SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PAOLA MENGOZZIJA,
predstavljeni 4. oktobra 2018(1)
Zadeva C‑557/17
Y. Z.,
Z. Z.,
Y. Y.,
Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložil Raad van State (državni svet, Nizozemska))
„Predhodno odločanje – Direktiva 2003/86/ES – Pravica do združitve družine – Direktiva 2003/109/ES – Status državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas – Odvzem dovoljenja za prebivanje ali izguba statusa zaradi goljufije – Nezavedanje“
I. Uvod
1. V obravnavani zadevi želi Raad van State (državni svet, Nizozemska) s prvim vprašanjem za predhodno odločanje izvedeti, ali se dovoljenje za prebivanje, izdano družinskemu članu državljana tretje države v skladu z Direktivo Sveta 2003/86 z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine,(2) ki je bilo pridobljeno na podlagi goljufivih podatkov, ki jih je predložil sponzor,(3) lahko odvzame, če njegov imetnik ni vedel za goljufivost navedenih podatkov. Podobno želi predložitveno sodišče z drugim vprašanjem za predhodno odločanje izvedeti, ali je za izgubo statusa rezidenta za daljši čas, kakor ga določa Direktiva Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas,(4) imetnik navedenega statusa moral vedeti za goljufijo, ker je bil navedeni status pridobljen na podlagi goljufivih podatkov.
2. Res je, kakor je ugotovil generalni pravobranilec M. B. Elmer v sklepnih predlogih v zadevi Kol (C‑285/95, EU:C:1997:107, točka 19), da bi dopuščanje goljufije pri pridobitvi dovoljenja za prebivanje „pomenilo nagrajevanje zavržnega dejanja, kar bi spodbudilo – in ne odvrnilo – druge, da organom držav članic za nadzor nad tujci predložijo lažna potrdila“. Vendar v zadevi o glavni stvari pridobitelja dovoljenj za prebivanje, na kateri se nanašata vprašanji za predhodno odločanje, nista vedela za goljufivost podatkov, predloženih v podporo vlogam za njihovo pridobitev. Zato trpita posledice goljufije, ki jo je storil nekdo drug.
3. Sodišče se je že izreklo o vplivu goljufive pridobitve lastnega dovoljenja za prebivanje s strani turškega delavca na pravice družinskih članov tega delavca na podlagi člena 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 Pridružitvenega sveta EGS-Turčija z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo.(5) Še nikoli pa ni bilo vprašano o tem, ali je mogoče, kadar se goljufivi dokumenti, ki so bili uporabljeni v podporo vlogam za izdajo dovoljenj za prebivanje na podlagi združitve družine na eni strani in rezidenta za daljši čas na drugi, tako pridobljena dovoljenja zaradi goljufije odvzeti za nazaj, če imetniki teh dovoljenj niso vedeli za goljufivost navedenih dokumentov. V obravnavani zadevi ima torej Sodišče priložnost, da pojasni to vprašanje, ki zahteva analizo razmerja med goljufijo in goljufivim namenom.
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
4. Člen 16(2)(a) Direktive 2003/86 določa:
„Države članice lahko prav tako zavrnejo prošnjo za vstop in prebivanje zaradi združitve družine ali prekličejo ali ne podaljšajo dovoljenj za prebivanje za družinske člane, če se izkaže, da:
(a) so bili uporabljeni lažni ali zavajajoči podatki, lažni ali ponarejeni dokumenti, kakšna druga prevara ali druga nezakonita sredstva;
5. Člen 17 Direktive 2003/86 določa, da „[d]ržave članice ustrezno upoštevajo naravo in trdnost družinskih razmerij osebe in trajanje njegovega bivanja v državi članici ter obstoj družinskih, kulturnih in socialnih vezi z njegovo državo izvora, kadar […] prekličejo ali ne podaljšajo dovoljenja za prebivanje […]“.
6. Člen 9(1)(a) Direktive 2003/109, naslovljen „Odvzem ali izguba statusa“, določa:
„1. V naslednjih primerih rezidenti za daljši čas nimajo več pravice obdržati statusa rezidenta za daljši čas:
(a) če se odkrije, da je bil status rezidenta za daljši čas pridobljen z goljufijo“.
