Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

TAMARE ĆAPETA,

predstavljeni 14. septembra 2023(1)

Zadeva C‑115/22

SO,

ob udeležbi

Nationale Anti-Doping Agentur Austria GmbH (NADA),

Österreichischer Leichtathletik-verband (ÖLV),

World Anti-Doping Agency (WADA)

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložila Unabhängige Schiedskommission (neodvisna arbitražna komisija, Avstrija))

„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Člen 267 PDEU – Opredelitev ‚sodišča‘ – Predlog nacionalnega protidopinškega sodišča – Varstvo osebnih podatkov – Uredba (EU) 2016/679 – Člen 5 – Člen 6 – Zakonitost spletne objave osebnih podatkov osebe, ki je ravnala v nasprotju s protidopinškimi pravili, in nujnost take objave – Člen 9 – Ali so kršitve protidopinških pravil ‚podatki v zvezi z zdravjem‘ – Člen 10 – Ali so kršitve protidopinških pravil ‚osebni podatki v zvezi s kazenskimi obsodbami‘ – Ali je nacionalno sodišče ‚uradni organ‘“

I.      Uvod

1.        Citius, Altius, Fortius; hitreje, višje, močneje. Olimpijski moto kot malokateri odlično povzema človekovo željo po izboljševanju dosežkov. Pritisk želje po zmagi pa lahko vodi v skušnjavo po izboljšanju dosežkov z uporabo nekaterih prepovedanih snovi.

2.        Obravnavana zadeva se nanaša prav na to. Vložnica je poklicna športnica iz Avstrije. Ugotovljeno je bilo, da je delovala v nasprotju s protidopinškimi pravili. Avstrijski nacionalni protidopinški organ je zato na svojem javno dostopnem spletišču objavil njeno ime, podrobnosti o zadevni kršitvi in obdobje prepovedi.

3.        Ali je to skladno s Splošno uredbo o varstvu podatkov (v nadaljevanju: SUVP)?(2) To je, na kratko, glavno vsebinsko vprašanje, predloženo Sodišču. Ker pa je predlog vložil organ, ki ni „klasično“ sodišče v okviru organizacije pravosodja v Avstriji, je treba obravnavati tudi vprašanje dopustnosti.

II.    Ozadje zadeve in vprašanja za predhodno odločanje

4.        Stimulanti za izboljšanje fizične zmogljivosti so se na tekmovanjih uporabljali že od nekdaj,(3) sistem nadzora nad uporabo nedovoljenih snovi, kot ga poznamo danes, pa je bil vzpostavljen šele leta 1999, ko je bila ustanovljena Svetovna protidopinška agencija (v nadaljevanju: WADA); leta 2004 je nato začel veljati Svetovni kodeks proti dopingu (v nadaljevanju: kodeks WADC).(4) Zadnja različica kodeksa je iz leta 2021.

5.        Kodeks WADC je sicer instrument zasebnega prava, vendar njegovo učinkovitost zagotavlja Mednarodna konvencija Združenih narodov proti uporabi nedovoljenih snovi v športu iz leta 2005.(5) Vse države članice so podpisnice navedene konvencije. Člen 4 konvencije določa, da določbe kodeksa WADC niso sestavni del konvencije in nimajo neposrednega učinka v nacionalnem pravu. Vendar pa so se pogodbenice z isto določbo zavezale upoštevati načela iz kodeksa WADC. Države članice so navedeno zavezo, ki vključuje zahtevo iz kodeksa WADC glede spletne objave kršitev protidopinških pravil, različno prenesle v svoje pravne sisteme.(6)

6.        Obravnavana zadeva izvira iz Avstrije, kjer nadzor nad uporabo nedovoljenih snovi ureja Anti-Doping-Bundesgesetz 2021 (avstrijski zvezni protidopinški zakon iz leta 2021, v nadaljevanju: ADBG)

7.        SO (v nadaljevanju: vložnica) je bila med letoma 1998 in 2015 poklicna športnica v Avstriji. Vložnica je zastopala svojo državo na mednarodnih tekmovanjih kot članica ekipe avstrijske zveze za atletiko. V več avstrijskih športnih klubih je opravljala tudi vodstvene naloge in jih zastopala.

8.        Leta 2021 je Unabhängige Dopingkontrolleinrichtung (neodvisni organ za nadzor nad uporabo nedovoljenih snovi, Avstrija, v nadaljevanju: NADA) na podlagi rezultatov preiskave Bundeskriminalamt (zvezni kriminalistični urad, Avstrija) pri Österreichische Anti-Doping-Rechtskommission (avstrijska protidopinška pravna komisija, v nadaljevanju: ÖADR) vložil zahtevo za pregled.

9.        ÖADR je z odločbo z dne 31. maja 2021 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) ugotovila, da je vložnica kršila pravilo 32.2(b) in (f) International Association of Athletics Federations (IAAF) Competition Rules (tekmovalna pravila IAAF) iz leta 2015 ter člena 2.2 in 2.6 Anti-Doping Rules (protidopinška pravila IAAF) iz leta 2017. Navedena pravila prepovedujejo „uporabo ali poskus uporabe prepovedane snovi ali prepovedanega postopka“ in „posedovanje prepovedane snovi ali prepovedanega postopka“.(7) Natančneje, ÖADR je ugotovila, da je vložnica med majem 2015 in aprilom 2017 posedovala eritropoetin (znan tudi kot EPO), Genotropin ali Omnitrope in Testosterol (v obliki Androgel) ter da jih je leta 2015 vsaj delno uporabila. Vse navedene snovi so bile v obdobju od 2015 do 2017 navedene na seznamu prepovedanih snovi WADA. Njihova uporaba je bila torej prepovedana poklicnim športnikom, za katere se uporabljajo tekmovalna pravila IAAF.

10.      Na podlagi navedene ugotovitve je ÖADR v izpodbijani odločbi razveljavila vse rezultate, ki jih je vložnica dosegla med 10. majem 2015 in datumom začetka veljavnosti navedene odločbe, ter ji odvzela vse štartnine in/ali denarne nagrade. Prav tako je vložnici izrekla prepoved sodelovanja na vseh športnih tekmovanjih v štiriletnem obdobju z učinkom od 31. maja 2021.

11.      Med postopkom pred ÖADR je vložnica prosila, naj se izpodbijana odločba ne razkrije splošni javnosti z javno dostopno spletno objavo. Navedeno prošnjo je ÖADR v izpodbijani odločbi zavrnila.

12.      Vložnica je nato vložila zahtevo za preizkus izpodbijane odločbe pri Unabhängige Schiedskommission (neodvisna arbitražna komisija, Avstrija, v nadaljevanju: USK).

13.      Z odločbo z dne 21. decembra 2021 je USK potrdila vsebinske ugotovitve ÖADR ter potrdila kršitve protidopinških pravil vložnice in izrečeno sankcijo.

14.      Hkrati USK ni odločila o prošnji vložnice, naj se izpodbijana odločba ne objavi na spletu, torej naj se ne razkrije splošni javnosti.(8)

15.      Ta obveznost objave temelji na členih 21(3) in 23(14) ADBG. Navedena člena določata, da morata ÖADR oziroma USK „o svojih odločbah obvesti[ti] [avstrijsko zvezno športno organizacijo], športne organizacije, športnice oziroma športnike, druge osebe in organizatorje tekmovanj ter javnost“, pri čemer je treba navesti ime zadevne osebe, trajanje prepovedi in razloge zanjo, ne da bi bilo mogoče na podlagi teh informacij sklepati o podatkih o zdravstvenem stanju zadevne osebe.

16.      Objava navedenih informacij je obvezna v primeru poklicnih športnikov, v nekaterih primerih pa tudi za rekreativne športnike. V drugih primerih, ko kršitev stori rekreativni športnik, mladoletnik ali ranljiva oseba, objava ni obvezna.

17.      Čeprav obveznost obveščanja javnosti zavezuje organe odločanja, tj. ÖADR in USK, ADBG določa, da v imenu ÖADR in USK to nalogo opravi NADA.(9) V izpolnitev navedene obveznosti NADA na svojem spletišču objavi preglednico, ki je dostopna splošni javnosti.(10) Preglednica vsebuje ime in priimek zadevne osebe, šport, s katerim se ukvarja, vrsto kršitve, vrsto izrečene prepovedi ter začetni in končni datum obdobja prepovedi.

18.      Če prav razumem, navedene informacije ostanejo dostopne na spletišču NADA le v obdobju prepovedi tekmovanja zadevnega športnika.

19.      USK se sprašuje, ali je praksa razkrivanja osebnih podatkov vložnice splošni javnosti prek javno dostopne objave na spletišču NADA skladna s SUVP. Pred sprejetjem odločitve o prošnji vložnice, naj se njeni osebni podatki ne razkrijejo na tem spletišču, je torej USK prekinila odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložila ta vprašanja:

„1.      Ali je informacija, da je določena oseba storila dopinški prekršek in ji je zaradi tega prekrška prepovedano sodelovanje na (nacionalnih in mednarodnih) tekmovanjih, ,podatek v zvezi z zdravjem‘ v smislu člena 9 [SUVP]?

2.      Ali [SUVP] – zlasti glede na svoj člen 6(3), drugi pododstavek – nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa objavo imen in priimkov oseb, na katere se nanaša odločba [USK], trajanja prepovedi sodelovanja in razlogov za to prepoved, ne da bi bilo mogoče na podlagi tega sklepati o podatkih o zdravstvenem stanju zadevne osebe? Ali je pri tem pomembno, da se javna objava teh informacij v skladu z nacionalno ureditvijo sme opustiti le takrat, kadar je zadevna oseba rekreativni športnik, mladoletna oseba ali oseba, ki je s predložitvijo informacij ali drugih navedb bistveno prispevala k odkritju morebitnih kršitev protidopinških pravil?

3.      Ali je v skladu s [SUVP] – zlasti glede na načela iz njenega člena 5(1)(a) in (c) – pred objavo vsekakor potrebno tehtanje, na eni strani, osebnostnih interesov zadevne osebe, ki bi bili prizadeti z objavo, in na drugi strani, interesa javnosti za seznanitev s kršitvijo protidopinških pravil, ki jo je storil športnik?

4.      Ali informacija, da je določena oseba storila dopinški prekršek in ji je zaradi tega prekrška prepovedano sodelovanje na (nacionalnih in mednarodnih) tekmovanjih, pomeni obdelavo osebnih podatkov v zvezi s kazenskimi obsodbami in kaznivimi dejanji v smislu člena 10 [SUVP]?

5.      Če je odgovor na četrto vprašanje pritrdilen: ali je [USK], ustanovljena v skladu s členom 8 [ADBG iz leta 2021], uradni organ v smislu člena 10 Splošne uredbe o varstvu podatkov?“

20.      Pisna stališča so predložili vložnica, NADA, WADA, belgijska, francoska, latvijska, luksemburška in poljska vlada ter Evropska komisija. Navedene stranke (razen belgijske, francoske, luksemburške in poljske vlade) so svoja stališča tudi ustno predstavile na obravnavi 2. maja 2023.

III. Dopustnost

21.      Primarna naloga postopka predhodnega odločanja je zagotoviti enotno uporabo prava Unije v vseh državah članicah. Vendar čeprav morajo pravo Unije uporabiti različni nacionalni organi (upravni, regulativni ali drugi) in ti morda niso prepričani o njegovem pravem pomenu, člen 267 PDEU le „sodiščem“ dovoljuje, da od Sodišča zahtevajo razlago prava Unije. Načeloma velja, da če predlog za sprejetje predhodne odločbe predloži nacionalno sodišče, ki se šteje za del pravosodne veje oblasti v zadevni državi članici, Sodišče šteje predlog za dopusten. Kadar pa na podlagi člena 267 PDEU tak predlog za sprejetje predhodne odločbe predloži organ, ki ni del pravosodja v klasičnem pomenu besede, ga Sodišče ne zavrže kar samodejno. Najprej preveri, ali bi bilo mogoče predložitveni organ šteti za „sodišče“ v smislu navedene določbe.

22.      V obravnavi zadevi je predlog Sodišču predložila USK – eden od organov, ki prima facie ne spada v okvir avstrijskega pravosodja. Komisija je zato v svojih pisnih stališčih, ki jih je predložila Sodišču, podvomila, da USK izpolnjuje zahteve, da se jo lahko obravnava kot „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU. V skladu s tem mora Sodišče – preden se loti vsebinske obravnave zadeve – najprej odločiti o tem, ali lahko predlog USK sploh obravnava.

23.      Menim, da USK je „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU. V zagovor svojemu stališču bom najprej na kratko orisala pravila, ki urejajo organizacijo in naloge USK (III.A). Na podlagi teh navedb bom dokazala, da izpolnjuje pogoje, ki so se razvili s sodno prakso Sodišča, da se jo obravnava kot „sodišče“ (III.B).

A.      Organizacija in struktura USK

24.      USK je stalni organ, ustanovljen v skladu s členom 8 ADBG.

25.      V predložitveni odločbi navedeni organ pojasnjuje, da deluje kot „najvišje“ avstrijsko športno arbitražno sodišče za kršitve protidopinških pravil. Je najvišje sodišče v dvostopenjskem sistemu sankcioniranja kršitev protidopinških pravil, določenih v ADBG. Na prvi stopnji o kršitvi protidopinških pravil, ki se uporabljajo, in o izreku sankcije na pobudo NADA odloča ÖADR.(11) Zahtevo za preizkus odločbe ÖADR je mogoče vložiti pri USK. V takem primeru sta stranki v postopku na eni strani športnik (ali druga oseba), na katerega se nanaša odločba ÖADR, in na drugi strani NADA.(12)

26.      USK odločitve sprejema po načelu večinskega glasovanja,(13) v postopku, ki ga urejata avstrijski zakonik o civilnem postopku(14) in poslovnik USK. Slednji je javno objavljen.(15)

27.      Člen 8(1) ADBG izrecno določa, da je USK neodvisna od javnih organov, zasebnikov in NADA. Nadalje določa, da članom USK ni dovoljeno sodelovati v preiskavah potencialnih kršitev protidopinških pravil, ki jih opravlja NADA, pri sprejemanju končnih odločitev NADA ter pri sprejemanju odločitve, ali naj se pri ÖADR vloži zahteva za preučitev, pa tudi ne pri samem postopku preučitve. USK mora svoje naloge opravljati samostojno in neodvisno.(16)

28.      V skladu s členom 8(2) ADBG ima USK enega predsednika oziroma predsednico in sedem članov. Predsednik oziroma predsednica in njegov oziroma njen namestnik oziroma namestnica mora imeti opravljen pravosodni izpit. Dva člana komisije morata imeti pravno izobrazbo in izkušnje z vodenjem uradnih preiskovalnih postopkov. Dva druga člana morata biti strokovnjaka s področja analitične kemije ali toksikologije. Nazadnje, dva člana morata biti strokovnjaka s področja športne medicine.

