SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (peti senat)

z dne 26. aprila 2007(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg samokopirnega papirja – Smernice za izračun globe – Trajanje kršitve – Teža kršitve – Zvišanje v odvračilne namene – Obteževalne okoliščine – Olajševalne okoliščine – Obvestilo o ugodni obravnavi“

V združenih zadevah T‑109/02, T‑118/02, T‑122/02, T‑125/02, T‑126/02, T‑128/02, T‑129/02, T‑132/02 in T‑136/02,

Bolloré SA, s sedežem v Puteauxu (Francija), ki jo zastopata R. Saint‑Esteben in H. Calvet, odvetnika,

tožeča stranka v zadevi T‑109/02,

Arjo Wiggins Appleton Ltd, s sedežem v Basingstoku (Združeno kraljestvo), ki jo zastopajo F. Brunet, odvetnik, J. Temple Lang, solicitor, in J. Grierson, barrister,

tožeča stranka v zadevi T‑118/02,

ob intervenciji

Kraljevine Belgije, ki jo zastopata A. Snoecx in M. Wimmer, zastopnika,

intervenient v zadevi T‑118/02,

Mitsubishi HiTec Paper Bielefeld GmbH, prej Stora Carbonless Paper GmbH, s sedežem v Bielefeldu (Nemčija), ki jo zastopata I. van Bael, odvetnik, in A. Kmiecik, solicitor,

tožeča stranka v zadevi T‑122/02,

Papierfabrik August Koehler AG, s sedežem v Oberkirchu (Nemčija), ki jo zastopata I. Brinker in S. Hirsbrunner, odvetnika,

tožeča stranka v zadevi T‑125/02,

M‑real Zanders GmbH, prej Zanders Feinpapiere AG, s sedežem v Bergisch Gladbachu (Nemčija), ki jo zastopata J. Burrichter in M. Wirtz, odvetnika,

tožeča stranka v zadevi T‑126/02,

Papeteries Mougeot SA, s sedežem v Laval‑sur‑Vologne (Francija), ki so jo najprej zastopali G. Barsi, J. Baumgartner in J.‑P. Hordies, nato G. Barsi in J. Baumgartner, odvetniki,

tožeča stranka v zadevi T‑128/02,

Torraspapel, SA, s sedežem v Barceloni (Španija), ki jo zastopajo O. Brouwer, F. Cantos in C. Schillemans, odvetniki,

tožeča stranka v zadevi T‑129/02,

Distribuidora Vizcaína de Papeles, SL, s sedežem v Deriu (Španija), ki jo zastopata E. Pérez Medrano in I. Delgado González, odvetnika,

tožeča stranka v zadevi T‑132/02,

Papelera Guipuzcoana de Zicuñaga, SA, s sedežem v Hernaniju (Španija), ki jo zastopa I. Quintana Aguirre, odvetnik,

tožeča stranka v zadevi T‑136/02,

proti

Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopajo v zadevah T‑109/02 in T‑128/02 W. Mölls in F. Castillo de la Torre, zastopnika, skupaj z N. Coutrelisom, odvetnik, v zadevah T‑118/02 in T‑129/02 W. Mölls in A. Whelan, zastopnika, skupaj z M. van der Woudejem, odvetnik, v zadevi T‑122/02 najprej R. Wainwright in W. Mölls, nato R. Wainwright in A. Whelan, zastopnika, v zadevah T‑125/02 in T‑126/02 W. Mölls in F. Castillo de la Torre, skupaj s H.‑J. Freundom, odvetnik, v zadevah T‑132/02 in T‑136/02 W. Mölls in F. Castillo de la Torre, skupaj z J. Rivasom Andrésom in J. Gutiérrezom Gisbertom, odvetnika,

tožena stranka,

zaradi predloga za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije 2004/337/ES z dne 20. decembra 2001 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/E-1/36.212 – Samokopirni papir, UL 2004, L 115, str. 1) ali, podredno, predloga za znižanje globe, naložene tožečim strankam s to odločbo,

SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (peti senat),

v sestavi M. Vilaras, predsednik, F. Dehousse in D. Šváby, sodnika,

sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnav z dne 2. junija (T‑132/02 in T‑136/02), 7. junija (T‑109/02 in T‑128/02), 14. junija (T‑122/02), 16. junija (T‑118/02 in T‑129/02) in 21. junija 2005 (T‑125/02 in T‑126/02)

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Jeseni leta 1996 je papirniška skupina Sappi, katere matična družba je Sappi Ltd, Komisiji predložila informacije in dokumente, ki so Komisiji dali povod za sum, da obstaja ali je obstajal tajni omejevalni sporazum o določitvi cen v sektorju samokopirnega papirja, v katerem je bila Sappi prisotna kot proizvajalka.

2        Glede na podatke, ki jih je sporočila Sappi, je Komisija na podlagi člena 14(2) in (3) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, Prve uredbe o izvajanju členov [81] in [82] Pogodbe (UL 1962, 13, str. 204), opravila preiskave pri nekaterih proizvajalcih samokopirnega papirja. Tako so bile preiskave, določene v členu 14(3) Uredbe št. 17, opravljene 18. in 19. februarja 1997 v prostorih družb Arjo Wiggins Belgium SA, Papeteries Mougeot SA (v nadaljevanju: Mougeot), Torraspapel, SA, Sarriopapel y Celulosa, SA (v nadaljevanju: Sarrió) in Grupo Torras, SA. Poleg tega so bile preiskave opravljene na podlagi člena 14(2) Uredbe št. 17 od julija do decembra 1997 pri družbah Sappi, Arjo Wiggins Appleton plc (v nadaljevanju: AWA), Arjo Wiggins Europe Holdings Ltd, Arjo Wiggins SA in njeni hčerinski družbi Guérimand SA, Mougeot, Torraspapel, Sarrió, Unipapel, Sociedade Comercial de Celulose e Papel L^da, Stora Carbonless Paper GmbH (v nadaljevanju: Stora; prej Stora‑Feldmühle AG) in Papierfabrik August Koehler AG (v nadaljevanju: Koehler).

3        Komisija je leta 1999 tudi poslala zahteve za informacije v skladu s členom 11 Uredbe št. 17 družbam AWA, Mougeot, Torraspapel, Cartiere Sottrici Binda SpA (v nadaljevanju: Binda), Carrs Paper Ltd (v nadaljevanju: Carrs), Distribuidora Vizcaína de Papeles, SL (v nadaljevanju: Divipa), Ekman Iberica, SA (v nadaljevanju: Ekman), Papelera Guipuzcoana de Zicuñaga, SA (v nadaljevanju: Zicuñaga), Koehler, Stora, Zanders Feinpapier AG (v nadaljevanju: Zanders) in Copigraph SA. V teh zahtevah je zadevne družbe pozvala, naj predložijo podatke o svojih napovedih zvišanj cen, obsegih prodaje, strankah, prometu in srečanjih s konkurenti.

4        AWA, Stora in Copigraph so v odgovoru na zahtevo za informacije priznale svojo udeležbo pri večstranskih sestankih omejevalnega sporazuma, ki so potekali med proizvajalci samokopirnega papirja. Komisiji so predložile različne dokumente in informacije.

5        Družba Mougeot je stopila v stik s Komisijo 14. aprila 1999 in izjavila, da je pripravljena sodelovati pri preiskavi na podlagi obvestila Komisije o nenalaganju ali zmanjševanju glob v primeru kartelov (UL 1996, C 207, str. 4; v nadaljevanju: obvestilo o ugodni obravnavi). Priznala je obstoj omejevalnega sporazuma, katerega cilj je bil določitev cen samokopirnega papirja, ter Komisiji poslala informacije o strukturi kartela in zlasti o različnih sestankih, ki so se jih udeležili njeni predstavniki.

6        Komisija je 26. julija 2000 uvedla postopek v tej zadevi in sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah (v nadaljevanju: OU), ki ga je poslala 17 družbam, med katerimi so bile AWA, Bolloré SA in njena hčerinska družba Copigraph, Carrs, Zicuñaga, Divipa, Mitsubishi HiTech Paper Bielefeld GmbH (v nadaljevanju: MHTP), prej Stora, Mougeot, Koehler, Sappi, Torraspapel in Zanders. Te družbe so dobile dostop do preiskovalnega spisa Komisije v obliki kopije na CD‑ROM‑u, ki jim je bil poslan 1. avgusta 2000.

7        Vse družbe, ki so prejele OU, razen družb Binda, International Paper in Mitsubishi Paper Mills Ltd, so predložile pisne pripombe v odgovor na očitke Komisije.

8        Zaslišanje je potekalo 8. in 9. marca 2001.

9        Komisija je po posvetu s Svetovalnim odborom za omejevalna ravnanja in prevladujoče položaje ter glede na končno poročilo pooblaščenca za zaslišanje 20. decembra 2001 sprejela Odločbo 2004/337/ES v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) (zadeva COMP/E-1/36.212 – Samokopirni papir, UL 2004, L 115, str. 1, v nadaljevanju: odločba).

10      V členu 1, prvi odstavek, odločbe Komisija ugotavlja, da je enajst družb kršilo člen 81(1) ES in člen 53(1) Sporazuma EGP, ker sodelovalo pri več dogovorih in usklajenih ravnanj v sektorju samokopirnega papirja.

11      V členu 1, drugi odstavek, odločbe Komisija ugotavlja, da so družbe AWA, Bolloré, MHTP, Koehler, Sappi, Torraspapel in Zanders sodelovale pri kršitvi od januarja 1992 do septembra 1995, Carrs od januarja 1993 do septembra 1995, Divipa od marca 1992 do januarja 1995, Zicuñaga od oktobra 1993 do januarja 1995 in Mougeot od maja 1992 do septembra 1995.

12      V členu 2 odločbe je družbam, navedenim v členu 1, ukazano, naj opustijo kršitev iz navedenega člena, če tega niso že storile, in naj se pri svojih dejavnostih, povezanih s samokopirnim papirjem, vzdržijo vseh dogovorov ali usklajenih ravnanj, ki bi lahko imeli enak ali podoben cilj oziroma posledico kot kršitev.

13      V členu 3, prvi odstavek, odločbe so zadevnim družbam naložene te globe:

–        AWA: 184,27 milijona EUR,

–        Bolloré: 22,68 milijona EUR,

–        Carrs: 1,57 milijona EUR,

–        Divipa: 1,75 milijona EUR,

–        MHTP: 21,24 milijona EUR,

–        Zicuñaga: 1,54 milijona EUR,

–        Mougeot: 3,64 milijona EUR,

–        Koehler: 33,07 milijona EUR,

–        Sappi Ltd: 0 EUR,

–        Torraspapel: 14,17 milijona EUR,

–        Zanders: 29,76 milijona EUR.

14      V skladu s členom 3, drugi odstavek, odločbe je treba globe plačati v treh mesecih od datuma vročitve odločbe. V členu 3, tretji odstavek, odločbe je določeno, da se po izteku tega roka samodejno plačajo obresti po obrestni meri, ki jo uporablja Evropska centralna banka za svoje glavne operacije refinanciranja na 1. december 2001, povečani za 3,5 odstotne točke, to je 6,77 %.

15      Odločba je naslovljena na enajst družb, navedenih v členih 1 in 2.

16      Iz odločbe (uvodna izjava 77) izhaja, da so se članice omejevalnega sporazuma v medsebojnem soglasju sprejele celovit protikonkurenčni načrt, katerega cilj je bil predvsem izboljšanje donosnosti udeleženih družb s kolektivnimi zvišanji cen. V skladu z odločbo je bil glavni cilj omejevalnega sporazuma v okviru tega celovitega načrta dogovoriti se o zvišanjih cen in o časovnem razporedu za njihovo izvedbo.

17      V ta namen naj bi bili organizirani sestanki na različnih ravneh, splošni, nacionalni ali regionalni. V skladu z uvodno izjavo 89 odločbe je splošnim sestankom kartela sledilo več nacionalnih ali regionalnih sestankov, katerih cilj je bil od trga do trga zagotoviti izvedbo zvišanj cen, ki so bila dogovorjena na splošnih sestankih. Na teh sestankih so si udeleženci izmenjali podrobne in individualne informacije o svojih cenah in obsegih prodaje (uvodna izjava 97). Na nekaterih nacionalnih sestankih kartela so bile za zagotovitev uresničitve dogovorjenih zvišanj cen vsakemu udeležencu dodeljene prodajne kvote in za vsakega določeni tržni deleži (uvodna izjava 81).

18      Komisija je menila, da so pri dogovorih v okviru omejevalnega sporazuma sodelovali vsi glavni gospodarski subjekti v EGP ter da so se ti dogovori oblikovali, usmerjali in spodbujali na visokih ravneh v vsaki udeleženi družbi. Izvajanje takega omejevalnega sporazuma naj bi že v osnovi samodejno povzročilo resno izkrivljanje konkurence (uvodna izjava 377). Komisija je glede na naravo preučenega ravnanja, njegov konkretni vpliv na trg samokopirnega papirja in dejstvo, da je obsegalo ves skupni trg in, po njegovi ustanovitvi, ves EGP, ocenila, da so družbe naslovnice odločbe zelo resno kršile člen 81(1) ES in člen 53(1) Sporazuma EGP (uvodna izjava 404).

19      Da bi Komisija določila izhodiščni znesek globe glede na težo kršitve, je zadevne družbe razvrstila v pet kategorij glede na njihov relativni pomen na zadevnem trgu (uvodne izjave od 406 do 409). Da bi zagotovila dovolj odvračilen učinek globe, je nato tako določen izhodiščni znesek povečala za 100 % za družbe AWA, Bolloré in Sappi (uvodne izjave od 410 do 412). Komisija je nato upoštevala trajanje kršitve, ki jo je storila vsaka družba, da bi določila osnovni znesek naloženih glob (uvodne izjave od 413 do 417).

20      Na podlagi obteževalnih okoliščin je Komisija za 50 % povečala osnovni znesek globe, naložene družbi AWA, zaradi njene vloge vodje omejevalnega sporazuma (uvodne izjave od 418 do 424). Komisija v tem primeru ni ugotovila nobene olajševalne okoliščine.

21      Komisija je prilagodila končne zneske, da bi upoštevala določbe člena 15(2) Uredbe št. 17 (uvodna izjava 434), nato je uporabila obvestilo o ugodni obravnavi, ki je upravičevalo znižanje zneska glob za 50 % za družbo Mougeot, za 35 % za družbo AWA, za 20 % za družbo „Bolloré (Copigraph)“ ter za 10 % za družbe Carrs, MHTP in Zanders (uvodne izjave od 435 do 458).

 Postopek in predlogi strank

22      Družbe Bolloré (T‑109/02), AWA (T‑118/02), MHTP (T‑122/02), Koehler (T‑125/02), Zanders (T‑126/02), Mougeot (T‑128/02), Torraspapel (T‑129/02), Divipa (T‑132/02) in Zicuñaga (T‑136/02) so od 11. do 18. aprila 2002 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje ločeno vložile te tožbe.

23      Bolloré predlaga Sodišču prve stopnje, naj:

–        primarno, razglasi ničnost členov 1, 2 in 3 odločbe v delih, kjer se ti členi nanašajo nanjo;

–        podredno, zelo zniža znesek globe, ki ji je naložena v členu 3 odločbe;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

24      AWA predlaga Sodišču prve stopnje, naj:

–        razveljavi ali, podredno, zelo zniža znesek globe, ki ji je naložena z odločbo;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov;

–        sprejme vse druge ukrepe, ki bi se mu zdeli ustrezni.

25      Kraljevina Belgija, ki je intervenirala v podporo predlogom družbe AWA, predlaga Sodišču prve stopnje, naj zelo zniža znesek globe, naložene tej družbi.

26      MHTP predlaga Sodišču prve stopnje, naj:

–        razglasi ničnost člena 1 odločbe, ker iz njega izhaja, da je pri kršitvi sodelovala pred 1. januarjem 1993;

–        zniža višino globe, ki ji je naložena;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

27      Koehler predlaga Sodišču prve stopnje, naj:

–        razglasi ničnost odločbe;

–        podredno, zniža globo, ki ji je naložena v členu 3 odločbe;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

28      Zanders predlaga Sodišču prve stopnje, naj:

–        razglasi ničnost člena 3 odločbe v delu, kjer ji ta nalaga globo v višini 29,76 milijona EUR;

–        podredno, zniža globo, ki ji je naložena v členu 3 odločbe;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

29      Mougeot predlaga Sodišču prve stopnje, naj:

–        primarno, razglasi ničnost odločbe;

–        podredno, zelo zniža globo, ki ji jo je naložila Komisija;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

30      Torraspapel predlaga Sodišču prve stopnje, naj:

–        razglasi ničnost člena 1 odločbe v delu, kjer je ugotovljeno, da je tožeča stranka kršila člen 81(1) ES med 1. januarjem 1992 in septembrom 1993, ter posledično zniža globo;

–        bistveno zniža globo, naloženo tožeči stranki v členu 3 odločbe;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov, vključno s stroški in z obrestmi, povezanimi s pologom bančne garancije ali plačilom celotne oziroma delne globe.

31      Divipa predlaga Sodišču prve stopnje, naj:

–        razglasi ničnost odločbe, ker je v njej poleg njenega sodelovanja pri omejevalnem sporazumu v zvezi s španskim trgom ugotovljeno njeno sodelovanje v kartelu, ki pokriva ves trg EGP, in, podredno, zniža globo, ki ji je naložena s to odločbo;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

32      Zicuñaga predlaga Sodišču prve stopnje, naj:

–        primarno, razglasi ničnost členov 1, 3 in 4 odločbe, kolikor se ti členi nanašajo nanjo;

–        podredno, zniža znesek globe, ki jo je naložila Komisija tako, da:

–        razveljavi zvišanje globe za 10 %, ker njeno sodelovanje pri kršitvi ni trajalo več kot eno leto;

–        precej, najmanj za 60 %, zniža osnovni znesek globe zaradi obstoja olajševalnih okoliščin;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

33      Komisija v vsaki od teh zadev predlaga, naj se tožba zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

34      Sodišče prve stopnje je v zadevah T‑109/02, T‑118/02, T‑122/02, T‑125/02, T‑128/02, T‑132/02 in T‑136/02 postavilo pisna vprašanja, na katera so zadevne stranke odgovorile v predpisanem roku.

35      Tožeča stranka v zadevi T‑126/02 je z dopisom z dne 14. junija 2005, ki je vključeval stališča o poročilu za obravnavo, obvestila Sodišče prve stopnje o svoji spremembi firme in statusa iz Zanders Feinpapiere AG v M-real Zanders GmbH (v nadaljevanju: Zanders).

36      Stranke so na obravnavah 2., 7., 14., 16. in 21. junija 2005 ločeno podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Sodišča prve stopnje.

37      Ker je Sodišče prve stopnje na obravnavi v vsaki zadevi stranke pozvalo, naj predložijo stališča o morebitni združitvi vseh zadev za izdajo sodbe, in ker te niso nasprotovale, Sodišče prve stopnje meni, da je treba v skladu s členom 50 Poslovnika Sodišča prve stopnje te zadeve združiti za izdajo sodbe.

 Pravo

38      Predlogi tožečih strank se nanašajo na razglasitev ničnosti odločbe in/ali odpravo ali znižanje globe.

I –  Tožbeni razlogi za razglasitev ničnosti odločbe

39      Tožeče stranke si, odvisno od posameznega primera, prizadevajo doseči razglasitev ničnosti odločbe v celoti ali nekaterih njenih določb, ki jih zadevajo. Ti predlogi za razglasitev ničnosti temeljijo na procesnih tožbenih razlogih, ki se nanašajo na potek upravnega postopka, ter materialnih tožbenih razlogih, ki se nanašajo na ugotovitve in ocene Komisije v zvezi s sodelovanjem nekaterih družb pri kršitvi.

A –  Tožbeni razlogi v zvezi s potekom upravnega postopka

1.     Prvi tožbeni razlog: kršitev pravice do zaslišanja, ki izhaja iz nerazkritja dokumentov, ki jih je Komisija opredelila kot zaupne, med upravnim postopkom

a)     Trditve strank

40      Zicuñaga trdi, da iz pravne literature in člena 19 Uredbe št. 17 izhaja, da je popoln dostop do preiskovalnega spisa procesno jamstvo, namenjeno za zagotavljanje učinkovitega uresničevanja pravic do obrambe, zlasti pravice do zaslišanja. Poudarja, da naj bi to jamstvo zadevni stranki omogočilo ne samo izpodbijati obremenilne dokumente, ki jih navaja Komisija, ampak tudi dobiti dostop do razbremenilnih dokumentov, ki bi lahko bili koristni za njeno obrambo.

41      Glede zaupnih dokumentov je po njenem mnenju naloga Komisije, da uskladi legitimni interes zadevne družbe za spoštovanje zaupnosti s pravicami do obrambe. Vendar pa naj se Komisija v končni odločbi ne bi smela opreti na dokumente, o katerih obtoženi ni mogel izraziti svojega stališča. Zavrnitev Komisije, da razkrije dokument med upravnim postopkom, naj bi poleg tega pomenila kršitev pravic do obrambe, kadar obstaja možnost, da bi se upravni postopek pri razkritju tega dokumenta zadevni osebi končal drugače. Po mnenju družbe Zicuñaga iz tega izhaja, da so bile zaradi nerazkritja dokumentov, ki jih je Komisija opredelila kot zaupne, kršene pravice od obrambe tožeče stranke.

42      Komisija poudarja, da preiskava, ki jo je opravila, upošteva vsa potrebna jamstva in ne krši nobenega pravnega načela. Poleg tega meni, da trditev družbe Zicuñaga ni dopustna, ker ne navaja natančno, katere obremenilne dokumente naj bi Komisija uporabila.

b)     Presoja Sodišča prve stopnje

43      Najprej je treba poudariti dvoumnost trditev družbe Zicuñaga. Naslov zadevnega tožbenega razloga („Kršitev pravice do zaslišanja. Nepredložitev obremenilnih dokumentov.“) daje vtis, da tožeča stranka izpodbija samo to, da Komisija med upravnim postopkom ni razkrila dokumentov, ki so bili v odločbi uporabljeni kot obremenilni dokazi. Drugi odlomki iz njene tožbe kažejo, da graja tudi to, da med navedenim postopkom niso bili razkriti dokumenti, ki bi domnevno lahko vsebovali razbremenilne dokaze.

44      Ker Zicuñaga graja dejstvo, da naj Komisija med upravnim postopkom ne bi predložila dokumentov, ki naj bi bili v odločbi domnevno uporabljeni kot obremenilni dokazi, je treba opozoriti, kot v pisanjih opozarja Komisija, da Zicuñaga ne navaja nobenega takega dokumenta. Ker trditev družbe Zicuñaga nikakor ni utemeljena, jo je treba zavrniti.

45      Ker Zicuñaga graja dejstvo, da naj bi ji Komisija med upravnim postopkom zavrnila dostop do dokumentov, ki naj bi bili domnevno koristni za njeno obrambo, saj bi lahko vsebovali razbremenilne dokaze, je treba opozoriti, da je Komisija v skladu s sodno prakso, da bi zadevnim družbam omogočila učinkovito obrambo zoper očitke, navedene zoper njih v OU, tem dolžna omogočiti dostop do celotnega preiskovalnega spisa, razen dokumentov, ki vsebujejo poslovne skrivnosti drugih družb ali druge zaupne informacije, in internih dokumentov Komisije (sodba Sodišča prve stopnje z dne 20. marca 2002 v zadevi LR AF 1998 proti Komisiji, T‑23/99, Recueil, str. II‑1705, točka 170, in navedena sodna praksa).

46      Poleg tega je treba pravico družb in podjetniških združenj do zaščite njihovih poslovnih skrivnosti uravnotežiti z jamstvom pravice do dostopa do celotnega spisa. Zato mora Komisija, če meni, da nekateri dokumenti v preiskovalnem spisu vsebujejo poslovne skrivnosti ali druge zaupne informacije, pripraviti ali naročiti, da družbe ali podjetniška združenja, od katerih prihajajo zadevni dokumenti, pripravijo nezaupne različice teh dokumentov. Če se priprava nezaupnih različic vseh dokumentov izkaže za težavno, mora zadevnim strankam poslati dovolj natančen seznam dokumentov, ki povzročajo težave, da bi jim omogočila oceniti, ali je primerno zahtevati dostop do posebnih dokumentov (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 29. junija 1995 v zadevi Solvay proti Komisiji, T‑30/91, Recueil, str. II‑1775, točke od 88 do 94).

47      V obravnavanem primeru iz spisov družbe Zicuñaga izhaja, da ta še posebno graja dejstvo, da naj bi ji Komisija zavrnila dostop do podrobnih informacij, navedenih v uvodni izjavi 288 odločbe, v zvezi s prodajo več obdolženih družb, med temi Zicuñaga, po posameznih državah na ozemlju EGP v referenčnem obdobju omejevalnega sporazuma. Po mnenju zadnje te informacije verjetno vsebujejo elemente, ki bi ji omogočili dokazati, da ni izvajala politike cen, usklajene z evropskimi proizvajalci samokopirnega papirja.

48      V zvezi s tem je s seznama dokumentov, ki sestavljajo spis v zadevi T‑136/02, ki ga je Komisija predložila v odgovor na vprašanje Sodišča prve stopnje, razvidno, da je Komisija med upravnim postopkom strankam dala na razpolago nezaupno različico dokumentov, ki ustrezajo informacijam iz uvodne izjave 288, če so bili ti dokumenti razvrščeni kot nedostopni. Zicuñaga je torej lahko ocenila, ali je primerno zahtevati dostop do posebnih dokumentov.

49      V zvezi s tem je treba opozoriti, da Komisiji v postopku ugotavljanja kršitve člen 81 ES ni treba, da na svojo pobudo omogoči dostop do dokumentov, ki niso v njenem preiskovalnem spisu in jih ne namerava uporabiti proti zadevnim strankam v končni odločbi. Stranka, ki med upravnim postopkom izve, da ima Komisija dokumente, ki bi lahko bili koristni za njeno obrambo, mora instituciji predložiti izrecno zahtevo za dostop do teh dokumentov. Če stranka tega ne stori med upravnim postopkom, to na tej točki povzroči prekluzijo za ničnostno tožbo, ki bo morda vložena zoper končno odločbo (sodba Sodišča prve stopnje z dne 15. marca 2000 v zadevi Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, T‑25/95, T‑26/95, od T‑30/95 do T‑32/95, od T‑34/95 do T‑39/95, od T‑42/95 do T‑46/95, T‑48/95, od T‑50/95 do T‑65/95, od T‑68/95 do T‑71/95, T‑87/95, T‑88/95, T‑103/95 in T‑104/95, Recueil, str. II‑491, v nadaljevanju: sodba Cement, točka 383).

50      Zicuñaga med upravnim postopkom ni uradno zahtevala dostopa do zaupne različice zgoraj navedenih informacij. Čeprav v odgovoru na vprašanje Sodišča prve stopnje navaja pisno zahtevo za dostop do teh informacij in predloži dopis Komisije o zavrnitvi te zahteve, je namreč treba ugotoviti, da je datum te zahteve 3. april 2002 ter da je torej bila vložena po končanem upravnem postopku in sprejetju odločbe. Ker Zicuñaga ni vložila take zahteve med upravnim postopkom, to povzroči prekluzijo za ničnostno tožbo.

51      Zato je treba zavrniti ta tožbeni razlog, ki ga navaja Zicuñaga.

2.     Drugi tožbeni razlog: kršitev pravice do dostopa do spisa zaradi nepredložitve dokumentov, ki niso vključeni v preiskovalni spis, poslan na CD‑ROM‑u

a)     Trditve strank

52      Družba Koehler očita Komisiji, da ji ni omogočila dostopa do nekaterih dokumentov, ki niso del preiskovalnega spisa, poslanega na CD‑ROM‑u naslovnikom OU 1. avgusta 2000. Nanaša se predvsem na odgovore drugih naslovnikov OU na OU in priloge k tem odgovorom, zlasti izvedensko poročilo, ki je navedeno v opombi 365 odločbe in naj bi ga družba AWA poslala Komisiji. Trdi, da številna sklicevanja na odgovore na OU, ki jih vsebuje odločba, dokazujejo, da se je Komisija pri analizi dejanskega stanja in izračunu glob oprla na te odgovore. Koehler dodaja, da odgovor družbe Mougeot na OU kaže, da je spis očitno vseboval tudi informacije, ki bi bile koristne za njeno obrambo.

53      Komisija odgovarja, da čeprav je res, da se lahko opre samo na dejstva, o katerih so lahko zadevne družbe predložile stališča, odgovori na OU niso del preiskovalnega spisa, do katerega je treba odobriti dostop. Upravni postopek je treba šteti za končan takoj po prejetju teh odgovorov in ga ni mogoče nadaljevati v nedogled, ker bi vsaka družba želela izraziti stališče o stališčih drugih družb. Družba Koehler naj ne bi opredelila obremenilnega dokaza, na kateri naj bi Komisija oprla svoj očitek zoper njo, ne da bi lahko izrazila svoje stališče v zvezi s tem.

b)     Presoja Sodišča prve stopnje

54      Trditve družbe Koehler je mogoče razumeti tako, da vsebujejo dva vidika. Po eni strani naj bi Komisija nekatere dokumente, ki jih ni v preiskovalnem spisu, do katerega je imela dostop, uporabila kot obremenilne dokaze v odločbi, ne da bi družba Koehler imela dostop do njih med upravnim postopkom in ne da bi se lahko izrekla v zvezi z njimi. Po drugi strani naj Komisija družbi Koehler ne bi razkrila dokumentov, ki jih ni v preiskovalnem spisu, do katerega je imela dostop, ki pa bi lahko vsebovali razbremenilne dokaze. Ti dve točki je treba analizirati ločeno.

55      Prvič, glede nerazkritja domnevno obremenilnih dokazov, ki jih ni v preiskovalnem spisu, do katerega je družba Koehler imela dostop, je treba najprej opozoriti, da je dokument mogoče šteti za obremenilen za tožečo stranko samo, če ga Komisija uporabi v podporo ugotovitvi kršitve, pri kateri naj bi ta tožeča stranka sodelovala (sodba Cement, točka 284).

56      Ker dokumenti, ki zadevnim strankam niso bili sporočeni med upravnim postopkom, niso dokazna sredstva, ki jih je mogoče uveljavljati zoper njih (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 3. julija 1991 v zadevi AKZO proti Komisiji, C‑62/86, Recueil, str. I‑3359, točka 21, sodbi Sodišča prve stopnje z dne 10. marca 1992 v zadevi Shell proti Komisiji, T‑11/89, Recueil, str. II‑757, točki 55 in 56, ter v zadevi ICI proti Komisiji, T‑13/89, Recueil, str. II‑1021, točki 34 in 35), je treba, če se izkaže, da se je Komisija v izpodbijani odločbi oprla na dokumente, ki jih ni v preiskovalnem spisu in niso bili sporočeni tožečim strankam, navedene dokumente izključiti kot dokazna sredstva (sodba Cement, točka 382; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 25. oktobra 1983 v zadevi AEG proti Komisiji, 107/82, Recueil, str. 3151, točke od 24 do 30, zgoraj v točki 46 navedeno sodbo Solvay proti Komisiji, točka 57, in zgoraj navedeno sodbo ICI proti Komisiji, točka 36).

57      Iz tega sledi, da če se Komisija namerava opreti na odlomek iz odgovora na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah ali na dokument, priložen takemu odgovoru, da bi dokazala obstoj kršitve v postopku uporabe člena 81(1) ES, je treba drugim strankam, vpletenim v ta postopek, dati možnost, da se izrečejo o takem dokazu (glej v tem smislu zgoraj v točki 56 navedene sodbe AKZO proti Komisiji, točka 21; Shell proti Komisiji, točka 55, in ICI proti Komisiji, točka 34).

58      V obravnavanem primeru tožeča stranka na splošno v tožbi trdi, da „[z]aradi številnih sklicevanj v opombah ne more biti nobenega dvoma, da je Komisija stališča drugih strank v postopku uporabila za utemeljitev obrazložitve dejstev in tudi izračuna zneska globe“. Vendar pa na podlagi tako splošne trditve ni mogoče ugotoviti, kateri dokumenti naj bi bili v odločbi domnevno uporabljeni kot obremenilni dokazi zoper družbo Koehler. Družba Koehler je na obravnavi poleg tega priznala, da ni bilo nobenega obremenilnega dokumenta, do katerega ni imela dostopa.

59      Drugič, glede nerazkritja domnevno razbremenilnih dokazov, ki jih preiskovalni spis, do katerega je imela dostop, ne vsebuje, se družba Koehler sklicuje na odgovore drugih naslovnikov OU na OU in tudi na priloge k tem odgovorom. Vendar pa ne dokaže, da je Komisijo izrecno zaprosila za razkritje teh dokazov; na obravnavi je celo priznala, da ni vložila zahteve za dostop do teh dokumentov. Družba Koehler torej na Sodišču prve stopnje ne more izpodbijati dejstva, da ni imela dostopa do teh dokumentov (glej v tem smislu sodbo Cement, točka 383, glej tudi zgoraj navedeno točko 49).

60      Podredno družba Koehler ni dokazala, da bi lahko, če bi imela dostop do odgovorov drugih naslovnikov OU na OU in do prilog k tem odgovorom, navedla trditve, ki bi lahko vplivale na rezultat odločbe (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 10. julija 1980 v zadevi Distillers proti Komisiji, 30/78, Recueil, str. 2229, točka 26, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 27. novembra 1990 v zadevi Kobor proti Komisiji, T‑7/90, Recueil, str. II‑721, točka 30).

61      Najprej, glede izvedenskega poročila, ki ga je družba AWA priložila svojemu odgovoru na OU, če je namen sklicevanja družbe Koehler na navedeno poročilo opredeliti dokument, ki ga preiskovalni spis, do katerega je imela dostop, ne vsebuje in ki bi lahko bil koristen za njeno obrambo, iz odločbe (uvodne izjave 390, 392 in 396) namreč izhaja, da je Komisija izrecno zavrnila trditve v zvezi z domnevnim neobstojem konkretnega vpliva kršitve na trg, ki jih je na podlagi tega poročila med upravnim postopkom navedla družba AWA. Trditev družbe Koehler, ki se nanaša na dejstvo, da je neobstoj dostopa do tega poročila med upravnim postopkom škodoval njeni obrambi, torej ne more uspeti.

62      Nadalje, glede odgovora družbe Mougeot na OU družba Koehler v repliki trdi, da navedeni odgovor kaže, da je spis očitno vseboval koristne informacije za njeno obrambo. V zvezi s tem se sklicuje na odlomek iz tega odgovora, naveden v uvodni izjavi 293 odločbe, v katerem družba Mougeot, ki spreminja predhodno izjavo za Komisijo, trdi, da „[OU] ne dokazuje, da so sestanki AEMCP [Association of European Manufacturers of Carbonless Paper] bili okvir za tajno dogovorjene mehanizme pred prestrukturiranjem združenja septembra 1993“. Vendar pa Komisija v uvodni izjavi 295 odločbe izrecno zavrača to trditev, ko trdi, da izjave družb Sappi, Mougeot in AWA dokazujejo, da so se splošni sestanki kartela začeli najpozneje leta 1992. Ob sklicevanju se na uvodni izjavi 112 in 113 odločbe dodaja, da dokazi, ki jih je predložila Sappi, potrjujejo, da je obstajalo tajno dogovarjanje na sestankih Združenja evropskih proizvajalcev samokopirnega papirja (AEMCP) ali sestankih, ki so potekali ob teh sestankih pred septembrom 1993. Odlomek iz dogovora družbe Mougeot na OU, ki ga navaja Koehler, torej ne dokazuje, v nasprotju s tem, kar trdi zadnjenavedena družba, da bi odgovori na OU in dokumenti, priloženi tem odgovorom, tej družbi omogočili, da bi navedla trditve, na podlagi katerih bi se lahko upravni postopek končal drugače.

63      Glede na vse zgoraj navedene ugotovitve je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

3.     Tretji tožbeni razlog: kršitev pravic do obrambe in načela kontradiktornosti, ki izhaja iz neujemanja med OU in odločbo

a)     Trditve strank

64      Družba Bolloré trdi, da je v fazi OU Komisija ugotovila njeno sodelovanje pri kršitvi samo na podlagi njene odgovornosti kot matične družbe za ravnanje svoje hčerinske družbe Copigraph. Nasprotno pa naj bi odločba vsebovala nov očitek zoper njo, ki se nanaša na njeno osebno in neodvisno vpletenost v omejevalni sporazum. Družba Bolloré trdi, da naj bi Komisija s tem, ko ji ni ponudila možnosti izraziti stališča o tem očitku med upravnim postopkom, kršila njene pravice do obrambe.

65      Komisija zanika, da je družba Bolloré v odločbi obravnavana kot osebno vpletena v kršitev. Tožeči stranki naj bi bilo ravnanje njene hčerinske družbe pripisano, ker naj bi z njo tvorila isto družbo. Ta tožbeni razlog bi torej lahko uspel samo, če bi bilo dokazano, da pripisovanje kršitve tožeči stranki iz tega razloga v OU ni očitno, ali če bi bilo ugotovljeno, da je Komisija oceno v odločbi oprla na dejstva, o katerih družba Bolloré ni mogla izraziti svojega stališča med predhodnim postopkom. To pa naj ne bi držalo.

b)     Presoja Sodišča prve stopnje

66      V zvezi s tem je treba opozoriti, da upoštevanje pravic do obrambe, ki je temeljno načelo prava Skupnosti in ga je treba zagotavljati v vseh okoliščinah, zlasti v vsakem postopku, ki lahko privede do kazni, tudi če gre za upravni postopek, zahteva, da ima zadevna družba možnost ustrezno predstaviti svoje stališče o resničnosti in upoštevnosti dejstev, očitkov in okoliščin, ki jih navaja Komisija (sodba Sodišča prve stopnje z dne 16. decembra 2003 v zadevi Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied in Technische Unie proti Komisiji, T‑5/00 in T‑6/00, Recueil, str. II‑5761, točka 32, in navedena sodna praksa).

67      V skladu s sodno prakso mora OU vsebovati dovolj jasen opis očitkov, pa čeprav zbiren, da se lahko zadevne stranke dejansko seznanijo z ravnanji, ki jim jih očita Komisija. Samo pod tem pogojem namreč lahko OU izpolnjuje nalogo, ki jo ima v skladu s predpisi Skupnosti, in sicer da se družbam in podjetniškim združenjem zagotovijo vse potrebne informacije, da bi se lahko učinkovito branili, preden Komisija sprejme končno odločbo (sodba Sodišča z dne 31. marca 1993 v zadevi Ahlström Osakeyhtiö in drugi proti Komisiji, C‑89/85, C‑104/85, C‑114/85, C‑116/85, C‑117/85 in od C‑125/85 do C‑129/85, Recueil, str. I‑1307, točka 42, ter sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Mo och Domsjö proti Komisiji, T‑352/94, Recueil, str. II‑1989, točka 63).

68      Poleg tega se kršitev pravic do obrambe med upravnim postopkom presoja glede na očitke, ki jih Komisija uveljavlja v OU in odločbi (sodba Sodišča prve stopnje z dne 29. junija 1995 v zadevi ICI proti Komisiji, T‑36/91, Recueil, str. II‑1847, točka 70, in zgoraj v točki 46 navedena sodba Solvay proti Komisiji, točka 60). V teh okoliščinah ugotovitev kršitve pravic do obrambe predvideva, da Komisija očitek, za kateri družba trdi, da ni bil naveden zoper njo v OU, uveljavlja v izpodbijani odločbi.

69      Ob upoštevanju sodne prakse, navedene v treh predhodnih točkah, je treba v obravnavanem primeru preveriti najprej, na kateri podlagi je Komisija v odločbi ugotovila odgovornost družbe Bolloré za kršitev. Ustrezne informacije so navedene v uvodnih izjavah od 353 do 356 odločbe (del II (Pravna presoja), točka 2.3 (Odgovornost za kršitev 2, Copigraph in Bolloré)).

70      Te uvodne izjave se glasijo:

„353. Družbo Copigraph, ki je bila ob kršitvi hčerinska družba v stoodstotni lasti družbe [Bolloré] (prej Bolloré Technologies SA), je novembra 1998 kupila družba AWA. Copigraph je svoje dejavnosti prenehala opravljati 2. februarja 2000 z učinkom od 30. decembra 2000. Družba Bolloré meni, da je ni mogoče šteti za odgovorno za ravnanje družbe Copigraph, saj je ta bila gospodarsko povsem neodvisna. Po mnenju družbe Bolloré ta neodvisnost izvira iz teh dejavnikov: strukturi upravljanja družb Copigraph in Bolloré sta bili popolnoma ločeni, Copigraph je imela svojo infrastrukturo in njena trgovinska politika ni bila odvisna, saj je skoraj 35 % svojih potreb po surovinah pokrila zunaj skupine Bolloré, zlasti pri konkurentu te skupine.

354. Družba Copigraph je bil del divizije skupine Bolloré ‚[P]osebni papirji‘ in tedanji vodja te divizije [g. V.] je bil hkrati tudi generalni direktor družbe Copigraph. Poleg tega je imel tedanji komercialni direktor družbe Copigraph [g. J. B.] od leta 1994 tudi prodajno funkcijo v papirnici v Thononu. Družba [Bolloré] je torej zagotovo vedela za sodelovanje svoje hčerinske družbe pri omejevalnem sporazumu.

355. Obstajajo tudi dokazi, ki matično družbo [Bolloré] neposredno povezujejo z dejavnostmi kartela. Družba Bolloré je bila članica združenja AEMCP, katerega uradni sestanki so od januarja 1992 do septembra 1993 bili tudi sestanki kartela. Predstavnik družbe Bolloré, [g. V.], vodja divizije ‚[P]osebni papirji‘, se je teh sestankov kartela udeleževal skupaj s komercialnim direktorjem družbe Copigraph. Udeležil se je tudi sestanka kartela 1. oktobra 1993, posvečenega francoskemu trgu. Na vseh poznejših sestankih kartela, na katerih so bili prepoznani posamični predstavniki družbe Copigraph, je bil komercialni direktor družbe Copigraph. Vsi ti sestanki so potekali leta 1994, in kot je že bilo navedeno, komercialni direktor družbe Copigraph je imel sočasno prodajno funkcijo v okviru družbe Bolloré.

356. Na tej podlagi Komisija meni, da je treba družbo Bolloré šteti za odgovorno ne samo za njeno ravnanje, ampak tudi za ravnanje družbe Copigraph v zvezi z omejevalnim sporazumom v celotnem določenem obdobju.“

71      Iz zgornjega izvlečka iz odločbe izhaja, da je bila odgovornost za kršitev družbi Bolloré pripisana, ker jo je bilo treba šteti za odgovorno za sodelovanje njene hčerinske družbe Copigraph pri omejevalnem sporazumu in ker so obstajali dokazi o njeni neposredni vpletenosti v dejavnosti kartela.

72      Bolloré ne izpodbija, da ji je OU omogočilo razumeti in sprejeti stališče o dejstvu, da ji je Komisija v navedenem OU pripisala kršitev zaradi njene odgovornosti kot matične družbe, stoodstotne lastnice družbe Copigraph, za sodelovanje družbe Copigraph pri omejevalnem sporazumu med kršitvijo. Njen ugovor se nanaša na to, da Komisija v OU ni navedla svojega namena, da ji kršitev pripiše tudi zaradi njene neposredne vpletenosti v dejavnosti omejevalnega sporazuma.

73      Ustrezni odlomki OU so navedeni v točkah od 240 do 245 in 248 (del II (Pravna presoja), točka B (Uporaba pravil o konkurenci), 8 (Odgovornost za kršitev)).

74      Najprej je treba navesti, da Komisija v teh točkah OU nikakor ne navaja neposredne vpletenosti družbe Bolloré v omejevalni sporazum v primerjavi z navedbami v zvezi z drugimi matičnimi družbami, navedenimi v OU, kot sta AWA in Torraspapel, za kateri Komisija navaja, kar zadeva družbo AWA, da „je neposredno in samostojno sodelovala pri nezakonitem omejevalnem sporazumu prek svoje divizije Arjo Wiggins Carbonless Paper Operation“, in kar zadeva družbo Torraspapel, da „obstajajo tudi dokazi, ki matično družbo neposredno povezujejo s tajnimi dejavnostmi“.

75      Nadalje, kot pravilno poudarja družba Bolloré, iz točke 243 OU izhaja, da je Komisija razlikovala med dvema vrstama položajev:

„Kar zadeva odnose med matičnimi in hčerinskimi družbami, Komisija naslavlja to obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah na matično družbo, če

–        sta pri kršitvi sodelovali dve njeni hčerinski družbi ali je sodelovalo več njenih hčerinskih družb;

–        je bila matična družba vpletena v kršitev.

V drugih primerih sodelovanja hčerinske družbe je obvestilo naslovljeno na to hčerinsko in matično družbo.“

76      Glede skupine, ki jo sestavljata družbi Bolloré in Copigraph, je bilo OU naslovljeno ne samo na družbo Bolloré, ampak tudi na Copigraph, kar je glede na merila, navedena v točki 243 OU, družbi Bolloré zagotovilo, da Komisija v fazi OU ne meni, da je bila Bolloré, matična družba skupine, neposredno vpletena v kršitev.

77      Ugotoviti je torej treba, da je glede na OU Komisija nameravala družbi Bolloré odgovornost za kršitev pripisati samo zato, ker jo je bilo kot matično družbo skupine, ki sta jo ob kršitvi sestavljali družbi Bolloré in Copigraph, hčerinska družba v njeni stoodstotni lasti, treba šteti za odgovorno za nezakonito ravnanje družbe Copigraph. Ob branju OU družba Bolloré ni mogla predvideti, da se Komisija namerava za to, da bi ji pripisala odgovornost za kršitev, opreti tudi na njeno neposredno vpletenost v dejavnosti omejevalnega sporazuma, kot stori v odločbi.