B. Nizozemsko pravo
7. S členom 18(1), uvodni stavek in (c) Vreemdelingenwet 2000 (zakon o tujcih iz leta 2000, Nizozemska, v nadaljevanju: Vw 2000), v povezavi s členom 19 navedenega zakona je bil izveden člen 16(2)(a) Direktive 2003/86. Člen 18(1), uvodni stavek in (c), Vw 2000 določa:
„Predlog za podaljšanje veljavnosti dovoljenja za stalno prebivanje iz člena 14 se lahko zavrne, če […] tujec predloži napačne informacije ali ne predloži informacij, zaradi katerih bi bil prvotni predlog za pridobitev ali podaljšanje zavrnjen“.
8. Člen 19 Vw 2000 določa:
„Dovoljenje za stalno prebivanje se lahko razveljavi iz razlogov iz člena 18(1), razen tistega iz točke (b) […]“.
9. V skladu s členom 20(1) Vw 2000(6) je
„minister pristojen za:
(a) ugoditev, zavrnitev ali zavrženje prošenj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje;
(b) razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje […]“.
10. Člen 21(1) in (3) Vw 2000 določa:
„1. Ob uporabi člena 8(2) [Direktive 2003/109] se tujcu vloga za izdajo ali spremembo dovoljenja za stalno prebivanje v smislu člena 20 zavrne le:
(a) če neposredno pred vložitvijo vloge ni pet let neprekinjeno zakonito prebival v smislu člena 8;
[…]
(d) če neodvisno in trajno, skupaj z družinskim članom, pri katerem prebiva, ali ne, nima zadostnih sredstev za preživljanje;
[…]
(h) če je dal napačne podatke ali ni predložil informacij, zaradi katerih bi bila prošnja za pridobitev, spremembo ali podaljšanje zavrnjena;
[…]“
III. Spor o glavni stvari, vprašanji za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
11. Tožeči stranki Y. Z. (v nadaljevanju: oče), državljanu tretje države, je bilo v skladu z nacionalnim pravom izdanih več dovoljenj za prebivanje v okviru njegove domnevne dejavnosti poslovodje družbe, ki se je izkazala za fiktivno.(7) Nesporno je, da je oče svoja dovoljenja za prebivanje pridobil z goljufijo.
12. Tožeči stranki Z. Z. (v nadaljevanju: sin), rojenemu leta 1991, in tožeči stranki Y. Y. (v nadaljevanju: mati), oba sta državljana tretjih držav, je bilo 31. januarja 2002 izdano redno dovoljenje za začasno prebivanje v smislu člena 2(d) Direktive 2003/86(8) (v nadaljevanju: dovoljenje za prebivanje na podlagi združitve družine). Z odločbama z dne 21. marca 2007 sta mati in sin z učinkom od 18. oktobra 2006 dobila redno dovoljenje za stalno prebivanje z navedbo „rezident za daljši čas – ES“ (v nadaljevanju: dovoljenje za prebivanje rezidenta za daljši čas), v skladu s členoma 7 in 8 Direktive 2003/109.
13. Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (državni sekretar za varnost in pravosodje, v nadaljevanju: Staatssecretaris) je z odločbama z dne 29. januarja 2014 za nazaj odvzel na eni strani dovoljenji za prebivanje na podlagi združitve družine, izdani materi in sinu, ter na drugi strani na podlagi člena 9(1)(a) Direktive 2003/109 njuni dovoljenji za prebivanje rezidenta za daljši čas (v nadaljevanju: odločbi o odvzemu z dne 29. januarja 2014). Odredil jima je, naj nemudoma zapustita Nizozemsko, in zoper njiju sprejel prepoved vrnitve. Odločbi z dne 29. januarja 2014 sta bili utemeljeni s tem, da sta bili dovoljenji za prebivanje na podlagi združitve družine matere in sina izdani na podlagi goljufivih izjav domnevnega delodajalca očeta, da bi se dokazali stalni, redni in zadostni viri očeta, kakor to zahteva člen 7(1)(c) Direktive 2003/86. Podobno sta bili tudi dovoljenji za prebivanje rezidenta za daljši čas, izdani materi in sinu, pridobljeni z goljufijo, ker sta bili na eni strani izdani na podlagi nepravilne domneve, da mati in sin zakonito prebivata v okviru prebivanja na podlagi združitve družine, na drugi strani pa so bila predložena tudi goljufiva potrdila o delovnem razmerju očeta zaradi dokazovanja stalnih, rednih in zadostnih virov v skladu s členom 5(1)(a) Direktive 2003/109. Po mnenju Staatssecretaris to, ali sta mati in sin vedela za goljufijo očeta in da so potrdila goljufiva, ni pomembno za odgovor na vprašanje, ali sta bili njuni dovoljenji za prebivanje pridobljeni z goljufijo. Podobno ni bilo upoštevno, da sin, ki je bil v času vložitve prošenj za pridobitev dovoljenj za prebivanje mladoleten, navedenih prošenj ni podpisal sam.