29.      Isti člen tudi določa, da se za vsak postopek sestava USK oblikuje na novo: predsednik oziroma predsednica in njegov oziroma njen namestnik oziroma namestnica izmed članov USK imenujeta vsaj enega člana s pravno izobrazbo in izkušnjami z uradnimi preiskovalnimi postopki, vsaj enega strokovnjaka s področja analitične kemije ali toksikologije, in vsaj enega člana, ki je strokovnjak s področja športne medicine.(17)

30.      V skladu s členom 8(3) ADBG in kot je pojasnjeno v predložitveni odločbi predsednika oziroma predsednico in stalne člane USK imenuje zvezni minister za umetnost, kulturo, javne službe in šport (v nadaljevanju: minister za šport) za obdobje štirih let, pri čemer je osebo mogoče ponovno imenovati.(18) Minister za šport lahko člana USK odpokliče pred iztekom njegovega ali njenega mandata le „iz tehtnih razlogov“.(19)

31.      V zvezi s spori, ki se nanašajo na avstrijske športne dogodke ali avstrijske športnike, je treba zadevo predložiti USK.(20) Povedano drugače, pravno sredstvo zoper odločbo ÖADR je v takih primerih mogoče vložiti le pri USK.(21)

32.      Člen 23(3) ADBG zahteva, da USK pri preverjanju zakonitosti odločbe ÖADR uporablja protidopinška pravila zadevnega mednarodnega športnega združenja, ki se uporabljajo. Če ugotovi, da je odločba nezakonita, jo lahko razveljavi, spremeni ali nadomesti s svojo odločbo.(22)

33.      Kot je bilo pojasnjeno na obravnavi, je mogoče pravna sredstva zoper odločbe USK vložiti pri pristojnem avstrijskem civilnem sodišču – če se vprašanje nanaša na civilno pravo. V takem primeru USK ni stranka v postopku pred pristojnim civilnim sodiščem, ampak sta stranki NADA in športnik (ali druga oseba).

34.      Vendar pa se zdi – kot je bilo prav tako pojasnjeno na obravnavi in čemur nobena stranka ni nasprotovala – da zakonitost objave odločbe USK, ki vsebuje osebne podatke vložnice, na spletišču NADA ne spada v pristojnost avstrijskih civilnih sodišč. Hkrati je bilo pojasnjeno, da odločb USK ni mogoče predložiti v preizkus avstrijskim upravnim sodiščem. Zato se zdi, da je USK zadnja instanca v Avstriji v primeru sporov glede zakonitosti odločitve o objavi osebnih podatkov športnika.

35.      Športnik lahko ubere drugo pot, ki ne vključuje USK, in sicer tako, da vloži pritožbo pri Datenschutzbehörde (avstrijski organ za varstvo podatkov). Pravna sredstva zoper odločbe slednjega pa je mogoče vložiti pri upravnih sodiščih v Avstriji.

36.      Nazadnje, in ob upoštevanju, da informacije v spisu Sodišča niso povsem jasne, se zdi, da športnik lahko vloži pravno sredstvo zoper odločbo USK pri CAS, če se pritožba nanaša na pravilno uporabo protidopinških pravil zadevnega mednarodnega športnega združenja in/ali kodeksa WADC.(23)

37.      Glede na zgoraj navedeno bom v nadaljevanju obravnavala, ali je USK „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU.

B.      Ali je USK „sodišče“?

38.      Sodišče je že davno ugotovilo, v sodbi Vaassen-Göbbels, da je treba pomen pojma „sodišče“ v (sedanjem) členu 267 PDEU razlagati izključno na podlagi prava Unije.(24) Ta pristop Sodišču omogoča, da sprejme predloge za sprejetje predhodne odločbe organov, kot je USK, ki se ne štejejo za sodišča v smislu „klasične“ ustavne delitve oblasti v državi članici na zakonodajno, izvršilno in sodno, vendar so kljub temu pristojni za odločanje v sporih z uporabo prava Unije. Širitev nabora organov, ki lahko vložijo tak predlog, tudi na organe, ki niso sodišča v „običajnem“ pomenu besede, krepi primarni cilj postopka predhodnega odločanja, da se zagotovi enotna uporaba prava Unije. Sodišče je torej že zelo zgodaj dopustilo, da predloge za sprejetje predhodne odločbe vložijo organi, ki jih ni mogoče tradicionalno opisati kot „klasična“ sodišča. Vendar mehanizem ni bil na voljo vsem organom, ki morajo uporabljati pravo Unije, ampak le tistim, ki jih je mogoče šteti za „sodišča“.

39.      Sodišče ni nikoli opredelilo pojma „sodišče“ iz člena 267 PDEU.(25) Skozi leta pa je vendarle razvilo več meril, ki jih upošteva pri odločanju, ali je posamezni predlog dopusten. Med navedenimi merili so: zakonska podlaga organa, njegova stalnost, obveznost njegove sodne pristojnosti, kontradiktornost njegovega postopka, njegova uporaba pravnih pravil in njegova neodvisnost (notranja in zunanja).(26) Navedena merila so se v preteklosti sicer različno strogo uporabljala, v zadnjih letih pa se je – morda pod vplivom sodb s področja pravne države(27) – okrepila zahteva po neodvisnosti. V sodbi Banco de Santander(28) je Sodišče na primer moralo spremeniti svoje stališče glede dopustnosti predlogov, ki jih vloži Tribunal Económico-Administrativo Central (osrednje gospodarsko in upravno sodišče, Španija, v nadaljevanju: TEAC), saj je v nasprotju z ugotovitvijo nekaj let pred tem(29) ugotovilo, da navedeni organ ne izpolnjuje zahteve glede neodvisnosti.

40.      Dejansko je v zvezi z USK sporna zahteva glede neodvisnosti. Preden pojasnim, zakaj menim, da predložitveni organ v tej zadevi izpolnjuje navedeno merilo, bom najprej obrazložila, zakaj menim, da izpolnjuje druga merila, ki jih uporablja Sodišče v svoji sodni praksi v zvezi s pojmom „sodišče“ iz člena 267 PDEU.

1.      „Zakonska podlaga“ organa in njegova „stalnost“

41.      Zahteva glede zakonske podlage predložitvenega organa vključuje pogoj, da ta temelji na nacionalni zakonodaji, na zakonski ali podzakonski ravni.(30) Merilo stalnosti pa zahteva, da gre za stalni organ, ne glede na to, da se morda za vsak postopek na novo oblikuje ali da se njegova sestava spreminja.(31)

42.      V obravnavani zadevi sta navedeni merili očitno izpolnjeni: kot sem pojasnila, je USK ustanovljena na podlagi ADBG, avstrijske zvezne zakonodaje. Njeni stalni člani so imenovani za obdobje štirih let z možnostjo ponovnega imenovanja, in čeprav se sestava senata, ki je pristojen za odločanje, spreminja, je organ sestavljen v skladu z zakonskimi pravili, člani pa so izbrani izmed stalnih članov USK (glej točki 28 in 29 teh sklepnih predlogov).

2.      „Obveznost sodne pristojnosti“

43.      Zahteva glede obvezne sodne pristojnosti predložitvenega organa je bila v sodni praksi uporabljena na dva načina. Sodišče je zahtevalo, da stranke v postopku pred organom ne morejo izbirati, ali bo navedeni organ zadevo obravnaval ali ne(32), ali pa je zahtevalo, da so odločbe zadevnega organa za stranke zavezujoče.(33) Štelo se je, da je merilo glede obvezne sodne pristojnosti izpolnjeno tudi, če nacionalno pravo strankam omogoča izbiro, ali bodo pravno sredstvo vložile pri zadevnem organu ali pri „rednih“ sodiščih v okviru zadevne jurisdikcije.(34) Pomembno je, da pristojnost predložitvenega organa ni odvisna od sporazuma med nasprotujočima se strankama o tem, ali ima sodno pristojnost, saj se sodna pristojnost vzpostavi avtomatično, ko ena od strank vloži vlogo.

44.      USK izpolnjuje merilo glede obvezne sodne pristojnosti v obeh pomenih. Pri tem je treba pojasniti, da USK kljub svojemu imenu ni „arbitražno sodišče“ v smislu, da bi njena sodna pristojnost izhajala iz sporazuma med strankama. Kot sem pojasnila v točkah 24 in 31 teh sklepnih predlogov ter kot je pojasnjeno v predložitveni odločbi in kot pojasnjujejo stranke, velja, da v Avstriji USK deluje na podlagi zveznega prava kot obvezna instanca v primeru zahtev za pregled odločb ÖADR.

45.      Odločbe USK so za stranke v sporu zavezujoče. Trditi je mogoče, da prav zaradi tega avstrijska zakonodaja omogoča vložitev pravnega sredstva zoper odločbe USK pri avstrijskih civilnih sodiščih, če se vprašanje nanaša na civilno pravo, in pri avstrijskih civilnih sodiščih ali CAS, če se vprašanje nanaša na mednarodna protidopinška pravila. Zdi pa se, da v okviru avstrijskega prava ne obstaja drugostopenjsko sodišče, pri katerem bi bilo mogoče vložiti pravno sredstvo zoper odločbo USK v zvezi s skladnostjo odločitve o objavi osebnih podatkov športnika s SUVP. Zato se zdi ustrezno, da se navedeni organ šteje za „sodišče“, ki v skladu s tretjim odstavkom člena 267 PDEU mora vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe, če meni, da uporaba SUVP v okoliščinah zadevnega spora ni jasna.

3.      „Kontradiktornost postopka“

46.      Zahteva glede kontradiktornosti postopka ni absolutno merilo.(35) Stranke morajo imeti možnost predstaviti svoja stališča,(36) ni pa nujno, da na kontradiktorni obravnavi.(37)

47.      Za namene obravnavane zadeve je tudi to merilo izpolnjeno: iz sodnega spisa jasno izhaja, da je USK vodila obsežno pisno izmenjavo stališč med strankami, poleg tega pa opravila tudi dve obravnavi pred ÖADR, in sicer marca in maja 2021.

4.      „Odločbe, ki temeljijo na uporabi pravnih pravil“

48.      Predložitveni organ se lahko šteje za „sodišče“, če mora pri sprejemanju odločitev upoštevati pravna pravila. Ta zahteva se nanaša tako na materialna pravila(38) kot na pravila, ki urejajo postopek pred zadevnim organom.(39)

49.      V obravnavani zadevi velja, da postopek odločanja USK temelji na vnaprej določenih materialnih in procesnih pravilih. Pri preverjanju odločb ÖADR mora USK uporabiti upoštevna protidopinška pravila iz ADBG ter pravila pristojnih mednarodnih športnih združenj (v tem primeru IAAF in WADC).(40) Kot institucija države članice mora USK prav tako uporabljati upoštevna pravila Unije. Prav zaradi te obveznosti se je USK odločila predložiti vprašanja Sodišču in ga prositi za razlago SUVP.

50.      V zvezi s procesnimi pravili, ki se uporabljajo, kot je opisano v točki 26 teh sklepnih predlogov, velja, da mora USK upoštevati avstrijska pravila o civilnem postopku ter svoj poslovnik. Strankam mora zagotoviti uveljavljanje pravice do obrambe.(41) Odločbo mora izdati v vnaprej določenem roku.(42) Pristojnosti USK torej urejajo vnaprej določena procesna in materialna pravila, ki jih mora upoštevati.

5.      „Neodvisnost“

51.      Pri odločanju, ali naj Sodišče sprejme ta predlog, ki ga je vložila USK, je edino merilo, za katerega se zdi, da morda ni nujna njegova izpolnitev, zahteva glede neodvisnosti.

52.      Čeprav je neodvisnost bistveni element pravosodne funkcije,(43) pa je Sodišče šele leta 1987, ko je izdalo sodbo v zadevi X (znana tudi kot zadeva Pretore di Salò),(44) razsodilo, da mora predložitveni organ delovati neodvisno, da bi lahko stopil v dialog s Sodiščem v postopku predhodnega odločanja.

53.      Ko so predloge za sprejetje predhodne odločbe vlagala sodišča v okviru organizacije pravosodja držav članic, Sodišče ni dvomilo o njihovi neodvisnosti; čeprav je neodvisnost nujna značilnost organa, da se je štel za „sodišče“, kot to določa člen 267 PDEU. Neodvisnost se je avtomatično domnevala. Vprašanje neodvisnosti se je tako preverjalo le, kadar je predlog vložil organ, ki ni bil del sodne veje oblasti države članice. V navedenih okoliščinah ni bilo treba opredeliti natančne vsebine zahteve glede neodvisnosti, kot jo zahteva pravo Unije.(45)

54.      Tako je bilo vsaj do dokaj nedavnega, ko so se zaradi predvidenih ali izvedenih zakonodajnih sprememb začeli pojavljati dvomi glede neodvisnosti pravosodja v nekaterih državah članicah. Zaradi „rahljanja pravne države“ (ang. backsliding in the rule of law), kot je bil ta pojav pogosto imenovan,(46) je moralo Sodišče veliko bolj natančno pojasniti, kaj pomeni zahteva glede „neodvisnosti“ sodišč. V zadevnih sodbah, ki so se nanašale bodisi na postopke za ugotavljanje kršitev, bodisi na predloge za sprejetje predhodne odločbe,(47) je Sodišče odločalo o vprašanju, ali zakonodaja držav članic, kot je zapisana in kot se uporablja v praksi, zagotavlja zadostna jamstva za samostojno in neodvisno odločanje sodnikov. Pri odločanju o tem vprašanju je moralo Sodišče pojem neodvisnosti podrobneje opredeliti.

55.      Z navedeno sodno prakso se je odprla razprava(48) o vprašanju, ali so (in ali bi morala ostati) merila glede neodvisnosti enaka, (i) kadar Sodišče odloča, ali je organ „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU, ali (i) kadar Sodišče odloča o neodvisnosti v različnih okoliščinah, kot so domnevne kršitve člena 19 PEU s strani države članice, oziroma v zadevi, ki se nanaša na zahtevo glede neodvisnosti, ki jo določajo posamezni akti zakonodaje Unije.(49) V sodbi Associação Sindical dos Juízes Portugueses(50) je Sodišče izrecno povezalo merilo glede „neodvisnosti“ iz člena 19 PEU, člena 47 Listine in člena 267 PDEU. Sodbo Banco de Santander bi bilo mogoče razlagati kot tisto, v kateri so se za opredelitev pojma „neodvisnost“ v smislu člena 267 PDEU uporabila merila, razvita v okviru člena 19 PEU.(51)

56.      Nekateri avtorji so izrazili pomisleke, da bi povezovanje sodne prakse, ki se nanaša na člen 19 PEU, in tiste, ki se nanaša na pojem „sodišča“ iz člena 267 PDEU, lahko onemogočilo nadaljnji dialog, kadar bi predloge predložila sodišča iz držav članic, v katerih so bile ugotovljene sistemske pomanjkljivosti na področju zagotavljanja neodvisnosti sodstva.(52) Hkrati so nekateri generalni pravobranilci poudarili, da je pri presoji neodvisnosti pomemben kontekst.(53)

57.      Zagotovo velja, da je kontekst oziroma – z drugimi besedami – razlog, zaradi katerega Sodišče presoja pravila, ki se uporabljajo za institucijo, pomemben. Vendar pa menim, da to avtomatično ne pomeni razlik v materialnih standardih neodvisnosti v posameznih različnih okoliščinah, ki so bile navedene. Čeprav se je razumevanje koncepta neodvisnosti v pravu Unije razvijalo, to nujno ne pomeni, da obstajajo različni pomeni neodvisnosti. Menim, da je zahteva glede neodvisnosti enaka za vsak organ, ki želi, da se ga šteje za „sodišče“, ne glede na to, ali gre za izpolnjevanje zahtev iz člena 19 PEU ali za izpolnjevanje zahtev iz člena 267 PDEU.

