost katehetinje v župniji na Švedskem, in sicer je šlo za oblikovanje spletne strani, na kateri so bile objavljene informacije za župljane, ki so se pripravljali na birmo, odločilo, da „prostovoljnih ali verskih dejavnosti, kakršne je opravljala [tožeča stranka v takratnem postopku v glavni stvari], pa ni mogoče izenačiti z dejavnostmi, navedenimi v členu 3(2), prva alinea, Direktive 95/46, in torej ne spadajo na področje uporabe te izjeme“.(22) Čeprav je generalni pravobranilec A. Tizzano v svojih sklepnih predlogih, predstavljenih v navedeni zadevi, trdil nasprotno, to ni bilo zaradi verske narave okoliščin, v katerih se je izvajala dejavnost tožeče stranke v postopku v glavni stvari, temveč zato ker dejavnost ni bila pridobitna, ni bilo nobenega čezmejnega elementa in nobenega delovnega razmerja ali drugače povedano, navedena dejavnost nikakor ni bila povezana z izvajanjem temeljnih svoboščin, zagotovljenih s Pogodbo.(23) Sodišče je s sodbo Lindqvist(24) ne samo odločilo, da glede na bistveni cilj Direktive 95/46 pred uporabo navedene direktive ni bilo treba preveriti, ali zadevna dejavnost neposredno vpliva na prosti pretok med državami članicami,(25) ampak je tudi priznalo, vsaj implicitno, da dejavnost tožeče stranke v postopku v glavni stvari, ki je spadala v polno izvajanje njene svobode vere, bolj spada na „področje […] dejavnosti posameznikov“ kot pa „dejavnosti, značilne za države ali državne organe“,(26) ki same po sebi spadajo k izjemi iz člena 3(2), prva alinea, Direktive 95/46.

32.      Ali uvedba člena 17 PDEU z Lizbonsko pogodbo pomeni nov element, ki lahko spremeni razlago, ki jo je dalo Sodišče v sodbi Lindqvist?(27)

33.      Menim, da ne.

34.      V zvezi s tem je treba spomniti, da je pozornost Sodišča ob izdaji te sodbe zagotovo pritegnilo že dejstvo, da se spor o glavni stvari nanaša na versko dejavnost. Poleg tega je poznalo Izjavo št. 11 o statusu cerkva in nekonfesionalnih organizacij,(28) priloženo Amsterdamski pogodbi, v skladu s katero se je Unija že zavezala, da bo spoštovala in ne bo vplivala na status verskih združenj ali skupnosti, ki ga imajo na podlagi nacionalne zakonodaje v državah članicah. Težko je trditi, da je bil namen zakonodajalca na podlagi člena 3(2), prva alinea, s področja uporabe Direktive 95/46 izključiti dejavnosti posameznikov, ki jih izvajajo v povezavi z versko svobodo, medtem ko bi nekaj določb naprej določil posebno ureditev za obdelavo podatkov, ki jo opravlja verska organizacija.(29) Vendar bi bilo mogoče ugovarjati, da je bila Direktiva 95/46 sprejeta pred Deklaracijo št. 11, ki je priloga k Amsterdamski pogodbi. Vendar je treba priznati – čeprav je bil v Pogodbo dodan člen 17 PDEU, ki je v bistvu naveden v uvodni izjavi 165 Uredbe 2016/679 – da je zakonodajalec Unije vztrajal na tej poti in ni menil, da si priznanje statusa verskih skupnosti, kot ga določajo države članice, na eni strani, in potrditev, da morajo te iste skupnosti pri obdelavi podatkov upoštevati posebno ureditev, na drugi strani, nasprotujeta.(30) Vsekakor v izključitvi verskih dejavnosti, vsaj teh, ki se obravnavajo v postopku v glavni stvari, s področja uporabe člena 3(2), prva alinea, Direktive 95/46 težko vidim grožnjo „statusu“ verskih skupnosti, kakor je opredeljen v državah članicah.(31)

35.      Zato dejavnost, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, ne spada k izjemi, določeni v členu 3(2), prva alinea, Direktive 95/46.

b)      Oznanjevanje ni izključeno s področja uporabe Direktive 95/46 na podlagi člena 3(2), druga alinea, navedene direktive

36.      Člen 3(2), druga alinea, Direktive 95/46 dobesedno določa, da se ta direktiva ne uporablja za obdelavo osebnih podatkov, ki jo opravlja „fizičn[a] oseb[a] med potekom popolnoma osebne ali domače dejavnosti“.(32)

37.      Najprej je treba zavrniti razlago, ki jo je na obravnavi predlagala nasprotna stranka v postopku v glavni stvari, v skladu s katero bi bilo treba osebno ali domačo naravo dejavnosti, navedeno v tej določbi, presojati z vidika osebe, katere podatki se zbirajo. Ker pridejo člani skupnosti, ki so oznanjevalci, na dom „obiskanih“ oseb, naj bi bila zadevna dejavnost nujno domača. Sodišče ni nikoli sprejelo tega pristopa, ko je preučevalo, ali je bila dejavnost „osebna ali domača“ v smislu člena 3(2), druga alinea, Direktive 95/46, temveč je zadevo vedno obravnavalo z vidika osebe, ki podatke zbira oziroma, širše, obdeluje osebne podatke.(33)

38.      Nato je treba opozoriti, da zgornja ugotovitev, da je treba odstopanje od področja uporabe Direktive 95/46, navedeno v členu 3(2), prva alinea, te direktive,(34) nujno razlagati ozko, velja tudi za razlago druge alinee.

