SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE
EVROPSKE UNIJE

(prvi senat)

26. marec 2015

Zadeva F‑38/14

Ángel Coedo Suárez

proti

Svetu Evropske unije

„Javni uslužbenci – Uradniki – Disciplinski postopek – Disciplinska kazen – Odstranitev z delovnega mesta z znižanjem invalidnine – Sorazmernost kazni – Očitna napaka pri presoji – Pojem uradnikovega obnašanja med kariero – Spoštovanje razporeditve delovnega časa“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero A. Coedo Suárez predlaga razglasitev ničnosti odločbe Sveta Evropske unije z dne 11. junija 2013, s katero mu je bila od 1. julija 2013 naložena kazen odstranitve z delovnega mesta z znižanjem invalidnine za 15 % do dopolnitve upokojitvene starosti.

Odločitev: Tožba se zavrne. A. Coedo Suárez nosi svoje stroške in naloži se mu plačilo stroškov, ki jih je priglasil Svet Evropske unije.

Povzetek

1.      Uradniki – Disciplinska ureditev – Kazen – Načelo sorazmernosti – Pojem – Diskrecijska pravica organa, pristojnega za imenovanja – Sodni nadzor – Meje

(Kadrovski predpisi, členi od 86 do 89, Priloga IX, člen 9)

2.      Uradniki – Disciplinska ureditev – Kazen – Teža kršitve – Merila presoje – Uradnikovo obnašanje med kariero – Celovita ocena

(Kadrovski predpisi, Priloga IX, člen 10(i))

1.      Členi od 86 do 89 Kadrovskih predpisov ne določajo stalnih razmerij med disciplinskimi kaznimi, ki so v njih navedene, in različnimi vrstami kršitev, ki jih storijo uradniki, niti ne opredeljujejo obsega, v katerem je treba upoštevati obstoj oteževalnih ali olajševalnih okoliščin pri izbiri kazni in pri določanju njene sorazmernosti.

Toda sodišče Unije mora za presojo sorazmernosti disciplinske kazni glede na težo upoštevanih dejstev najprej obravnavati dejstvo, da določitev kazni temelji na celoviti oceni, ki jo o vseh konkretnih dejstvih in okoliščinah v vsakem posamičnem primeru opravi organ, pristojen za imenovanja. Preučitev sodišča na prvi stopnji je torej treba omejiti na vprašanje, ali je bila presoja organa, pristojnega za imenovanja, glede oteževalnih in olajševalnih okoliščin opravljena sorazmerno, k čemur je treba dodati, da sodišče med to preučitvijo ne sme namesto tega organa opraviti s tem povezanih vrednostnih sodb.

Zlasti kar zadeva kazen odstranitve z delovnega mesta, ki je najhujša med kaznimi iz člena 9 Priloge IX h Kadrovskim predpisom, mora institucija o njenem sprejetju nujno skrbno razmisliti, saj ima takšna kazen posebej resne posledice za zadevnega uradnika in institucijo. Vsekakor pa je temeljni pogoj za zakonitost kakršne koli disciplinske kazni to, da je dokazana resničnost dejstev, ki se očitajo zadevni osebi.

(Glej točke od 35 do 37.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: sodba Tzikis/Komisija, T‑203/98, EU:T:2000:130, točke od 48 do 51;

Splošno sodišče Evropske unije: sodba BG/Evropski varuh človekovih pravic, T‑406/12 P, EU:T:2014:273, točka 64;

Sodišče za uslužbence: sodba EH/Komisija, F‑42/14, EU:F:2014:250, točka 93.

2.      Kar zadeva določitev disciplinske kazni, ki se naloži, merilo „uradnikovega obnašanja med kariero“, kot ga določa člen 10(i) Priloge IX h Kadrovskim predpisom, ne pomeni nujno presoje disciplinske komisije o obnašanju zadevnega uradnika od zaposlitve in nato kadar koli med njegovo kariero, temveč pomeni celovito oceno njegovega obnašanja v vsej njegovi karieri.

(Glej točko 61.)