14. Staatssecretaris je z odločbo z dne 4. maja 2015 očitke zoper odločbi z dne 29. januarja 2014 razglasil za neutemeljene. Rechtbank Den Haag zittingsplaats Amsterdam (sodišče v Haagu s sedežem v Amsterdamu, Nizozemska) je navedeni odločbi z odločbo z dne 31. maja 2016 delno razveljavil in delno potrdil. Oče, mati, sin in Staatssecretaris so zoper to odločbo vložili pritožbe pri Raad van State (državni svet).
15. Po mnenju očeta, matere in sina Rechtbank Den Haag zittingsplaats Amsterdam (sodišče v Haagu s sedežem v Amsterdamu) ni upoštevalo, da niti mati niti sin kot taka nikoli nista storila goljufivih dejanj. Menijo tudi, da načelo pravne varnosti, za katero jamči pravo Unije, prepoveduje odvzem njunih dovoljenj rezidenta za prebivanje za daljši čas. V zvezi s tem se sklicujejo na sodbo z dne 18. decembra 2008, Altun (C‑337/07, EU:C:2008:744).
16. Predložitveno sodišče ugotavlja, da vprašanje, kdo je goljufal, glede na besedilo člena 16(2)(a) Direktive 2003/86 in člena 9(1)(a) Direktive 2003/109 ni pomembno. Vendar na eni strani izpostavlja, da besedilo „uporabljeni lažni ali zavajajoči podatki“ in „kakšna druga prevara“ v členu 16(2)(a) Direktive 2003/86 ter besedilo „pridobljen z goljufijo“ v členu 9(1)(a) Direktive 2003/109 kažejo na to, da sta potrebna naklep ali malomarnost. Na drugi strani pa ugotavlja, da je v Sporočilu Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 2. julija 2009 o smernicah za boljši prenos Direktive 2004/38/ES o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ter njeno učinkovitejšo uporabo (v nadaljevanju: Smernice za izvajanje Direktive 2004/38)(9) pojem „goljufija“ opredeljen kot „namerna prevara ali zvijača, storjena z namenom pridobitve pravice do prostega gibanja in prebivanja na podlagi Direktive“. Iz sodne prakse Sodišča pa po mnenju navedenega sodišča ni mogoče izluščiti dovolj elementov za razlago pojma „goljufija“.
17. V teh okoliščinah je Raad van State (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ti dve vprašanji:
„1. Ali je treba člen 16(2)(a) [Direktive 2003/86] razlagati tako, da nasprotuje odvzemu dovoljenja za prebivanje, ki je bilo izdano v okviru združitve družine, če je bilo to pridobljeno na podlagi goljufivih podatkov, vendar pa družinski član ni vedel, da so bili ti podatki goljufivi?
2. Ali je treba člen 9(1)(a) [Direktive 2003/109] razlagati tako, da nasprotuje odvzemu statusa rezidenta za daljši čas, če je bil ta pridobljen na podlagi goljufivih podatkov, vendar pa rezident za daljši čas ni vedel, da so bili ti podatki goljufivi?“
IV. Analiza
A. Razlaga člena 16(2)(a) Direktive 2003/86
18. Predložitveno sodišče se v prvem vprašanju za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je pri odvzemu dovoljenja za prebivanje na podlagi združitve družine materi in sinu v skladu s členom 16(2)a) Direktive 2003/86 pomembno ugotavljati, ali sta zadnjenavedena vedela, da so potrdila o delovnem razmerju očeta goljufiva.(10)
19. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se upravičenci ne morejo sklicevati na pravo Unije z namenom goljufije ali zlorabe.(11) To načelo, ki ga je Sodišče večkrat potrdilo ne glede na zadevni sektor, je splošno načelo prava Unije, ki ga je treba uporabiti neodvisno od kakršnega koli izvajanja v evropski ali nacionalni zakonodaji.(12) Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je zavrnitev pravice ali ugodnosti zaradi zlorabe ali goljufije zgolj posledica ugotovitve, da v primeru zlorabe ali goljufije zahtevani objektivni pogoji za pridobitev želene ugodnosti v resnici niso bili izpolnjeni in da se zato za tako zavrnitev ne zahteva posebna pravna podlaga.(13) Zdi se, da Sodišče to sodno prakso uporablja tako v primeru goljufije kot zlorabe prava.(14) Nacionalna sodišča morajo v vsakem posameznem primeru na podlagi objektivnih elementov upoštevati zlorabo ali goljufivo ravnanje zadevnih oseb, da jim glede na okoliščine zavrnejo uporabo določb prava Skupnosti, na katere se sklicujejo, pod pogojem, da pri presoji takega ravnanja upoštevajo cilje zadevnih določb.(15)
20. To splošno načelo prepovedi goljufije in zlorabe prava se uporablja tudi na področju zakonitega priseljevanja. Iz Sporočila Komisije Svetu in Evropskemu Parlamentu o smernicah za uporabo Direktive 2003/86/ES o pravici do združitve družine (v nadaljevanju: Smernice za Direktivo 2003/86)(16) izhaja, da „morajo države članice nujno sprejeti ukrepe proti zlorabam in goljufijam v zvezi s pravicami, ki jih dodeljuje Direktiva 2003/86. V interesu družbe in resnih vložnikov Komisija spodbuja države članice, da odločno ukrepajo v skladu z določbami iz člena 16(2) in (4)“.