58.      Uporaba enakih zahtev, ki so se razvile v zadevah s področja člena 19 PEU, pri presoji, ali je organ „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU, po mojem ne ogroža pravosodnega dialoga v okviru člena 267 PDEU. Nasprotno, kot bom pojasnila v okviru okoliščin obravnavane zadeve, je tak pristop potreben za zagotavljanje, da države članice z ustanavljanjem specializiranih organov, ki imajo nalogo razsojati v nekaterih omejenih vrstah sporov, ne zaobidejo pomembne zahteve glede neodvisnosti, ki jo pravni red Unije nalaga nacionalnim pravosodjem. Neodvisnost zagotavlja enake pogoje za stranke spora, z notranjega in zunanjega vidika.(54) Gre torej za nujno značilnost učinkovitega sodnega varstva, kar se razume kot temeljna pravica vsakega posameznika v vseh vrstah sporov, ki se lahko rešujejo s pravnimi sredstvi. To ne pomeni, da bi se morala metoda, ki jo Sodišče uporabi pri presoji dopustnosti predlogov za sprejetje predhodnih odločb, spremeniti. Kadar predlog vloži „klasičen“ pravosodni organ, se še vedno domneva, da gre za sodišče, zato ni potrebna nadaljnja analiza. Neodvisnost predložitvenega organa se v takem primeru preverja le, če stranka v postopku izrazi dvom v neodvisnost članov takega organa ali če se Sodišče na drug način opozori, da je treba preveriti neodvisnost predložitvenega organa. Nasprotno pa je neodvisnost drugih predložitvenih organov treba preveriti, preden se dopusti njihov predlog.

59.      V skladu s sedanjo sodno prakso ima neodvisnost „zunanji“ in „notranji“ vidik.(55) V okviru prvega vidika mora odločevalec odločati samostojno,(56) ne da bi bil pri tem izpostavljen kakršnim koli zunanjim navodilom. V ta namen pravo Unije določa nekatere standarde, ki se nanašajo na imenovanje in razrešitev članov „sodišča“. Tudi če lahko člane odločevalce zadevnega organa imenuje zunanja oseba ali organ, vključno z ministrom v vladi, po imenovanju taka oseba ali organ ne sme imeti več vpliva nanje. V tem smislu Sodišče nujno zahteva, da za pravila zoper razrešitev veljajo zakonska jamstva, ki presegajo tista, ki so določena z upravnim in delovnim pravom.(57) Z drugimi besedami, osebe ali organi, ki imenujejo člane zadevnega „sodišča“, ne smejo imeti možnosti zamenjati tega člana zgolj zato, ker se ne strinja z njegovim mnenjem.

60.      To pa ne pomeni, da mora biti razrešitev povsem nemogoča ali da osebe ali organi, ki te člane imenujejo, ne smejo imeti tudi pristojnosti za njihovo razrešitev, ampak da je člana mogoče razrešiti pred iztekom mandata le, „če to upravičujejo legitimni in nujni razlogi, pri čemer je treba spoštovati načelo sorazmernosti“.(58) Nadalje, v naprej je treba jasno določiti razloge in ustrezen postopek take razrešitve.

61.      Člane USK imenuje minister za šport za dobo štirih let, z možnostjo ponovnega imenovanja.(59) Dejstvo, da jih imenuje minister, samo po sebi ne bi smelo biti težava, če člani ministru po imenovanju niso dolžni zagotavljati zvestobe. Ni videti, da bi bilo v obravnavani zadevi tako. Na podlagi ADBG člani USK ne smejo prejemati navodil od vlade, upravnih protidopinških organov (kot je NADA) ali udeležencev športnih dejavnosti. Nadalje, Sodišče doslej še ni ugotovilo, da bi bilo zgolj dejstvo, da je mogoče člana ponovno imenovati, neskladno z neodvisnostjo sodstva.

62.      V obravnavani zadevi bi lahko minister za šport imel posreden vpliv na postopke odločanja USK, če bi lahko predčasno razrešil zadevne člane. Vendar pa, kot sem pojasnila, članov USK ni mogoče razrešiti pred iztekom njihovega mandata zgolj zato, ker ministru za šport niso všeč ali ker se z njimi ne strinja. Člen 8(3) ADBG določa, da jih je mogoče razrešiti le „iz tehtnih razlogov“. V sodnem spisu ni informacij o tem, katere razloge je mogoče opredeliti za „tehtne“. V razpravi o obsegu razrešitvenih pristojnosti ministra za šport na podlagi ADBG pa je NADA pojasnil, da je v okviru avstrijskega prava redko kateri razlog mogoče tako opredeliti. Polega tega je vložnica navedla, da se lahko kot „tehtne“ štejejo le naklepna kazniva dejanja ali tista, za katera je zagrožena kazen vsaj eno leto. Zdi se torej, da se stranke strinjajo, da članov USK ni mogoče kar tako razrešiti na podlagi samovoljne odločitve ministra za šport ali katerega koli drugega organa.

63.      To vrsto varstva zoper samovoljno razrešitev članov USK je treba razlikovati od položaja članov TEAC, ki je bil obravnavan v sodbi Banco de Santander. Njihova razrešitev je bila mogoča zaradi neobstoja posebnih pravil v zvezi s tem.(60) Kot je navedel generalni pravobranilec G. Hogan v navedeni zadevi, se je neobstoj takih pravil izražal v dejstvu, da so bili člani TEAC razrešeni „iz razlogov, za katere se zdi, da jih je v svojo korist uporabila vlada, ki je bila takrat na oblasti“.(61)

64.      Nazadnje je treba obravnavati tudi vprašanje, na katere informacije naj se Sodišče opira, ko presoja o neodvisnosti predložitvenega organa. Menim, da se lahko Sodišče opira le na zakonodajo, ki ureja ta organ. Če pa so v postopku pred Sodiščem izraženi pomisleki o uporabi take zakonodaje v praksi, bo moralo Sodišče podrobneje proučiti tudi te okoliščine. Naj navedem, da v obravnavani zadevi taki pomisleki niso bili izraženi. Prav nasprotno, potrjeno je bilo, da teoretična možnost razrešitve iz člena 8(3) ADBG do zdaj še ni bila uporabljena.(62)

65.      V obravnavani zadevi torej menim, da je bilo merilo „zunanje“ neodvisnosti izpolnjeno.

66.      V nadaljevanju bom obravnavala drug vidik merila neodvisnosti, in sicer „notranji“ vidik. Ta je povezan z nepristranskostjo predložitvenega organa.(63) Zahteva, da mora tak organ v postopku, ki ga obravnava, delovati kot neodvisna tretja stranka.(64)

67.      Na kratko, člani, ki odločajo, ne smejo imeti nobenega interesa glede izida spora. To predvsem pomeni, da osebe, povezane s strankami v sporu, ne smejo biti člani organa odločanja. Za presojo tega vidika neodvisnosti je pomembno proučiti pravila, ki se uporabljajo v zvezi z organizacijo „sodišča“, da se preveri, ali med organom, ki odloča v sporu, in organom, katerega odločbo preverja, obstaja funkcionalna povezava.(65) Z drugimi besedami, Sodišče mora presoditi, ali sta vloga zadevnega organa in vloga upravnega organa jasno ločeni ali pa se prekrivata. Če velja slednje, se za zadevni organ šteje, da ni dovolj „neodvisen“ od organa, katerega odločitve preverja.(66)

68.      V tem smislu Komisija poudarja, da je USK del iste institucionalne strukture kot NADA in ÖADR. Natančneje, pojasnjuje, da člen 8(1) ADBG določa, da je USK „vzpostavljena pri“ NADA. S tem trdi, da USK preverja prav tisto institucijo, ki ji organizacijsko pripada.

69.      Glede na informacijo iz spisa menim, da temu ugovoru ni mogoče pritrditi. Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da zgolj institucionalne povezave, brez drugih elementov, ne zadoščajo za ugotovitev nezadostne neodvisnosti predložitvenega organa. Tako je Sodišče na primer v sodbi MT Højgaard in Züblin(67) zavrnilo trditev, da Klagenævnet for Udbud (danska komisija za pritožbe na področju javnih naročil) ni neodvisna zgolj iz razloga, da si deli sekretariat z danskim ministrstvom za podjetništvo in rast. Podobno je Sodišče v sodbi Dorsch Consult, kljub ugovorom Komisije, da je bilo ugotovljeno, da je zadevni nadzorni svet „povezan z organizacijsko strukturo Bundeskartellamt [(zvezni urad za varstvo konkurence, Nemčija)]“(68), pojasnilo, da „nadzorni svet opravlja svoje naloge neodvisno in na podlagi svoje odgovornosti“.(69)

70.      Menim, da v obravnavani zadevi iz spisa ali navedb strank ne izhaja noben namig na funkcionalno povezanost med USK ter NADA, ÖADR, avstrijsko vlado ali katero koli športno zvezo.

71.      Kot sem pojasnila v točki 27 teh sklepnih predlogov, USK deluje neodvisno od NADA in ÖADR. Kot je NADA potrdil na obravnavi, USK ne more po uradni dolžnosti pregledovati odločbe ÖADR. V očitnem nasprotju s sodbo Banco de Santander prav tako ni dokazov, da člani NADA ali katerih koli športnih organizacij odločajo v postopkih, v katerih so sami stranke.(70) Prav tako ni bila predložena nobena trditev, da navedeni organi morda kako drugače vplivajo na vodenje postopkov pred USK.

72.      Menim, da je bilo v obravnavani zadevi izpolnjeno tudi merilo glede „notranje“ neodvisnosti.

73.      Nazadnje, odgovoriti je treba še na zadnji pomislek Komisije, ki se nanaša na sestavo USK, v kateri poleg pravnih strokovnjakov sodelujejo tudi strokovnjaki z drugih povezanih področij (kemija, toksikologija in športna medicina). Sodišče je v preteklosti že sprejelo predloge organov, ki jih delno sestavljajo strokovnjaki z drugih področij,(71) če ti svoje naloge opravljajo samostojno.(72) Nobeden od udeležencev v tem postopku pred Sodiščem ni trdil, da člani USK, ki niso pravniki, morda prejemajo navodila od zunaj ali da so pri odločanju pristranski. Zato menim, da mešana sestava USK sama po sebi še ne povzroča dvomov glede neodvisnosti navedenega organa.(73)

6.      USK kot „sodišče“ zadnje stopnje

74.      Preden zaključim analizo vprašanja dopustnosti obravnavanega predloga, želim predlagati, da se v okoliščinah obravnavane zadeve USK ne obravnava le kot „sodišče“, ampak kot „sodišče“, zoper odločitve katerega ni drugih pravnih sredstev, in da to v skladu s členom 267 PDEU, tretji odstavek, torej pomeni, da USK ni zgolj pristojna vložiti predloga pri Sodišču, ampak tudi zavezana to storiti.

75.      Kot sem pojasnila v točkah 33 in 34 teh sklepnih predlogov, je zoper nekatere odločitve USK mogoče vložiti pravno sredstvo pri avstrijskih civilnih sodiščih. Vendar se zdi, da avstrijska civilna sodišča dejansko niso pristojna za obravnavo pravnih vprašanj, ki se nanašajo na kršitev pravil o varstvu podatkov, vključno s SUVP in avstrijskim zakonom o varstvu podatkov. Domnevam, da je vložnica imela v mislih to, ko je trdila, da pristojna civilna sodišča ne zagotavljajo sodne presoje vprašanja objave njenih podatkov.

76.      Po drugi strani pa zoper odločbo USK tudi ni mogoče vložiti pravnega sredstva pri upravnem sodišču. Na obravnavi je NADA pojasnil, da je Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Avstrija) običajno pristojno za obravnavo pravnih sredstev zoper javne organe glede zadev v zvezi z varstvom podatkov. Vendar se zdi, da v ADBG ni predvidena možnost vložitve pravnega sredstva pri navedenem sodišču zoper odločbo USK.

77.      Če avstrijsko pravo res tako določa, je USK edina in zadnja sodna instanca, ki obravnava vprašanje skladnosti objave odločb ÖADR ali USK na spletišču NADA s SUVP. To bi pomenilo, da je ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložila USK, edina možnost za zagotavljanje enotne razlage SUVP v okviru protidopinških postopkov v Avstriji. V zvezi z navedenim pravnim vprašanjem torej USK prevzema naloge „sodišč[a] države članice, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva“ v smislu člena 267, tretji odstavek, PDEU.

78.      Koristi zagotavljanja smernic s strani Sodišča v obravnavni zadevi ni mogoče nadomestiti z vzporedno vlogo vložnice (kot tudi številnih drugih nekdanjih športnikov) najprej pri avstrijskem organu za varstvo podatkov in zdaj pri Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče).(74) Ta vzporedna vloga temelji na pravnem sredstvu, ki se zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe vloži pri pristojnem nacionalnem nadzornem organu, v smislu členov 77 in 78 SUVP. Obravnavani predlog vložnice pa je „pravn[o] sredstv[o] zoper upravljavca ali obdelovalca“ v smislu člena 79 SUVP. Kot je Sodišče nedavno pojasnilo v sodbi Nemzeti Adatvédelmi és Információszabadság Hatóság, morajo biti pravna sredstva iz členov 77, 78 in 79 SUVP takšna, da jih je mogoče „uveljavljati hkrati in neodvisno“, pri čemer mora biti v nacionalnih sistemih držav članic zagotovljeno, da taka hkratna uporaba ne povzroča neskladnosti.(75) Prav zato, ker že sama SUVP omogoča tako dvojnost postopkov in se zdi, da je ta dvojnost kot taka vključena v avstrijsko pravo,(76) se obravnavana zadeva razlikuje od primerov, v katerih je Sodišče ugotovilo, da sme biti na voljo le ena pot za uveljavljanje sodnega varstva pravic, ki izhajajo iz prava Unije.(77) Z drugimi besedami, pritožba, vložena pri avstrijskem organu za varstvo podatkov, ne more biti nadomestilo za neposredno uveljavljanje pravic vložnice na podlagi SUVP pred pristojnimi nacionalnimi sodišči.

79.      Zdi se, da je avstrijski zakonodajalec USK ustanovil kot edino „sodišče“, pristojno za obravnavo zahtevkov, vloženih v okviru protidopinških sporov, ki se nanašajo na domnevne kršitve pravic iz SUVP. Zdi se, da noben drug organ nima te sodne pristojnosti. Zaradi postopkovne avtonomije glede organizacije pravosodnega sistema je nacionalni zakonodajalec povsem upravičen tako storiti. Če se torej vrnem k svoji trditvi, da bi morale biti zahteve glede neodvisnosti enake v okviru člena 267 PDEU in člena 19 PEU, menim, da bi bila v obravnavani zadevi dopustitev, da USK izpolni nižji standard neodvisnosti za potrebe odločanja o dopustnosti predloga, v nasprotju z izbiro avstrijskega zakonodajalca glede vključitve navedenega organa v svojo pravosodno strukturo.

7.      Vmesni predlog

80.      Glede na zgoraj navedeno menim, da USK izpolnjuje pogoje, da se jo lahko šteje kot „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU. Predlog bi se torej moral šteti za dopusten.

IV.    Vsebinska presoja

81.      V obravnavani zadevi vložnica na podlagi SUVP izpodbija dejanje obdelave, v okviru katerega se njeno ime ter med drugim njena dejanja kot kršitev protidopinških pravil in posledična sankcija prepovedi objavijo na javno dostopnem delu spletišča NADA v obliki vnosa v preglednico oseb, ki kršijo protidopinška pravila (v nadaljevanju: zadevno dejanje obdelave).

82.      Kot je bilo pojasnjeno na obravnavi, se njena zadeva ne nanaša na dve stranski in povezani dejanji obdelave: (i) na razkritje istih osebnih podatkov na javno dostopnem spletišču NADA v obliki sporočila za medije, ali na (ii) razširjanje navedenega sporočila za medije prek zaprtega, vendar očitno prosto dostopnega seznama naslovnikov prek elektronske pošte.

