Zadeva T-306/20
Hijos de Moises Rodríguez González, SA
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO)
Sodba Splošnega sodišča (šesti razširjeni senat) z dne 29. junija 2022
„Znamka Evropske unije – Postopek za ugotovitev ničnosti – Figurativna znamka Evropske unije La Irlandesa 1943 – Absolutni razlogi za ničnost – Razglasitev ničnosti s strani velikega odbora za pritožbe pri EUIPO – Dokazi, ki so bili prvič predloženi pred Splošnim sodiščem – Datum, upošteven za preizkus obstoja absolutnega razloga za ničnost – Znamka, ki zavaja javnost – Člen 7(1)(g) Uredbe (ES) št. 207/2009 (postal člen 7(1)(g) Uredbe (EU) 2017/1001) – Slaba vera – Člen 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009 (postal člen 59(1)(b) Uredbe 2017/1001)“
1. Znamka Evropske unije – Odpoved, razveljavitev in ničnost – Absolutni razlogi za ničnost – Registracija v nasprotju s členom 7 Uredbe št. 207/2009 – Datum, upošteven za preizkus obstoja absolutnega razloga za ničnost – Datum vložitve zahteve za registracijo – Upoštevanje dokazov po tem datumu – Dopustnost – Pogoj
(Uredba Sveta št. 207/2009, člena 7 in 52(1)(a))
(Glej točke 54, 67 in 68.)
2. Znamka Evropske unije – Odpoved, razveljavitev in ničnost – Absolutni razlogi za ničnost – Znamke, ki zavajajo javnost – Znamke, ki označujejo geografski izvor – Presoja zavajajoče narave, ki obstaja na datum vložitve zahteve za registracijo – Nasprotje med prijavljeno znamko in zadevnimi proizvodi
(Uredba Sveta št. 207/2009, člena 7(1)(g) in 52(1)(a))
(Glej točke 66 in od 71 do 73.)
3. Znamka Evropske unije – Odpoved, razveljavitev in ničnost – Absolutni razlogi za ničnost – Prijavitelj, ki ob vložitvi prijave znamke ni v dobri veri – Merila presoje – Upoštevanje vseh upoštevnih dejavnikov, ki obstajajo ob vložitvi zahteve za registracijo – Upoštevanje uporabe znamke po vložitvi zahteve za registracijo – Dopustnost – Pogoj
(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 52(1)(b))
(Glej točke od 81 do 87 in 94.)
4. Znamka Evropske unije – Odpoved, razveljavitev in ničnost – Absolutni razlogi za ničnost – Prijavitelj, ki ob vložitvi prijave znamke ni v dobri veri – Figurativna znamka La Irlandesa 1943
(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 52(1)(b))
(Glej točke od 95 do 102, 105 in 106.)
Povzetek
Znamka, ki vsebuje izraz v zvezi z geografskim izvorom, in se je uporabljala v preteklosti ter se je nato registrirala in uporabljala za proizvode, ki nimajo več tega izvora, lahko potrošnike zavaja glede geografskega izvora teh proizvodov. Za tako znamko je mogoče šteti, da je bila registrirana v slabi veri.
Družba Hijos de Moisés Rodríguez González, SA, tožeča stranka, je več desetletij od družbe Ornua Co-operative Ltd kupovala irsko maslo in ga na Kanarskih otokih (Španija) prodajala pod znamkami, ki vsebujejo element „la irlandesa“. Po prenehanju tega poslovnega razmerja, leta 2011, je tožeča stranka še naprej prodajala proizvode pod temi znamkami.
Leta 2014 je pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) registrirala figurativno znamko Evropske unije La Irlandesa 1943 za različna živila(1).
Irska in družba Ornua Co-operative sta pri EUIPO vložili zahtevo za ugotovitev ničnosti te znamke, ker naj bi bila zavajajoča in ker je bila njena registracija zahtevana v slabi veri(2).
Oddelek za izbris pri EUIPO je zahtevo za ugotovitev ničnosti zavrnil.
Vendar je veliki odbor za pritožbe pri EUIPO odločbo oddelka za izbris razveljavil in razglasil ničnost izpodbijane znamke. Menil je, da je ta znamka na datum vložitve zahteve za registracijo javnost zavajala glede geografskega izvora zadevnih proizvodov in da je bila njena registracija zahtevana v slabi veri.
Tožeča stranka je pri Splošnem sodišču vložila tožbo za razveljavitev odločbe velikega odbora za pritožbe.
Splošno sodišče je to tožbo zavrnilo, saj je ugotovilo, da izpodbijana znamka ob vložitvi zahteve za registracijo ni bila zavajajoča, vendar da tožeča stranka ob vložitvi te zahteve ni ravnala v dobri veri. Ob tem je pojasnilo pogoje uporabe pojmov „zavajajoča znamka“ in „slaba vera prijavitelja“ v zvezi z znamkami, ki označujejo geografski izvor proizvodov.