21. Sodišče je v sodbi z dne 6. februarja 2018, Altun in drugi (C‑359/16, EU:C:2018:63, točke od 50 do 53) pojasnilo, da „ugotovitev goljufije temelji zlasti na usklajenem sklopu indicev, ki dokazujejo izpolnitev objektivnega in subjektivnega elementa“.(17) Objektivni element temelji na dejstvu, da pogoji, potrebni za pridobitev prednosti po pravu Unije, niso izpolnjeni.(18) Subjektivni element pa ustreza namenu zainteresiranih strank, da za pridobitev zadevne prednosti zaobidejo pogoje, določene v upoštevni zakonodaji, ali se jim izognejo.(19) Pridobitev z goljufijo lahko tako izhaja iz „prostovoljnega dejanja“, kot je napačna predstavitev dejanskega stanja, ki ni resnično, ali iz „prostovoljne opustitve“, kot je prikrivanje pomembnih informacij zaradi izognitve pogojem uporabe zadevne zakonodaje.(20)
22. Ob upoštevanju navedene sodne prakse je treba preveriti, ali so v okoliščinah zadeve v glavni stvari izpolnjeni sestavni elementi goljufije.
23. Iz predložitvenega sklepa izhaja, da so bili v času vložitve prošnje za združitev družine kot dokazila(21) uporabljeni lažni ali goljufivi dokumenti z namenom dokazovanja izpolnjenosti pogoja iz člena 7(1)(c) Direktive 2003/86 v zvezi z obveznostjo stalnih, rednih in zadostnih virov. Če bi se v teh okoliščinah izkazalo, da brez navedenih dokumentov pogoj iz navedenega člena ni izpolnjen, bi bil izpolnjen objektivni element, ki je potreben za ugotovitev goljufije, kakor je opredeljen v sodbi z dne 6. februarja 2018, Altun in drugi (C‑359/16, EU:C:2018:63). V zvezi s tem opozarjam, da je Sodišče v sodbi z dne 6. decembra 2012, O in drugi (C‑356/11 in C‑357/11, EU:C:2012:776, točka 72), pojasnilo, da so načeloma predmet individualne obravnave prošnje za združitev, ki jo zahteva Direktiva 2003/86, sredstva sponzorja, in ne sredstva državljana tretje države, glede katerega je vložena prošnja za pravico do prebivanja na podlagi združitve družine. Tako kot Evropska komisija v Smernicah za uporabo Direktive 2003/86 menim, da je Sodišče z uporabo besede „načeloma“ mislilo vsaj na to, da od pravila, da je treba upoštevati sredstva sponzorja, v določenih posebnih primerih obstajajo izjeme, če so upravičene zaradi konkretnih okoliščin.(22)
24. Kar zadeva subjektivni element, potreben za ugotovitev goljufije, ta v skladu z opredelitvijo iz sodbe z dne 6. februarja 2018, Altun in drugi (C‑359/16, EU:C:2018:63, točka 52), če se uporabi v okoliščinah zadeve v glavni stvari, ustreza namenu zainteresirane stranke, da za pridobitev prednosti, ki jo zagotavlja izdaja dovoljenja za prebivanje na podlagi združitve družine, zaobidejo pogoje njegove izdaje ali se jim izognejo. Iz navedene opredelitve izhaja, da je treba ta element presojati v razmerju do osebe, ki želi pridobiti prednost na podlagi določb prava Unije. V okoliščinah zadeve v glavni stvari se mora ta presoja nanašati na osebo, ki je vložila prošnjo za združitev družine.