39.      Poleg tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je obseg člena 3(2), druga alinea, Direktive 95/46 mogoče dobro pojasniti z uvodno izjavo 12 navedene direktive, v kateri sta kot primer obdelave podatkov, ki jo izvaja fizična oseba med opravljanjem popolnoma osebne ali domače dejavnosti, navedena dopisovanje in beleženje naslovov.(35) Zato je treba „to izjemo […] torej razlagati tako, da se nanaša samo na dejavnosti, ki se izvajajo v zasebnem in družinskem življenju posameznikov“,(36) drugače povedano, če je obdelava „opravljena v okviru izključno osebnega ali družinskega okolja tistega, ki to obdelavo opravi“.(37) Sodišče meni, da to očitno ne velja za obdelavo osebnih podatkov, „ki vključuje njihovo objavo na spletu, s čimer ti postanejo dostopni neopredeljenemu številu oseb“,(38) ali „katerih namen je prenos zbranih podatkov nedoločenemu številu oseb“.(39) Tega, kar je zunaj „zasebnega okolja tistega, ki tako opravi obdelavo podatkov“, ni mogoče šteti za popolnoma osebno ali domačo dejavnost v smislu člena 3(2), druga alinea, Direktive 95/46.(40)

40.      Iz dejstev, ki jih je predložitveno sodišče predstavilo Sodišču, izhaja, da oznanjevanje, za katero se šteje, da se med njim zbirajo osebni podatki obiskanih oseb, presega vsaj domačo sfero osebe, ki obdeluje podatke, saj je za oznanjevanje značilno, da se stopi v stik z osebami, ki jih oznanjevalec načeloma ne pozna in ki niso iste vere kot oznanjevalec. V nasprotju z beleženjem naslovov, na primer, oznanjevanje nujno pripelje do „soočenja“ s sfero, ki je zunaj posameznikovega doma in družinske celice. Narava zbranih podatkov – ki vključujejo podatke, ki so predmet okrepljenega varstva na podlagi Direktive 95/46 –(41) prav tako zahteva jasno razlikovanje od primera, navedenega v uvodni izjavi 12 Direktive 95/46.

41.      Iz teh istih dejstev izhaja tudi, da vloga, ki jo imajo glede na besedilo prvega vprašanja za predhodno odločanje verska skupnost in njene občine pri organizaciji oznanjevanja, nujno pripelje do ugotovitve, da je presežena ne samo domača, ampak tudi zasebna sfera oseb, ki opravljajo dejavnost oznanjevanja.

42.      Ker je oznanjevanje dejavnost s skupnostnim vidikom(42) in ker to nujno pomeni, da oseba, ki v teh okoliščinah obdeluje podatke, izstopi iz svoje zasebne in družinske sfere, zato da se sreča z osebami, ki niso del njenega intimnega kroga, na njihovem domu, zbiranja in obdelave osebnih podatkov, ki ju opravljajo člani verske skupnosti v okviru oznanjevanja od vrat do vrat, ni mogoče izključiti s področja uporabe Direktive 95/46 na podlagi njenega člena 3(2), druga alinea.

43.      Taka razlaga v celoti izpolnjuje zahteve ozke razlage odstopanj od področja uporabe Direktive 95/46 in omejitve teh odstopanj na tisto, kar je nujno potrebno in je popolnoma v skladu s ciljem te direktive, in sicer zagotavljati visoko raven varstva temeljnih pravic in svoboščin fizičnih oseb, zlasti njihove pravice do zasebnega življenja pri obdelavi osebnih podatkov.(43)

44.      Vendar je treba še preveriti, ali taka razlaga prizadene druge temeljne pravice, s katerimi je treba uskladiti varstvo zasebnega življenja in osebnih podatkov,(44) in ali pripelje do uravnoteženosti med navedenim varstvom na eni strani in svobodo vere, iz katere je izpeljana svoboda oznanjevanja, na drugi strani. Čeprav je Sodišče do zdaj razsodilo, da je treba določbe Direktive 95/46 nujno razlagati glede na temeljne pravice, določene v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah(45) (v nadaljevanju: Listina), izključno v povezavi s členoma 7 in 8 te listine,(46) pa je jasno, da je treba upoštevati tudi druge določbe Listine.

45.      Tako člen 10(1) Listine določa, da ima „[v]sakdo […] pravico do svobode […] vere. Ta pravica vključuje svobodo spreminjanja vere ali prepričanja ter svobodo izražanja svoje vere ali svojega prepričanja posamezno ali skupaj z drugimi, javno ali zasebno, pri bogoslužju, pouku, običajih in obredih“. V pojasnilu k členu 10 Listine(47) je navedeno, da ta pravica ustreza pravici, ki jo zagotavlja člen 9 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), in ki ima v skladu s členom 52(3) Listine enako vsebino in obseg kot zadnjenavedena pravica. Zato je mogoče svobodo vere omejiti samo pod pogoji, določenimi v členu 9(2) EKČP, in sicer, če je omejitev določena z zakonom in če je to nujno v demokratični družbi zaradi javne varnosti, za zaščito javnega reda, zdravja ali morale ali zaradi varstva pravic in svoboščin drugih ljudi.

46.      Prvi nauk, ki ga je mogoče izpeljati iz člena 9(2) EKČP, je, da v nasprotju z ugotovitvijo, do katere je prišla nasprotna stranka v postopku v glavni stvari na koncu svojega utemeljevanja, svoboda vere in svoboda oznanjevanja, ki je njena posledica, ne glede na to, da sta bistveni pravici, pa zato nista neke vrste „temeljni metapravici“, ki bi bili hierarhično višji od vseh drugih in se nikakor ne bi smeli kršiti. Zato uskladiti svobodo oznanjevanja z varstvom zasebnega življenja ni samo mogoče, ampak tudi nujno, zato da se ohrani „varstvo pravic in svoboščin drugih ljudi“, kot predpisuje ta določba.

47.      V zvezi s svobodo vere je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) odločilo, da čeprav ta svoboda „najprej izhaja iz posameznikove zavesti (forum internum), pa obsega tudi svobodo izražanja svoje vere posamezno in zasebno ali skupaj z drugimi, javno in v krogu tistih, ki so pripadniki iste vere. Poleg tega je imelo [ESČP] že priložnost potrditi negativne pravice na podlagi člena 9 [EKČP], zlasti svobodo ne pripadati nobeni veri in svobodo ne izvrševati vere“.(48)

48.      Vendar pa menim, da dejavnost oznanjevanja od vrat do vrat strogo gledano ne ogroža negativnega vidika svobode vere, kot jo opredeljuje ESČP. Naj dodam, da po mojem mnenju ne more obstajati negativni vidik svobode oznanjevanja, saj ta nujno pomeni, da je treba skušati prepričati osebo, ki ni pripadnica iste vere oziroma ki sploh nima vere. Če se lahko tako izrazim, svoboda oznanjevanja nujno pomeni obstoj „ciljne“ javnosti, ki ji ni mogoče priznati negativne pravice, da se ji ne oznanjuje, da ni predmet poskusa spreobračanja, razen če bi se izpraznila vsebina zadevne svobode in njene potencialne posledice, in sicer svobode spremeniti vero, ki je prav tako zaščitena tako s členom 9 EKČP kot s členom 10(1) Listine.(49)