78      Dodati je treba, da dejstva, ki jih Komisija navaja v uvodni izjavi 355 odločbe v podporo svoji trditvi v zvezi z neposredno vpletenostjo družbe Bolloré v kršitev, to je da je bila Bolloré članica AEMCP ter da sta jo na več sestankih kartela zastopala g. V. in g. J. B., niso bila navedena v OU. Tudi če bi v skladu s trditvijo Komisije priznali, da je bilo članstvo družbe Bolloré v AEMCP razvidno iz dokumentov, priloženih OU, je namreč treba ugotoviti, da je Komisija med člani AEMCP navedla samo družbo Copigraph in nikoli družbe Bolloré. Kar zadeva g. V. in g. J. B., sta bila v OU dosledno opredeljena kot predstavnika družbe Copigraph na sestankih kartela in ne kot predstavnika družbe Bolloré. Poleg tega Komisija v nobenem odlomku OU ni navedla družbe Bolloré med družbami, ki so bile zastopane na takih sestankih.

79      Zato OU družbi Bolloré ni omogočilo, da se seznani z očitkom, ki se nanaša na njeno neposredno vpletenost v kršitev, niti z dejstvi, ki jih je Komisija uporabila v odločbi v podporo temu očitku, tako da družba Bolloré ni mogla, kot izhaja iz branja njenega odgovora na OU, ustrezno zagotoviti svoje obrambe med upravnim postopkom v zvezi s tem očitkom in temi dejstvi.

80      Vendar pa je treba poudariti, da tudi če odločba vsebuje nove dejanske ali pravne navedbe, v zvezi s katerimi zadevne družbe niso bile zaslišane, bo ugotovljena napaka povzročila razglasitev ničnosti odločbe v zvezi s tem samo, če zadevnih navedb ni mogoče pravno zadostno dokazati na podlagi drugih dokazov v odločbi, o katerih so imele zadevne družbe priložnost izraziti svoje stališče (sodba Sodišča prve stopnje z dne 30. septembra 2003 v zadevi Atlantic Container Line in drugi proti Komisiji, T‑191/98, od T‑212/98 do T‑214/98, Recueil, str. II‑3275, točka 196; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča prve stopnje z dne 28. februarja 2002 v zadevi Compagnie générale maritime in drugi proti Komisiji, T‑86/95, Recueil, str. II‑1011, točka 447). Poleg tega bi lahko kršitev pravic do obrambe družbe Bolloré vplivala na veljavnost odločbe v zvezi z družbo Bolloré samo, če bi odločba temeljila le na neposredni vpletenosti družbe Bolloré v kršitev (glej v tem smislu zgoraj v točki 67 navedeno sodbo Mo och Domsjö proti Komisiji, točka 74). Ker v tem primeru novega očitka v odločbi, ki se nanaša na neposredno vpletenost družbe Bolloré v dejavnosti kartela, ne bi bilo mogoče podpreti, navedeni družbi ne bi bilo mogoče pripisati odgovornosti za kršitev.

81      Nasprotno, če bi se pri preučitvi temelja (glej spodaj navedene točke od 123 do 150) izkazalo, da je Komisija pravilno štela družbo Bolloré za odgovorno za sodelovanje njene hčerinske družbe Copigraph pri omejevalnem sporazumu, napačna uporaba prava s strani Komisije ne more zadovoljivo upravičiti razglasitve ničnosti odločbe, ker ne bi mogla odločilno vplivati na izrek, ki ga je sprejela institucija (glej v tem smislu sodbi Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 2002 v zadevi Graphischer Maschinenbau proti Komisiji, T‑126/99, Recueil, str. II‑2427, točka 49, in z dne 14. decembra 2005 v zadevi Honeywell proti Komisiji, T‑209/01, ZOdl. str. II‑5527, točka 49). V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč, če določeni razlogi v odločbi lahko pravno zadovoljivo utemeljijo to odločbo, napake, ki bi bile lahko podane pri drugih razlogih tega akta, nikakor ne vplivajo na njegov izrek (sodba Sodišča prve stopnje z dne 21. septembra 2005 v zadevi EDP proti Komisiji, T‑87/05, ZOdl., str. II‑3745, točka 144; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 12. julija 2001 v zadevi Komisija in Francija proti TF1, C‑302/99 P in C‑308/99 P, Recueil, str. I‑5603, točke od 26 do 29).

4.     Četrti tožbeni razlog: kršitev pravic do obrambe, pravice do poštenega sojenja in načela domneve nedolžnosti

a)     Trditve strank

82      Zicuñaga trdi, prvič, da je Komisija kršila načelo domneve nedolžnosti, s tem ko je njeno sodelovanje pri omejevalnem sporazumu ugotovila samo na podlagi domnev in posrednih izjav. Navaja, da lahko neobstoj dovolj jasne kazni za predložitev nepravilnih ali nepopolnih informacij družbe spodbudi k temu, da Komisiji predložijo spremenjene ali izkrivljene informacije, da bi poudarile svoje sodelovanje. Zicuñaga dodaja, da medtem ko je na začetku družba lahko upala, da jo bo Komisija ugodno obravnavala samo, če bo predložila odločilne dokaze, je Komisija nato ublažila svoje stališče. Trdi, da je treba v teh okoliščinah izjave družbe Sappi upoštevati previdno in da jih je mogoče šteti za zanesljive samo, če so podprte z drugimi dokazi.

83      Drugič, Zicuñaga trdi, da Komisija svojih ocen ne more opreti na pričevanja osebe, katere identiteta ni znana, sicer krši pravice do obrambe, ker ne omogoči izpodbijanja trditev te priče v okviru njenega zaslišanja. Zicuñaga, ki se sklicuje na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, trdi, da je bistvenega pomena, da je mogoče pričo soočiti z njenimi trditvami, da se izmeri stopnja verodostojnosti pričanja in zadevne osebe ter obdolženemu da možnost izpodbijati obremenilno pričanje ter o tem zasliši avtorja med pričanjem ali pozneje.

84      Komisija izpodbija označitev dokazov, na katere se opira za ugotovitev sodelovanja družbe Zicuñaga pri kršitvi, za samo domneve ali posredne izjave. Poudarja, da sodišča Skupnosti niso nikoli podvomila o zakonitosti obvestila o ugodni obravnavi niti o dokazni vrednosti izjav, ki so jih na tej podlagi dale družbe. Poleg tega naj v Uredbi št. 17 ne bi bila predvidena možnost zaslišanja prič v upravnem postopku in tožeča stranka naj ne bi na Sodišče prve stopnje vložila nobene zahteve v zvezi s tem.

b)     Presoja Sodišča prve stopnje

85      Ker želi družba Zicuñaga s temi trditvami zanikati dokazno vrednost izjav neidentificiranih oseb, ki jih Komisija navaja v podporo očitkom zoper družbo Zicuñaga v odločbi, spadajo navedene trditve v preučitev temelja, ki bo opravljena pozneje in bo vključevala preverjanje zadostne utemeljenosti teh očitkov.

86      Ker se obravnavane trditve nanašajo tudi na kršitev pravic do obrambe in pravice do poštenega sojenja, ker je to, da v OU ni bila navedena identiteta avtorja ali avtorjev izjav v podporo ugotovitvam Komisije v zvezi z družbo Zicuñaga, tej preprečilo da izpodbija te ugotovitve tako, da zahteva zaslišanje navedenega avtorja ali avtorjev med upravnim postopkom, je treba opozoriti, da čeprav drži, da je v členu 6(3)(d) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) določeno, da „[k]dor je obdolžen kaznivega dejanja, ima naslednje minimalne pravice […], da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče“, pa iz ustaljene sodne prakse izhaja, da Komisija ni sodišče v smislu člena 6 EKČP (sodbi Sodišča z dne 29. oktobra 1980 v zadevi Van Landewyck in drugi proti Komisiji, od 209/78 do 215/78 in 218/78, Recueil, str. 3125, točka 81, ter z dne 7. junija 1983 v zadevi Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točka 7). Poleg tega je v členu 15(4) Uredbe št. 17 izrecno določeno, da odločbe Komisije, s katerimi so naložene globe za kršitev konkurenčnega prava, niso kazenskopravne (sodba Sodišča prve stopnje z dne 6. oktobra 1994 v zadevi Tetra Pak proti Komisiji, T‑83/91, Recueil, str. II‑755, točka 235).

87      Kljub temu je Komisija med upravnim postopkom dolžna upoštevati splošna načela prava Skupnosti (zgoraj v točki 86 navedena sodba Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 8). Vendar pa je treba poudariti, da po eni strani, čeprav Komisija lahko zasliši fizične ali pravne osebe, če meni, da je to potrebno, nima pravice pozvati obremenilnih prič, ne da bi pridobila njihovo soglasje, in da po drugi strani dejstvo, da v določbah konkurenčnega prava Skupnosti ni določena obveznost za Komisijo, da pozove razbremenilne priče, katerih zaslišanje bi se zahtevalo, ni v nasprotju z zgoraj navedenimi načeli (sodba Sodišča prve stopnje z dne 20. marca 2002 v zadevi HFB in drugi proti Komisiji, T‑9/99, Recueil, str. II‑1487, točka 392).

88      V obravnavanem primeru je poleg tega očitno, da družba Zicuñaga ne daje nobene informacije, ki bi kazala, da je med upravnim postopkom od Komisije zahtevala podrobnosti o identiteti oseb, ki so dale izjave, na katere se Komisija v OU sklicuje v podporo očitkom zoper to družbo, zaradi zaslišanja teh oseb v njeni prisotnosti. Zicuñaga ne dokazuje niti, da je med upravnim postopkom zahtevala, naj Komisija pozove in zasliši razbremenilne priče.

89      Glede na zgoraj navedeno je treba ta tožbeni razlog v delu, ki se nanaša na kršitev pravic do obrambe in pravice do poštenega sojenja, zavrniti. Če je njegov cilj izpodbijanje dokazne vrednosti dokazov, ki jih Komisija v odločbi navaja v podporo očitkom zoper družbo Zicuñaga, se bo analiziral pri preučitvi temelja.

5.     Peti tožbeni razlog: kršitev načela dobrega upravljanja med preiskavo zadeve in neobstoj obrazložitve odločbe

a)     Trditve strank

90      Družba Zanders očita Komisiji, da je zadevo preiskovala samo z obremenilnega vidika. Trdi, da bi Komisija morala upoštevati informacije, ki jih je predložila decembra 2000 in marca 2001 v zvezi s svojo odločilno vlogo pri opustitvi omejevalnega sporazuma, ali da bi morala opraviti dodatne preiskave pri dvomu o vrednosti teh informacij. Graja tudi dejstvo, da Komisija ni upoštevala izvedenskega poročila, ki ga je predložila marca 2001, da bi dokazala minimalen, če ne celo ničen, vpliv poskusov omejevalnih sporazumov na cene. Odločba naj poleg tega ne bi vsebovala nobene obrazložitve neupoštevanja teh dveh dejavnikov. Vključevala naj tudi ne bi nobenega odlomka, v katerem bi bila preučena individualna vloga družbe Zanders.

91      Komisija trdi, da družba Zanders ni utemeljila svoje trditve, da je imela posebno vlogo pri opustitvi kršitve. Glede vpliva dogovorov o cenah na trg naj bi Komisija temu namenila ves oddelek odločbe (uvodne izjave od 382 do 402) pri preučitvi konkretnih učinkov kršitve. Odločba naj bi v celoti upoštevala obveznost obrazložitve, saj je bilo ravnanje tožeče stranke preučeno v povezavi z ravnanjem petih drugih družb v uvodnih izjavah od 263 do 271. Poleg tega naj družba Zanders v odgovoru na OU ne bi trdila, da naj bi bila njena vloga izključno pasivna.

b)     Presoja Sodišča prve stopnje

92      Opozoriti je treba, da je v primerih, kot je obravnavani, v katerem imajo institucije diskrecijsko pravico, da bi lahko izpolnjevale svoje naloge, upoštevanje jamstev, ki jih v upravnih postopkih podeljuje pravni red Skupnosti, še bolj temeljnega pomena; med temi jamstvi je zlasti obveznost, da pristojna institucija skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne vidike posameznega primera (sodba Sodišča z dne 21. novembra 1991 v zadevi Technische Universität München, C‑269/90, Recueil, str. I‑5469, točka 14, sodbi Sodišča prve stopnje z dne 24. januarja 1992 v zadevi La Cinq proti Komisiji, T‑44/90, Recueil, str. II‑1, točka 86, ter z dne 11. julija 1996 v zadevi Métropole télévision in drugi proti Komisiji, T‑528/93, T‑542/93, T‑543/93 in T‑546/93, Recueil, str. II‑649, točka 93).

93      Poleg tega mora v skladu z ustaljeno sodno prakso obrazložitev, ki je zahtevana v členu 253 ES, jasno in nedvoumno izražati sklepanje organa Skupnosti, ki je sprejel zadevni akt, da se lahko zainteresirane stranke seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor. Zahtevo za obrazložitev je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, predvsem glede na vsebino akta, naravo navedenih razlogov in interes za pojasnila, ki bi ga lahko imeli naslovniki ali druge osebe, ki jih akt neposredno in posamično zadeva (sodba Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, str. I‑1719, točka 63, ter sodba Sodišča prve stopnje z dne 20. marca 2002 v zadevi Lögstör Rör proti Komisiji, T‑16/99, Recueil, str. II‑1633, točka 368).

94      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je v odločbi sklepanje Komisije izraženo jasno in nedvoumno ter da omogoča družbi Zanders, da se seznani z utemeljitvijo sprejetega ukrepa, in Sodišču prve stopnje, da opravi nadzor. Komisija je namreč v uvodnih izjavah od 263 do 271 odločbe preučila sodelovanje družbe Zanders pri omejevalnem sporazumu, skupaj s sodelovanjem družb AWA, Koehler, Sappi, Stora in Torraspapel.

95      Družba Zanders natančneje trdi, da se njena vloga pri opustitvi kršitve in izvedensko poročilo, ki ga je predložila, nista upoštevala.

96      Glede vloge družbe Zanders pri opustitvi kršitve je treba navesti, da je družba Zanders v odgovoru z dne 12. decembra 2000 na OU navedla dopis predsednika in generalnega direktorja družbe International Paper z dne 1. aprila 1996, naslovljen na vse zaposlene v skupini, v katerem jih je opozoril, da skupina pripisuje največji pomen upoštevanju zakonov ter etike pri stikih s strankami, poslovnimi partnerji, z upravami in drugimi organi. Navedla je tudi sestanek, ki je potekal v njenih prostorih ter katerega cilj je bil zagotoviti, da njeni zaposleni upoštevajo konkurenčno pravo, in sprejeti program za uskladitev s tem pravom. Poleg tega je opozorila, da je predsednik njenega upravnega odbora, ki je 1. januarja 1996 postal predsednik AEMCP, po prevzemu predsedniške funkcije v združenju javno in nedvoumno izjavil, da se je družba odpovedala tajnim dejavnostim.

97      Treba je ugotoviti, da je družba Zanders elemente, navedene v prejšnji točki, predložila v odgovoru na OU v podporo stališčem za izpodbijanje očitka Komisije v OU, da so se tajni stiki nadaljevali še po jeseni 1995. Natančneje, predložitev navedenih elementov je bila del utemeljitve, ki jo je pripravila družba Zanders, da bi dokazala, da od jeseni 1995 ni več sodelovala pri tajnih sestankih kartela niti pri praksah usklajevanja cen s konkurenti, da njena cenovna politika ni bila odvisna in zlasti da zvišanje cen, ki ga je izvedla septembra 1996, ni bilo rezultat tajnega sestanka.

98      Vendar pa je gotovo, da je Komisija med upravnim postopkom upoštevala utemeljitev družbe Zanders, navedeno v prejšnji točki. V odločbi se namreč konec obdobja kršitve, ugotovljen v zvezi z družbo Zanders, ujema s septembrom 1995 in ne kot v OU z marcem 1997.

99      Nasprotno pa niti odgovor družbe Zanders z dne 12. decembra 2000 na OU niti dodatne pripombe, ki jih je družba Zanders poslala Komisiji 2. marca 2001, ne kažejo, da je družba Zanders med upravnim postopkom navedla elemente iz zgoraj navedene točke 96 ali druge elemente, da bi dokazala, kot si to prizadeva storiti zdaj, da naj bi imela odločilno vlogo pri opustitvi nezakonitega omejevalnega sporazuma, kar bi lahko upravičilo priznanje olajševalne okoliščine pri določitvi globe. Družba Zanders v teh okoliščinah Komisiji ne more očitati kršitve načela dobrega upravljanja, ker naj ta ne bi upoštevala zgoraj navedenih elementov kot elementov, ki naj bi bili domnevno namenjeni temu, da se dokaže, da je odločilno prispevala k opustitvi tajnega dogovarjanja pred prvimi preiskavami Komisije.

100    Prav tako je treba navesti, da družba Zanders v odgovoru na OU ni navedla, da je imela v omejevalnem sporazumu izključno pasivno vlogo. Zato se torej ne more sklicevati na neobstoj obrazložitve v zvezi s tem v odločbi. Poleg tega je za obdobje od leta 1992 do jeseni 1995 v odgovoru na OU zanikala, da bi imela ključno ali vodilno vlogo, ki ji je bila pripisana v točkah 187 in 199 OU. Sklicevala se je torej na neobstoj obteževalnih okoliščin. Vendar pa jih Komisija ni uporabila zoper družbo Zanders.

101    Kar zadeva poleg tega izvedensko poročilo, ki so ga pri družbi PricewaterhouseCoopers naročile družbe Koehler, MHTP in Zanders, je naslov tega poročila z dne 2. marca 2001 „Konkurenčni položaj na evropskem trgu samokopirnega papirja od poletja ali jeseni 1995 do februarja ali marca 1997“ (v nadaljevanju: poročilo PricewaterhouseCoopers).

102    Iz dopisa, priloženega poročilu PricewaterhouseCoopers, izhaja, da je bil njegov glavni cilj ovreči trditve Komisije v OU, kar zadeva delovanje omejevalnega sporazuma na trgu samokopirnega papirja od poletja ali jeseni 1995 do februarja ali marca 1997. Poleg tega je v sklepu tega poročila izrecno navedeno dejstvo, da ekonomska analiza kaže, da ravnanje treh zadevnih proizvajalcev od poletja ali jeseni 1995 do februarja ali marca 1997 ni bilo usklajeno.

103    Treba je ugotoviti, da se poročilo PricewaterhouseCoopers nanaša na obdobje, ki ne spada v obdobje, ki se v odločbi obravnava kot obdobje kršitve. Zato tega poročila ni mogoče šteti za upoštevnega.

104    Vendar pa iz branja tožbe izhaja, da se kritika družbe Zanders nanaša na dejstvo, da naj Komisija ne bi upoštevala informacij, ki so navedene tudi v poročilu PricewaterhouseCoopers, s katerimi naj bi dokazala minimalen, če ne celo ničen vpliv poskusov omejevalnih sporazumov na cene med januarjem 1992 in jesenjo 1995.

105    V tem pogledu, tudi če bi menili, da je treba upoštevati dodatne informacije, predložene v podporo nepomembnemu dokazu, Komisiji ni mogoče očitati, da ni upoštevala trditev družbe Zanders o domnevno omejenem vplivu omejevalnega sporazuma.

106    V uvodni izjavi 388 odločbe je namreč navedeno:

„Družbe AWA, Carrs, MHTP (Stora), Koehler, Sappi in Zanders trdijo, da je bil dejanski vpliv omejevalnega sporazuma na trg samokopirnega papirja v EGP zelo omejen oziroma da omejevalni sporazum ni imel nobenega negativnega vpliva. V zvezi s tem te družbe navajajo dejstvo, da je bil vpliv na cene omejen ali ničen, saj so bile cene, dejansko dosežene na trgu, nižje od dogovorjenih ali napovedanih zvišanj. Po mnenju teh članov omejevalnega sporazuma to dokazuje, da dogovorjena zvišanja cen niso bila uresničena v praksi. V podporo tej trditvi so predložili številne utemeljitve, zlasti naslednje: cene in marže proizvajalcev so precej padle; cene samokopirnega papirja izražajo predvsem spremembe stroškov celuloze in povpraševanja po njej, v zadnjih fazah omejevalnega sporazuma pa omejitve zmogljivosti; konkurenca med proizvajalci se je nadaljevala; proizvajalci so se morali o zvišanjih cen individualno pogajati s strankami.“

107    Čeprav v tem izvlečku iz odločbe poročilo PricewaterhouseCoopers, ki ga je družba Zanders poslala Komisiji med upravnim postopkom, ni izrecno navedeno, pa ta izvleček neizpodbitno dokazuje, da je Komisija med navedenim postopkom upoštevala predložene informacije, zlasti tiste, ki jih je predložila družba Zanders, da bi dokazala minimalen, če ne celo ničen vpliv poskusov omejevalnih sporazumov na cene v obdobju kršitve. To, da je Komisija zavrnila trditve družb, podprte s temi informacijami, pomeni, da je Komisija menila, da te trditve niso mogle spremeniti njenega stališča, navedenega v uvodnih izjavah od 382 do 387 odločbe, v zvezi s konkretnim vplivom kršitve na trg. Nasprotno, tega izvlečka ni mogoče razlagati tako, kot da dokazuje, da naj Komisija pri oceni zadeve ne bi ustrezno upoštevala elementov, ki jih je družba Zanders predložila v svojo obrambo (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 11. marca 1999 v zadevi Thyssen Stahl proti Komisiji, T‑141/94, Recueil, str. II‑347, točka 118).

108    Glede na zgornjo analizo je treba peti tožbeni razlog zavrniti.

6.     Šesti tožbeni razlog: kršitev načela dobrega upravljanja, pravice do dostopa do spisa in pravic do obrambe, ki izhaja iz dejstva, da je bilo nekatere dokumente v preiskovalnem spisu težko najti in da seznam dokumentov, ki sestavljajo navedeni spis, ni bil uporaben

a)     Trditve strank

109    AWA trdi, da seznam dokumentov, ki ga je Komisija priložila na CD‑ROM‑u, ki ji je bil poslan med upravnim postopkom, ni bil uporaben. Zatrjuje namreč, da ta seznam ni vseboval niti kazala niti opisa zadevnih dokumentov, ampak so bili na njem navedeni samo razlogi v zvezi z domnevno zaupno naravo nekaterih dokumentov in mesto morebitne ustrezne nezaupne različice.

110    Družba Koehler trdi, da je Komisija, preden je CD-ROM poslala naslovnikom OU, iz spisa umaknila nekatere zaupne dokumente in jih nadomestila z nezaupnimi različicami, ki pa so bile vstavljene na druga mesta v spisu. Komisija se naj ne bi niti v OU niti v odločbi potrudila, da bi posledično spremenila sklicevanja na tako premeščene dokumente. Poleg tega naj ne bi omenila obstoja teh nezaupnih različic niti navedla, kako jih je treba poiskati v spisu. Glede seznama dokumentov, ki ga je izdelala Komisija, naj bi ta omogočal samo zelo približno identifikacijo zadevnih dokumentov. Včasih naj celo ne bi bilo mogoče najti zadevnega dokumenta.

111    Komisija meni, da ji ni mogoče očitati nobenega kršenja pravic do obrambe. Po eni strani naj bi družbam sočasno s CD-ROM-om dala na razpolago seznam različnih dokumentov spisa, pri čemer naj bi uporabila običajno razvrstitev glede na stopnjo dostopnosti dokumentov. Po drugi strani naj bi bili dokumenti, navedeni v OU, že priloženi temu obvestilu, s seznamom ujemanja med zaupnimi in nezaupnimi različicami.

b)     Presoja Sodišča prve stopnje

112    Iz informacij, ki jih je Komisija predložila v dveh obravnavanih zadevah (T‑118/02 in T‑125/02), izhaja, da je 26. julija 2000 naslovnikom OU poslala seznam dokumentov, priloženih OU, sočasno kot navedeno OU in dokumente, navedene v njem. Komisija je ta seznam priložila odgovoru na tožbo v zadevi T‑125/02. Na zahtevo Sodišča prve stopnje je Komisija navedeni seznam predložila tudi v zadevi T‑118/02.

113    Zadevni seznam vključuje za vsak dokument, naveden v OU, v vrstnem redu navajanja v tem OU, kratek opis dokumenta, identiteto družbe, pri kateri je bil dokument najden ali ki ga je poslala, številko dokumenta in po potrebi številko njegove nezaupne različice.

114    Naslovniki OU so poleg tega 1. avgusta 2000 skupaj s CD‑ROM‑om, ki vsebuje ves preiskovalni spis Komisije, od Komisije prejeli seznam, z naslovom „Seznam dokumentov“, na katerem je za vsak dokument glede na vrstni red oštevilčenja spisa navedena oznaka dostopnosti dokumenta (A za dostopen; PA za delno dostopen; NA za nedostopen). Glede dokumentov, ki so razvrščeni kot nedostopni, in nedostopnih delov dokumentov, ki so razvrščeni kot delno dostopni, je bilo na seznamu navedeno, kje v spisu je mogoče najti nezaupno različico dokumenta ali dela zadevnega dokumenta in/ali kratek opis vsebine dokumenta oziroma dela zadevnega dokumenta. S tem je Komisija v celoti upoštevala določbe točke II A 1.4 svojega obvestila o notranjem poslovniku za obravnavanje zahtev po vpogledu v spis v zadevah iz členov [81] in [82] Pogodbe ES, členov 65 in 66 Pogodbe ESPJ in Uredbe Sveta (EGS) št. 4064/89 (UL 1997, C 23, str. 3).

115    Družbi AWA in Koehler, ki sta imeli seznam dokumentov, priloženih OU, in „Seznam dokumentov“, naveden v prejšnji točki, sta tako imeli kot drugi naslovniki OU vse možnosti, da poiščeta iskane dokumente v preiskovalnem spisu v njihovi izvirni ali nezaupni različici na podlagi oznake dostopnosti, navedene na teh seznamih.

116    Res je, kot trdi Komisija v svojih pisanjih v zvezi z zadevo T‑125/02, da glede dokumentov – zlasti tistih, na katere se sklicuje družba Koehler in so navedeni v OU –, ki so bili razvrščeni kot nedostopni ali delno dostopni, naslovniki OU niso takoj našli njihove nezaupne različice ali kratkega opisa njihove vsebine na mestu, ki ustreza njihovi številki v spisu, in so morali uporabiti seznam, da bi ugotovili, kje v spisu se nahaja ta nezaupna različica ali ta kratki opis. Kljub temu pa za majhne nevšečnosti in majhno izgubo časa, ki jih je tak položaj lahko povzročil naslovnikom OU, očitno ni mogoče šteti, da lahko vplivajo na zakonitost odločbe.

117    Iz tega sledi, da je treba šesti tožbeni razlog zavrniti.

7.     Sedmi tožbeni razlog: kršitev načela dobrega upravljanja in pravic do obrambe zaradi prepozne vročitve odločbe

a)     Trditve strank

118    Družba AWA trdi, da ji je bila odločba, čeprav je bila očitno sprejeta 20. decembra 2001, vročena šele 8. februarja 2002. Dodaja, da kljub razlogom za tako pozno vročitev mesec in pol po sprejetju odločbe ni mogla pojasniti, zlasti svojim strankam, zakaj je prejela najvišjo individualno globo, ki je bila kdaj koli naložena.

119    Komisija odgovarja, da je 5. februarja 2002 sprejela kratek popravek odločbe z dne 20. decembra 2001 zaradi spremembe firme tožeče stranke. Zato vročitve odločbe 8. februarja 2002 skupaj s popravkom, v katerem so pojasnjene spremembe, ni mogoče šteti za prepozne.

b)     Presoja Sodišča prve stopnje

120    Iz dopisa z dne 7. februarja 2002, s katerim je član Komisije, pristojen za zadeve na področju konkurence, uradno vročil odločbo njenim naslovnikom, med katerimi je bila tudi družba AWA, izhaja, da je bila odločba sprejeta 20. decembra 2001 in popravljena 5. februarja 2002 po pisnem postopku E/177/2002. Obstoj tega popravka pojasnjuje, zakaj je bila odločba svojim naslovnikom vročena mesec in pol po svojem sprejetju. Časa med sprejetjem odločbe in njenim popravkom ni mogoče šteti za čezmernega.

121    Če bi bilo treba trditve družbe AWA še vedno razumeti kot grajo dejstva, da naj bi Komisija odločbo objavila, preden je z njo seznanila njene naslovnike, kar naj bi družbi AWA onemogočilo zagotoviti pojasnila za tretje strani o razlogih za to odločbo, je treba navesti, da družba AWA ni predložila nobenega dokaza, da je Komisija razkrila vsebino odločbe, preden je o njej obvestila njene naslovnike. Vsekakor, tudi če bi to držalo, je treba poudariti, da je bila odločba, ne glede na to, kako obžalovanja vredno je tako ravnanje, že sprejeta in da akti po njenem sprejetju ne morejo vplivati na njeno veljavnost (sodba Sodišča z dne 8. novembra 1983 v zadevi IAZ in drugi proti Komisiji, od 96/82 do 102/82, 104/82, 105/82, 108/82 in 110/82, Recueil, str. 3369, točka 16).

B –  Tožbeni razlogi: kršitev člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP ter tudi napake pri presoji Komisije v zvezi s sodelovanjem nekaterih družb pri kršitvi

122    Tri družbe, to je Bolloré, Divipa in Zicuñaga, izpodbijajo utemeljenost ocen Komisije v zvezi s svojim sodelovanjem pri kršitvi.

1.     Položaj družbe Bolloré

123    Najprej je treba opozoriti, da Komisija v odločbi (uvodne izjave od 353 do 356) družbo Bolloré šteje za odgovorno za kršitev na podlagi njene neposredne osebne vpletenosti v dejavnosti kartela in zaradi njene odgovornosti za sodelovanje njene hčerinske družbe Copigraph pri omejevalnem sporazumu. Vendar pa je bilo razsojeno (glej zgoraj navedene točke od 66 do 81), da se družba Bolloré na podlagi OU ni mogla seznaniti z očitkom, ki se nanaša na njeno osebno vpletenost v omejevalni sporazum, niti z dejstvi, ki jih v podporo temu očitku v odločbi navaja Komisija. Ta ugotovitev pomeni, da ni potrebe po preučitvi vsebinskih trditev, ki jih je predstavila družba Bolloré, da bi izpodbijala veljavnost svoje osebne in neposredne vpletenosti v omejevalni sporazum.

124    Preučiti je torej treba trditve družbe Bolloré, da ji je Komisija napačno pripisala protipravno ravnanje njene hčerinske družbe Copigraph pri omejevalnem sporazumu.

a)     Trditve strank

125    Družba Bolloré trdi, da se Komisija v odločbi opira na dva dejavnika, da bi dokazala njeno odgovornost za ravnanje družbe Copigraph, in sicer na dejstvo, da je bila hčerinska družba Copigraph med kršitvijo v njeni stoodstotni lasti, in na dejstvo, da je bila zanesljivo obveščena o sodelovanju hčerinske družbe Copigraph pri omejevalnem sporazumu.

126    Trdi, da prvi dejavnik ne zadostuje, da bi se ji pripisalo protipravno ravnanje hčerinske družbe Copigraph. Potreben naj bi bil dodaten dokaz, na podlagi katerega bi Komisija lahko domnevala, da je matična družba odločilno vplivala na ravnanja svoje hčerinske družbe. Vendar pa naj bi v obravnavanem primeru tak dodaten dokaz manjkal. Družba Bolloré naj bi namreč v odgovoru na OU navedla, da družba Copigraph uživa veliko neodvisnost pri izvajanju svoje trgovinske politike, česar naj Komisija ne bi izpodbijala. Poleg tega naj bi družba Copigraph predstavljala samo eno tretjino prometa papirnice Bolloré v Thonon‑les‑Bains ter poslovni odnosi med družbama Bolloré in Copigraph naj ne bi vključevali omejitve poslovne neodvisnosti družbe Copigraph.

127    Glede drugega dejavnika družba Bolloré navaja, da Komisija o njem sklepa na podlagi treh dejstev, to je dejstva, da je bila družba Copigraph del njene divizije „Posebni papirji“, dejstva, da je bil g. V., direktor te divizije, tudi generalni direktor družbe Copigraph in generalni direktor papirnice Bolloré v Thonon‑les‑Bains, ter dejstva, da je imel g. J. B., tedanji komercialni direktor družbe Copigraph, od leta 1994 tudi prodajno funkcijo v papirnici v Thonon‑les‑Bains. Ta tri dejstva pa naj ne bi omogočala ugotovitve, da je bila družba Bolloré zanesljivo obveščena o sodelovanju družbe Copigraph pri omejevalnem sporazumu.

128    Po mnenju Komisije ni sporno, da je bila med letoma 1990 in 1998 Copigraph hčerinska družba v stoodstotni lasti družbe Bolloré, kar naj bi v skladu s sodno prakso zadostovalo za domnevo, da je zadnjenavedena družba odločilno vplivala na ravnanje svoje hčerinske družbe. To domnevo naj bi med drugim potrjevali dokazi, navedeni v uvodnih izjavah od 353 do 355 odločbe.

b)     Presoja Sodišča prve stopnje

129    Najprej je treba poudariti, da družba Bolloré, čeprav izpodbija trajanje kršitve, ne zanika dejanske vpletenosti družbe Copigraph v dejavnosti kartela.

130    V utemeljitvi v bistvu trdi, da dokazi, ki jih je Komisija navedla v odločbi, ne omogočajo, da bi jo štela za odgovorno za sodelovanje njene hčerinske družbe Copigraph pri omejevalnem sporazumu.

131    Opozoriti je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso okoliščina, da je hčerinska družba ločena pravna oseba, ne zadostuje za izključitev možnosti, da se njeno ravnanje pripiše matični družbi, zlasti kadar hčerinska družba o svojem ravnanju na trgu ne odloča samostojno, ampak večinoma izvaja navodila matične družbe (sodbi Sodišča z dne 14. julija 1972 v zadevi ICI proti Komisiji, 48/69, Recueil, str. 619, točki 132 in 133, ter v zadevi Geigy proti Komisiji, 52/69, Recueil, str. 787, točka 44, in sodba Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji, C‑286/98 P, Recueil, str. I‑9925, točka 26).

132    V zvezi s tem, čeprav dokaz v zvezi s stoodstotnim deležem v kapitalu hčerinske družbe močno kaže na to, da lahko matična družba odločilno vpliva na ravnanje svoje hčerinske družbe na trgu, pa ta ne zadostuje, da bi se lahko odgovornost za ravnanje hčerinske družbe pripisala matični družbi (glej v tem smislu zgoraj v točki 131 navedeno sodbo Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji, točke od 27 do 29, in sklepne predloge generalnega pravobranilca Mischa k tej sodbi, Recueil, str. I‑9928, točke od 17 do 62). Dodaten element poleg odstotka udeležbe ostaja potreben, vendar je lahko v obliki indicev. Ni nujno, da je ta dodatni element dokaz, da je matična družba dejansko dala navodila hčerinski družbi, naj sodeluje pri omejevalnem sporazumu (glej v tem smislu zgoraj navedene sklepne predloge, točke 40, 48 in 51).

133    V obravnavanem primeru iz uvodnih izjav 353 in 354 odločbe izhaja, da se Komisija pri tem, da bi odgovornost za sodelovanje družbe Copigraph pri omejevalnem sporazumu pripisala družbi Bolloré, ni oprla izključno na neizpodbijani stoodstotni delež družbe Bolloré v kapitalu družbe Copigraph, ampak tudi na druga dejstva, navedena zgoraj v točki 127, s katerimi je želela dokazati, da je družba Copigraph v bistvu izvajala navodila, ki ji jih je dala družba Bolloré.

134    Če povzamemo trditve družbe Bolloré iz njenega odgovora z dne 28. novembra 2000 na OU (uvodna izjava 353 odločbe), Bolloré navaja različne elemente, s katerimi želi dokazati, da družba Copigraph med kršitvijo poslovno ni bila odvisna. V teh okoliščinah je treba preučiti, ali so te različne trditve utemeljene ali pa nasprotno obstajajo znaki o odločilnem vplivanju družbe Bolloré na njeno hčerinsko družbo.

135    Prvič, družba Bolloré je med upravnim postopkom trdila, da sta bila njen poslovodni organ in poslovodni organ družbe Copigraph popolnoma ločena.

136    Vendar pa opomba 1 v odgovoru družbe Bolloré na OU vsebuje to navedbo:

„Do leta 1993 sta imeli družbi Bolloré in Copigraph skupno članico upravnega sveta, gospo [G.], ki je bila predstavnica Bolloré Participation v Conseil de Bolloré Technologie in stalna predstavnica Copigraph Holding v družbi Copigraph. Ti funkciji je prenehala opravljati 25. oktobra 1993.“

137    Brez vpliva na poznejšo preučitev utemeljenosti trditev družbe Bolloré, s katerimi izpodbija sodelovanje družbe Copigraph pri kršitvi pred septembrom ali oktobrom 1993, je bila v poslovodnem organu družbe Copigraph del obdobja, v katerem je po mnenju Komisije prihajalo do kršitve, tudi članica upravnega sveta družbe Bolloré.

138    Poleg tega iz navedb družbe Bolloré v odgovoru na OU izhaja, da so štiri osebe, ki so sestavljale upravni svet družbe Copigraph od septembra 1993 do marca 1997, čeprav niso bile članice upravnega sveta družbe Bolloré, imele funkcije, večinoma vodstvene (finančne, računovodske ali upravljavske), v družbi Bolloré. Poleg tega, kot Komisija pravilno ugotavlja v uvodni izjavi 354 odločbe, je bil g. V., ki je bil v obdobju kršitve predsednik in generalni direktor družbe Copigraph, glede na odgovor družbe Bolloré na OU zaposlen v zadnjenavedeni družbi, v kateri je bil zadolžen za vodenje njene tovarne papirja v Thonon‑les‑Bains. Po informacijah iz iste uvodne izjave odločbe – informacijah, ki jih je družba Bolloré potrdila v svojih pisanjih – je bil g. V. poleg tega direktor divizije „Posebni papirji“ družbe Bolloré. Ta množična prisotnost članov vodstva družbe Bolloré na čelu družbe Copigraph dokazuje obseg vpletenosti družbe Bolloré v upravljanje njene hčerinske družbe. Družbi Bolloré je zanesljivo omogočila odločilno vplivanje na poslovno politiko družbe Copigraph na trgu.

139    Kar zadeva obdobje kršitve od februarja do septembra 1995, to analizo dodatno potrjujejo informacije iz izjave g. J. B. z dne 2. aprila 2002, priložene tožbi, po katerih naj bi ta oseba, ki je bila komercialni direktor družbe Copigraph od konca septembra 1992 do marca 1997, hkrati imela komercialno funkcijo v družbi Bolloré od februarja 1995.

140    V zvezi s tem je treba dodati, da dejstva, da je Sodišče prve stopnje v sodbi z dne 14. maja 1998 v zadevi KNP BT proti Komisiji (T‑309/94, Recueil, str. II‑1007, točki 47 in 48) razsodilo, da je sodelovanje člana upravnega odbora matične družbe na tajnih sestankih element, s katerim se lahko dokaže, da je matična družba zagotovo vedela za sodelovanje svoje hčerinske družbe pri kršitvi in ga odobrila, ni mogoče razlagati tako, da pomeni, da mora(-jo) član(-i) matične družbe, ki ima(-jo) vodstvene funkcije v hčerinski družbi, nujno biti predstavnik matične družbe, da bi se lahko ugotovilo, da hčerinska družba ni poslovno neodvisna od matične družbe (glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca Mischa k zgoraj v točki 132 navedeni sodbi Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji, točka 58). Dejstvo, da oseba, ki pripada matični družbi, ni predstavnik te družbe, tej osebi namreč ne preprečuje, da bi pri izvajanju svojih vodstvenih nalog v hčerinski družbi zagotavljala, da je delovanje hčerinske družbe na trgu v skladu z s smernicami, določenimi na vodstveni ravni matične družbe.

141    Drugič, družba Bolloré je med upravnim postopkom poudarila, da je imela družba Copigraph svojo infrastrukturo.

142    Res je, da, kot trdi družba Bolloré v odgovoru na OU, dejstvo, da hčerinska družba ni niti lastnica proizvodnih obratov niti delodajalka svojih zaposlenih in da je njen promet vknjižen v letnih računovodskih izkazih matične družbe, lahko pomaga dokazati, da hčerinska družba ni neodvisna od matične družbe (glej v tem smislu zgoraj v točki 67 navedeno sodbo Mo och Domsjö proti Komisiji, točke od 89 do 94). Kljub temu dejstvo, da je imela v obravnavanem primeru družba Copigraph, kot je navedla družba Bolloré v odgovoru na OU in ne da bi Komisija to izpodbijala, svoje proizvodne obrate in zaposlene ter je svoj promet knjižila v svoje letne računovodske izkaze, ne dokazuje, da je družba Copigraph svoje ravnanje na trgu opredelila popolnoma neodvisno od matične družbe Bolloré.

143    Zadnjič, družba Bolloré je med upravnim postopkom navedla niz dejavnikov, ki po njenem mnenju dokazujejo neodvisnost trgovinske politike družbe Copigraph. Po eni strani naj dejavnosti, povezane s papirjem, ne bi bile pomembne, promet družbe Copigraph pa naj bi predstavljal samo majhen delež prometa skupine. Po drugi strani naj bi družba Copigraph tudi po tem, ko jo je kupila družba Bolloré, še naprej pokrivala skoraj 35 % svojih potreb po surovinah zunaj skupine Bolloré, zlasti pri neposrednem konkurentu te skupine.

144    Vendar pa trditve družbe Bolloré v zvezi z majhnim obsegom njenih dejavnosti v sektorju papirja in prometom družbe Copigraph v okviru skupine Bolloré, tudi če bi držale, nikakor ne dokazujejo, da je Bolloré družbi Copigraph dovolila popolno samostojnost pri opredelitvi svojega ravnanja na trgu. Nobenega takega sklepa tudi ni mogoče izpeljati iz dejstva, da se je družba Copigraph v obdobju kršitve delno oskrbovala s surovinami pri dobaviteljih zunaj skupine Bolloré. Ta ugotovitev namreč nikakor ne izključuje, da je družba Copigraph s sodelovanjem pri omejevalnem sporazumu v bistvu izvajala navodila, ki ji jih je dala njena matična družba.

145    V zvezi s tem je treba poleg tega poudariti, da je bila družba Copigraph, kot je navedeno v uvodni izjavi 354 odločbe, ne da bi to izpodbijala Bolloré, del divizije „Posebni papirji“ družbe Bolloré.

146    Poleg tega odgovor družbe Bolloré na OU vsebuje naslednje informacije v zvezi z okoliščinami, v katerih je družba Bolloré kupila družbo Copigraph:

„Leta 1990 je tovarna papirja Bolloré v Thonon‑les‑Bains (Haute‑Savoie) naletela na zelo ostro konkurenco na trgu papirja, ki so jo zaznamovala štiri zaporedna leta rasti cen celuloze.

[Copigraph] je opravljala dejavnosti predelave in distribucije samokopirnega papirja in je bila zato med glavnimi strankami tovarne v Thononu. Copigraph je predstavljala več kot [tretjino] prometa te tovarne in več kot polovico njene zmogljivosti.

Družba Bolloré je torej kupila vse delnice družbe [Copigraph], predvsem da bi zagotovila trge za tovarno iz Thonona in nadaljnji obstoj te tovarne (v kateri je bilo takrat zaposlenih 340 oseb).

Ta vertikalna integracija se je tedaj zdela še toliko razumnejša, ker se je tovarna iz Thonona morala spoprijeti z zelo občutljivim položajem glede na presežno zmogljivost, ki je prizadela trg.“

147    Kot Komisija pravilno poudarja v svojih pisanjih, iz zgornjega izvlečka izhaja, da je bila vključitev družbe Copigraph v divizijo „Posebni papirji“ del načrta vertikalne integracije, v katerem je bila tovarna Bolloré v Thonon‑les Bains zadolžena za proizvodnjo samokopirnega papirja, Copigraph pa za predelavo in distribucijo proizvoda. Iz tega izvlečka je tudi razvidno, da je bil namen družbe Bolloré z nakupom družbe Copigraph zagotoviti trge in nadaljnji obstoj tovarne Bolloré v Thonon‑les‑Bains v težavnih gospodarskih razmerah, povezanih z ostro konkurenco na trgu. Komisija je v teh navedbah utemeljeno videla element, na podlagi katerega je mogoče dokazati, da je sodelovanje družbe Copigraph pri omejevalnem sporazumu o cenah izviralo iz izvajanja splošne politike, ki jo je opredelila družba Bolloré, da bi zlasti poskušala ohraniti položaj svoje tovarne v Thonon‑les‑Bains na trgu.

148    Iz zgoraj navedenega izhaja, da dokazi, ki jih navaja družba Bolloré, ne podpirajo njenih trditev o neodvisnosti družbe Copigraph. Nasprotno, dokazi, navedeni zgoraj v točkah od 136 do 140 in od 145 do 147, skupaj z navedbami v zvezi s stoodstotnim lastništvom družbe Bolloré v kapitalu družbe Copigraph med kršitvijo, vodijo do ugotovitve, da je bilo sodelovanje družbe Copigraph pri omejevalnem sporazumu o cenah posledica izvajanja odločilnega vpliva družbe Bolloré na ravnanje družbe Copigraph. Komisija je torej upravičeno štela družbo Bolloré za odgovorno za sodelovanje družbe Copigraph pri omejevalnem sporazumu.

149    Poleg tega dejstvo, da je družbo Copigraph novembra 1998 prevzela AWA, ne more družbe Bolloré, ki še obstaja, razbremeniti odgovornosti za protipravno ravnanje družbe Copigraph pred tem prevzemom (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, Recueil, str. I‑4125, točka 145, in z dne 16. novembra 2000 v zadevi SCA Holding proti Komisiji, C‑297/98 P, Recueil, str. I‑10101, točka 25).

150    Glede na vse zgoraj navedeno je treba zavrniti tožbeni razlog družbe Bolloré, ki se nanaša na kršitev člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP, v delu, kjer ji Komisija pripisuje odgovornost za protipravno ravnanje njene hčerinske družbe Copigraph. Odgovornost družbe Bolloré za kršitev je torej dokazana kljub njeni neposredni vpletenosti v kršitev, ki je bila izločena (glej zgoraj navedene točke od 66 do 81).

2.     Položaj družb Divipa in Zicuñaga

a)     Trditve strank

151    Divipa in Zicuñaga trdita, da je Komisija napačno ugotovila njuno udeležbo na sestankih omejevalnega sporazuma o španskem trgu. Izpodbijata dokazno vrednost več dokumentov, na katere se opira Komisija. Navajata tudi, da ni mogoče šteti, da sta vedeli ali bi morali vedeti, da je imel omejevalni sporazum evropsko razsežnost.