Presoja Splošnega sodišča
Najprej, Splošno sodišče poudarja, da bodo špansko govoreči potrošniki, ki sestavljajo upoštevno javnost, ob pogledu na izpodbijano znamko, ki označuje zadevne proizvode, verjeli, da ti izvirajo iz Irske.
Dalje, Splošno sodišče v zvezi z zavajajočo naravo izpodbijane znamke poudarja, da je treba, drugače kot pri preizkusu zahteve za razveljavitev(3), v okviru katerega je treba upoštevati elemente, nastale po vložitvi zahteve za registracijo znamke, kot je njihova uporaba, pri preizkusu zahteve za ugotovitev ničnosti, ki temelji na zavajajoči naravi znamke(4), dokazati, da je znak, ki je bil prijavljen zaradi registracije kot znamke, ob vložitvi zahteve za registracijo sam po sebi lahko zavajal potrošnika, saj poznejša uporaba navedenega znaka ni upoštevna. Na področju ničnosti je treba namreč presoditi, ali se znamka ne bi smela registrirati ab initio iz razlogov, ki so obstajali že na datum vložitve navedene zahteve, saj upoštevanje poznejših elementov lahko služi le razjasnitvi okoliščin, kot so obstajale na ta datum.
V obravnavanem primeru bi moral veliki odbor za pritožbe preveriti, ali na datum zahteve za registracijo ni bilo protislovja med informacijami, ki jih je posredovala izpodbijana znamka, in značilnostmi proizvodov, označenih v tej zahtevi. Ker pa seznam proizvodov ni vseboval nobene navedbe geografskega izvora in je torej lahko zajemal proizvode, ki izvirajo iz Irske, tako protislovje na datum zahteve ni obstajalo, tako da ni bilo mogoče ugotoviti, da je bila izpodbijana znamka na ta datum zavajajoča. Tako je veliki odbor tožeči stranki napačno očital, da tega seznama ni omejila na proizvode, ki izvirajo z Irske. Poleg tega, ker izpodbijane znamke na datum vložitve zahteve za registracijo ni bilo mogoče šteti za zavajajočo, s poznejšimi dokazi, ki se niso nanašali na položaj na ta datum, ni bilo mogoče potrditi take zavajajoče narave. Zato je veliki odbor v zvezi s tem storil napako.
Nazadnje, Splošno sodišče je v zvezi s slabo vero tožeče stranke ob vložitvi zahteve za registracijo izpodbijane znamke(5) ugotovilo, da se je veliki odbor za pritožbe pri odločanju o tem vprašanju lahko veljavno oprl na dokaze – in tudi na uporabo znamke – ki so nastali po datumu navedene vložitve, ker pomenijo indice, ki se nanašajo na položaj na upoštevni datum.
V obravnavanem primeru, prvič, znaten del proizvodov, ki jih je tožeča stranka prodajala pod izpodbijano znamko, ni imel irskega porekla in torej ni ustrezal temu, kako ga je zaznavala upoštevna javnost. Čeprav ta okoliščina ni upoštevna za preučitev, ali je znamka zavajajoča, pa ni neupoštevna za preučitev slabe vere tožeče stranke. Ker so bili špansko govoreči potrošniki desetletja vajeni, da je izpodbijana znamka označevala maslo, ki izvira iz Irske, so bili namreč lahko zavedeni glede geografskega izvora teh proizvodov, potem ko je tožeča stranka uporabo znamke razširila na proizvode, ki niso maslo irskega porekla.
Drugič, zadeve, v katerih so EUIPO in španski organi znamke, podobne tej v obravnavani zadevi, razglasili za nične ali jih zavrnili, potrjujejo, da je bilo izpodbijano znamko mogoče zaznavati tako, kot da označuje irsko poreklo proizvodov. Iz njih je razvidno tudi, da je bila uporaba znamke za proizvode, ki nimajo irskega porekla, predmet polemik glede njene morebitne zavajajoče narave, s čimer je bila tožeča stranka na datum vložitve zahteve za registracijo nujno seznanjena in s čimer je torej mogoče potrditi obstoj njene slabe vere na ta datum.
Tretjič, tožeča stranka je sprejela poslovno strategijo povezovanja z znamkami, ki vsebujejo element „la irlandesa“, ki je bil povezan s prejšnjim poslovnim razmerjem tožeče stranke z družbo Ornua Co-operative, da bi ta še naprej imela koristi od tega končanega razmerja in znamk, ki so bile povezane z njim.
Zato je Splošno sodišče ugotovilo, da je bila registracija izpodbijane znamke v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih in trgovinskih zadevah in da je veliki odbor za pritožbe pravilno ugotovil slabo vero tožeče stranke. Ker ta ugotovitev sama po sebi utemeljuje izrek odločbe velikega odbora za pritožbe, je Splošno sodišče tožbo zavrnilo.