49.      Prav tako se mi ne zdi, da oznanjevanje od vrat do vrat, kakor ga opisuje predložitveno sodišče, prizadene omejitve, ki jih je določilo ESČP, ki prepoveduje le spreobračanje, ki pomeni zlorabo,(50) ali neprimerno spreobračanje.(51)

50.      Da bi se razlaga člena 3(2), druga alinea, Direktive 95/46, ki jo predlagam v točki 42 teh sklepnih predlogov, spremenila, če bi se upošteval člen 9 EKČP in torej člen 10(1) Listine, bi bilo treba ugotoviti, da bi to, da bi se dejavnost, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, podredila pravilom navedene direktive, pomenilo nedopusten ali nesorazmeren poseg v svobodo oznanjevanja. V primeru, ki ga danes obravnavam, pa težko vidim tak poseg, saj zapisovanje in posredovanje zapiskov v verski skupnosti nikakor ni neločljivo povezano z dejavnostjo oznanjevanja. Vendar če se domneva, da bi bil tak poseg ugotovljen, bi bilo treba še preveriti, ali je določen z zakonom in ali je v demokratični družbi nujen za uresničevanje legitimnega cilja varstva pravic in svoboščin drugih ljudi. Domnevni poseg, do katerega bi prišlo zaradi nujnosti upoštevanja določb Direktive 95/46, je določen z zakonom, saj ga določa Direktiva 95/46 in je iz zgoraj navedenih razlogov v demokratični družbi nujen za varstvo pravic drugih, zlasti pravice do zasebnega življenja in pravice do varstva osebnih podatkov obiskanih oseb, ki sta pravici, ki jima je treba posvetiti enako pozornost.

51.      Zato varstvo, ki izhaja iz člena 10(1) Listine, ne more omajati ugotovitve, v skladu s katero oznanjevanje od vrat do vrat, ki ga opravljajo članov skupnosti, ni popolnoma osebne ali domače narave v smislu člena 3(2), druga alinea, Direktive 95/46.

52.      Glede na te premisleke je treba na prvo vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, odgovoriti, da oznanjevanje od vrat do vrat, kot je obravnavano v postopku v glavni stvari, ni popolnoma osebna ali domača dejavnost v smislu člena 3(2), druga alinea, Direktive 95/46.

2.      Drugo vprašanje

53.      Z drugim vprašanjem za predhodno odločanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, se prav tako poziva Sodišče, naj preuči področje uporabe Direktive 95/46, tokrat z vidika člena 3(1) navedene direktive, ki določa, da se Direktiva „uporablja za obdelavo osebnih podatkov, ki sestavljajo del zbirke ali so namenjeni sestavljanju dela zbirke“. Ker ni sporno, da obdelava podatkov, ki jih zberejo člani skupnosti, (vsaj deloma) ni avtomatizirana, se Direktiva 95/46 uporabi samo, če gre za zbirko, opredeljeno v členu 2(c) Direktive 95/46 kot „vsak strukturiran niz osebnih podatkov, ki so dostopni v skladu s posebnimi merili, niz pa je lahko centraliziran, decentraliziran ali razpršen na funkcionalni ali geografski podlagi“. Predložitveno sodišče trdi, da ni kartotek ali posebnih seznamov ali drugega primerljivega sistema razvrščanja, namenjenega iskanju, zato v smislu zakona o osebnih podatkih, podatkov, ki jih obdelujejo člani skupnosti, ni mogoče opredeliti kot „zbirko“. Vendar se isto sodišče sprašuje, ali na tako opredelitev lahko vpliva dejstvo, da bi podatki lahko bili predmet enostavnega iskanja zaradi poznejše uporabe in brez pretiranih stroškov – ki sta merili, določeni v zakonu o osebnih podatkih.

54.      Nasprotna stranka v postopku v glavni stvari ponovno vztraja pri tem, da je drugo vprašanje povsem teoretično, saj naj ne bi bilo dokazano, da si člani med oznanjevanjem od vrat do vrat dejansko delajo zapiske, kar naj bi izhajalo iz obrazložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe. Glede tega ponovnega očitka naj napotim na točko 25 in naslednje teh sklepnih predlogov. V skladu z analizo predložitvenega sodišča razmišljanja v nadaljevanju izhajajo iz domneve, da si člani skupnosti med navedeno dejavnostjo lahko delajo zapiske.

55.      Razpravo je treba ponovno usmeriti na Direktivo 95/46 in na njeno opredelitev pojma zbirke. Člen 2(c) Direktive 95/46, katerega besedilo je bolj nejasno,(52) je treba brati skupaj z uvodno izjavo 27 te direktive, v kateri je navedeno, prvič, da obseg varstva osebnih podatkov dejansko ne sme biti odvisen od uporabljenih metod, sicer bi to ustvarilo resno tveganje za izogibanje, in da, drugič, ta direktiva glede ročne obdelave zajema samo zbirke, ki morajo biti strukturirane v skladu s posebnimi merili glede posameznikov, tako da omogoča enostaven dostop do osebnih podatkov. Poleg tega lahko razna merila za določanje sestavin strukturiranega niza osebnih podatkov in razna merila, ki urejajo dostop do takega niza, določi vsaka država članica.

56.      V skladu s sodno prakso Sodišča člen 3(1) Direktive 95/46 zelo na široko opredeljuje področje uporabe navedene direktive.(53) Torej ne gre za to, da se ta določba razlaga na način, ki bi ogrozil visoko raven varstva, zagotovljenega z Direktivo 95/46.