152    Obe poleg tega trdita, da Komisija ni upoštevala njunih posebnih značilnosti. Obe trdita, da nista članici AEMCP. Divipa dodaja, da je majhno družinsko podjetje, ki deluje izključno na španskem trgu in ni proizvajalka, ampak predelovalka in distributerka samokopirnega papirja. Njene cene naj bi bile odvisne od cen njenega glavnega dobavitelja, to je družbe Koehler, in cen njenih konkurentov. Zicuñaga vztraja, da ni nikoli prodajala samokopirnega papirja.

153    Zicuñaga poleg tega trdi, da je Komisija napačno ugotovila, da je sodelovala pri celovitem načrtu, ki je vključeval usklajena ravnanja za zvišanja cen ter dogovore o določitvi prodajnih kvot in tržnih deležev.

154    Komisija izpodbija kritike tožečih strank v zvezi z dokazno vrednostjo dokumentov, na katere se sklicuje v podporo svoji trditvi. Navaja, da je treba dokaze presojati v celoti ob upoštevanju vseh upoštevnih dejanskih okoliščin. Ti dokazi naj bi potrjevali sodelovanje družb Divipa in Zicuñaga pri omejevalnem sporazumu na španskem trgu. Da bi jima Komisija lahko pripisala sodelovanje pri evropskem omejevalnem sporazumu, naj bi zadostovalo, da Komisija ne dokaže poznavanja vseh podrobnosti tega omejevalnega sporazuma, ampak obstoj niza objektivnih okoliščin, ki omogočajo ugotovitev, da sta poznali ali bi lahko razumno predvideli evropsko razsežnost omejevalnega sporazuma. Komisija dodaja, da v odločbi članstvo v AEMCP ni bilo obravnavano kot sestavni element kršitve. Poleg tega velikost ali status trgovca na debelo, distributerja ali predelovalca zadevne družbe ne more oprostiti odgovornosti pri kršitvi pravil o konkurenci. Dejstvo, da omejevalni sporazum ni bil vedno uspešen ali da zadevna družba ni dosledno upoštevala pogojev dogovora, naj ne bi preprečevalo ugotovitve njenega sodelovanja pri omejevalnem sporazumu. Ni nujno dokazati, da je družba sodelovala pri vseh vidikih omejevalnega sporazuma.

b)     Presoja Sodišča prve stopnje

155    Najprej je treba opozoriti, da je treba dokaze o sodelovanju pri omejevalnem sporazumu presojati v celoti ob upoštevanju vseh upoštevnih dejanskih okoliščin (glej v tem smislu sklepne predloge sodnika Vesterdorfa v vlogi generalnega pravobranilca k sodbi Sodišča prve stopnje z dne 24. oktobra 1991 v zadevi Rhône‑Poulenc proti Komisiji, T‑1/89, Recueil, str. II‑867, II‑956, skupni sklepni predlogi k sodbam, imenovanim „Polipropilen“). Nujno je, da se Komisija sklicuje na pravilne in dosledne dokaze, da bi utemeljila trdno prepričanost, da je bila storjena kršitev. Vendar je treba poudariti, da ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, izpolnjuje ta merila glede vsakega znaka kršitve; dovolj je, da se več indicev, na katere se sklicuje institucija in gledano na splošno, ujema s to zahtevo (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 8. julija 2004 v zadevi JFE Engineering proti Komisiji, T‑67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, ZOdl., str. II‑2501, točki 179 in 180, ter navedeno sodno prakso).

156    V skladu s členom 1, prvi in drugi odstavek, odločbe Komisija očita družbama Divipa in Zicuñaga, da sta v nasprotju s členom 81(1) ES in členom 53(1) Sporazuma EGP sodelovali pri „več dogovorih in usklajenih ravnanjih v sektorju samokopirnega papirja“. Kršitev naj bi se za družbo Divipa začela marca 1992 in za družbo Zicuñaga oktobra 1993, za obe pa naj bi se končala januarja 1995.

157    Iz povezanega branja uvodnih izjav od 77 do 81, 252, 253, 327, 328, 333 in 334 odločbe izhaja, da je Komisija ugotovila, da je ta niz dogovorov in usklajenih ravnanj pomenil celovit protikonkurenčni načrt, katerega cilj je bil predvsem dogovor o zvišanjih cen in časovnem razporedu za njihovo uresničevanje ter občasno skupna določitev prodajnih kvot in tržnih deležev ter izmenjava informacij, da bi olajšali sklenitev dogovorov o zvišanjih cen ali zagotovili uresničevanje dogovorjenih zvišanj cen.

158    V uvodnih izjavah od 153 do 176 odločbe Komisija navaja več elementov, ki po njenem mnenju dokazujejo, da so tajni sestanki o španskem trgu potekali od februarja 1992 do oktobra 1994 ter da sta se družbi Divipa in Zicuñaga udeležili več teh sestankov.

159    Nadalje Komisija v uvodni izjavi 286 odločbe trdi, da Divipa in Zicuñaga kljub ugotovitvi, da sta sodelovali samo na sestankih kartela v zvezi s španskim trgom, nista mogli prezreti, da je omejevalni sporazum zadeval vse ozemlje, ki je leta 1994 postalo EGP. V podporo tej trditvi v uvodni izjavi 287 navaja, pri čemer se sklicuje na uvodne izjave od 89 do 94 ter uvodne izjave 197, 211, 277 in 280 odločbe, zlasti dejstvo, da sta se prekrivali dve ravni sestankov in da noben udeleženec nacionalnih sestankov ni mogel prezreti dejstva, da so ti sestanki dopolnjevali splošne sestanke kartela.

160    Zato je treba najprej preveriti utemeljenost trditev Komisije v zvezi z obstojem omejevalnega sporazuma na španskem trgu ter sodelovanjem družb Divipa in Zicuñaga pri njem. Če se te trditve izkažejo za utemeljene, bo nato treba preučiti, ali je na podlagi dokaza o takem sodelovanju, skupaj z elementi, navedenimi v uvodnih izjavah od 286 do 289 odločbe, mogoče dokazati, da sta Divipa in Zicuñaga sodelovali tudi pri splošnem omejevalnem sporazumu, ugotovljenem v členu 1, prvi odstavek, odločbe.

 Obstoj tajnih sestankov v zvezi s španskim trgom

161    Ugotoviti je treba, da več dejavnikov kaže na obstoj omejevalnega sporazuma na španskem trgu samokopirnega papirja od februarja 1992 do leta 1995.

162    Prvič, družba Sappi je priznala, da je sodelovala na sestankih kartela v zvezi s španskim trgom od februarja 1992, in predložila različne informacije v zvezi s tem. Sappi se v odgovoru Komisiji z dne 18. maja 1999 (dokumenti od št. 15193 do št. 15206) sklicuje na različne tajne sestanke v zvezi s španskim trgom, ki naj bi potekali 17. in 27. februarja 1992, 30. septembra in 19. oktobra 1993 ter 3. maja in 29. junija 1994. Za leta od 1993 do 1995 je uslužbenec družbe Sappi izjavil (dokumenta št. 15179 in št. 15180), da se je udeležil šestih ali sedmih sestankov v Barceloni z drugimi dobavitelji. Ti sestanki so potekali približno štirikrat ali petkrat na leto. Povedal je, da se je takega sestanka prvič udeležil 19. oktobra 1993 in zadnjič leta 1995. Po njegovem mnenju je bil cilj teh sestankov določiti cene na španskem trgu. Trajali naj bi približno dve uri in se praviloma končali z odločitvijo o zvišanju cen za določen odstotek. Na teh sestankih so sodelovale družbe Copigraph, Arjo Wiggins, Torraspapel, Zicuñaga, Koehler, Stora‑Feldmühle (postala MHTP), Zanders in Divipa. Izvlečki iz izjav družbe Sappi, ki jih vsebujejo ti različni dokumenti, so bili del dokumentov, priloženih OU, tako da so imele vse tožeče stranke dostop do njih. Komisija jih je tudi predložila Sodišču prve stopnje.

163    Drugič, družba AWA je priznala, da je sodelovala na večstranskih sestankih omejevalnega sporazuma med proizvajalci samokopirnega papirja, in Komisiji izročila seznam sestankov med konkurenti, ki so potekali med letoma 1992 in 1998. Dokument št. 7828, ki je izvleček iz odgovora z dne 30. aprila 1999, ki ga je AWA poslala Komisiji, vsebuje splošno trditev družbe AWA, ki se nanaša na organizacijo več sestankov, zlasti v Lizboni in Barceloni med letoma 1992 in 1994, na katerih so po njenem mnenju sodelovali predstavniki družb Sarrió, Binda, Stora‑Feldmühle (postala MHTP) in Divipa ali nekaterih od teh družb ter verjetno samo na enem sestanku predstavniki družbe Zicuñaga. Tajna narava nekaterih od teh sestankov izhaja iz nadaljnjih izjav družbe AWA, povzetih v dokumentu št. 7829, da nekateri od teh sestankov „niso bili primerni“ (improper), ker so bili okvir za razprave o cenah samokopirnega papirja, vključno z izmenjavami namenov v zvezi z napovedmi zvišanj cen. Izjave družbe AWA, ki jih vsebujeta ta dokumenta (št. 7828 in 7829), predložena Sodišču prve stopnje, so bile prav tako del dokumentov, priloženih OU, do katerih sta družbi Divipa in Zicuñaga imeli dostop.

164    AWA je nato v odgovoru na OU predložila seznam „neprimernih“ sestankov med konkurenti, za katere AWA trdi, da je pomagala dokazati njihov obstoj. Ta seznam vključuje samo za španski trg sestanke 17. februarja in 5. marca 1992, 30. septembra 1993, 3. maja, 29. junija in 19. oktobra 1994. Na tem seznamu, ki je naveden v uvodni izjavi 170 odločbe in predložitev katerega je Sodišče prve stopnje zahtevalo v zadevi T‑132/02, niso navedene družbe, prisotne na teh sestankih. Niti Divipa, niti Zicuñaga, niti katera koli druga tožeča stranka tega seznama niso označile za obremenilen dokument, do katerega ne bi imele dostopa, niti niso vložile zahteve za dostop do njega.

165    Tretjič, družba Mougeot, ki je prav tako priznala, da je sodelovala pri večstranskih sestankih omejevalnega sporazuma med proizvajalci samokopirnega papirja, je v izjavah z dne 14. aprila 1999 (dokumenti št. od 7647 do 7655) naštela več sestankov ter za vsakega navedla njegov cilj, vsebino in osebe, ki so se ga udeležile. Med temi sestanki je za španski trg naveden sestanek 19. oktobra 1994, na katerem so bili po navedbah družbe Mougeot prisotni predstavniki družb Copigraph, Stora, Torraspapel, Divipa, Ekman, Zicuñaga, Koehler, AWA in Mougeot. V skladu s temi dokumenti je bil cilj tega sestanka organizacija španskega trga in v razdelku „Vsebina sestanka“ je bilo navedeno: „Določitev cen na španskem trgu glede na velikost strank […]“ Izjave družbe Mougeot so bile tudi del dokumentov, priloženih OU in predloženih Sodišču prve stopnje.

166    Res je, da so te izjave družbe Mougeot poznejše od dejanskega stanja in so bile dane zaradi uporabe obvestila o ugodni obravnavi. Vendar pa kljub temu ni mogoče šteti, da so brez dokazne vrednosti. Izjave, ki nasprotujejo interesom avtorja, je namreč praviloma treba šteti za zlasti zanesljive dokaze (zgoraj v točki 155 navedena sodba JFE Engineering proti Komisiji, točka 211).

167    Vendar pa v skladu s sodno prakso Sodišča prve stopnje izjave družbe, obtožene sodelovanja pri omejevalnem sporazumu, katere pravilnost izpodbija več drugih obtoženih družb, ni mogoče šteti za zadosten dokaz obstoja kršitve, ki so jo storile te družbe, ne da bi to potrjevali drugi dokazi (zgoraj v točki 155 navedena sodba JFE Engineering proti Komisiji, točka 219; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Enso-Gutzeit proti Komisiji, T‑337/94, Recueil, str. II‑1571, točka 91).

168    V zvezi s tem je treba po eni strani navesti, da se izjave družb Sappi, AWA in Mougeot ujemajo v več točkah, tako da podpirajo druga drugo. Po drugi strani je očitno, da so v obravnavanem primeru njihove izjave potrjene z drugimi dokazi iz časa spornih dejstev. Tako obstoj vsakega od tajnih sestankov, ki jih navaja AWA, potrjuje drug dokument iz obdobja kršitve, ki prihaja od druge družbe, ki je pri njem sodelovala.

169    Prvič, glede sestanka, ki je potekal 17. februarja 1992, je g. W. (Sappi) v telefaksu (dokument št. 4588, naveden v uvodni izjavi 157 odločbe in točki 61 OU) z dne 17. februarja 1992 obvestil svojega nadrejenega g. J., da položaj ostaja milo rečeno negotov zaradi obnašanja družb Koehler in Sarrió ter da je istega dne potekal sestanek zainteresiranih strani.

170    Drugič, glede sestanka s 5. marca 1992 g. W. (Sappi) v obvestilu z dne 27. februarja 1992 (dokument št. 4589, povzet v uvodni izjavi 158 odločbe in točki 60 OU) obvesti isto osebo, da je poskrbel, da se bo naslednji teden udeležil sestanka v Barceloni z drugimi zainteresiranimi stranmi, na katerem se bodo pogovorili o nedavnih dogodkih na španskem trgu. Dodal je, da bo ta sestanek 5. marca 1992. Ta dokument in prejšnji dokument sta bila priložena OU.

171    Obvestilo z dne 9. marca 1992 (dokumenta št. 4703 in 4704, povzeta v uvodni izjavi 156 odločbe in točki 60 OU) španskega zastopnika družbe Sappi v Sappi Europe res ni zapisnik sestanka, je pa zelo natančno glede ravnanja navedenih družb, med katerimi je Divipa. V njem se govori o zvišanju cen za 10 španskih pezet (ESP), ki je bil cilj, ki so ga določili distributerji in ni bil v celoti dosežen. Avtor tega obvestila trdi, da Divipa nikakor ni zvišala svojih cen. Po njegovem mnenju je očitno, da Sappi Europe ne more zvišati cen, če ji drugi dobavitelji ne sledijo. Med drugim navaja, da je Zicuñaga napovedala začetek projekta za proizvodnjo samokopirnega papirja na francoski strani španske meje, kar bi moralo še dodatno okrepiti konkurenco.

172    Tretjič, glede sestanka, ki je potekal 30. septembra 1993 v Barceloni, so v obvestilu (dokumenta št. 5 in 9972, navedena v uvodni izjavi 163 odločbe), ki ga je na ta datum sestavil predstavnik družbe Sappi, navedene prodaje, ki so jih za leti 1992 in 1993 prijavile družbe AWA, Binda, Copigraph, Sappi, Divipa, Stora-Feldmühle, Koehler, Sarrió in Zanders, ter kvota za četrto četrtletje leta 1993. Udeleženci so se dogovorili, da bodo napovedali 10-odstotno zvišanje cen za papirne role in pole. Dogovorili so se tudi o ponovnem sestanku, da bi potrdili upoštevanje kvot. To obvestilo je bilo v celoti povzeto v točki 80 OU.

173    Četrtič, v zvezi s sestankom z 19. oktobra 1993 naj bi ta v skladu z obvestilom (dokument št. 4474, naveden v uvodnih izjavah 165 in 192 odločbe), ki ga je v španščini sestavil uslužbenec družbe Sappi in ima naslov „Poročilo o obisku“ (informe vista), potekal 19. oktobra 1993, udeležili pa so se ga vsi distributerji, razen družbe Copigraph. Na tem sestanku so udeleženci določili 8‑odstotno zvišanje cene papirnih rol, zaračunane končnemu uporabniku. Prav tako so se dogovorili, da bodo proizvajalca obvestili, da bodo sprejeli samo 7,5‑odstotno zvišanje njegovih cen, kar bo privedlo do 0,5-odstotnega povečanja marže distributerja. Čeprav na tem obvestilu ni datuma, je treba poudariti, da sklicevanje na „današnje cene“ dokazuje, da je to obvestilo iz časa obravnavanih dejstev. Dejstvo, da obvestilo ni niti podpisano niti datirano, ne more presenetiti, ker gre za obvestilo v zvezi s sestankom, katerega protikonkurenčni cilj je bil za njegovega avtorja razlog, da pusti čim manj sledi (glej v tem smislu zgoraj v točki 56 navedeno sodbo Shell proti Komisiji, točka 86). Po drugi strani zaradi jezika, v katerem je napisano obvestilo, in drugih informacij, ki jih je predložila družba Sappi, ni mogoče dvomiti, da je trg, na katerega se nanaša navedeno obvestilo, španski. Razen zadnjega stavka je bilo to obvestilo povzeto v točki 84 OU.

174    Petič, glede sestanka s 3. maja 1994 spis vključuje obvestilo (dokument št. 14535) z istim datumom, ki ga je prav tako sestavil uslužbenec družbe Sappi in ima naslov „Poročilo o obisku“. To obvestilo vsebuje podnaslov „Sestanek proizvajalcev za analizo stanja cen“. V njem je za vsako sodelujočo družbo, to je Copigraph, AWA, Torraspapel, Zicuñaga, Koehler, Stora, Zanders, Sappi in Divipa, navedeno ime osebe, ki jo zastopa. To obvestilo vsebuje tudi tabelo, v kateri so navedene trenutne cene in – višje – cene, predvidene za 16. maj, pri čemer je navedeno, da te cene izhajajo iz dogovorov med distributerji. To obvestilo je bilo priloženo OU, njegova vsebina pa je podrobno opisana v točkah od 110 do 112 tega OU.

175    Šestič, v zvezi s sestankom z 29. junija 1994 je obvestilo (dokument št. 4476, naveden v uvodnih izjavah 164 in 166 odločbe) z istega dne naslovljeno „Sestanek proizvajalcev samokopirnega papirja“. V njem je navedeno tudi ime osebe, ki zastopa vsako sodelujočo družbo, to je Torraspapel, Reacto, Divipa, Stora, AWA, Sappi, Zicuñaga. To obvestilo se začne z izrazom „[r]ole“, ki mu sledi pojasnilo „[v]se s polnimi knjigami naročil in kvotami“. Za role je navedeno zvišanje cen za 10 %, ki bo začelo veljati s 1. septembrom. Navedene so različne okvirne cene za neposredno prodajo tiskarjem, pri čemer se razlikuje med tremi kategorijami strank in vrsto proizvodov. Glede cene pol je v obvestilu navedeno, da se je vrnila na svojo prejšnjo raven, ker dogovorjena cena ni bila upoštevana. Odločeno je bilo, da se ta cena zviša v dveh korakih, 1. julija in 1. septembra 1994, vsakič za 5 %. To obvestilo se končna z navedbo „Naslednji sestanek 23. septembra ob 12.30“. Ta dokument je bil priložen OU, njegova vsebina pa je podrobno opisana v točkah od 121 do 123 tega OU.

176    Poleg tega je na internem telefaksu (dokument št. 4565, naveden v uvodni izjavi 166 odločbe) družbe Sappi z dne 4. novembra 1994 navedeno, da je vodilna družba na španskem trgu, Torraspapel, napovedala znižanje cen za 10 ESP in da vse kaže, da novembrska zvišanja ne bodo izvršena, saj jih do zdaj ni napovedal noben distributer. Ta telefaks je bil naveden v točki 130 OU in priložen temu OU.

177    Sedmič, glede sestanka z 19. oktobra 1994 iz na roke napisanega obvestila (dokument št. 1839, naveden v uvodnih izjavah 167, 222 in 223 odločbe) z dne 21. oktobra 1994, ki ga je sestavila družba Mougeot in se nanaša na španski trg, izhaja, da so se udeleženci dogovorili o cenah, ki se bodo začele uporabljati 3. januarja 1995. Družbama Zicuñaga in Mougeot je bilo „dovoljeno, da prodajata [pod] 5 [ESP]/kg“. Avtor obvestila navaja, da se mu „zdi utopično prositi družbo Zicuñaga, naj prodaja 2 % pod cenami velikih proizvajalcev, ne da bi govorili o količinah“. Naslednji sestanek je bil določen za 24. novembra 1994 ob isti uri na istem kraju. To na roke napisano obvestilo je bilo priloženo OU.

178    Očitno je torej, da od sestankov, ki jih je navedla družba Sappi, družba AWA pa jih ni, to je sestanek s 27. februarja 1992 in sestanek z 19. oktobra 1993, samo prvi ni potrjen z nobenim drugim dokumentom. Kljub temu ni treba preveriti ugotovitev Komisije o izvedbi tega sestanka 27. februarja 1992, ki naj bi vsekakor bil zunaj obdobja kršitve, ki se očita družbama Divipa in Zicuñaga.

179    Nazadnje, Komisija poleg teh sestankov, ki so potekali 17. februarja in 5. marca 1992, 30. septembra in 19. oktobra 1993 ter tudi 3. maja, 29. junija in 19. oktobra 1994, v tabeli 3 v uvodni izjavi 129 odločbe in Prilogi II k odločbi navaja tudi sestanek, ki je potekal 16. julija 1992 v Barceloni v zvezi s španskim in portugalskim trgom, ter sestanek, ki je potekal 23. septembra 1994 samo v zvezi s španskim trgom.

180    Za sestanek s 16. julija 1992 iz uvodne izjave 159 odločbe izhaja, da ugotovitve Komisije v zvezi z izvedbo in s protikonkurenčnim ciljem tega sestanka temeljijo na informacijah iz dokumentov št. 4484, od 4501 do 4503 in 4520, navedenih v opombah 167 in 168 odločbe ter priloženih OU.

181    G. B. G. iz družbe Unipapel, zastopnice družbe Sappi na Portugalskem, je v ustni izjavi potrdil, da je 16. julija 1992 odšel v Barcelono na sestanek, namenjen „razpravi o položaju trga samokopirnega papirja na Portugalskem in v Španiji“.

182    To izjavo potrjujejo kopije obračunov potnih stroškov (dokumenti št. od 4501 do 4503), ki dokazujejo, da je g. B. G. 16. julija 1992 potoval v Barcelono in nazaj.

183    V drugi ustni izjavi (dokument št. 4520) je g. B. G. navedel, da je bil cilj sestanka 16. julija 1992 razprava o zvišanjih cen in tržnih deležih. Dodal je, da so se dogovori nanašali predvsem na role. Prav tako je priznal obstoj enakih dogovorov za pole, ne da bi to lahko potrdil. Poleg tega je navedel, da so bile na tem sestanku izmenjane informacije o prodanih količinah in cenah, ki jih uporablja vsaka družba.

184    Glede na informacije, navedene v prejšnjih treh točkah, je Komisija upravičeno ugotovila, da je 16. julija 1992 v Barceloni potekal sestanek, na katerem so bili sklenjeni dogovori o zvišanjih cen in porazdelitvi tržnih deležev v zvezi s Španijo in Portugalsko, vsaj za role. Vendar pa je treba poudariti, da Komisija ne trdi, da je bila družba Divipa prisotna na tem sestanku, saj je g. B. G. ni omenil med udeleženci.

185    Za sestanek s 23. septembra 1994 obvestilo (dokument št. 4476), navedeno zgoraj v točki 175, res potrjuje, da je bil ta sestanek predviden. Vendar pa noben dokument in nobena izjava ne potrjujeta, da je ta sestanek tega dne dejansko potekal. Zato je treba ugotoviti, da Komisija ni dokazala, da je 23. septembra 1994 potekal sestanek v zvezi s španskim trgom.

186    Kljub temu pa je Komisija na podlagi teh natančnih in skladnih dokazov pravno zadostno dokazala obstoj omejevalnega sporazuma na španskem trgu, vsaj od marca 1992 do januarja 1995. Učinki omejevalnega sporazuma so namreč obstajali še po uradnem končanju tajnih sestankov oktobra 1994, saj so morala zvišanja cen, določena na sestanku 19. oktobra 1994 (glej zgoraj navedeno točko 177), začeti veljati 3. januarja 1995 (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 3. julija 1985 v zadevi Binon, 243/83, Recueil, str. 2015, točka 17, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 10. marca 1992 v zadevi Montedipe proti Komisiji, T‑14/89, Recueil, str. II‑1155, točka 231).

187    Ta omejevalni sporazum je prevzel obliko ponavljajočih se sestankov med konkurenčnimi družbami, na katerih so se te dogovarjale predvsem o zvišanjih cen in njihovem časovnem razporedu. Na enem od teh sestankov, to je 30. septembra 1993 (glej zgoraj navedeno točko 172), so bile določene kvote.

 Sodelovanje družb Divipa in Zicuñaga pri omejevalnem sporazumu na španskem trgu

188    V skladu s sodno prakso zadostuje, da Komisija, zato da zadostno dokaže sodelovanje družbe pri omejevalnem sporazumu, izkaže, da je zadevna družba sodelovala na sestankih, na katerih so bili sklenjeni protikonkurenčni dogovori, ne da bi ta družba temu očitno nasprotovala. Če je bilo sodelovanje na takih sestankih ugotovljeno, mora ta družba predložiti dokaze, da je bilo njeno sodelovanje na navedenih sestankih brez kakršnega koli protikonkurenčnega cilja, tako da izkaže, da je svojim konkurentom navedla, da na teh sestankih sodeluje z drugačnim namenom kot oni (sodba Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Hüls proti Komisiji, C‑199/92 P, Recueil, str. I‑4287, točka 155, zgoraj v točki 149 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 96, ter sodba Sodišča z dne 7. januarja 2004 v zadevi Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točka 81).

189    Družba, ki je sodelovala na navedenem sestanku in se ni javno distancirala od njegove vsebine, je namreč preostalim udeležencem dala vtis, da se strinja s tem, kar je bilo odločeno na tem sestanku, in da bo ravnala v skladu s tem (zgoraj v točki 188 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 82).

190    V obravnavanem primeru je očitno, prvič, da sta v tabeli (dokument št. 15199), v kateri so povzeti različni sestanki, njihov datum, cilj in udeleženci, iz odgovora družbe Sappi z dne 18. maja 1999, navedenega zgoraj v točki 162, družbi Divipa in Zicuñaga omenjeni kot udeleženki tajnega sestanka z 19. oktobra 1993. Ta podatek je potrjen z navedbo v obvestilu, navedenem zgoraj v točki 173, da so na njem sodelovali vsi distributerji, razen družbe Copigraph.

191    Drugič, iz izjav uslužbenca družbe Sappi, navedenih zgoraj v točki 162, izhaja, da sta bili družbi Divipa in Zicuñaga prisotni na sestankih, ki se jih je udeležil od oktobra 1993 do leta 1995. Za sestanka 3. maja in 29. junija 1994 ta uslužbenec navaja celo, da sta družbo Divipa zastopala g. A. in g. C., družbo Zicuñaga pa g. E. Te izjave so za vsakega od teh sestankov potrjene z obvestiloma uslužbenca družbe Sappi, navedenima zgoraj v točkah 174 in 175, ki sta bili sestavljeni v času spornih dejstev.

192    Tretjič, v skladu z izjavami družbe AWA, navedenimi zgoraj v točki 163, je družba Divipa sodelovala na sestankih, ki so potekali v zvezi s španskim trgom med letoma 1992 in 1994, ali vsaj na nekaterih izmed njih. Nasprotno naj bi Zicuñaga verjetno sodelovala samo na enem od teh sestankov. V zvezi s tem je treba poudariti, da ta precej previdna izjava, dana več let po spornih dejstvih, ne more omajati dokazne vrednosti natančnih informacij, ki jih vsebujejo dokazne listine, ki jih je med kršitvijo pripravila družba Sappi in v katerih je izrecno navedena prisotnost družbe Zicuñaga na sestankih 19. oktobra 1993, 3. maja in 29. junija 1994.

193    Četrtič, iz izjav družbe Mougeot, navedenih zgoraj v točki 165, izhaja, da sta bili družbi Divipa in Zicuñaga prisotni na sestanku 19. oktobra 1994. Udeležbo družbe Zicuñaga na tem sestanku potrjuje tudi ročno napisano obvestilo družbe Mougeot z dne 21. oktobra 1994, navedeno zgoraj v točki 177, ki vsebuje navedbo „družbama Zicuñaga in Mougeot je dovoljeno, da prodajata [pod] 5 [ESP]/kg“. Komisija je na podlagi natančnih izjav družbe Mougeot o prisotnosti g. A. (Divipa) na tem sestanku in izjav družbe AWA, navedenih v prejšnji točki, lahko ugotovila, da je ta družba sodelovala na tem sestanku.

194    Okoliščino, ki jo navaja Divipa, da Sappi v odgovoru z dne 18. maja 1999 ne omenja izvedbe sestanka v zvezi s španskim trgom 19. oktobra 1994, pojasnjuje dejstvo, da se Sappi ni udeležila tega sestanka, kot je razvidno s seznama udeležencev tega sestanka, ki ga je izdelala družba Mougeot. Vsekakor ta okoliščina ne more ovreči skupine skladnih dokazov, ki potrjujejo izvedbo tega sestanka in udeležbo družbe Divipa na njem.

195    Iz vseh zgoraj navedenih elementov izhaja, da je Komisija pravno zadostno dokazala udeležbo družb Divipa in Zicuñaga na tajnih sestankih, ki so stalno potekali med 19. oktobrom 1993 in 19. oktobrom 1994.

196    Čeprav naj ti družbi ne bi sodelovali na vseh sestankih, ki so bili del sistema rednih sestankov, ki ga navaja Komisija, pa niti Divipa niti Zicuñaga nista navedli dokazov v zvezi z morebitnim javnim distanciranjem od vsebine sestankov, na katerih sta sodelovali. Zato naj bi bili še vedno odgovorni za kršitev. Ker je dokazano, da sta tožeči stranki sodelovali na teh sestankih in da je bil cilj teh sestankov zlasti določiti cene, sta tožeči stranki svojim konkurentom dali vsaj vtis, da na njih sodelujeta z istim namenom kot oni (glej v tem smislu sodbi Sodišča prve stopnje z dne 17. decembra 1991 v zadevi Hercules Chemicals proti Komisiji, T‑7/89, Recueil, str. II‑1711, točka 232, in z dne 10. marca 1992 v zadevi Solvay proti Komisiji, T‑12/89, Recueil, str. II‑907, točka 98). Poudariti je treba, da je bil ta sistem sestankov del niza prizadevanj zadevnih družb, ki so poskušale doseči samo en gospodarski cilj, to je izkriviti običajno gibanje cen na trgu samokopirnega papirja. Umetno bi torej bilo, če bi to nadaljevano ravnanje, za katero je značilen samo en cilj, razdelili, tako da bi v njem videli več ločenih kršitev (zgoraj v točki 155 navedena sodba Rhône‑Poulenc proti Komisiji, točka 126).

197    Sodelovanje družbe Divipa pri omejevalnem sporazumu od marca 1992 je razvidno najprej iz izjav družbe AWA, navedenih zgoraj v točkah 163 in 192. Te so poleg tega potrjene z navedbo družbe Divipa v obvestilu z dne 9. marca 1992, navedenem zgoraj v točki 171. V tem obvestilu španski zastopnik družbe Sappi jasno preuči, ali so različne družbe uresničile zvišanje cene za 10 ESP, to je cilj, ki so ga predhodno določili distributerji. Izrecno navaja, da Divipa ni zvišala svojih cen. Vendar pa je spremljanje cenovne politike družbe Divipa poleg cenovne politike družb Sarrió in AWA, ki sta imeli svojo trgovsko družbo na španskem trgu, močan znak njenega sodelovanja pri omejevalnem sporazumu v tistem času.

198    Teh ugotovitev o sodelovanju družbe Divipa pri omejevalnem sporazumu na španskem trgu od marca 1992 do januarja 1995 in družbe Zicuñaga od oktobra 1993 do januarja 1995 ni mogoče ovreči z razmisleki, ki se nanašajo na posebne značilnosti teh družb.

199    Iz uvodnih izjav 17 in 330 odločbe izhaja, da je Komisija ustrezno upoštevala dejstvo, da niti Divipa niti Zicuñaga nista bili članici AEMCP. Poleg tega Komisija članstva v AEMCP ni obravnavala kot sestavnega dela kršitve.

200    Glede razlik, ki jih poudarjata Divipa in Zicuñaga, med zvišanji cen, dogovorjenimi na sestankih, na katerih sta sodelovali, in gibanjem cen v obdobju, v katerem naj bi se ti dogovori izvajali, tudi če priznamo pravilnost številk, ki sta jih predložili ti družbi, da bi prikazali svojo cenovno politiko v tem obdobju, te razlike lahko kvečjemu dokažejo, da ti družbi nista upoštevali odločitev o zvišanjih cen, sprejetih na zadevnih sestankih. Na podlagi Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in členom 65(5) Pogodbe ESPJ (UL 1998, C 9, str. 3, v nadaljevanju: smernice), lahko neizvajanje sporazumov v praksi pomeni olajševalno okoliščino, zato bo treba preučiti trditve strank v zvezi s tem v okviru tožbenih razlogov za razglasitev ničnosti ali zmanjšanje globe (glej spodaj navedene točke od 594 do 635). Nasprotno je treba navesti, da neupoštevanje dogovorjenih cen ne spremeni dejstva, da je bil cilj teh sestankov protikonkurenčen in da so tožeče stranke sodelovale pri omejevalnih sporazumih (sodba Sodišča prve stopnje z dne 6. aprila 1995 v zadevi Tréfilunion proti Komisiji, T‑148/89, Recueil, str. II‑1063, točka 79). Te razlike, čeprav dokazane, torej ne omogočajo izločitve dokazov o sodelovanju družb Divipa in Zicuñaga na teh tajnih sestankih.

201    Dejstvo, ki ga navaja Zicuñaga, da dejavnosti proizvodnje in distribucije samokopirnega papirja v skupini opravlja Papeteries de l’Atlantique SA, ne more vzbuditi dvoma o sodelovanju družbe Zicuñaga pri kršitvi, edine družbe, navedene v izjavah drugih članov kartela. Poudariti je treba, da čeprav drži, da je imela Zicuñaga ob nastanku spornih dejstev v lasti samo 50 % kapitala Papeteries de l’Atlantique, Komisija šteje družbo Zicuñaga za odgovorno za kršitev zaradi njenega ravnanja in ne zato, ker je matična družba te hčerinske družbe. Po eni strani se namreč neposredne dokazne listine v zvezi s sestankoma s 3. maja in z 29. junija 1994 (glej zgoraj navedeni točki 174 in 175) izrecno sklicujejo na prisotnost predstavnika družbe Zicuñaga na teh dveh tajnih sestankih v zvezi s španskim trgom. Po drugi strani je v ročno napisanem obvestilu z dne 21. oktobra 1994, ki ga je sestavila družba Mougeot (glej zgoraj navedeno točko 177), izrecno navedena družba Zicuñaga. Družba Papeteries de l’Atlantique ni nikjer navedena. Poleg tega, čeprav naj odločba ne bi izražala pravilno natančne narave dejavnosti družbe Zicuñaga v skupini, je treba ugotoviti, da Zicuñaga ni izpodbijala navedbe v uvodni izjavi 365 odločbe, da je bila odgovorna za politiko določanja cen za vse papirne proizvode skupine.

202    Divipa se sklicuje tudi na razlike med podatki o svojih prijavljenih prodajah, ki jih vsebujejo obvestila družbe Sappi, in podatki, priloženimi njeni tožbi. Te razlike naj bi dokazovale, da podatkov, ki jih vsebujejo obvestila družbe Sappi, ni predložila sama. V zvezi s tem je treba poudariti, da podatki, ki jih je Divipa priložila tožbi, niso podprti z nobenim dokumentom, na podlagi katerega bi bilo mogoče preveriti njihovo resničnost. Vsekakor ob domnevi, da so pravilni, razlika, ki jo je mogoče opaziti med tem podatki in podatki v obvestilih družbe Sappi, kaže samo, da se zadnji niso ujemali z resničnostjo. Nasprotno pa ne dopuščajo sklepa, da naj Divipa na sestanku 30. septembra 1993 ne bi prijavila prodajnih povprečij, navedenih v obvestilih družbe Sappi.

203    Divipa trdi tudi, da ne bi bilo razumljivo, če bi se majhna distributerka, kot je sama, udeležila sestankov proizvajalcev. Poudariti je treba, da njen status distributerke ne more ovreči skupine dokazov, ki dokazujejo sodelovanje družbe Divipa pri omejevalnem sporazumu na španskem trgu. Ta status poleg tega tudi ne pomeni, da ni imela interesa sodelovati pri omejevalnem sporazumu, ki je, glede na analizo Komisije, ki je navedena v uvodnih izjavah 153 in 165 odločbe in je Divipa ne izpodbija, nujno moral vključevati distributerje, da bi pravilno deloval na španskem trgu, za kateri je bila značilna obsežna integracija proizvodnih in distribucijskih mrež, tako da je bilo precejšnje število proizvajalcev tudi distributerjev. Poleg tega se je glede na obvestilo z dne 29. junija 1994 (dokument št. 4476, naveden zgoraj v točki 175) dogovor, dosežen na tem sestanku, nanašal na cene za potrošnike, kar glede na status družbe Divipa kot distributerke zadostuje za pojasnitev prisotnosti te družbe na tem sestanku.

204    Nazadnje, dejstvo, da družba Divipa zadovolji med 60 % in 70 % svojih potreb po samokopirnem papirju pri družbi Koehler, preostanek pa pri drugih proizvajalcih, pomeni določeno odvisnost od njenih dobaviteljev v zvezi z nabavno ceno. Vendar po eni strani za to odvisnost ni mogoče šteti, da je popolna. Iz tabele, ki jo je Divipa predložila v prilogi k svoji tožbi, je namreč razvidno, da leta 1993 Divipa ni vedno takoj prenesla nekaterih znižanj svoje nabavne cene, tako da je njena marža ostala precejšnja. Po drugi strani in vsekakor to tudi ne pomeni, da ni imela interesa sodelovati pri omejevalnem sporazumu, saj je vsako zvišanje cen, dogovorjeno v tem okviru in uporabljeno za stranko, lahko privedlo do zvišanja njene profitne marže. Poleg tega iz iste tabele izhaja, da se je med januarjem in decembrom 1994 nabavna cena družbe Koehler zvišala s 159,25 na 195,70 in marža družbe Divipa z 20,38 na 43,81. Nazadnje iz obvestila v zvezi s sestankom 19. oktobra 1993, navedenega zgoraj v točki 173, izhaja, da so se pogajanja nanašala na ceno, ki jo mora distributer plačati proizvajalcu, in na zvišanje, ki ga bodo distributerji uporabili za svoje stranke, pri čemer je bilo predvideno povečanje marže distributerja.

 Sodelovanje družb Divipa in Zicuñaga pri omejevalnem sporazumu na evropskem trgu

205    Iz uvodne izjave 286 odločbe izhaja, da je Komisija ugotovila samo sodelovanje družb Divipa in Zicuñaga na tajnih sestankih v zvezi s španskim trgom. Vendar pa Komisija trdi, da „ti družbi nista mogli prezreti, da je omejevalni sporazum zadeval vse ozemlje, ki je leta 1994 postalo EGP“.

206    Komisija se pri tem opira na tesno povezanost, ki naj bi obstajala med evropskimi splošnimi sestanki omejevalnega sporazuma in nacionalnimi tajnimi sestanki, zlasti španskimi, na dejstvo, da naj bi veliki evropski proizvajalci samokopirnega papirja sodelovali pri tajnih dejavnostih na španskem trgu, in tudi na obseg trgovinskih tokov v Skupnosti v sektorju samokopirnega papirja v referenčnem obdobju.

207    V skladu s sodno prakso je lahko družba, ki je pri mnogovrstni kršitvi pravil o konkurenci sodelovala s svojimi ravnanji, ki spadajo pod pojma sporazum ali usklajeno ravnanje s protikonkurenčnim ciljem v smislu člena 81(1) ES in ki naj bi pripomogla k uresničitvi kršitve v celoti, odgovorna tudi za ravnanja drugih družb v okviru te kršitve v celotnem obdobju svojega sodelovanja pri navedeni kršitvi, če se ugotovi, da zadevna družba ve za protipravna ravnanja drugih udeležencev ali da jih lahko razumno predvidi in da je pripravljena sprejeti tveganje (zgoraj v točki 45 navedena sodba LR AF 1998 proti Komisiji, točka 158, in navedena sodna praksa).

208    V obravnavanem primeru zlasti iz zgoraj navedene točke 187 izhaja, da je bil cilj dogovorov v zvezi s španskim trgom, pri katerih sta Divipa in Zicuñaga sodelovali, skupna določitev zvišanja cen. Poleg tega so bile na sestanku 30. septembra 1993, ki se ga Zicuñaga, ki še ni sodelovala pri omejevalnem sporazumu, ni udeležila, dodeljene prodajne kvote na tem trgu na podlagi izmenjave informacij o opravljenih prodajah. Ti dogovori so bili torej v skladu s splošnim evropskim omejevalnim sporazumom, katerega cilj je bil predvsem zvišati cene samokopirnega papirja in ob nekaterih priložnostih skupaj določiti prodajne kvote ali tržne deleže ter si izmenjati zaupne informacije, da bi olajšali sklenitev ali izvajanje dogovorov o zvišanjih cen.

209    Vendar pa v skladu s sodno prakso dejstvo, da sta cilj dogovora, pri katerem je sodelovala družba, in cilj globalnega omejevalnega sporazuma enaka, ne zadostuje, da bi se tej družbi pripisalo sodelovanje pri globalnem omejevalnem sporazumu. Samo če je družba, ko je sodelovala pri tem dogovoru, vedela ali bi morala vedeti, da se je s tem vključila v globalni omejevalni sporazum, lahko namreč njeno sodelovanje pri zadevnem dogovoru pomeni izraz njenega pristopa k temu globalnemu omejevalnemu sporazumu (sodba Sodišča prve stopnje z dne 20. marca 2002 v zadevi Sigma Tecnologie proti Komisiji, T‑28/99, Recueil, str. II‑1845, točka 45).

210    Komisija v odločbi trdi, da je to veljalo za družbi Divipa in Zicuñaga, kar pa ti izpodbijata.

211    Res je gotovo, da Divipa in Zicuñaga nista bili članici AEMCP ter da nista nikoli sodelovali na uradnih sestankih tega združenja, ki so po mnenju Komisije do septembra 1993 bili okvir za evropski omejevalni sporazum, niti na splošnih sestankih kartela, ki naj bi potekali ob uradnih sestankih AEMCP od septembra 1993 naprej. Poleg tega iz nobenega dokaza v zvezi s sodelovanjem družb Divipa in Zicuñaga na tajnih sestankih o španskem trgu ne izhaja, da je bil na katerem koli od teh sestankov omenjen omejevalni sporazum o cenah, ki bi obstajal na evropski ravni.

212    Vendar pa niti Divipa niti Zicuñaga nista predložili dokazov, s katerimi bi lahko izpodbijali ugotovitve Komisije v uvodnih izjavah od 89 do 94 in 211 odločbe ter izjave družbe Mougeot, povzete v uvodni izjavi 90. V skladu s temi izjavami je „družba AWA menila, da je bilo brez vključenosti vodij, odgovornih za lokalne trge, malo možnosti, da bi se dosegli pričakovani rezultati, kar je bilo pojasnilo izvedbe sestankov po posameznih trgih“, in „lokalni vodje, ki so jih njihovi nadrejeni obvestili, da želijo zvišanje cen, so bili zadolženi, da med seboj opredelijo praktična podrobna pravila za izvedbo tega zvišanja“. Iz teh izjav jasno izhaja, da so za zagotovitev uspeha odločitev o zvišanjih cen, sprejetih na splošnih sestankih kartela, udeleženci teh sestankov nameravali zagotoviti splošno uporabo navedenih odločitev na različnih regionalnih in nacionalnih trgih. Glede na velik obseg trgovine z zadevnim proizvodom med državami članicami bi bilo zelo neučinkovito sprejeti ukrepi, ki bi omejevali konkurenco izključno na ravni države članice.

213    Komisija je tako predložila dve tabeli (tabeli 5 in 6 v uvodnih izjavah 207 in 217 odločbe ter v točkah 117 in 127 OU), ki ju je odkrila v prostorih družbe Sappi in v katerih so prikazana zvišanja cen, dogovorjena za različne države na dveh splošnih sestankih 21. junija in 22. septembra 1994. Za Španijo ti tabeli ne vsebujeta številk, ampak samo navedbo „navesti“. Vendar pa zapisnik sestanka z dne 29. junija 1994 (dokument št. 4476, naveden zgoraj v točki 175) v zvezi s španskim trgom in ročno napisano obvestilo družbe Mougeot z dne 21. oktobra 1994 (dokument št. 1839, naveden zgoraj v točki 177; glej tudi spodaj navedeno točko 235) po sestanku 19. oktobra 1994, ki se je prav tako nanašal na španski trg, kažeta, da je vsakemu od teh splošnih sestankov sledil nacionalni sestanek, na katerem so bila dejansko določena zvišanja cen za španski trg. Poleg tega, kot poudarja Komisija v svojih pisanjih, dejstvo, da je v tem ročno napisanem obvestilu družbe Mougeot navedeno „glede na količine AEMCP, napovedane v zvezi s Španijo,“ in omenjena razprava o teh številkah, potrjuje trditev, da sta se Divipa in Zicuñaga zagotovo zavedali širšega okvira, to je evropske razsežnosti, v katero so spadali sestanki v zvezi s španskim trgom, na katerih sta sodelovali.

214    Poleg tega različni dokumenti, na katere se sklicuje Komisija v zvezi s španskimi sestanki (v uvodnih izjavah od 154 do 171 odločbe, v Prilogi II k odločbi in v ustreznih opombah), nedvomno kažejo, da je na teh sestankih sodelovalo več predstavnikov evropskih proizvajalcev samokopirnega papirja, katerih sodelovanja na splošnih sestankih omejevalnega sporazuma, glede na dokaze, ki jih je Komisija navedla v uvodnih izjavah od 263 do 276, ni mogoče izpodbijati in v večini primerov niti ni bilo izpodbijano.