A.      Uporaba SUVP v okoliščinah obravnavane zadeve

83.      Dejavnosti, ki jih vložnica izpodbija, ustrezajo opisu dejavnosti, na katere se nanaša SUVP, in sicer (i) obdelava (ii) osebnih podatkov, ki (iii) se v celoti ali delno izvaja z avtomatiziranimi sredstvi.(78) Prvič, spletno razkritje osebnih podatkov pomeni „obdelavo“.(79) Drugič, pri zadevnem dejanju obdelave se uporabljajo „osebni podatki“: predmet razkritja NADA javnosti so ime vložnice ter izrečena sankcija in dejanja, ki pomenijo zadevno kršitev protidopinških pravil.(80) Tretjič, ob nalaganju osebnih podatkov vložnice na spletišče NADA ti podatki preidejo prek strežnika. Ta prehod pomeni obdelavo „z avtomatiziranimi sredstvi“.(81)

84.      Vendar pa, ali se v okoliščinah te zadeve SUVP uporablja za dejanja obdelave?

85.      SUVP je bila sprejeta na podlagi člena 16(2) PDEU, kar je pravna podlaga, ki zakonodajalcu EU omogoča urejanje obdelave osebnih podatkov s strani držav članic „v okviru dejavnosti s področja uporabe prava Unije“. Ista omejitev pristojnosti Unije izhaja tudi iz člena 2(2)(a) SUVP, ki izključuje uporabo SUVP v primeru obdelave osebnih podatkov v okviru dejavnosti zunaj področja uporabe prava Unije.

86.      Generalni pravobranilec M. Szpunar je predlagal, da bi moralo „področje uporabe prava Unije“ iz člena 16(2) PDEU presegati zgolj zadeve „izvajanja prava Unije“ v smislu člena 51(1) Listine.(82) S tem se strinjam. Prav zato, ker namen Listine ni razširjati področja uporabe pristojnosti Unije, je bila v besedilo Pogodbe vključena izrecna pristojnost urejanja zasebnosti in varstva podatkov. Uniji pa s to vključitvijo ni bila podeljena splošna pristojnost urejanja obdelave podatkov v državah članicah. Njena pristojnost je omejena na urejanje dejavnosti držav članic le na področju uporabe prava Unije. Navedeni omejitvi pristojnosti EU, izraženi v Pogodbi in SUVP, je treba priznati določen pomen. Menim, da če dejavnosti obdelave podatkov v državi članici ni mogoče (vsaj rahlo) povezati s področjem, ki ga pokriva pravo Unije, se SUVP ne uporablja.

87.      Obdelava osebnih podatkov za namene izvajanja protidopinške zakonodaje države članice po mojem mnenju glede na trenutno stanje prava Unije ni dejavnost s področja uporabe tega prava.

88.      Evropska unija ni pristojna za urejanje področja športa. To se ni spremenilo niti z uvedbo podporne pristojnosti na področju športa v členu 165 PDEU.(83) Kljub temu pa je Sodišče odločilo, da se pravo Unije uporablja na področju športa, kadar se šport razume kot gospodarska dejavnost.(84) V vseh upoštevnih zadevah se primarno pravo Unije uporablja glede policijskih omejitev gibanja čez mejo ali konkurence na notranjem trgu.(85) Drži, da bi nacionalna protidopinška pravila lahko obravnavali kot oviro prostemu gibanju. Vendar obravnavana zadeva ne zadeva takih okoliščin.

89.      Protidopinška pravila primarno urejajo šport kot šport. Nanašajo se na družbeno in izobraževalno funkcijo športa, ne pa na njegov gospodarski vidik, četudi lahko prvo vpliva na slednjega. Čeprav Unija na področju športa nima regulativne pristojnosti, pa bi lahko teoretično harmonizirala nacionalna protidopinška pravila, če je to upravičeno kot potrebno za odpravljanje ovir pri čezmejnem gibanju. Vendar glede na trenutno stanje prava ne obstajajo nobena pravila Unije, ki bi se vsaj posredno nanašala na protidopinške politike držav članic.

90.      V takih okoliščinah težko vzpostavim potrebno povezavo s pravom Unije, na podlagi katere bi se lahko okoliščine obravnavane zadeve obravnavale kot dejavnost države članice, ki spada na področje uporabe prava Unije. Zato menim, da se SUVP v obravnavani zadevi ne uporablja.

91.      Če pa bi Sodišče ugotovilo, da se SUVP vendarle uporablja, bom v nadaljevanju predstavila razlago njenih določb, kot je prosila USK.

92.      Vprašanja predložitvenega organa se v bistvu nanašajo na naslednje: prvič, ali je avstrijska zakonodaja (ADBG), ki zahteva, da se odločbe o ugotovitvi kršitve protidopinških pravil s strani poklicnih športnikov dajo na voljo splošni javnosti brez individualnega preizkusa sorazmernosti, skladna s SUVP, ter drugič, ali je izbira NADA, da to obveznost objave izvede z objavo podatkov na javno dostopnem delu svojega spletišča, nujna.

93.      V ta namen predložitveni organ postavlja več vprašanj glede razlage SUVP. Menim, da sta drugo in tretje vprašanje, ki bi ju bilo treba obravnavati skupaj, najpomembnejši in najbolj zapleteni. Zato bom najprej obravnavala preostala vprašanja, preden se nato lotim vprašanj zakonitosti in sorazmernosti, ki ju je postavila USK.

B.      Prvo vprašanje

94.      S prvim vprašanjem USK v bistvu sprašuje, ali je informacija, da je določena oseba kršila določeno protidopinško pravilo, „podatek v zvezi z zdravjem“ v smislu člena 9 SUVP.

95.      Menim, da je odgovor na to vprašanje mogoče najti tako v opredelitvi „podatka v zvezi z zdravjem“ kot v sodni praksi Sodišča.

96.      Člen 4, točka 15, SUVP določa, da „‚podatki o zdravstvenem stanju‘ pomeni osebne podatke, ki se nanašajo na telesno ali duševno zdravje posameznika, vključno z zagotavljanjem zdravstvenih storitev, in razkrivajo informacije o njegovem zdravstvenem stanju“.

97.      Vse stranke razen vložnice pravilno navajajo, da je navedena opredelitev sestavljena iz dveh elementov. Prvi je zahteva, da se zadevni osebni podatki nanašajo na telesno ali duševno zdravje posameznika. Drugi je, da ti podatki razkrivajo informacije o posameznikovem zdravstvenem stanju. Z drugimi besedami, ne gre zgolj za to, da morajo biti zadevni osebni podatki vsaj nekoliko povezani z zdravjem posameznika, na katerega se nanašajo (kar pomeni rahlo povezavo), ampak morajo razkrivati tudi informacije o zdravstvenem stanju posameznika, na katerega se nanašajo (kar pomeni osebni vidik zadevnih informacij).

98.      Menim, da v obravnavani zadevi slednje merilo, pri katerem gre za objektivni element glede subjektivnega zdravstvenega stanja zadevnega posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ni izpolnjen.

99.      Ugotovitev, da je vložnica zaužila ali posedovala določene prepovedane snovi, ne pove ničesar o njenem telesnem ali duševnem zdravstvenem stanju. Tako kot uživanje alkohola ne razkriva ničesar o tem, ali je oseba odvisna od alkohola, v primeru vložnice njeno uživanje ali posedovanje zadevnih snovi v obravnavani zadevi ne razkriva nobene logične ali jasne povezave z njenim telesnim ali duševnim zdravjem.

100. Prav tako menim, da drugačna ugotovitev ne izhaja niti iz uvodne izjave 35 SUVP.(86) V prvem stavku navedene uvodne izjave je v bistvu pojasnjeno, da pojem „podatki v zvezi z zdravjem“ niso časovno omejeni. V drugem stavku je nato navedeno, katere informacije lahko spadajo v navedeni pojem, pri čemer ni z ničemer navedeno, da je treba področje uporabe člena 4, točka 15, SUVP razumeti drugače.

101. Čeprav je res, da je Sodišče v sodbi Lindqvist ugotovilo, da je treba pojem „podatki v zvezi z zdravjem“ razlagati široko,(87) pa je bila navedena razlaga dana na podlagi direktive o varstvu podatkov(88), predhodnice SUVP, ki ni vsebovala namenske opredelitve pojma „podatki v zvezi z zdravjem“. Prav tako razlaga Sodišča ne vsebuje zahteve glede povezave, ki mora biti vzpostavljena med zadevnimi podatki in zdravstvenim stanjem posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki. Menim, da čeprav lahko sodba Lindqvist zagotavlja določene smernice glede razlage tega pojma, pa zagotovo ne more prevladati nad konkretno zakonodajno določbo zakonodajalca Unije, na podlagi katere so podatki v zvezi z zdravjem posameznika, na katerega se nanašajo, povezani z njegovim oziroma njenim zdravstvenim stanjem.(89)

102. Kot odgovor na prvo vprašanje torej predlagam, naj Sodišče ugotovi, da informacija, da je poklicni športnik storil kršitev protidopinškega pravila, povezano z uporabo ali poskusom uporabe ali posedovanjem prepovedane snovi ali prepovedanega postopka, sama po sebi še ne pomeni „podatka v zvezi z zdravjem“ v smislu člena 9 SUVP.

C.      Četrto vprašanje

103. S četrtim vprašanjem USK v bistvu sprašuje, ali javno razkritje vložničinega imena, zadevne kršitve protidopinških pravil in izrečene sankcije pomeni obdelavo „osebnih podatkov v zvezi s kazenskimi obsodbami in prekrški [kaznivimi dejanji]“ v smislu člena 10 SUVP.

104. NADA, WADA ter belgijska, francoska in poljska vlada nasprotujejo, da se sankcije, naložene vložnici, opredelijo kot „kazenskopravne“. Na tej podlagi sklepajo, da se člen 10 SUVP ne uporablja v okoliščinah obravnavane zadeve.

105. Vendar pa vložnica, latvijska vlada in Komisija trdijo nasprotno. Njihove trditve se v bistvu nanašajo na to, da ima prepoved, izrečena vložnici zaradi kršitve protidopinških pravil, velik osebni vpliv nanjo. Menijo, da sankcija ne pomeni le finančnih posledic in relativno pomembne poklicne prepovedi, ampak ima tudi posredne posledice, ki izhajajo iz javne kritike in stigmatizacije zaradi (neomejene) objave vložničinega imena poleg dejanj, ki so kršitve protidopinških pravil, in izrečene sankcije. Zaradi navedene kombinacije menijo, da je zadevno sankcijo v obravnavani zadevi mogoče opredeliti kot „kazenskopravno“. Na podlagi tega vložnica nato nadalje trdi, da se ÖADR lahko šteje za „uradni organ“ v smislu člena 10 SUVP.

106. Strinjam se z vložnico, latvijsko vlado in Komisijo, da je v obravnavani zadevi sankcija, izrečena zaradi kršitve zadevnih protidopinških pravil, kazenskopravne narave v smislu člena 10 SUVP.

107. Jasno je, da vsak od obeh „kazenskopravnih“ konceptov iz člena 10 SUVP („kazenske obsodbe“ in „prekrški [kazniva dejanja]“) zahteva samostojno razlago.(90) Nadalje, ker imata oba koncepta isto etimološko osnovo (ta izhaja iz poznolatinske besede „criminalis“) in ker je želel zakonodajalec EU omejiti okrepljeno varstvo, ki ga zagotavlja člen 10 SUVP, zgolj na kazensko področje,(91) je uporaba navedene določbe v bistvu odvisna od tega, ali gre pri izrečeni sankciji po naravi za kazenskopravno sankcijo.(92)

108. Sodišče pri ugotavljanju kazenskopravne narave sankcije upošteva tri merila: prvič, pravno opredelitev kršitve v nacionalnem pravu, drugič, naravo kršitve in, tretjič, stopnjo strogosti sankcije, ki se lahko izreče kršitelju.(93) Trditi je mogoče, da imata zadnji dve merili večjo težjo.(94)

109. V obravnavani zadevi je iz sodnega spisa razvidno, da se objava informacij glede prepovedi zaradi dopinga, ki je bila izrečena vložnici, nanaša na posedovanje in delno uporabo prepovedanih snovi. Kot pojasnjuje Komisija, kar je treba še potrditi, se posest in/ali uporaba takih snovi šteje za kaznivo dejanje na podlagi člena 28(1) in (2) ADBG. Iz predložitvene odločbe izhaja, da so posledice navedenega kaznivega dejanja lahko odvzem naslovov in zaseg denarnih nagrad ter štiriletna prepoved nastopanja na vseh (nacionalnih in mednarodnih) tekmovanjih. Zdi se tudi, da člen 24(4) ADBG vložnici prepoveduje plačano zaposlitev v športnih organizacijah v obdobju trajanja prepovedi.

110. Vse stranke v tem postopku se strinjajo, da je jasen namen navedenih sankcij kaznovanje vložnice za njena dejanja ter odvračanje (nje in drugih športnikov) od (ponovne storitve) takih ravnanj.

111. Kombinacija odvzema naslovov in zasega denarnih nagrad (odvzem neupravičeno pridobljenih koristi v preteklosti) ter prepoved opravljanja poklica za določeno obdobje pomeni dodaten kaznovalni element, zaradi katerega so skupne posledice dejanj vložnice znatno hujše.

112. Z drugimi besedami, sankcija v obravnavani zadevi presega zgolj odpravo povzročene škode, saj je njen specifični namen kaznovanje vložnice za njena dejanja.(95) Ima tudi preventivno funkcijo odvračanja drugih športnikov od kršitev protidopinških pravil.

113. Navedena kombinacija dejavnikov kaže na to, da dejanje spada na kazenskopravno področje in da presega to, kar bi se drugače štelo za športne disciplinske prestopke.(96)

114. Vendar, kot pravilno opozarja latvijska vlada, to ne posega v nacionalno klasifikacijo zadevnih dejanj. Navedeni sklep prav tako ne pomeni, da bi bil prag, pri katerem se posamezna sankcija šteje za „kazenskopravno“, v drugačnih okoliščinah nujno dosežen.(97) Vendar, kot sem pojasnila v predhodni točki, menim, da je konkretna sankcija, izrečena vložnici, takšna, da dosega prag za opredelitev kazenske obsodbe ali kaznivega dejanja v smislu člena 10 SUVP.

115. V nasprotju s trditvami WADA menim, da ne bi bilo koristno na splošno šteti kršitve protidopinških pravil, kot je ta v obravnavani zadevi, zgolj kot kršitve (zasebnopravnih) pravil posameznih športnih klubov ali organizacij. Posedovanje ali uporaba snovi v primeru vložnice znatno presega potencialno kršitev na primer statuta šahovskega kluba iz Knina (Hrvaška).(98)

116. Takega ravnanja ne prepovedujejo le zasebna pravila kluba ali športne organizacije, ampak tudi nacionalno pravo, ADBG. Še več, posredni vplivi na vložničino osebno in poklicno življenje, ki izhajajo iz družbenega neodobravanja in stigmatizacije, povezane z ugotovitvijo kršitve protidopinških pravil, daleč presegajo meje sveta športa.(99) Nazadnje, dejstvo, da se kršitev navedenega pravila lahko šteje tudi za disciplinsko kršitev na podlagi pravil zasebnega športnega kluba ali organizacije, ki urejajo vedenje njegovih članov (v tem primeru protidopinška in tekmovalna pravila IAAF), ne pomeni, da ista kršitev protidopinških pravil in sankcije ne morejo izhajati tudi iz javnega prava države članice.

117. Iz zgoraj navedenih razlogov menim, da se zadevno dejanje obdelave nanaša na „osebne podatke v zvezi s kazenskimi obsodbami in prekrški [kaznivimi dejanji]“ v smislu člena 10 SUVP.

