Language of document : ECLI:EU:C:2018:820

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

PAOLA MENGOZZIJA,

predstavljeni 4. oktobra 2018(1)

Zadeva C557/17

Y. Z.,

Z. Z.,

Y. Y.,

Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložil Raad van State (državni svet, Nizozemska))

„Predhodno odločanje – Direktiva 2003/86/ES – Pravica do združitve družine – Direktiva 2003/109/ES – Status državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas – Odvzem dovoljenja za prebivanje ali izguba statusa zaradi goljufije – Nezavedanje“






I.      Uvod

1.        V obravnavani zadevi želi Raad van State (državni svet, Nizozemska) s prvim vprašanjem za predhodno odločanje izvedeti, ali se dovoljenje za prebivanje, izdano družinskemu članu državljana tretje države v skladu z Direktivo Sveta 2003/86 z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine,(2) ki je bilo pridobljeno na podlagi goljufivih podatkov, ki jih je predložil sponzor,(3) lahko odvzame, če njegov imetnik ni vedel za goljufivost navedenih podatkov. Podobno želi predložitveno sodišče z drugim vprašanjem za predhodno odločanje izvedeti, ali je za izgubo statusa rezidenta za daljši čas, kakor ga določa Direktiva Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas,(4) imetnik navedenega statusa moral vedeti za goljufijo, ker je bil navedeni status pridobljen na podlagi goljufivih podatkov.

2.        Res je, kakor je ugotovil generalni pravobranilec M. B. Elmer v sklepnih predlogih v zadevi Kol (C‑285/95, EU:C:1997:107, točka 19), da bi dopuščanje goljufije pri pridobitvi dovoljenja za prebivanje „pomenilo nagrajevanje zavržnega dejanja, kar bi spodbudilo – in ne odvrnilo – druge, da organom držav članic za nadzor nad tujci predložijo lažna potrdila“. Vendar v zadevi o glavni stvari pridobitelja dovoljenj za prebivanje, na kateri se nanašata vprašanji za predhodno odločanje, nista vedela za goljufivost podatkov, predloženih v podporo vlogam za njihovo pridobitev. Zato trpita posledice goljufije, ki jo je storil nekdo drug.

3.        Sodišče se je že izreklo o vplivu goljufive pridobitve lastnega dovoljenja za prebivanje s strani turškega delavca na pravice družinskih članov tega delavca na podlagi člena 7, prvi odstavek, Sklepa št. 1/80 Pridružitvenega sveta EGS-Turčija z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo.(5) Še nikoli pa ni bilo vprašano o tem, ali je mogoče, kadar se goljufivi dokumenti, ki so bili uporabljeni v podporo vlogam za izdajo dovoljenj za prebivanje na podlagi združitve družine na eni strani in rezidenta za daljši čas na drugi, tako pridobljena dovoljenja zaradi goljufije odvzeti za nazaj, če imetniki teh dovoljenj niso vedeli za goljufivost navedenih dokumentov. V obravnavani zadevi ima torej Sodišče priložnost, da pojasni to vprašanje, ki zahteva analizo razmerja med goljufijo in goljufivim namenom.

II.    Pravni okvir

A.      Pravo Unije

4.        Člen 16(2)(a) Direktive 2003/86 določa:

„Države članice lahko prav tako zavrnejo prošnjo za vstop in prebivanje zaradi združitve družine ali prekličejo ali ne podaljšajo dovoljenj za prebivanje za družinske člane, če se izkaže, da:

(a)      so bili uporabljeni lažni ali zavajajoči podatki, lažni ali ponarejeni dokumenti, kakšna druga prevara ali druga nezakonita sredstva;

5.        Člen 17 Direktive 2003/86 določa, da „[d]ržave članice ustrezno upoštevajo naravo in trdnost družinskih razmerij osebe in trajanje njegovega bivanja v državi članici ter obstoj družinskih, kulturnih in socialnih vezi z njegovo državo izvora, kadar […] prekličejo ali ne podaljšajo dovoljenja za prebivanje […]“.

6.        Člen 9(1)(a) Direktive 2003/109, naslovljen „Odvzem ali izguba statusa“, določa:

„1.      V naslednjih primerih rezidenti za daljši čas nimajo več pravice obdržati statusa rezidenta za daljši čas:

(a)      če se odkrije, da je bil status rezidenta za daljši čas pridobljen z goljufijo“.

B.      Nizozemsko pravo

7.        S členom 18(1), uvodni stavek in (c) Vreemdelingenwet 2000 (zakon o tujcih iz leta 2000, Nizozemska, v nadaljevanju: Vw 2000), v povezavi s členom 19 navedenega zakona je bil izveden člen 16(2)(a) Direktive 2003/86. Člen 18(1), uvodni stavek in (c), Vw 2000 določa:

„Predlog za podaljšanje veljavnosti dovoljenja za stalno prebivanje iz člena 14 se lahko zavrne, če […] tujec predloži napačne informacije ali ne predloži informacij, zaradi katerih bi bil prvotni predlog za pridobitev ali podaljšanje zavrnjen“.

8.        Člen 19 Vw 2000 določa:

„Dovoljenje za stalno prebivanje se lahko razveljavi iz razlogov iz člena 18(1), razen tistega iz točke (b) […]“.

9.        V skladu s členom 20(1) Vw 2000(6) je

„minister pristojen za:

(a)      ugoditev, zavrnitev ali zavrženje prošenj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje;

(b)      razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje […]“.

10.      Člen 21(1) in (3) Vw 2000 določa:

„1.      Ob uporabi člena 8(2) [Direktive 2003/109] se tujcu vloga za izdajo ali spremembo dovoljenja za stalno prebivanje v smislu člena 20 zavrne le:

(a)      če neposredno pred vložitvijo vloge ni pet let neprekinjeno zakonito prebival v smislu člena 8;

[…]

(d)      če neodvisno in trajno, skupaj z družinskim članom, pri katerem prebiva, ali ne, nima zadostnih sredstev za preživljanje;

[…]

(h)      če je dal napačne podatke ali ni predložil informacij, zaradi katerih bi bila prošnja za pridobitev, spremembo ali podaljšanje zavrnjena;

[…]“

III. Spor o glavni stvari, vprašanji za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem

11.      Tožeči stranki Y. Z. (v nadaljevanju: oče), državljanu tretje države, je bilo v skladu z nacionalnim pravom izdanih več dovoljenj za prebivanje v okviru njegove domnevne dejavnosti poslovodje družbe, ki se je izkazala za fiktivno.(7) Nesporno je, da je oče svoja dovoljenja za prebivanje pridobil z goljufijo.

12.      Tožeči stranki Z. Z. (v nadaljevanju: sin), rojenemu leta 1991, in tožeči stranki Y. Y. (v nadaljevanju: mati), oba sta državljana tretjih držav, je bilo 31. januarja 2002 izdano redno dovoljenje za začasno prebivanje v smislu člena 2(d) Direktive 2003/86(8) (v nadaljevanju: dovoljenje za prebivanje na podlagi združitve družine). Z odločbama z dne 21. marca 2007 sta mati in sin z učinkom od 18. oktobra 2006 dobila redno dovoljenje za stalno prebivanje z navedbo „rezident za daljši čas – ES“ (v nadaljevanju: dovoljenje za prebivanje rezidenta za daljši čas), v skladu s členoma 7 in 8 Direktive 2003/109.