215    Težko si je zamisliti, da medtem ko, kot poudarja Komisija v uvodni izjavi 176 odločbe, iz informacij, ki jih je predložil predstavnik družbe Unipapel med preiskavami (dokument št. 4525, katerega ustrezni izvleček je povzet v točki 74 OU), izhaja, da so portugalske stranke sumile, da je vzrok ravnanj portugalskih gospodarskih subjektov v smislu zvišanj cen omejevalni sporazum evropske razsežnosti, družbi Divipa in Zicuñaga, ki sta na sestankih v zvezi s španskim trgom prihajali v stik s predstavniki velikih evropskih proizvajalcev samokopirnega papirja, vključenimi v splošne sestanke kartela, nista vedeli, da sta se, s tem ko sta sodelovali pri tajnih dogovorih o navedenem trgu, vključili v omejevalni sporazum evropske razsežnosti.

216    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da sta bili družbi Divipa in Zicuñaga zagotovo obveščeni o obstoju in vsebini evropskega omejevalnega sporazuma (glej v tem smislu sodbo Cement, točka 4097) in da sta, s tem ko sta na španskem trgu sodelovali pri dogovorih z enakim protikonkurenčnim ciljem, kot ga je imel ta omejevalni sporazum, zagotovo vedeli, da sta s tem pristopili k temu omejevalnemu sporazumu (glej v tem smislu sodbo Cement, točka 4099).

217    Glede dejstva, ki ga navaja Zicuñaga, da spis ne vsebuje dokaza, da so se cene v zvezi z drugimi trgi in ne v zvezi s španskim trgom obravnavale na španskih sestankih ali da so jo o njih seznanile druge družbe, se to v celoti ujema s splošnim sistemom organizacije omejevalnega sporazuma, v skladu s katerim je bil cilj razprav, ki so potekale zlasti na sestankih na nacionalni ali regionalni ravni, opredeliti praktična podrobna pravila za uporabo odločitev o zvišanjih cen, sprejetih na evropski ravni, za cene, ki se zaračunavajo na zadevnem lokalnem trgu. Poleg tega ne more ovreči zgoraj navedene analize.

218    Zicuñaga se nadalje sklicuje na to, da ni sodelovala na sestankih in pri domnevno tajnih dejavnostih na francoskem in italijanskem trgu, kljub svojim trgovinskim interesom na teh trgih. V zvezi s tem je treba spomniti na trditev družbe Zicuñaga na zaslišanju, da „je bila odgovorna za politiko določanja cen vseh papirnih proizvodov skupine in […] je posledično sprejemala vse odločitve v zvezi s cenami, tudi glede proizvodov Papeteries de l’Atlantique“ (uvodna izjava 365 odločbe). Zato je trditev, da je imela Zicuñaga trgovinske interese ne samo v Španiji, ampak prek dejavnosti svoje hčerinske družbe Papeteries de l’Atlantique tudi v Franciji in Italiji, mogoče razumeti tako, da se je Zicuñaga, ki ni mogla prezreti, da so bile nekatere družbe, ki so bile zastopane na španskih sestankih, dejavne na francoskem in italijanskem trgu, za opredelitev cenovne politike svoje skupine zagotovo pozanimala, ali so bili dogovori, pri katerih je sodelovala, del evropskega omejevalnega sporazuma, in je torej zagotovo bila obveščena o obstoju takega omejevalnega sporazuma.

219    Vsekakor okoliščina, navedena v prejšnji točki, ne more ovreči analize, navedene zgoraj v točkah od 205 do 217. Poleg tega bi bilo to okoliščino mogoče razumeti tudi kot dokaz, da je Zicuñaga vedela, da so bili dogovori, pri katerih je sodelovala na španskem trgu, del evropskega omejevalnega sporazuma in da se ji torej ni zdelo potrebno, da bi se udeležila sestankov in tajnih dejavnosti drugje kot v Španiji.

220    Poleg tega je treba poudariti, da se položaj družbe Zicuñaga v več točkah razlikuje od položaja družbe Sigma Tecnologie di rivestimento v zadevi, v kateri je bila izrečena zgoraj v točki 209 navedena sodba Sigma Tecnologie proti Komisiji, na katero se Zicuñaga sklicuje v pisanjih. V primerjavi s tožečo stranko v tej zadevi je Zicuñaga v zadevnem sektorju dejavnosti delovala na več nacionalnih trgih. Poleg tega, tudi če sprejmemo trditev družbe Zicuñaga, da so njeni španski konkurenti njeno cenovno politiko dojemali kot agresivno, Zicuñaga ni predložila nobenega dokaza, da je bila tako kot Sigma Tecnologie di rivestimento zaradi svojega „neprilagojenega“ ravnanja izključena iz nekaterih sestankov ali tajnih dejavnosti (zgoraj v točki 209 navedena sodba Sigma Tecnologie proti Komisiji, točki 42 in 46). Nasprotno, obvestilo družbe Mougeot v zvezi s sestankom z 19. oktobra 1994, navedeno zgoraj v točki 177, kaže, da je Zicuñaga veljala za polnopravno članico španskega omejevalnega sporazuma, v okviru katerega je dobila dovoljenje za prodajo po nekoliko nižjih cenah od cen, ki so jih morali uporabljati drugi člani omejevalnega sporazuma.

221    Zicuñaga v utemeljitvi, s katero želi dokazati, da ni izvajala spornih dogovorov o cenah, graja dejstvo, da naj bi ji Komisija med upravnim postopkom zavrnila dostop do podrobnih informacij, navedenih v uvodni izjavi 288 odločbe. V zvezi s tem je treba napotiti na utemeljitve iz zgoraj navedenih točk od 45 do 51.

 Sodelovanje družbe Zicuñaga pri dogovorih o določitvi prodajnih kvot in tržnih deležev

222    Nazadnje, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 153, Zicuñaga zanika sodelovanje pri dogovorih o določitvi prodajnih kvot in tržnih deležev.

223    V zvezi s tem iz povezanega branja uvodnih izjav 77, 81, 252, 253, od 326 do 331, 376, 382 in 383 odločbe izhaja, da je Komisija ugotovila, da dogovori o določitvi prodajnih kvot in tržnih deležev niso bili ločene kršitve, ampak sestavni deli ene kršitve, navedene v členu 1 odločbe in pripisane družbi Zicuñaga, katere splošni cilj je bil zvišati cene samokopirnega papirja na celotnem ozemlju, ki je leta 1994 postalo EGP (uvodna izjava 327 odločbe), in katere temeljni cilj je bil sklenitev dogovorov o zvišanjih cen (uvodna izjava 383 odločbe).

224    Najprej je treba preveriti, ali je Komisija pravilno ugotovila obstoj dogovorov o določitvi prodajnih kvot in tržnih deležev ter ali je utemeljeno menila, da so bili ti dogovori del celovitega protikonkurenčnega načrta, značilnega za kršitev, ugotovljeno v členu 1, prvi odstavek, odločbe. V zvezi s tem Komisija v uvodnih izjavah od 241 do 251 odločbe loči med podatki, ki po njenem mnenju dokazujejo obstoj dogovorov o dodelitvi prodajnih kvot, in podatki, ki po njenem mnenju dokazujejo obstoj dogovorov o delitvi trga.

225    Najprej je treba glede trditve Komisije v zvezi z dodelitvijo prodajnih kvot navesti, prvič, da iz dokumenta, ki ga je sestavila družba Sappi v zvezi s sestankom 30. septembra 1993 v Barceloni (dokument št. 5, naveden zgoraj v točki 172), izhaja, da so udeleženci tega sestanka najprej prijavili svoja mesečna prodajna povprečja v letu 1992 in letu 1993 ter nadaljevali z razdelitvijo prodajnih kvot za četrto četrtletje leta 1993, nato so se dogovorili o napovedi 10‑odstotnega zvišanja cen za role in pole 1. januarja 1994 ter se nazadnje odločili, da se bodo ponovno sestali na datum, ki ga bodo določili pozneje, da bi preverili upoštevanje kvot.

226    Drugič, navesti je treba, da Zicuñaga ne izpodbija ugotovitev Komisije v uvodnih izjavah 138, 242 in 243 odločbe, da „obvestilo o sestanku“ (dokument št. 6, povzet v točki 87 OU), ki ga je sestavila družba Sappi na sestanku 1. oktobra 1993 v zvezi s francoskim trgom, kaže, da so se udeleženci tega sestanka dogovorili o zvišanju cen in tudi o dodelitvi kvot za četrto četrtletje leta 1993, „da bi omogočili zvišanja cen“.

227    Kar zadeva nadalje trditve Komisije v zvezi z dogovori o delitvi trga, Zicuñaga ne navaja nobenega dokaza, s katerim bi ovrgla ugotovitve Komisije v uvodnih izjavah 141 in 246 odločbe, da je bil sestanek, ki je potekal v zvezi s francoskim trgom spomladi 1994 v Nogent‑sur‑Marne, hkrati okvir za dogovor o zvišanju cen in za dogovor o delitvi trga (dokument št. 7651, naveden v točkah od 113 do 115 OU in priložen OU).

228    Iz zgoraj navedenih dejstev je mogoče ugotoviti, da je Komisija v uvodni izjavi 241 odločbe pravilno ugotovila, da „je bila za zagotovitev uresničitve dogovorjenih zvišanj cen na nekaterih nacionalnih sestankih kartela različnim udeležencem dodeljena prodajna kvota in za vsakega izmed njih določen tržni delež“. Komisija je torej lahko menila, da so bili dogovori o zvišanjih cen ter o skupni določitvi prodajnih kvot in tržnih deležev neločljivi deli celovitega protikonkurenčnega načrta, ki pomeni kršitev, ugotovljeno v členu 1, prvi odstavek, odločbe.

229    Nadalje je treba preučiti, ali je Komisija družbi Zicuñaga upravičeno očitala vidike samo ene kršitve v zvezi z dogovori o dodelitvi prodajnih kvot in delitvi trga.

230    Izraz „[r]ole“, ki mu sledi navedba „[v]se s polnimi knjigami naročil in kvotami“, iz obvestila družbe Sappi z dne 29. junija 1994, navedenega zgoraj v točki 175, ne dokazuje nujno, da je bil dogovor o prodajnih kvotah sklenjen na sestanku 29. junija 1994. Kljub temu pa to dokazuje, da so bili v času tega sestanka vsi njegovi udeleženci, med katerimi je bila tudi Zicuñaga, stranke dogovora o razdelitvi prodajnih kvot za trg rol.

231    Poudariti je treba, da je navedba iz prejšnje točke v zvezi s sestankom 29. junija 1994 edini dokaz, ki ga je mogoče uporabiti zoper družbo Zicuñaga kot dokaz njenega neposrednega sodelovanja pri dogovoru o dodelitvi prodajnih kvot. Komisija namreč ni ugotovila, da je Zicuñaga sodelovala na sestanku 30. septembra 1993 v Barceloni, na katerem je bil sklenjen dogovor o dodelitvi prodajnih kvot za četrto četrtletje leta 1993. Glede drugih sestankov, na katerih je Komisija pravilno ugotovila udeležbo družbe Zicuñaga, Komisija v odločbi ne trdi, da so bili ti sestanki okvir za dogovore o prodajnih kvotah.

232    Vendar pa Komisija v odgovoru na tožbo kljub temu trdi, da so o prodajnih kvotah razpravljali tudi na sestanku 19. oktobra 1994.

233    V zvezi s tem ročno napisano obvestilo družbe Mougeot z dne 21. oktobra 1994, ki se nanaša na sestanek 19. oktobra 1994 v zvezi s španskim trgom (glej zgoraj navedeno točko 177), vsebuje naslednje informacije:

„ – Glede na količine AEMCP, napovedane za Španijo (razen družbe Zicuñaga) konec avgusta 94, [plus] 4300 [t], sem vprašal, kam so šle naše količine 93 ([minus] 50 %)?

– Odgovor družbe Sarrió: ,Količine prihajajo in odhajajo!‘

– Odgovor družbe Koehler: ,Številke AEMCP niso pravilne!‘“

234    Res je, da bi to lahko pomenilo, kot navaja Komisija v odgovoru na tožbo, da so pogovori na sestanku 19. oktobra 1994 zadevali prodajne kvote ali količine. Vendar pa je očitno, da Komisija niti v delu odločbe, ki je bil namenjen sestankom v zvezi s španskim trgom, niti v delu, ki se nanaša na dodelitev prodajnih kvot ali delitev trga, ne navaja teh informacij v podporo svojim trditvam v zvezi s sklenitvijo dogovorov o prodajnih kvotah ali tržnih deležih v referenčnem obdobju. V teh okoliščinah teh informacij ni mogoče upoštevati, da bi se dokazalo sodelovanje družbe Zicuñaga pri dogovorih o prodajnih kvotah.

235    Pri tem ostaja dejstvo, da podatek, povzet zgoraj v točki 230, dokazuje, da je bila Zicuñaga na sestanku 29. junija 1994 obveščena o obstoju dogovora o prodajnih kvotah.

236    V teh okoliščinah in ker je ugotovljeno, da je Zicuñaga sodelovala pri dogovorih o zvišanjih cen na španskem trgu, pri čemer je vedela ali bi zagotovo morala vedeti, da se je s tem vključila v evropski omejevalni sporazum, ji je Komisija lahko pripisala tudi odgovornost za dogovore o prodajnih kvotah, sklenjene v obdobju njenega sodelovanja pri dogovorih o zvišanjih cen. Opozoriti je namreč treba, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso družba, ki je pri mnogovrstni kršitvi pravil o konkurenci sodelovala z ravnanji, ki spadajo pod pojma sporazum ali usklajeno ravnanje s protikonkurenčnim ciljem v smislu člena 81(1) ES in ki naj bi pripomogla k uresničitvi kršitve v celoti, lahko odgovorna tudi za ravnanja drugih družb v okviru iste kršitve v celotnem obdobju svojega sodelovanja pri navedeni kršitvi, če se ugotovi, da zadevna družba ve za protipravna ravnanja drugih udeležencev ali da jih lahko razumno predvidi in da je pripravljena sprejeti tveganje (zgoraj v točki 149 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 203).

237    Zato je treba družbo Zicuñaga šteti za odgovorno za dogovor o dodelitvi prodajnih kvot, omenjen na sestanku 29. junija 1994.

238    Glede dogovorov o delitvi trgov iz uvodnih izjav od 246 do 251 odločbe izhaja, da Komisija opira svoje ugotovitve v zvezi z obstojem takih dogovorov najprej na trditve, ki se nanašajo na sestanka v zvezi s francoskim trgom, organizirana spomladi 1994 in 6. decembra 1994. Vendar pa odločba ne vsebuje nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da je Zicuñaga vedela ali bi lahko razumno predvidela, da so sestanki v zvezi s francoskim trgom bili okvir za dogovore o delitvi trga. V zvezi s tem Komisija v nasprotju s svojimi ugotovitvami v zvezi z dogovori o zvišanjih cen v odločbi ni menila, da so bili dogovori o delitvi trga, opaženi na francoskem trgu, del decentralizirane uporabe domnevnega evropskega dogovora o razdelitvi trgov, katerega stranke naj bi obvestile lokalne vodje o različnih zadevnih trgih. V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da je družba, kot je Zicuñaga, za katero ni sporno, da ni sodelovala na tajnih sestankih o drugih trgih poleg španskega, vedela ali bi morala razumno predvideti, da obstajajo zgoraj navedeni dogovori o delitvi trga.

239    Po mnenju Komisije naj bi se nadalje zdelo, da so bili tržni deleži uvrščeni na dnevni red splošnih sestankov kartela (uvodna izjava 250 odločbe). Vendar pa je treba opozoriti, da ni sporno, da družba Zicuñaga ni nikoli sodelovala na splošnih sestankih kartela. Poleg tega se dokazi, ki jih navaja Komisija v uvodnih izjavah 250 in 251 odločbe v podporo svoji trditvi, nanašajo na splošni sestanek kartela z 2. februarja 1995, to je na sestanek po koncu obdobja kršitve, ugotovljene za družbo Zicuñaga v členu 1, drugi odstavek, odločbe.

240    Iz tega sledi, da sodelovanje družbe Zicuñaga pri praksah delitve trga ni bilo dokazano.

241    Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da je Komisija utemeljeno štela družbo Zicuñaga za odgovorno za prakse dodelitve prodajnih kvot med njenim sodelovanjem pri kršitvi. Nasprotno je treba ugotoviti, da je Komisija napačno očitala družbi Zicuñaga vidik samo ene kršitve, ki se nanaša na dogovore o delitvi trga.

242    Vendar pa ta napaka pri presoji ne more ovreči ugotovitve, da je družba Zicuñaga v okviru sestankov, namenjenih španskemu trgu, sodelovala pri dogovorih o zvišanjih cen, niti analize, da se je s temi dogovori vključila v evropski omejevalni sporazum o cenah samokopirnega papirja, ki je bil bistveni del kršitve, ugotovljene v členu 1, prvi odstavek, odločbe. Zgoraj navedeni razmisleki v zvezi z delitvijo trga torej ne morejo ovreči sodelovanja družbe Zicuñaga pri tej kršitvi. Ugotoviti je treba, da bi družba Zicuñaga, ki je več kot eno leto sodelovala pri navedenih cenovnih pobudah, lahko razumno predvidela, da bodo udeležene družbe poskušale zagotoviti uspeh teh pobud z različnimi mehanizmi, in da je bila pripravljena sprejeti to možnost. V okviru preučitve podrednih predlogov družbe Zicuñaga, s katerimi želi doseči znižanje globe, ki ji je naložena v členu 3 odločbe, bo kljub temu treba preveriti, ali in po potrebi v kolikšni meri neobstoj odgovornosti družbe Zicuñaga za prakse delitve upravičuje znižanje globe, ki ji je naložena.

243    Na podlagi vseh teh ugotovitev je treba zavrniti tožbeni razlog družbe Divipa, ki se nanaša na kršitev člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP, ter tožbeni razlog družbe Zicuñaga, ki se nanaša na napake pri presoji.

C –  Tožbeni razlogi v zvezi s trajanjem kršitve

244    Več tožečih strank, to je Bolloré, MHTP, Koehler, Mougeot, Torraspapel, Divipa in Zicuñaga, izpodbija ugotovitve Komisije v zvezi s trajanjem svojega sodelovanja pri kršitvi. Nekatere od teh tožečih strank (MHTP, Koehler, Mougeot in Torraspapel) navajajo svoje trditve v okviru predlogov za delno razglasitev ničnosti člena 1 odločbe in znižanje globe, ki jim je naložena v členu 3 te odločbe, medtem ko druge (Bolloré, Divipa in Zicuñaga) to storijo v okviru svojih podrednih predlogov za znižanje globe. Kar zadeva te zadnje družbe, iz njihovih spisov vseeno izhaja, da v bistvu izpodbijajo zakonitost izpodbijane odločbe, ker je v členu 1, drugi odstavek, te odločbe ugotovljeno trajanje kršitve, ki jo je storila vsaka od njih. Zato je treba na novo opredeliti njihov predlog tako, da se nanaša tudi na delno razglasitev ničnosti člena 1, drugi pododstavek, odločbe v zvezi s trajanjem kršitve.

245    Družbe Bolloré, MHTP, Koehler, Mougeot in Torraspapel navajajo v glavnem enake trditve, in sicer da Komisija ni dokazala njihovega sodelovanja pri omejevalnem sporazumu pred septembrom ali oktobrom 1993 oziroma pred januarjem 1993, kar zadeva MHTP. Ob upoštevanju nekaterih posebnosti, povezanih z njihovim zadevnim položajem, v bistvu trdijo, da v nasprotju s trditvami Komisije ni dokazano, da so sestanki, ki so potekali na evropski ravni v okviru AEMCP pred septembrom ali oktobrom 1993, bili okvir za tajne dogovore o cenah, in da ni dokazano, da so sodelovale na tajnih sestankih na nacionalni ali regionalni ravni pred tem obdobjem. Najprej je treba skupaj preučiti zadevne trditve različnih zgoraj navedenih družb in dodatne trditve družbe Mougeot, da Komisija ni dokazala njenega sodelovanja pri omejevalnem sporazumu po juliju 1995. Nato bo treba preučiti tožbene razloge, ki jih navajata družbi Divipa in Zicuñaga.

1.     Tožbeni razlogi, ki jih navajajo družbe Bolloré, MHTP, Koehler, Mougeot in Torraspapel

a)     Sodelovanje tožečih strank pri kršitvi pred septembrom ali oktobrom 1993

 Trditve strank

246    V okviru tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev člena 15(2) Uredbe št. 17, družba Bolloré trdi, da Komisija ni dokazala njene odgovornosti v omejevalnem sporazumu med januarjem 1992 in septembrom ali oktobrom 1993. V podporo svoji trditvi zatrjuje, prvič, da je družba Copigraph zanikala, da bi sodelovala pri kakršnem koli omejevalnem sporazumu pred septembrom 1993. Drugič, zanika vsako dokazno vrednost izjav družbe AWA z dne 5. maja 1999, izjav družbe Mougeot z dne 14. aprila 1999 in izjav družbe Sappi z dne 6. januarja 1998, na katere se Komisija opira, da bi dokazala sodelovanje družbe Copigraph pri omejevalnem sporazumu pred septembrom 1993. Poudarja tudi protislovno naravo teh različnih izjav, pri čemer trdi, da se izjave družbe Mougeot nanašajo na domnevne splošne sestanke kartela, medtem ko se izjave družbe AWA nanašajo na domnevni omejevalni sporazum v zvezi s francoskim trgom. Trdi tudi, da je družba Copigraph prvo zvišanje cen izvedla decembra 1993, kar izključuje, da bi bila vpletena v omejevalni sporazum pred septembrom ali oktobrom 1993.

247    V okviru tožbenega razloga, ki se nanaša na neobstoj dokazov, družba MHTP trdi, da Komisija ni dokazala njenega sodelovanja pri kršitvi pred januarjem 1993. V podporo tej trditvi trdi, prvič, da izjave družb AWA, Sappi in Mougeot, navedene v uvodnih izjavah 107 in 108 odločbe, ne dokazujejo, da so sestanki AEMCP, organizirani leta 1992, bili okvir za omejevalni sporazum. Drugič, trdi, da v nasprotju z ugotovitvami Komisije ni dokazano, da je sodelovala na sestanku 5. marca 1992 v zvezi s španskim trgom, na sestanku spomladi 1992 v zvezi s francoskim trgom ter na sestanku 16. julija 1992 v zvezi s španskim in portugalskim trgom.

248    V okviru tožbenega razloga, ki se nanaša na neobstoj dokazov, družba Koehler trdi, da Komisija ni dokazala njenega sodelovanja pri protikonkurenčnem omejevalnem sporazumu pred oktobrom 1993. V podporo tej trditvi navaja, prvič, da izjave družb Mougeot in Sappi, na katere se sklicuje Komisija, ne dokazujejo, da so bili tajni dogovori sklenjeni v okviru AEMCP pred oktobrom 1993. Dodaja, da dejstvo, da so tajni sestanki potekali na določenem številu nacionalnih ali regionalnih trgov pred oktobrom 1993, ne dokazuje obstoja usklajevanja na evropski ravni v tistem času. Drugič, družba Koehler trdi, da v nasprotju z ugotovitvami Komisije ni dokazano, da je sodelovala na sestankih 17. februarja in 5. marca 1992 v zvezi s španskim trgom, na sestanku spomladi 1992 v zvezi s francoskim trgom, na sestanku 16. julija 1992 v zvezi s španskim in portugalskim trgom, na sestanku 14. januarja 1993 v zvezi s trgoma Združenega kraljestva in Irske, na sestanku spomladi 1993 v zvezi s francoskim trgom ter na sestanku 30. septembra 1993 v zvezi s španskim trgom.

249    V okviru tožbenega razloga, ki se nanaša na očitno napako pri presoji, družba Mougeot trdi, da Komisija ni dokazala, da je sodelovala pri omejevalnem sporazumu pred oktobrom 1993. Poudarja, da v izjavah družbe Sappi, na katere se sklicuje Komisija, ni navedena med udeleženci tajnih sestankov, organiziranih v letih 1992 in 1993. Dodaja, da je, ker leta 1992 ni bila članica AEMCP, na sestankih tega združenja 26. maja in 10. septembra 1992 sodelovala izključno kot članica opazovalka ter da je treba vsekakor ugotoviti, da udeleženci sestanka AEMCP z 9. februarja 1993, ki je prvi sestanek tega združenja, na katerem je sodelovala kot njegova članica, v njeni prisotnosti niso razpravljali o obstoju ali smotrnosti omejevalnega sporazuma.

250    Družba Mougeot tudi trdi, da je Komisija v uvodni izjavi 111 odločbe izkrivila vsebino njenih izjav z dne 14. aprila 1999. Poleg tega zanika vsako dokazno vrednost izjave družbe Sappi, ki jo je Komisija navedla v uvodni izjavi 112 odločbe v podporo svoji trditvi, da so uradni sestanki AEMCP bili okvir za tajne sestanke o cenah pred prestrukturiranjem združenja septembra 1993.

251    V okviru tožbenega razloga, ki se nanaša na napačno uporabo člena 81(1) ES ter kršitve načela domneve nedolžnosti in bistvenega postopkovnega pravila, družba Torraspapel trdi, da ni nobenega dokaza o njenem domnevnem sodelovanju pri kršitvi od januarja 1992 do septembra 1993. Družba Torraspapel izraža nekaj uvodnih pripomb o tveganjih strateške ovadbe, povezanih z novo politiko prizanesljivosti Komisije, ter o neobstoju dokazne vrednosti izjav družb AWA, Sappi in Mougeot, na katere se sklicuje Komisija v podporo svoji trditvi. Nadalje zanika, prvič, da so uradni sestanki AEMCP bili okvir za tajna dogovarjanja o cenah do septembra 1993. Drugič, trdi, da v nasprotju z ugotovitvami Komisije ni sodelovala na sestankih 17. februarja in 5. marca 1992 v zvezi s španskim trgom, niti sestankih spomladi 1992 in spomladi 1993 v zvezi s francoskim trgom ter niti na sestanku 16. julija 1992 v zvezi s španskim in portugalskim trgom.

252    Komisija izpodbija kritike, ki se nanašajo na dokazno vrednost izjav družb AWA, Sappi in Mougeot. Te izjave naj bi omogočale razumeti organizacijo kartela, vključno z letom 1992. Komisija poleg tega po posameznih točkah odgovarja na trditve tožečih strank, ki se nanašajo na njihovo nesodelovanje na različnih zadevnih nacionalnih ali regionalnih sestankih.

 Odločba

253    V skladu s členom 1, drugi odstavek, odločbe so družbe Bolloré, MHTP, Koehler in Torraspapel sodelovale pri kršitvi od januarja 1992 do septembra 1995, medtem ko je v skladu z isto določbo družba Mougeot pri kršitvi sodelovala od maja 1992 do septembra 1995.

254    Ustrezni odlomki iz odločbe, kar zadeva sodelovanje petih zadevnih tožečih strank pri kršitvi od januarja ali maja 1992, odvisno od posameznega primera, do septembra ali oktobra 1993, so naslednji:

„83.      Organizacija in usklajevanje omejevalnega sporazuma na ravni EGP sta potekala na splošnih sestankih kartela, ki so se sklicevali pod krinko uradnih sestankov poklicnega združenja AEMCP.

84.      Na teh splošnih sestankih so udeleženci praviloma odločali o časovnem razporedu in višini (v odstotkih) zvišanja cen za vsako državo EGP. Dogovorili so se o več zaporednih zvišanjih cen za več mesecev vnaprej.

85.      Sestanki AEMCP so bili okvir za sestanke kartela najmanj od januarja 1992 do septembra 1993 […]

87.      Udeležba na sestankih AEMCP je bila na splošno visoka in med kršitvijo so na njih sodelovali vsi proizvajalci, ki so bili takrat člani AEMCP: AWA, Binda, Copigraph, Koehler, Mougeot, Stora, Torraspapel/Sarrió in Zanders.“

255    Poleg tega iz uvodnih izjav od 107 do 113 izhaja, da je družba Sappi priznala obstoj tajnega dogovarjanja med konkurenčnimi proizvajalci na rednih sestankih, ki so potekali vsaj od začetka leta 1992. Uslužbenec družbe Sappi je izjavil, da so ti sestanki „na ravni Skupnosti“ potekali od leta 1991. Družba AWA je prav tako priznala, da so taki sestanki potekali od začetka leta 1992. Družba Mougeot, ki se je v AEMCP včlanila konec leta 1992, je predložila izjave (dokument št. 7647, naveden zgoraj v točki 165) v zvezi z vsebino uradnega sestanka AEMCP iz leta 1993, na podlagi katerih Komisija sklepa, da je prenova združenja vključevala prestrukturiranje kartela. Družba Mougeot je izjavila:

„Nedvomno se je [g. B.] na uradnem sestanku AEMCP 14. septembra 1993 v Frankfurtu ali na predhodnem sestanku, vendar vsekakor, ko je nastopil funkcijo vodje generalne direkcije ,samokopirne‘ poslovalnice družbe AWA, jasno odločil, da na ,neuradne‘ sestanke povabi glavne proizvajalce samokopirnega papirja po posameznih trgih in da spremeni organizacijo uradnih sestankov AEMCP. [G. B.] se je odločil, da bo odslej na vsakem sestanku AEMCP prisoten odvetnik, da bi ti dobili uraden značaj in da jih ne bi bilo mogoče kritizirati. Nasprotno pa se je odločil, da se vse, kar bo zadevalo cene, ne bo več obravnavalo na teh sestankih, ampak samo na ,neuradnih sestankih‘.“

 Presoja Sodišča prve stopnje

256    Najprej je treba opozoriti, da mora Komisija glede izvedbe dokaza kršitve člena 81(1) ES dokazati kršitve, ki jih ugotovi, in predložiti dokaze, s katerimi lahko pravno zadostno dokaže obstoj okoliščin, ki pomenijo kršitev (sodbi Sodišča z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C‑185/95 P, Recueil, str. I‑8417, točka 58, in zgoraj v točki 149 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 86).

257    Tako je nujno, da Komisija predloži natančne in skladne dokaze, da bi utemeljila trdno prepričanje, da je bila kršitev storjena (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 6. julija 2000 v zadevi Volkswagen proti Komisiji, T‑62/98, Recueil, str. II‑2707, točka 43 in navedena sodna praksa).

258    Vendar pa je treba poudariti, da ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, izpolnjuje ta merila glede vsakega elementa kršitve. Dovolj je, da se več indicev, na katere se sklicuje institucija, gledano na splošno, ujema s to zahtevo (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 15. oktobra 2002 v zadevi Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, Recueil, str. I‑8375, točke od 513 do 520). Poleg tega je treba, kot je Sodišče prve stopnje že navedlo v zgoraj navedenih točkah 155 in 166, dokaze presojati v celoti in za izjave, dane v okviru obvestila o ugodni obravnavi, ni mogoče šteti, da so samo zato brez dokazne vrednosti.

259    Iz odločbe izhaja, da Komisija opira odgovornost petih zadevnih tožečih strank od januarja 1992 ali maja 1992, kar zadeva družbo Mougeot, do septembra ali oktobra 1993 na njihovo sodelovanje pri tajnih stikih in sistemu tajnih sestankov, ki vključuje preplet uradnih sestankov AEMCP, za katere trdi, da so bili okvir za tajna dogovarjanja o cenah in nacionalnih ali regionalnih sestankih kartela.

260    Najprej je treba analizirati domnevni sistem tajnih sestankov, ki ga sestavljajo uradni sestanki AEMCP in nacionalni ali regionalni sestanki kartela, ter nato sodelovanje zadevnih tožečih strank na teh sestankih pred septembrom ali oktobrom 1993.

–       Domnevni sistem tajnih sestankov

Uradni sestanki AEMCP pred septembrom ali oktobrom 1993

261    Iz uvodnih izjav od 107 do 113, od 254 do 256 in 295 odločbe izhaja, da se Komisija v podporo svojim trditvam o izvedbi splošnih (evropskih) sestankov kartela v okviru uradnih sestankov AEMCP pred septembrom ali oktobrom 1993 sklicuje, prvič, na izjave družbe Mougeot, ki jih vsebuje dokument št. 7647 (glej zgoraj navedeno točko 255); drugič, na pričanje uslužbenca družbe Sappi ter priznanja družb Sappi in AWA, ter tretjič, na obstoj številnih dokazov, ki potrjujejo organizacijo nacionalnih ali regionalnih sestankov kartela od januarja 1992, kar bo obravnavano v točki 281 in naslednjih.

262    Prvič, iz uvodnih izjav 113 in 254 odločbe je razvidno, da so izjave družbe Mougeot (dokument št. 7647), povzete v uvodni izjavi 108 navedene odločbe in navedene zgoraj v točki 255, osrednji element dokaza Komisije v zvezi s to točko.

263    V zvezi s tem je treba najprej zavrniti trditve družbe Mougeot, da naj bi Komisija popačila vsebino njenih izjav. Primerjava uvodne izjave 108 odločbe in dokumenta št. 7647, ki vsebuje zadevne izjave, kaže, da je Komisija v odločbi dobesedno in zvesto obnovila izjave družbe Mougeot iz zgoraj navedenega dokumenta.

264    Poleg tega je treba v odgovor na trditev družbe Koehler ugotoviti, da popolnoma jasen pomen izjav družbe Mougeot upravičuje, da kot izhaja iz uvodne izjave 295 odločbe, Komisija ni pripisala nobenega pomena poznejšemu zanikanju družbe Mougeot v njenem odgovoru na OU.

265    Prav tako je treba zavrniti trditev družbe Torraspapel, da trditve v opombi 97 odločbe kažejo, da Komisija dvomi o dokazni vrednosti izjav družbe Mougeot. Dejstva, da je Komisija v tej opombi glede na vsebino dokaznih listin v spisu zavrnila trditev družbe Mougeot, da je ta prvič sodelovala na sestanku AEMCP 9. februarja 1993, namreč ni mogoče razlagati kot izraza splošnega dvoma Komisije o dokazni vrednosti trditev družbe Mougeot. Poleg tega v primerjavi s trditvijo družbe Mougeot, navedeno v opombi 97 odločbe, izjavam, povzetim v uvodni izjavi 108 te odločbe, ne nasprotuje noben dokaz, ki bi lahko vzbudil dvom o dokazni vrednosti teh izjav.

266    Iz teh izjav družbe Mougeot izhaja, da je na uradnem sestanku AEMCP g. B., ko je nastopil funkcijo vodje generalne direkcije poslovalnice „Samokopirni papir“ družbe AWA, odločil, da se reorganizirajo dejavnosti AEMCP, tako da bodo odslej uradni sestanki združenja potekali v prisotnosti odvetnika, da jih „ne bi bilo mogoče kritizirati“, da se na navedenih sestankih ne bo obravnavalo „nič, kar zadeva cene“, in da se bodo za obravnavo teh odslej sklicevali „neuradni sestanki“. Izjave družbe Mougeot jasno kažejo, da so pred reorganizacijo dejavnosti AEMCP, o kateri je odločil g. B. (AWA), uradni sestanki AEMCP bili okvir za razprave o cenah. Prav te razprave so bile sporni element teh sestankov.

267    Nobena od zadevnih tožečih strank ne izpodbija navedbe iz uvodne izjave 110 odločbe, da je prvi uradni sestanek AEMCP v prisotnosti odvetnika potekal 18. novembra 1993. V teh okoliščinah je Komisija utemeljeno ugotovila, da je bila odločitev g. B. o prestrukturiranju dejavnosti in sestankov AEMCP sprejeta na uradnem sestanku tega združenja, ki je potekal tik pred sestankom 18. novembra 1993, to je na sestanku 14. septembra 1993. Komisija je torej upravičeno menila, da so razprave o cenah potekale na uradnih sestankih AEMCP do sestanka 14. septembra 1993.

268    To ugotovitev potrjujejo uvodne izjave od 115 do 121 odločbe, iz katerih izhaja, da so po tej odločitvi o prestrukturiranju ob robu uradnih sestankov AEMCP potekali neuradni sestanki, katerih cilj je bil dogovoriti se o zvišanjih cen v EGP.

269    Drugič, Komisija se sklicuje na izvleček, povzet v uvodni izjavi 112 odločbe, iz pričanja (dokument št. 5407, priložen OU) osebe, ki jo je družba Sappi zaposlila februarja 1993 in se spominja, da so njeni sodelavci „s sestankov, vključno s sestanki AEMCP, prihajali z zelo natančno zamislijo o zvišanjih cen, ki se bodo izvedla, in da jim je bilo skoraj vseeno za odzive konkurence“.

270    V nasprotju s trditvami nekaterih tožečih strank spomini tega uslužbenca družbe Sappi nikakor niso izraženi v dvomljivem ali previdnem tonu. Ker ne obstajajo nasprotne trditve, je treba te izjave razumeti tako, da se enako nanašajo na obdobje pred septembrom 1993 in tudi na obdobje po njem. Te izjave potrjujejo za obdobje od februarja do septembra 1993, da so tajni sestanki, ki so se nanašali na zvišanja cen na evropski ravni, potekali na uradnih sestankih AEMCP, česar poleg tega niso izpodbijale družbe, ki so priznale, da so od leta 1992 sodelovale pri omejevalnem sporazumu.

271    Na tej stopnji analize je torej očitno, da je Komisija pravilno ugotovila, da so bili pred septembrom 1993 dogovori o cenah sklenjeni na uradnih sestankih AEMCP. Zdaj je treba preveriti, ali je Komisija utemeljeno ugotovila, da so se uradni sestanki AEMCP začeli uporabljati kot okvir za take dogovore najpozneje januarja 1992 in so se neprekinjeno uporabljali kot tak okvir do septembra 1993.

272    V zvezi s tem iz uvodnih izjav 86 in 113 odločbe izhaja, da Komisija v podporo svojim ugotovitvam navaja, da je bil prvi uradni sestanek AEMCP, za kateri ima pisne dokaze, 23. januarja 1992. Komisija na podlagi tega podatka v povezavi z domnevnimi skladnimi izjavami družb AWA in Sappi, navedenimi v uvodni izjavi 107 odločbe, ki naj bi dokazovale, da so tajni sestanki potekali na evropski ravni od začetka leta 1992, ter z dokazi, da se je organiziranje rednih sestankov in stikov na nacionalni ali regionalni ravni začelo januarja 1992 (ista uvodna izjava), da se je evropski omejevalni sporazum o cenah začel najpozneje januarja 1992. Komisija v uvodni izjavi 113 odločbe dodaja, da dokumenti, ki jih ima, kažejo, da je bilo med januarjem 1992 in sestankom 14. septembra 1993 osem sestankov AEMCP, ki so bili vsi v Zürichu.

273    Najprej je treba ugotoviti, da nobena tožeča stranka ne izpodbija pravilnosti trditev v odločbi v zvezi z izvedbo uradnega sestanka AEMCP 23. januarja 1992.

274    Nadalje je treba navesti, prvič, da družba AWA v izjavi (dokumenta št. 7828 in 7829, glej zgoraj navedeno točko 163), ki jo Komisija navaja v uvodni izjavi 107 odločbe, priznava, da je od začetka leta 1992 sodelovala s konkurenti na nekaterih „neprimernih“ (improper) sestankih, ki so bili okvir za izmenjave namenov v zvezi z napovedmi zvišanj cen. To priznanje družbe AWA se glede na njen odgovor na zahtevo Komisije za informacije (dokument št. 7829) nanaša na sestanke, na katerih naj bi sodelovale družbe Sarrió, Mougeot, Stora-Feldmühle, Copigraph, Koehler in Zanders ter ki naj bi potekali med letoma 1992 in 1995 v Parizu, Zürichu in Ženevi. Zürich je mesto, v katerem, kot izhaja iz tabele A v Prilogi I k odločbi, so potekali vsi uradni sestanki AEMCP, organizirani od januarja 1992 do septembra 1993.

275    Vendar pa se glede na odgovor družbe AWA (dokument št. 7827) izvleček, naveden v uvodnih izjavah 61 in 107 odločbe, nanaša na podrobnosti sestankov, ki so potekali od 1. januarja 1992 do datuma priprave tega odgovora, razen uradnih sestankov AEMCP, tako da bi bilo mogoče sklepati, da je izključila vse sestanke AEMCP, ker niso bili tajni. Ker mora v skladu z načelom in dubio pro reo obstoj razumnega dvoma koristiti tožečim strankam, je treba ugotoviti, da iz izjav družbe AWA ni mogoče ugotoviti, da je bil uradni sestanek AEMCP s 23. januarja 1992 okvir za tajno dogovarjanje o cenah. Vendar pa so kljub temu pomemben znak obstoja omejevalnega sporazuma na evropski ravni od začetka leta 1992.

276    Drugič, glede izjav družbe Sappi, navedenih v uvodni izjavi 107 odločbe, iz uvodne izjave 73 te odločbe izhaja, da se Komisija sklicuje na „izjave družbe Sappi [ki naj bi kazale], da so obstajali tajni stiki med evropskimi proizvajalci samokopirnega papirja od ustanovitve njihovega poklicnega združenja AEMCP leta 1981 in predvsem od sredine osemdesetih let“.

277    V opombi 64 odločbe (dokument št. 4656) Komisija navaja:

„Sappi je Komisiji predložila izjavo enega do svojih zaposlenih, ki se je ukvarjal s prodajo samokopirnega papirja od sedemdesetih let, da ,je začel sumiti o obstoju tajnega dogovarjanja v sektorju samokopirnega papirja sredi osemdesetih let zaradi pripomb vodstva […] [M]enil je, da je to tajno dogovarjanje med drugimi vključevalo družbe Arjo Wiggins, Koehler in Stora‑Feldmühle [ter] vedel je za dvostranske izmenjave informacij od sredine ali konca osemdesetih let‘.“

278    Izjava še enega uslužbenca družbe Sappi kaže, da so obstajali tajni stiki in sestanki med konkurenti na ravni Skupnosti od leta 1991 do leta 1993. Ta uslužbenec družbe Sappi navaja, da je menil, da so ti stiki vodili do tajnega dogovarjanja in da so se dobavitelji medsebojno pogovarjali o cenah na ravni Skupnosti.

279    Izjavi uslužbencev družbe Sappi, navedeni v prejšnjih točkah, dokazujeta, da je od konca osemdesetih let ali začetka devetdesetih let na evropski ravni obstajal omejevalni sporazum o cenah, v kateri je bilo vključenih več proizvajalcev. Poleg tega ti izjavi potrjujeta izjave družbe AWA o obstoju omejevalnega sporazuma na evropski ravni od začetka leta 1992. Nasprotno pa ne omogočata trditve, da je bil uradni sestanek AEMCP s 23. januarja 1992 okvir za tajne stike. Tako kot izjave družbe AWA tudi ti izjavi ne omogočata ugotovitve, da je Komisija pravilno ugotovila, da so se tajni dogovori o cenah sklepali od januarja 1992 na uradnih sestankih AEMCP.

280    Zato je treba preučiti tretji dejavnik, ki ga navaja Komisija, to je organizacijo tajnih sestankov in stikov na nacionalni ali regionalni ravni ob uradnih sestankihAEMCP od začetka leta 1992.

Sestanki na nacionalni ali regionalni ravni pred septembrom ali oktobrom 1993

281    Iz tabele 3, z naslovom „Nacionalni in regionalni sestanki kartela od februarja 1992 do spomladi 1995“, ki je povzeta v uvodni izjavi 129 odločbe, izhaja, da Komisija ugotavlja, da je bilo od februarja 1992 do 30. septembra 1993 sedem nacionalnih ali regionalnih sestankov. Glede na podrobnosti o teh sestankih, navedene v Prilogi II k odločbi:

–        naj bi 17. februarja 1992 potekal sestanek v zvezi s španskim trgom, ki naj bi se ga med drugim udeležili družbi Koehler in Torraspapel;

–        naj bi 5. marca 1992 potekal sestanek v zvezi s španskim trgom, ki naj bi se ga med drugim udeležile družbe Stora (MHTP), Koehler in Torraspapel;

–        naj bi spomladi 1992, verjetno aprila, potekal sestanek v zvezi s francoskim trgom, ki naj bi se ga med drugim udeležile družbe Copigraph (hčerinska družba družbe Bolloré), Stora (MHTP), Koehler, Mougeot in Torraspapel;

–        naj bi 16. julija 1992 potekal sestanek v zvezi s španskim trgom, ki naj bi se ga med drugim udeležile družbe Stora (MHTP), Koehler in Torraspapel;

–        naj bi 14. januarja 1993 potekal sestanek v zvezi s trgoma Združenega kraljestva in Irske, ki naj bi se ga med drugim udeležili družbe Stora (MHTP) in Koehler;

–        naj bi spomladi 1993, verjetno aprila, potekal sestanek v zvezi s francoskim trgom, ki naj bi se ga med drugim udeležile družbe Copigraph (hčerinska družba družbe Bolloré), Stora (MHTP), Koehler, Mougeot in Torraspapel;

–        naj bi 30. septembra 1993 potekal sestanek v zvezi s španskim trgom, ki naj bi se ga med drugim udeležile družbe Copigraph (hčerinska družba družbe Bolloré), Stora (MHTP), Koehler, Mougeot in Torraspapel.

282    Preveriti je treba utemeljenost ugotovitev Komisije v zvezi z izvedbo teh sestankov in njihovim protikonkurenčnim ciljem.

283    Prvič, glede sestanka s 17. februarja 1992 v zvezi s španskim trgom je Sodišče prve stopnje v zgoraj navedenih točkah od 161 do 169 že ugotovilo, da je bil cilj tega sestanka, namenjenega zagotovitvi upoštevanja dogovora o zvišanju cen na španskem trgu, tajno dogovorjen in v skladu s splošnim ciljem kršitve.

284    Drugič, glede sestanka s 5. marca 1992 prav tako iz ugotovitev Sodišča prve stopnje v zgoraj navedenih točkah od 161 do 170 izhaja, da sta dokazana izvedba in tajno dogovorjeni cilj tega sestanka.

285    Tretjič, glede sestankov, ki sta potekala spomladi 1992 in spomladi 1993 v zvezi s francoskim trgom, njuna vsebina in protikonkurenčni cilj izhajata iz izjav uslužbencev družbe Sappi, ki jih vsebujejo dokumenti št. 15026, 15027 in 15272, navedeni v uvodni izjavi 137 odločbe in priloženi OU.

