SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(prvi senat)

z dne 11. maja 2010

Zadeva F‑30/08

Fotios Nanopoulos

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Pristojnost Sodišča za uslužbence – Dopustnost – Akt, ki posega v položaj – Nepogodbena odgovornost – Odtekanje informacij v tisk – Načelo domneve nedolžnosti – Nepremoženjska škoda – Sklep o uvedbi disciplinskega postopka – Očitna napaka pri presoji – Dolžnost pomoči – Člen 24 Kadrovskih predpisov“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE, s katero F. Nanopoulos predlaga, naj se Komisiji naloži, naj mu zaradi napak, ki naj bi jih storila pri upravljanju njegovega položaja in kariere, plača 850.000 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel.

Odločitev:      Komisiji se naloži, naj tožeči stranki izplača 90.000 EUR. V preostalem se tožba zavrne. Komisija nosi vse stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravno sredstvo – Odškodninska tožba – Predhodni postopek

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

2.      Uradniki – Pravno sredstvo – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Odločba o dolžnosti uprave, da zagotovi pomoč – Vključitev – Zamuda pri odločanju – Izključitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 24, 90 in 91)

3.      Uradniki – Pravno sredstvo – Odškodninska tožba – Zahtevek za povračilo škode, ki izhaja iz sklepa o uvedbi disciplinskega postopka – Predhodni postopek

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90 in 91)

4.      Uradniki – Pravno sredstvo – Roki – Odškodninski zahtevek, naslovljen na institucijo – Spoštovanje razumnega roka – Merila presoje

(Poslovnik Sodišča, člen 46; Kadrovski predpisi za uradnike, člen 90)

5.      Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Pogoji – Nezakonitost – Pojem

(člen 270 PDEU)

6.      Uradniki – Dolžnost uprave, da zagotovi pomoč – Obseg – Zamuda pri odločanju – Nepravilno ravnanje organa, zaradi katerega je mogoče uveljavljati odgovornost uprave

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 24)

7.      Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Pogoji – Nezakonitost – Odtekanje informacij, ki zadevajo osebne podatke uradnika

(člena 270 PDEU in 340, drugi odstavek, PDEU; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 45/2001)

8.      Uradniki – Disciplinska ureditev – Uvedba disciplinskega postopka – Diskrecijska pravica organa, pristojnega za imenovanja – Sodni nadzor – Meje – Uvedba brez dovolj natančnih in ustreznih informacij – Nepravilno ravnanje organa, zaradi katerega je mogoče uveljavljati odgovornost uprave

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 87; Priloga IX)

9.      Uradniki – Nepogodbena odgovornost institucij – Nepravilno ravnanje organa – Nedodelitev nalog uradniku, ki ustrezajo njegovemu razredu

(člena 270 PDEU in 340, drugi odstavek, PDEU)

1.      V sistemu pravnih sredstev, ki jih določata člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov, je odškodninska tožba, ki je v primerjavi z ničnostno tožbo samostojno pravno sredstvo, dopustna le, če je bil pred njo opravljen predhodni postopek v skladu z določbami Kadrovskih predpisov. Ta postopek se razlikuje glede na to, ali je bila škoda, katere povračilo se zahteva, povzročena z aktom, ki posega v položaj v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov, ali zaradi ravnanja uprave, ki ni imelo narave odločbe. V prvem primeru mora zadevna oseba v določenih rokih pri organu, pristojnem za imenovanja, vložiti pritožbo zoper zadevni akt. Nasprotno je treba v drugem primeru upravni postopek začeti z vložitvijo odškodninskega zahtevka v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov. Šele izrecna zavrnitev tega zahtevka ali zavrnitev tega zahtevka zaradi molka organa je odločba, ki lahko posega v položaj in zoper katero je mogoče vložiti pritožbo, šele po izrecni zavrnitvi te pritožbe ali zavrnitvi te pritožbe zaradi molka organa pa je mogoče na Sodišču za uslužbence vložiti odškodninsko tožbo.