13.      Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (državni sekretar za varnost in pravosodje, v nadaljevanju: Staatssecretaris) je z odločbama z dne 29. januarja 2014 za nazaj odvzel na eni strani dovoljenji za prebivanje na podlagi združitve družine, izdani materi in sinu, ter na drugi strani na podlagi člena 9(1)(a) Direktive 2003/109 njuni dovoljenji za prebivanje rezidenta za daljši čas (v nadaljevanju: odločbi o odvzemu z dne 29. januarja 2014). Odredil jima je, naj nemudoma zapustita Nizozemsko, in zoper njiju sprejel prepoved vrnitve. Odločbi z dne 29. januarja 2014 sta bili utemeljeni s tem, da sta bili dovoljenji za prebivanje na podlagi združitve družine matere in sina izdani na podlagi goljufivih izjav domnevnega delodajalca očeta, da bi se dokazali stalni, redni in zadostni viri očeta, kakor to zahteva člen 7(1)(c) Direktive 2003/86. Podobno sta bili tudi dovoljenji za prebivanje rezidenta za daljši čas, izdani materi in sinu, pridobljeni z goljufijo, ker sta bili na eni strani izdani na podlagi nepravilne domneve, da mati in sin zakonito prebivata v okviru prebivanja na podlagi združitve družine, na drugi strani pa so bila predložena tudi goljufiva potrdila o delovnem razmerju očeta zaradi dokazovanja stalnih, rednih in zadostnih virov v skladu s členom 5(1)(a) Direktive 2003/109. Po mnenju Staatssecretaris to, ali sta mati in sin vedela za goljufijo očeta in da so potrdila goljufiva, ni pomembno za odgovor na vprašanje, ali sta bili njuni dovoljenji za prebivanje pridobljeni z goljufijo. Podobno ni bilo upoštevno, da sin, ki je bil v času vložitve prošenj za pridobitev dovoljenj za prebivanje mladoleten, navedenih prošenj ni podpisal sam.

14.      Staatssecretaris je z odločbo z dne 4. maja 2015 očitke zoper odločbi z dne 29. januarja 2014 razglasil za neutemeljene. Rechtbank Den Haag zittingsplaats Amsterdam (sodišče v Haagu s sedežem v Amsterdamu, Nizozemska) je navedeni odločbi z odločbo z dne 31. maja 2016 delno razveljavil in delno potrdil. Oče, mati, sin in Staatssecretaris so zoper to odločbo vložili pritožbe pri Raad van State (državni svet).

15.      Po mnenju očeta, matere in sina Rechtbank Den Haag zittingsplaats Amsterdam (sodišče v Haagu s sedežem v Amsterdamu) ni upoštevalo, da niti mati niti sin kot taka nikoli nista storila goljufivih dejanj. Menijo tudi, da načelo pravne varnosti, za katero jamči pravo Unije, prepoveduje odvzem njunih dovoljenj rezidenta za prebivanje za daljši čas. V zvezi s tem se sklicujejo na sodbo z dne 18. decembra 2008, Altun (C‑337/07, EU:C:2008:744).

16.      Predložitveno sodišče ugotavlja, da vprašanje, kdo je goljufal, glede na besedilo člena 16(2)(a) Direktive 2003/86 in člena 9(1)(a) Direktive 2003/109 ni pomembno. Vendar na eni strani izpostavlja, da besedilo „uporabljeni lažni ali zavajajoči podatki“ in „kakšna druga prevara“ v členu 16(2)(a) Direktive 2003/86 ter besedilo „pridobljen z goljufijo“ v členu 9(1)(a) Direktive 2003/109 kažejo na to, da sta potrebna naklep ali malomarnost. Na drugi strani pa ugotavlja, da je v Sporočilu Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 2. julija 2009 o smernicah za boljši prenos Direktive 2004/38/ES o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ter njeno učinkovitejšo uporabo (v nadaljevanju: Smernice za izvajanje Direktive 2004/38)(9) pojem „goljufija“ opredeljen kot „namerna prevara ali zvijača, storjena z namenom pridobitve pravice do prostega gibanja in prebivanja na podlagi Direktive“. Iz sodne prakse Sodišča pa po mnenju navedenega sodišča ni mogoče izluščiti dovolj elementov za razlago pojma „goljufija“.

17.      V teh okoliščinah je Raad van State (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ti dve vprašanji:

„1.      Ali je treba člen 16(2)(a) [Direktive 2003/86] razlagati tako, da nasprotuje odvzemu dovoljenja za prebivanje, ki je bilo izdano v okviru združitve družine, če je bilo to pridobljeno na podlagi goljufivih podatkov, vendar pa družinski član ni vedel, da so bili ti podatki goljufivi?

2.      Ali je treba člen 9(1)(a) [Direktive 2003/109] razlagati tako, da nasprotuje odvzemu statusa rezidenta za daljši čas, če je bil ta pridobljen na podlagi goljufivih podatkov, vendar pa rezident za daljši čas ni vedel, da so bili ti podatki goljufivi?“

IV.    Analiza

A.      Razlaga člena 16(2)(a) Direktive 2003/86

18.      Predložitveno sodišče se v prvem vprašanju za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali je pri odvzemu dovoljenja za prebivanje na podlagi združitve družine materi in sinu v skladu s členom 16(2)a) Direktive 2003/86 pomembno ugotavljati, ali sta zadnjenavedena vedela, da so potrdila o delovnem razmerju očeta goljufiva.(10)

19.      Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se upravičenci ne morejo sklicevati na pravo Unije z namenom goljufije ali zlorabe.(11) To načelo, ki ga je Sodišče večkrat potrdilo ne glede na zadevni sektor, je splošno načelo prava Unije, ki ga je treba uporabiti neodvisno od kakršnega koli izvajanja v evropski ali nacionalni zakonodaji.(12) Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je zavrnitev pravice ali ugodnosti zaradi zlorabe ali goljufije zgolj posledica ugotovitve, da v primeru zlorabe ali goljufije zahtevani objektivni pogoji za pridobitev želene ugodnosti v resnici niso bili izpolnjeni in da se zato za tako zavrnitev ne zahteva posebna pravna podlaga.(13) Zdi se, da Sodišče to sodno prakso uporablja tako v primeru goljufije kot zlorabe prava.(14) Nacionalna sodišča morajo v vsakem posameznem primeru na podlagi objektivnih elementov upoštevati zlorabo ali goljufivo ravnanje zadevnih oseb, da jim glede na okoliščine zavrnejo uporabo določb prava Skupnosti, na katere se sklicujejo, pod pogojem, da pri presoji takega ravnanja upoštevajo cilje zadevnih določb.(15)

20.      To splošno načelo prepovedi goljufije in zlorabe prava se uporablja tudi na področju zakonitega priseljevanja. Iz Sporočila Komisije Svetu in Evropskemu Parlamentu o smernicah za uporabo Direktive 2003/86/ES o pravici do združitve družine (v nadaljevanju: Smernice za Direktivo 2003/86)(16) izhaja, da „morajo države članice nujno sprejeti ukrepe proti zlorabam in goljufijam v zvezi s pravicami, ki jih dodeljuje Direktiva 2003/86. V interesu družbe in resnih vložnikov Komisija spodbuja države članice, da odločno ukrepajo v skladu z določbami iz člena 16(2) in (4)“.