57.      Zdi se mi, da glede na očitno decentralizacijo(54) zapiski, ki si jih po potrebi delajo člani skupnosti, lahko pomenijo „zbirko“ v smislu Direktive 95/46. Eno od prvih meril, ki strukturirajo ta niz podatkov, je geografsko merilo. V določenem obsegu sam član postane merilo, ki strukturira niz podatkov, če skupnost območja razdeli geografsko. Skupnost torej ve, da je lahko podatke o neki osebi, ki živi v neki četrti, zbral določen član. Če se domneva, da skupnost svojim članom ne določi narave zbranih podatkov, se ta zadnja dejansko izpelje iz cilja, ki se uresničuje, in sicer je njen cilj priprava na naslednje obiske. Predložitveno sodišče je Sodišču pojasnilo, da je šlo za ime, naslov in povzetek vsebine pogovora, ki se je nanašal predvsem na verska prepričanja in družinska razmerja. Taka struktura, čeprav ni posebno sofisticirana, omogoča enostaven dostop do zbranih podatkov. Prav tako deluje kot spominska opora skupnosti v zvezi z oznanjevanjem in mogoče si je brez težav predstavljati, da član v primeru selitve lahko posreduje zbrane informacije novemu članu, ki prevzame njegovo mesto na zadevnem geografskem območju. Merilo dostopnosti podatkov je torej očitno izpolnjeno.(55)

58.      V teh okoliščinah se zdi, da finsko pravo zahteva določeno višjo stopnjo sofisticiranosti, kot je ta, ki se zahteva z Direktivo 95/46, ker kot „zbirko“ opredeli samo kartoteke, sezname ali druge primerljive sisteme razvrščanja, namenjene iskanju. Torej ni mogoče izključiti, da zakon o osebnih podatkih vsebuje dodatno omejitev v primerjavi s to, ki jo določa Direktiva 95/46. Vendar predložitveno sodišče Sodišču tega vprašanja ni predložilo in je njegova naloga, da iz odgovora, ki ga bo Sodišče dalo na to drugo vprašanje, izpelje vse posledice, tudi z vidika nacionalnega prava.

59.      Zato je treba ugotoviti, da je treba člen 3(1) Direktive 95/46 v povezavi s členom 2(c) navedene direktive razlagati tako, da niz osebnih podatkov, ki jih glede na določeno geografsko razdelitev neavtomatizirano zberejo člani verske skupnosti v okviru dejavnosti, kakršna se obravnava v postopku v glavni stvari, in katerih namen je priprava naslednjih obiskov pri osebah, s katerimi so začeli duhovni dialog, lahko pomeni zbirko.

3.      Tretje in četrto vprašanje, ki se obravnavata skupaj

60.      Predložitveno sodišče s tretjim in četrtim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, Sodišče v bistvu prosi, naj odloči, ali je treba člen 2(d) Direktive 95/46 razlagati tako, da je mogoče versko skupnost, ki organizira oznanjevanje, med katerim se zbirajo osebni podatki, ki so dostopni samo oznanjevalcem, šteti za „upravljavca“ v smislu navedene direktive. V zvezi s tem postopkom opredelitve predložitveno sodišče sprašuje tudi, ali morajo obstajati posebni akti, ki jih sprejme skupnost, kot so na primer pisna navodila njenim članom, ali pa zadostuje, da navedena skupnost lahko dejansko usmerja dejavnost svojih članov.

61.      Preden se lotim preučitve, želim najprej podati eno pripombo. Nasprotna stranka v postopku v glavni stvari tako v pisnem stališču kot v ustnih navedbah pred Sodiščem zanika, da je „upravljavec“ podatkov, ki jih zbirajo njeni člani, v smislu Direktive 95/46 in izraža določeno ogorčenost ob omembi dejstva, da so njeni člani delovali na podlagi njenih navodil, in ne kot odgovor na božji ukaz. Vendar naj ponovim, da niti določitvi, v kolikšnem obsegu se Direktiva 95/46 uporabi v obravnavani zadevi niti morebitni opredelitvi skupnosti kot „upravljavca“ v smislu te direktive ni mogoče podeliti večjega obsega, kot ga imata, in sicer preudarka glede pravne opredelitve. Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da mora upravljavec v smislu Direktive 95/46 „v okviru svojih odgovornosti, pristojnosti in zmožnosti zagotoviti, da [dejavnost obdelave podatkov] izpolnjuje zahteve Direktive 95/46, tako da ima lahko varstvo, ki ga ta direktiva zagotavlja, polni učinek in da se lahko zadevnim osebam dejansko zagotovi učinkovito in popolno varstvo med drugim pravice do spoštovanja zasebnosti“.(56) Torej gre za postopek pravne opredelitve, in ne za kakršno koli izpodbijanje vloge skupnosti ali prvotne podlage oznanjevanja.

62.      Naj po navedenem pojasnilu preidem na preučitev.

63.      V skladu s členom 2(d) Direktive 95/46 je upravljavec „fizična ali pravna oseba, javni organ, agencija ali kateri koli drug organ, ki sam ali skupaj z drugimi določa namene in sredstva obdelave osebnih podatkov […]“. Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba ta pojem opredeliti široko, da se uresniči cilj učinkovitega in popolnega varstva, ki mu sledi Direktiva 95/46,(57) in glede na odločilno vlogo upravljavca v sistemu, ki ga je vzpostavila Direktiva 95/46.(58)

64.      Delovna skupina iz člena 29 za varstvo podatkov (v nadaljevanju: delovna skupina iz člena 29)(59) meni, da določitev upravljavca v smislu člena 2(d) Direktive 95/46 „bolj kot na formalni analizi temelji na analizi dejstev“(60) in „opredeli ‚zakaj‘ oziroma ‚kako‘ nekaterih dejavnosti obdelave“.(61)

65.      Raziskati je torej treba, ali skupnost določa namene in sredstva obdelave podatkov, ki jih zbirajo njeni člani. V ta namen je treba spomniti, da iz besedila tretjega vprašanja za predhodno odločanje izhaja, da skupnost „organizira“ dejavnost, v okviru katere njeni člani zbirajo osebne podatke, v tem smislu, da razdeli območja, na katerih delujejo različni oznanjevalci, spremlja dejavnost navedenih oznanjevalcev(62) in vodi evidenco oseb, ki si obiskov ne želijo. Vsi ti elementi so znaki centralizacije dejavnosti oznanjevanja, ki jo opravlja skupnost. V teh okoliščinah je težko še naprej trditi, da sta ta dejavnost in zbiranje osebnih podatkov, ki jo po potrebi spremlja, izključno individualna in da nikakor nista povezana s skupnostjo.(63)

66.      Menim, da obstaja zadosten skupek indicev – glede na to, da je treba pojem „upravljavca“ v smislu Direktive 95/46 razlagati široko in da se skuša zagotoviti visoko raven varstva – da se šteje, da skupnost določa namen obdelave osebnih podatkov, ki jih zberejo člani, in sicer je namen stalno prizadevanje za povečanje števila vernikov z učinkovitejšim oznanjevanjem, h kateremu pripomore optimalna priprava na obiske.