(Glej točko 83.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 25. september 1991, Marcato proti Komisiji, T‑5/90, Recueil, str. II‑731, točki 49 in 50; 28. junij 1996, Y proti Sodišču, T‑500/93, RecFP, str. I‑A‑335 in II‑977, točka 64.

2.      Odločba o dolžnosti pomoči je akt, ki posega v položaj. Zamuda institucije pri odločanju o njeni dolžnosti pomoči in pri vročitvi njene odločbe pa načeloma ne pomeni akta, ki posega v položaj. Kar zadeva neobstoj spontane pomoči institucije, je treba opozoriti, da mora uradnik, ki meni, da se lahko sklicuje na navedeni člen 24 Kadrovskih predpisov, instituciji, pod katero spada, načeloma predložiti prošnjo za pomoč. Le v nekaterih izjemnih okoliščinah mora institucija brez predhodne prošnje zadevne osebe, torej na svojo pobudo, sprožiti neki ukrep pomoči. Če takih okoliščin ni, dejstvo, da institucija svojim uradnikom in uslužbencem ne pomaga spontano, ni akt, ki posega v položaj.

(Glej točke 93, 99 in 101.)

Napotitev na:

Sodišče: 12. junij 1986, Sommerlatte proti Komisiji, 229/84, Recueil, str. 1805, točka 20;

Sodišče prve stopnje: 26. oktober 1993, Caronna proti Komisiji, T‑59/92, Recueil, str. II‑1129, točka 100; 1. december 1994, Ditterich proti Komisiji, T‑79/92, RecFP, str. I‑A‑289 in II‑907, točka 66; 6. november 1997, Ronchi proti Komisiji, T‑223/95, RecFP, str. I‑A‑321 in II‑879, točke od 25 do 31; 13. julij 2006, Andrieu proti Komisiji, T‑285/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑161 in II‑A‑2‑775, točka 135; 12. september 2007, Combescot proti Komisiji, T‑249/04, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 32; 18. december 2008, Belgija in Komisija proti Genette, T‑90/07 P in T‑99/07 P, ZOdl., str. II‑3859, točke od 100 do 102;

Sodišče za uslužbence: 31. maj 2006, Frankin in drugi proti Komisiji, F‑91/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑25 in II‑A‑1‑83, točka 24.

3.      Predhodni postopek, ki se uporablja za pridobitev povračila škode, nastale zaradi sklepa o uvedbi disciplinskega postopka, je odvisen od narave končne odločitve uprave.

Kadar se uvedeni disciplinski postopek konča z odločitvijo, ki posega v položaj, se lahko uradnik na nezakonitost sklepa o uvedbi navedenega postopka sklicuje samo v podporo tožbi, ki je bila v rokih za pritožbo in tožbo, določenih v členih 90 in 91 Kadrovskih predpisov, vložena neposredno zoper odločitev, ki posega v položaj, sprejeto po koncu postopka.

Kadar pa uprava sprejme odločitev o koncu disciplinskega postopka brez nadaljnjih ukrepov, mora tožeča stranka – ker ta odločitev ne posega v položaj – za pridobitev povračila škode, nastale zaradi sklepa o uvedbi disciplinskega postopka, predhodno upoštevati predhodni postopek v dveh fazah, predvidenih z določbami členov 90 in 91 Kadrovskih predpisov.

(Glej točke od 111 do 113.)

4.      Uradniki ali uslužbenci, ki želijo od Unije dobiti povračilo škode, za katero naj bi bila ta odgovorna, morajo predložiti zahtevek za to v razumnem roku od trenutka, ko so izvedeli za položaj, glede katerega se pritožujejo, čeprav člen 90(1) Kadrovskih predpisov ne določa nobenega roka za vložitev zahtevka.