286    Izvleček iz izjave družbe Sappi, ki ga vsebuje dokument št. 15272, se glasi:

„Direktor (tedanji) prodajne službe družbe Sappi (UK) Ltd v Franciji je izjavil, da se je s svojim šefom [g. W.] udeležil dveh sestankov s konkurenti v Franciji. Prvi je potekal spomladi 1992 in drugi leto pozneje. Eden je potekal v hotelu na letališču Charles-de-Gaulle in drugi v središču Pariza. To sta edina taka sestanka, ki se ju je udeležil, in ne ve, ali so bili v Franciji še drugi sestanki.

Pogovori na teh sestankih so se nanašali predvsem na pole, ki jih družba Sappi takrat v Franciji ni prodajala. Sestanka se nista končala s soglasjem ali kakršnim koli dogovorom o polah. Glede rol so se pogovori nanašali na višino preteklih in trenutnih cen, ne pa na višino prihodnjih cen.“

287    Poleg tega družba Sappi v tabeli (dokument št. 15200, priložen OU), navedeni v odgovoru z dne 18. maja 1999 na zahtevo Komisije za informacije, navaja, da sta sestanka potekala na različna datuma spomladi 1992 in spomladi 1993, verjetno aprila, v Parizu, na letališču Charles‑de‑Gaulle in v hotelu blizu Place de l’Étoile. V skladu s to tabelo je bil cilj teh sestankov izmenjati informacije in obravnavati stranke in cene, ki se jim zaračunavajo. Družba Sappi navaja, da so na teh sestankih sodelovali predstavniki družb Sappi, AWA, Sarrió, Zanders, zastopnice družbe Zanders v Franciji, Europapier in Feldmühle. Trdi, da se ne spominja, ali je bil na teh sestankih tudi predstavnik družbe Koehler.

288    Iz informacij, povzetih v prejšnjih točkah, izhaja, da se uslužbenec družbe Sappi, ki je predložil te informacije in je bil osebno prisoten na navedenih dogodkih, natančno spominja, da sta sestanka med konkurenti potekala spomladi 1992 in spomladi 1993 v Parizu ter da je bil njun cilj zlasti obravnavati stranke in cene, ki se jim zaračunavajo. Neobstoj natančnih informacij o natančnem datumu teh sestankov je mogoče verjetno razložiti s časom, ki je pretekel med spornimi dejstvi in trenutkom, v katerem je bil ta uslužbenec vprašan o teh dogodkih, in ne more zasenčiti natančnosti njegovega pričanja, kar zadeva obdobje, v katerem sta zadevna sestanka potekala, njun kraj in cilj. Ta neobstoj torej izjavam uslužbenca družbe Sappi ne more odvzeti njihove dokazne vrednosti v zvezi z različnimi vidiki.

289    Glede sestanka, ki je potekal spomladi 1993, je treba dodati, da se dokumenti št. 4798, 4799 in 5034, ki jih Komisija navaja v opombi 135 odločbe, ujemajo z obračuni potnih stroškov in kažejo, da sta g. F. (Koehler) in g. W. (Stora‑Feldmühle) šla v Pariz 14. aprila 1993. Taka informacija potrjuje trditev Komisije, da je sestanek, ki naj bi potekal spomladi 1993, dejansko potekal aprila.

290    Res je, da iz izjav uslužbenca družbe Sappi, navedenih zgoraj v točki 286, izhaja, da kolikor se spominja, na teh sestankih, ki sta potekala spomladi 1992 in spomladi 1993, ni bil sklenjen noben dogovor o cenah. Vendar pa je treba trditev, da udeleženci teh sestankov niso dosegli soglasja ali sklenili kakršnega koli dogovora glede pol, treba razlagati tako, da so na teh sestankih to poskušali v zvezi s polami, zato ta sestanka nista bila zakonita.

291    V okviru teh poskusov so si udeleženci namreč zagotovo morali izmenjati individualne informacije o cenah in/ali obsegu prodaje, kar zadeva pole. V skladu s sodno prakso (zgoraj v točki 149 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točki 117 in 121) zahteva po neodvisnosti politike vsakega gospodarskega subjekta, ki jo vsebujejo določbe Pogodbe o konkurenci, strogo nasprotuje vsakršni navezavi neposrednih ali posrednih stikov med takimi gospodarskimi subjekti, ki lahko vpliva na ravnanje trenutnega ali potencialnega konkurenta na trgu oziroma razkrije takemu konkurentu ravnanje, za katero se je gospodarski subjekt odločil, da ga bo uresničeval ali ga namerava uresničevati na trgu, če je cilj ali učinek teh stikov ustvariti konkurenčne pogoje, ki ne bi ustrezali običajnim razmeram na zadevnem trgu. V zvezi s tem je treba z izjemo predložitve nasprotnega dokaza s strani zadevnih gospodarskih subjektov domnevati, da družbe, ki sodelujejo pri dogovarjanjih in ostanejo dejavne na trgu, upoštevajo informacije, ki si jih izmenjajo s svojimi konkurenti, da bi določile svoje ravnanje na trgu. Glede na to sodno prakso je treba priznati, da sta sestanka, ki sta potekala spomladi 1992 in spomladi 1993, kar zadeva pole, bila okvir za dogovarjanja v nasprotju s členom 81(1) ES.

292    Poleg tega so v izjavah uslužbenca družbe Sappi, navedenih zgoraj v točki 286, v zvezi z rolami omenjene izmenjave informacij ter tudi razprave na teh sestankih o strankah in cenah, ki se jim zaračunavajo, kar glede na sodno prakso iz prejšnje točke kaže na obstoj dogovarjanj, ki so prepovedana s členom 81(1) ES.

293    Izvedba sestankov med konkurenti spomladi 1992 in spomladi 1993 v Parizu ter njun protikonkurenčni cilj sta torej dokazana.

294    Podredno, čeprav bi bilo treba ugotoviti, da so se na teh sestankih samo izmenjale informacije, ki so protipravne samo, če je njihov namen olajšati sklenitev dogovorov o zvišanjih cen in prodajnih kvotah ter nadzoru upoštevanja dogovorov (uvodna izjava 97 odločbe), bi rešitev ostala enaka.

295    Ob upoštevanju, prvič, izvlečka iz izjave družbe Sappi, iz katerega izhaja, da so na zadevnih sestankih poskušali doseči dogovor o trgu pol, drugič, dokazov, ki potrjujejo, da so se najmanj od januarja 1992 sklepali dogovori o zvišanjih cen na evropski ravni v okviru uradnih sestankov AEMCP, in tretjič, prisotnosti določenega števila družb, ki so bili zastopane na navedenih uradnih sestankih (zlasti Sappi, AWA, Zanders), na sestanku spomladi 1992 in tudi na sestanku spomladi 1993, naj bi Komisija namreč upravičeno ugotovila, da je bil cilj izmenjave poslovnih informacij na teh francoskih sestankih nujno povezan z dogovorom o zvišanju cen samokopirnega papirja.

296    Četrtič, glede sestanka s 16. julija 1992 iz ugotovitev Sodišča prve stopnje v zgoraj navedenih točkah od 180 do 184 izhaja, da sta dokazana izvedba in tudi tajno dogovorjeni cilj tega sestanka.

297    Petič, glede sestanka s 14. januarja 1993 se Komisija, da bi dokazala izvedbo in protikonkurenčni cilj tega sestanka, opira na nezaupne dokumente št. 15026, 15175 in 15176, 15271 in 15272 ter 4752, priložene OU.

298    Dokument št. 15026 vsebuje zlasti te informacije:

„Prvi uslužbenec nam je povedal, da […] misli, da sta dva sestanka potekala v Heathrow Business Centre in en v hotelu Intercontinental v Londonu, vendar se ne spomni, katera […] Drugi uslužbenec nam je povedal, da [...] je v njegovem rokovniku na 14. januar 1993 vpisan sestanek v Heathrow Business Centre na terminalu 2 ob 10. uri. Ne vidi drugega razloga, zakaj bi lahko bil tam, razen sodelovanja na sestanku s konkurenti [...]“

299    Dokumenta št. 15175 in 15176 vsebujeta ta pojasnila:

„Dokazi, ki jih je […] lahko zagotovil, so naslednji. […] Kot je navedeno v izjavah z dne 11. novembra in 20. decembra 1996, se je udeležil sestanka s konkurenti v Združenem kraljestvu, verjetno v četrtek, 14. januarja 1993, v Heathrow Business Centre na terminalu 2, ob 10. uri. Kopija zadevne strani iz njegovega rokovnika je v Prilogi 5. [G. I.], direktor prodaje in trženja družbe Sappi (UK) Ltd, ga je prosil, naj se udeleži sestanka. Sestanek se je nanašal predvsem na izmenjavo informacij o tem, kateri dobavitelj oskrbuje katere stranke, o težnjah in pričakovanjih trga. Dogovor ni bil dosežen […] Sestanek je vodila družba Arjo Wiggins. Šlo je bolj za izmenjavo informacij kot za sklenitev dogovorov o ravnanju v prihodnosti.

300    Dokumenta št. 15271 in 15272 vključujeta te izjave:

„Prvi uslužbenec je dejal, da […] Vendar pa so včasih v Združenem kraljestvu potekali priložnostni neuradni sestanki med konkurenti, katerih cilj je bil spoznati trg, zlasti glede pretekle dejavnosti in zbrati mnenja konkurentov, ne pa doseči soglasja ali se vključiti v usklajeno ravnanje, da bi poskušali doseči zvišanje cen. Glede družbe Sappi je bil njen cilj sodelovanja na teh sestankih dobiti informacije, čeprav je mogoče, da so druge družbe uporabile te sestanke za posredovanje podatkov ali poskus izkrivljanja trga; razprave na teh sestankih se niso nanašale na razdelitev trga ali dodelitev strank; […] je potrdil, da je sodeloval na takih sestankih enkrat letno v letih 1992, 1993 in 1994. Lahko, da se je udeležil tudi enega ali dveh drugih sestankov (vendar ne več). Leta 1995 ali 1996 se ni udeležil nobenega sestanka. Praksa organiziranja takih sestankov je bila v tej industriji že ustaljena, ko se je začel ukvarjati s prodajo samokopirnega papirja […] Sestanki so običajno potekali na letališču Heathrow ali v hotelu v Londonu […]“

301    Dokument št. 4752 se ujema z izvlečkom iz rokovnika uslužbenca družbe Sappi in za 14. januar 1993 vsebuje to navedbo: „T2 Heathrow ob 10. uri Bus. Centre.“

302    Glede na različne informacije, navedene zgoraj v točkah od 298 do 301, je Komisija utemeljeno ugotovila, da je sestanek med konkurenti potekal na letališču Heathrow 14. januarja 1993 ob 10. uri dopoldan. Res je, da iz izvlečka, povzetega zgoraj v točki 299, izhaja, da udeleženci tega sestanka niso dosegli dogovora. Vendar pa poleg dejstva, da je ta izvleček mogoče razlagati tako, da dokazuje obstoj poskusa sklenitve dogovora v nasprotju s členom 81(1) ES, zaradi česar iz razlogov, navedenih zgoraj v točki 291, zadevni sestanek ni zakonit, izvleček iz izjave družbe Sappi, povzet zgoraj v točki 299, dokazuje, da je bil sestanek okvir za izmenjavo informacij o zadevnih strankah različnih udeležencev tega sestanka.

303    Glede izmenjave informacij je treba opozoriti, da jo Komisija šteje za protipravno, ker naj bi pripomogla k sklenitvi ali upoštevanju dogovora o zvišanju cen.

304    Več indicev potrjuje trditev, da je bil cilj izmenjave informacij na britanskem sestanku povezan z dogovorom o zvišanju cen. Prvič, iz izvlečka iz izjave družbe Sappi je razvidno, da je na zadevnem sestanku prišlo do poskusa sklenitve dogovora. Drugič, obstajajo dokazi, da so se najmanj od januarja 1992 dogovori o zvišanjih cen sklepali na evropski ravni na uradnih sestankih AEMCP. Tretjič, na sestanku s 14. januarja 1993 so se zbrale nekatere družbe, ki so bile zastopane na uradnih sestankih AEMCP, v okviru katerih so potekali splošni sestanki kartela, ki so se nanašali na dogovore o zvišanjih cen.

305    Med drugim je treba poudariti, da je glede na uvodno izjavo 183 odločbe AWA v odgovoru na OU potrdila, da je bil ta sestanek 14. januarja 1993 del „neprimernih“ sestankov med konkurenti (glej tudi zgoraj navedeno točko 164).

306    Šestič, glede sestanka s 30. septembra 1993 v Barceloni, navedenega v uvodni izjavi 163 odločbe, je Sodišče prve stopnje v zgoraj navedeni točki 172 že ugotovilo, da je Komisija pravilno ugotovila izvedbo tega sestanka in tudi dejstvo, da je ta bil okvir za izmenjavo poslovnih informacij o individualni prodaji v letih 1992 in 1993 ter za dogovore o dodelitvi prodajnih kvot za četrto četrtletje leta 1993 in o zvišanju cen s 1. januarjem 1994. Poleg tega dejstvo, da so si udeleženci na tem sestanku 30. septembra 1993 najprej izmenjali poslovne informacije o svojih prodajnih povprečjih, nato se dogovorili o razdelitvi prodajnih kvot, se odločili o kolektivnem zvišanju cen in dogovorili o ponovnem sestanku, da bi preverili upoštevanje prodajnih kvot, potrjuje trditev Komisije, da so bile ob določenih priložnostih izmenjane informacije o prodaji in sklenjeni dogovori o prodajnih kvotah, da bi olajšali sklenitev dogovorov o zvišanju cen in zagotovili njihovo uresničevanje.

307    Zato je Komisija pravno zadostno dokazala potek tajnih sestankov v zvezi s španskim trgom 17. februarja, 5. marca in 16. julija 1992 ter tudi 30. septembra 1993, v zvezi s francoskim trgom spomladi 1992 in spomladi 1993 ter v zvezi s trgoma Združenega kraljestva in Irske 14. januarja 1993. Izvedbo teh tajnih sestankov na nacionalni ali regionalni ravni glede na izjavo družbe Mougeot iz uvodne izjave 90 odločbe, da je bil razlog teh sestankov zagotoviti splošno uresničevanje zvišanj cen, sklenjenih na evropski ravni, potrjuje opis kršitve, ki ga je Komisija navedla v uvodni izjavi 77 odločbe, zlasti dejstvo, da je bilo sredstvo za uresničitev cilja omejevalnega sporazuma izvedba sestankov na različnih ravneh (splošni, nacionalni ali regionalni).

308    Glede začetka kršitve je Komisija torej utemeljeno ugotovila, da je v Španiji sočasno, kot je potekal uradni sestanek AEMCP, to je 23. januarja 1992, prišlo do tajnih stikov, ki so imeli enak cilj kot splošni sestanki kartela, ki so bili do septembra 1993 organizirani v okviru uradnih sestankov AEMCP. Na podlagi te ugotovitve v povezavi s priznanji več družb glede njihovega sodelovanja pri evropskem omejevalnem sporazumu od januarja 1992 in tudi trditvijo družbe AWA glede njenega sodelovanja od januarja 1992 na „neprimernih“ sestankih na različnih nacionalnih ali regionalnih trgih, ki so se nanašali na izmenjave namenov v zvezi z napovedmi zvišanj cen (dokument št. 7828), Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je Komisija upravičeno menila, da je uradni sestanek AEMCP, ki je potekal 23. januarja 1992, bil okvir za splošni sestanek kartela in možnost za družbe, ki so na njem sodelovale, da so določile začetek kršitve na januar 1992.

309    Kot je bilo navedeno zgoraj v točki 272, v skladu z uvodno izjavo 113 odločbe, dokumenti, ki jih ima Komisija, kažejo, da je bilo med januarjem 1992 in sestankom, ki je potekal 14. septembra 1993, osem sestankov AEMCP, katerih natančni datumi so navedeni v tabeli A v Prilogi I k odločbi, vsi pa so potekali v Zürichu. Ob upoštevanju te informacije, ki je tožeče stranke niso izpodbijale, ter glede na priznanja družb Sappi in AWA ter izjavo družbe Mougeot, navedeno v uvodni izjavi 108 odločbe, iz katere izhaja, da so do septembra 1993 splošni sestanki kartela potekali v okviru uradnih sestankov AEMCP, izjava, ki je za obdobje od februarja do septembra 1993 potrjena z izjavami uslužbenca družbe Sappi (glej zgoraj navedeno točko 269), je Komisija utemeljeno ugotovila neprekinjenost evropskega omejevalnega sporazuma o cenah od januarja 1992 do septembra 1993, tudi če priznamo, da so samo nekateri od zgoraj navedenih osmih sestankov bili okvir za tajne dogovore o cenah na evropski ravni.

310    Zato je treba šteti, da so ugotovitve Komisije, da so se od januarja 1992 in do septembra 1993 tajni dogovori o zvišanjih cen na evropski ravni sklepali na uradnih sestankih AEMCP, ki jim je sledilo več nacionalnih ali regionalnih sestankov, katerih cilj je bil zagotoviti njihovo uresničevanje po posameznih trgih, zadostno dokazane.

311    Treba je še preveriti, ali je Komisija za obdobje pred septembrom ali oktobrom 1993 pravilno ugotovila sodelovanje petih tožečih strank pri celovitem protikonkurenčnem načrtu, katerega glavni cilj je bil dogovoriti se o zvišanjih cen in časovnem razporedu za njihovo uresničevanje z izvedbo sestankov na različnih ravneh.

–       Sodelovanje tožečih strank na sestankih pred septembrom ali oktobrom 1993

312    Najprej je treba opozoriti, da zadostuje, da Komisija, zato da zadostno dokaže sodelovanje družbe pri omejevalnem sporazumu, izkaže, da je zadevna družba sodelovala na sestankih, na katerih so bili sklenjeni protikonkurenčni dogovori, ne da bi ta družba temu očitno nasprotovala. Če je ta sistem sestankov del niza prizadevanj zadevnih družb, ki poskušajo doseči samo en gospodarski cilj, to je izkriviti običajno gibanje cen na zadevnem trgu, bi bilo umetno razdeliti to ravnanje, za katero je značilen samo cilj, tako da bi v njem videli več ločenih kršitev (glej zgoraj v točkah 188 in 196 navedeno sodno prakso).

313    Sodišče prve stopnje ugotavlja, da niti družba Koehler niti družba Torraspapel ne izpodbijata navedb iz tabele B v Prilogi I k odločbi, da sta obe sodelovali na vseh uradnih sestankih AEMCP, ki so potekali od januarja 1992 do septembra 1993. Tudi če priznamo, da so samo nekateri od zgoraj navedenih sestankov bili okvir za tajne dogovore o cenah, taka ugotovitev zadostuje, da se ugotovi, da je Komisija upravičeno menila, da sta neprekinjeno sodelovali pri tajnih dogovorih o cenah in s tem pri kršitvi od januarja 1992 do septembra 1993, ugotovljeni v členu 1, prvi odstavek, odločbe.

314    Družba MHTP ne izpodbija navedb iz tabele, navedene v prejšnji točki, da so družbe skupine Stora sodelovale na različnih uradnih sestankih AEMCP, ki so potekali od januarja 1992 do septembra 1993. Ker MHTP tudi ne izpodbija ugotovitev Komisije v uvodnih izjavah od 360 do 362 odločbe, da jo je treba šteti za odgovorno za nezakonita ravnanja družb skupine Stora, je Komisija upravičeno ugotovila sodelovanje družbe MHTP pri tajnih dogovorih o cenah in s tem pri kršitvi od januarja 1992 do septembra 1993, ugotovljeni v členu 1, prvi odstavek, odločbe.

315    Poleg tega MHTP ne izpodbija svoje odgovornosti za kršitev od januarja 1993. S tem ko MHTP ne izpodbija dejstev, na katerih temelji ugotovitev kršitve od januarja 1993 do sredine leta 1995 – s čimer si je prislužila 10‑odstotno znižanje globe, ki ji je bila naložena – (uvodni izjavi 456 in 458 odločbe), MHTP priznava izvedbo tajnih sestankov na evropski ravni od januarja 1993 do septembra ali oktobra 1993. Na obravnavi je poleg tega izjavila, da je bil obstoj teh evropskih sestankov omejevalnega sporazuma takrat povsem sprejemljiv. Med drugim je na obravnavi priznala, da je, če izjavo družbe Mougeot vzamemo dobesedno, povsem verjetno, da je bil v tistem času sestanek AEMCP forum omejevalnega sporazuma. Vendar pa niti MHTP niti druge družbe, ki izpodbijajo tajno naravo sestankov AEMCP pred njegovim prestrukturiranjem septembra ali oktobra 1993, niso predložile elementov, ki bi lahko dokazali kakršno koli spremembo organizacije ali strukture AEMCP januarja 1993. Poleg tega MHTP ni zagotovila drugega pojasnila, kot ga je dala Komisija, o kraju in izvedbi tajnih sestankov evropskega omejevalnega sporazuma pred prestrukturiranjem AEMCP septembra/oktobra 1993.

316    Družba Bolloré ne izpodbija navedb iz tabele B v Prilogi I k odločbi, da je družba Copigraph sodelovala na uradnem sestanku AEMCP, ki je potekal 23. januarja 1992, nato na štirih sestankih od sedmih poznejših sestankov, ki so bili pred sestankom s 14. septembra 1993. Na podlagi navedbe o prisotnosti družbe Copigraph na uradnem sestanku AEMCP 23. januarja 1992 je mogoče ugotoviti, da je na ta datum Copigraph sodelovala pri tajnem dogovoru o cenah na evropski ravni.

317    Čeprav ni zanesljivo, da so vsi uradni sestanki AEMCP, ki so potekali od januarja 1992 do septembra 1993, bili okvir za sklenitev tajnega dogovora o cenah, je iz ugotovitve, da je družba Copigraph sodelovala na petih sestankih od osmih uradnih sestankov, mogoče sklepati, da je ta družba od januarja 1992 do septembra 1993 neprekinjeno sodelovala pri tajnih dogovorih o cenah na evropski ravni. Družba Copigraph se namreč ni javno distancirala od sestankov, na katerih je sodelovala (glej zgoraj v točkah 188 in 196 navedeno sodno prakso).

318    Nazadnje, glede družbe Mougeot ni sporno, da ni sodelovala na sestanku, ki je potekal 23. januarja 1992, in da je prvi sestanek AEMCP, na katerem je sodelovala, sestanek, ki je potekal 26. maja 1992. Družba Mougeot se je nato udeležila vseh sestankov AEMCP do septembra 1993, to je šestih od osmih sestankov pred sestankom 14. septembra 1993. Tako kot družba Copigraph se tudi družba Mougeot ni javno distancirala od sestankov, na katerih je sodelovala (glej zgoraj v točkah 188 in 196 navedeno sodno prakso). Čeprav je družba Mougeot na teh sestankih sodelovala kot opazovalka, pa ni dokazala, da je svojim konkurentom navedla, da na teh sestankih sodeluje z drugačnim namenom kot oni (glej v tem smislu zgoraj v točki 188 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 81). Iz nobenega predloženega dokumenta ne izhaja, da je bila družba Mougeot v AEMCP težko sprejeta ali marginalizirana. Nasprotno, glede na zapisnik sestanka AEMCP z dne 26. maja 1992 je bilo na predhodnem sestanku odločeno, da se družba Mougeot povabi k pridružitvi AEMCP. Poleg tega je predsednik AEMCP na tem sestanku predstavnika družbe Mougeot prosil, naj svojo družbo predstavi kot novo članico in ne samo kot povabljenko. V zapisnikih sestankov AEMCP z dne 10. septembra in 25. novembra 1992 je med udeleženci naveden predstavnik družbe Mougeot, ne da bi obstajala razlika med to družbo in drugimi. V zapisniku sestanka z dne 25. novembra 1992 je poudarjeno, de je predstavnik družbe Mougeot obvestil udeležence, da bi morala biti njegova družba sposobna dodati svoje številke k številkam združenja decembra, te številke naj bi pokrivale drugo polletje leta 1992. Čeprav je družba Mougeot status članice AEMCP dobila šele leta 1993, njena prisotnost na tajnih sestankih AEMCP v isti funkciji kot druge članice od maja 1992 in predložitev informacij, ki pokrivajo drugo polletje leta 1992, dokazujeta, ker ni nasprotnih dokazov, njeno sodelovanje pri omejevalnem sporazumu od 26. maja 1992.

319    Te ugotovitve o sodelovanju zadevnih tožečih strank pri omejevalnem sporazumu na evropski ravni pred septembrom ali oktobrom 1993 zadostujejo, da se jim pripiše kršitev za to obdobje.

320    Podredno je treba ugotoviti, da dokazi o sodelovanju več teh družb na sestankih na nacionalni ali regionalni ravni potrjujejo neprekinjenost njihovega sodelovanja pri kršitvi.

321    Komisija tako ugotavlja, da sta družbi Koehler in Torraspapel sodelovali na sestanku, ki je potekal 17. februarja 1992. Pri tem se opira na interno obvestilo družbe Sappi z istega dne (dokument št. 4588), v katerem je opisan sestanek „zainteresiranih strani“. Na podlagi te navedbe v povezavi z navedbami iz istega obvestila, ki se nanašajo na negotovosti, ki jih povzroča ravnanje družb Koehler in Sarrió na španskem trgu, je Komisija ugotovila, da sta bili družbi Koehler in Sarrió med „zainteresiranimi stranmi“, ki so sodelovale na tem sestanku, na katerem naj bi se preučile težave, povezane z njunim neupoštevanjem zgoraj navedenega dogovora, h kateremu sta pristopili kot distributerki ali dobaviteljici samokopirnega papirja na španskem trgu, kot izhaja iz obvestila z dne 9. marca 1992 (dokumenta št. 4703 in 4704, navedena zgoraj v točki 171).

322    Ker družba Torraspapel ni izpodbijala niti navedbe iz uvodne izjave 363 odločbe, da je družba Sarrió bila in je še vedno njena hčerinska družba v stoodstotni lasti, niti trditve Komisije iz iste uvodne izjave, da med upravnim postopkom ni izpodbijala svoje odgovornosti za ravnanje družbe Sarrió, ji je Komisija utemeljeno pripisala odgovornost za sodelovanje družbe Sarrió na tajnem sestanku, ki je potekal 17. februarja 1992.

323    Glede sestanka, ki je potekal 5. marca 1992, iz opomb 7 in 10 v Prilogi II k odločbi izhaja, da se Komisija, da bi ugotovila sodelovanje družb Koehler in Torraspapel na tem sestanku, opira na interno obvestilo družbe Sappi z dne 9. marca 1992, navedeno v uvodni izjavi 156 odločbe (dokumenta št. 4703 in 4704, navedena zgoraj v točki 171). Vendar čeprav drži, da je na podlagi tega obvestila mogoče trditi, da sta bili ti družbi stranki dogovora o zvišanju cen za 10 ESP na kilogram v začetku februarja 1992 na španskem trgu, pa nasprotno ne vsebuje nobenega podatka, ki bi kazal, da sta sodelovali na tajnem sestanku, ki je potekal 5. marca 1992.

324    Vendar pa iz odgovora družbe AWA z dne 30. aprila 1999 na zahtevo Komisije za informacije (dokument št. 7828, naveden zgoraj v točki 163) izhaja, da so bili predstavniki družb Sarrió (Torraspapel), Koehler in Stora (MHTP) prisotni na „neprimernih“ sestankih, katerih del je bil sestanek 5. marca 1992, kot je potrdila družba AWA v odgovoru na OU (uvodna izjava 170 odločbe).

325    Komisija poleg tega ugotavlja, da je pet zadevnih tožečih strank sodelovalo na dveh sestankih v zvezi s francoskim trgom.

326    Na podlagi izjav družbe Sappi, navedenih v točkah od 276 do 279 in od 285 do 293, v povezavi s trditvijo družbe AWA, navedeno v dokumentu št. 7828, da so predstavniki te družbe med letoma 1992 in 1995 sodelovali na „neprimernih“ sestankih, zlasti v Parizu, na katerih so bili predstavniki družbe Sarrió, je mogoče skleniti, da je Komisija upravičeno ugotovila sodelovanje družbe Sarrió (Torraspapel) na zadevnih dveh sestankih. Dvom, ki ga je izrazil uslužbenec družbe Sappi (dokument št. 15027, priložen v prilogi 1 k OU) v zvezi z vprašanjem, ali je bil predstavnik družbe Sarrió, ki se je udeležil teh sestankov, vodja prodaje te družbe v Franciji ali ne, ne more zasenčiti dejstva, da v nasprotju s previdnim tonom tega uslužbenca, kar zadeva prisotnost predstavnika družbe Koehler na teh sestankih, ne izraža pomislekov glede zastopanja družbe Sarrió na teh sestankih.

327    Kar zadeva družbo Stora (MHTP), trditev, ki jo vsebuje izjava, navedena zgoraj v točki 287, da je družba Feldmühle imela predstavnika na sestanku, ki je potekal spomladi 1992, v povezavi s trditvijo družbe AWA iz dokumenta št. 7828 v zvezi s sodelovanjem predstavnikov te družbe na „neprimernih“ sestankih, zlasti v Parizu, med letoma 1992 in 1995 ob predstavnikih družbe Stora‑Feldmühle, podpira trditev Komisije, da je bila družba Stora-Feldmühle prisotna na sestanku, ki je potekal spomladi 1992, in torej to, da se družbi MHTP pripiše odgovornost za to sodelovanje.

328    Družba MHTP v pisanjih poudarja, da uslužbenec družbe Sappi, ki je vir informacije iz prejšnje točke, trdi tudi, da družba Stora-Feldmühle ni bila prisotna na sestanku, ki je potekal spomladi 1993 v Parizu, medtem ko Komisija trdi, da ima dokaze, ki potrjujejo sodelovanje te družbe na navedenem sestanku. Trdi, da v teh okoliščinah ni izključeno, da se je uslužbenec družbe Sappi zmotil pri identifikaciji francoskega sestanka, na katerem je bila prisotna družba Stora‑Feldmühle. Vendar pa zaradi odločnega tona trditve uslužbenca družbe Sappi v zvezi s prisotnostjo družbe Stora-Feldmühle na prvem od dveh francoskih sestankov, opisanih v njegovem pričanju, domneva, ki jo predlaga MHTP, ni povsem verjetna.

329    Glede sestanka, ki je potekal spomladi 1993, družba MHTP ne izpodbija svojega sodelovanja pri kršitvi od januarja 1993 in ne izraža nobene kritike v zvezi z ugotovitvami Komisije, ki se nanašajo na sestanek, ki je potekal spomladi 1993 v Parizu, in njeno sodelovanje na tem sestanku. V teh okoliščinah ni treba preveriti utemeljenosti ugotovitve Komisije v zvezi s sodelovanjem družbe Stora‑Feldmühle na sestanku, ki je potekal spomladi 1993 v Parizu.

330    Glede družb Mougeot in Copigraph (hčerinska družba družbe Bolloré) se uslužbenec družbe Sappi nikjer ne sklicuje na njuno prisotnost na teh dveh sestankih. Vendar pa je splošna trditev v izjavi družbe AWA, ki jo vsebuje dokument št. 7828, v zvezi z organizacijo „neprimernih“ sestankov v Parizu, Zürichu in Ženevi med letoma 1992 in 1995 med predstavniki družb AWA, Sarrió, Mougeot, Stora-Feldmühle, Copigraph, Koehler in Zanders, dokaz sodelovanja družb Mougeot in Copigraph na sestankih, ki sta potekala spomladi 1992 in spomladi 1993 v Franciji.

331    Res je, da ta znak ne more dokazati njunega sodelovanja na teh dveh sestankih. Vendar pa, ker sta bili družbi Mougeot in Copigraph dve od glavnih akterjev na francoskem trgu samokopirnega papirja, sklicevanje na ti družbi v splošni trditvi družbe AWA v zvezi s potekom sestankom med konkurenti med letoma 1992 in 1995, zlasti v Parizu, nujno pomeni, da ju je vsaj vodilna družba na evropskem trgu dojemala kot sodelujoči pri nezakonitem ravnanju na francoskem trgu v vsem obdobju, ne glede na njuno prisotnost ali odsotnost na zgoraj navedenih dveh sestankih. Ta znak sodelovanja pri omejevalnem sporazumu na francoskem trgu v tistem času je okrepljen z izjavami družbe Mougeot, da je „od enih ali drugih družb, najpogosteje družbe AWA, prejemala telefonske klice, v katerih so napovedovale podrobnosti o zvišanjih cen po posameznih trgih“ in to predvsem „do sredine leta 1995“ (dokument št. 11598, uvodna izjava 95 odločbe in točka 41 OU).

332    Glede sestanek s 16. julija 1992 je g. B. G. zatrdil (glej dokument št. 4484, naveden zgoraj v točki 180), da so bile na tem sestanku prisotne družbe Sarrió (Torraspapel), AWA (g. F. in g. B.) in Koehler (g. F.). Ta izjava, ki potrjuje splošno trditev družbe AWA iz dokumenta št. 7828 v zvezi z njenim sodelovanjem na „neprimernih“ sestankih v Barceloni med letoma 1992 in 1994 ob predstavnikih zlasti družb Sarrió (Torraspapel) in Koehler, dokazuje sodelovanje teh dveh družb na tajnem sestanku, ki je potekal 16. julija 1992 v zvezi s španskim in portugalskim trgom.

333    Glede družbe Stora (MHTP) se Komisija, da bi dokazala sodelovanje te družbe na sestanku 16. julija 1992, opira na izjave družbe AWA (dokument št. 7828), v skladu s katerimi je ta med letoma 1992 in 1994 sodelovala na več sestankih v Lizboni in Barceloni poleg predstavnikov družb Sarrió, Unipapel, Koehler, Ekman in Stora-Feldmühle ali nekaterih od teh družb.

334    Navesti je treba, da g. B. G. v podrobnih izjavah o sestanku s 16. julija 1992 med udeleženci tega sestanka ne omenja družbe Stora. V teh okoliščinah se splošna trditev družbe AWA morda ne bi zdela zadostna, da se dokaže sodelovanje družbe Stora (MHTP) na sestanku, ki je potekal 16. julija 1992.

335    Vendar pa je treba navesti, da kot poudarja Komisija v pisanjih v zadevi T‑122/02, iz izjav g. B. G. izhaja, da je bil razlog sestanka s 16. julija 1992 očitno dejstvo, da sta Sarrió in Stora-Feldmühle na Portugalskem zaračunavali zelo nizke cene, nižje od stroška papirja. Kot Komisija pravilno poudarja, je to sklicevanje na politiko zelo nizkih cen, ki jo je izvajala zlasti družba Stora-Feldmühle, mogoče razložiti tako, da pomeni, da ta družba ni ravnala v skladu z disciplino glede cen, ki bi jo morala upoštevati na podlagi tržnega dogovora. Z drugimi besedami, za tako navedbo v povezavi s trditvijo družbe AWA iz dokumenta št. 7828 je mogoče šteti, da dokazuje, da je bila družba Stora‑Feldmühle, čeprav ni sodelovala na sestanku s 16. julija 1992, v tistem času stranka dogovora o cenah na iberskih trgih.

336    Komisija ugotavlja, da sta družbi Stora (MHTP) in Koehler sodelovali na sestanku, ki je potekal 14. januarja 1993. MHTP ne izpodbija svojega sodelovanja pri kršitvi od začetka januarja 1993. V teh okoliščinah ni treba preučiti utemeljenosti ugotovitve Komisije v zvezi s sodelovanjem te družbe na sestanku, ki je potekal 14. januarja 1993.

337    Glede sodelovanja družbe Koehler na tem sestanku iz izvlečka iz izjave družbe Sappi, ki jo vsebuje dokument št. 15026, izhaja, da je bil po navedbah prvega uslužbenca, čigar pričanje je predmet te izjave, „[g. D.] (Koehler)“ prisoten na vseh sestankih ali delu sestankov, ki so potekali v Združenem kraljestvu na letališču Heathrow ali v londonskem hotelu. Drugi uslužbenec, čigar pričanje je prav tako predmet zgoraj navedene izjave, je navedel, da misli, da se je „[g. D.] (Koehler)“ udeležil sestanka, ki je potekal 14. januarja 1993. Zgoraj navedena izjava in tudi izjava, da je „[zadevni uslužbenec] poleg imen konkurentov, predloženih Komisiji decembra 1996, med udeleženci uspel prepoznati […] [g. K.] iz družbe Koehler“, sta navedeni tudi v dokumentih št. 15176 in 15178, ki ustrezata neki drugi izjavi družbe Sappi. Nazadnje, družba AWA je izjavila (dokument št. 7828), da so med letoma 1992 in 1994 njeni predstavniki v Združenem kraljestvu sodelovali na „neprimernih“ sestankih, na katerih so bili prisotni zlasti predstavniki družbe Koehler.

338    Glede na to skupino indicev je Komisija utemeljeno ugotovila, da je bila družba Koehler zastopana na sestanku, ki je potekal 14. januarja 1993.

339    Glede sodelovanja družb Copigraph, Koehler, Stora‑Feldmühle in Torraspapel na sestanku, ki je potekal 30. septembra 1993, iz opomb 40, 42, 44 in 45 v Prilogi II k odločbi izhaja, da Komisija svoje ugotovitve opira na dokumenta št. 5 in 7828. Navedba, ki jo vsebujejo „opombe za spis“ (notes for file) družbe Sappi o tem sestanku, v zvezi s „prijavljenimi“ prodajami ter informacija, ki izhaja iz istih opomb in se nanaša na dodelitev točnih prodajnih kvot za četrto četrtletje leta 1993 (glej točko 172 zgoraj), sta močna dokaza prisotnosti različnih družb, navedenih v točki 1 teh opomb, na sestanku, to je Copigraph, Stora-Feldmühle, Koehler in Sarrió.

340    Poleg tega, kar zadeva družbe Sarrió, Koehler in Stora-Feldmühle, sta ta močna dokaza potrjena s splošno trditvijo v izjavi družbe AWA iz dokumenta št. 7828, da so se vodje družbe AWA v Španiji med letoma 1992 in 1994 udeležili več „neprimernih“ sestankov, zlasti v Barceloni, na katerih so bili po mnenju družbe AWA prisotni tudi predstavniki družb Sarrió, Koehler ter njene zastopnice Ekman in Stora‑Feldmühle.

341    Glede družbe Koehler je treba navesti še, da ima glede na opombo 186 v odločbi Komisija obračun potnih stroškov, letalsko vozovnico in hotelski račun g. F. (Koehler), ki dokazujejo, da je ta bila oseba 30. septembra 1993 v Barceloni. Na zahtevo Sodišča prve stopnje je Komisija te dokumente predložila v zadevi T‑125/02.

342    Poleg tega tudi ob domnevi, da nekatere od zadevnih tožečih strank dejansko niso bile prisotne na sestanku 30. septembra 1993, informacije, da so jim bile dodeljene prodajne kvote za zadnje četrtletje leta 1993 glede na njihove prijavljene prodaje za leti 1992 in 1993, dokazujejo, da so bile na ta dan del omejevalnega sporazuma v zvezi s španskim trgom, ki je vključeval protikonkurenčna ravnanja, kot izhajajo iz „opomb za spis“ družbe Sappi.

343    Nazadnje, kot družba Koehler pravilno navaja v pisanjih, iz Priloge II k odločbi izhaja, da se Komisija, da bi ugotovila sodelovanje te družbe na zgoraj navedenem sestanku, opira na ugotovitev prisotnosti družbe Ekman na tem sestanku. Zdi se, da ta ugotovitev Komisije temelji na izvlečku iz izjave družbe AWA iz dokumenta št. 7828, da je bila med udeleženci španskih sestankov, na katerih je družba AWA sodelovala med letoma 1992 in 1994, „družba Ekman (zastopnica družbe Koehler)“.

344    Družba Koehler v pisanjih trdi, da je bila družba Ekman neodvisna distributerka, tako da ni mogoče meniti, da družba Ekman in družba Koehler tvorita en gospodarski subjekt, in zato družbi Koehler ni mogoče pripisati ravnanja družbe Ekman. Vendar pa iz izjave družbe AWA, navedene v prejšnji točki, izhaja, da so drugi udeleženci menili, da družba Ekman na sestanku sodeluje kot zastopnica družbe Koehler in ne kot neodvisna distributerka. Nadalje, v „opombah za spis“ družbe Sappi v zvezi s sestankom s 30. septembra 1993 (dokument št. 5, naveden zgoraj v točki 172) so omenjene „prijavljene prodaje družbe Koehler“. To dokazuje, da je družbo Ekman na tem sestanku spremljal uslužbenec družbe Koehler, kot naj bi to izhajalo iz zgoraj navedene izjave družbe AWA v povezavi z dokaznimi listinami, ki potrjujejo prisotnost g. F. (Koehler) v Barceloni 30. septembra 1993, ali da je družba Ekman sodelovala na sestanku kot predstavnica družbe Koehler in ravnala v skladu z njenimi navodili, kot izhaja iz tega, kako je družba AWA dojemala status, s katerim je družba Ekman sodelovala na tem sestanku. Vsekakor je Komisija utemeljeno ugotovila sodelovanje družbe Koehler na sestanku 30. septembra 1993.

345    Skratka, Komisija je pravno zadostno dokazala sodelovanje družb Bolloré (prek hčerinske družbe Copigraph), Koehler, Mougeot in Torraspapel pri kršitvi pred septembrom ali oktobrom 1993 ter tudi MHTP pred januarjem 1993.

b)     Sodelovanje družbe Mougeot pri kršitvi po 1. juliju 1995

346    V okviru tožbenega razloga, ki se nanaša na očitno napako pri presoji, družba Mougeot trdi, da ni dokazano, da je sodelovala pri omejevalnem sporazumu po 1. juliju 1995. Zanika svoje sodelovanje na neuradnem sestanku AEMCP 2. februarja 1995, navedenem v uvodni izjavi 273 odločbe. Prav tako trdi, da elementi, na katere se sklicuje Komisija, ne dokazujejo njenega pristopa k dogovoru o zvišanju cen, ki naj bi bil domnevno sklenjen na tem sestanku. Dodaja, da trditev Komisije iz uvodne izjave 273 odločbe v zvezi z njenim pristopom k zvišanju cen na italijanskem trgu septembra 1995, ni podprta z nobenim dokazom, navedenim v odločbi.

347    Komisija ugotavlja, da je družba Mougeot sodelovala pri kršitvi do septembra 1995. Iz uvodnih izjav 126, 237, 250, 251 in 273 odločbe izhaja, da ta ugotovitev temelji na preučitvi količinskih potreb družbe Mougeot na splošnem sestanku kartela 2. februarja 1995 in na njenem pristopu k dogovorom, sklenjenim na tem sestanku.

348    Ugotoviti je treba, prvič, da je Komisija, glede izvedbe in tajnega cilja tega sestanka predložila njegov zapisnik (dokument št. 7, priložen OU, in točke od 144 do 146 OU). Iz tega zapisnika izhaja, da je 2. februarja 1995 v Frankfurtu potekal splošni sestanek kartela, na katerem so se dogovorili o nizu zvišanj cen za različne trge EGP (Francija, Nemčija, Avstrija, Španija, Portugalska, Združeno kraljestvo, Italija, Finska, Danska, Norveška, Švedska, Grčija, Belgija, Nizozemska in Islandija) za role in pole ter o datumih začetka veljavnosti teh različnih zvišanj cen. Ti datumi so bili med 1. februarjem 1995 (10-odstotno zvišanje cene rol in 5‑odstotno zvišanje cene pol na španskem trgu) in 1. septembrom 1995 (8‑odstotno zvišanje cene rol in 5‑odstotno zvišanje cene pol na trgu Združenega kraljestva; 10-odstotno zvišanje cene rol in pol na italijanskem trgu).

349    Drugič, glede sodelovanja družbe Mougeot na tem sestanku je očitno, da seznam udeležencev tega sestanka, kot ga vsebuje zapisnik in je deloma povzet v uvodni izjavi 124 odločbe, vključuje g. P. B. (Mougeot). To osebo kot udeleženko navedenega sestanka navaja tudi družba Sappi v izjavah z dne 18. maja 1999 (dokument št. 15200 v nezaupni različici, naveden zgoraj v točki 162).

350    Vendar pa je družba Mougeot predložila vstopni kupon g. P. B. za ob 15.30, ki po njenem mnenju dokazuje, da je njen predstavnik zapustil Frankfurt takoj po uradnem sestanku AEMCP, ki je potekal istega dne.

351    V zvezi s tem je treba poudariti, da iz uvodne izjave 123 odločbe izhaja, da kot navaja Komisija, to ne izključuje, da je predstavnik družbe Mougeot sodeloval na začetku sestanka, ki je bil ob 14. uri na letališču.

352    Čeprav družba Mougeot ni bila prisotna na tem splošnem sestanku kartela 2. februarja 1995, številni elementi, upoštevani v celoti, dokazujejo, da je bila povezana s sprejetimi odločitvami in je pristopila k njim.

353    Prvič, čeprav bi bilo treba navedbo predstavnika družbe Mougeot na seznamu udeležencev tega sestanka šteti za napako, pa naj bi kljub temu dokazovala, da so za družbo Mougeot šteli, da je sodelovala na tem sestanku ali da je bila del omejene skupine, ki je sodelovala v kartelu.

354    Drugič, očitno je, da so na tem sestanku razpravljali o količinskih potrebah družbe Mougeot, kot izhaja iz zapisnika tega sestanka. V skladu s tem zapisnikom namreč „družba Mougeot potrebuje tržni delež“ in „družba AWA bo predlagala, naj se ji dodeli določena tonaža“. Preučitev potreb družbe Mougeot na splošnem sestanku in predlagana rešitev dajeta vtis, da je družba Mougeot še vedno sodelovala pri omejevalnem sporazumu. Ne potrjujeta trditve, da je šlo izključno za dvostranske pogovore med družbama Mougeot in AWA.

355    Tretjič, kot je Sodišče prve stopnje že navedlo zgoraj v točki 331, je družba Mougeot izjavila (dokument št. 11598), da je „od enih in drugih družb, najpogosteje družbe AWA, prejemala telefonske klice, v katerih so napovedovale podrobnosti o zvišanjih cen po posameznih trgih [...] do sredine leta 1995“. To je bilo torej februarja 1995.