67.      Za obdobje, med katerim je navedena skupnost dajala članom obrazce ter zelo konkretna navodila v zvezi z zapisovanjem, in sicer prek člankov, objavljenih v njenem biltenu, se mi zdi težko ovreči trditev, da skupnost določa sredstva. Čeprav se zdi, da se obrazci ne uporabljajo več, naj poudarim, da so publikacije še vedno na voljo na spletu in da so se smernice v zvezi z zapisovanjem podatkov dajale tudi še po datumu izdaje izpodbijane odločbe v okviru spora o glavni stvari.(64)

68.      Vsekakor vprašanje za predhodno odločanje temelji na domnevi, da ni pisnih navodil. Za namene določitve „upravljavca“ v smislu Direktive 95/46 se, tako kot finska, češka in italijanska vlada nagibam k temu, da bi pretirani formalizem omogočil enostavno izogibanje določbam Direktive 95/46 in da se je zato treba pri presoji, ali ima skupnost dejansko vlogo pri določanju ciljev in sredstev obdelave podatkov, opreti bolj na dejansko analizo kot na formalno.

69.      Tako razlago potrjuje tudi besedilo člena 2(d) Direktive 95/46, v katerem ni nikjer izrecnega sklicevanja na zahtevo po pisnih navodilih. Zdi se, da je tak pomen temu členu pripisala tudi delovna skupina iz člena 29, po mnenju katere dejanski vpliv lahko zadošča za določitev upravljavca.(65)

70.      Jasno je, da za ugotavljanje, ali obstaja dejanski vpliv, ni pristojno Sodišče, temveč predložitveno sodišče. Vendar je koristno, da ima predložitveno sodišče v mislih, da je treba pojem „upravljavec“ v smislu Direktive 95/46 opredeliti široko. Čeprav sem prišel do ugotovitve, da se ne sme zahtevati obstoj pisnih navodil, zato da se navedeni pojem ne zapre v preveč strog formalizem, bi bilo treba obstoj dejanskega vpliva presojati v skladu z razumno preverljivimi standardi. V zvezi s tem priznam, da me ne prepriča stališče Komisije, v skladu s katerim je naloga predložitvenega sodišča, da preveri, kateri ukaz skupnosti njeni člani dojemajo kot „moralno dovolj zavezujoč“.

71.      V zvezi z vprašanjem, ali mora imeti upravljavec nujno dostop do navedenih podatkov, ponovno poudarjam, da ta zahteva ni del opredelitve v Direktivi 95/46. Tako je tudi prepričanje delovne skupine iz člena 29, ki meni, da nezmožnost neposrednega izpolnjevanja obveznosti, ki jih ima upravljavec, kot je pravica dostopa, ne izključuje možnosti biti upravljavec.(66) Ravno za tak položaj Direktiva 95/46 izrecno določa, da je podatke mogoče upravljati skupaj.(67) Zato se tu v celoti strinjam s stališčem generalnega pravobranilca Y. Bota, da „bi lahko razlaga, ki daje prednost obstoju pooblastila za popoln nadzor nad vsemi vidiki obdelave, povzročila resne pomanjkljivosti v varstvu osebnih podatkov“.(68)

72.      Analizo bi torej končal s pojasnilom, da morebitna ugotovitev v sporu o glavni stvari, da je skupnost upravljavec, nikakor ne izključuje vzporedne ugotovitve, da so člani te skupnosti soupravljavci, saj mora biti „presoja tega soupravljanja […] enaka kot presoja ‚enostranskega‘ upravljanja, pri njej pa je treba uporabiti vsebinski in funkcionalni pristop, ki je osredotočen na vprašanje, ali namene in ključne elemente sredstev določa več kot ena stranka. V okviru soupravljanja ima lahko sodelovanje strank pri določanju namenov in sredstev obdelave različne oblike in ni nujno, da je enakopravno“.(69) Zdi se, da iz dejstev, kot jih je predložitveno sodišče predstavilo Sodišču, izhaja, da imajo člani skupnosti možnost konkretno vplivati na sredstva obdelave (z izbiro oseb, ki jih bodo obiskali, z odločitvijo, ali si bodo delali zapiske, z izbiro nosilca, na katerem si bodo delali zapiske, z določitvijo obsega zbranih podatkov itd.).

73.      Glede na zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj odgovori, da je treba člen 2(d) Direktive 95/46 razlagati tako, da je mogoče versko skupnost, ki organizira dejavnost oznanjevanja, v okviru katere se zbirajo osebni podatki, šteti za „upravljavca“ kljub dejstvu, da sama ni imela dostopa do osebnih podatkov, ki so si jih zapisali njeni člani. Za določitev „upravljavca“ v smislu Direktive 95/46 se ne zahteva, da obstajajo pisna navodila, vendar je treba ugotoviti, po potrebi na podlagi skupka indicev, da upravljavec lahko dejansko vpliva na dejavnost zbiranja in obdelave osebnih podatkov, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

IV.    Predlog

74.      Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je postavilo Korkein hallinto-oikeus, odgovori:

1.      Oznanjevanje od vrat do vrat, kot je obravnavano v postopku v glavni stvari, ne spada k izjemi iz člena 3(2), prva in druga alinea, Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov.

2.      Člen 3(1) Direktive 95/46 v povezavi s členom 2(c) navedene direktive je treba razlagati tako, da niz osebnih podatkov, ki jih glede na določeno geografsko razdelitev neavtomatizirano zberejo člani verske skupnosti v okviru dejavnosti, kakršna se obravnava v postopku v glavni stvari, in katerih namen je priprava naslednjih obiskov pri osebah, s katerimi so začeli duhovno dialog, lahko pomeni zbirko.