Razumni rok je treba spoštovati v vseh primerih, v katerih predpisi ne določajo ničesar, načeli pravne varnosti ali varstva zaupanja v pravo pa omejujeta institucije Unije ter fizične ali pravne osebe, da bi delovale brez časovnih omejitev, s čimer bi lahko med drugim ogrozile stabilnost že ustvarjenih pravnih položajev. V odškodninskih tožbah, ki lahko za Unijo povzročijo denarno obveznost, vpliva na spoštovanje razumnega roka za predložitev odškodninskega zahtevka tudi skrb za zaščito javnih financ, ki je za tožbe v zadevah, ki izhajajo iz nepogodbene odgovornosti, posebej izražena v zastaralnem roku petih let, določenem v členu 46 Statuta Sodišča. Razumnost roka je treba presojati glede na posebne okoliščine vsake zadeve in zlasti glede na interese strank v sporu, zapletenost zadeve ter ravnanje strank v sporu.

(Glej točki 116 in 117.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 5. oktober 2004, Sanders in drugi proti Komisiji, T‑45/01, ZOdl., str. II‑3315, točka 59; 5. oktober 2004, Eagle in drugi proti Komisiji, T‑144/02, ZOdl., str. II‑3381, točki 65 in 66;

Sodišče za uslužbence: 4. november 2008, Marcuccio proti Komisiji, F‑87/07, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑351 in II‑A‑1‑1915, točka 27, predmet pritožbe, ki jo obravnava Splošno sodišče Evropske unije, zadeva T‑16/09 P.

5.      Utemeljenost odškodninske tožbe, vložene na podlagi člena 270 PDEU, je pogojena z izpolnitvijo skupine pogojev, in sicer nezakonitosti institucijam očitanega ravnanja, resničnosti škode in obstoja vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem in navedeno škodo.

Nepogodbena odgovornost institucij, kadar se uveljavlja na podlagi določb člena 270 PDEU, se lahko uveljavlja zaradi same nezakonitosti akta, ki posega v položaj (ali ravnanja, ki nima narave odločbe), ne da bi se bilo treba vprašati, ali gre za dovolj resno kršitev pravnega pravila, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom.

Ni izključeno, da sodišče presodi obseg diskrecijske pravice uprave v okviru sporov iz Kadrovskih predpisov; nasprotno, to merilo je bistveni parameter pri preučitvi zakonitosti zadevne odločitve ali ravnanja, saj sta nadzor zakonitosti, ki ga izvaja sodišče, in njegova intenzivnost odvisni od bolj ali manj široke diskrecijske pravice, ki jo ima uprava na podlagi veljavnega prava in zahtev po pravilnem delovanju, ki veljajo zanjo.

Sodišče Unije mora pri preučitvi, ali je prvi pogoj za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti uprave izpolnjen, presoditi samo, ali instituciji očitana ravnanja, glede na diskrecijsko pravico, ki jo ima uprava v sporu, predloženemu navedenemu sodišču, pomenijo nepravilno ravnanje organa.

(Glej točke od 128 do 133.)

Napotitev na:

Sodišče: 1^. junij 1994, Komisija proti Brazzelli Lualdi in drugim, C‑136/92 P, Recueil, str. I‑1981, točka 42; 21. februar 2008, Komisija proti Girardotu, C‑348/06 P, ZOdl., str. I‑833, točki 52 in 53;

Sodišče prve stopnje: 7. februar 2007, Clotuche proti Komisiji, T‑339/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑29 in II‑A‑2‑179, točki 219 in 220; 12. september 2007, Combescot proti Komisiji, T‑250/04, ZOdl. JU, str. I‑A‑2‑191 in II‑A‑2‑1251, točka 86.

6.      Uprava ima široko diskrecijsko pravico pri izbiri ukrepov in sredstev za presojo člena 24 Kadrovskih predpisov. Vendar pa mora ob resnih in neutemeljenih obtožbah glede poklicne neoporečnosti uradnika pri opravljanju njegovih nalog zavrniti te obtožbe in sprejeti vse ukrepe za povrnitev ugleda zadevne osebe. Uprava mora zlasti posredovati z vso potrebno energijo ter se odzvati tako hitro in skrbno, kot to zahtevajo okoliščine primera.

