SKLEP PREDSEDNIKA SPLOŠNEGA SODIŠČA
z dne 27. aprila 2010
Zadeva T‑103/10 P(R)
Evropski parlament
proti
U
„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Odločba o odpustitvi – Sklep predsednika Sodišča Evropske unije za uslužbence, izdan v postopku za izdajo začasne odredbe – Neobstoj nujnosti“
Predmet: Pritožba zoper sklep predsednika Sodišča za uslužbence Evropske unije z dne 18. decembra 2009 v zadevi U proti Parlamentu (F‑92/09 R, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑511 in II‑A‑1‑2771), s katero se predlaga razveljavitev tega sklepa.
Odločitev: Sklep predsednika Sodišča za uslužbence Evropske unije z dne 18. decembra 2009 v zadevi U proti Parlamentu (F‑92/09 R, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑511 in II‑A‑1‑2771) se razveljavi. Predlog za izdajo začasne odredbe, ki jo je vložila U, se zavrne. Odločitev o stroških se pridrži.
Povzetek
1. Pritožba – Pritožbeni razlogi – Izkrivljanje dokazov – Vsebinska nepravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki izhaja iz listin v spisu – Nepopolna presoja dejanskega stanja – Dopustnost
(člen 256 PDEU; Statut Sodišča, Priloga I, člen 10(2))
2. Izdaja začasne odredbe – Odlog izvršitve – Začasni ukrepi – Pogoji za izdajo – Nujnost – Resna in nepopravljiva škoda – Dokazno breme
(člena 278 PDEU in 279 PDEU, Poslovnik Splošnega sodišča, člen 104(2))
3. Izdaja začasne odredbe – Pogoji dopustnosti – Vloga – Zahteve obličnosti – Navajanje razlogov, ki na prvi pogled upravičujejo odobritev predlaganih ukrepov – Vložitev dodatne vloge za odpravo pomanjkljivosti – Neskladnost s postopkom za izdajo začasne odredbe
(člena 278 PDEU in 279 PDEU; Poslovnik Splošnega sodišča, členi 44(1)(c), 104(2) in (3) ter 109; Poslovnik Sodišča za uslužbence, člena 35(1)(d) ter 102(2) in (3))
4. Pritožba – Pritožbeni razlogi – Izkrivljanje dokazov – Vsebinska nepravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki izhaja iz listin v spisu – Dokazno breme
(člen 256 PDEU)
1. V fazi pritožbe je dopusten očitek, da s spisom iz postopka na prvi stopnji ni mogoče utemeljiti sklepa o obstoju nujnosti, kar pomeni, da nepravilnost tega sklepa izhaja iz listin v spisu in da se predsedniku Sodišča za uslužbence očita, da je nepopolno presodil dejansko stanje.
(Glej točko 32.)
Napotitev na:
Splošno sodišče, 30. september 2009, Skareby proti Komisiji, T‑193/08 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑83 in II‑B‑1‑515, točka 48 in navedena sodna praksa.
2. Člen 278 PDEU določa načelo neodložilnosti tožb, ker akti, ki jih sprejmejo institucije Unije, uživajo domnevo zakonitosti. Sodnik za izdajo začasnih odredb lahko le izjemoma odredi odlog izvršitve akta, izpodbijanega pred sodnikom, ki odloča o glavni stvari, ali odredi začasne ukrepe.
Nujnost predloga za izdajo začasne odredbe je treba presojati z vidika potrebe po začasni odredbi, da bi se izognili resni in nepopravljivi škodi, ki bi lahko nastala stranki, ki predlaga začasne ukrepe, ker finančne škode, razen v izjemnih okoliščinah, ni mogoče šteti za nepopravljivo ali celo težko popravljivo, saj je običajno lahko predmet naknadnega finančnega nadomestila.
Celo v primeru popolnoma denarne škode je začasni ukrep upravičen, če se izkaže, da bi se stranka, ki predlaga ta ukrep, brez njega znašla v položaju, ki bi ogrožal njeno finančno sposobnost preživetja, ker ne bi imela na voljo zneska, ki bi ji običajno omogočal plačevanje vseh nujnih izdatkov za zadovoljitev osnovnih potreb do odločitve o glavni tožbi.
Vendar mora sodnik za izdajo začasnih odredb za presojo, ali je zatrjevana škoda resna in nepopravljiva in ali torej izjemoma utemeljuje odlog izvršitve izpodbijane odločbe, v vseh primerih imeti na voljo konkretne in natančne podatke, podprte s podrobnimi dokumenti, ki dokazujejo finančni položaj stranke, ki predlaga začasni ukrep, in omogočajo presojo posledic, ki bi verjetno nastale, če predlagani ukrepi ne bi bili sprejeti.
V vsakem primeru mora stranka, ki predlaga odlog izvršitve izpodbijane odločbe, predložiti dokaz, da ne more počakati na izid postopka v glavni stvari, ne da bi utrpela resno in nepopravljivo škodo.
Iz zgornjega izhaja, da mora po eni strani stranka, ki predlaga začasni ukrep, za utemeljitev predlaganega odloga izvršitve na podlagi dokazil predstaviti pošteno in celotno sliko svojega finančnega položaja, po drugi strani pa sodnik za izdajo začasnih odredb ob ugovorih nasprotne stranke ne more ugoditi predlogu za izdajo začasne odredbe samo na podlagi nepodprtih trditev stranke, ki predlaga začasni ukrep. Ob upoštevanju, da je odobritev začasnih ukrepov strogo izjemna, so namreč taki ukrepi lahko odobreni le, če te trditve temeljijo na prepričljivih dokazih.
(Glej točke od 34 do 39.)