25. V zvezi s tem besedilo člena 16(2)(a) Direktive 2003/86, ki je zapisano v trpniku („so bili uporabljeni lažni ali ponarejeni dokumenti“ in „kakšna druga prevara ali druga nezakonita sredstva“), ne pomeni, da vprašanje, kdo je goljufal, ni pomembno, kot navajajo predložitveno sodišče, Evropska komisija in poljska vlada. Navedeno besedilo je namreč po mojem mnenju posledica dejstva, da lahko države članice v skladu s členom 5(1) Direktive 2003/86 odločijo, ali naj prošnjo za združitev družine vloži sponzor ali družinski član.
26. V postopku v glavni stvari pa je prošnjo za združitev družine, kot kaže, vložil oče kot sponzor. Če je res tako, je subjektivni element goljufije dokazan, ker je oče vedel za goljufivost dokumentov, ki jih je predložil v podporo prošnji za združitev družine.
27. Vendar opozarjam, da tudi če je goljufija v smislu člena 16(2)(a) Direktive 2003/86 dokazana, morajo pristojni organi držav članic pred odločitvijo o odvzemu dovoljenja za prebivanje ali sprejetjem ukrepa za izgon sponzorja ali njegovih družinskih članov, opraviti presojo iz člena 17 navedene direktive.(23) Pri tej morajo države članice med drugim „ustrezno upoštevati naravo in trdnost družinskih razmerij osebe in trajanje njegovega bivanja v državi članici ter obstoj družinskih, kulturnih in socialnih vezi z njegovo državo izvora […]“.(24)
28. Treba je spomniti, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da člen 17 Direktive 2003/86 nalaga individualizacijo preizkusa prošenj za združitev,(25) in da morajo pristojni nacionalni organi pri izvajanju Direktive 2003/86, torej tudi pri sprejemanju odločitve o odvzemu dovoljenja za prebivanje na podlagi združitve družine, uravnoteženo in razumno presoditi vse upoštevne koristi.(26) Tak odvzem torej ne sme biti samodejen.
29. Predložitveno sodišče ni postavilo vprašanj v zvezi s presojo na podlagi člena 17 Direktive 2003/86 niti v zvezi z zakonitostjo ukrepa izgona zoper mati in sina. Zato bom navedel samo spodnja dva preudarka.
30. Prvič, to, da mati in sin nista posamično odgovorna za goljufijo, trpita pa njene posledice, je treba po mojem mnenju ustrezno upoštevati pri presoji na podlagi člena 17 Direktive 2003/86. Ta namreč določa, da je treba poskrbeti za to, da so ukrepi odvzema in izgona, ki jih predvidevajo pristojni nacionalni organi, sorazmerni, da se presojajo ob upoštevanju vseh dejanskih in osebnih okoliščin posameznega primera.(27)
31. Drugič, iz uvodne izjave 2 Direktive 2003/86 je razvidno, da se z njo spoštujejo temeljne pravice in upoštevajo načela, ki jih priznava Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. Člen 7 Listine o temeljnih pravicah, ki vsebuje pravice, enake tistim, zagotovljenim s členom 8(1) EKČP, priznava pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja.(28) Presojo na podlagi člena 17 Direktive 2003/86 pa je treba opraviti ob upoštevanju te pravice, pri čemer se upošteva na eni strani „trajanje prebivanja“(29) imetnika pravice do združitve družine v zadevni državi članici in na drugi strani „obstoj družinskih, kulturnih in socialnih vezi z njegovo državo izvora“.(30)
32. Trajanje prebivanja kot element, ki ga je treba upoštevati pri tehtanju interesov, temelji na domnevi, da bolj dolgotrajno kot oseba prebiva v določeni državi, bolj močne so njene vezi s to državo in šibkejše z njeno državo izvora.(31) V tem okviru bi bilo treba še posebej upoštevati poseben položaj državljanov tretjih držav, ki so večino svojega življenja preživeli v zadevni državi članici ter so bili tam vzgojeni in se izšolali.(32) Obstoj družinskih, kulturnih ali socialnih vezi zadevne osebe z njeno državo izvora pa se, nasprotno, presoja na podlagi okoliščin, kot so med drugim družinski krog v tej državi, potovanja ali obdobja prebivanja v navedeni državi ali raven znanja jezika navedene države.(33)
33. V postopku v glavni stvari pa iz predložitvene odločbe izhaja, da sponzor prebiva na Nizozemskem več kot 17 let, mati in sin pa več kot 16 let, pri čemer je bil zadnjenavedeni ob prihodu na Nizozemsko star zgolj 11 let.(34) Ni torej mogoče izključiti, da so v tem času vzpostavili tesne vezi z Nizozemsko in da so, nasprotno, vezi z njihovo državo izvora od tedaj praktično neobstoječe ali vsaj zelo šibke. V teh okoliščinah ni mogoče izključiti, da bi bile posledice odvzema njihovega dovoljenja za prebivanje na podlagi združitve družine in morebitnega izgona pretirane, celo nesorazmerne.