Prošnje za pomoč, ki jih je vložil uradnik zaradi obrekovanja ali posega v čast in poklicni ugled v tisku, načeloma zahtevajo še posebej hiter odgovor uprave, da bi imel koristen učinek in bi uradniku omogočil, da se, kjer je to ustrezno, izogne tveganjem prekluzije, povezanim s kratkimi roki za sprožitev postopka pri kaznivih dejanjih, storjenih s tiskom, na nekaterih nacionalnih sodiščih.

Zamuda pri ukrepanju uprave, kadar ne obstajajo posebne okoliščine, pomeni nepravilno ravnanje organa, zaradi katerega je mogoče uveljavljati njeno odgovornost.

(Glej točke od 139 do 141.)

Napotitev na:

Sodišče: 13. julij 1972, Heinemann proti Komisiji, 79/71, Recueil, str. 579, točka 12; 6. februar 1986, Castille proti Komisiji, 173/82, 157/83 in 186/84, Recueil, str. 497;

Sodišče prve stopnje: 24. januar 1991, Latham proti Komisiji, T‑27/90, Recueil, str. II‑35, točki 49 in 50; 21. april 1993, Tallarico proti Parlamentu, T‑5/92, Recueil, str. II‑477, točka 31; zgoraj navedena sodba Caronna proti Komisiji, točke 64, 65 in 92 ter navedena sodna praksa; 28. februar 1996, Dimitriadis proti Računskemu sodišču, T‑294/94, RecFP, str. I‑A‑51 in II‑151, točki 39 in 45; 17. marec 1998, Carraro proti Komisiji, T‑183/95, RecFP, str. I‑A‑123 in II‑329, točka 33.

7.      Nepravilno odtekanje osebnih podatkov pomeni obdelavo osebnih podatkov, ki je v nasprotju z določbami Uredbe št. 45/2001 [E]vropskega parlamenta in Sveta o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov.

Tožeča stranka mora v okviru odškodninske tožbe dokazati, da so pogoji za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti zadevne institucije izpolnjeni. Tako mora tožeča stranka v obravnavani zadevi načeloma dokazati, da je za odtekanja informacij v zvezi z njo, ki so bile objavljene v tisku, odgovorna uprava. Vendar obstaja izjema od tega pravila, ko je škodni dogodek lahko nastal iz več različnih vzrokov in ko tožena institucija ni predložila nobenega dokaza, ki bi pomagal ugotoviti, zaradi katerega od teh vzrokov je ta dogodek nastal, čeprav je imela največ možnosti, da bi priskrbela dokaze v zvezi s tem, zato mora ona nositi odgovornost za to negotovost.

Ker se je lahko zaradi razkritja imena uradnika z nepravilnim odtekanjem informacij, skupaj z informacijami v sporočilu institucije za javnost, v tisku in širši javnosti ustvarilo mnenje, da je bil uradnik vpleten v finančni škandal, navedeno nepravilno odtekanje osebnih podatkov neposredno povzroči veliko povečanje škode za osebni in poklicni ugled tožeče stranke.

V takem primeru je škoda le v manjši meri popravljena s sporočilom za javnost, v katerem je pojasnjeno, da je bil disciplinski postopek zoper tožečo stranko končan, ker je imelo razširjanje navedenega sporočila precej manjši vpliv od člankov, objavljenih v tisku.

(Glej točke 160, 161, 246 in 247.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 12. september 2007, Nikolaou proti Komisiji, T‑259/03, neobjavljena v ZOdl., točki 141 in 208; 8. julij 2008, Franchet in Byk proti Komisiji, T‑48/05, ZOdl., str. II‑1585, točka 182;

Sodišče za uslužbence: 2. maj 2007, Giraudy proti Komisiji, F‑23/05, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑121 in II‑A‑1‑657, točka 206.