21.      Sodišče je v sodbi z dne 6. februarja 2018, Altun in drugi (C‑359/16, EU:C:2018:63, točke od 50 do 53) pojasnilo, da „ugotovitev goljufije temelji zlasti na usklajenem sklopu indicev, ki dokazujejo izpolnitev objektivnega in subjektivnega elementa“.(17) Objektivni element temelji na dejstvu, da pogoji, potrebni za pridobitev prednosti po pravu Unije, niso izpolnjeni.(18) Subjektivni element pa ustreza namenu zainteresiranih strank, da za pridobitev zadevne prednosti zaobidejo pogoje, določene v upoštevni zakonodaji, ali se jim izognejo.(19) Pridobitev z goljufijo lahko tako izhaja iz „prostovoljnega dejanja“, kot je napačna predstavitev dejanskega stanja, ki ni resnično, ali iz „prostovoljne opustitve“, kot je prikrivanje pomembnih informacij zaradi izognitve pogojem uporabe zadevne zakonodaje.(20)

22.      Ob upoštevanju navedene sodne prakse je treba preveriti, ali so v okoliščinah zadeve v glavni stvari izpolnjeni sestavni elementi goljufije.

23.      Iz predložitvenega sklepa izhaja, da so bili v času vložitve prošnje za združitev družine kot dokazila(21) uporabljeni lažni ali goljufivi dokumenti z namenom dokazovanja izpolnjenosti pogoja iz člena 7(1)(c) Direktive 2003/86 v zvezi z obveznostjo stalnih, rednih in zadostnih virov. Če bi se v teh okoliščinah izkazalo, da brez navedenih dokumentov pogoj iz navedenega člena ni izpolnjen, bi bil izpolnjen objektivni element, ki je potreben za ugotovitev goljufije, kakor je opredeljen v sodbi z dne 6. februarja 2018, Altun in drugi (C‑359/16, EU:C:2018:63). V zvezi s tem opozarjam, da je Sodišče v sodbi z dne 6. decembra 2012, O in drugi (C‑356/11 in C‑357/11, EU:C:2012:776, točka 72), pojasnilo, da so načeloma predmet individualne obravnave prošnje za združitev, ki jo zahteva Direktiva 2003/86, sredstva sponzorja, in ne sredstva državljana tretje države, glede katerega je vložena prošnja za pravico do prebivanja na podlagi združitve družine. Tako kot Evropska komisija v Smernicah za uporabo Direktive 2003/86 menim, da je Sodišče z uporabo besede „načeloma“ mislilo vsaj na to, da od pravila, da je treba upoštevati sredstva sponzorja, v določenih posebnih primerih obstajajo izjeme, če so upravičene zaradi konkretnih okoliščin.(22)

24.      Kar zadeva subjektivni element, potreben za ugotovitev goljufije, ta v skladu z opredelitvijo iz sodbe z dne 6. februarja 2018, Altun in drugi (C‑359/16, EU:C:2018:63, točka 52), če se uporabi v okoliščinah zadeve v glavni stvari, ustreza namenu zainteresirane stranke, da za pridobitev prednosti, ki jo zagotavlja izdaja dovoljenja za prebivanje na podlagi združitve družine, zaobidejo pogoje njegove izdaje ali se jim izognejo. Iz navedene opredelitve izhaja, da je treba ta element presojati v razmerju do osebe, ki želi pridobiti prednost na podlagi določb prava Unije. V okoliščinah zadeve v glavni stvari se mora ta presoja nanašati na osebo, ki je vložila prošnjo za združitev družine.

25.      V zvezi s tem besedilo člena 16(2)(a) Direktive 2003/86, ki je zapisano v trpniku („so bili uporabljeni lažni ali ponarejeni dokumenti“ in „kakšna druga prevara ali druga nezakonita sredstva“), ne pomeni, da vprašanje, kdo je goljufal, ni pomembno, kot navajajo predložitveno sodišče, Evropska komisija in poljska vlada. Navedeno besedilo je namreč po mojem mnenju posledica dejstva, da lahko države članice v skladu s členom 5(1) Direktive 2003/86 odločijo, ali naj prošnjo za združitev družine vloži sponzor ali družinski član.

26.      V postopku v glavni stvari pa je prošnjo za združitev družine, kot kaže, vložil oče kot sponzor. Če je res tako, je subjektivni element goljufije dokazan, ker je oče vedel za goljufivost dokumentov, ki jih je predložil v podporo prošnji za združitev družine.

27.      Vendar opozarjam, da tudi če je goljufija v smislu člena 16(2)(a) Direktive 2003/86 dokazana, morajo pristojni organi držav članic pred odločitvijo o odvzemu dovoljenja za prebivanje ali sprejetjem ukrepa za izgon sponzorja ali njegovih družinskih članov, opraviti presojo iz člena 17 navedene direktive.(23) Pri tej morajo države članice med drugim „ustrezno upoštevati naravo in trdnost družinskih razmerij osebe in trajanje njegovega bivanja v državi članici ter obstoj družinskih, kulturnih in socialnih vezi z njegovo državo izvora […]“.(24)

28.      Treba je spomniti, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da člen 17 Direktive 2003/86 nalaga individualizacijo preizkusa prošenj za združitev,(25) in da morajo pristojni nacionalni organi pri izvajanju Direktive 2003/86, torej tudi pri sprejemanju odločitve o odvzemu dovoljenja za prebivanje na podlagi združitve družine, uravnoteženo in razumno presoditi vse upoštevne koristi.(26) Tak odvzem torej ne sme biti samodejen.

29.      Predložitveno sodišče ni postavilo vprašanj v zvezi s presojo na podlagi člena 17 Direktive 2003/86 niti v zvezi z zakonitostjo ukrepa izgona zoper mati in sina. Zato bom navedel samo spodnja dva preudarka.