34. Na podlagi navedenih preudarkov je treba na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 16(2)(a) Direktive 2003/86 razlagati tako, da ne nasprotuje odvzemu dovoljenja za prebivanje, izdanemu na podlagi izvedene pravice v okviru združitve družine, ki je bilo pridobljeno na podlagi goljufivih podatkov, kadar se dokaže, da je oseba, ki je vložila prošnjo za združitev družine, nameravala zaobiti pogoje za dodelitev tega dovoljenja ali se jim izogniti, tudi če njegov imetnik ni vedel za goljufivost teh podatkov. Pristojni organi morajo pred odvzemom v skladu s členom 17 Direktive 2003/86 presoditi vse upoštevne interese in to presojo opraviti ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin obravnavane zadeve, med katerimi je tudi to, da imetnik dovoljenja za prebivanje ni bil vir goljufije, na podlagi katere je bilo to dovoljenje izdano, niti zanjo ni vedel.
B. Razlaga člena 9(1)(a) Direktive 2003/109
35. Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu Sodišče sprašuje, ali je treba člen 9(1)(a) Direktive 2003/109 razlagati tako, da v okoliščinah zadeve v glavni stvari nasprotuje odvzemu statusa rezidenta za daljši čas materi in sinu.(35)
36. Natančneje, predložitveno sodišče želi izvedeti, ali bi moral Staatssecretaris ob sprejemanju odločb o odvzemu z dne 29. januarja 2014 upoštevati, da sin in mati nista vedela za goljufivost potrdil o delovnem razmerju očeta, ki so bila predložena kot dokaz za pridobitev navedenega statusa.
37. Direktiva 2003/109 je, kot izhaja iz njene uvodne izjave 2, namenjena izvajanju izjave iz Tampereja z dne 15. in 16. oktobra 1999, v kateri je Evropski svet razglasil, da bi bilo treba „pravni položaj državljanov tretjih držav približati pravnemu položaju državljanov držav članic in da bi bilo treba osebi, ki je zakonito prebivala v neki državi članici za časovno obdobje, ki ga je treba določiti, in ki ima dovoljenje za prebivanje za daljši čas, zagotoviti v tej državi članici sklop enotnih pravic, ki so čim bližje tistim, ki jih uživajo državljani Evropske unije“. Vključevanje državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas v državah članicah, je osnovni cilj Direktive 2003/109, kot je razvidno iz njenih uvodnih izjav 4, 6 in 12.(36) Direktiva 2003/109 zaradi uresničitve tega cilja zagotavlja državljanom tretjih držav, ki so pridobili status rezidenta za daljši čas, enako obravnavo, kot je tista državljanov zadevne države članice, na področjih, ki so našteta v členu 11(1), od (a) do (h) navedene direktive, na ozemlju države članice gostiteljice.
38. Poleg tega, kakor je Sodišče ugotovilo v točkah 66 in 67 sodbe z dne 24. aprila 2012, Kamberaj (C‑571/10, EU:C:2012:233), sistem na podlagi Direktive 2003/109 pogojuje pridobitev statusa rezidenta za daljši čas, ki ga določa, z izvedbo posebnega postopka in izpolnitvijo natančno določenih pogojev. Tako je v njenem členu 4 določeno, da države članice podelijo status rezidentov za daljši čas samo državljanom tretjih držav, ki so pred predložitvijo ustrezne vloge pet let zakonito in neprekinjeno prebivali na njihovem ozemlju,(37) člen 5 pogojuje pridobitev tega statusa z dokazom, da ima državljan tretje države, ki zahteva tak status, zadostna sredstva in zdravstveno zavarovanje, in nazadnje člen 7 določa postopkovne zahteve, ki jih je treba spoštovati.
