SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE
(tretji senat)
z dne 9. oktobra 2013
Zadeva F‑116/12
Kari Wahlström
proti
Evropski agenciji za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (Frontex)
„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenec – Ocenjevalno poročilo – Obveznost obrazložitve – Letni pogovor z ocenjevalcem – Določitev ciljev“
Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero K. Wahlström predlaga razglasitev ničnosti njegovega ocenjevalnega poročila za leto 2010 in naložitev Evropski agenciji za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (Frontex ali v nadaljevanju: Agencija), naj plača 10.000 EUR odškodnine zaradi nedoločitve ciljev za namene ocenjevanja njegove poklicne uspešnosti v tem letu.
Odločitev: Tožba se zavrne. K. Wahlström nosi lastne stroške in naloži se mu plačilo stroškov Evropske agencije za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije.
Povzetek
1. Uradniki – Ocena – Ocenjevalno poročilo – Obveznost obrazložitve – Obseg – Obveznost utemeljitve pripomb v ocenjevalnem poročilu z dejanskimi okoliščinami – Neobstoj
(Kadrovski predpisi, člen 43)
2. Uradniki – Ocena – Poročilo o kariernem napredovanju – Sestava brez sodelovanja zadevne osebe v postopku – Kršitev pravice do izjave
(Kadrovski predpisi, člen 43)
3. Uradniki – Ocena – Ocenjevalno poročilo – Priprava – Poročilo, pri katerem je bila storjena postopkovna napaka – Posledice
(Kadrovski predpisi, člen 43)
4. Uradniki – Ocena – Ocenjevalno poročilo – Obveznost določitve ciljev, ki jih je treba doseči – Razglasitev ničnosti ocenjevalnega poročila v nasprotnem primeru
(Kadrovski predpisi, člen 43)
1. Obstoj široke diskrecijske pravice ocenjevalcev pri pripravi ocenjevalnega poročila pomeni, da jim v ocenjevalnih poročilih, ki jih pripravijo, ni treba navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin v utemeljitev svoje ocene ali jih podpreti s konkretnimi primeri niti preučiti vseh točk, ki jih izpodbija zadevni uradnik ali uslužbenec, in nanje odgovoriti. Cilj ocenjevalnega poročila namreč ni pripraviti izčrpen in povsem opisen pregled dela, ki ga je uradnik opravil v povezavi z nalogami na svojem delovnem mestu, temveč na podlagi značilnosti njegovega dela poudariti njegovo sposobnost, učinkovitost in obnašanje v službi.
Poleg tega organu, pristojnemu za sklepanje pogodb o zaposlitvi, v okviru tožbenega razloga v zvezi s pomanjkljivo obrazložitvijo zlasti ni mogoče očitati, da ocene delovne uspešnosti uslužbenca ni utemeljil z dodatnimi konkretnimi primeri, saj po eni strani razlaga izpodbijanega ocenjevalnega poročila zadevni osebi že omogoča ugotovitev, ali je to poročilo utemeljeno oziroma ali vsebuje napako, na podlagi katere je mogoče izpodbijati njegovo zakonitost, in po drugi strani sodišču omogoča, da opravi nadzor zakonitosti navedenega poročila.
(Glej točki 22, 23 in 26.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 12. september 2007, Combescot proti Komisiji, T‑249/04, točka 86; 8. september 2009, ETF proti Landgren, T‑404/06 P, točka 108 in navedena sodna praksa;
Sodišče za uslužbence: 10. september 2009, van Arum proti Parlamentu, F‑139/07, točke 88 in 101; 29. september 2011, Kimman proti Komisiji, F‑74/10, točka 95, predmet pritožbe pred Splošnim sodiščem Evropske unije, zadeva T‑644/11 P.
2. Pri pripravi ocenjevalnega poročila mora ocenjevalec osebo, zaposleno na delovnem mestu, povabiti na razgovor v 20 dneh od začetka ocenjevalnega obdobja, da ne bi bilo ocenjevalno poročilo sprejeto, preden je zadevni uslužbenec dobil možnost, da se učinkovito izjavi, tako da opustitev razgovora z uradnikom ali uslužbencem pomeni tudi kršitev pravice do izjave. Kakovosten dialog v ocenjevalnem obdobju je nujen, saj je ključen za ocenjevanje in zahteva neposreden stik med oceno in ocenjevalcem, ki edini spodbuja odkrit in poglobljen dialog, da lahko, prvič, natančno ocenita naravo in obseg svojih morebitnih razhajanj in razloge zanje ter, drugič, dosežeta boljše razumevanje.
(Glej točki 36 in 37.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 30. september 2004, Ferrer de Moncada proti Komisiji, T‑16/03, točke 40 in 48; 14. september 2006, Laroche proti Komisiji, T‑115/04, točka 36; 25. oktober 2006, Carius proti Komisiji, T‑173/04, točka 69; 25. oktober 2007, Lo Giudice proti Komisiji, T‑27/05, točke od 46 do49;
3. Da bi kršitev postopka povzročila razglasitev ničnosti akta in zlasti ocenjevalnega poročila uradnika ali uslužbenca Unije, mora obstajati možnost, da bi se postopek končal drugače, če ne bi bilo te kršitve.
(Glej točko 40.)
Napotitev na:
Sodišče: 21. marec 1990, Belgija proti Komisiji, C‑142/87, točka 48;
Sodišče prve stopnje: 23. april 2002, Campolargo proti Komisiji, T‑372/00, točka 39;
Sodišče za uslužbence: zgoraj navedena Kimman proti Komisiji, točka 76.
4. Neupoštevanje pravil v zvezi z določitvijo ciljev, ki jih mora uradnik doseči, ob začetku vsakega ocenjevalnega obdobja pomeni bistveno kršitev in je upravičen razlog za grajo spornega ocenjevalnega poročila. Ker je določitev ciljev temeljni referenčni element za ocenjevanje dela uradnika in pripravo ocenjevalnega poročila, bi odprava obveznosti formalne določitve ciljev zadevne osebe ob prerazporeditvi v okviru dialoga z ocenjevalcem povzročila različno obravnavanje uradnikov v zvezi z določitvijo ciljev glede na datum njihove prerazporeditve. Določitev ciljev je še toliko pomembnejša, če gre za uradnika, ki so mu dodeljene nove naloge v drugem oddelku, v katerega se bo moral vključiti čimprej.
(Glej točki 45 in 52.)
Napotitev na:
Sodišče prve stopnje: 30. september 2009, Skareby proti Komisiji, T‑193/08 P, točke od 71 do 75;
Sodišče za uslužbence: 13. december 2007, Sundholm proti Komisiji, F‑42/06, točke od 39 do 41; 10. november 2009, N proti Parlamentu, F‑71/08, točke od 54 do 60; 12. maj 2011, AQ proti Komisiji, F‑66/10, točke 68, 83 in 84.