30.      Prvič, to, da mati in sin nista posamično odgovorna za goljufijo, trpita pa njene posledice, je treba po mojem mnenju ustrezno upoštevati pri presoji na podlagi člena 17 Direktive 2003/86. Ta namreč določa, da je treba poskrbeti za to, da so ukrepi odvzema in izgona, ki jih predvidevajo pristojni nacionalni organi, sorazmerni, da se presojajo ob upoštevanju vseh dejanskih in osebnih okoliščin posameznega primera.(27)

31.      Drugič, iz uvodne izjave 2 Direktive 2003/86 je razvidno, da se z njo spoštujejo temeljne pravice in upoštevajo načela, ki jih priznava Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. Člen 7 Listine o temeljnih pravicah, ki vsebuje pravice, enake tistim, zagotovljenim s členom 8(1) EKČP, priznava pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja.(28) Presojo na podlagi člena 17 Direktive 2003/86 pa je treba opraviti ob upoštevanju te pravice, pri čemer se upošteva na eni strani „trajanje prebivanja“(29) imetnika pravice do združitve družine v zadevni državi članici in na drugi strani „obstoj družinskih, kulturnih in socialnih vezi z njegovo državo izvora“.(30)

32.      Trajanje prebivanja kot element, ki ga je treba upoštevati pri tehtanju interesov, temelji na domnevi, da bolj dolgotrajno kot oseba prebiva v določeni državi, bolj močne so njene vezi s to državo in šibkejše z njeno državo izvora.(31) V tem okviru bi bilo treba še posebej upoštevati poseben položaj državljanov tretjih držav, ki so večino svojega življenja preživeli v zadevni državi članici ter so bili tam vzgojeni in se izšolali.(32) Obstoj družinskih, kulturnih ali socialnih vezi zadevne osebe z njeno državo izvora pa se, nasprotno, presoja na podlagi okoliščin, kot so med drugim družinski krog v tej državi, potovanja ali obdobja prebivanja v navedeni državi ali raven znanja jezika navedene države.(33)

33.      V postopku v glavni stvari pa iz predložitvene odločbe izhaja, da sponzor prebiva na Nizozemskem več kot 17 let, mati in sin pa več kot 16 let, pri čemer je bil zadnjenavedeni ob prihodu na Nizozemsko star zgolj 11 let.(34) Ni torej mogoče izključiti, da so v tem času vzpostavili tesne vezi z Nizozemsko in da so, nasprotno, vezi z njihovo državo izvora od tedaj praktično neobstoječe ali vsaj zelo šibke. V teh okoliščinah ni mogoče izključiti, da bi bile posledice odvzema njihovega dovoljenja za prebivanje na podlagi združitve družine in morebitnega izgona pretirane, celo nesorazmerne.

34.      Na podlagi navedenih preudarkov je treba na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 16(2)(a) Direktive 2003/86 razlagati tako, da ne nasprotuje odvzemu dovoljenja za prebivanje, izdanemu na podlagi izvedene pravice v okviru združitve družine, ki je bilo pridobljeno na podlagi goljufivih podatkov, kadar se dokaže, da je oseba, ki je vložila prošnjo za združitev družine, nameravala zaobiti pogoje za dodelitev tega dovoljenja ali se jim izogniti, tudi če njegov imetnik ni vedel za goljufivost teh podatkov. Pristojni organi morajo pred odvzemom v skladu s členom 17 Direktive 2003/86 presoditi vse upoštevne interese in to presojo opraviti ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin obravnavane zadeve, med katerimi je tudi to, da imetnik dovoljenja za prebivanje ni bil vir goljufije, na podlagi katere je bilo to dovoljenje izdano, niti zanjo ni vedel.

B.      Razlaga člena 9(1)(a) Direktive 2003/109

35.      Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu Sodišče sprašuje, ali je treba člen 9(1)(a) Direktive 2003/109 razlagati tako, da v okoliščinah zadeve v glavni stvari nasprotuje odvzemu statusa rezidenta za daljši čas materi in sinu.(35)

36.      Natančneje, predložitveno sodišče želi izvedeti, ali bi moral Staatssecretaris ob sprejemanju odločb o odvzemu z dne 29. januarja 2014 upoštevati, da sin in mati nista vedela za goljufivost potrdil o delovnem razmerju očeta, ki so bila predložena kot dokaz za pridobitev navedenega statusa.

37.      Direktiva 2003/109 je, kot izhaja iz njene uvodne izjave 2, namenjena izvajanju izjave iz Tampereja z dne 15. in 16. oktobra 1999, v kateri je Evropski svet razglasil, da bi bilo treba „pravni položaj državljanov tretjih držav približati pravnemu položaju državljanov držav članic in da bi bilo treba osebi, ki je zakonito prebivala v neki državi članici za časovno obdobje, ki ga je treba določiti, in ki ima dovoljenje za prebivanje za daljši čas, zagotoviti v tej državi članici sklop enotnih pravic, ki so čim bližje tistim, ki jih uživajo državljani Evropske unije“. Vključevanje državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas v državah članicah, je osnovni cilj Direktive 2003/109, kot je razvidno iz njenih uvodnih izjav 4, 6 in 12.(36) Direktiva 2003/109 zaradi uresničitve tega cilja zagotavlja državljanom tretjih držav, ki so pridobili status rezidenta za daljši čas, enako obravnavo, kot je tista državljanov zadevne države članice, na področjih, ki so našteta v členu 11(1), od (a) do (h) navedene direktive, na ozemlju države članice gostiteljice.

38.      Poleg tega, kakor je Sodišče ugotovilo v točkah 66 in 67 sodbe z dne 24. aprila 2012, Kamberaj (C‑571/10, EU:C:2012:233), sistem na podlagi Direktive 2003/109 pogojuje pridobitev statusa rezidenta za daljši čas, ki ga določa, z izvedbo posebnega postopka in izpolnitvijo natančno določenih pogojev. Tako je v njenem členu 4 določeno, da države članice podelijo status rezidentov za daljši čas samo državljanom tretjih držav, ki so pred predložitvijo ustrezne vloge pet let zakonito in neprekinjeno prebivali na njihovem ozemlju,(37) člen 5 pogojuje pridobitev tega statusa z dokazom, da ima državljan tretje države, ki zahteva tak status, zadostna sredstva in zdravstveno zavarovanje, in nazadnje člen 7 določa postopkovne zahteve, ki jih je treba spoštovati.

39.      Člen 9(1)(a) Direktive 2003/109 z naslovom „Odvzem ali izguba statusa“ določa, da ugotovitev goljufive pridobitve statusa rezidenta za daljši čas povzroči izgubo pravice do tega statusa.(38)

40.      Nič v besedilu navedenega člena posebej ne dokazuje, da pojem „pridobitve z goljufijo“ zahteva element namernosti.

41.      Kot pa sem opozoril v točkah 21 in 22 teh sklepnih predlogov, ugotovitev goljufije – kakor izhaja iz sodbe z dne 6. februarja 2018, Altun in drugi (C‑359/16, EU:C:2018:63, točka 50) – temelji zlasti na usklajenem sklopu indicev, ki dokazujejo izpolnitev objektivnega in subjektivnega elementa. Zato je lahko sankcionirana samo goljufija, ki jo dejansko in namerno stori državljan tretje države, ki je vložil prošnjo za pridobitev dovoljenja za prebivanje za daljši čas.