3.      Člen 2(d) Direktive 95/46 je treba razlagati tako, da je mogoče versko skupnost, ki organizira oznanjevanje, v okviru katerega se zbirajo osebni podatki, šteti za „upravljavca“ kljub dejstvu, da sama ni imela dostopa do osebnih podatkov, ki so si jih zapisali njeni člani. Za določitev „upravljavca“ v smislu Direktive 95/46 se ne zahteva, da obstajajo pisna navodila, vendar je treba ugotoviti, po potrebi na podlagi niza indicev, da upravljavec lahko dejansko vpliva na dejavnost zbiranja in obdelave osebnih podatkov, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.


1      Jezik izvirnika: francoščina.


2      UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 15, str. 355.


3      Predložitveno sodišče na tem mestu omeni dva članka, objavljena v biltenu „Naša strežba kraljestvu“ novembra 2011 in junija 2012.


4      Predložitveno sodišče v zvezi s tem navaja sodbi z dne 6. novembra 2003, Lindqvist (C‑101/01, EU:C:2003:596), in z dne 20. maja 2003, Österreichischer Rundfunk in drugi (C‑465/00, C‑138/01 in C‑139/01, EU:C:2003:294).


5      UL 2016, L 119, str. 1. V skladu z navedeno uvodno izjavo se uredba ne uporablja za obdelavo podatkov s strani fizične osebe „v okviru izključno osebne ali domače dejavnosti ter s tem brez povezave s poklicno ali komercialno dejavnostjo“. Naj najprej pojasnim, da se Uredba 2016/679 uporablja, kot je določeno v njenem členu 99, šele od 25. maja 2018, zato se bom v svoji analizi osredotočil na Direktivo 95/46, ki je izrecno omenjena v vprašanjih za predhodno odločanje, postavljenih Sodišču.


6      Predložitveno sodišče tu navaja sodbo z dne 13. maja 2014, Google Spain in Google (C‑131/12, EU:C:2014:317).


7      Sodba z dne 16. julija 1992 (C‑83/91, EU:C:1992:332).


8      Sodba z dne 16. julija 1992, Meilicke (C‑83/91, EU:C:1992:332, točka 26).


9      Sodba z dne 16. julija 1992 (C‑83/91, EU:C:1992:332).


10      Glej sodbe z dne 18. junija 1998, Corsica Ferries France (C‑266/96, EU:C:1998:306, točka 27), z dne 28. septembra 2006, Gasparini in drugi (C‑467/04, EU:C:2006:610, točka 44), in z dne 20. oktobra 2011, Interedil (C‑396/09, EU:C:2011:671, točka 23).


11      Glej, a contrario, sodbo z dne 16. julija 1992, Meilicke (C‑83/91, EU:C:1992:332, točka 33).


12      Predložitveno sodišče je namreč vrhovno sodišče, katerega nadzor nad dejstvi, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, se lahko izkaže za omejen.


13      V zvezi s tem – v nasprotju s trditvijo nasprotne stranke v postopku v glavni stvari – primerjava med to zadevo in zadevo, v kateri je bila izdana sodba Benedetti, ni možna (sodba z dne 3. februarja 1977 (52/76, EU:C:1977:16)), za katero je bilo značilno kronično pomanjkanje pojasnil in podrobnih ugotovitev dejanskega stanja (glej sodbo z dne 3. februarja 1977, Benedetti (52/76, EU:C:1977:16, točke 10, 14, 16, 19 in 22)), kar je torej Sodišču preprečevalo pravilno in koristno izvajanje svojih pristojnosti. Poleg tega ni dvoma, da je nasprotna stranka v glavni stvari stranka v sporu o glavni stvari in da se je imela možnost izjaviti, saj je ona sprožila postopek pred sodiščem prve stopnje, ki je – naj spomnim – njeni tožbi ugodilo (a contrario, glej sodbo z dne 3. februarja 1977, Benedetti (52/76, EU:C:1977:16, točka 12)).


14      Moj poudarek.


15      Nasprotna stranka v postopku v glavni stvari se v podporo trditvi, da člen 3(2), prva alinea, Direktive 95/46 izključuje ne samo dejavnosti iz naslovov V in VI PEU, ampak še širše vsako dejavnost, ki ne spada na področje uporabe prava Unije, opira na besedilo člena 2(2) Uredbe 2016/679. Kljub temu menim, da je pojasnilo v členu 2(2)(a) Uredbe 2016/679 bolj odveč glede na to, da se nobeno pravilo prava Unije nikakor ne more uporabiti zunaj področja uporabe prava Unije.


16      Sodba z dne 20. maja 2003, Österreichischer Rundfunk in drugi (C‑465/00, C‑138/01 in C‑139/01, EU:C:2003:294, točka 43).


17      Sodba z dne 16. decembra 2008, Satakunnan Markkinapörssi in Satamedia (C‑73/07, EU:C:2008:727, točka 46).


18      Glej sodbe z dne 13. maja 2014, Google Spain in Google (C‑131/12, EU:C:2014:317, točka 66 in navedena sodna praksa), z dne 11. decembra 2014, Ryneš (C‑212/13, EU:C:2014:2428, točka 27), in z dne 9. marca 2017, Manni (C‑398/15, EU:C:2017:197, točka 37).


19      Sodba z dne 11. decembra 2014, Ryneš (C‑212/13, EU:C:2014:2428, točka 28). Glej tudi sodbo z dne 6. oktobra 2015, Schrems (C‑362/14, EU:C:2015:650, točka 92).


20      Sodba z dne 6. novembra 2003, Lindqvist (C‑101/01, EU:C:2003:596, točka 43).


21      Sodba z dne 6. novembra 2003, Lindqvist (C‑101/01, EU:C:2003:596, točka 44).


22      Sodba z dne 6. novembra 2003, Lindqvist (C‑101/01, EU:C:2003:596, točka 45).


23      Glej sklepne predloge A. Tizzana v zadevi Lindqvist (C‑101/01, EU:C:2002:513, točka 36 in naslednje ter točka 44).