39. Člen 9(1)(a) Direktive 2003/109 z naslovom „Odvzem ali izguba statusa“ določa, da ugotovitev goljufive pridobitve statusa rezidenta za daljši čas povzroči izgubo pravice do tega statusa.(38)
40. Nič v besedilu navedenega člena posebej ne dokazuje, da pojem „pridobitve z goljufijo“ zahteva element namernosti.
41. Kot pa sem opozoril v točkah 21 in 22 teh sklepnih predlogov, ugotovitev goljufije – kakor izhaja iz sodbe z dne 6. februarja 2018, Altun in drugi (C‑359/16, EU:C:2018:63, točka 50) – temelji zlasti na usklajenem sklopu indicev, ki dokazujejo izpolnitev objektivnega in subjektivnega elementa. Zato je lahko sankcionirana samo goljufija, ki jo dejansko in namerno stori državljan tretje države, ki je vložil prošnjo za pridobitev dovoljenja za prebivanje za daljši čas.
42. Dejstvo, da – kot izpostavlja Komisija – ima podelitev statusa rezidenta za daljši čas pomembne posledice, zlasti za prebivanje v drugih državah članicah,(39) ne more ovreči potrebe po tem, da se osebi, ki prosi za pridobitev tega statusa, pri ugotavljanju obstoja goljufije dokaže namerno izogibanje veljavnim določbam. Poleg tega ugotavljam, da člen 9(1)(a) Direktive 2003/109 drugače od člena 16(2)(a) Direktive 2003/86, ki med razloge za odvzem prišteva tudi zgolj uporabo „lažnih ali zavajajočih podatkov“ ali „lažnih ali ponarejenih dokumentov“, omenja samo „pridobitev z goljufijo“. Brez poseganja v ustrezno razlago člena 16(2) Direktive 2003/86 to po mojem mnenju pomeni, da je bil namen zakonodajalca omejiti izgubo statusa rezidenta za daljši čas iz člena 9(1)(a) samo na primere, v katerih je dokazana goljufiva namera. Opozarjam tudi na to, da se pri podelitvi statusa rezidenta za daljši čas domneva visoka stopnja vključenosti(40) in osebnega prizadevanja(41) zadevne osebe v državi članici gostiteljici, kar po mojem mnenju nasprotuje pretirano široki razlagi pogojev za odvzem navedenega statusa.
43. Nazadnje, medtem ko so pravice do vstopa in prebivanja družinskih članov, podeljene v okviru združitve družine, izvedene iz pravice sponzorja, pa je status rezidenta za daljši čas na podlagi Direktive 2003/109 osebna pravica, ki se pridobi na podlagi prošnje, ki jo zadevna oseba vloži v svojem imenu. Na podlagi tega razlikovanja je v zvezi s tem statusom še toliko bolj utemeljena zavrnitev trditve, ki jo je Komisija zagovarjala na obravnavi in temelji na izreku „fraus omnia corrumpit“, po kateri se goljufiji tretje osebe pripisuje odločilen vpliv na odvzem navedenega statusa. Taki utemeljitvi močno nasprotuje tradicija varstva osebnih pravic pri Sodišču.
44. V zadevi v glavni stvari v zvezi z zahtevanim objektivnim elementom za ugotovitev goljufije iz predložitvenega sklepa izhaja, da mati in sin samostojno nista imela stalnih, rednih in zadostnih virov v smislu člena 5(1)(a) Direktive 2003/109.(42) Poleg tega – kakor je izpostavilo predložitveno sodišče – ker sta bili dovoljenji za prebivanje matere in sina na podlagi združitve družine pridobljeni na podlagi lažnih dokumentov, pogoj zakonitega prebivanja iz člena 4(1) Direktive 2003/109 ob vložitvi prošnje za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas načeloma ni bil izpolnjen. Iz tega sledi, da pri materi in sinu zahtevani pogoji iz navedene direktive niso bili izpolnjeni in da je izpolnjen zahtevani objektivni element za ugotovitev goljufije, kakor je opredeljen v sodbi z dne 6. februarja 2018, Altun in drugi (C‑359/16, EU:C:2018:63, točka 51).