42.      Dejstvo, da – kot izpostavlja Komisija – ima podelitev statusa rezidenta za daljši čas pomembne posledice, zlasti za prebivanje v drugih državah članicah,(39) ne more ovreči potrebe po tem, da se osebi, ki prosi za pridobitev tega statusa, pri ugotavljanju obstoja goljufije dokaže namerno izogibanje veljavnim določbam. Poleg tega ugotavljam, da člen 9(1)(a) Direktive 2003/109 drugače od člena 16(2)(a) Direktive 2003/86, ki med razloge za odvzem prišteva tudi zgolj uporabo „lažnih ali zavajajočih podatkov“ ali „lažnih ali ponarejenih dokumentov“, omenja samo „pridobitev z goljufijo“. Brez poseganja v ustrezno razlago člena 16(2) Direktive 2003/86 to po mojem mnenju pomeni, da je bil namen zakonodajalca omejiti izgubo statusa rezidenta za daljši čas iz člena 9(1)(a) samo na primere, v katerih je dokazana goljufiva namera. Opozarjam tudi na to, da se pri podelitvi statusa rezidenta za daljši čas domneva visoka stopnja vključenosti(40) in osebnega prizadevanja(41) zadevne osebe v državi članici gostiteljici, kar po mojem mnenju nasprotuje pretirano široki razlagi pogojev za odvzem navedenega statusa.

43.      Nazadnje, medtem ko so pravice do vstopa in prebivanja družinskih članov, podeljene v okviru združitve družine, izvedene iz pravice sponzorja, pa je status rezidenta za daljši čas na podlagi Direktive 2003/109 osebna pravica, ki se pridobi na podlagi prošnje, ki jo zadevna oseba vloži v svojem imenu. Na podlagi tega razlikovanja je v zvezi s tem statusom še toliko bolj utemeljena zavrnitev trditve, ki jo je Komisija zagovarjala na obravnavi in temelji na izreku „fraus omnia corrumpit“, po kateri se goljufiji tretje osebe pripisuje odločilen vpliv na odvzem navedenega statusa. Taki utemeljitvi močno nasprotuje tradicija varstva osebnih pravic pri Sodišču.

44.      V zadevi v glavni stvari v zvezi z zahtevanim objektivnim elementom za ugotovitev goljufije iz predložitvenega sklepa izhaja, da mati in sin samostojno nista imela stalnih, rednih in zadostnih virov v smislu člena 5(1)(a) Direktive 2003/109.(42) Poleg tega – kakor je izpostavilo predložitveno sodišče – ker sta bili dovoljenji za prebivanje matere in sina na podlagi združitve družine pridobljeni na podlagi lažnih dokumentov, pogoj zakonitega prebivanja iz člena 4(1) Direktive 2003/109 ob vložitvi prošnje za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas načeloma ni bil izpolnjen. Iz tega sledi, da pri materi in sinu zahtevani pogoji iz navedene direktive niso bili izpolnjeni in da je izpolnjen zahtevani objektivni element za ugotovitev goljufije, kakor je opredeljen v sodbi z dne 6. februarja 2018, Altun in drugi (C‑359/16, EU:C:2018:63, točka 51).

45.      Kar zadeva subjektivni element, potreben za ugotovitev goljufije, ta v skladu z opredelitvijo iz sodbe z dne 6. februarja 2018, Altun in drugi (C‑359/16, EU:C:2018:63, točka 52), če se uporabi v okoliščinah zadeve v glavni stvari, ustreza namenu prosilca, da za pridobitev prednosti, ki jo zagotavlja status rezidenta za daljši čas, zaobidejo pogoje za njegovo podelitev ali se jim izognejo. Zato bi samo seznanjenost matere in sina z goljufijo, ki jo je storil oče, in njuna namera, da to izkoristita, pomenila pridobitev z goljufijo v smislu člena 9(1)(a) Direktive 2003/109. Predložitveno sodišče pojasnjuje, da mati in sin nista vedela za goljufivost potrdil očetovega delodajalca, ki sta jih predložila kot dokaz, da izpolnjujeta pogoj iz člena 5(1)(a) Direktive 2003/109. Zato, kot kaže, mati in sin v zadevi v glavni stvari nista namerno poskusila zaobiti tega pogoja. Predložitveno sodišče pa mora preveriti, ali je res tako.

46.      Pod pogojem, da se to preveri, bi bilo treba zaradi odsotnosti elementa namernosti izogibanja pogojem za podelitev statusa rezidenta za daljši čas pri materi in sinu izključiti obstoj goljufije.

47.      V tej fazi je pomembno ugotoviti, da ugotovitve odsotnosti pogojev za podelitev statusa rezidenta za daljši čas za nazaj ni med razlogi za izgubo ali odvzem navedenega statusa, ki so izčrpno določeni v členu 9 Direktive 2003/109. V skladu s členom 8(1) navedene direktive je „ob upoštevanju člena 9 status rezidenta za daljši čas stalen“, kar pomeni, da razen v primerih, ki so izčrpno našteti v zadnjenavedenem členu,(43) navedenega statusa ni mogoče izgubiti ali ga odvzeti.(44) Iz pripravljalnih dokumentov Direktive 2003/109 namreč izhaja, da mora status rezidenta za daljši čas njegovemu imetniku zagotavljati največjo pravno varnost.(45)

48.      Res je, da je Sodišče v sodbi z dne 17. julija 2014, Tahir (C‑469/13, EU:C:2014:2094, točki 30 in 34), potrdilo, da je pogoj petletnega zakonitega in neprekinjenega prebivanja na ozemlju zadevne države članice pred vložitvijo ustrezne vloge, ki je določen v členu 4(1) Direktive 2003/109, nujen za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas iz te direktive. Vendar se navedena sodba nanaša izključno na zavrnitev prošnje za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas. Ta sodba ne določa, da za nazaj ugotovljeno neizpolnjevanje tega pogoja povzroči izgubo statusa rezidenta za daljši čas.

49.      Zato brez ugotovitve goljufije v Direktivi 2003/109 ni bilo pravne podlage za odvzem statusa rezidenta za daljši čas materi in sinu.

50.      Iz navedenih preudarkov izhaja, da je treba člen 9(1)(a) Direktive 2003/109 razlagati tako, da nasprotuje odvzemu statusa rezidenta za daljši čas, če imetnik tega statusa ni vedel za goljufivost podatkov, ki jih je predložil v podporo svoji prošnji in na podlagi katerih je bil ta status podeljen.

 V.      Predlog

51.      Na podlagi navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanji, ki ju je postavil Raad van State (državni svet, Nizozemska), odgovori tako:

1.      Člen 16(2)(a) Direktive 2003/86/ES Sveta z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine je treba razlagati tako, da ne nasprotuje odvzemu dovoljenja za prebivanje v okviru združitve družine, ki je bilo pridobljeno na podlagi goljufivih podatkov, kadar se dokaže, da je oseba, ki je vložila prošnjo za združitev družine, nameravala zaobiti pogoje za dodelitev tega dovoljenja ali se jim izogniti, tudi če njegov imetnik ni vedel za goljufivost teh podatkov. Pristojni organi morajo pred odvzemom v skladu s členom 17 Direktive 2003/86 presoditi vse upoštevne interese in to presojo opraviti ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin obravnavane zadeve, med katerimi je tudi to, da imetnik dovoljenja za prebivanje ni bil vir goljufije, na podlagi katere je bilo to dovoljenje izdano, niti zanjo ni vedel.