24      Sodba z dne 6. novembra 2003 (C‑101/01, EU:C:2003:596).


25      Sodba z dne 6. novembra 2003, Lindqvist (C‑101/01, EU:C:2003:596, točka 42).


26      Glede na izraze, ki jih je uporabilo Sodišče v točki 43 sodbe z dne 6. novembra 2003, Lindqvist (C‑101/01, EU:C:2003:596).


27      Sodba z dne 6. novembra 2003 (C‑101/01, EU:C:2003:596).


28      UL 1997, C 340, str. 133.


29      Glej člen 8(2)(d) Direktive 95/46.


30      Glej člen 9(2)(d) Uredbe 2016/679 in člen 91 navedene uredbe, ki izrecno določa, da verska združenja v zvezi z upoštevanjem predpisov o varstvu podatkov nadzira neodvisen nadzorni organ.


31      Na tem mestu moram pripomniti, da se verski dejavnik načelno ne izogne vplivu prava Unije v obliki, če navedem samo ta primera, varstva svobode verskega prepričanja in verskega izražanja posameznikov na delovnem mestu (glej nazadnje sodbi z dne 14. marca 2017, Bougnaoui in ADDH (C‑188/15, EU:C:2017:204) in z dne 14. marca 2017, G4S Secure Solutions (C‑157/15, EU:C:2017:203)) ali v smislu, da za dejavnosti cerkva veljajo pravila konkurenčnega prava, če navedene dejavnosti nimajo strogo verskega namena (glej sodbo z dne 27. junija 2017, Congregación de Escuelas Pías Provincia Betania (C‑74/16, EU:C:2017:496, točka 43)).


32 –      Moj poudarek.


33 –      Glej sodbo z dne 11. decembra 2014, Ryneš (C‑212/13, EU:C:2014:2428), točki 31 in 33.


34 –      Glej točko 29 teh sklepnih predlogov.


35 –      Glej sodbi z dne 6. novembra 2003, Lindqvist (C‑101/01, EU:C:2003:596, točka 46), in z dne 16. decembra 2008, Satakunnan Markkinapörssi in Satamedia (C‑73/07, EU:C:2008:727, točka 43).


36 –      Sodba z dne 6. novembra 2003, Lindqvist (C‑101/01, EU:C:2003:596, točka 47).


37 –      Sodba z dne 11. decembra 2014, Ryneš (C‑212/13, EU:C:2014:2428, točka 31).


38 –      Sodba z dne 6. novembra 2003, Lindqvist (C‑101/01, EU:C:2003:596, točka 47).


39      Sodba z dne 16. decembra 2008, Satakunnan Markkinapörssi in Satamedia (C‑73/07, EU:C:2008:727, točka 44).


40      Sodba z dne 11. decembra 2014, Ryneš (C‑212/13, EU:C:2014:2428, točka 33). Tu želim navesti, da se mi zdi še posebej obžalovanja vredna zmeda, ki je nastala zaradi uvodne izjave 18 Uredbe 2016/679, v skladu s katero je torej osebna ali domača dejavnost „brez povezave s poklicno ali komercialno dejavnostjo“, zaradi česar bi bilo mogoče iz te uvodne izjave sklepati, da je dejavnost, ki ni niti poklicna niti komercialna, nujno osebna ali domača in zato ne spada na področje uporabe navedene uredbe. Tako razumevanje bi očitno ogrozilo raven varstva, ki ga ponuja pravo Unije, ker bi s področja uporabe Uredbe 2016/679 izključilo na primer vse prostovoljne dejavnosti.


41      Glej člen 8(1) Direktive 95/46.


42      V celoti se strinjam s stališčem nasprotne stranke v postopku v glavni stvari, ki ga je predstavila na obravnavi pred Sodiščem in v skladu s katerim se člani verske skupnosti posvečajo oznanjevanju prostovoljno in, odvisno od primera, po božjem ukazu, za katerega skupnost in občine kot take ne odgovarjajo, tako da oznanjevanje lahko vsekakor obstaja brez strukture skupnosti. Vendar se razprava ne nanaša na to, saj glede na ugotovljeno dejansko stanje, kakor ga je predstavilo predložitveno sodišče, v tem primeru obstaja ravno taka struktura, ki daje prednost oznanjevanju, ga spodbuja in organizira.


      Poleg tega si je mogoče za namene opredelitve dejavnosti, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, do določene mere pomagati s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca A. Tizzana v zadevi Lindqvist (C‑101/01, EU:C:2002:513), v katerih je izključil, da bi dejavnost katehetinje, ki jo je opravljala tožeča stranka v postopku v glavni stvari, lahko spadala na področje uporabe člena 3(2), druga alinea, Direktive 95/46, predvsem zato, ker je ta dejavnost imela „močno družbeno konotacijo“ v župnijski skupnosti (glej točko 34 navedenih sklepnih predlogov). Strinjam se z njegovo implicitno idejo, da verska skupnost ni podaljšanje zasebne ali domače sfere njenih članov kljub globoki intimnosti vsakega verskega prepričanja.


43      Glej sodbi z dne 13. maja 2014, Google Spain in Google (C‑131/12, EU:C:2014:317, točka 66 in navedena sodna praksa), in z dne 9. marca 2017, Manni (C‑398/15, EU:C:2017:197, točka 37).


44      Po analogiji, glej sodbo z dne 16. decembra 2008, Satakunnan Markkinapörssi in Satamedia (C‑73/07, EU:C:2008:727, točka 53).


45      UL 2007, C 303, str. 1.


46      Glej sodbi z dne 11. decembra 2014, Ryneš (C‑212/13, EU:C:2014:2428, točka 29), in z dne 9. marca 2017, Manni (C‑398/15, EU:C:2017:197, točka 39). Za obdobje pred Listino glej sodbo z dne 20. maja 2003, Österreichischer Rundfunk in drugi (C‑465/00, C‑138/01 in C‑139/01, EU:C:2003:294, točka 68).


47      UL 2007, C 303, str. 17.


48      ESČP, 21. februar 2008, Alexandridis proti Grčiji (CE:ECHR:2008:0221JUD001951606, točka 32 in navedena sodna praksa).