118. Kakšne so posledice te ugotovitve?

119. Kot sem že pojasnila, ugotovitev, da dejanje obdelave spada na področje uporabe člena 10 SUVP, zahteva, da se pri odločanju o razkritju nameni več teže interesom posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.(100) Iz besedila navedene določbe izhaja, da mora obdelava potekati bodisi pod nadzorom „uradnega organa“, bodisi na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava, ki zagotavlja ustrezne zaščitne ukrepe za pravice in svoboščine zadevnega posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.

120. Zato v odgovor na četrto vprašanje predlagam, naj Sodišče ugotovi, da je treba člen 10 SUVP razlagati tako, da se uporablja za obdelavo osebnih podatkov, ki se nanašajo na posedovanje in delno uporabo snovi, navedenih na seznamu prepovedanih snovi WADA, s strani poklicnega športnika v zvezi s športno dejavnostjo.

D.      Peto vprašanje

121. S petim vprašanjem, ki je postavljeno le, če Sodišče poda pritrdilen odgovor na četrto vprašanje, USK v bistvu sprašuje, ali je zaradi obdelave osebnih podatkov vložnice v zvezi z njenimi dejanji, s katerimi je kršila protidopinška pravila, treba šteti USK za „uradni organ“ v smislu člena 10 SUVP.

122. Kot sem pojasnila, v okviru okoliščin obravnavane zadeve USK dejansko obdeluje „osebne podatke v zvezi s kazenskimi obsodbami in prekrški [kaznivimi dejanji]“ v smislu člena 10 SUVP. Vendar pa pri izvajanju navedene dejavnosti USK ne deluje kot „uradni organ“, ki nadzoruje obdelavo navedenih podatkov.

123. Iz členov 5(6) in 6, od (1) do (5), ADBG namreč izhaja, da je avstrijski zakonodajalec pooblastil NADA, naj prevzame vlogo „uradnega organa“, ki med drugim nadzoruje dejavnosti obdelave, ki jih USK opravlja v zvezi s tisto vrsto osebnih podatkov, ki spadajo na področje uporabe člena 10 SUVP.

124. Zdi se, da torej materialno odgovornost za pravilno obdelavo osebnih podatkov v okviru nalog USK, vključno z objavo rezultatov odločitev, nosi NADA.

125. V skladu s tem velja, da zgolj dejstvo, da USK obdeluje osebne podatke, ki spadajo na področje uporabe člena 10 SUVP, samodejno še ne pomeni, da je ta organ „uradni organ“ v smislu navedene določbe.

126. Zato predlagam, da v odgovor na peto vprašanje Sodišče ugotovi, da če je organu dodeljena naloga preverjanja odločitve, s katero je ugotovljena kršitev protidopinških pravil, to še ne pomeni avtomatično, da je ta organ „uradni organ“ v smislu člena 10 SUVP, če je na podlagi nacionalnega prava druga institucija odgovorna za nadzor nad tako obdelavo podatkov.

E.      Drugo in tretje vprašanje

127. Z drugim in tretjim vprašanjem, za kateri predlagam, da se obravnavata skupaj, USK v bistvu sprašuje, ali je razkritje osebnih podatkov poklicnega športnika, skupaj z dejanjem športnika, ki pomeni kršitev upoštevnih protidopinških pravil, in izrečeno sankcijo, splošni javnosti z objavo na javno dostopnem spletišču skladno s pogojema zakonitosti in najmanjšega obsega podatkov iz člena 5(1)(a) in (c) ter člena 6(3) SUVP.

128. Na podlagi ADBG mora ÖADR,(101) oziroma USK, če se zahteva pregled njene odločbe,(102) svojo končno odločitev o nekaterih kršitvah protidopinških pravil razkriti javnosti. Navedene informacije morajo vključevati ime športnika, šport, v katerem tekmuje, zadevno kršitev protidopinških pravil in izrečene sankcije. Člen 5(6)(4) ADBG določa, da za objavo poskrbi NADA, ki je v ta namen določen kot upravljavec podatkov. ADBG določa, da je navedeno razkritje samodejno v primeru poklicnih športnikov, v primeru rekreativnih športnikov pa na splošno ni obvezno. ADBG ne ureja načinov razkritja. Zato je NADA tisti, ki odloči o objavi na spletišču.

129. Vprašanji USK imata po mojem mnenju več vidikov. Prvič, ali SUVP zahteva, da upravljavec podatkov v vsakem posameznem primeru opravi preverjanje sorazmernosti, preden razkrije osebne podatke splošni javnosti, ali pa je o sorazmernosti navedene objave lahko v naprej odločeno v splošnem pravnem aktu? Če velja slednje, torej če je potrebna individualna presoja sorazmernosti, ali je ADBG v nasprotju s SUVP, ker naj ADBG ne bi dovoljeval take individualne ravni preverjanja? Drugič, če je načeloma lahko preverjanje sorazmernosti in abstracto opravljeno v nacionalnem zakonu, ki upravljavcu podatkov nalaga samodejno obveznost, je drugo vprašanje, ki se postavlja Sodišču, ali je v ADBG izpolnjena zahteva glede sorazmernosti iz člena 6(3) SUVP? Tretjič, če je samodejno razkritje informacij, ki se nanašajo na odločitev o kršitvi protidopinških pravil, splošni javnosti sorazmerno z zakonitimi cilji, ki jih želi doseči pravo, ali je navedene informacije treba objaviti na javno dostopnem spletišču protidopinške organizacije? Vsakega od navedenih vidikov bom obravnavala posebej.

1.      Ali SUVP zahteva, da upravljavec podatkov v vsakem posameznem primeru preveri sorazmernost?

130. Pri uporabi SUVP je najprej treba ugotoviti, kdo je upravljavec podatkov pri posameznem dejanju obdelave. Člen 5(2) SUVP določa, da je upravljavec odgovoren za skladnost z načeli obdelave podatkov iz člena 5(1) SUVP in mora biti to skladnost tudi zmožen dokazati.

131. Člen 4, točka 7, SUVP določa, da je upravljavec podatkov oseba, ki določa namene in sredstva obdelave osebnih podatkov. V drugem delu navedene določbe je pojasnjeno, da „kadar namene in sredstva obdelave določa pravo Unije ali pravo države članice, se lahko upravljavec ali posebna merila za njegovo imenovanje določijo s pravom Unije ali pravom države članice“. V obravnavani zadevi so nameni, vendar ne nujno tudi sredstva zadevne obdelave določeni v ADBG (oziroma je o njih mogoče vsaj sklepati iz ADBG), v katerem je NADA hkrati opredeljen tudi kot upravljavec podatkov.

132. Zato je NADA upravljavec za namene obdelave osebnih podatkov vložnice, ko jih objavi na svojem spletišču. Menim, da to ne preprečuje, da bi se tudi USK štela za upravljavca v zvezi z istim dejanjem obdelave.(103) ADBG namreč določa, da NADA zgolj izpolnjuje obveznost razkritja USK, ki izhaja iz ADBG. To bi lahko postalo pomembno, če Sodišče (v nasprotju z mojimi predlogi) ugotovi, da mora upravljavec podatkov v vsakem posameznem primeru opraviti preverjanje sorazmernosti. V takem primeru bi se postavilo vprašanje, ali mora tako preverjanje opraviti NADA ali USK.

133. SUVP določa, da je obdelava osebnih podatkov zakonita, če temelji na enem od razlogov iz člena 6 SUVP. Ne da bi se spuščala v pojasnjevanje razlike med točkama (c) in (e) člena 6(1), v obravnavani zadevi ni sporno, da bi NADA pri objavi osebnih podatkov vložnice na svojem spletišču deloval na podlagi enega ali celo obeh navedenih določb.(104)

134. Kadar pravna podlaga za obdelavo temelji na eni od obeh določb, ki sem jih navedla v predhodni točki, člen 6(3) SUVP določa, da zakon, ki zahteva obdelavo osebnih podatkov, v tem primeru ADBG, zasleduje cilj v javnem interesu in je dosežena sorazmernost z zakonitim ciljem.

135. Če je zakonodajalec dejansko tehtal različne interese, vključene v doseganje določenega javnega interesa, in ugotovil, da je določena obdelava upravičena, ali naj upravljavec podatkov kljub temu v vsakem posameznem primeru opravi ločeno preverjanje sorazmernosti? Ali pa svojo obveznost iz člena 5(2) SUVP, da mora izkazati skladnost z načelom sorazmernosti, kot je izraženo v načelu najmanjšega obsega podatkov, izpolnjuje s sklicevanjem na obveznost, ki je naložena zakonodajalcu?

136. Menim, da SUVP ne zahteva preverjanja sorazmernosti v vsakem primeru posebej, ko upravljavec obdeluje podatke. Upravljavec se namreč lahko zanaša – trdila bi lahko tudi, da se celo mora zanašati – na preverjanje sorazmernosti, ki ga je opravil zakonodajalec. Preverjanj sorazmernosti, ki ga opravi zakonodajalec, ne more biti individualizirano. Lahko pa se pri tem preverjanju v abstraktnem smislu upoštevajo interesi varstva podatkov določene skupine oseb ter se jih tehta glede na druge zadevne družbene interese.

137. Zakonodaja, ki omogoča (ali zahteva) obdelavo podatkov, se lahko odloči za drugačen pristop. Lahko dopušča, da se določena obdelava podatkov izvede, če upravljavec glede na v naprej opredeljene okoliščine meni, da je to potrebno. V takem primeru mora sorazmernost v vsakem posameznem primeru preveriti upravljavec. Lahko pa zakonodaja – tako kot v obravnavani zadevi – določa obdelavo določene vrste podatkov, da se doseže določen cilj. Glede takih primerov v SUVP ne najdem nobene določbe, ki bi zahtevala ali vsaj omogočala, da zadevni upravljavec podvomi o sorazmernosti, ki jo je preveril zakonodajalec. V takem primeru SUVP ne zahteva dodatnega preverjanja sorazmernosti v vsakem posameznem primeru. Seveda lahko posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, ali celo upravljavci podatkov pred sodišči izpodbijajo preverjanje sorazmernosti, ki jo je opravil zakonodajalec. Vendar dokler upravljavec podatkov ni uspešen pri izpodbijanju preverjanja sorazmernosti, ki ga je opravil zakonodajalec, v okoliščinah, kot veljajo v obravnavni zadevi, mora opraviti obdelavo podatkov.

138. Tako razumevanje SUVP je skladno z načelom demokracije in ni v nasprotju z besedilom navedene uredbe.

139. V demokratični družbi je naloga zakonodajalca prav to, da najde ustrezno ravnovesje med nasprotujočimi si pravicami in interesi. Prepustiti to nalogo neodvisni instituciji, ki pa nima politične odgovornosti, je manj demokratična rešitev, čeprav je včasih potrebna.

140. Poleg tega, kot je pravilno opozorila WADA, bi lahko prepuščanje odločitve o objavi kršitev protidopinških pravil v vsakem posameznem primeru nacionalnim protidopinškim organom povzročilo zlorabe in korupcijo, zlasti ob upoštevanju pomembnega motiva športnikov, klubov ali celo vlad preprečiti tako objavo. Prav tako bi to lahko povzročilo neenakost obravnave športnikov, ki se glede kršitve protidopinških pravil dejansko znajdejo v primerljivem položaju.

141. Nadalje, samo besedilo SUVP omogoča in celo zahteva, da zakonodajalec opravi preverjanje sorazmernosti. Člen 4, točka 7, SUVP omogoča, da se nameni in sredstva obdelave osebnih podatkov določijo v pravu Unije ali države članice, ne pa da jih določi upravljavec. Člen 6(3) SUVP zahteva, da se pred sprejetjem zakonodaje, ki omogoča obdelavo podatkov, najprej opravi preverjanje sorazmernosti.

142. Zato menim, da SUVP ne zahteva, da NADA (ali USK) v vsakem posameznem primeru odobrita objavo kršitve protidopinških pravil s strani poklicnega športnika.

143. Zdaj bom obravnavala drugi vidik drugega in tretjega vprašanja – ali je avstrijski zakonodajalec dosegel dovoljeno ravnovesje med različnimi vpletenimi interesi, ko je določil, da se osebni podatki vložnice, skupaj z zadevno kršitvijo protidopinških pravil in izrečeno prepovedjo, dajo na voljo splošni javnosti?

2.      Ali je razkritje splošni javnosti, ki jo zahteva ADBG, upravičeno?

144. Če spomnim, ADBG določa, da USK (ali ÖADR) obvesti splošno javnost o svojih odločbah, pri čemer navede ime zadevne osebe, trajanje prepovedi in razloge zanjo. Ta obveznost se nanaša primarno na poklicne športnike, v nekaterih primerih pa tudi na rekreativne športnike. Poleg tega ADBG omogoča dodatno preverjanje sorazmernosti pri odločanju, ali naj se objavijo kršitve pravil s strani rekreativnih športnikov in ranljivih oseb.

145. Vložnica sprašuje, ali je obveščanje splošne javnosti v njenem konkretnem primeru upravičeno. NADA, WADA, Komisija in države članice, ki sodelujejo v tem postopku, v takem razkritju ne vidijo težave.

146. Večina razprav (pisnih in v ustnem delu postopka) se je osredotočala na dva možna razloga, zakaj je obveščanje splošne javnosti upravičeno, čeprav bi se bilo mogoče domisliti tudi dodatnih razlogov: (i) odvračanje vseh, ki se ukvarjajo s športom, od kršitve protidopinških pravil; ter (ii) preprečevanje izogibanja izvrševanju prepovedi z obveščanjem vseh, ki bi lahko sponzorirali zadevnega športnika ali sodelovali z njim, o navedeni prepovedi.

147. Oceno sorazmernosti(105) je treba opraviti v zvezi z vsako predlagano utemeljitvijo. Zato bom v nadaljevanju analizirala, ali je razkritje splošni javnosti mogoče upravičiti z eno ali obema od navedenih razlogov. Preverjanje sorazmernosti vsakega od razlogov vključuje več korakov. Sodišče mora preveriti, ali je razkritje splošni javnosti ustrezno za dosego navedenega cilja. Če je tako, se mora Sodišče še vedno prepričati, ali je navedeni ukrep nujen, kar pa nadalje zahteva presojo, ali je bil že na voljo drug ukrep, s katerim bi bilo mogoče doseči enak cilj in ki bi manj posegal v temeljno pravico posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, do varstva podatkov. Nazadnje, Sodišče lahko meni, da je bil poseg v zasebno življenje navedene osebe tako velik, da ga s koristjo, ki se doseže z zadanim ciljem, ni mogoče upravičiti.

a)      Prva utemeljitev: preprečevanje z odvračanjem

148. Menim, da bi razkrivanje osebnih informacij o kršitvi protidopinških pravil in posledicah take kršitve splošni javnosti lahko odvračalo poklicne in rekreativne športnike od podobnih kršitev. Ukrep je s preventivnega vidika tudi ustrezen, saj se z njim obvešča mlade, ki šele vstopajo v svet športa in morda nekoč želijo postati poklicni športniki, o posledicah odločitev glede uporabe prepovedanih snovi za izboljšanje rezultatov. Zato nimam nobenih dvomov glede ustreznosti zadevnega ukrepa za navedeni namen.