2.      Člen 9(1)(a) Direktive Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas je treba razlagati tako, da nasprotuje odvzemu statusa rezidenta za daljši čas, če imetnik tega statusa ni vedel za goljufivost podatkov, ki jih je predložil v podporo svoji prošnji in na podlagi katerih je bil ta status podeljen.


1      Jezik izvirnika: francoščina.


2      UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 224.


3      Člen 2(c) Direktive 2003/86 sponzorja opredeljuje tako: „državljan tretje države, ki zakonito biva v državi članici in prosi za združitev s svojimi družinskimi člani, ali čigar družinski člani prosijo za združitev z njim/njo“.


4      UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 272.


5      Glej sodbo z dne 18. decembra 2008, Altun (C‑337/07, EU:C:2008:744, točke od 51 do 64). V navedeni sodbi je Sodišče razsodilo, da ima lahko goljufivo ravnanje turškega delavca pravne učinke za položaj njegovih družinskih članov. Sodišče pa je pojasnilo, da je treba te posledice presojati glede na datum, ko so nacionalni organi države članice gostiteljice sprejeli odločbo o odvzemu dovoljenja za prebivanje navedenemu delavcu. Iz točke 59 omenjene sodbe Altun izhaja, da morajo pristojni organi zato preveriti, ali so družinski člani na ta datum imeli lastno pravico do dostopa na trg dela v državi članici gostiteljici in s tem pravico do prebivanja v njej. Sodišče je v točki 60 navedene sodbe dodalo, da bi bila vsaka drugačna rešitev v nasprotju z načelom pravne varnosti.


6      Kakor se je uporabljal 21. marca 2007 ob pridobitvi dovoljenja za prebivanje za daljši čas.


7      Družba je sicer v upravnih registrih obstajala, vendar svojih dejavnosti nikoli ni zares opravljala.


8      V smislu člena 14 Vw 2000.


9      COM(2009) 313 final z dne 2. julija 2009, naslov 4 „Zloraba in goljufija“, str. 15.


10      Kot je razvidno iz podatkov, ki jih navaja predložitveno sodišče, je bil sin, rojen leta 1991, star 11 let, ko je Staatssecretaris sprejel odločbo z dne 31. januarja 2002. Kljub mladoletnosti sina pa je predložitveno sodišče vprašanje postavilo splošno.


11      Glej zlasti sodbe z dne 6. februarja 2018, Altun in drugi (C‑359/16, EU:C:2018:63, točka 49; goljufija pri uporabi potrdila o vključenosti v sistem socialne varnosti, za katerega v evropskem pravu velja domneva o pravilnosti); z dne 22. novembra 2017, Cussens in drugi (C‑251/16, EU:C:2017:881, točka 27); z dne 22. decembra 2010, Bozkurt (C‑303/08, EU:C:2010:800, točka 47; listinska goljufija v zvezi s pogoji za prebivanje turškega delavca migranta); z dne 21. februarja 2006, Halifax in drugi (C‑255/02, EU:C:2006:121, točka 68; goljufija v zvezi z DDV); z dne 23. septembra 2003, Akrich (C‑109/01, EU:C:2003:491, točka 57; zakonska zveza iz preračunljivosti z državljanom države članice Unije); z dne 9. marca 1999, Centros (C‑212/97, EU:C:1999:126, točka 24; prost pretok storitev); z dne 7. julija 1992, Singh (C‑370/90, EU:C:1992:296, točka 24; prosto gibanje delavcev), in z dne 3. decembra 1974, van Binsbergen (33/74, EU:C:1974:131, točka 13; prost pretok storitev). Glej tudi Smernice za izvajanje Direktive 2004/35 (COM(2009) 313 final z dne 2. julija 2009, naslov 4 „Zloraba in goljufija“, str. 15).


12      Glej v tem smislu sodbi z dne 22. novembra 2017, Cussens in drugi (C‑251/16, EU:C:2017:881, točke 27, 28 in 30), ter z dne 5. julija 2007, Kofoed (C‑321/05, EU:C:2007:408, točke od 38 do 48).


13      Glej v tem smislu sodbe z dne 22. novembra 2017, Cussens in drugi (C‑251/16, EU:C:2017:881, točka 35); z dne 4. junija 2009, Pometon (C‑158/08, EU:C:2009:349, točka 28); z dne 14. decembra 2000, Emsland-Stärke (C‑110/99, EU:C:2000:695, točka 56), ter z dne 21. februarja 2006, Halifax in drugi (C‑255/02, EU:C:2006:121, točka 93).


14      Glej v tem smislu sodbi z dne 22. novembra 2017, Cussens in drugi (C‑251/16, EU:C:2017:881, točka 34).


15      Glej v tem smislu sodbi z dne 14. decembra 2000, Emsland-Stärke, C‑110/99, EU:C:2000:695, točka 52), in z dne 9. marca 1999, Centros (C‑212/97, EU:C:1999:126, točka 25).


16      Glej v tem smislu Smernice na podlagi Direktive 2003/86 (COM(2014) 210 final, z dne 3. aprila 2014, točka 7, „Zlorabe in goljufije“, str. 27).


17      V zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, je podjetje goljufivo uporabilo potrdilo, ki vzpostavlja domnevo o pravilnosti vključitve napotenih delavcev v sistem socialnega varstva države članice, kjer ima podjetje, ki je te delavce napotilo, sedež, ki je za pristojnega nosilca države članice, v katero so ti delavci napoteni, zavezujoče in nujno pomeni, da sistema zadnjenavedene države članice ni mogoče uporabiti. Čeprav je podjetje na datum izdaje teh potrdil izpolnjevalo vse upravne pogoje, torej da je dejansko opravljalo dejavnost v Bolgariji, so bila potrdila pridobljena z goljufijo, tako da so bila navedena neresnična dejstva, in to s ciljem izognitve pogojem, ki morajo biti v skladu s predpisi Unije izpolnjeni za napotitev delavcev.


18      Glej v tem smislu sodbo z dne 6. februarja 2018, Altun in drugi (C‑359/16, EU:C:2018:63, točka 51). Pogoji za izdajo dovoljenja za prebivanje na podlagi združitve družine so našteti v poglavju IV Direktive 2003/86, naslovljenem „Zahteve za uveljavljanje pravice do združitve družine“.