Napotitev na:
Sodišče: 22. januar 1988, Top Hit Holzvertrieb proti Komisiji, 378/87 R, Recueil, str. 161, točka 18; Sodišče, 18. oktober 1991, Abertal in drugi proti Komisiji, C‑213/91 R, Recueil, str. I‑5109, točka 18; 11. april 2001, Komisija proti Cambridge Healthcare Supplies, C‑471/00 P(R), Recueil, str. I‑2865, točka 113;
Splošno sodišče: 2. april 1998, Arbeitsgemeinschaft Deutscher Luftfahrt-Unternehmen in Hapag-Lloyd proti Komisiji, T‑86/96 R, Recueil, str. II‑641, točke 64, 65 in 67; 16. julij 1999, Hortiplant proti Komisiji, T‑143/99 R, Recueil, str. II‑2451, točka 18; 3. julij 2000, Carotti proti Računskemu sodišču, T‑163/00 R, RecFP, str. I‑A‑133 in II‑607, točka 8; 15. junij 2001, Bactria proti Komisiji, T‑339/00 R, Recueil, str. II‑1721, točka 94; 7. maj 2002, Aden in drugi proti Svetu in Komisiji, T‑306/01 R, Recueil, str. II‑2387, točka 94; 18. oktober 2001, Aristoteleio Panepistimio Thessalonikis proti Komisiji, T‑196/01 R, Recueil, str. II‑3107, točka 32; 15. november 2001, Duales System Deutschland proti Komisiji, T‑151/01 R, Recueil, str. II‑3295, točka 187; 3. december 2002, Neue Erba Lautex proti Komisiji, T‑181/02 R, Recueil, str. II‑5081, točki 82 in 84; 13. oktober 2006, Vischim proti Komisiji, T‑420/05 R II, ZOdl., str. II‑4085, točki 83 in 84; 25. april 2008, Vakakis proti Komisiji, T‑41/08 R, neobjavljen v ZOdl., točka 52; 17. december 2009, Vereniging Milieudefensie in Stichting Stop Luchtverontreiniging Utrecht proti Komisiji, T‑396/09 R, neobjavljen v ZOdl., točka 31 in navedena sodna praksa.
3. Stranka, ki predlaga začasni ukrep, mora pošteno in celotno sliko svojega finančnega položaja predstaviti ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Kot izhaja iz povezanega branja členov 35(1)(d) in 102(2) in (3) Poslovnika Sodišča za uslužbence ter členov 44(1)(c) in 104(2) in (3) Poslovnika Splošnega sodišča, mora predlog za izdajo začasne odredbe sam po sebi toženi stranki omogočiti pripravo stališč, sodniku za izdajo začasnih odredb pa, da po potrebi odloči brez drugih podatkov, saj morajo bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih temelji predlog za izdajo začasne odredbe, izhajati iz samega besedila tega predloga.
Tožeča stranka, ki mora tako z dokazili predstaviti pošteno in celotno sliko svojega finančnega položaja, mora sodniku za izdajo začasnih odredb predložiti podatke o tem, ali dobiva socialno pomoč ali enakovredno nadomestilo, in potrdilo o stanju svojega premoženja.
Stranki, ki predlaga začasni ukrep, se ne sme omogočiti, da v fazi pritožbe predloži dokaze, ki jih ni predložila pred predsednikom Sodišča za uslužbence. Predloga za izdajo začasne odredbe namreč, zato da bi odpravili pomanjkljivosti, ni mogoče primerno dopolniti z naknadno vlogo, ker je taka možnost „dohajanja“ nezdružljiva ne le z zahtevano hitrostjo na področju začasnih odredb, temveč tudi in predvsem z duhom člena 109 Poslovnika Splošnega sodišča, v skladu s katerim lahko stranka, ki predlaga začasni ukrep, v primeru zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe vloži nov predlog le, če ta temelji na novih dejstvih.
(Glej točke 40, 44, 50 in 58.)
Napotitev na:
Splošno sodišče, 15. januar 2001, Stauner in drugi proti Parlamentu in Komisiji, T‑236/00 R, Recueil, str. II‑15, točka 34; Aden in drugi proti Svetu in Komisiji, naveden zgoraj, točke 52 in od 101 do 115; Splošno sodišče, 23. maj 2005, Dimos Ano Liosion in drugi proti Komisiji, T‑85/05 R, ZOdl., str. II‑1721, točka 37; Splošno sodišče, 23. januar 2009, Pannon Hőerőmű proti Komisiji, T‑352/08 R, neobjavljen v ZOdl., točka 31; Splošno sodišče, 24. april 2009, Nycomed Danmark proti EMEA, T‑52/09 R, neobjavljen v ZOdl., točka 62; Splošno sodišče, 4. februar 2010, Portugalska proti Transnáutica in Komisiji, T‑385/05 TO R, neobjavljen v ZOdl., točke od 11 do 13.
4. Ker je pogoj nujnosti izpolnjen, čeprav je zadevna institucija Skupnosti v postopku na prvi stopnji poudarila, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza o svojem finančnem položaju in da zaradi tega položaja ni nastala nujnost, je predsednik Sodišča za uslužbence enostranskim trditvam tožeče stranke dal prednost pred pretiranimi zanikanji navedene institucije ter pri tem zanemaril dejstvo, da tožeča stranka ni dokazala, da ji grozi resna in nepopravljiva škoda, kar bi morala dokazati. Predsednik Sodišča za uslužbence je s tem nepopolno presodil dejansko stanje, tako da je v izpodbijanem sklepu vsebinsko nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki izhaja iz listin v spisu.
(Glej točko 51.)
Napotitev na: Splošno sodišče, Skareby proti Komisiji, navedena zgoraj, točka 87 in navedena sodna praksa.