149. Težje vprašanje je, ali je za odvračanje drugih športnikov od podobnih kršitev protidopinških pravil treba splošni javnosti razkriti ime posameznega športnika. V tem smislu je treba upoštevati mnenje delovne skupine za varstvo podatkov iz člena 29 (v nadaljevanju: delovna skupina iz člena 29), predhodnice današnjega Evropskega odbora za varstvo podatkov, v katerem je ta proučila sorazmernost podobnih pravil WADC.(106) Delovna skupina iz člena 29 je torej menila, da bi za namen odvračanja drugih športnikov zadoščala objava anonimnih informacij o kršitvah in sankcijah.(107)

150. S tem se ne strinjam. Res je, da ima že resnost sankcije odvračalni učinek. Vendar ima zavedanje, da se lahko ime nekoga objavi v zvezi s kršitvijo protidopinških pravil, dodaten in močnejši odvračalen učinek. Mlad športnik, ki si želi ustvariti kariero in morda pomisli, da bi bilo vredno tvegati, če lahko kot sankcijo pričakuje le prepoved nastopanja za nekaj mesecev ali celo nekaj let, bo dvakrat premislil, če se zaveda, da lahko splošna javnost izve za njegovo kršitev. Anonimne objave torej ni mogoče šteti kot ukrep, s katerim se enako učinkovito doseže enak cilj.(108)

151. Delovna skupina iz člena 29 je prav tako menila, da bi bila enkratna objava takoj po izdaji odločbe o kršitvi protidopinških pravil lahko ustrezen, vendar manj omejujoč ukrep. Tudi s tem se ne strinjam. Če so informacije na voljo ves čas trajanja prepovedi, je več možnosti, da dosežejo ciljno javnost. Poleg tega ne razumem, kako bi lahko na primer enkratna objava sporočila za javnost na spletu manj posegala v zasebnost posameznika kot objava preglednice z istimi informacijami. Tako sporočilo za javnost bi dejansko lahko ostalo dostopno veliko dlje kot preglednica z navedbo športnikov, ki jim je bila izrečena prepoved, saj se bo preglednica po izteku prepovedi umaknila s spleta. Res je, kot navaja vložnica, da če prepoved velja do konca življenja, zadevni vnos v preglednici ostane na spletu vse življenje športnika. Vendar, če vsebuje točne informacije, taka vrsta posega v pravico do varstva podatkov posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ni prehuda (tudi če podvomimo, ali je doživljenjska prepoved pretirana, vendar je to že drugo vprašanje), korist odvračanja mladih športnikov s tem, da se zavedajo te možnosti, pa je velika. Vsekakor pa v obravnavani zadevi prepoved traja štiri leta, potem pa bo osebna informacija vložnice na zadevni preglednici odstranjena.

152. Nazadnje, vprašamo se lahko tudi, ali je treba objaviti vsako kršitev protidopinških pravil, ali bi bilo treba javnosti sporočiti le težje kršitve, ali bi bilo treba imensko razkriti le večkratne kršitelje, in ali bi bilo treba upoštevati raven, na kateri tekmuje športnik, oziroma dodatne dejavnike?

153. Menim, da je treba zakonodajalcu prepustiti določeno polje proste presoje pri presoji takih dejavnikov. Lahko se na primer zgodi, da bi bila zaradi objave le nekaterih kršitev odločitev o storitvi drugih lažja. Če bi se imensko objavljali le večkratni kršitelji, bi lahko mladi športniki preračunali, da se jim splača tvegati enkrat, saj njihovo ime ob prvi kršitvi ne bo objavljeno.(109) Navesti je mogoče številne pomisleke in argumente.

154. Zdi se, da je avstrijski zakonodajalec upošteval različne pomisleke, da bi dosegel preventivni cilj odvračanja od morebitnih kršitev protidopinških pravil. Pri tehtanju zadevnih interesov je opredelil nekatere izjeme in omejitve pravila, za katere je očitno menil, da ne preprečujejo doseganja zadevnega cilja. Izključil je mladoletnike, ranljive osebe in v večini primerov rekreativne športnike. Sodišču ni bil predložen noben prepričljiv argument, zaradi katerega bi podvomilo v presojo zakonodajalca, da je zadevno pravilo potrebno v preventivne namene v primeru poklicnih športnikov.

155. Zato menim, da je ukrep, ki zahteva razkritje osebnih podatkov poklicnih športnikov v zvezi s kršitvijo protidopinških pravil splošni javnosti ustrezen in nujen za odvračanje sedanjih in prihodnjih športnikov od takih kršitev.

156. Nazadnje, poseg v pravice poklicnih športnikov ni tako občuten, da ga ne bi bilo mogoče utemeljiti s preventivnim ciljem zadevnega ukrepa. Objavi se ime športnika, šport, v katerem nastopa, kršitev protidopinškega pravila in obdobje prepovedi nastopanja. Navedene informacije ne razkrivajo ničesar, razen podatkov o poklicnem življenju zadevnega športnika, ter le navajajo posledice nezakonitega ravnanja, ki so športniku že znane, ko se je odločil storiti zadevno kršitev.

b)      Druga utemeljitev: preprečevanje izogibanja izvrševanju prepovedi

157. Druga utemeljitev, ki je bila navedena v tem postopku, je potreba po obveščanju zadevnih deležnikov, da zadevni športnik ne more sodelovati pri nobenem angažmaju v zvezi s katerim koli športom, dokler velja prepoved. Tako se doseže učinkovitost sankcije in se prepreči izogibanje njenemu izvrševanju.

158. Javno dostopna objava je zagotovo ustrezna za namen obveščanja oseb, ki bi morda želele sponzorirati športnika, ga morda povabile tekmovati na organiziranem tekmovanju, ali ga zaposliti v kateri koli vlogi na področju športa. Zato morajo biti ti deležniki obveščeni o prepovedi, izrečeni športniku. Ukrep, ki ga določa ADBG, je torej ustrezen za navedeni namen.

159. Tudi tukaj se postavi težje vprašanje, ali je tak ukrep nujen.

160. V okvir tega javnega cilja ni mogoče vključiti argumentov v zvezi z anonimizacijo. Za obveščanje ciljnih deležnikov je potrebno, da se navede ime športnika, ki mu je bila izrečena prepoved.

161. Vložnica pa se sklicuje na mnenje delovne skupine iz člena 29 in trdi, da za navedeni namen ni treba obveščati splošne javnosti. Zadostovalo bi obveščanje športnih organizacij in potencialnih ali trenutnih sponzorjev. V odgovor na to WADA in NADA zatrjujeta, da vnaprej ni mogoče predvideti, koga je treba obvestiti. Dodatno velja, da se lahko vsak trenutek pojavi nov deležnik, ki bi lahko bil naslovnik takih informacij, na primer lastnik novoustanovljene telovadnice.

162. Delovna skupina iz člena 29 je predlagala potencialno manj daljnosežen ukrep, ki bi lahko preprečil izogibanje izvrševanju prepovedi z uvedbo potrdila o dobrem značaju.(110) Če prav razumem, se navedeni predlog nanaša na postopek, v katerem bi organizatorji tekmovanj, potencialni delodajalci in sponzorji pred ponudbo sodelovanja na tekmovanjih, izdajo ponudbe zaposlitve v športu ali sprejemom odločitve o sponzoriranju športnika od njega zahtevali tako potrdilo. Če bi želeli, da je tako potrdilo smiselno, bi se moralo zagotavljati na globalni, mednarodni ravni, s čimer bi se postavila nova vprašanja o obdelavi podatkov, kot je prenos navedenih podatkov mednarodni organizaciji. Kakor koli že, tak sistem trenutno ne obstaja. Predlog delovne skupine iz člena 29 bi lahko imel nekaj teže kot sporočilo WADA, naj prouči možnost uvedbe takega sistema. Vendar dokler tak sistem ni vzpostavljen, ga avstrijski zakonodajalec ne more uporabiti kot milejši ukrep za obveščanje zainteresiranih deležnikov.

163. Če upoštevamo, da ciljno obveščanje ni učinkovito, saj ni mogoče predvideti, kdo potrebuje take informacije, in da ustrezen sistem potrdil o dobrem značaju trenutno ne obstaja, menim, da je zadevni ukrep ustrezen in nujen, da se doseže cilj preprečevanja izogibanja izvrševanju izrečene prepovedi.

164. K temu je mogoče dodati še en argument, kot ga je na obravnavi navedel NADA, da angažma športnika, ki mu je bila izrečena prepoved, že sam po sebi pomeni kršitev protidopinških pravil.(111) Zato se zdi, da je seznanjenost s položajem o športnikih, ki jim je bila izrečena prepoved, prav tako nujna, da se preprečijo morebitne posredne kršitve protidopinških pravil.

165. Nazadnje, preglednica z imeni, dejanji, ki pomenijo kršitve protidopinških pravil, in prepovedmi, izrečenimi športnikom, ki se objavi na spletišču NADA, se redno posodablja. Informacije se po izteku obdobja zadevne prepovedi umaknejo. To pomeni, da osebni podatki športnika na navedenem spletišču ne bodo ostali dlje kot je potrebno, da se prepreči izogibanje izvrševanju izrečene prepovedi.

3.      Ali je objava na spletu pomembna?

166. ADBG določa, da je treba zahtevane informacije razkriti splošni javnosti, vendar ne določa načina, kako je treba to storiti. Odločitev o objavi zadevnih informacij na spletišču je sprejel NADA.

167. Vložnica je to odločitev izpodbijala, saj meni, da je objava na spletu prevelik poseg in da bi bila drugačna objava ali vsaj uvedba sistema prijave in uporabe gesla za dostop do objavljenih informacij ukrep, ki bi manj posegal v temeljne pravice športnika.

168. Trditev, da je objava na spletu prevelik poseg, so navajali tudi drugi, na primer delovna skupina iz člena 29(112) ali manjšina, ki je izdala odklonilno mnenje v primeru sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi L. B. proti Madžarski.(113)

169. Glede tega sem lahko zelo kratka. Če se ugotovi, da je obveznost razkritja informacij, ki vključujejo osebne podatke, splošni javnosti utemeljena, je v sodobni družbi edini način izpolnitve take obveznosti z objavo na spletu. Tako kot po tistem, ko je Gutenberg iznašel tiskalni stroj, nihče ne bi zahteval, naj gre nekdo od vrat do vrat in razglaša novice, od uvedbe spleta tiskana objava (kot je na primer glasilo) ni več ustrezen način obveščanja splošne javnosti o informacijah. Zahteva objaviti informacije mimo spleta pomeni prošnjo, da se dopusti izogibanje obveznosti obveščanja splošne javnosti.

170. Delovna skupina iz člena 29 je v svojem mnenju št. 4/2009 navedla, da se objava na spletu šteje za večji poseg kot objava mimo spleta.(114) Njen primarni argument je bil, da prva možnost pomeni, da ima lahko vsak dostop do podatkov. To drži, vendar je prav to tudi smisel zahteve, naj se informacije dajo na voljo splošni javnosti. Drug argument delovne skupine iz člena 29 se je nanašal na dejstvo, da je mogoče informacije na spletu uporabiti tudi za druge namene in jih nadalje obdelovati. Res je, da je informacije, ki so že na spletu, lažje ponovno obdelati. Vendar navsezadnje ni razlike med možnostjo ponovne uporabe informacij, objavljenih na spletu, ali možnosti ponovne uporabe informacij, ki so natisnjene v glasilu. Informacije o kršitvah protidopinških pravil, objavljene v glasilu, prav tako lahko uporabijo na primer novinarji in jih objavijo na spletnem portalu z novicami.

4.      Vmesni predlog

171. Zato menim, da je obvezna objava informacije, da je poklicni športnik kršil protidopinška pravila, ki se uporabljajo, na javno dostopnem spletišču protidopinškega organa ustrezna in nujna za dosego preventivne funkcije odvračanja sedanjih in prihodnjih športnikov od storitve podobnih kršitev zeh pravil ter za preprečevanje izogibanju izvrševanja prepovedi s strani športnikov.

172. Na podlagi zgoraj navedenega predlagam, da Sodišče na drugo in tretje vprašanje odgovori tako, da člen 5(1)(c) in člen 6(3) SUVP nacionalnemu organu, odgovornemu za spodbujanje, usklajevanje in spremljanje nacionalnega protidopinškega programa, ne preprečujeta objave osebnih podatkov poklicnega športnika, ki se nanašajo na kršitev protidopinških pravil, na svojem javno dostopnem spletišču.

V.      Predlog

173. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki jih je predložila Unabhängige Schiedskommission (neodvisna arbitražna komisija, Avstrija), odgovori tako:

1.      Informacija, da je poklicni športnik storil kršitev protidopinškega pravila, povezano z uporabo ali poskusom uporabe ali posedovanjem prepovedane snovi ali prepovedanega postopka, sama po sebi ne pomeni „podatka v zvezi z zdravjem“ v smislu člena 9 Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov).

2.       Člen 5(1)(c) in člen 6(3) Uredbe 2016/679

je treba razlagati tako, da nacionalnemu organu, odgovornemu za spodbujanje, usklajevanje in spremljanje nacionalnega protidopinškega programa, ne preprečujeta objave osebnih podatkov poklicnega športnika v zvezi s kršitvijo protidopinškega pravila na svojem javno dostopnem spletišču.

3.      Člen 10 Uredbe 2016/679

je treba razlagati tako, da se uporablja za obdelavo osebnih podatkov, ki se nanašajo na posedovanje in delno uporabo snovi, navedenih na seznamu prepovedanih snovi Svetovne protidopinške agencije, s strani poklicnega športnika v zvezi s športno dejavnostjo.

4.      To, da se organu naloži preverjanje odločitve, s katero je bila ugotovljena kršitev protidopinškega pravila, ne pomeni avtomatično, da se ta organ šteje za „uradni organ“ v smislu člena 10 Uredbe 2016/679.

Vendar to velja le, če je nadzor, ki ga izvaja organ, ki je opredeljen kot tak, drugače zagotovljen po nacionalnem pravu.

1      Jezik izvirnika: angleščina.

2      Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL 2016, L 119, str. 1, in popravek v UL 2018, L 127, str. 2).

3      Müller, R. K., „History of Doping and Doping Control“, v Thieme, D. in Hemmersbach, P., (ur.), Doping in Sports, zv. 195,  Springer, 2010, str. 2 (v katerem avtor pojasnjuje, da sega uporaba sredstev in snovi za izboljšanje dosežkov športnikov že v konec tretjega stoletja pred našim štetjem).

4      Glej van der Sloot, B., Paun, M., Leenes, R., Athletes’ Human Rights and the Fight Against Doping: A Study of the European Legal Framework, Springer, 2020, str. 14.

5      Mednarodna konvencija proti uporabi nedovoljenih snovi v športu, Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, Pariz, 2005.

6      Iz študije, opravljene leta 2017 za Evropsko komisijo, izhaja, da je kodeks WADC pravno zavezujoč v nekaterih državah članicah, v drugih pa ne. Glej Komisija, Generalni direktorat za izobraževanje, mladino, šport in kulturo, McNally, P., Paun, M., Sloot, B., in drugi, „Anti‑doping & data protection: an evaluation of the anti-doping laws and practices in the EU Member States in light of the General Data Protection Regulation“, Urad za publikacije Evropske unije, 2017; https://op.europa.eu/sl/publication-detail/-/publication/50083cbb-b544-11e7-837e-01aa75ed71a1, str. 77 (v nadaljevanju: študija Komisije iz leta 2017).

7      V tekmovalnih pravilih IAAF iz leta 2015 in v protidopinških pravilih IAAF iz leta 2017 je pojem „uporaba“ opredeljen kot „uporaba, nanos, zaužitje, vbrizg ali poraba na kakršen koli način katere koli prepovedane snovi ali uporaba katerega koli prepovedanega postopka“.