19      Glej v tem smislu sodbo z dne 6. februarja 2018, Altun in drugi (C‑359/16, EU:C:2018:63, točka 52). Potrebnost subjektivnega elementa je Komisija izpostavila v Smernicah za izvajanje Direktive 2004/38, na katere se sklicuje predložitveno sodišče, v katerih je goljufija, opredeljena v členu 35 Direktive 2004/38, opredeljena kot „namerna prevara ali zvijača, storjena z namenom pridobitve pravice do prostega gibanja in prebivanja na podlagi Direktive“. Poleg tega se lahko v skladu z navedenimi smernicami posamezniku, ki mu je bilo dovoljenje za prebivanje izdano zaradi goljufivega ravnanja, na podlagi katerega je bil obsojen, pravice iz Direktive odrečejo, ukinejo ali odvzamejo. Glej tudi sodbi z dne 27. septembra 2001, Gloszczuk (C‑63/99, EU:C:2001:488), in z dne 5. junija 1997, Kol (C‑285/95, EU:C:1997:280), ki se nanašata na osebno storjeno goljufivo ravnanje, zaradi katerega so bila dovoljenja za prebivanje zadevnih oseb odvzeta.


20      Glej v tem smislu sodbo z dne 6. februarja 2018, Altun in drugi (C‑359/16, EU:C:2018:63, točki 53 in 58).


21      Iz Smernic za izvajanje Direktive 2003/86 izhaja, da je treba vsako prošnjo, priložene listinske dokaze ter „ustreznost“ pogovorov in drugih poizvedovanj in „potrebo“ po njih oceniti za vsak primer posebej v okviru posamične presoje vsake prošnje za združitev družine (glej COM(2014) 210 final z dne 3. aprila 2014, str. 10).


22      Glej v tem smislu Smernice za izvajanje Direktive 2003/86 (COM(2014) 210 final z dne 3. aprila 2014, str. 15).


23      Iz spisa predložitvenega sodišča izhaja njegovo mnenje, da se tehtanje interesov v okviru člena 8 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP) ne nagiba v korist sina in potrjuje odločitev Staatssecretaris. Oče bi moral vedeti, da se je sinovo zasebno življenje spremenilo v času bivanja, za katerega je oče vedel, da je negotovo, ker je bila njegova pravica do prebivanja negotova. V zvezi s tem je bilo upoštevano dejstvo, da je sin do enajstega leta živel na Kitajskem, kjer je obiskoval šolo, da je govoril in malo tudi pisal kitajsko, da je v času bivanja na Nizozemskem enkrat letno obiskal Kitajsko, in da bi lahko s svojimi starši, ki bi se morali tudi vrniti na Kitajsko, tam živel. Poleg tega je bilo izpostavljeno, da bi lahko sin zaprosil za dovoljenje za prebivanje zaradi nadaljevanja šolanja na Nizozemskem. Staatssecretaris je pravilno menil, da niti dolgotrajnost prebivanja sina na Nizozemskem in posledična navezanost niti to, da se šola na Nizozemskem, niso posebne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o obstoju obveznosti na podlagi člena 8 EKČP, da se zasebno življenje otrok nadaljuje. Nasprotno pa tehtanje interesov matere v zvezi z njenim dovoljenjem za prebivanje ni bilo opravljeno.


24      Odbor ministrov Sveta Evrope je v priporočilu Rec(2002) 4 o pravnem statusu oseb glede združevanja družine (razdelek IV, naslovljen: „Učinkovito varstvo proti izgonu družinskih članov“, odstavek 1) navedel: „Kadar se predvideva odvzem ali nepodaljšanje dovoljenja za prebivanje ali izgon družinskega člana, države članice ustrezno upoštevajo merila kot je kraj rojstva, starost ob vstopu v državo, trajanje bivanja, družinske razmere, obstoj družine v državi izvora in trdnost družbenih in kulturnih vezi z državo izvora. Posebno pozornost je treba nameniti interesu in koristi otrok“.


25      Glej v tem smislu sodbe z dne 21. aprila 2016, Khachab (C‑558/14, EU:C:2016:285, točka 43); z dne 4. marca 2010, Chakroun (C‑578/08, EU:C:2010:117, točka 48), ter z dne 9. julija 2015, K in A (C‑153/14, EU:C:2015:453, točka 60).


26      Glej v tem smislu sodbi z dne 21. aprila 2016, Khachab (C‑558/14, EU:C:2016:285, točka 43), in z dne 6. decembra 2012, O in drugi (C‑356/11 in C‑357/11, EU:C:2012:776, točka 81), ter moje sklepne predloge v zadevah C in A (C‑257/17, EU:C:2018:503, točka 75) ter K in B (C‑380/17, EU:C:2018:504, točka 70).


27      Glej v tem smislu Smernice za izvajanje Direktive 2003/86 (COM(2014) 210 final z dne 3. aprila 2014, str. 29), v katerih je priporočeno spoštovanje teh načel: opredeliti je treba vse posamezne okoliščine primera ter upoštevati posameznikove koristi in javni interes, in sicer podobno kot v primerljivih primerih. Poleg tega mora biti razmerje med ustreznimi posameznikovimi koristmi in javnim interesom razumno in sorazmerno.


28      Glej v tem smislu sodbi z dne 6. decembra 2012, O in drugi (C‑356/11 in C‑357/11, EU:C:2012:776, točki 75 in 76), in z dne 4. marca 2010, Chakroun (C‑578/08, EU:C:2010:117, točka 44).


29      Člen 17 Direktive 2003/86, moj poudarek.


30      Člen 17 Direktive 2003/86, moj poudarek.


31      Položaj seveda ni enak, če zadevna oseba pride v državo gostiteljico kot otrok ali mladostnik, ali če je tja prišla kot odrasla oseba. Glej v tem smislu na področju ukrepov izgona ESČP, 18. februar 1991, Moustaquim proti Belgiji (veliki senat), (ECLI:CE:ECHR:1991:0218JUD001231386, točka 45): v tej zadevi je bil A. Moustaquim v času prihoda v Belgijo star manj kot dve leti. Od takrat je skoraj 20 let preživel pri svojih ali nedaleč stran v Belgiji in se je v Maroko vrnil samo dvakrat v času počitnic; ESČP, 9. december 2010, Gezginci proti Švici (ECLI:CE:ECHR:2010:1209JUD001632705, točka 69): v tej zadevi je tožeča stranka prišla v Švico leta 1990 in je tam do izgona ves čas živela 18 let. Po mnenju Evropskega sodišča za človekove pravice je očitno, da gre za zelo dolgo obdobje v življenju posameznika, konkretno več kot dve tretjini življenja tožeče stranke, ki je bila rojena leta 1983.


32      Glej zlasti ESČP, 18. oktober 2006, Üner proti Nizozemski (veliki senat) (ECLI:CE:ECHR:2006:1018JUD004641099, točka 58); Maslov, 23. junij 2008, (veliki senat) (ECLI:CE:ECHR:2008:0623JUD000163803, točke 73, 74 in 86): tožeča stranka je v Avstrijo prišla leta 1990 v starosti šest let, preostalo otroštvo in najstniška leta je preživela v navedeni državi; ESČP, 23. september 2010, Bousarra proti Franciji (ECLI:CE:ECHR:2010:0923JUD002567207, točki 46 in 47). Glej tudi ESČP, 19. februar 1998, Dalia proti Franciji (Recueil 1998‑I, str. 88 in 89, točke od 42 do 45): izgon dolgotrajnih prebivalcev je mogoče razumeti tako kot del „zasebnega življenja“ kot „družinskega življenja“, pri čemer se v zvezi s tem določen pomen pripisuje socialni vključenosti zadevnih oseb, na kar je bilo opozorjeno v sodbi ESČP z dne 9. oktobra 2003, Slivenko proti Latviji (ECLI:CE:ECHR:2003:1009JUD004832199, točka 96).