8.      Cilj sklepa o uvedbi disciplinskega postopka zoper uradnika je omogočiti organu, pristojnemu za imenovanja, da preveri resničnost in težo dejanj, očitanih zadevnemu uradniku, ter da ga v skladu s členom 87 Kadrovskih predpisov zasliši, da bi si oblikoval mnenje, po eni strani, o možnosti, da se bodisi disciplinski postopek konča brez nadaljnjih ukrepov bodisi se zoper uradnika sprejme disciplinska sankcija, ter, po drugi strani, o potrebi, da se uradnik, če je to ustrezno, pred sprejetjem te sankcije napoti pred disciplinsko komisijo v skladu s postopkom iz Priloge IX h Kadrovskim predpisom.

Ker lahko ima taka odločitev resne in nepopravljive posledice, mora institucija o njej nujno skrbno razmisliti. Institucija ima v zvezi s tem široko diskrecijsko pravico, sodni nazor pa je omejen na preverjanje materialne pravilnosti elementov, ki jih je pri uvedbi postopka upoštevala uprava, neobstoja očitne napake pri presoji očitanih dejstev in neobstoja zlorabe pooblastil.

Da pa se zaščitijo pravice zadevnega uradnika, mora imeti organ, pristojen za imenovanja, pred uvedbo disciplinskega postopka na voljo dovolj natančne in ustrezne informacije. Vendar pa ni izključeno, da je poročilo o notranji reviziji mogoče po potrebi uporabiti kot podlago za uvedbo disciplinskega postopka, čeprav to ni njegov namen. Kadar se uprava sklicuje na tako poročilo, je torej treba od primera do primera preveriti, ali so informacije v tovrstnem dokumentu dovolj natančne in ustrezne, da se lahko uvede disciplinski postopek. Institucija stori očitno napako pri presoji in krši načelo dobrega upravljanja s tem, da uvede disciplinski postopek zoper uradnika samo na podlagi poročila o notranji reviziji, ki je bilo pripravljeno na delni in nepopolni podlagi. To dejanje pomeni napako, zaradi katere je mogoče uveljavljati njeno odgovornost.

Odločitev o uvedbi disciplinskega postopka, čeprav institucija nima dovolj natančnih in ustreznih informacij, pomeni napako, ki zelo resno škoduje časti in poklicnemu ugledu tožeče stranke, če bi lahko na podlagi te odločitve širša javnost ter okolica in sodelavci tožeče stranke menili, da je storila kazniva dejanja.

V takem primeru je škoda le v manjši meri popravljena s sporočilom za javnost, v katerem je pojasnjeno, da je bil disciplinski postopek zoper tožečo stranko končan, ker je imelo razširjanje navedenega sporočila precej manjši vpliv od člankov, objavljenih v tisku.

(Glej točke od 208 do 210, 216, 226, 230, 245 in 247.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 15. maj 1997, N proti Komisiji, T‑273/94, RecFP, str. I‑A‑97 in II‑289, točka 125; 17. maj 2000, Tzikis proti Komisiji, T‑203/98, RecFP, str. I‑A‑91 in II‑393, točka 50; 13. marec 2003, Pessoa e Costa proti Komisiji, T‑166/02, RecFP, str. I‑A‑89 in II‑471, točka 36; 5. oktober 2005, Rasmussen proti Komisiji, T‑203/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑279 in II‑1287, točka 41; zgoraj navedena sodba Franchet in Byk proti Komisiji, točka 352;

Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena sodba Giraudy proti Komisiji, točke 98, 99 in 206; 13. januar 2010, A in G proti Komisiji, F‑124/05 in F‑96/06,  točka 366.

9.      Institucija s tem, da uradniku več let ne zaupa dejanskih nalog, ki ustrezajo njegovemu razredu, nepravilno ravna, zaradi česar je mogoče uveljavljati njeno odgovornost.

(Glej točki 237 in 249.)