45. Kar zadeva subjektivni element, potreben za ugotovitev goljufije, ta v skladu z opredelitvijo iz sodbe z dne 6. februarja 2018, Altun in drugi (C‑359/16, EU:C:2018:63, točka 52), če se uporabi v okoliščinah zadeve v glavni stvari, ustreza namenu prosilca, da za pridobitev prednosti, ki jo zagotavlja status rezidenta za daljši čas, zaobidejo pogoje za njegovo podelitev ali se jim izognejo. Zato bi samo seznanjenost matere in sina z goljufijo, ki jo je storil oče, in njuna namera, da to izkoristita, pomenila pridobitev z goljufijo v smislu člena 9(1)(a) Direktive 2003/109. Predložitveno sodišče pojasnjuje, da mati in sin nista vedela za goljufivost potrdil očetovega delodajalca, ki sta jih predložila kot dokaz, da izpolnjujeta pogoj iz člena 5(1)(a) Direktive 2003/109. Zato, kot kaže, mati in sin v zadevi v glavni stvari nista namerno poskusila zaobiti tega pogoja. Predložitveno sodišče pa mora preveriti, ali je res tako.
46. Pod pogojem, da se to preveri, bi bilo treba zaradi odsotnosti elementa namernosti izogibanja pogojem za podelitev statusa rezidenta za daljši čas pri materi in sinu izključiti obstoj goljufije.
47. V tej fazi je pomembno ugotoviti, da ugotovitve odsotnosti pogojev za podelitev statusa rezidenta za daljši čas za nazaj ni med razlogi za izgubo ali odvzem navedenega statusa, ki so izčrpno določeni v členu 9 Direktive 2003/109. V skladu s členom 8(1) navedene direktive je „ob upoštevanju člena 9 status rezidenta za daljši čas stalen“, kar pomeni, da razen v primerih, ki so izčrpno našteti v zadnjenavedenem členu,(43) navedenega statusa ni mogoče izgubiti ali ga odvzeti.(44) Iz pripravljalnih dokumentov Direktive 2003/109 namreč izhaja, da mora status rezidenta za daljši čas njegovemu imetniku zagotavljati največjo pravno varnost.(45)
48. Res je, da je Sodišče v sodbi z dne 17. julija 2014, Tahir (C‑469/13, EU:C:2014:2094, točki 30 in 34), potrdilo, da je pogoj petletnega zakonitega in neprekinjenega prebivanja na ozemlju zadevne države članice pred vložitvijo ustrezne vloge, ki je določen v členu 4(1) Direktive 2003/109, nujen za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas iz te direktive. Vendar se navedena sodba nanaša izključno na zavrnitev prošnje za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas. Ta sodba ne določa, da za nazaj ugotovljeno neizpolnjevanje tega pogoja povzroči izgubo statusa rezidenta za daljši čas.
49. Zato brez ugotovitve goljufije v Direktivi 2003/109 ni bilo pravne podlage za odvzem statusa rezidenta za daljši čas materi in sinu.
50. Iz navedenih preudarkov izhaja, da je treba člen 9(1)(a) Direktive 2003/109 razlagati tako, da nasprotuje odvzemu statusa rezidenta za daljši čas, če imetnik tega statusa ni vedel za goljufivost podatkov, ki jih je predložil v podporo svoji prošnji in na podlagi katerih je bil ta status podeljen.
V. Predlog
51. Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanji, ki ju je postavil Raad van State (državni svet, Nizozemska), odgovori tako:
1. Člen 16(2)(a) Direktive 2003/86/ES Sveta z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine je treba razlagati tako, da ne nasprotuje odvzemu dovoljenja za prebivanje v okviru združitve družine, ki je bilo pridobljeno na podlagi goljufivih podatkov, kadar se dokaže, da je oseba, ki je vložila prošnjo za združitev družine, nameravala zaobiti pogoje za dodelitev tega dovoljenja ali se jim izogniti, tudi če njegov imetnik ni vedel za goljufivost teh podatkov. Pristojni organi morajo pred odvzemom v skladu s členom 17 Direktive 2003/86 presoditi vse upoštevne interese in to presojo opraviti ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin obravnavane zadeve, med katerimi je tudi to, da imetnik dovoljenja za prebivanje ni bil vir goljufije, na podlagi katere je bilo to dovoljenje izdano, niti zanjo ni vedel.
2. Člen 9(1)(a) Direktive Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas je treba razlagati tako, da nasprotuje odvzemu statusa rezidenta za daljši čas, če imetnik tega statusa ni vedel za goljufivost podatkov, ki jih je predložil v podporo svoji prošnji in na podlagi katerih je bil ta status podeljen.