8      Obstajata dve odločbi USK z dne 21. december 2021. V prvi so potrjene vsebinske ugotovitve ÖADR, postopek pa je prekinjen v delu, ki se nanaša na neobjavo vložničinega imena, sankcije in kršitve protidopinških pravil; druga odločba je v obravnavani zadevi namenjena predhodnemu odločanju.

9      Glej člen 5(6), četrti pododstavek, ADBG.

10      Vložnica navaja, da je preglednica dostopna na naslovu: https://www.nada.at/de/recht/suspendierungen-sperren.

11      ÖADR je ustanovljena kot neodvisni organ na podlagi člena 7 ADBG.

12      Člen 23(2) ADBG. NADA je organ, ki je vložil zahtevo za pregled pri ÖADR. Glej člen 18 ADBG.

13      Člen 8(3) ADBG.

14      Člen 23(3) ADBG.

15      Člen 23(3) ADBG. Poslovnik USK je na voljo na naslovu: https://www.schiedskommission.at/files/doc/Gesetze-Richtlinien-und-Bestimmungen/USK-Verfahrensordnung-2021.pdf (v nadaljevanju: poslovnik USK).

16      Točka 1(3) poslovnika USK.

17      Glej člen 8(2) ADBG.

18      Navedeni elementi so določeni tudi v členu 8(3) ADBG.

19      Člen 8(3) ADBG.

20      Če gre za udeležbo na mednarodnem tekmovanju ali če se zadeva nanaša na mednarodne športnike, je mogoče vložiti tožbo neposredno pri Internationaler Sportgerichtshof (mednarodno športno razsodišče) (v nadaljevanju: CAS). Glej člen 23(4) ADBG. Vendar se zdi, da ta izjema v obravnavani zadevi ne velja.

21      Glej člen 23(1) in (4) ADBG ter točko IV(4) predložitvene odločbe. V slednji je navedeno, da je Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija) ugotovilo, da je v zadevah, ki se nanašajo na kršitve protidopinških pravil, mogoče začeti postopek pred civilnimi sodišči le, če je bilo pravno sredstvo zoper odločbo ÖADR predhodno vloženo pri USK.

22      Člen 23(1) ADBG.

23      Vendar člen 23(4) ADBG izrecno določa le, da lahko pravno sredstvo pri CAS vložijo WADA, Mednarodni olimpijski komite, Mednarodni paraolimpijski komite in vsaka pristojna mednarodna športna zveza.

24      Sodba z dne 30. junija 1966  (61/65, EU:C:1966:39, str. 273).

25      Nekateri avtorji so kritizirali Sodišče, ker ni zagotovilo celovite opredelitve pojma „sodišče“. Na primer generalni pravobranilec D. Ruiz-Jarabo Colomer v svojih sklepnih predlogih v zadevi De Coster (C‑17/00, EU:C:2001:366, točka 14) ali Broberg, M., in Fenger, N., Preliminary References to the European Court of Justice, 2. izdaja, Oxford University Press, Oxford, 2014, str. 70. Drugi, s katerimi se strinjam, pa menijo, da je zaradi raznolikosti in stalnega razvoja institucij v državah članicah EU potrebna prožnost pri odločanju, ali je institucijo mogoče šteti za „sodišče“. Glej na primer sklepne predloge generalnega pravobranilca N. Wahla v združenih zadevah Torresi  (C‑58/13 in C‑59/13, EU:C:2014:265, točka 27) ter Wahl, N., in Prete, L., „The Gatekeepers of Article 267 TFEU: On Jurisdiction and Admissibility of References for Preliminary Rulings“, Common Market Law Review, zv. 55(2), 2018, str. od 511 do 548, na str. 522.

26      Glej na primer sodbo z dne 17. septembra 1997, Dorsch Consult (C‑54/96, EU:C:1997:413, točka 23). Med novejšimi glej sodbo z dne 21. januarja 2020, Banco de Santander (C‑274/14, EU:C:2020:17, točka 51 in navedena sodna praksa).

27      Glej na primer sodbe z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses (C‑64/16, EU:C:2018:117, točka 42 in naslednje); z dne 25. julija 2018, Minister for Justice and Equality (Pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu) (C‑216/18 PPU, EU:C:2018:586, točka 54 in naslednje), in z dne 24. junija 2019, Komisija/Poljska (Neodvisnost vrhovnega sodišča) (C‑619/18, EU:C:2019:531, točka 74 in naslednje).

28      Sodba z dne 21. januarja 2020 (C‑274/14, EU:C:2020:17, točka 55, vendar glej tudi celotno analizo neodvisnosti v točkah od 51 do 77).

29      Sodba z dne 21. marca 2000, Gabalfrisa in drugi (od C‑110/98 do C‑147/98, EU:C:2000:145, točka 39).

30      Glej sodbo z dne 6. oktobra 2015, Consorci Sanitari del Maresme (C‑203/14, EU:C:2015:664, točka 18).

31      Glej na primer sodbo z dne 12. junija 2014, Ascendi Beiras Litoral e Alta, Auto Estradas das Beiras Litoral e Alta (C‑377/13, EU:C:2014:1754, točka 26, v kateri Sodišče ugotavlja, da čeprav „sestava sodnih senatov [sodišča] ni stalna in se njihova dejavnost po sprejetju odločbe konča, […] [sodišče] gledano v celoti izpolnjuje zahtevo po stalnosti“).

32      Glej na primer sodbi z dne 23. marca 1982, Nordsee  (102/81, EU:C:1982:107, točka 11), in z dne 17. oktobra 1989, Handels- og Kontorfunktionærernes Forbund i Danmark  (109/88, EU:C:1989:383, točka 7).

33      Glej na primer sklep z dne 17. julija 2014, Emmeci (C‑427/13, neobjavljen, EU:C:2014:2121, točke 25, 30 in 31), v katerem Sodišče ugotavlja, da organ, ki izdaja svetovalna mnenja, ne izpolnjuje merila glede „obvezne sodne pristojnosti“.

34      Glej na primer sodbi z dne 6. oktobra 2015, Consorci Sanitari del Maresme (C‑203/14, EU:C:2015:664, točka 24), in z dne 26. januarja 2023, Construct (C‑403/21, EU:C:2023:47, točka 41), v katerih Sodišče ugotavlja, da so dopustni tudi predlogi organov, katerih sodna pristojnost je enakovredna sodni pristojnosti zadevnih upravnih sodišč, v katerih je imel pritožnik na podlagi prava, ki se uporablja, izbiro glede tega, ali vlogo vloži pri predložitvenem organu.

35      Glej sodbi z dne 17. septembra 1997, Dorsch Consult (C‑54/96, EU:C:1997:413, točka 31), in z dne 29. novembra 2001, De Coster (C‑17/00, EU:C:2001:651, točka 14), v katerih je poudarjeno, da zahteva glede kontradiktornosti postopka ni absolutna in da se lahko tudi zadevni organ, ki vodi postopek brez te značilnosti, šteje za „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU.

36      Glej sodbo z dne 17. septembra 1997, Dorsch Consult (C‑54/96, EU:C:1997:413, točka 31).

37      Glej na primer sodbo z dne 16. julija 2020, Governo della Repubblica italiana (Status italijanskih mirovnih sodnikov) (C‑658/18, EU:C:2020:572, točka 63).

38      Ta zahteva je izpolnjena tudi, če obstajajo dodatna merila, na podlagi katerih organ odloča. Glej sodbo z dne 27. aprila 1994, Almelo  (C‑393/92, EU:C:1994:171, točka 23), v kateri je Sodišče ugotovilo, da je dopusten tudi predlog organa, ki poleg pravnih pravil pri odločanju upošteva tudi tisto, kar je pošteno in razumno.

39      Ni nujno, da so procesna pravila, ki jih uporablja organ, določena v zakonu, saj jih lahko sprejme tudi organ sam. Glej na primer sodbo z dne 17. septembra 1997, Dorsch Consult (C‑54/96, EU:C:1997:413, točka 33), v kateri je Sodišče zavrnilo ugovore, da je zadevna procesna pravila sprejel predložitveni organ sam, da navedena pravila niso imela učinka zoper tretje osebe in da niso bila objavljena.

40      Glej člen 23(3) ADBG. Glej tudi točko 11 poslovnika USK.

41      Glej točko 8 poslovnika USK.

42      Člen 23(4) ADBG določa, da mora biti celoten postopek končan v šestih mesecih.

43      Glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Darmona v zadevi Corbiau (C‑24/92, EU:C:1993:59, točka 10).

44      Sodba z dne 11. junija 1987, X  (14/86, EU:C:1987:275, točka 7). Že dolgo pred tem pa je generalni pravobranilec J. Gand v sklepnih predlogih v zadevi Vaassen-Göbbels (61/65, EU:C:1966:25, str. 281) menil, da je neodvisnost pomembna značilnost pojma „sodišče“.

45      Kljub temu pa so nekateri generalni pravobranilci menili, da je pristop Sodišča glede vprašanja neodvisnosti predložitvenega organa preveč ohlapen. Glej na primer sklepne predloge generalnega pravobranilca D. Ruiz-Jaraboja Colomerja v zadevi De Coster (C‑17/00, EU:C:2001:366, točke 19 do 28), v katerih pojasnjuje, da se je v sodni praksi zahteva glede neodvisnosti počasi rahljala.

46      Glej na primer Pech, L., in Scheppele, K.L., „Illiberalism Within: Rule of Law Backsliding in the EU“, Cambridge Yearbook of European Legal Studies, zv. 19, Cambridge University Press, 2017, str. od 3 do 47; Priebus, S., „The Commission's Approach to Rule of Law Backsliding: Managing Instead of Enforcing Democratic Values?“, Journal of Common Market Studies, zv. 60(6), University Association for Contemporary European Studies and John Wiley & Sons Ltd, 2022, str. od 1684 do 1700.

47      Za pregled zadevnih sodb glej Evropski parlament, Generalni direktorat za notranjo politiko Unije, Pech, L., „The European Court of Justice’s jurisdiction over national judiciary-related measures“, 2023, na voljo na naslovu: https://democracyinstitute.ceu.edu/articles/european-parliament-publishes-study-laurent-pech.

48      Glej na primer Broberg, M., Fenger, N., „The European Court of Justice’s Transformation of its Approach towards Preliminary References from Member State Administrative Bodies“, Cambridge Yearbook of European Legal Studies, zv. 24, Cambridge University Press, 2022, str. 2 in naslednje.

49      Primer slednjega je sodba z dne 19. septembra 2006,  Wilson  (C‑506/04, EU:C:2006:587), v kateri je Sodišče opredelilo, kaj razume kot zunanjo in notranjo neodvisnost sodišč. Sodišče je zadevo obravnavalo v okviru predloga, ki se je nanašal na oceno, ali nacionalna zakonodaja izpolnjuje zahteve glede neodvisnosti iz člena 9 Direktive 98/5/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 1998 za olajšanje trajnega opravljanja poklica odvetnika v drugi državi članici kakor tisti, v kateri je bila kvalifikacija pridobljena (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 3, str. 83), z drugimi besedami, o prostem gibanju odvetnikov. Navedena določba je državam članicam nalagala zagotavljanje pravnih sredstev pred „sodiščem“ zoper odločbe o registraciji odvetnikov.

50      Glej med drugim sodbo z dne 27. februarja 2018 (C‑64/16, EU:C:2018:117, točke od 34 do 38, 42 in 43).

51      Sodba z dne 21. januarja 2020,  Banco de Santander (C‑274/14, EU:C:2020:17, točka 55 in naslednje). Glej tudi Broberg, M., Fenger, N., „The European Court of Justice’s Transformation of its Approach towards Preliminary References from Member State Administrative Bodies“, Cambridge Yearbook of European Legal Studies, zv. 24, Cambridge University Press, 2022, str. 21 in naslednje (v katerem je ocenjen razvoj pojma „neodvisnost“ v okviru člena 267 PDEU ter vpliv sodne prakse o členu 19(1) PEU in členu 47 Listine).

52      Glej na primer Reyns, C., „Saving judicial independence: a threat to the preliminary ruling mechanism?“, European Constitutional Law Review, zv. 17(1), Cambridge University Press, 2021, str. od 26 do 52.

53      Glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca N. Wahla v združenih zadevah Torresi  (C‑58/13 in C‑59/13, EU:C:2014:265, točke 46 do 54), in sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Bobka v zadevi Pula Parking (C‑551/15, EU:C:2016:825, točke 76 do 107).

54      Sodna praksa običajno opisuje „notranji“ vidik neodvisnosti ali nepristranskost kot pomemben, da se zagotovi enaka distanca med strankami. Glej na primer sodbo z dne 19. septembra 2006, Wilson (C‑506/04, EU:C:2006:587, točka 52). Odločevalci torej ne smejo imeti nobenega osebnega interesa glede rezultata spora. Menim, da „zunanji“ vidik neodvisnosti, ki zahteva neobstoj kakršnih koli zunanjih vplivov na odločevalce, prispeva k istemu cilju zagotavljanja enake distance med strankami spora. Zunanji pritiski lahko povzročijo tudi, da izid spora ni posledica samostojne odločitve odločevalca, ampak zunanjega akterja, ki je vplival na odločevalca, najverjetneje v korist ene od strank.

55      Glej zlasti sodbi z dne 19. septembra 2006, Wilson (C‑506/04, EU:C:2006:587, točke 49 do 52), in z dne 21. januarja 2020, Banco de Santander (C‑274/14, EU:C:2020:17, točke 57 do 62).

56      Glej na primer sodbo z dne 5. novembra 2019, Komisija/Poljska (Neodvisnost splošnih sodišč) (C‑192/18, EU:C:2019:924, točka 109 in navedena sodna praksa).

57      Glej sodbi z dne 21. januarja 2020, Banco de Santander  (C‑274/14, EU:C:2020:17, točka 60 in navedena sodna praksa), in z dne 16. julija 2020, Governo della Repubblica italiana (Status italijanskih mirovnih sodnikov) (C‑658/18, EU:C:2020:572, točka 49).

58      Glej sodbi z dne 21. januarja 2020, Banco de Santander  (C‑274/14, EU:C:2020:17, točka 59 in navedena sodna praksa), in z dne 16. julija 2020, Governo della Repubblica italiana (Status italijanskih mirovnih sodnikov) (C‑658/18, EU:C:2020:572, točka 48).

59      Člen 8(3) ADBG. V nasprotju s tem člane ÖADR, ki je prvostopenjski organ v protidopinških zadevah, imenuje NADA. Glej člen 7(3) ADBG.

60      Sodba z dne 21 januarja 2020 (C‑274/14, EU:C:2020:17, točka 66).

61      Sklepni predlogi generalnega pravobranilca G. Hogana v zadevi Banco de Santander (C‑274/14, EU:C:2019:802, točka 38).

62      Glej po analogiji sodbi z dne 13. januarja 2022, Ministerstvo Sprawiedliwości  (C‑55/20, EU:C:2022:6, točka 77), in z dne 26. januarja 2023, Construct (C‑403/21, EU:C:2023:47), glede dejstva, da pristojnost za razrešitev člana disciplinskega sodišča še nikoli ni bila uporabljena kot merilo pri preverjanju, ali je verjetno, da navedena pristojnost spodkopava „zunanjo“ neodvisnost predložitvenega organa.

63      Glej na primer sodbo z dne 5. novembra 2019, Komisija/Poljska (Neodvisnost splošnih sodišč) (C‑192/18, EU:C:2019:924, točka 110 in navedena sodna praksa).