356    Četrtič, družba Mougeot v telefaksu z dne 2. februarja 1995 (dokument št. 1378, uvodna izjava 237 odločbe), ki ga je naslednjega dne poslala britanskemu distributerju J & H Paper, navaja, da „[g]lede na to, da se bodo 6. marca cene na trgu [Združenega kraljestva] zvišale za 8 %, vam predlagamo svojo najboljšo ponudbo“. Ta izjava v povezavi z izjavo iz zapisnika sestanka z dne 2. februarja 1995 v zvezi z dogovorom o 8-odstotnem zvišanju cene rol na trgu Združenega kraljestva s 1. marcem 1995 vodi do ugotovitve, da je bila ta družba na dan sestanka zanesljivo obveščena o tem, da je bil na tem sestanku sprejet dogovor o 8-odstotnem zvišanju cene rol na trgu Združenega kraljestva z začetkom marca 1995, in je to zvišanje nemudoma prenesla na cene, predlagane distributerju, ki mu je poslala zgoraj navedeni telefaks.

357    Kot Komisija pravilno trdi v pisanjih, je treba zavrniti trditev družbe Mougeot, da ta telefaks ne izraža izvajanja dogovora o zvišanju cene, ampak enostransko odločitev, ki jo je družba Mougeot sprejela pred sestankom 2. februarja 1995.

358    Res je, da se navedeni telefaks začne z besedami: „[K]ot sem vam dejal pretekli teden, moramo zvišati naše cene zaradi zvišanja [cene] celuloze januarja“. Vendar pa, kot Komisija pravilno poudarja, iz tega izvlečka iz telefaksa izhaja, da se je napoved družbe Mougeot za družbo J & H Paper v tednu, preden je bil ta telefaks poslan, nanašala samo na potrebo po zvišanju cene. Dejstvo, da je družba Mougeot natančni znesek tega zvišanja (8 %) sporočila šele 3. februarja 1995, daje vtis, da je družba Mougeot najprej nameravala opozoriti družbo J & H Paper na skorajšnje zvišanje cene papirja in ji je nato sporočila navedeni znesek na podlagi informacij, ki jih je prejela o zvišanju cene, dogovorjenem na splošnem sestanku kartela 2. februarja 1995 za trg Združenega kraljestva od 1. marca 1995. Poleg tega je v zadevnem telefaksu navedeno 8-odstotno zvišanje cene, ki se uporablja od 6. marca 1995 na „britanskem trgu“ in ne samo pri družbi Mougeot, kar potrjuje tajno dogovorjeni izvor te odločitve o zvišanju cene.

359    Šestič in nazadnje je treba ugotoviti, da se družba Mougeot ni distancirala od omejevalnega sporazuma in torej od odločitev, sprejetih na tem splošnem sestanku kartela 2. februarja 1995. Nasprotno, družba Mougeot ne zanika, da je sodelovala pri omejevalnem sporazumu do julija 1995. Priznava svojo prisotnost na sestanku spomladi 1995, katerega cilj je bil določiti julijske cene.

360    Iz vseh teh elementov izhaja, da je Komisija upravičeno ugotovila, da je družba Mougeot pristopila k dogovorom, sklenjenim na splošnem sestanku 2. februarja 1995, vključno z odločitvijo o zvišanju cen v Združenem kraljestvu in Italiji. Dodati je treba, da dejstvo, ali je družba Mougeot izvajala ali ni izvajala teh zvišanj cene, ne more vplivati na njeno odgovornost za kršitev. Dejstvo, da družba ne izvaja sklepov sestanka, katerega cilj je protikonkurenčen, je namreč ne more razbremeniti odgovornosti za sodelovanje pri omejevalnem sporazumu, razen če se ni javno distancirala od njegove vsebine (sodba Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Sarrió proti Komisiji, C‑291/98 P, Recueil, str. I‑9991, točka 50, in zgoraj v točki 188 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 85).

361    Zato je na podlagi ustaljene sodne prakse, navedene zgoraj v točki 186, v skladu s katero se člen 81 ES uporablja tudi za dogovore, ki učinkujejo še po njihovem uradnem prenehanju, Komisija pravilno ugotovila, da je družba Mougeot sodelovala pri omejevalnem sporazumu do septembra 1995, datuma zadnjega zvišanja cen, določenega na sestanku 2. februarja 1995.

362    Zato je treba zavrniti tožbeni razlog družbe Mougeot, ki se nanaša na njeno nesodelovanje pri omejevalnem sporazumu po 1. juliju 1995.

2.     Tožbeni razlog, ki ga uveljavlja družba Divipa

363    V okviru tožbenih razlogov, ki se nanašajo na napačno uporabo člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP ter tudi na napako pri presoji, Divipa trdi, da ji je Komisija napačno naložila globo na podlagi obdobja od marca 1992 do januarja 1995. Trdi, da se ni udeležila nobenega od sestankov, za katere ji Komisija očita, da je na njih sodelovala od marca 1992 do oktobra 1994. Dodaja, da se cene, ki jih je uporabila januarja 1995, ne ujemajo s cenami, ki naj bi bile dogovorjene na sestanku 19. oktobra 1994, tako da ni mogoče meniti, da je po tem sestanku pripadala omejevalnemu sporazumu.

364    V zvezi s tem iz zgoraj navedene točke 185 izhaja, da ugotovitve Komisije v zvezi z domnevnim tajnim sestankom, ki je potekal 23. septembra 1994 v zvezi s španskim trgom, in torej tudi sodelovanje družbe Divipa na tem sestanku niso dokazani. Nasprotno pa je treba po preučitvi, opravljeni zgoraj v točkah od 170 do 195, za dokazane šteti ugotovitve Komisije v zvezi s sodelovanjem družbe Divipa na tajnih sestankih, ki so potekali v zvezi s španskim trgom 30. septembra in 19. oktobra 1993 ter tudi 3. maja, 29. junija in 19. oktobra 1994.

365    Čeprav sodelovanje družbe Divipa na tajnem sestanku 5. marca 1992 ni bilo neposredno dokazano, iz skupine skladnih indicev (glej zlasti zgoraj navedene točke od 170 do 195 in od 205 do 215) izhaja, da je bila Divipa članica omejevalnega sporazuma od marca 1992, tako da je Komisija utemeljeno ugotovila sodelovanje te družbe pri kršitvi od tega datuma naprej.

366    Glede konca obdobja sodelovanja družbe Divipa pri kršitvi iz zgoraj navedenih točk 162 in 177 izhaja, da je Komisija pravilno ugotovila, da je Divipa 19. oktobra 1994 sodelovala na sestanku v zvezi s španskim trgom, na katerem so bile določene cene, ki naj bi se začele uporabljati 3. januarja 1995. V teh okoliščinah, tudi če bi verjeli trditvam družbe Divipa, da se cene, ki jih je uporabila januarja 1995, niso ujemale s cenami, ki so bile dogovorjene na zgoraj navedenem sestanku, take trditve lahko dokažejo največ, da januarja 1995 Divipa ni ravnala v skladu z dogovorom, sklenjenim 19. oktobra 1994, kar v povezavi z neobstojem dokaza v zvezi s sodelovanjem družbe Divipa pri tajnem dogovoru po januarju 1995 vodi do ugotovitve, da se je sodelovanje družbe Divipa pri kršitvi, kot Komisija ugotavlja v odločbi, končalo januarja 1995. Nasprotno, te trditve ne omajajo ugotovitve, da je Divipa 19. oktobra 1994 na sestanku sodelovala pri dogovoru o določitvi cen in se z drugimi udeleženci dogovorila, da ga bo izvedla 3. januarja 1995, kar izraža njeno pripadnost omejevalnemu sporazumu do tega datuma. Komisija je torej upravičeno ugotovila, da je Divipa sodelovala pri kršitvi do januarja 1995.

367    Ugotoviti je treba, da sodelovanje družbe Divipa na tajnih sestankih v zvezi s španskim trgom izraža njeno pripadnost splošnemu evropskemu omejevalnemu sporazumu (glej zgoraj navedene točke od 205 do 215) in torej njeno sodelovanje pri kršitvi, ugotovljeni v členu 1, prvi odstavek, odločbe.

3.     Tožbeni razlog, ki ga uveljavlja družba Zicuñaga

368    V okviru tožbenega razloga, ki se nanaša na napake pri presoji, Zicuñaga trdi, da se trditve Komisije nanašajo samo na njeno domnevno sodelovanje na sestankih, organiziranih od oktobra 1993 do oktobra 1994. Dodaja, da noben element ne dokazuje njenega sodelovanja na sestanku oktobra 1993, tako da je njeno sodelovanje pri kršitvi trajalo največ pet mesecev.

369    V zvezi s tem iz ugotovitev Sodišča prve stopnje v zgoraj navedenih točkah od 161 do 201 izhaja, da je Komisija pravilno ugotovila, da je družba Zicuñaga sodelovala na tajnih sestankih v zvezi s španskim trgom, ki so potekali 19. oktobra 1993, 3. maja, 29. junija in 19. oktobra 1994. Ugotoviti je treba, da sodelovanje družbe Zicuñaga na teh različnih sestankih izraža njeno sodelovanje pri kršitvi, ugotovljeni v členu 1, prvi odstavek, odločbe.

370    Glede sestanka, ki je potekal 19. oktobra 1994, je bilo zgoraj v točki 193 navedeno, da je družba Zicuñaga na tem sestanku sodelovala pri dogovoru o določitvi cen in se z drugimi udeleženci dogovorila, da bo ta dogovor uresničila 3. januarja 1995, kar izraža njeno pripadnost omejevalnemu sporazumu do tega datuma v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 188.

371    Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da je Komisija v členu 1, drugi odstavek, odločbe utemeljeno ugotovila, da je družba Zicuñaga sodelovala pri kršitvi od oktobra 1993 do januarja 1995. Obravnavani tožbeni razlog je zato treba zavrniti.

II –  Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na odpravo ali znižanje glob, določenih v členu 3, prvi odstavek, odločbe

372    Vse tožeče stranke so predložile predloge za znižanje naložene globe. Družba AWA primarno predlaga razveljavitev globe, ki ji je bila naložena. Njeno utemeljitev je v bistvu mogoče razčleniti na osem tožbenih razlogov ali niz tožbenih razlogov.

A –  Tožbeni razlog: kršitev pravic do obrambe in načela varstva upravičenega pričakovanja zaradi nepopolnosti in nenatančnosti OU v zvezi z globami

1.     Trditve strank

373    Ta tožbeni razlog je razdeljen na tri dele. Prvič, AWA trdi, da je Komisija določila globo, ki ji je bila naložena, na podlagi več dejavnikov, ki niso bili napovedani v OU in o katerih torej ni imela možnosti izraziti svojega stališča med upravnim postopkom. Drugič, Komisiji očita, da ji je naložila globo, ki je višja od glob v njenih prejšnjih odločbah. Tretjič, trdi, da je Komisija globo določila brez upoštevanja smernic in ne da bi svoj namen, da se bo oddaljila od teh smernic, napovedala v OU.

374    Komisija meni, da se je družba na podlagi OU lahko seznanila z dejavniki, ki so veljali za upoštevne za določitev globe, ki ji je bila naložena. Poleg tega trdi, da je ravnala popolnoma v skladu s smernicami. Nazadnje, dejstvo, da je Komisija v preteklosti nalagala globe v določeni višini za nekatere vrste kršitev, ne pomeni, da te višine ne more zvišati v okviru meja, določenih v Uredbi št. 17.

2.     Presoja Sodišča prve stopnje

375    Tega tožbenega razloga se je treba lotiti tako, da se najprej preučita drugi in tretji del, v katerih AWA trdi, da je Komisija, s tem ko se je oddaljila od svoje predhodne prakse in smernic, kršila njeno pravico do zaslišanja in tudi njeno upravičeno pričakovanje.

a)     Kršitev pravice do zaslišanja in neupoštevanje upravičenega pričakovanja, ker naj bi se Komisija oddaljila od svoje predhodne prakse

376    Glede predhodne prakse odločanja je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso dejstvo, da je Komisija v preteklosti nalagala globe v določeni višini za nekatere vrste kršitev, ne pomeni, da te višine ne more zvišati v okviru meja, določenih v Uredbi št. 17, če je to potrebno za zagotovitev izvajanja politike konkurence Skupnosti (zgoraj v točki 86 navedena sodba Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 109, zgoraj v točki 196 navedena sodba Solvay proti Komisiji, točka 309, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Europa Carton proti Komisiji, T‑304/94, Recueil, str. II‑869, točka 89). Učinkovita uporaba Skupnostnih pravil o konkurenci namreč zahteva, da lahko Komisija kadar koli prilagodi višino glob potrebam te politike (zgoraj v točki 86 navedena sodba Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 109, ter zgoraj v točki 45 navedena sodba LR AF 1998 proti Komisiji, točka 237).

377    Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso gospodarski subjekti ne morejo upravičeno zaupati v ohranitev obstoječega položaja, ki ga lahko institucije Skupnosti spremenijo v okviru svojega pooblastila za odločanje po prostem preudarku (sodbi Sodišča z dne 15. julija 1982 v zadevi Edeka, 245/81, Recueil, str. 2745, točka 27, ter z dne 14. februarja 1990 v zadevi Delacre in drugi proti Komisiji, C‑350/88, Recueil, str. I‑395, točka 33). Zato družbe, vključene v upravni postopek, ki lahko privede do globe, ne morejo upravičeno pričakovati, da Komisija ne bo presegla višine predhodno izrečenih glob (sodba Sodišča prve stopnje z dne 12. julija 2001 v zadevi Tate & Lyle in drugi proti Komisiji, T‑202/98, T‑204/98 in T‑207/98, Recueil, str. II‑2035, točka 146, in zgoraj v točki 45 navedena sodba LR AF 1998 proti Komisiji, točka 243).

378    Zato se družba AWA ne more sklicevati na dejstvo, da naj bi Komisija prekoračila višino globe, ki jo je uporabljala v svoji predhodni praksi. Poleg tega se zdi, da AWA v repliki prizna, da si na podlagi predhodne prakse Komisije ne more ustvariti upravičenih pričakovanj.

b)     Kršitev pravice do zaslišanja in načela varstva upravičenega pričakovanja, ker naj bi se Komisija oddaljila od smernic

379    AWA trdi, da se je Komisija oddaljila od smernic, ne da bi napovedala, da namerava to storiti, s čimer naj bi škodovala upravičenemu pričakovanju, ki ga je AWA vložila v te določbe. Komisija naj bi se oddaljila od smernic najprej s tem, ko je prezrla dejstvo, da zadevna kršitev ni imela nobenega učinka ali je imela največ omejen učinek. Nadalje, na podlagi presoje teže kršitve naj bi izhodiščni znesek določila na 70 milijonov EUR, to je na znesek, ki je 3,5‑krat višji od izhodiščnega zneska, navedenega v smernicah za „zelo resne kršitve“, to je 20 milijonov EUR. Nazadnje AWA trdi, da bi Komisija morala napovedati, da namerava naložiti globo, katere znesek je bil pred znižanjem, opravljenim na podlagi obvestila o ugodni obravnavi, 2,5-krat višji od najvišje globe, ki jo je Komisija kdaj koli naložila samo eni družbi.

380    Opozoriti je treba, da so bile smernice objavljene januarja 1998, kar je po kršitvi, vendar preden je bilo poslano OU, to je 26. julija 2000.

381    Po mnenju družbe AWA bi se Komisija lahko svobodno oddaljila od smernic in naložila višje globe, če bi spremenila smernice ali vsaj, če bi tak namen napovedala v OU, česar pa ni storila.

382    Vendar pa je treba ugotoviti, da AWA ni dokazala, kako naj bi se Komisija pri določitvi globe oddaljila od smernic. Tožbeni razlog družbe AWA namreč temelji na napačnem razumevanju smernic in tudi odločbe.

383    Prvič, glede vpliva kršitve je Komisija v uvodnih izjavah od 382 do 409 odločbe pojasnila, kako je pri presoji teže kršitve upoštevala konkreten vpliv kršitve na trg in tudi dejanski učinek nezakonitega ravnanja vsakega udeleženca na konkurenco. Komisija je navedla trditev o zelo omejenem dejanskem vplivu omejevalnega sporazuma na trg, ki so jo med upravnim postopkom razvile nekatere družbe, vključno z družbo AWA. Nato je Komisija pojasnila, zakaj je treba tako trditev zavrniti. Komisija je torej v odločbi menila, da je kršitev dejansko vplivala, in je na tej podlagi določila globo. AWA torej ne more trditi, da Komisija ni upoštevala vpliva kršitve. To upoštevanje pomeni, da Komisiji tudi ni mogoče očitati, da ni napovedala svojega namena, da ne bo upoštevala neobstoječega ali omejenega vpliva kršitve.

384    Ob domnevi, da AWA dejansko izpodbija presojo Komisije v zvezi z vplivom kršitve na trg, se njena kritika v tem pogledu ujema s kritiko, ki je podlaga njenega tožbenega razloga v zvezi s težo kršitve, in bo preučena v tem okviru.

385    Poleg tega je treba ugotoviti, da je Komisija napovedala svoj namen, da bo upoštevala vpliv kršitve. V OU je namreč navedla, da bo pri presoji teže kršitve upoštevala njen „dejanski vpliv na trg“ (točka 262).

386    Drugič, ker družba AWA trdi, da je Komisija prekoračila izhodiščni znesek, naveden v smernicah, je treba opozoriti, da so v teh za „zelo resne kršitve“, kot so „horizontalne omejitve, kot so ,cenovni karteli‘ in kvote o delitvah trga“, določene „možne globe“, ki so lahko „nad 20 milijonov ECU“. Glede na možnost, dano Komisiji, da se odloči za izhodiščni znesek, ki presega 20 milijonov EUR, ni mogoče trditi, da se je Komisija v tej točki oddaljila od smernic.

387    Dodati je treba, da se je Komisija pri določitvi izhodiščnega zneska 70 milijonov EUR za družbo AWA oprla na posebno težo družbe in dejanski učinek njenega nezakonitega ravnanja na konkurenco, kot izhajata iz prometa tožeče stranke v zvezi z zadevnim proizvodom v EGP. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Komisija v točki 266 OU napovedala, da bo upoštevala pomen vsake sodelujoče družbe na zadevnem trgu in tudi vpliv njenega kaznivega ravnanja na konkurenco.

388    Tretjič, glede višine globe, določene pred znižanjem na podlagi obvestila o ugodni obravnavi, AWA ne dokaže, kako naj bi smernice nasprotovale naložitvi globe v taki višini. Poleg tega je treba spomniti na sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 377, v skladu s katero AWA ni mogla upravičeno pričakovati, da Komisija ne bo presegla višine predhodno izrečenih glob.

389    AWA navaja splošnejšo trditev, da bi Komisija morala napovedati svoj namen, da bo uporabila „novo politiko na področju glob“.

390    Težko je razbrati, v čem naj bi bila metoda izračuna, uporabljena v odločbi, nova v primerjavi s predhodno prakso, če ni to prek uporabe smernic, ki izražajo metodo izračuna, ki se razlikuje od predhodne prakse na področju izračunavanja zneska glob. Poudariti je treba, da v nasprotju s tožečimi strankami v zadevah, v katerih so bile izrečene sodbe, imenovane „Predizolirane cevi“ (zlasti zgoraj v točki 209 navedena sodba Sigma Tecnologie proti Komisiji), AWA ne izpodbija sprememb, ki so bile uvedene s smernicami v primerjavi s predhodno prakso. Zdi se, da v svojem primeru nasprotuje samo metodi izračuna glob, ki je po njenem mnenju v nasprotju z upravno prakso in tudi s smernicami Komisije.

391    V skladu s sodno prakso Komisiji ni bilo treba, če je navedla dejanske in pravne elemente, na katere bo oprla svoj izračun zneska glob, pojasniti, kako bo uporabila vsakega do teh elementov za določitev višine globe (zgoraj v točki 86 navedena sodba Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 21, ter sodba Sodišča z dne 9. novembra 1983 v zadevi Michelin proti Komisiji, 322/81, Recueil, str. 3461, točka 19).

392    Tudi če bi bilo treba metodo, ki jo je v tej zadevi uporabila Komisija, šteti za inovativno v primerjavi z obstoječo upravno prakso, Komisiji med upravnim postopkom torej ni bilo treba zadevnim družbam sporočiti svojega namena, da bo uporabila novo metodo izračuna zneska glob (zgoraj v točki 45 navedena sodba LR AF 1998 proti Komisiji, točka 207).

393    Poleg tega je treba opozoriti, da ob upoštevanju diskrecijske pravice Komisije pri nalaganju glob tožeča stranka ni mogla upravičeno pričakovati, da Komisija ne bo presegla višine predhodno izrečenih glob (zgoraj v točki 45 navedena sodba LR AF 1998 proti Komisiji, točka 243).

394    Nazadnje je treba navesti, da v tem okviru sklicevanje družbe AWA na sodbo Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Sarrió proti Komisiji (T‑334/94, Recueil, str. II‑1439), pri čemer ta družba navaja dejstvo, da v OU ni bila napovedana povsem nova in bistveno strožja politika določanja glob, ni upoštevno, ker ta sodba ne obravnava vsebine obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ampak obrazložitev odločbe.

395    Zato glede načina, kako je Komisija uporabila smernice, ni mogoče ugotoviti nobene kršitve pravice do zaslišanja ali načela varstva upravičenega pričakovanja.

c)     Kršitev pravice do zaslišanja, ker naj bi Komisija globo določila tako, da se je oprla na dejavnike, ki niso napovedani v OU

396    Preučiti je treba še trditve, da je Komisija določila globo, naloženo družbi AWA, na podlagi več dejavnikov, ki niso bili napovedani v OU in o katerih AWA zato ni imela možnosti izraziti svojega stališča med upravnim postopkom. AWA očita Komisiji, da ni napovedala svojega namena, da bo povečala izhodiščni znesek globe zaradi odvračilnih namenov, in da ni pojasnila, kako bo upoštevala odvračanje, zlasti na podlagi velikosti družbe AWA. Komisija naj tudi ne bi napovedala, kako bo upoštevala vodilno vlogo vpletenih družb.

397    V zvezi s tem je treba opozoriti, da Komisija v skladu z ustaljeno sodno prakso, če v svojem obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah izrecno navede, da bo preučila, ali je treba zadevnim družbam naložiti globe, ter če navede glavne dejanske in pravne elemente, ki lahko privedejo do globe, kot so teža in trajanje domnevne kršitve ter dejstvo, da je bila ta storjena naklepno ali iz malomarnosti, izpolnjuje svojo obveznost upoštevati pravice družb do zaslišanja. S tem jim zagotovi potrebne elemente za obrambo ne samo zoper ugotovitev kršitve, ampak tudi zoper dejstvo, da jim bo naložena globa (zgoraj v točki 86 navedena sodba Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 21, ter zgoraj v točki 45 navedena sodba LR AF 1998 proti Komisiji, točka 199).

398    Iz tega sledi, da so, kar zadeva določitev zneska glob, pravice zadevnih družb do obrambe zajamčene pred Komisijo prek možnosti, da izrazijo stališča o trajanju, teži in protikonkurenčni naravi dejstev, ki se jim očitajo. Poleg tega imajo družbe dodatno jamstvo glede določitve zneska glob, ker Sodišče prve stopnje odloča z neomejeno pristojnostjo in lahko med drugim odpravi ali zniža globo na podlagi člena 17 Uredbe št. 17 (zgoraj v točki 86 navedena sodba Tetra Pak proti Komisiji, točka 235, in zgoraj v točki 45 navedena sodba LR AF 1998 proti Komisiji, točka 200).

399    V obravnavanem primeru je treba preučiti točki, v katerih naj bi po mnenju družbe AWA Komisija kršila njeno pravico do zaslišanja.

400    Glede glavne vloge družbe AWA pri omejevalnem sporazumu je treba ugotoviti, da je bilo v OU dejansko napovedano, da bo tak dejavnik upoštevan. Komisija je v točki 198 OU namreč podrobno pojasnila „vlogo vodje omejevalnega sporazuma, ki jo je prevzela družba AWA“, medtem kot je v delu OU, namenjenem globi, navedla, da bo individualna globa, ki bo naložena vsaki od udeleženih družb, izražala zlasti vlogo, ki jo je imela vsaka od teh družb v „zgoraj opisanih“ omejevalnih sporazumih. Poleg tega iz odločbe izhaja, da je AWA med upravnim postopkom izpodbijala, da bi imela glavno vlogo v omejevalnem sporazumu, kar dokazuje, da je dobro razumela očitek v zvezi s tem v OU in da je izrazila svoje stališče v zvezi s tem.

401    V zvezi z elementom, ki se nanaša na odvračanje, je Komisija v točki 264 OU izrecno napovedala svoj namen, da „bo globe določila v višini, ki bo odvračilna“. Poleg tega je Komisija v skladu s sodno prakso v točkah od 262 do 266 OU navedla glavne dejanske in pravne elemente, na katere bo oprla izračun zneska globe, ki jo bo naložila tožeči stranki, tako da je v tem pogledu ustrezno upoštevala pravico tožeče stranke do zaslišanja.

402    V takem okviru AWA ne more razumno trditi, da bi Komisija morala podrobneje napovedati dejavnike, ki jih bo upoštevala za zagotovitev zadostno odvračilnega učinka globe. Ker je Komisija znesek globe lahko določila šele, ko je zaslišala družbe in končala upravni postopek, med upravnim postopkom ni mogla predvideti zneskov glob, ki bodo naložene zadevnim družbam, ali celo oceniti odvračilnega učinka teh zneskov in se izreči o morebitni potrebi po prilagoditvah za zagotovitev takega učinka glob.

403    V zvezi s tem je treba opozoriti na sodno prakso, v skladu s katero Komisiji ni bilo treba, če je navedla dejanske in pravne elemente, na katere bo oprla svoj izračun zneska glob, pojasniti, kako bo uporabila vsakega od teh elementov za določitev višine globe. Če bi bila dana pojasnila v zvezi z višino predvidenih glob, kadar družbe niso imele možnosti uveljavljati svojih stališč o očitkih zoper nje, bi to namreč pomenilo neprimerno prejudiciranje odločitve Komisije (zgoraj v točki 86 navedena sodba Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 21, ter zgoraj v točki 391 navedena sodba Michelin proti Komisiji, točka 19).

404    Iz vseh teh razlogov je treba tožbeni razlog družbe AWA, ki se nanaša na kršitev pravic do obrambe in načela varstva upravičenega pričakovanja, v celoti zavrniti.

B –  Tožbeni razlog: kršitev načela prepovedi retroaktivnosti

1.     Trditve strank

405    Trditev, da naj bi Komisija v tem primeru uporabila novo politiko na področju glob, je tudi podlaga za tožbeni razlog družbe AWA, ki se nanaša na kršitev načela prepovedi retroaktivnosti. Kršitev načela prepovedi retroaktivnosti naj bi izhajala iz dejstva, da je bila globa, ki je bila naložena družbi AWA, veliko višja od glob, ki so bile naložene ob kršitvi. Po mnenju družbe AWA Komisija ne bi smela uporabiti nove politike na področju glob, ne da bi o taki spremembi svoje politike obvestila družbe.

406    Komisija trdi, da je ravnala povsem v skladu s smernicami, tako da ji v tej zadevi ni mogoče očitati, da je retroaktivno uporabila novo politiko na področju glob.

2.     Presoja Sodišča prve stopnje

407    Opozoriti je treba, da družbe, vključene v upravni postopek, ki lahko privede do globe, ne morejo upravičeno pričakovati, da Komisija ne bo presegla višine predhodno izrečenih glob niti da bo uporabila določene metode izračuna teh glob. Zato morajo navedene družbe upoštevati možnost, da se Komisija lahko kadar koli odloči, ali bo dvignila višino zneska glob v primerjavi z višino, izrečeno v preteklosti. To velja ne samo, kadar Komisija dvigne višino glob, ko izreka globe v posamičnih odločbah, ampak tudi, če se ta dvig opravi z uporabo splošno veljavnih pravil ravnanja, kot so smernice, za določene primere.

408    Ugotoviti je treba, da so bile smernice in predvsem nova metoda izračuna glob, ki jo te vsebujejo, ob domnevi, da je ta povzročila zvišanje naloženih glob, razumno predvidljive za družbe, kot so tožeče stranke, v času, ko so bile zadevne kršitve storjene.

409    Zato Komisija, s tem ko je v sporni odločbi uporabila smernice za kršitve, storjene pred njihovim sprejetjem, ni kršila načela prepovedi retroaktivnosti (sodba Sodišča z dne 28. junija 2005 v zadevi Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točke od 228 do 232).

410    Kolikor družba AWA dejansko trdi, da je Komisija kršila načelo prepovedi retroaktivnosti, ne s tem ko je uporabila smernice, ampak s tem ko se je oddaljila od njih pri določitvi globe za tožečo stranko, je treba napotiti na točke od 379 do 395, iz katerih izhaja, da je treba ta tožbeni razlog zavrniti.

411    Nazadnje, kolikor je treba tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela prepovedi retroaktivnosti, razumeti tako, da graja tudi dejstvo, da se je Komisija oddaljila od svoje predhodne prakse odločanja, je treba v zvezi s tem napotiti na zgoraj navedene točke od 376 do 378, v katerih je Sodišče prve stopnje predlagalo zavrnitev tega tožbenega razloga.

412    Iz vseh teh razlogov je treba zavrniti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela prepovedi retroaktivnosti.

C –  Tožbeni razlogi: nezadostnost dokazov, kršitev načel domneve nedolžnosti, sorazmernosti in enake obravnave ter napake pri presoji glede ugotovitev Komisije v zvezi s sodelovanjem nekaterih družb pri omejevalnem sporazumu

413    Družbi Divipa in Zicuñaga predlagata znižanje zneska globe, ki jima je bila naložena, pri čemer trdita, da se je Komisija oprla na njuno sodelovanje pri evropskem omejevalnem sporazumu, medtem ko sta dejansko sodelovali samo pri omejevalnem sporazumu na nacionalni ravni. Ti družbi v zvezi s tem ponavljata trditve, ki sta jih navedli kot materialni tožbeni razlog v okviru svojih predlogov za razglasitev ničnosti odločbe. V okviru istega tožbenega razloga Divipa tudi očita Komisiji, da pri določitvi globe, ki ji je bila naložena, ni upoštevala, da ni sodelovala pri nezakonitem omejevalnem sporazumu niti ni neposredno sodelovala pri sprejemanju odločitev o cenah.

414    Glede sodelovanja pri evropskem omejevalnem sporazumu je treba napotiti na zgoraj navedene točke od 205 do 215, iz katerih izhaja, da niti Divipa niti Zicuñaga nista mogli prezreti, da je bilo njuno sodelovanje pri omejevalnem sporazumu na nacionalni ravni del širšega evropskega omejevalnega sporazuma. Zato na tej podlagi ne moreta zahtevati znižanja svoje globe.

415    V zvezi s sodelovanjem družbe Divipa pri omejevalnem sporazumu iz zgoraj navedenih točk od 155 do 204 izhaja, da je Komisija zadostno dokazala, kar zadeva španski trg, sodelovanje družbe Divipa pri omejevalnem sporazumu med marcem 1992 in januarjem 1995, ki izhaja zlasti iz njenega sodelovanja na več sestankih, na katerih so se družbe, dejavne na španskem trgu, dogovorile o zvišanjih cen, in na sestanku o dodelitvi prodajnih kvot, ki je potekal 30. septembra 1993. Divipa torej ne more zahtevati znižanja globe, ki ji je bila naložena, zaradi nesodelovanja pri nezakonitem omejevalnem sporazumu.

416    V zvezi s trditvijo družbe Divipa, da naj ne bi neposredno sodelovala pri sprejemanju odločitev o cenah, je treba poudariti, da ta družba ne dokaže, da se je javno distancirala od vsebine sestankov, na katerih je bila prisotna. Družba je torej drugim udeležencem dala vtis, da se strinja s tem, kar je bilo odločeno na teh sestankih, in da bo ravnala v skladu s tem (zgoraj v točki 188 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 82). Kolikor s to trditvijo uveljavlja pasivno vlogo, bo ta preučena v okviru presoje olajševalnih okoliščin (glej spodaj navedene točke od 596 do 635).

417    Glede družbe Zicuñaga je treba ugotoviti, ali in po potrebi v kolikšni meri dejstvo, da njeno sodelovanje pri praksah delitve trga ni bilo dokazano (glej zgoraj navedene točke od 238 do 240), upravičuje znižanje globe, ki ji je bila naložena.

418    V zvezi s tem je treba poudariti, da je v povzetku kršitve v uvodnem delu odločbe navedeno: „omejevalni sporazum in/ali usklajeno ravnanje, […] s katerim so se [zadevni proizvajalci in distributerji] dogovorili o zvišanjih cen, dodelili prodajne kvote in določili tržne deleže ter vzpostavili mehanizme, ki so jim omogočali spremljanje omejevalnih dogovorov“ (uvodna izjava 2 odločbe). Pri opisu narave kršitve Komisija v uvodni izjavi 376 odločbe navaja kršitev, ki „je prevzela obliko določitve cen in razdelitve trgov, ki pomenita najhujši kršitvi člena 81(1) [ES] in člena 53(1) Sporazuma EGP“.

419    Vendar pa je očitana kršitev v izvedbenem delu odločbe opisana samo na splošno, kot „vrsta dogovorov in usklajenih ravnanj v sektorju samokopirnega papirja“ (člen 1, prvi odstavek, odločbe).

420    Poleg tega iz odločbe izhaja, da je dogovor o zvišanjih cen „glavni cilj“ (uvodna izjava 77) in „temeljni kamen“ (uvodna izjava 383) omejevalnega sporazuma. Pri opisu ciljev omejevalnega sporazuma v uvodnih izjavah od 77 do 81 odločbe Komisija navaja „celovit protikonkurenčni načrt, katerega cilj je bilo predvsem izboljšanje donosnosti udeleženih družb s kolektivnimi zvišanji cen“, ter pojasnjuje, da „je bil glavni cilj omejevalnega sporazuma v okviru tega celovitega načrta dogovoriti se o zvišanjih cen in o časovnem razporedu za njihovo izvedbo“. V skladu z uvodno izjavo 81 odločbe je bil cilj dodelitve prodajnih kvot in tržnih deležev na nekaterih nacionalnih sestankih kartela „zagotoviti uresničitev dogovorjenih zvišanj cen“, „preprečiti odstopanja od skupnega sistema“ in „preprečiti konkurenco pri drugih trgovinskih vidikih“.

421    V zvezi s tem je treba navesti, da dogovori in usklajena ravnanja, navedena v členu 81(1) ES, nujno izhajajo iz sodelovanja več družb, ki so vse sostorilke kršitve, vendar lahko sodelujejo na različne načine, zlasti glede na značilnosti zadevnega trga in položaj vsake družbe na tem trgu, cilje, ki si jih prizadevajo doseči, ter izbrana ali načrtovana sredstva izvajanja.

422    Vendar pa samo dejstvo, da vsaka družba sodeluje pri kršitvi na svoj način, ne zadostuje, da bi se izključila njena odgovornost za celotno kršitev, vključno z ravnanji, ki jih praktično uresničujejo druge sodelujoče družbe, vendar imajo enak protikonkurenčni cilj ali učinek.

423    Poleg tega je treba opozoriti, da so v členu 81 ES prepovedani sporazumi med podjetji in sklepi podjetniških združenj, vključno z ravnanji, ki pomenijo izvajanje teh sporazumov ali sklepov, ter tudi usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino v Skupnosti in imajo protikonkurenčni cilj ali učinek. Iz tega sledi, da lahko kršitev tega člena izhaja ne samo iz osamljenega dejanja, ampak tudi iz niza dejanj ali celo nadaljevalnega ravnanja. Te razlage ni mogoče izpodbijati na podlagi dejstva, da bi lahko več elementov tega niza dejanj ali nadaljevalnega ravnanja prav tako pomenilo kršitev navedenega člena 81 ES (zgoraj v točki 149 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točke od 79 do 81).

424    V obravnavanem primeru Sodišče prve stopnje meni, da so bili v okoliščinah tega primera ugotovljeni dogovori in usklajena ravnanja zaradi enakega cilja in tesnih sinergij del celovitega načrta, ki pa je sam bil del niza prizadevanj zadevnih družb, ki so poskušale doseči samo en gospodarski cilj, to je izkriviti razvoj cen. Kot pravilno trdi Komisija v uvodni izjavi 253 odločbe, bi bilo umetno razdeliti to nadaljevalno ravnanje, za katero je značilen samo en cilj, tako da bi v njem videli več ločenih kršitev, medtem ko gre pravzaprav za samo eno kršitev, ki se je progresivno konkretizirala z dogovori in tudi usklajenimi ravnanji. Da gre za samo eno kršitev, namreč izhaja iz tega, da so si vsi sodelujoči pri dogovoru prizadevali doseči enak cilj, in ne iz podrobnih pravil uporabe tega dogovora (sodba Cement, točka 4127).

425    V takih okoliščinah je bila družba, ki je pri taki kršitvi sodelovala s svojim ravnanjem, ki je spadalo pod pojma sporazum ali usklajeno ravnanje s protikonkurenčnim ciljem v smislu člena 81(1) ES in ki naj bi pripomoglo k uresničitvi kršitve v celoti, odgovorna tudi za ravnanja drugih družb v okviru iste kršitve v vsem obdobju svojega sodelovanja pri navedeni kršitvi. To namreč drži, če se ugotovi, da je zadevna družba vedela za protipravna ravnanja drugih udeležencev ali da bi jih lahko razumno predvidela in da je bila pripravljena sprejeti tveganje.

426    Ugotoviti je treba, da je Komisija pravno zadostno dokazala sodelovanje družbe Zicuñaga pri sistemu sestankov omejevalnega sporazuma, pri zvišanjih cen in tudi pri nekaterih ukrepih za lažje uresničevanje zvišanj cen v vsem obdobju njenega sodelovanja pri kršitvi (glej zgoraj navedene točke od 155 do 243).

427    Dejstvo, da je Zicuñaga tako nameravala pripomoči k uresničitvi kršitve v celoti, omogoča ugotovitev njene odgovornosti za ravnanja, ki so jih načrtovale ali izvajale druge družbe in pomenijo različne sestavne dele kršitve. Družba Zicuñaga je namreč vedela za vse te elemente ali bi jih lahko razumno predvidela na podlagi več kot enoletnega sodelovanja na periodičnih sestankih proizvajalcev in distributerjev samokopirnega papirja.

428    Glede ukrepov za lažje uresničevanje zvišanj cen zadostuje ugotoviti, da so različne oblike ravnanja, navedene v uvodni izjavi 2 odločbe, vse pomožne narave glede na zvišanja cen, saj je njihov cilj ustvariti ugodne pogoje za uresničitve cenovnih ciljev, ki so jih določili proizvajalci in distributerji samokopirnega papirja. Ugotoviti je treba, da bi lahko družba Zicuñaga, ki je več kot eno leto sodelovala pri navedenih cenovnih pobudah, razumno predvidela, da bodo udeležene družbe poskušale zagotoviti uspeh teh pobud z različnimi mehanizmi, in da je bila pripravljena sprejeti to možnost. Zato čeprav ni dokazano, da je družba Zicuñaga fizično sodelovala pri sprejemanju ali izvajanju vseh teh ukrepov, je kljub temu odgovorna za konkretna ravnanja drugih družb v teh okoliščinah v okviru samo ene kršitve, pri kateri je sodelovala in h kateri je pripomogla (glej v tem smislu zgoraj v točki 149 navedeno sodbo Komisija proti Anic Partecipazioni, točke od 205 do 207).

429    Vendar pa je treba opozoriti, da Komisija ni dokazala sodelovanja družbe Zicuñaga pri praksah delitve trga (glej zgoraj navedene točke od 238 do 240). Čeprav dejstvo, da družba ni sodelovala pri vseh elementih, ki predstavljajo omejevalni sporazum, ni upoštevno, da se dokaže obstoj kršitve, je tak dejavnik treba upoštevati pri presoji teže kršitve in po potrebi pri določitvi globe (glej v tem smislu zgoraj v točki 188 navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 292). Ker Komisija ni dokazala, da tega nesodelovanja pri praksah delitve trga ni upoštevala pri vseh parametrih, ki so privedli do določitve končnega zneska globe, naložene družbi Zicuñaga, Sodišče prve stopnje v okviru svoje neomejene pristojnosti meni, da je treba globo, naloženo družbi Zicuñaga, znižati za 15 %.

D –  Tožbeni razlogi: nezadostnost dokazov, kršitev člena 253 ES, člena 15(2) Uredbe št. 17 ter načel sorazmernosti in enake obravnave, neobstoj individualne določitve glob, napačne dejanske ugotovitve, napake pri presoji in napačna uporaba prava pri oceni teže kršitve

430    Več družb izpodbija presojo teže kršitve, ki jo je Komisija opravila na podlagi elementov, navedenih v odločbi, to je narave kršitve in njenega konkretnega vpliva, ter razvrstitev sodelujočih pri omejevalnem sporazumu glede na težo kršitve in povečanje globe v odvračilne namene.

1.     Narava kršitve

431    Komisija je menila, da je kršitev prevzela obliko določitve cen in razdelitve trgov, ki pomenita najhujši kršitvi člena 81(1) ES in člena 53(1) Sporazuma EGP.

432    AWA izpodbija resnost spornih dogovorov, pri čemer trdi, da so bili omejeni predvsem na razprave o časovnem razporedu in znesku napovedi zvišanj cen, niso pa se nanašali na razdelitve tržnih deležev niti na dodelitev prodajnih kvot oziroma so se nanašali nanje samo neznatno ali zelo neučinkovito. Po njenem mnenju nekatere izjave družbe Sappi potrjujejo, da sestanki niso bili okvir za dogovore v zvezi s tržnimi deleži. AWA dodaja, da omejevalni sporazum na trgu papirja ni bil v celoti institucionaliziran in ni vključeval mehanizma za dejansko spremljanje dogovorov. Zaradi vseh teh dejavnikov naj bi bila kršitev manj resna kot kršitve, ugotovljene v drugih zadevah.

433    Družba Torraspapel trdi, da je Komisija napačno ugotovila, da se je omejevalni sporazum nanašal na prakse določitve cen in razdelitve trgov, zato je ta omejevalni sporazum napačno opredelila kot zelo resno kršitev.

434    Najprej je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso težo kršitve treba presojati zlasti ob upoštevanju narave omejevanja konkurence (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 22. oktobra 1997 v zadevi SCK in FNK proti Komisiji, T‑213/95 in T‑18/96, Recueil, str. II‑1739, točka 246 ter navedena sodna praksa).

435    Poleg tega „je treba kršitve, ki vključujejo določitev cen in razdelitev trgov, […] šteti za še posebno resne, ker vključujejo neposreden poseg v bistvene parametre konkurence na zadevnem trgu“ (zgoraj v točki 107 navedena sodba Thyssen Stahl proti Komisiji, točka 675).

436    Sodišče prve stopnje je pojasnilo pojem zelo resne kršitve zlasti v sodbi z dne 9. julija 2003 v zadevi Archer Daniels Midland Company in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji (T‑224/00, Recueil, str. II‑2597, v nadaljevanju: sodba ADM proti Komisiji, točke od 117 do 131). Iz te sodbe izhaja, da opredelitev kršitve kot zelo resne ni pogojena z obstojem delitve trgov. Nasprotno, za horizontalne omejevalne sporazume v zvezi s cenovnimi karteli ali kvotami razdelitve trgov se predvideva, da ogrožajo pravilno delovanje notranjega trga, zato se tudi druge prakse, ki lahko povzročijo tak učinek, lahko opredelijo kot zelo resne kršitve.

437    Niti iz te sodne prakse niti iz smernic ne izhaja, da mora za opredelitev kršitve kot zelo resne obstajati več od teh praks. Horizontalni omejevalni sporazum lahko pomeni tako kršitev, če ogroža pravilno delovanje trga. Dokazano pa je, da so se v obravnavanem primeru zadevne družbe dogovarjale o cenah, učinek dogovorov pa je bil ogroženo pravilno delovanje trga. To v obravnavanem primeru zadostuje, da se kršitev opredeli kot zelo resna, čeprav so se sporni dogovori nanašali samo na prakse določanja cen.

438    Podredno je treba navesti, da AWA v resnici ne izpodbija obstoja dogovorov o delitvi trga ali dodelitvi kvot, ampak trdi predvsem, da te dejavnosti niso bile preveč pomembne in da v glavnem niso bile učinkovite.

439    Nazadnje je treba v zvezi z domnevno neinstitucionalizirano naravo omejevalnega sporazuma in neobstojem mehanizma nadzora navesti, da se je vzpostavljena struktura izkazala za zadostno, da je omejevalni sporazum deloval več let. Iz več odlomkov iz odločbe izhaja, da so si udeleženci sestankov kartela izmenjevali podrobne in individualne podatke o svojih cenah ter obsegih prodaje in da je izvajanje dogovorov spremljala zlasti družba AWA. Tako je v zapisniku sestanka z dne 1. oktobra 1993, ki ga je sestavila družba Mougeot (dokument št. 7648, naveden v uvodni izjavi 104 odločbe in priložen OU), navedeno, da so se za neupoštevanje dogovorov uporabljale kazni („[G. B.] je izrecno navedel, da ne bo dopustil, da se to zvišanje cen ne bo upoštevalo, in da bo osebno poskrbel za vse tiste, ki ne bodo igrali po njegovih pravilih“). Družba Mougeot, ki je bila pozvana, naj opiše mehanizem nadzora ter pojasni razloge za avtoriteto g. B. in družbe AWA, je odgovorila (dokument št. 11494, naveden v uvodni izjavi 104 odločbe in priložen OU):

„Kolikor vemo, ni bilo pogodb, dokumentov ali pravnih okoliščin, ki bi družbi AWA omogočili, da zahteva kakršno koli avtoriteto. Vendar je imela položaj moralnega in gospodarskega vodje na trgu […] Finančna in industrijska teža družbe AWA je [g. B.] omogočila, da izjavi, da če ta zvišanja cen ne bodo uresničena, bo AWA poskrbela za to, da bo popolnoma uničila trg z izvajanjem cenovne politike, na podlagi katere bo večina „obležala“. Poleg tega je povsem jasno pokazal, kaj zmore, z uničenjem [družbe Binda] v Italiji.“

440    AWA naj bi družbi Mougeot tudi očitala, da ni sledila njenim navodilom (uvodna izjava 143 odločbe). Poleg tega dejstvo, da je tudi družba Sappi pozorno spremljala razvoj cen in kvot članov omejevalnega sporazuma glede na določene cilje, izhaja iz obvestila z dne 9. marca 1992 in obvestila o sestanku 30. septembra 1992, navedenih zgoraj v točki 171 oziroma 172.