49      ESČP, 25. maj 1993, Kokkinakis proti Grčiji (CE:ECHR:1993:0525JUD001430788, točka 31).


50      ESČP, 25. maj 1993, Kokkinakis proti Grčiji (CE:ECHR:1993:0525JUD001430788, točka 48: „Najprej je treba razlikovati krščansko pričevanje in spreobračanje, ki pomeni zlorabo: pri prvem gre za pravo evangelizacijo, ki jo poročilo, pripravljeno leta 1956 v okviru Ekumenskega sveta Cerkva, opredeli kot ‚bistveno nalogo‘ in ‚odgovornost vsakega kristjana in vsake cerkve‘. Pri drugem gre za sprevrženo ali popačeno evangelizacijo. Lahko gre, glede na isto poročilo, za ‚dejanja, s katerimi se ponujajo materialne ali socialne ugodnosti, zato da bi za Cerkev pridobili nove člane, ali za [izvajanje] neprimernega pritiska nad osebami v stiski ali osebami, ki potrebujejo pomoč‘; lahko zajema tudi uporabo nasilja ali ‚pranja možganov‘; na splošno ni v skladu s spoštovanjem svobode mišljenja, vesti in vere drugih“ […]).


51      ESČP, 24. februar 1998, Larissis in drugi proti Grčiji (ECLI:CE:ECHR:1998:0224JUD002337294, točka 45): „[ESČP] najprej poudari, da čeprav je verska svoboda stvar posameznikove zavesti, pa tudi pomeni, med drugim, svobodo ‚izražanja svoje vere‘, vključno s pravico skušati prepričati bližnjega, na primer s ‚prenašanjem nauka‘ […]. Vendar pa člen 9 ne ščiti vsakega dejanja, katerega motivacija ali navdih izhaja iz vere ali prepričanja. Tako ne ščiti neprimernega spreobračanja, kot je ponujanje materialnih ali socialnih ugodnosti ali izvajanje pritiska z namenom pridobiti za Cerkev nove člane.“


52      Uredba 2016/679 ne vsebuje nobenega pojasnila, saj brez spremembe povzema člena 2(c) in 3(1) Direktive 95/46 (glej člen 2(1) in člen 4, točka 6, Uredbe 2016/679).


53      Sodba z dne 20. maja 2003, Österreichischer Rundfunk in drugi (C‑465/00, C‑138/01 in C‑139/01, EU:C:2003:294, točka 43).


54      Ki nikakor ne izključuje obstoja zbirke v smislu Direktive 95/46.


55      Glej še točko 6 predloga za sprejetje predhodne odločbe.


56      Sodba z dne 13. maja 2014, Google Spain in Google (C‑131/12, EU:C:2014:317, točka 38).


57      Glej sodbo z dne 13. maja 2014, Google Spain in Google (C‑131/12, EU:C:2014:317, točka 34).


58      Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca Y. Bota v zadevi Wirtschaftsakademie Schleswig-Holstein (C‑210/16, EU:C:2017:796, točka 44).


59      Kot je razvidno iz njenega imena, gre za skupino za varstvo oseb v zvezi z obdelavo osebnih podatkov, ki je bila ustanovljena na podlagi člena 29 Direktive 95/46, katere mnenje je zgolj svetovalne narave (glej člen 29(1), druga alinea, navedene direktive).


60      Mnenje 1/2010 o pojmih „upravljavec“ in „obdelovalec“, ki ga je 16. februarja 2010 sprejela delovna skupina iz člena 29 (00264/10/FR, WP 169, str. 1).


61      Mnenje 1/2010 o pojmih „upravljavec“ in „obdelovalec“, ki ga je 16. februarja 2010 sprejela delovna skupina iz člena 29 (00264/10/FR, WP 169, str. 14).


62      Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja, da skupnost vodi evidence, v katerih sta navedena ime publikacij skupnosti, ki jih je določen član razdeljeval, in čas, ki ga je ta član posvetil oznanjevanju.


63      Komisija je na obravnavi pred Sodiščem trdila, ne da bi ji nasprotna stranka v postopku v glavni stvari nasprotovala, da se sodelovanje pri oznanjevanju zahteva za prejem krsta.


64      Čeprav je naloga predložitvenega sodišča, da odloči o upoštevnih dejstvih zadeve, hitra poizvedba na spletni strani skupnosti, ki je na voljo v številnih jezikih, tudi finščini, in zlasti v arhivih njenega biltena, dokazuje, da skupnost ne samo organizira oznanjevanje, tako da daje nasvete v zvezi s tem, temveč tudi spodbuja zapisovanje podatkov med navedeno dejavnostjo: glej, na primer, na strani 3 januarske številke biltena iz leta 2014 Naša strežba kraljestvu, odstavek z naslovom „Zalivaj semena resnice“ („Zapiši si datum vsakega obiska, publikacijo, ki si mu jo dal, ter teme in svetopisemske vrstice, o katerih sta razpravljala“) (v francoščini na voljo na strani https://www.jw.org/fr/publications/le‑ministere‑du‑royaume/, v finščini pa na strani https://www.jw.org/fi/julkaisut/valtakunnan‑palveluksemme/).


65      Mnenje 1/2010 o pojmih „upravljavec“ in „obdelovalec“, ki ga je 16. februarja 2010 sprejela delovna skupina iz člena 29 (00264/10/FR, WP 169, str. 9). V tem smislu glej sklepne predloge generalnega pravobranilca Y. Bota v zadevi Wirtschaftsakademie Schleswig-Holstein (C‑210/16, EU:C:2017:796, točka 46).


66      Mnenje 1/2010 o pojmih „upravljavec“ in „obdelovalec“, ki ga je 16. februarja 2010 sprejela delovna skupina iz člena 29 (00264/10/FR, WP 169, str. 23).


67      Mnenje 1/2010 o pojmih „upravljavec“ in „obdelovalec“, ki ga je 16. februarja 2010 sprejela delovna skupina iz člena 29 (00264/10/FR, WP 169, str. 23).


68      Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Y. Bota v zadevi Wirtschaftsakademie Schleswig-Holstein (C‑210/16, EU:C:2017:796, točka 62).


69      Mnenje 1/2010 o pojmih „upravljavec“ in „obdelovalec“, ki ga je 16. februarja 2010 sprejela delovna skupina iz člena 29 (00264/10/FR, WP 169, str. 35).