64      Glej na primer sodbo z dne 3. maja 2022, CityRail  (C‑453/20, EU:C:2022:341, točka 52 in točke od 64 do 69 ter navedena sodna praksa), ki se nanaša na upravni organ, ki je lahko na podlagi pooblastil za preverjanje po uradni dolžnosti „vložil pravno sredstvo“ sam pri sebi in tako preverjal upravne odločbe nacionalnega regulativnega organa za železniški sektor.

65      Glej v tem smislu sodbo z dne 21. januarja 2020, Banco de Santander (C‑274/14, EU:C:2020:17, točka 61 in naslednje ter navedena sodna praksa).

66      Glej na primer sodbo z dne 31. maja 2005, Syfait in drugi  (C‑53/03, EU:C:2005:333, točke 31 do 37), ali sodbo z dne 30. maja 2002, Schmid (C‑516/99, EU:C:2002:313, točke 34 do 38).

67      Sodba z dne 24. maja 2016 (C‑396/14, EU:C:2016:347).

68      Sodba z dne 17. septembra 1997 (C‑54/96, EU:C:1997:413, točka 34).

69      Sodba z dne 17. septembra 1997 (C‑54/96, EU:C:1997:413, točka 35).

70      Glej sodbo z dne 21. januarja 2020 (C‑274/14, EU:C:2020:17, točki 67 in 77).

71      Glej na primer sodbi z dne 6. oktobra 1981, Broekmeulen  (246/80, EU:C:1981:218, točka 9, v kateri je bil zadevni organ delno sestavljen iz zdravnikov), in z dne 24. maja 2016, MT Højgaard in Züblin (C‑396/14, EU:C:2016:347, točke od 27 do 29, v kateri je bil zadevni organ delno sestavljen iz laikov in sodnikov).

72      Glej na primer sodbi z dne 24. maja 2016, MT Højgaard in Züblin (C‑396/14, EU:C:2016:347, točka 27), in z dne 16. julij 2020, Governo della Repubblica italiana (Status italijanskih mirovnih sodnikov) (C‑658/18, EU:C:2020:572, točka 55).

73      Glej v zvezi s tem tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Bobka v zadevi Ministerstwo Sprawiedliwości (C‑55/20, EU:C:2021:500, točki 58 in 59).

74      Kot izhaja iz nacionalnega spisa, je navedena zadeva vpisana s številko W1082250401-1/10Z, odločanje o njej pa je Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče) prekinilo do odločitve v obravnavani zadevi.

75      Sodba z dne 12. januarja 2023 (C‑132/21, EU:C:2023:2, točka 57).

76      Tak sklep podpirajo tudi znanstveni prispevki o tem vprašanju; glej Bresich, R., Dopplinger, L., Dörnhöfer, S., Kunnert, G., Riedl, E., Datenschutzgesetz – Kommentar, Linde Verlag, 2018, str. 201, in Schwamberger, S., v Jahnel, D., (ur.), Jahrbuch 19 Datenschutzrecht. Neuer Wissenschaftlicher Verlag, 2019, str. 267, s sklici na nacionalno pravo.

77      Glej po analogiji v zvezi z Direktivo 2001/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2001 o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti, naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture in podeljevanju varnostnega spričevala (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 5, str. 404) sodbi z dne 9. novembra 2017,  CTL Logistics  (C‑489/15, EU:C:2017:834, točka 87), in z dne 27. oktobra 2022, DB Station & Service  (C‑721/20, EU:C:2022:832, točke 60, 80 in 81), v katerih je pojasnjeno, da je treba pred vložitvijo vloge v sodnem postopku spore, ki se nanašajo na uporabnino za uporabo železniške infrastrukture, najprej predložiti regulativnemu organu, ustanovljenem na podlagi Direktive 2001/14.

78      Člen 2(1) SUVP.

79      Glej na primer sodbi z dne 6. novembra 2003, Lindqvist (C‑101/01, EU:C:2003:596, točka 25), in z dne 13. maja 2014, Google Spain in Google (C‑131/12, EU:C:2014:317, točka 26), v katerih je bilo ugotovljeno, da dejanje nalaganja osebnih podatkov na spletno stran pomeni obdelavo.

80      Navedene informacije je mogoče uporabiti za identifikacijo osebe, ki je delovala v nasprotju s pravili, zato je jasno, da gre za informacijo „v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom“ v smislu člena 4, točka 1, SUVP.

81      Glej na primer sodbo z dne 6. novembra 2003, Lindqvist (C‑101/01, EU:C:2003:596, točka 26).

82      Sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Szpunarja v zadevi WK (C‑33/22, EU:C:2023:397, točka 78).

83      Glede vloge člena 165 PDEU glej sklepne predloge generalnega pravobranilca M. Szpunarja v zadevi Royal Antwerp Football Club (C‑680/21, EU:C:2023:188, točke 48 do 55).

84      Glede tega glej Weatherill, S., „Saving Football from Itself:  Why and How to Re-make EU Sports Law“, 24 Cambridge Yearbook of European Legal Studies (2022), strani 8 in 9).

85      Sodbe z dne 15. decembra 1995, Bosman  (C‑415/93, EU:C:1995:463, točka 73 in naslednje); z dne 18. julija 2006, Meca-Medina in Majcen/Komisija (C‑519/04 P, EU:C:2006:492, točka 22 in naslednje); z dne 1. julija 2008, MOTOE (C‑49/07, EU:C:2008:376, točke 20 do 26), z dne 16. marca 2010, Olympique Lyonnais (C‑325/08, EU:C:2010:143, točka 27 in naslednje), in z dne 13. junija 2019, TopFit in Biffi (C‑22/18, EU:C:2019:497, točka 27 in naslednje), pa tudi sklepni predlogi generalnega pravobranilca A. Rantosa v zadevi International Skating Union/Komisija (C‑124/21 P, EU:C:2022:988, točke od 36 do 43), sklepni predlogi istega generalnega pravobranilca v zadevi European Superleague Company (C‑333/21, EU:C:2022:993, točke od 39 do 42) in sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Szpunarja v zadevi Royal Antwerp Football Club  (C‑680/21, EU:C:2023:188, točke od 34 do 36).

86      V zadevnem delu se navedena uvodna izjava glasi: „Osebni podatki v zvezi z zdravjem bi morali obsegati vse podatke o zdravstvenem stanju posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ki razkrivajo informacije o njegovem preteklem, sedanjem ali prihodnjem telesnem ali duševnem zdravstvenem stanju. To vključuje […] informacije, pridobljene s testiranjem ali preiskavo dela telesa ali telesne snovi, vključno z informacijami, pridobljenimi iz genetskih podatkov in bioloških vzorcev […].“

87      Glej sodbo z dne 6. novembra 2003 (C‑101/01, EU:C:2003:596, točka 50).

88      Direktiva 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 15, str. 355, v nadaljevanju: direktiva o varstvu podatkov).

89      Navedena določba je bila sprva oblikovana še bolj strogo kot je oblikovana v končni različici besedila. Glede tega glej Svet Evropske unije, Delovna skupina za izmenjavo informacij in varstvo podatkov, „General Data Protection Regulation – Revised draft of Chapters I and II“ (Splošna uredba o varstvu podatkov – revidiran osnutek poglavij I in II) (dokument 6828/13, 26. februar 2013, str. 10), ki vsebuje predlog glede oblikovanja določbe, na podlagi katerega bi morali zadevni podatki v zvezi z zdravjem „razkrivati informacije o pomembnih zdravstvenih težavah, obravnavah in občutljivih stanjih […] posameznika“.

90      Glej sodbo z dne 22. junija 2021, Latvijas Republikas Saeima (Kazenske točke) (C‑439/19, EU:C:2021:504, točka 85 in navedena sodna praksa), v kateri je ugotovljena avtonomna narava navedenega koncepta v pravu Unije.

91      Sodba z dne 22. junija 2021, Latvijas Republikas Saeima (Kazenske točke) (C‑439/19, EU:C:2021:504, točki 77 in 78), v kateri je ugotovljeno, da je v nasprotju s členom 8(5) Direktive 95/46 področje uporabe člena 10 SUVP omejeno le na kazensko področje.

92      Posledično za namene obravnavane zadeve ni potrebno odločiti, ali je bila vložnica dodatno obsojena.

93      Sodba z dne 22. junija 2021, Latvijas Republikas Saeima (Kazenske točke) (C‑439/19, EU:C:2021:504, točka 87 in navedena sodna praksa).

94      Sodba z dne 22. junija 2021, Latvijas Republikas Saeima (Kazenske točke) (C‑439/19, EU:C:2021:504, točka 88 in navedena sodna praksa), v kateri je ugotovljeno, da lahko za potrebe prava Unije tudi za kršitve, ki v nacionalnem pravu niso opredeljene kot „kazenske“, taka narava kljub temu izhaja iz same narave zadevne kršitve in stopnje strogosti sankcij, ki se za to kršitev lahko izrečejo.

95      Glej sodbo z dne 22. junija 2021, Latvijas Republikas Saeima (Kazenske točke) (C‑439/19, EU:C:2021:504, točka 89), v kateri je pojasnjeno, da je del bistva „kazenskopravne“ sankcije tudi to, da ne gre le za povračilo povzročene škode.

96      Glede tega trdim, da obravnavane okoliščine presegajo splošen prag, sprejet v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in CAS, da na splošno disciplinskih sporov na področju športa ni mogoče opredeliti kot kazenskopravnih. Glej v tem smislu odločbo CAS z dne 22. avgusta 2011, Stichting Anti‑Doping Autoriteit Nederland (NADO) & Koninklijke Nederlandsche Schaatsenrijders Bond (KNSB)/W. (2010/A/2311 & 2312, točka 33), v kateri je bilo ugotovljeno, da se v okviru švicarskega prava in sodne prakse CAS spori na področju športa običajno štejejo za civilnopravne.

97      Francoska vlada opozarja na sodbo ESČP z dne 6. novembra 2018, Ramos Nunes de Carvalho e Sá proti Portugalski  (CE:ECHR:2018:1106JUD005539113, zlasti točka 67 (prepoved opravljanja nalog sodnika za strnjeno obdobje 240 dni) in točka 127 (da prepoved ne dosega kazenskega praga iz člena 6(1) EKČP)).

98      Pri tem ne trdim, da šahovski klub iz Knina ni spoštovanja vredna institucija. Prav nasprotno, v skladu s hrvaškim ljudskim izročilom je beneški dož Peter II Orseolo na navedenem območju zajel srednjeveškega hrvaškega kralja Stjepana Držislava, ki je iz utrdbe v Kninu vladal prvi hrvaški državi. V zameno za svojo svobodo je Držislav igral tri partije šaha proti beneškemu dožu, v vseh treh zmagal ter tako priboril svobodo ne samo sebi, ampak vsem hrvaškim mestom vzdolž jadranske obale. V spomin na svojo zmago je Držislav v svoj grb vključil vzorec šahovnice.

99      Glej v tem smislu sodbo ESČP z dne 2. oktobra 2018, Mutu in Pechstein proti Švici (CE:ECHR:2018:1002JUD004057510, točka 182), v kateri je pojasnjeno, da je bila javna obravnava v smislu člena 6(1) EKČP potrebna, saj je dvoletna prepoved nastopanja vložnice zaradi dopinga „pomenila določeno stigmo in je verjetno, da bo imela škodljiv vpliv na njeno poklicno čast in ugled“.

100      Glej moje sklepne predloge v zadevi Norra Stockholm Bygg (C‑268/21, EU:C:2022:755, točka 81).

101      Člen 21(3) ADBG.

102      Člen 23(14) ADBG.

103      Glej v tem smislu sodbo z dne 29. julija 2019, Fashion ID (C‑40/17, EU:C:2019:629, točka 67 in navedena sodna praksa), v kateri je pojasnjeno, da se lahko pojem upravljavca nanaša na več akterjev, ki sodelujejo pri obdelavi osebnih podatkov.

104      V tem smislu je Sodišče že potrdilo, da lahko isto dejanje obdelave izpolnjuje več razlogov za zakonitost obdelave. Glej v tem smislu sodbo z dne 9. marca 2017, Manni (C‑398/15, EU:C:2017:197, točka 42). Glej tudi sodbo z dne 1. avgusta 2022, Vyriausioji tarnybinės etikos komisija (C‑184/20, EU:C:2022:601, točka 71), v kateri je Sodišče ugotovilo, da zadošča že ena utemeljitev na podlagi člena 6 SUVP.

105      Preverjanje sorazmernosti je potreben korak, ki ga mora opraviti Sodišče, da lahko ugotovi, da je bila omejitev temeljne pravice upravičena (člen 52(1) Listine). V zvezi s temeljno pravico do varstva podatkov je načelo sorazmernosti ponovno navedeno v členu 5(1)(c) (načelo najmanjšega obsega podatkov) in členu 6(3) SUVP.

106      Delovna skupina za varstvo podatkov iz člena 29, Second opinion 4/2009 on the World Anti-Doping Agency (WADA) International Standard for the Protection of Privacy and Personal Information, on related provisions of the WADA Code and on other privacy issues in the context of the fight against doping in sport by WADA and (national) anti-doping organizations (Drugo mnenje št. 4/2009 o Mednarodnem standardu Svetovne protidopinške agencije (WADA) o varstvu zasebnosti in osebnih podatkov, o povezanih določbah Kodeksa WADA ter o drugih vprašanjih glede zasebnosti v boju Svetovne protidopinške agencije in (nacionalnih) protidopinških organizacij proti dopingu v športu (WP 162, sprejeto 6. aprila 2009, 0746/09/EN, v nadaljevanju: mnenje št. 4/2009 delovne skupine iz člena 29)).

107      Mnenje št. 4/2009 delovne skupine iz člena 29, str. 17, točka 3.6.2.

108      Sodišče je standard, ali bi bil alternativni ukrep enako učinkovit, že uporabilo pri presoji nujnosti ukrepa. Glej v tem smislu sodbo z dne 1. avgusta 2022, Vyriausioji tarnybinės etikos komisija  (C‑184/20, EU:C:2022:601, točka 85 in navedena sodna praksa).

109      Ni mogoče samodejno sklepati na podlagi drugačnih okoliščin, kot so na primer tiste iz sodbe z dne 22. junija 2021, Latvijas Republikas Saeima (Kazenske točke)  (C‑439/19, EU:C:2021:504), o vprašanju, ali je objava informacij ob prvi kršitvi nesorazmerna (točka 115). V navedeni zadevi je bilo ugotovljeno, da je objava kazenskih točk, izrečenih zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov, nepotrebna v primeru prve kršitve. Vendar je Sodišče kot utemeljitev v okoliščinah, o katerih je odločalo, navedlo izboljšanje varnosti cestnega prometa (prav tam, točka 107). Dejansko velja, da kršitelji cestnoprometnih predpisov ob prvi kršitvi morda ne ogrožajo prometa. Vendar je mogoče trditi, da je objava informacije o prvi kršitvi protidopinških pravil potrebna za odvračanje mladih športnikov od poskusov uporabe prepovedanih snovi.

110      Mnenje št. 4/2009 delovne skupine iz člena 29, str. 17, točka 3.6.1.

111      Člen 1(2)(10) ADBG določa, da če „druga oseba“ pomaga ali poskuša pomagati športniku, ki mu je bila izrečena prepoved, pri izogibanju tej prepovedi, se to šteje za ločeno kršitev.

112      Mnenje št. 4/2009 delovne skupine iz člena 29, str. 17, točka 3.6.2.

113      ESČP, 9. marec 2023 (CE:ECHR:2023:0309JUD003634516).

114      Mnenje št. 4/2009 delovne skupine iz člena 29, str. 17, točka 3.6.2.