441    Vsekakor niti iz smernic niti iz sodne prakse ne izhaja, da mora omejevalni sporazum vključevati posebne institucionalne strukture, da bi kršitev opredelili kot zelo resno.

442    Glede na zgornje elemente je Komisija omejevalni sporazum upravičeno opredelila kot zelo resno kršitev.

2.     Konkreten vpliv kršitve

443    Več tožečih strank (AWA, MHTP, Zanders in Torraspapel) trdi, da je bil dejanski vpliv omejevalnega sporazuma na trg samokopirnega papirja zelo omejen. Komisija naj ne bi pravilno preučila razvoja cen tega proizvoda in naj bi upoštevala samo zvišanja, ne pa tudi znižanj. Po mnenju tožečih strank so bile cene, dejansko dosežene na trgu, nižje od dogovorjenih ali napovedanih zvišanj. To naj bi dokazovalo, da ta zvišanja niso bila uresničena v praksi. Poleg tega se nekatere tožeče stranke sklicujejo na neugoden razvoj cen samokopirnega papirja in na znižanje svojih profitnih marž ali neznatne dobičke. Cene samokopirnega papirja naj bi izražale predvsem razlike v stroških celuloze in povpraševanju po njej.

444    AWA je predložila dve izvedenski poročili, ki ju je izdelala družba National Economic Research Associates (v nadaljevanju: poročili Nera). Prvo poročilo iz decembra 2002 je bilo predloženo v okviru upravnega postopka. Drugo iz aprila 2002 je bilo izdelano za sodni postopek. Cilj obeh je dokazati, da cene, ki izhajajo iz protipravnih dogovorov, niso mogle biti zvišane nad cene, ki bi bile dosežene v običajnih konkurenčnih razmerah. Družbi Koehler in Zanders sta med upravnim postopkom predstavili ter na Sodišče prve stopnje predložili poročilo PricewaterhouseCoopers, v katerem je opisan položaj evropskega trga samokopirnega papirja od poletja ali jeseni 1995 do februarja ali marca 1997 (glej zgoraj navedene točke od 101 do 103).

445    V uvodnih izjavah od 382 do 402 odločbe Komisija zavrne trditve zadevnih družb, pri čemer trdi predvsem, da samo dejstvo, da so bila zvišanja cen in njihovi datumi napovedani neposredno po dogovarjanjih, zadostuje, da se dokaže vpliv na trg. Tudi če priznamo upadanje trga samokopirnega papirja, Komisija meni, da to ne izključuje, da je omejevalnemu sporazumu uspelo nadzorovati ali omejiti upadanje cen. Po mnenju Komisije primeri razhajanja mnenj nikakor ne dokazujejo popolnega neuspeha izvajanja dogovorov. Nekatera dogovorjena zvišanja so bila preložena in včasih so bila uresničena manjša zvišanja od predvidenih.

446    Najprej je treba opozoriti, da je treba pri določitvi teže kršitve upoštevati zlasti zakonodajni in gospodarski okvir spornega ravnanja (sodbi Sodišča z dne 16. decembra 1975 v zadevi Suiker Unie in drugi proti Komisiji, od 40/73 do 48/73, 50/73, od 54/73 do 56/73, 111/73, 113/73 in 114/73, Recueil, str. 1663, točka 612, ter z dne 17. julija 1997 v zadevi Ferriere Nord proti Komisiji, C‑219/95 P, Recueil, str. I‑4411, točka 38). V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, da se mora Komisija, da bi ocenila konkreten vpliv kršitve na trg, opreti na konkurenco, ki bi običajno obstajala, če ne bi bilo kršitve (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Suiker Unie in drugi proti Komisiji, točki 619 in 620, sodbo Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Mayr‑Melnhof proti Komisiji, T‑347/94, Recueil, str. II‑1751, točka 235, in zgoraj v točki 107 navedeno sodbo Thyssen Stahl proti Komisiji, točka 645).

447    Kar zadeva smernice, je v njih v zvezi s tem določeno, da je treba pri oceni teže kršitve upoštevati naravo kršitve, njen dejanski vpliv na trg, če ga je mogoče izmeriti, in velikost zadevnega geografskega trga. Pod naslovom „zelo resne kršitve“ so v smernicah navedeni primeri vrst kršitev in njihovega cilja, ne da bi bil omenjen njihov konkretni vpliv, razen zelo splošne navedbe ogrožanja pravilnega delovanja notranjega trga. V smernicah teža kršitve ni neposredno povezana z njenim vplivom. Konkreten vpliv je dejavnik med drugimi, ki ga je celo treba izločiti, če ga ni mogoče izmeriti.

448    Komisija se je pri presoji teže kršitve kljub temu oprla na dejstvo, da je imela po njenem mnenju kršitev konkreten vpliv na trg samokopirnega papirja v EGP (uvodne izjave od 382 do 402 odločbe), tako kot to mora odslej storiti v skladu s točko 1A, prvi odstavek, smernic, če se izkaže, da je ta vpliv izmerljiv.

449    Ugotoviti je treba, da konkretni dokazi, ki jih navaja Komisija, kažejo z razumno verjetnostjo, da je imel omejevalni sporazum nezanemarljiv vpliv na zadevni trg.

450    Prvič, zlasti iz uvodnih izjav 203, 204, 213, 214, 215, 225, 227, 235, 236, 237 in Priloge V k odločbi izhaja, da so se dogovori o cenah pogosto izvajali tako, da so bila strankam napovedana zvišanja cen, dogovorjena na sestankih. V skladu z izjavami družbe Mougeot z dne 14. aprila 1999 (dokument št. 7649, priložen OU) naj bi g. B. na sestanku 1. oktobra 1993 pojasnil, da „je treba zvišanja cen sporočiti z okrožnicami, s poslanimi strankam, da bi ta zvišanja začela veljati“. Kot je navedeno v uvodni izjavi 384 odločbe, so dogovorjena zvišanja torej zagotovo bila podlaga za določitev individualnih transakcijskih cen.

451    Dejstvo, da so družbe dejansko napovedale dogovorjena zvišanja cen in da so tako napovedane cene bile podlaga za določitev individualnih transakcijskih cen, zadostuje za ugotovitev, da je bil cilj in učinek tajnega dogovarjanja o cenah resno omejevanje konkurence (sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Cascades proti Komisiji, T‑308/94, Recueil, str. II‑925, točka 194). Komisija torej ni bila dolžna preučiti podrobnosti trditev strank, s katerimi so želele dokazati, da učinek zadevnih dogovorov ni bilo zvišanje cen nad cene, ki bi bile opažene v običajnih konkurenčnih razmerah, in nanje odgovoriti od točke do točke. Zlasti ni bila dolžna ovreči analize v tem smislu, ki jo vsebuje prvo poročilo Nera, ki ga je predložila družba AWA, kot to pojasni v uvodnih izjavah od 390 do 401 odločbe. V nasprotju s tem, kar naj bi trdila družba AWA, Komisiji ni mogoče očitati nobenega neobstoja obrazložitve v zvezi s tem.

452    Poleg tega dejstvo, da se navodila nekaterih tožečih strank v zvezi s cenami niso vedno natančno ujemala s cenovnimi cilji, opredeljenimi na sestankih, ne more omajati ugotovitve vpliva na trg prek upoštevanja napovedi dogovorjenih cen pri določitvi individualnih cen, kajti učinki, ki jih je Komisija upoštevala za določitev splošne višine glob, niso učinki, ki izhajajo iz dejanskega ravnanja, za katero določena družba trdi, da ga je prevzela, ampak učinki, ki izhajajo iz celotne kršitve, pri kateri je družba sodelovala z drugimi (glej v tem smislu zgoraj v točki 196 navedeno sodbo Hercules Chemicals proti Komisiji, točka 342).

453    Te ugotovitve o vplivu na trg prek napovedi dogovorjenih cen in njihovega upoštevanja na ravni strank ni mogoče ovreči z dejstvom, da dokazne listine, ki jih je zbrala Komisija v zvezi s tem, ne zajemajo celotnega obravnavanega obdobja. Po eni strani iz uvodnih izjav 383 in 384 odločbe jasno izhaja, da je Komisija izrecno upoštevala ta dejavnik, ko je merila vpliv na trg. Po drugi strani je pri svoji analizi vpliva na trg in prek tega teže kršitve upoštevala druge dejavnike.

454    Drugič, Komisija se namreč sklicuje na občasne dogovore o določitvi kvot in razdelitvi trgov, ki naj bi bili vsaj delno upoštevani.

455    Iz spisa izhaja, da so bile prodajne kvote dodeljene na sestanku, ki je 30. septembra 1993 potekal v Barceloni (dokument št. 5, naveden zgoraj v točki 172), in na sestanku, ki je 1. oktobra 1993 potekal v Parizu (dokument št. 6). Informacije, ki so jih predložile nekatere družbe o svoji dejanski prodaji za leti 1992 in 1993, potrjujejo obstoj tesne povezave med dogovorjenimi kvotami in prodajnimi številkami, izmenjanimi na teh sestankih (glej Prilogo III k odločbi). V zapisniku sestanka z dne 29. junija 1994 (glej zgoraj navedeno točko 175) so prav tako omenjene kvote. Poleg tega iz izjav družbe Mougeot z dne 14. aprila 1999 (dokumenti št. od 7651 do 7653, navedeni zgoraj v točki 165) in njihovih prilog (dokumenta št. 7657 in 7658, priložena OU) izhaja, da so bili dogovori o tržnih deležih sklenjeni 31. maja 1994 na sestanku v Nogent‑sur‑Marne in 6. decembra 1994 sestanku v Ženevi. Komisija torej upravičeno meni, da te dodelitve kvot in razdelitve trgov pomenijo dodaten indic vpliva kršitve na trg.

456    Tretjič, Komisija navaja, da je ugotovitev v zvezi s konkretnim vplivom omejevalnega sporazuma okrepljena z dejstvom, da se je uresničevanje zvišanj cen spremljalo in nadzorovalo.

457    Ugotoviti je treba, da elementi, ki jih navaja Komisija v uvodnih izjavah od 97 do 106, dejansko dokazujejo obstoj takega nadzora, ki ga je izvajala zlasti AWA. To izhaja zlasti iz izjav družbe Mougeot z dne 14. aprila 1999, ki so navedene v uvodni izjavi 104 odločbe in so že bile navedene zgoraj v točki 439, da je „[G. B.] […] izrecno navedel, da ne bo dopustil, da se to zvišanje cen ne bo upoštevalo, in da bo osebno poskrbel za vse tiste, ki ne bodo igrali po njegovih pravilih“. Spremljanje ravnanja članov omejevalnega sporazuma, zlasti glede izvajanja dogovorjenih zvišanj cen, je razvidno tudi iz več obvestil družbe Sappi (glej zgoraj navedene točke 169, 171, 175 in 176).

458    Poudariti je treba, da je za presojo teže kršitve upošteven samo obstoj tega nadzora ali spremljanja in da ni pomembno, ali je ta ali ona družba imela prevladujočo vlogo pri njegovem izvajanju. Nadzor izvajanja dogovorjenih cen je bil del načrta, v kateri so privolili člani omejevalnega sporazuma. Družba Torraspapel torej Komisiji ne more očitati, da je te mehanizme nadzora upoštevala na stopnji presoje narave kršitve, saj je bila individualna odgovornost vsake udeleženke preučena kasneje, na poznejši stopnji.

459    Kar zadeva zadnji indic vpliva omejevalnega sporazuma, ki ga navaja Komisija in ki se nanaša na dolgotrajnost kršitve kljub nastalim tveganjem, je treba navesti, da ker so zadevne prakse v večini primerov trajale tri leta, ni zelo verjetno, da so proizvajalci takrat menili, da niso učinkovite ali koristne (sodba Sodišča prve stopnje z dne 20. aprila 1999 v zadevi Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, od T‑305/94 do T‑307/94, od T‑313/94 do T‑316/94, T‑318/94, T‑325/94, T‑328/94, T‑329/94 in T‑335/94, Recueil, str. II‑931, točka 748).

460    Na podlagi vseh teh dejavnikov Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je Komisija upravičeno menila, da je zadevna kršitev konkretno vplivala na trg.

461    Dodati je treba, da Komisiji ni mogoče očitati, da na tej stopnji ni upoštevala položaja upadanja trga samokopirnega papirja. Komisija namreč to dejstvo navaja v uvodni izjavi 392 odločbe, natančneje v okviru preučitve konkretnega vpliva kršitve, pri čemer jasno pojasni razloge, zakaj to upadanje ne izključuje vpliva omejevalnega sporazuma na trg. Komisija, ki sicer priznava, da je v takih razmerah mogoče pričakovati padec cen, meni, da „to ne izključuje, da je omejevalnemu sporazumu uspelo nadzorovati ali omejiti upadanje cen“. Zato je po njenem mnenju „omejevalni sporazum lahko preprečil naravno prilagoditev proizvodne zmogljivosti povpraševanju, tako da je neučinkovite konkurente ohranil na trgu dlje, kot bi na njem ostali v običajnih konkurenčnih razmerah“.

462    V zvezi s tem je treba poudariti, da dejstvo, da zadevni trg v zatonu in da nekatere družbe doživljajo izgube, ne more preprečiti vzpostavitve omejevalnega sporazuma niti uporabe člena 81 ES. Nasprotno, nekatere družbe so priznale, da jih je ta položaj spodbudil k temu, da so se pridružile kartelu. Dodati je treba, da slabe tržne razmere, ob domnevi, da so dokazane, ne pomenijo, da omejevalni sporazum ni učinkoval. Kot trdi Komisija, so dogovorjena zvišanja cen lahko omogočila nadzor ali omejitev padanja cen in s tem izkrivila konkurenco. Dejstvo, da je zaradi tržnih razmer lahko prišlo do padanja cen, ne spremeni očitka v zvezi z dogovorjenimi zvišanji cen. Glede dejstva, da je zvišanje cene celuloze lahko spodbudilo družbe k dvigu cene samokopirnega papirja, to ne vpliva na očitek, da tega niso naredile samostojno, ampak s tajnim dogovarjanjem in s sklepanjem dogovorov. Poleg tega bi dejstvo, da je na trgu v upadu, za kateri je bila značilna velika strukturna presežna zmogljivost in na katerem bi pričakovali upadanje cen, cena samokopirnega papirja lahko sledila zvišanjem cene celuloze, lahko šteli prav za znak omejevalnega sporazuma.

463    Kot sklep v zvezi s težo kršitve Sodišče prve stopnje meni, da je Komisija sporne dogovore pravilno opredelila kot zelo resno kršitev. Gre namreč za kršitev, ki je po naravi zelo resna, je vplivala na trg in je zajemala ves skupni trg in ves EGP, ko je bil vzpostavljen.

3.     Razvrstitev sodelujočih pri omejevalnem sporazumu za določitev zneskov glob

464    V skladu s smernicami bo znotraj vsake od predvidenih kategorij kršitve ter zlasti za resne in zelo resne kršitve „predlagana lestvica višin glob omogočila uporabo različnega obravnavanja podjetij v skladu z naravo storjenih kršitev“.

465    Komisija, ki je za podlago vzela promet od prodaje proizvoda v EGP leta 1995, je zadevne družbe razdelila v pet kategorij glede na njihov relativni pomen na zadevnem trgu v EGP. AWA, ki je največja proizvajalka samokopirnega papirja, sama sestavlja prvo kategorijo. Druga kategorija vključuje družbe MHTP, Zanders in Koehler, tretja družbi Torraspapel in Bolloré, četrta družbi Sappi in Mougeot, ter nazadnje peta družbe Divipa, Zicuñaga in Carrs.

466    Trditve, ki jih navajajo tožeče stranke v tem okviru, se nanašajo na več dejavnikov, in sicer na izbiro referenčnega leta, upoštevanje napačnega prometa in nesorazmeren rezultat, dosežen z metodo Komisije.

467    Preden analiziramo te dejavnike, je treba spomniti na sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 376, iz katere izhaja, da ima Komisija na podlagi Uredbe št. 17 diskrecijsko pravico pri določanju zneska glob, da bi ravnanje družb usmerila v upoštevanje pravil o konkurenci. Učinkovita uporaba navedenih pravil zahteva, da lahko Komisija kadar koli prilagodi višino glob potrebam te politike konkurence Skupnosti, po potrebi tako, da jo zviša.

468    Poleg tega je ustaljena sodna praksa, da lahko merila za presojo teže kršitve, odvisno od posameznega primera, vključujejo količino in vrednost blaga, ki je predmet kršitve, velikost in gospodarsko moč družbe ter torej vpliv, ki ga je ta lahko imela na trg. Po eni strani iz tega sledi, da je za določitev zneska globe dopustno upoštevati skupni promet družbe, ki je znak, čeprav približen in nepopoln, njene velikosti in gospodarske moči, ter tudi del tega prometa od prodaje blaga, ki je predmet kršitve, in ki je torej lahko znak obsežnosti te kršitve. Po drugi strani iz tega sledi, da se niti enemu niti drugemu prometu ne sme pripisati nesorazmernega pomena glede na druge elemente presoje, tako da določitev ustreznega zneska globe ne more biti rezultat preprostega izračuna na podlagi skupnega prometa (zgoraj v točki 86 navedena sodba Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točki 120 in 121, sodbi Sodišča prve stopnje z dne 14. julija 1994 v zadevi Parker Pen proti Komisiji, T‑77/92, Recueil, str. II‑549, točka 94, in z dne 14. maja 1998 v zadevi SCA Holding proti Komisiji, T‑327/94, Recueil, str. II‑1373, točka 176, ter zgoraj navedena sodba ADM proti Komisiji, točka 188).

a)     Izbira referenčnega leta

469    Izbiro referenčnega leta grajata družbi Torraspapel in Divipa. Zadnja meni, da bi se Komisija morala opreti na promet za leto 1994. Več družb, vključno z njo, namreč leta 1995 ni bilo več vključenih v omejevalni sporazum. Družba Torraspapel trdi, da je bil njen promet za leto 1995 izredno visok v primerjavi s prometom v prejšnjih letih in torej ni verodostojno izražal dejanskega pomena tožeče stranke na trgu v obdobju kršitve.

470    Opozoriti je treba, da Komisija, kot priznava tudi Divipa, v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča prve stopnje ni dolžna izračunati zneska glob glede na težo kršitve na podlagi zneskov, ki temeljijo na prometu vpletenih družb, kajti težo kršitev je treba ugotoviti na podlagi številnih dejavnikov, kot so zlasti posebne okoliščine zadeve, njen okvir in odvračilni učinek glob, ne da bi bil izdelan obvezujoč ali izčrpen seznam meril, ki jih je nujno treba upoštevati (sklep Sodišča z dne 25. marca 1996 v zadevi SPO in drugi proti Komisiji, C‑137/95 P, Recueil, str. I‑1611, točka 54, in zgoraj v točki 446 navedena sodba Ferriere Nord proti Komisiji, točka 33, ter sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Buchmann proti Komisiji, T‑295/94, Recueil, str. II‑813, točka 163).

471    Iz uvodne izjave 407 odločbe izhaja, da je Komisija uporabila promet od prodaje proizvoda v EGP iz leta 1995 – zadnjega leta obdobja ugotovljene kršitve –, da bi primerjala relativni pomen družb na zadevnem trgu in jih razvrstila v različne kategorije glede na zmožnost vsake med njimi za izkrivljanje konkurence.

472    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da rezultat za družbi Torraspapel in Divipa kljub na utemeljenosti njunih trditev ne bi bil drugačen, če bi se Komisija oprla na njun promet v letu 1994. Iz tabele 1(b), povzete v uvodni izjavi 18 odločbe, namreč izhaja, da bi s prometom in tržnim deležem, primerljivima s prometom in tržnim deležem družbe Bolloré (Copigraph), družba Torraspapel ostala v tretji kategoriji, Divipa pa bi bila še vedno v zadnji kategoriji. Odločbe torej ni mogoče izpodbijati v tej točki. Zato je treba ugotoviti, da ta očitek ni upošteven.

b)     Upoštevanje napačnega skupnega prometa

473    Družbi AWA in Koehler menita, da je Komisija upoštevala skupni promet vsake od njunih zadevnih skupin, medtem ko naj bi pri družbah MHTP in Zanders upoštevala samo promet zadevne družbe.

474    AWA trdi, da če bi Komisija upoštevala samo njen promet, ne bi ugotovila, da obstaja zelo velika razlika v velikosti med njo in drugimi zadevnimi družbami, zaradi česar bi bil izhodiščni znesek globe nižji in končna globa nižja za 141,75 milijona EUR. Družba Koehler trdi, da jo je Komisija, s tem ko ni upoštevala razlik v gospodarski teži skupin, ki jim pripadajo MHTP, Zanders in ona, napačno uvrstila v isto kategorijo kot ti družbi.

475    Ker družbi AWA in Koehler grajata razvrstitev sodelujočih pri omejevalnem sporazumu na podlagi napačnega skupnega prometa, njun tožbeni razlog ne more uspeti.

476    Iz uvodnih izjav od 406 do 409 odločbe jasno izhaja, da je Komisija razdelila zadevne družbe „glede na njihov relativni pomen na zadevnem trgu“, pri čemer je kot podlago vzela „promet od prodaje proizvoda v EGP“. Skupni promet družb ali skupin družb torej na tej stopnji ni bil uporabljen.

477    Podredno je treba navesti, da se ugovarjanje družb AWA in Koehler ne nanaša toliko na njun promet, kot na to, da ni bil upoštevan promet skupine pri družbah MHTP in Zanders. Tudi če bi se Komisija pri zadnjih dveh družbah zmotila, se ne more nihče v svojo korist sklicevati na nezakonitost, ki je bila storjena v korist drugega (zgoraj v točki 468 navedena sodba SCA Holding proti Komisiji, točka 160). Trditev, da naj bi bila družbama MHTP in Zanders naložena prenizka globa, ne more privesti do znižanja globe družbe AWA ali družbe Koehler. Tožbeni razlog, ki ga uveljavljata, je torej treba zavrniti.

478    Še bolj podredno, ker ni bilo dokazov, da sta bili skupini, ki jima družbi Zanders in MHTP pripadata, vpleteni v kršitev, Komisija utemeljeno ni uporabila skupnega prometa teh skupin. Ker Komisija ni našla zadostnih dokazov, da bi kršitev pripisala navedenima skupinama, so bile tožeče stranke tiste, ki bi morale, če so menile, da vpletenost teh skupin izhaja iz spisa, predložiti dokaze za to (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 20. marca 2002 v zadevi ABB Asea Brown Boveri proti Komisiji, T‑31/99, Recueil, str. II‑1881, v nadaljevanju: sodba ABB proti Komisiji, točka 181). V obravnavanem primeru pa niti družba AWA niti družba Koehler nista predložili tega dokaza. Njun tožbeni razlog je torej treba zavrniti.

c)     Nesorazmeren rezultat uporabe metode Komisije

479    Več družb trdi, da znesek globe, ki ga je Komisija določila glede na težo kršitve, ni sorazmeren v primerjavi z njihovim prometom, drugimi udeleženci omejevalnega sporazuma ali v primerjavi z zneski, naloženimi v drugih odločbah, oziroma več temi združenimi dejavniki, odvisno od posameznega primera. Metoda izračuna osnovnega zneska globe naj bi tako kršila načelo sorazmernosti in načelo enake obravnave.

 Kršitev načela sorazmernosti

480    Družba MHTP trdi, da ni očitno, da je Komisija upoštevala njen promet na zadevnem trgu. Komisija naj bi namreč zadevne družbe razvrstila v različne kategorije glede na njihove deleže na zadevnem trgu. Uporaba tržnih deležev za razlikovanje med družbami, vpletenimi v kršitev, pa naj ne bi samodejno povzročila upoštevanja načela sorazmernosti. Komisija naj bi, s tem ko se je oprla izključno na tržne deleže, upoštevala samo relativne razlike med prometom in ne absolutne višine prometa na trgu zadevnega proizvoda.

481    Najprej je treba opozoriti, da je treba težo kršitev ugotoviti na podlagi številnih dejavnikov, kot so zlasti posebne okoliščine zadeve, njen okvir in odvračilni učinek glob, ne da bi bil izdelan obvezujoč ali izčrpen seznam meril, ki jih je nujno treba upoštevati (glej zgoraj v točki 87 navedeno sodbo HFB in drugi proti Komisiji, točka 443, ter navedeno sodno prakso).

482    Poleg tega dejstvo, da se Komisija v tem okviru ni oprla izključno na promet na upoštevnem trgu vsake od družb, ampak je upoštevala druge dejavnike v zvezi s pomenom družb na tem trgu, ne more privesti do ugotovitve, da naj bi Komisija naložila nesorazmerno globo. Iz sodne prakse namreč izhaja, da se ne sme niti skupnemu prometu družbe niti prometu od prodaje proizvodov, ki so predmet kršitve, pripisati nesorazmernega pomena glede na druge elemente presoje (zgoraj v točki 45 navedena sodba LR AF 1998 proti Komisiji, točka 303).

483    Dejavniki, ki jih je upoštevala Komisija v obravnavanem primeru, so jasno navedeni v uvodnih izjavah od 372 do 408. Vključujejo promet na zadevnem trgu. Poleg tega zato, ker izhodiščni zneski, ki jih je določila Komisija, ne temeljijo na določenem odstotku prometa, kot v zadevi, v kateri je bila izrečena sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji (T‑354/94, Recueil, str. II‑2111), ti zneski niso nesorazmerni.

484    Nazadnje, Komisija pri določitvi zneska glob glede na težo in trajanje zadevne kršitve ni dolžna izračunati globe na podlagi zneskov, ki temeljijo na prometu zadevnih družb, niti zagotoviti, da kadar so globe naložene več družbam, vpletenim v isto kršitev, končni zneski glob, ki so izračunani za zadevne družbe, izražajo vse razlike med njimi glede njihovega skupnega prometa ali prometa na trgu zadevnega proizvoda (zgoraj v točki 45 navedena sodba LR AF 1998 proti Komisiji, točka 278).

485    Očitek družbe MHTP je torej treba zavrniti.

486    Družba Koehler trdi, da je Komisija kršila načelo sorazmernosti, ko ji je naložila globo, ki ni sorazmerna z njeno gospodarsko močjo in s koristjo, izhajajočo iz omejevalnega sporazuma. Poudarja, da sta Sodišče in Sodišče prve stopnje večkrat potrdili bistveno vlogo, ki jo ima merilo gospodarske moči zadevne družbe pri presoji teže kršitve. Tudi v smernicah naj bi bil velik pomen pripisan velikosti zadevne družbe.

487    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Komisija zato, da bi upoštevala specifično težo vsake družbe in torej dejanski učinek njenega nezakonitega ravnanja na konkurenco, zadevne družbe razdelila v pet kategorij glede na njihov relativni pomen na zadevnem trgu (uvodna izjava 406 odločbe). Komisija je torej opravila razlikovanje na podlagi velikosti družb.

488    Družba Koehler sicer to prizna in hkrati trdi, da Komisija pravilno navaja, da je potreben diferenciran izračun globe, ampak smernic, ki si jih je sama določila, ne uspe prepričljivo uporabiti v konkretnem primeru. V svoji repliki dodaja, da Komisija ni opravila potrebnih razlikovanj, ki naj bi jih zahtevala njena metoda za določitev globe.

489    Zdi se, da se glavna trditev družbe Koehler nanaša na dejstvo, da je družinsko podjetje, ki nima dostopa do trga kapitala ter tako glede svoje velikosti in glede svojih sredstev spada med majhna podjetja v primerjavi z drugimi kaznovanimi udeleženci.

490    Da bi družba Koehler dokazala kršitev načela sorazmernosti, primerja globo, ki ji je bila naložena, z globami, naloženimi družbam MHTP, Zanders in AWA.

491    Vendar pa je treba ugotoviti, da družba Koehler pri dokazovanju vključi v skupni promet družb MHTP in Zanders promet skupine, ki ji po njenem mnenju ti družbi pripadata. Sodišče prve stopnje pa je zgoraj v točki 478 ugotovilo, da Komisija upravičeno ni upoštevala skupnega prometa skupine, ki ji ti družbi pripadata.

492    Glede primerjave globe družbe Koehler z globo družbe AWA je treba opozoriti, da je v izhodiščnem znesku, določenem v uvodni izjavi 409 odločbe, izrecno upoštevan relativni pomen družb na zadevnem trgu, pri čemer je za podlago vzet promet od prodaje zadevnega proizvoda v EGP. Tako na tej stopnji izhodiščni znesek globe vsake od teh dveh družb izraža globalno razmerje, ki ločuje njun promet na trgu samokopirnega papirja.

493    Komisija nato v odvračilne namene podvoji izhodiščni znesek družb AWA, Sappi in Bolloré, da bi upoštevala njihovo velikost in njihova skupna sredstva. S tem ko Komisija na tej podlagi podvoji globo družbe AWA, ne pa tudi globe družbe Koehler, Komisija torej upošteva razliko v velikosti in skupnih sredstvih, ki ločuje ti družbi.

494    Dodati je treba, da preprosta primerjava odstotka, ki ga predstavljajo globe glede na skupni promet zadevnih družb, ne more zadostovati, da bi se dokazala nesorazmerna narava globe družbe Koehler. Določitev ustreznega zneska globe namreč ne more biti rezultat preprostega izračuna na podlagi skupnega prometa (glej zgoraj v točki 468 navedeno sodno prakso).

495    Poleg tega te primerjave ne dokazujejo, da osnovni znesek globe, naložene družbi Koehler, ni sorazmeren, ob upoštevanju velikosti zadevne družbe in njenih skupnih sredstev. Tožeča stranka ne predloži nobenega elementa, s katerim bi lahko dokazala, da je osnovni znesek globe previsok glede na njeno specifično težo. Čeprav drži, da je družba Koehler družinsko podjetje, je na podlagi njenega prometa od samokopirnega papirja ni mogoče uvrstiti med majhna podjetja sektorja.

496    Nazadnje, Komisija pri določitvi zneska glob ni dolžna zagotoviti, da kadar so globe naložene več družbam, vpletenim v isto kršitev, končni zneski glob izražajo vse razlike med zadevnimi družbami glede njihovega skupnega prometa (sodba Sodišča prve stopnje z dne 29. aprila 2004 v zadevi Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T‑236/01, T‑239/01, od T‑244/01 do T‑246/01, T‑251/01 in T‑252/01, Recueil, str. II‑1181, točka 217).

497    Zato je treba zavrniti očitek družbe Koehler, ki se nanaša na kršitev načela sorazmernosti.

 Kršitev načela enake obravnave

498    AWA trdi, da je znesek globe, naložen v njenem primeru glede na težo kršitve, previsok v primerjavi z zneskom, določenim za druge udeležence omejevalnega sporazuma. Komisija naj bi ravnala v skladu s smernicami, kar zadeva družbe MHTP, Zanders in Koehler, medtem ko naj bi zanjo uporabila stari sistem, ki je temeljil na upoštevnem pomenu zadevnih družb na trgu.

499    Družba Zanders trdi, da jo je razlikovanje, ki ga je opravila Komisija, diskriminiralo v primerjavi z njenimi konkurentkami, ki so bile izrazito dejavnejše pri omejevalnem sporazumu, kot so Koehler, MHTP in Torraspapel.

500    Družba Koehler trdi, da je splošno načelo enake obravnave kršeno, kadar glede na gospodarsko moč zadevne družbe globa to družbo prizadene veliko močneje kot druge zadevne družbe. Kot družinsko podjetje izpodbija svojo uvrstitev v isto kategorijo kot družbi MHTP in Zanders. Njene trditve se v velikem delu ujemajo s trditvami, ki so že bili preučene v okviru kršitve načela sorazmernosti. Zato je treba napotiti na zgoraj navedene točke od 486 do 497.

501    V skladu z ustaljeno sodno prakso je načelo enake obravnave kršeno samo, kadar se primerljivi položaji obravnavajo različno ali kadar se različni položaji obravnavajo enako, razen če taka obravnava ni objektivno utemeljena (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi BPB de Eendracht proti Komisiji, T‑311/94, Recueil, str. II‑1129, točka 309, in navedeno sodno prakso).

502    V smernicah je določeno, da bo pri kršitvah, ki vključujejo več družb (vrste „kartel“), morda treba v nekaterih primerih uporabiti ponderje za zneske, določene znotraj izbrane kategorije, da bi se upoštevala specifična teža in torej dejanski vpliv protipravnega ravnanja vsake družbe na konkurenco, zlasti kadar obstaja precejšnja razlika v velikosti družb, ki so storile kršitev iste vrste.

503    V tem primeru je v smernicah dodano, da „lahko načelo enakega kaznovanja za isto ravnanje, če je zaradi okoliščin to upravičeno, vodi k različnim globam, naloženim udeleženim podjetjem, ne da bi k taki diferenciaciji vodilo aritmetično izračunavanje“.

504    V skladu s sodno prakso, kadar Komisija razdeli zadevne družbe v kategorije zaradi določitve zneska glob, mora biti določitev pragov za vsako od tako opredeljenih kategorij skladna in objektivno utemeljena (zgoraj v točki 496 navedena sodba Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, točka 220).

505    Na tej podlagi je treba preveriti, ali razvrstitev, ki jo je opravila Komisija, upošteva načelo enake obravnave.

506    Opozoriti je treba, da je Komisija zato, da bi „upoštevala specifično težo vsake družbe in torej dejanski učinek njenega nezakonitega ravnanja na konkurenco“, v odločbi (uvodni izjavi 406 in 407) zadevne družbe razdelila na pet kategorij „glede na njihov relativni pomen na zadevnem trgu“. Za to je „za podlago vzela promet od prodaje proizvoda v EGP, da bi primerjala relativni pomen družb na zadevnem trgu“. Uvodna izjava 408 se sklicuje tudi na njihove tržne deleže. Razlogi za uporabljeno razvrstitev so torej jasni.

507    Ker je na podlagi teh dejavnikov, to je prometa družbe od prodaje proizvoda v EGP in tudi njenih tržnih deležev, mogoče sklepati o pomenu družbe, jih Komisija lahko upošteva v tem okviru v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 468.

508    Kot je navedeno v uvodni izjavi 407 odločbe, je Komisija pri določitvi različnih kategorij uporabila številke iz tabele 1(b), povzete v uvodni izjavi 18 odločbe.

509    V zvezi s tem je treba poudariti, da promet, naveden v tej tabeli, temelji na informacijah, ki so jih predložile družbe v svojih odgovorih na zahteve za informacije. AWA se torej v tem postopku ne more sklicevati, da je predložila napačne podatke. Vsekakor je očitno, da nove številke, ki jih navaja v tožbi, ostajajo v istem redu velikosti in torej ne bi spremenile rezultata.

510    Poleg tega v nasprotju s trditvami družbe AWA iz primerjave številk v zadevni tabeli in kategorij, ki jih je opredelila Komisija, ne izhaja, da naj bi Komisija za družbo AWA uporabila drugačen sistem od sistema, ki ga je uporabila za druge družbe.

511    Res je, da bi bila uporaba tržnih deležev med drugimi dejavniki za razlikovanje med družbami v nasprotju z načelom enake obravnave, če ne bi veljala za vse zadevne družbe. Vendar pa AWA v tožbi predloži tabelo, iz katere po njenih trditvah izhaja, da „so zneski, določeni za težo kršitve, na splošno v medsebojni odvisnosti s tržnimi deleži udeležencev na prizadetem trgu“. V nasprotju s tem, kar trdi AWA, je bilo načelo enake obravnave torej upoštevano.

512    Družba Zanders meni, da je bila predmet diskriminacije, ker je bila razvrščena v isto kategorijo kot družbi MHTP in Koehler, čeprav sta bili v omejevalni sporazum vključeni veliko dejavneje kot ona, ali ker ni bila razvrščena v isto kategorijo kot družba Torraspapel, čeprav ni bilo nobenega objektivnega razloga, da bi bila obravnavana drugače.

513    Navesti je treba, da je bil glede na številke, ki jih je upoštevala Komisija, tržni delež družbe Zanders leta 1994 in leta 1995 okoli 12 %, tržni delež MHTP okoli 14 % in tržni delež družbe Koehler okoli 10 %, medtem ko je tržni delež družbe Torraspapel znašal 5,4 % leta 1994 in 6,9 % leta 1995. Glede na to merilo kategorije, ki jih je določila Komisija, torej niso diskriminacijske zoper družbo Zanders niti zoper družbo Koehler, čeprav zadnja trdi, da je družinsko podjetje (glej tudi zgoraj navedeno točko 487 in naslednje).

514    Kljub temu pa želi družba Zanders dokazati, da je bil njen tržni delež manjši od tržnega deleža družbe Torraspapel na nekaterih trgih, zlasti v Franciji, Španiji in Združenem kraljestvu.

515    V zvezi s tem je treba poudariti, da se je Komisija pri vseh sodelujočih pri omejevalnem sporazumu oprla na njihov promet od prodaje proizvoda in njihove tržne deleže v EGP. Menila je namreč, da je omejevalni sporazum pokrival ves skupni trg in ves EGP, potem ko je bil ustanovljen (uvodna izjava 403 odločbe). Dokazi družbe Zanders torej niso upoštevni, ker veljajo samo za nekatere trge.

516    Glede domnevno manjše vpletenosti družbe Zanders v omejevalnem sporazumu, ki jo Komisija izpodbija, bi jo morda bilo mogoče upoštevati kot olajševalno okoliščino na podlagi smernic. Vendar pa je ni mogoče upoštevati na stopnji določitve izhodiščnega zneska glede na težo kršitve, kjer se opravi ponderiranje na podlagi objektivnih meril, da bi „upoštevali specifično težo [...] vsakega podjetja na konkurenco“.

517    Nazadnje je treba preučiti trditev družbe AWA, da naj bi bila splošna višina zneskov, določenih glede na težo kršitve za ta omejevalni sporazum, previsoka v primerjavi z zneski, določenimi v drugih nedavnih zadevah.

518    AWA trdi, da so si, z zelo opazno izjemo zneska, določenega v njenem primeru, izhodiščni zneski v obravnavanem primeru in zneski, določeni za vsako kršitev v drugih zadevah, ki vključujejo zelo resne kršitve, zelo podobni. Vendar pa bi po mnenju družbe AWA morali biti precej nižji, ker dogovori niso povzročili zvišanja cen v primerjavi z običajnimi konkurenčnimi razmerami, udeležencem niso preprečili, da bi ustvarili minimalne dobičke, so bili omejeni na razprave o cenah in niso vključevali mehanizma nadzora.

519    Ugotoviti je treba, da AWA s trditvami izpodbija opredelitev kršitve v obravnavanem primeru kot zelo resne in ne zneskov, določenih glede na to opredelitev zelo resne kršitve, ki jih AWA opiše kot zelo podobne zneskom, določenim v drugih zadevah za isto vrsto kršitve.

520    Ker je Komisija kršitev upravičeno opredelila kot zelo resno (glej zgoraj navedene točke od 431 do 442), očitek neenake obravnave v primerjavi z nedavnimi zadevami ne more uspeti, ker AWA prizna, da je znesek tak, kot je bil uporabljen v drugih zadevah za to vrsto kršitve.

521    Kar poleg tega zadeva znesek, določen v primeru družbe AWA, je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso dejstvo, da je Komisija v preteklosti nalagala globe v določeni višini za nekatere vrste kršitev, ne pomeni, da te višine ne more zvišati v okviru meja, določenih v Uredbi št. 17, če je to potrebno za zagotovitev izvajanja politike konkurence Skupnosti.

522    Zato je treba zavrniti tožbene razloge, s katerimi se izpodbijajo razvrstitev sodelujočih pri omejevalnem sporazumu in izhodiščni zneski, določeni na tej podlagi.

4.     Zvišanje globe v odvračilne namene

523    AWA in Bolloré nasprotujeta podvojitvi izhodiščnega zneska glob v odvračilne namene. Tako zvišanje naj bi povzročilo skrajno nesorazmernost globe glede na obseg prodaje, na katero se nanaša omejevalni sporazum, ter naj ne bi upoštevalo teže kršitve, ki se očita različnim družbam, in njihove specifične vloge. AWA tudi trdi, da navedeno zvišanje v odvračilne namene nikakor ni obrazloženo niti v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah niti v odločbi in ni združljivo z uporabo obvestila o ugodni obravnavi.

524    Komisija je v uvodnih izjavah od 410 do 412 odločbe navedla, da zaradi zagotavljanja zadostnega odvračilnega učinka globe meni, da je pri družbah AWA, Sappi in Bolloré „treba zvišati izhodiščni znesek globe, izračunan glede na relativni pomen zadevnega trga, da bi se upoštevali njihova velikost in vsa njihova sredstva“. Komisija je že v OU napovedala, da namerava določiti tako visoke globe, da bodo imele odvračilni učinek.

525    Smernice določajo, da je treba „določiti kazen na ravni, ki naj zagotavlja, da ima dovolj odvračilen učinek“. Poleg tega se lahko upošteva dejstvo, da „imajo velika podjetja običajno pravno in gospodarsko znanje in infrastrukturo, ki jim omogoča, da lažje spoznajo, da njihovo ravnanje predstavlja kršitev in se zavedajo posledic, ki izhajajo iz tega iz prava o konkurenci“.

526    Treba je opozoriti, da lahko Komisija globe zviša, da bi okrepila njihov odvračilni učinek (zgoraj v točki 196 navedena sodba Solvay proti Komisiji, točka 309). Poleg tega lahko Komisija naloži večje globe družbi, katere dejanja na trgu so imela glede na njen prevladujoči položaj na trgu večji vpliv kot dejanja drugih družb, ki so storile isto kršitev, ne da bi s tem kršila načelo enakega obravnavanja. Tako določanje višine globe je tudi v skladu z zahtevo, da mora biti ta dovolj odvračilna (sodba Sodišča prve stopnje z dne 11. decembra 2003 v zadevi Minoan Lines proti Komisiji, T‑66/99, Recueil, str. II‑5515, točka 284; v tem smislu glej tudi sodbo Sodišča prve stopnje z dne 8. oktobra 1996 v zadevi Compagnie maritime belge transports in drugi proti Komisiji, od T‑24/93 do T‑26/93 in T‑28/93, Recueil, str. II‑1201, točka 235).

527    Odvračanje, kot izhaja iz zgoraj v točki 86 navedene sodbe Musique diffusion française in drugi proti Komisiji (točka 106), mora biti hkrati natančno določeno in splošno. Poleg tega, da je globa kazen za posamično kršitev, je tudi del splošne politike za zagotovitev, da bi podjetja upoštevala pravila o konkurenci. Tudi v povezavi z zadevno družbo odvračanje ne sme biti omejeno samo na zadevni trg, ampak mora veljati za vse njene dejavnosti. Bolloré torej ne more zahtevati znižanja naložene globe na podlagi prodaje svojega sektorja samokopirnega papirja in neobstoja mogoče ponovne kršitve v tem sektorju.

528    V odgovor na izpodbijanje odvračilnega učinka globe erga omnes družbe AWA je treba navesti, da čeprav naj bi imela globa odvračilni učinek za zadevno družbo in tudi za druge družbe, ki bi jih mikala kršitev pravil o konkurenci, se je v obravnavanem primeru izračunala ob upoštevanju posebnega položaja zadevne družbe in vseh okoliščin tega primera. Če ni nesorazmerna glede na zadevno podjetje, tudi ne more biti nesorazmerna samo zato, ker ima hkrati odvračilni učinek erga omnes.

529    Vendar tožeče stranke v obravnavanem primeru izpodbijajo predvsem obseg zvišanja v odvračilne namene v njihovem primeru, za kateri menijo, da ni sorazmeren in pojasnjen.

530    Glede domnevne nesorazmernosti multiplikatorja, ki se je v obravnavanem primeru uporabil v odvračilne namene, je Sodišče prve stopnje v sodbi ABB proti Komisiji (točka 162) odobrilo podvojitev globe, ki jo je Komisija uporabila v odvračilne namene, da bi izražala pomen tožeče stranke v sektorju predizoliranih cevi ob upoštevanju njenega položaja ene glavnih evropskih skupin.

531    Iz tabele 1(b) v uvodni izjavi 18 odločbe izhaja, da so družbe AWA, Bolloré in Sappi glavne evropske skupine. Njihov skupni promet, ki je v istem velikostnem razredu, je precej večji od prometa drugih zadevnih družb. Iz tega izhaja, da podvojitve globe za družbi AWA in Bolloré ni mogoče šteti za nesorazmerne glede na položaj njune skupine.

532    V zvezi s tem je treba poudariti, da v nasprotju z domnevo družb AWA in Bolloré, da naj bi se Komisija pri zvišanju v odvračilne namene oprla na svetovni promet njune skupine, multiplikator ni bil izračunan po matematični formuli in ni sorazmeren s skupnim prometom tožeče stranke (v tem smislu glej sodbo ABB proti Komisiji, točka 180). Če namreč po pomembnosti primerjamo skupni promet družb AWA, Bolloré in Torraspapel iz tabele 1(b), ugotovimo, da je promet družb Bolloré in AWA med petkrat in sedemkrat večji od prometa družbe Torraspapel, medtem ko je Komisija uporabila le multiplikator 2, pri čemer ni razlikovala med družbama AWA in Bolloré.

533    V zvezi s trditvijo, da naj bi bilo tako zvišanje v očitnem nesorazmerju s prometom, na kateri se nanaša kršitev, je treba navesti, da je bil izhodiščni znesek globe glede na težo kršitve izračunan na podlagi prometa iz prodaje proizvoda na zadevnem trgu. To dejstvo je Komisija torej na začetku vsekakor upoštevala. Namen zvišanja v odvračilne namene je, da se v poznejši fazi upoštevajo velikost in vsa sredstva družbe.

534    V zvezi s tem je treba opozoriti, da lahko Komisija upošteva ves promet družbe, ki je, čeprav je približen in ni popoln, pokazatelj njene velikosti in gospodarske moči, kot tudi delež tega prometa, ki se nanaša na blago, ki je predmet kršitve (zgoraj v točki 86 navedena sodba Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 121).

535    Kljub temu AWA Komisiji očita, da je že pri določitvi izhodiščnega zneska zaradi pomena tožeče stranke na trgu samokopirnega papirja uporabila multiplikator 3,5, nato pa iz naslova odvračanja še multiplikator 2.

536    Kot je bilo že navedeno, obe zvišanji ne upoštevata enakih dejstev. Prvo se nanaša na pomen družbe na trgu zadevnega proizvoda, drugo pa na vse dejavnosti družbe ali skupine, katere del je, da bi se upoštevala vsa njena sredstva.