33      Glej na primer ESČP, 23. junij 2008, Maslov (veliki senat) (ECLI:CE:ECHR:2008:0623JUD000163803, točki 96 in 97), v kateri je bilo ugotovljeno, da so bile vezi tožeče stranke z njeno državo izvora šibke, ker v času izgona ni govorila bolgarščine, ker je njena družina pripadala turški skupnosti v Bolgariji, niti ni brala nit pisala v cirilici, ker se ni nikoli šolala v Bolgariji, ter ESČP, 30. november 1999, Baghli proti Franciji (ECLI:CE:ECHR:1999:1130JUD003437497, točka 48), v kateri je Evropsko sodišče za človekove pravice, nasprotno, potem ko je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala tesnih stikov niti s svojimi starši niti brati in sestrami, ki so prebivali v Franciji, da je obdržala svoje alžirsko državljanstvo, da je govorila arabsko, da je služila vojaški rok v državi izvora, da je tja večkrat šla na počitnice in da ni nikoli izrazila želje postati Francoz, sklenilo, da je tožeča stranka, čeprav so bile njene družinske in socialne vezi v glavnem v Franciji, s svojo rojstno državo ohranila tudi druge vezi, in ne samo državljanstva.


34      V zvezi s tem je zanimiva ugotovitev, da je v priporočilu (2000)15 o varnosti bivanja dolgotrajnih migrantov Odbor ministrov državam članicam, prav tako na področju izgona navedel v odstavku 4(b) „V zvezi z zaščito pred izgonom: Države članice morajo na podlagi načela sorazmernosti iz odstavka 4.a) ustrezno upoštevati trajanje ali naravo prebivanja ter težo kaznivega dejanja, ki ga je storil dolgotrajni imigrant. Države članice lahko med drugim določijo, da dolgotrajnega imigranta ni mogoče izgnati: – po petih letih prebivanja, razen če mu je bila za kaznivo dejanje izrečena kazen zapora več kot dve leti brez prekinitve – po desetih letih prebivanja, razen če mu je bila za kaznivo dejanje izrečena kazen zapora več kot pet let brez prekinitve. Po 20 letih prebivanja dolgotrajnega imigranta ni več mogoče izgnati.“


35      Kot je razvidno iz podatkov, ki jih navaja predložitveno sodišče, je bil sin, rojen leta 1991, star 16 let, ko je Staatssecretaris sprejel odločbo z dne 21. marca 2007. Vendar je bilo vprašanje predložitvenega sodišča postavljeno splošno.


36      Glej v tem smislu sodbe z dne 17. julija 2014, Tahir (C‑469/13, EU:C:2014:2094, točka 32), z dne 4. junija 2015, P in S (C‑579/13, EU:C:2015:369, točka 46 in navedena sodna praksa) in z dne 2. septembra 2015, CGIL in INCA (C‑309/14, EU:C:2015:523, točka 21).


37      Kakor izhaja iz sodbe z dne 17. julija 2014, Tahir (C‑469/13, EU:C:2014:2094, točka 34): Državljan tretje države lahko namreč vlogo za pridobitev tega statusa na podlagi člena 7(1) Direktive 2003/109 vloži samo, če sam osebno izpolnjuje pogoj petletnega zakonitega in neprekinjenega prebivanja na ozemlju zadevne države članice pred vložitvijo ustrezne vloge.


38      Ugotavljam, da čeprav naslov člena 9 Direktive 2003/109 predvideva odvzem ali izgubo statusa rezidenta za daljši čas, je v besedilu tega člena predvidena zgolj izguba. Poleg tega so posledice „izgube“ kot take, ki ne nasprotuje ohranitvi pravice do navedenega statusa, samo v prihodnosti, kot navajajo Y. Z., Z. Z. in Y. Y. Tako razlago potrjujejo angleška („no longer be entitled to maintain“), nemška („ist nicht mehr berechtigt, die Rechtsstellung eines langfristig Aufenthaltsberechtigten zu behalten“) in italijanska („I soggiornanti di lungo periodo non hanno più diritto allo status di soggiornante di lungo periodo nei casi seguenti“) jezikovna različica člena 9(1) Direktive 2003/109. Ker Sodišču ni bilo predloženo vprašanje o tem, ali je mogoče dovoljenja za prebivanje rezidenta za daljši čas matere in sina odvzeti za nazaj, tega vprašanja ne bom obravnaval.


39      Glej poglavje III Direktive 2003/109.


40      V skladu s tem je razlog za izgubo statusa rezidenta za daljši čas prekinjena prisotnost rezidenta za daljši čas na ozemlju države članice, glej člen 9(1)(c) Direktive 2003/109.


41      V zvezi s tem še posebej opozarjam, da lahko države članice v skladu s členom 5(2) Direktive 2003/109 od državljanov tretjih držav zahtevajo, da izpolnjujejo pogoje za integracijo v skladu z njihovo nacionalno zakonodajo. Glej v tem smislu sodbo z dne 4. junija 2015, P in S (C‑579/13, EU:C:2015:369, točka 47): ni sporno, da tako osvojitev znanja jezika kot znanja o družbi države članice gostiteljice bistveno olajša sporazumevanje med državljani tretjih držav in državljani zadevne države članice ter poleg tega spodbuja interakcijo in razvoj socialnih stikov med njimi. Prav tako ni sporno, da osvojitev znanja jezika države članice gostiteljice olajša dostop državljanov tretjih držav do trga dela in poklicnega izobraževanja.


42      Pogoj glede stalnih, rednih in zadostnih virov (člen 7(1) Direktive 2003/109), mora biti izpolnjen ob pridobitvi statusa rezidenta za daljši čas. Takrat prosilec predloži dokaz, da ima in bo še naprej imel redne vire na določeni ravni.


43      Izčrpnost seznama iz člena 9 Direktive 2003/109 je razvidna iz pripravljalnih dokumentov, v tem smislu glej komentar k členu 10 predloga direktive Sveta o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas (COM(2001) 127 final, UL 2008, E 240, str. 79).


44      Nasprotno pa se je mogoče vprašati, ali lahko pristojni organi držav članic odvzamejo dovoljenje za prebivanje na podlagi združitve družine, če za nazaj ugotovijo neizpolnjevanje pogojev iz Direktive 2003/86, ker člen 16(1)(a) navedene direktive določa, da se lahko navedeno dovoljenje odvzame, „če pogoji, določeni v tej direktivi, niso več izpolnjeni“.


45      Glej komentar k členu 10 predloga direktive Sveta o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas (COM(2001) 127 final, UL 2008, E 240, str. 79).