537    V zvezi z nepojasnjenostjo zvišanja v odvračilne namene je treba ugotoviti, da je Komisija v odločbi navedla, da je v primeru družb AWA, Sappi in Bolloré „treba zvišati izhodiščni znesek globe, izračunan glede na relativni pomen zadevnega trga, da bi se upoštevali njihova velikost in vsa njihova sredstva“. V nasprotju s trditvami družbe AWA je zadevno zvišanje torej ustrezno obrazloženo.

538    Vendar AWA nasprotuje temu, da bi se v odvračilne namene upoštevali velikost družbe in vsa njena sredstva. Kot trdi, bi se po razumni ekonomski teoriji odvračanja globe morale določiti glede na pričakovane dobičke zaradi kršitve na zadevnem trgu in glede na verjetnost njenega odkritja. Po njenem mnenju vprašanje odvračanja nima razumne povezave s prometom skupine v svetovnem merilu neke družbe.

539    Glede upoštevanja velikosti in vseh sredstev zadevnih družb Sodišče prve stopnje meni, da Komisija ni napačno presodila, da imajo velike družbe na splošno na voljo več sredstev za seznanjanje z zahtevami in s posledicami prava o konkurenci kot manjše družbe (sodba ABB proti Komisiji, točka 169).

540    Še več, ker je upoštevanje odvračilnega učinka globe eden od dejavnikov, ki jih je v skladu s sodno prakso treba upoštevati pri določanju teže kršitve, AWA Komisiji ne more očitati, da je pri določitvi izhodiščnega zneska, ki bi ustrezal teži njene kršitve, upoštevala odvračilni učinek glob. Upoštevanje odvračilnega učinka glob je namreč sestavni del ponderiranja glob glede na težo kršitve (sodba ABB proti Komisiji, točka 167). AWA torej neutemeljeno trdi, da bi morala Komisija uporabiti zvišanje v odvračilne učinke šele na zadnji stopnji izračuna globe.

541    V zvezi z domnevno nezdružljivostjo zvišanja v odvračilne namene z uporabo obvestila o ugodni obravnavi, je treba poudariti, da se ta koraka jasno razlikujeta in da hkratne uporabe teh dveh elementov ni mogoče obravnavati kot kontradiktorne. Zvišanje globe v odvračilne namene spada namreč v fazo izračuna globe za storjeno kršitev. Po določitvi tega zneska je namen uporabe obvestila o ugodni obravnavi nagraditi družbe, ki so se odločile sodelovati s Komisijo. V nasprotju s trditvijo družbe AWA dejstvo, da se neka družba odloči sodelovati pri preiskavi, da bi dosegla znižanje globe, ki ji je bila v okviru tega naložena, nikakor ne zagotavlja, da se bo v prihodnje vzdržala podobne kršitve.

542    Elemente, ki bi lahko povzročili znižanje globe za neko družbo na podlagi zanjo značilnih olajševalnih okoliščin, je treba, kadar je to primerno, upoštevati v okviru preučitve olajševalnih okoliščin in ne v fazi zvišanja v odvračilne namene. To velja na primer za vlogo slednika, ki jo je domnevno imela družba Copigraph (Bolloré), in njeno odpravo kršitve pred začetkom preiskave.

543    Nazadnje je treba pred dokončno preučitvijo trditev tožečih strank, povezanih z zvišanjem globe v odvračilne namene, v zvezi s tem ponovno opozoriti na neenako obravnavanje, ki naj bi po mnenju nekaterih družb izhajalo iz dejstva, da se je v njihovem primeru upošteval promet skupine, katere del so, medtem ko Komisija pri drugih udeleženkah omejevalnega sporazuma tega ni upoštevala. Ker Komisija trdi, da želi v okviru zvišanja glob v odvračilne namene upoštevati velikost in vsa sredstva zadevnih družb (uvodna izjava 411 odločbe), je lahko vprašanje, ali je družba del skupine ali ne, odločilnega pomena.

544    V zvezi z družbo AWA je treba opozoriti, da je matična družba skupine neposredno in neodvisno sodelovala pri omejevalnem sporazumu, ne da bi bilo to v preostalem izpodbijano, zato se je upravičeno upošteval promet skupine.

545    V zvezi z družbo Bolloré je Sodišče prve stopnje v zgoraj navedenih točkah od 66 do 81 menilo, da je treba zavrniti očitek v zvezi z neposredno vpletenostjo družbe Bolloré, saj se na podlagi OU ni mogla seznaniti s tem očitkom in si v tej točki zagotoviti obrambe. Kljub temu je Sodišče prve stopnje po preučitvi položaja družbe Bolloré (glej zgoraj navedene točke od 129 do 150) menilo, da je Komisija upravičeno ocenila, da mora navedena družba odgovarjati za sodelovanje svoje hčerinske družbe Copigraph pri omejevalnem sporazumu.

546    Iz tega izhaja, da se je obe družbi lahko štelo za solidarno odgovorni za ravnanje, ki se jima je očitalo, saj je bilo dejanja ene mogoče pripisati drugi (v tem smislu glej zgoraj v točki 87 navedeno sodbo HFB in drugi proti Komisiji, točke 54, 524 in 525). Treba je poudariti, da je iz tabele 1(b) v uvodni izjavi 18 odločbe razvidno, da je promet v zvezi s samokopirnim papirjem, ki se je upošteval za družbo Bolloré, promet družbe Copigraph, saj je samo slednja imela tak promet. Komisija je torej pravilno določila izhodiščni znesek globe za družbo Bolloré ob upoštevanju prometa družbe Copigraph. Ker sta Copigraph in Bolloré isto podjetje v smislu člena 81 ES, so se zaradi zagotavljanja zadostnega odvračilnega učinka torej upravičeno upoštevala vsa sredstva skupine.

547    Na podlagi te analize je treba ugotoviti, da je Komisija za družbi AWA in Bolloré utemeljeno zvišala izhodiščni znesek globe, da bi jima zagotovila zadosten odvračilni učinek.

548    Poleg tega je Komisija pri svetovnem prometu družbe Bolloré upravičeno uporabila zgornjo mejo 10 % prometa, določeno v členu 15(2) Uredbe št. 17. To zgornjo mejo je namreč treba izračunati na podlagi skupnega prometa vseh družb, ki sestavljajo gospodarski subjekt, ki deluje kot „podjetje“ v smislu člena 81 ES (v tem smislu glej zgoraj v točki 87 navedeno sodbo HFB in drugi proti Komisiji, točka 528).

549    Zato je treba zavrniti vse tožbene razloge, ki se nanašajo na nezadostne dokaze, kršitev člena 253 ES, člena 15(2) Uredbe št. 17 in načela sorazmernosti, enakega obravnavanja, neobstoj posamičnega določanja glob, napačne ugotovitve dejanskega stanja, napake pri presoji in napačno uporabo prava pri presoji teže kršitve.

E –  Tožbeni razlogi v zvezi s trajanjem kršitve

550    Treba je opozoriti, da je v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 trajanje kršitve eden od dejavnikov, ki jih je treba upoštevati pri določitvi globe za podjetja, ki kršijo pravila o konkurenci.

551    V zvezi z dejavnikom trajanja kršitve smernice razlikujejo med kratkotrajnimi kršitvami (na splošno trajajo manj kot eno leto), pri katerih se izhodiščni znesek, določen v skladu s težo kršitve, ne poveča, srednjetrajnimi kršitvami (na splošno trajajo od enega leta do petih let), pri katerih se ta znesek lahko poveča do 50 %, in dolgotrajne kršitve (na splošno trajajo več kot pet let), pri katerih se ta znesek lahko poveča letno za 10 % (točka 1 B, prvi odstavek, prva, druga in tretja alinea).

552    Komisija v uvodnih izjavah od 414 do 416 odločbe navaja:

„414. [...] [K]ršitev je bila za vse zadevne družbe srednjetrajna (od enega do petih let).

415. Kršitev družb AWA, Copigraph (Bolloré), Koehler, Sappi, MHTP (Stora), Torraspapel in Zanders je trajala tri leta in devet mesecev. Izhodiščni zneski, določeni na podlagi teže kršitve, [...] se torej za vsako družbo skupaj povečajo za 35 %.

416. Pri družbah Mougeot, Carrs, Divipa in Zicuñaga je kršitev trajala od enega leta in štirih mesecev do treh let in petih mesecev. Izhodiščni zneski, določeni na podlagi teže kršitve, se torej za družbo Mougeot povečajo za 30 %, za družbo Carrs za 25 %, za družbo Divipa za 25 % in za družbo Zicuñaga za 10 %.“

553    Več tožečih strank je izpodbijalo ugotovitve Komisije v zvezi s trajanjem njihove kršitve. V zvezi s tem je treba opozoriti na zgoraj navedene točke od 256 do 371, iz katerih izhaja, da so zvišanja, ki jih je Komisija uporabila zaradi trajanja kršitve, utemeljena.

554    Poleg tega AWA v zvezi z zvišanjem zaradi trajanja kršitve trdi, da Komisija zvišanja globe zaradi trajanja kršitve ni uporabila za izhodiščni znesek globe, kot je bilo navedeno v uvodni izjavi 415 odločbe, ampak za dvakratnik tega zneska.

555    Drži, da je v uvodni izjavi 415 odločbe sklicevanje na „izhodiščne zneske, določene na podlagi teže kršitve,“ in da je v oklepaju dodano sklicevanje na uvodno izjavo 409, ki vsebuje izhodiščne zneske glob, določene glede na težo kršitve pred zvišanjem v odvračilne namene.

556    Komisija priznava, da gre za tipkarsko napako in da bi se morala sklicevati na uvodno izjavo 412, v kateri je naveden znesek, ki vključuje zvišanje v odvračilne namene.

557    Končni rezultat je vsekakor enak. Zaradi doslednosti odločbe bi se bilo seveda bolje sklicevati na izhodiščni znesek, ki je bil že povečan v odvračilne namene. Vendar rezultat ne bi bil drugačen, če bi izračun izvedli v obratnem vrstnem redu, to je če bi izhodiščni znesek v višini 70 milijonov EUR zaradi trajanja kršitve povečali za 35 %, nato pa ga podvojili v odvračilne namene. Osnovni znesek globe za družbo AWA bi bil enak, kot je naveden v uvodni izjavi 417.

558    Zato je treba zavrniti tožbene razloge v zvezi s trajanjem kršitve.

F –  Tožbeni razlog: kršitev načel sorazmernosti in enakega obravnavanja ter napačna presoja dejanskega stanja

559    Zaradi obteževalnega dejavnika, ki ga predstavlja vloga vodje pri kršitvi, je Komisija za 50 % povečala osnovni znesek globe za družbo AWA (uvodna izjava 424 odločbe).

560    Najprej je treba opozoriti, da je upoštevanje vloge vodje v skladu s sodno prakso in smernicami.

561    Iz sodne prakse izhaja, da je treba, če kršitev stori več družb, pri določitvi glob preučiti relativno težo sodelovanja vsake izmed njih (zgoraj v točki 446 navedena sodba Suiker Unie in drugi proti Komisiji, točka 623), kar zlasti pomeni, da se ugotovi njihova posamična vloga med trajanjem sodelovanja pri kršitvi (zgoraj v točki 149 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 150, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 17. decembra 1991 v zadevi Enichem Anic proti Komisiji, T‑6/89, Recueil, str. II‑1623, točka 264). Iz tega zlasti izhaja, da je treba vlogo „vodje“, ki jo ima v okviru kartela ena ali več družb, upoštevati pri izračunu globe, saj morajo družbe, če so imele tako vlogo, zato v primerjavi z drugimi družbami nositi posebno odgovornost (zgoraj v točki 121 navedena sodba IAZ in drugi proti Komisiji, točki 57 in 58, sodba z dne 16. novembra 2000 v zadevi Finnboard proti Komisiji, C‑298/98 P, Recueil, str. I‑10157, točka 45, in zgoraj v točki 446 navedena sodba Mayr‑Melnhof proti Komisiji, točka 291). V skladu s temi načeli je v točki 2 smernic pod obteževalnimi okoliščinami naveden neizčrpen seznam okoliščin, zaradi katerih se lahko osnovni znesek globe poveča in med katerimi je zlasti „vloga vodje ali pobudnika kršitve“ (sodba ADM proti Komisiji, točke od 238 do 240).

562    Vendar AWA trdi, da dokazov o njenem vodilnem položaju pri kršitvi ni ali da jih je malo ter da 50-odstotno zvišanje globe vsekakor ni sorazmerno in je v nasprotju z načelom enakega obravnavanja glede na druge družbe, ki so imele vodilno vlogo pri kršitvi.

1.     Napačna presoja dejanskega stanja

563    V uvodnih izjavah 418 in 419 odločbe je navedeno, da več elementov potrjuje, da je imela AWA vlogo vodje pri kršitvi, med njimi so zlasti sklicevanje in vodenje nekaterih sestankov, njena vloga pobudnice prestrukturiranja omejevalnega sporazuma, sprožitev zvišanja cen in nadzor nad izvajanjem omejevalnega sporazuma.

564    AWA po točkah odgovarja na vsako od teh trditev. Dejstvo, da je prevzela skrb za praktično organizacijo nekaterih sestankov, naj še ne bi pomenilo, da je bila vodja omejevalnega sporazuma, zlasti ker naj bi druga podjetja poskrbela za rezervacijo prostorov za generalne ali lokalne sestanke kartela. Če ob pomanjkanju natančnejših navedb domnevamo, da je treba njeno zatrjevano vlogo pobudnice pripisati funkciji v AEMCP, ki jo je tedaj opravljal g. B., AWA trdi, da navedena funkcija ne more biti dokaz za kakršno koli vodenje z njene strani. Za domnevna zvišanja cen, ki naj bi jih sprožila, naj ne bi bilo nikakršnih dokazov in naj bi temeljila na izjavah družbe Mougeot, ki naj ne bi bile zanesljive. AWA naj ne bi bila edina napovedala zvišanj cen, dejstvo, da je to storila prva, pa naj bi pojasnjeval njen vodilni položaj na trgu, ta pa naj ne bi bil sporen in naj ne bi pomenil, da je imela vodilno vlogo pri kršitvi. AWA zanika, da bi pritiskala na katerega koli od proizvajalcev, in obstajali naj ne bi nikakršni dokazi o tem, da je dejansko izrabila svoj vodilni položaj na trgu, da bi dosegla upoštevanje dogovorov, ali vsaj dokazi o grožnjah v tem smislu. Tudi če bi izjave družbe Mougeot sprejeli za resnične, naj bi dokazovale le to, da je AWA včasih uporabila ostre besede do nekaterih proizvajalcev.

565    Treba je navesti, da AWA nekaterih elementov ne izpodbija kot takih, temveč samo njihovo razlago, kakor jo navaja Komisija. Tako AWA ne zanika, da je poskrbela za praktično organizacijo nekaterih sestankov, niti da je g. B. vodil AEMCP med njenim prestrukturiranjem, niti da je napovedala zvišanja cen in da je to storila prva, in nenazadnje, niti da je zahtevala in dobila dovoljenje za preverjanje podatkov o prodajnih količinah družbe Sarrió v prostorih te.

566    Iz uvodne izjave 423 izhaja, da je na podlagi vseh teh elementov Komisija sklepala o vlogi vodje družbe AWA:

„Iz več povezanih dokazov je razvidno, da je družba AWA, ki je imela vodilni gospodarski položaj na trgu samokopirnega papirja in je lahko pritiskala na svoje konkurente, saj je kupovala ali distribuirala velik del proizvodnje nekaterih malih dobaviteljev, imela tudi ključno vlogo pri nadzoru in izvajanju dogovorov“.

567    Komisija je na podlagi OU trdila:

„Nobenega dvoma ni, da je bila AWA, ki je prva proizvajalka samokopirnega papirja v Evropi, glavna pospeševalka omejevalnega sporazuma v vsem EGP, razen v Španiji. Dejanski dokazi [...] v zvezi s tajnimi sestanki potrjujejo, da so mnoge med njimi sklicali in vodili predstavniki družbe AWA. [...] Poleg tega nekateri elementi dajejo slutiti, da je zvišanja cen, dogovorjena na vsaj dveh splošnih sestankih in na več nacionalnih sestankih, sprožila AWA in da je [ta] od drugih udeležencev zahtevala, naj uporabijo enaka zvišanja. Vlogo družbe AWA kot pospeševalke omejevalnega sporazuma potrjujejo tudi nekateri dokumenti, iz katerih je razvidno, da je AWA prva napovedala zvišanja cen na trgu in da so tem napovedim sledili drugi konkurenti. V zapisniku splošnega sestanka kartela z dne 2. februarja 1995 je izrecno navedeno, da je AWA prva napovedala na sestanku dogovorjena zvišanja cen.“

568    Treba je ugotoviti, prvič, da čeprav so, kot zatrjuje AWA, druge družbe občasno lahko rezervirale prostore, sklicevale sestanke ali napovedale zvišanja cen, pa nobene ne obremenjuje toliko elementov, ki kažejo na to, da je imela vodilno vlogo, kot prav družbo AWA. Čeprav v zvezi s tem na primer drži, da je tudi družba Koehler predsedovala AEMCP od januarja 1995, pa vloge g. F. (Koelher) ni mogoče primerjati z vlogo g. B. (AWA), ki je spremenil delovanje omejevalnega sporazuma.

569    Drugič, očitno je, da članice omejevalnega sporazuma niso predložile nobenega dokaza, ki bi ovrgel vodilno vlogo družbe AWA. Nasprotno, izjave družbe Mougeot, navedene v uvodnih izjavah 95, 97, 104, 108, 120, 141, 143, 193, 194, 210, 234 in 246 odločbe, zlasti tiste iz zgoraj navedene točke 439, nekako dokazujejo vodilno vlogo družbe AWA.

570    Kljub temu AWA izpodbija dokazno vrednost izjav družbe Mougeot, ker naj bi jih spodbudil interes te družbe, da se pokaže v vlogi žrtve pritiskov družbe AWA in da bi bila v zameno za take podatke Komisija do nje prizanesljiva.

571    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se kljub nekaterim nesoglasjem med družbama Mougeot in AWA izjave družbe Mougeot v več točkah, zlasti glede strukture in zgodovine omejevalnega sporazuma, na splošno ujemajo z izjavami družbe AWA, katerih namen je bil prav tako doseči ugodnosti, ki izhajajo iz obvestila o ugodni obravnavi (glej zlasti zgoraj navedene točke od 163 do 168 in točko 261). O verodostojnosti izjav družbe Mougeot torej ne moremo dvomiti samo glede vodilne vloge družbe AWA, še zlasti ker to vlogo vodje dokazuje več povezanih in skladnih dokazov.

572    Poleg tega je treba poudariti, da ti dokazi poleg izjav družbe Mougeot vključujejo tudi dokumente, ki jih je Komisija našla v prostorih družbe Sappi (uvodna izjava 103 odločbe), ter izjave in sporočila te družbe (glej uvodno izjavo 181 in sklicevanje iz uvodnih izjav 228 in 233 na stran 7 spisa Komisije, ki vsebuje izjave družbe Sappi). Ni torej mogoče trditi, da ugotovitev Komisije temelji samo na izjavah družbe Mougeot.

573    In končno, v zvezi s pritiski, ki naj bi jih AWA izvajala na druge družbe, Komisija v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da družbe AWA ni obtožila, da je druge družbe silila k sodelovanju pri omejevalnem sporazumu, čeprav so nekatere, na primer Carrs in Torraspapel, v odgovorih na OU potrdile, da so delovale pod pritiskom družbe AWA.

574    V uvodni izjavi 425 odločbe Komisija v okviru preučitve olajševalnih okoliščin, povezanih z izključno pasivno vlogo, navaja dejstvo, da „družbe Carrs, Copigraph in Torraspapel trdijo, da so imele pri kršitvi izključno pasivno vlogo in da so bile v sodelovanje pri omejevalnem sporazumu prisiljene zaradi pritiskov vodje kartela, družbe AWA“, ter da „tudi družba Koehler trdi, da so bile grožnje družbe AWA dejavnik, ki jo je napeljal k sodelovanju pri tajnem dogovoru“. Vendar gre v tem primeru za navajanje trditev, ki so jih te stranke predložile v odgovor na OU, da bi se jim na tej podlagi priznale olajševalne okoliščine, te trditve pa je Komisija v uvodnih izjavah 426 in 427 odločbe zavrnila.

575    Poleg tega je treba ugotoviti, da se elementi, ki jih je Komisija navedla v uvodnih izjavah od 418 do 423 odločbe, da bi dokazala vodilno vlogo družbe AWA, ne sklicujejo na taka nagovarjanja ali grožnje, s katerimi je želela družbe prisiliti k sodelovanju pri omejevalnem sporazumu. AWA torej ne more trditi, da je bila neupravičeno obtožena takih groženj niti da ni imela vpogleda v izjave družb, v katerih so se nanje sklicevale. Iz uvodnih izjav od 420 do 422 odločbe in pisanj družbe AWA izhaja, da je očitek o vlogi vodje obravnavala z vseh vidikov in z njegovim izpodbijanjem uveljavila pravico do obrambe. V zvezi s tem se ne more sklicevati na kršitev pravice do obrambe.

576    Na podlagi vseh zgornjih ugotovitev Sodišče prve stopnje meni, da Komisija ni storila napake pri presoji, ko je na podlagi kopice povezanih in skladnih indicev presodila, da je imela AWA vlogo vodje pri kršitvi.

577    Nadalje je treba preveriti, ali je ta vloga upravičila 50‑odstotno zvišanje globe za družbo AWA.

2.     Kršitev načela sorazmernosti

578    AWA trdi, da tudi če bi imela vodilno vlogo pri kršitvi, ta okoliščina ne bi upravičevala 50‑odstotnega zvišanja globe. Pri dokazovanju nesorazmernosti tega zvišanja se opira na prakso odločanja Komisije in svoj položaj primerja s položajem drugih družb, katerih globa se je prav tako zvišala.

579    Vendar trditev, da naj bi bilo 50-odstotno zvišanje višje od zvišanja, ki se po navadi uporablja v odločbah Komisije, ne dokazuje, da gre za kršitev načela sorazmernosti (v tem smislu glej sodbo ADM proti Komisiji, točka 248).

580    V zvezi s tem je dovolj opozoriti, da ima v skladu s sodno prakso Komisija pri določitvi posameznih glob diskrecijsko pravico in ni dolžna uporabiti natančne matematične formule (sodba Sodišča prve stopnje z dne 6. aprila 1995 v zadevi Martinelli proti Komisiji, T‑150/89, Recueil, str. II‑1165, točka 59, in zgoraj v točki 67 navedena sodba Mo och Domsjö proti Komisiji, točka 268, po pritožbi potrjena s sodbo Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Mo och Domsjö proti Komisiji, C‑283/98 P, Recueil, str. I‑9855, točka 47).

581    Podredno in v odgovor na trditev, da 50-odstotna stopnja pomeni najvišje odstotno zvišanje, ki je bilo kdaj koli naloženo zaradi vloge vodje, v absolutnem smislu pa drugo največje zvišanje, ki temelji na takem razlogu, je treba opozoriti, da te stopnje ne smemo šteti za izjemo.

582    Komisija je namreč v Odločbi 2002/271/ES z dne 18. julija 2001 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/E‑1/36.490 – Grafitne elektrode, UL 2002, L 100, str. 1) družbi SGL Carbon AG naložila 85-odstotno zvišanje iz naslova obteževalnih okoliščin. Vendar pa je res, da vloga vodje ni bila edina obteževalna okoliščina, saj se je družbi SGL Carbon očitalo tudi, da je ovirala preiskavo Komisije in da ni hotela odpraviti kršitev. V primeru družbe UCAR International Inc. je bilo zvišanje 60‑odstotno zaradi njene vloge vodje in pobudnice ter zaradi nadaljevanja kršitve po preverjanjih. V Odločbi Komisije 1999/210/ES z dne 14. oktobra 1998 v zvezi s postopkom na podlagi člena 85 Pogodbe ES (zadeva IV/F‑3/33.708 – British Sugar plc, zadeva IV/F‑3/33.709 – Tate & Lyle plc, zadeva IV/F-3/33.710 – Napier Brown & Company Ltd, zadeva IV/F-3/33.711 – James Budgett Sugars Ltd, UL L 76, str. 1) je bilo zvišanje 75‑odstotno. Družbi British Sugar plc je bila naložena kazen zaradi njene vloge pobudnice in „gonilne sile kršitve“ ter tudi zato, ker je kršila svoje zaveze o spoštovanju prava Skupnosti in dvakrat kršila pravila o konkurenci na istem trgu.

583    Tudi za druge družbe se je zaradi njihove vloge vodje uporabilo 50‑odstotno zvišanje, na primer za družbo F. Hoffmann-La Roche AG z Odločbo Komisije 2003/2/ES z dne 21. novembra 2001 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/E-1/37.512 – Vitamini, UL L 6, str. 1) ter za družbi Archer Daniels Midland in Ajinomoto z Odločbo Komisije 2001/418/ES z dne 7. junija 2000 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/36.545/F3 – Aminokisline, UL L 152, str. 24).

584    Vendar AWA meni, da je v skladu s prakso odločanja Komisije za uporabo 50‑odstotne stopnje potreben element pobude ali prisile.

585    V zvezi z elementom pobude je treba opozoriti, da je bilo v Odločbi 2001/418 družbi ADM naloženo 50-odstotno zvišanje, čeprav se je vloga pobudnice jasno pripisala družbi Ajinomoto. Ta primer tako nasprotuje trditvi družbe AWA, da je za uporabo 50-odstotne stopnje nujen element pobude.

586    Vendar tudi če bi se bilo treba strinjati s trditvijo družbe AWA, da je za uporabo 50‑odstotnega zvišanja potreben element pobude, ta v obravnavanem primeru ne bi manjkal. AWA je namreč sklicala in vodila več sestankov kartela, bila je „pobudnica prestrukturiranja kartela“ (uvodna izjava 418 odločbe), prevzela je pobudo za več zvišanj cen in pogosto je prva napovedala zvišanja cen na trgu. 50‑odstotnega zvišanja torej ni mogoče šteti za nesorazmernega (glej zgoraj navedene točke od 568 do 576).

587    Podredno je v zvezi z elementom prisile treba opozoriti, da so v smernicah med obteževalnimi okoliščinami navedeni tudi povračilni ukrepi proti drugim podjetjem zaradi ohranjanja praks, ki pomenijo kršitev. Ti ukrepi so torej obteževalna okoliščina, ki se razlikuje od vloge vodje ali pobudnika kršitve.

588    Poleg tega se v obravnavanem primeru, kot je razvidno iz uvodne izjave 104 odločbe, izjave družbe Mougeot nanašajo na grožnje, saj je „[g. B.] izrecno navedel, da ne bo dopustil, da se to zvišanje cen ne bo upoštevalo, in da bo osebno poskrbel za vse tiste, ki ne bodo igrali po njegovih pravilih“.

589    Poleg tega ni mogoče izključiti, da je gotova vodilna gospodarska vloga, ki jo je imela družba AWA na trgu samokopirnega papirja, teh dala določeno prisilno moč. Izjave družbe Mougeot iz zgoraj navedene točke 439 to potrjujejo.

590    Zato 50-odstotno zvišanje globe za družbo AWA zaradi njene vloge vodje ne krši načela sorazmernosti.

3.     Kršitev načela enakega obravnavanja

591    Po navedbah družbe AWA 50-odstotno zvišanje globe zaradi njene vloge vodje krši tudi načelo enakega obravnavanja, ker je več družb imelo povsem enako vlogo kot ona. Družba Koelher naj bi organizirala več sestankov. Družbe Torraspapel, Mougeot in MHTP naj bi imele vodilno vlogo pri nacionalnih dogovorih, saj so prevzele skrb za praktično organizacijo sestankov. V odločbi naj bi bila družba Torraspapel opisana kot vodja kartela na španskem trgu. Nezvišanje globe tudi za te družbe naj bi torej pomenilo neupravičeno diskriminacijo.

592    Treba je opozoriti, da nobene od teh družb ne obremenjuje več povezanih in skladnih dokazov, ki bi bili po naravi in pomenu enaki dokazom, v katerih je družba AWA označena za vodjo zadevne kršitve. Dejstvo, da je ena od teh družb lahko imela različne funkcije pri omejevalnem sporazumu, še ne pomeni, da je bila vodja. Šele na podlagi vsote določenega števila elementov, podprtih z izjavami različnih družb, je mogoče to vlogo pripisati družbi AWA (glej zgoraj navedene točke od 568 do 576).

593    Komisija je na podlagi obteževalnih okoliščin globo za družbo AWA torej upravičeno zvišala za 50 %.

G –  Tožbeni razlogi: kršitev člena 253 ES, člena 15(2) Uredbe št. 17 ter načel sorazmernosti in enakega obravnavanja, neobstoj posamične določitve glob, preozka razlaga Smernic v zvezi z globami in očitne napake pri presoji zaradi neupoštevanja nekaterih olajševalnih okoliščin

1.     Izključno pasivna vloga ali vloga ‚sledi mojemu vodji‘ pri omejevalnem sporazumu

594    Več tožečih strank (Bolloré, Zanders, Mougeot, Divipa in Zicuñaga) navaja, da so imele pri omejevalnem sporazumu le pasivno, ‚sledi mojemu vodji‘ ali obrobno vlogo. Komisija naj bi bila torej dolžna znižati njihovo globo na podlagi olajševalnih okoliščin.

595    Komisija zavrača njihove trditve z obrazložitvijo, da so bili vsi sodelujoči pri omejevalnem sporazumu njegovi aktivni člani.

596    Treba je opozoriti, da je treba, če je kršitev storilo več družb, preučiti relativno težo sodelovanja pri kršitvi vsake izmed teh družb (zgoraj v točki 446 navedena sodba Suiker Unie in drugi proti Komisiji, točka 623, ter zgoraj v točki 149 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 150), da se ugotovi, ali zanje obstajajo obteževalne ali olajševalne okoliščine.

597    Točki 2 in 3 smernic določata prilagoditev osnovnega zneska globe glede na nekatere obteževalne in olajševalne okoliščine. Zlasti „izključno pasivna vloga ali vloga ‚sledi mojemu vodji‘“ pri izvajanju kršitve je, če je dokazana, olajševalna okoliščina v skladu s točko 3, prva alinea, smernic, pri čemer je natančno določeno, da ta pasivna vloga pomeni, da zadevna družba „ne izstopa“, to pomeni, da pri pripravi enega ali več protikonkurenčnih dogovorov ne sodeluje aktivno (sodba Sodišča prve stopnje z dne 9. julija 2003 v zadevi Cheil Jedang proti Komisiji, T‑220/00, Recueil, str. II‑2473, točke od 165 do 167).

598    Poleg tega tožeče stranke ne morejo trditi, da bi se morala njihova globa zato, ker niso bile ena od vodij omejevalnega sporazuma, znižati. Ob zatrjevanju, da niso imele aktivne vloge, navajajo samo neobstoj obteževalne okoliščine (v tem smislu glej zgoraj v točki 93 navedeno sodbo Lögstör Rör proti Komisiji, točka 322, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 20. marca 2002 v zadevi Dansk Rørindustri proti Komisiji, T‑21/99, Recueil, str. II‑1681, točka 230).

599    Kot navaja družba Bolloré, je Komisija iz redne udeležbe družbe Copigraph na sestankih omejevalnega sporazuma in pri pobudah za zvišanja cen sklepala, da njena vloga ni bila izključno pasivna. Po njenem mnenju na podlagi redne udeležbe na sestankih in pri ukrepih zvišanja cen ni mogoče izključiti, da je imela zadevna družba pri omejevalnem sporazumu samo vlogo ‚sledi mojemu vodji‘. Komisija naj bi bila dolžna konkretno preveriti stopnjo udeležbe zadevne družbe pri omejevalnem sporazumu, in sicer s kvantitativnega in kakovostnega vidika. Družba Bolloré naj bi bila najmanj zavzeta članica AEMCP na sestankih.

600    V zvezi s tem je treba opozoriti, da stopnja udeležbe družbe Copigraph, ki jo je družba Bolloré priznala v tožbi, to je na 15 od 21 sestankov AEMCP, na 8 od 11 sestankov med 14. septembrom 1993 in septembrom 1995 ter na 3 od 4 splošnih sestankov, če ne štejemo njene udeležbe na nacionalnih sestankih na francoskem trgu, in na 4 od 6 sestankov v zvezi s španskim trgom, ni zanemarljiva. To nikakor ne dokazuje, da se je sestankov udeleževala bistveno redkeje v primerjavi z rednimi članicami omejevalnega sporazuma v smislu zgoraj v točki 501 navedene sodbe BPB de Eendracht proti Komisiji (točka 343). Njena udeležba na teh sestankih in pri pobudah za zvišanja cen ter priznanje sodelovanja pri omejevalnem sporazumu torej ne potrjujejo izključno pasivne vloge ali vloge ‚sledi mojemu vodji‘.

601    Kljub temu se zdi, da Bolloré trdi, da če se družba sklicuje na pasivno vlogo, ji mora Komisija priznati olajševalne okoliščine in znižati naloženo globo, razen če dokaže, da je družba dejansko imela aktivno vlogo. Te trditve ni mogoče sprejeti.

602    V smernicah namreč ni navedeno, da mora Komisija vedno ločeno upoštevati vsako od olajševalnih okoliščin iz točke 3. Ugotoviti je treba, da čeprav so okoliščine s seznama v točki 3 smernic zagotovo med tistimi, ki jih Komisija v danem primeru lahko upošteva, pa Komisija ni dolžna samodejno priznati dodatnega znižanja na tej podlagi, takoj ko družba predloži elemente, ki lahko upravičijo obstoj ene od teh okoliščin. Tako je treba vprašanje, ali je primerno znižati globo na podlagi olajševalnih okoliščin, preučiti s splošnega vidika, ob upoštevanju vseh upoštevnih okoliščin. Ker smernice olajševalnih okoliščin, ki se lahko upoštevajo, ne določajo kot obveznih, je treba ugotoviti, da si je Komisija pri splošni presoji obsega morebitnega znižanja glob na podlagi olajševalnih okoliščin pridržala določeno diskrecijsko pravico.

603    V smernicah je med primeri olajševalnih okoliščin vsekakor navedena „izključno“ pasivna vloga ali vloga ‚sledi mojemu vodji‘ pri izvajanju kršitve. Vendar je udeležba na večini tajnih sestankov že zadosti aktivna, da ne more biti „izključno“ pasivna ali posnemovalna.

604    Družba Mougeot navaja nesorazmernost naložene globe glede na njeno stopnjo odgovornosti pri omejevalnem sporazumu. Vendar s trditvami, ki jih navaja, ni mogoče dokazati, da je imela izključno pasivno vlogo ali vlogo ‚sledi mojemu vodji‘, česar niti ne trdi. Tudi dejstvo, da ni imela vloge vodje, ne more biti razlog za znižanje globe, in sicer zaradi razloga, navedenega zgoraj v točki 598.

605    Divipa navaja, da Komisija ni upoštevala njene izključno pasivne in podrejene vloge pri omejevalnem sporazumu. Trdi, da ni sodelovala na nobenem sestanku niti pri odločitvah proizvajalcev samokopirnega papirja in da je z njimi imela samo povsem vertikalna razmerja le kot distributerka. Vendar je Sodišče prve stopnje presodilo, da je treba zavrniti tožbeni razlog družbe Divipa, katerega namen je bil izpodbijati njeno sodelovanje pri kršitvi (glej zgoraj navedene točke od 155 do 221). Ker je bila dokazana njena udeležba na tajnih sestankih na španskem trgu, njene vloge ni mogoče opredeliti kot izključno pasivne. Dejstvo, da je na teh sestankih sodelovala kot distributerka, te ugotovitve ne more spremeniti.

606    Zicuñaga med olajševalnimi okoliščinami, ki naj bi jih bila Komisija dolžna upoštevati pri izračunu globe, ki ji je bila naložena, navaja svojo izključno pasivno vlogo ali vlogo ‚sledi mojemu vodji‘ pri kršitvi. V podporo tej trditvi se sklicuje izključno na odločbe Komisije, v katerih je ta različno obravnavala vodje in redne člane.

607    Ker pa je Komisija dokazala udeležbo družbe Zicuñaga na tajnih sestankih v zvezi s španskim trgom (glej zgoraj navedene točke od 155 do 243), Zicuñaga ne more utemeljeno zahtevati znižanja naložene globe samo s sklicevanjem na svojo izključno pasivno vlogo ali vlogo ‚sledi mojemu vodji‘, ne da bi za to predložila kakršen koli dokaz.

608    Družba Zanders ne izpodbija, da je bila med januarjem 1992 in septembrom 1995 članica omejevalnega sporazuma, zato je tudi dosegla znižanje globe na podlagi obvestila o ugodni obravnavi, vendar zanika aktivno, celo glavno vlogo, ki ji jo Komisija očita pri omejevalnem sporazumu. Izpodbija svojo navzočnost na nekaterih sestankih in dodaja, da neposredni dokazi, ki jih ima na voljo Komisija, dokazujejo, da ni sodelovala pri pomembnih vidikih omejevalnega sporazuma, ali vsaj, da je pri njih sodelovala manj kot druga podjetja, pri čemer se omejuje na vlogo ‚sledi mojemu vodji‘. Zanders zanika zlasti udeležbo na neuradnih sestankih organizacije AEMCP po njenem prestrukturiranju spomladi 1993.

609    Treba je navesti, da dejstvo, da udeležbe družbe Zanders na nekaterih sestankih ni mogoče dokazati in da je bila aktivnejša pri tajnih dogovorih na nacionalni ravni kot na evropski ravni, ne dokazuje, da je imela izključno pasivno vlogo ali vlogo ‚sledi mojemu vodji. Sicer pa družba Zanders pravi, da načelno ne zanika, da so se z njo dogovarjali po nekaterih sestankih, na katerih ni bila navzoča. Poleg tega je družba Zanders kljub odločitvi, da se ne bo več udeleževala neuradnih sestankov organizacije AEMCP po njenem prestrukturiranju, na obravnavi priznala, da drugih članic ni obvestila, da se distancira od omejevalnega sporazuma ali da pri njem več ne sodeluje. Druge članice so jo torej še naprej štele za polnopravno članico in jo obveščale o rezultatih tajnih sestankov. Nazadnje iz izjav družbe Zanders na obravnavi izhaja, da je uveljavila odločitve, sprejete na sestankih, ki se jih ni udeležila, razen v nekaterih primerih, v katerih jih ni upoštevala. Ti elementi torej omajajo trditev o izključno pasivni drži družbe Zanders.

610    Zdi se, da družba Zanders želi predvsem dokazati, da ni imela „glavne vloge“. Vendar glede na sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 598, s to trditvijo navaja samo neobstoj obteževalne okoliščine.

611    Glede diskriminacije, ki naj bi je bila družba Zanders deležna glede na druge družbe, ki so bile po njenem mnenju očitno aktivnejše pri omejevalnem sporazumu, je treba izključno pasivno vlogo ali vlogo ‚sledi mojemu vodji‘ pri omejevalnem sporazumu presojati za vsako družbo posebej. Dejstvo, da so bile lahko druge družbe aktivnejše, še ne pomeni, da je imela družba Zanders izključno pasivno vlogo ali vlogo ‚sledi mojemu vodji‘. V poštev bi lahko prišla samo popolna pasivnost, vendar ta ni dokazana.

612    Skratka, Komisija upravičeno navaja, da so bile vse družbe, ki so sodelovale pri omejevalnem sporazumu, njegove aktivne članice, ker so sodelovale na sestankih, na katerih so si izmenjavale informacije in odločale o zvišanjih cen, ki so bila nato sporočena kupcem. Čeprav drži, da niso bile nujno vse tako aktivne pri vseh vidikih kršitve in na vsem trgu, pa strogo vzeto nobena ni imela izključno pasivne vloge ali vloge ‚sledi mojemu vodji‘. Komisija je torej pravilno uporabila smernice, ki ne določajo vmesnih stopenj med vlogo vodje in izključno pasivno vlogo ali vlogo ‚sledi mojemu vodji‘.

2.     Velikost in vpliv na trg družbe kršiteljice

613    Divipa meni, da ne bi smela biti razvrščena v isto skupino kot družbi Carrs in Zicuñaga, ker je majhno družinsko podjetje, ki izvaja dejavnosti predelave in distribucije izključno na nacionalni ravni. Kršitev, ki se ji očita, naj ne bi imela nobenega omejevalnega učinka na konkurenco.

614    Komisija trdi, da je upoštevala omejeni vpliv družbe Divipa, saj jo je razvrstila v peto kategorijo. Ker so vse družbe, ki so bile članice omejevalnega sporazuma, kršile pravila o konkurenci, družbe Divipa na podlagi njene trditve ni mogoče razvrstiti v nižjo kategorijo kot družbi Carrs in Zicuñaga.

615    V zvezi s tem je po eni strani treba ugotoviti, da se je majhnost družbe Divipa ustrezno upoštevala, saj je bila razvrščena v zadnjo kategorijo z izhodiščnim zneskom globe 1,4 milijona EUR, medtem ko bi za zelo resno kršitev ta znesek lahko presegel 20 milijonov EUR. Po drugi strani je Sodišče prve stopnje presodilo, da dejstvo, da je tožeča stranka srednje veliko družinsko podjetje, nikakor ne more biti olajševalna okoliščina (zgoraj v točki 45 navedena sodba LR AF 1998 proti Komisiji, točka 338).

616    Glede trditve, da kršitev, ki se očita družbi Divipa, naj ne bi imela nobenega omejevalnega učinka na konkurenco, presoja učinkov omejevalnega sporazuma ne more biti omejena samo na trg, za kateri Divipa trdi, da na njem deluje, medtem ko se je omejevalni sporazum nanašal na ves skupni trg in nato na EGP. Trgovina med državami članicami je bila torej prizadeta, zato se uporablja člen 81 ES. Če bi bilo treba to trditev razlagati, kot da navaja neobstoj konkretnega vpliva kršitve, ki se ji očita, na konkurenco, bi se bilo treba sklicevati na zgornje točke od 445 do 459.

617    Družbi Divipa tako ni bilo mogoče priznati olajševalne okoliščine na podlagi njene velikosti in omejenega vpliva.

3.     Ravnanje na trgu v obdobju kršitve

618    Divipa trdi, da ni nikoli izvajala dogovorov, ki naj bi bili sklenjeni na sestankih, ki se jih ni udeležila. Njeno poslovno ravnanje naj bi bilo v nasprotju z vsebino navedenih dogovorov. Vpliv njenega ravnanja na trg naj bi bil zato minimalen, celo ničen.

619    Družba Torraspapel navaja, da Komisija ni upoštevala dejstva, da ni spoštovala dogovorov o cenah kljub pritiskom, ki jim je bila izpostavljena. Razvoj njene cenovne politike naj se nikakor ne bi ujemal z zatrjevanimi dogovori o cenah. Njeno ravnanje glede cen naj bi redno oviralo protikonkurenčne učinke omejevalnega sporazuma, kar naj bi zadostovalo, da bi ji Komisija morala priznati olajševalno okoliščino.

620    Zicuñaga trdi, da je treba na podlagi smernic in prakse Komisije kot olajševalno okoliščino upoštevati dejstvo, da se prepovedan dogovor ni izvajal ali pa se je izvajal le delno.

621    Komisija trdi, da ji kot olajševalne okoliščine ni treba upoštevati nespoštovanja nezakonitega dogovora. V zvezi s tem se sklicuje zlasti na zgoraj v točki 469 navedeno sodbo z dne 14. maja 1998 v zadevi SCA Holding proti Komisiji (točka 142).

622    Kot je že bilo opozorjeno, je treba, če je kršitev storilo več družb, preučiti relativno težo sodelovanja pri kršitvi vsake izmed teh družb (zgoraj v točki 446 navedena sodba Suiker Unie in drugi proti Komisiji, točka 623, ter zgoraj v točki 149 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 150), da se ugotovi, ali zanje obstajajo obteževalne ali olajševalne okoliščine.

623    Pod točko 3, z naslovom „Olajševalne okoliščine“, smernic je neizčrpen seznam okoliščin, ki lahko vodijo do znižanja osnovnega zneska globe, med katerimi je dejansko neizvajanje dogovorov (točka 3, druga alinea).

624    Treba je ugotoviti, da to besedilo ne našteva nujno olajševalnih okoliščin, ki naj bi jih Komisija morala upoštevati. Posledično Komisija delno ohrani pravico, da v splošnem oceni obseg morebitnega znižanja zneska glob iz naslova olajševalnih okoliščin.

625    V zvezi s tem je pomembno preveriti, ali je na podlagi okoliščin, ki so jih navedle tožeče stranke, mogoče dokazati, da so se v obdobju, v katerem so soglašale s protipravnimi dogovori, dejansko ognile izvajanju teh dogovorov tako, da so na trgu ravnale konkurenčno (sodba ADM proti Komisiji, točka 268; v tem smislu glej tudi zgoraj v točki 49 navedeno sodbo Cement, točke od 4872 do 4874).

626    V tem primeru na podlagi podatkov, ki so jih predložile tožeče stranke, ni mogoče sklepati, da so se dejansko ognile izvajanju zadevnih protipravnih dogovorov tako, da so na trgu ravnale konkurenčno.

627    Čeprav je, kar zadeva družbo Torraspapel, res, da je iz uvodnih izjav 157, 166 in 216 odločbe mogoče sklepati, da ta družba ni vedno izvedla dogovorjenih zvišanj cen ali jih je izvedla z zamudo, je na podlagi več drugih podatkov (glej zlasti uvodne izjave 204, 206, 215, od 225 do 227, od 236 do 238 odločbe) mogoče ugotoviti, da je v glavnem izvedla te dogovore. Iz uvodnih izjav 204 in 206 na primer izhaja, da so družbe AWA, Koehler, Sappi, Stora in Torraspapel od januarja do maja 1994 napovedale povsem enaka zvišanja cen, kot so bila dogovorjena na splošnem sestanku 19. januarja 1994. Enako so za september in oktober 1994 družbe AWA, Sappi, Stora, Torraspapel in Zanders napovedale povsem enaka zvišanja cen, kot so bila dogovorjena na sestanku 21. junija 1994 (uvodna izjava 215). Za obdobje med decembrom 1994 in februarjem 1995 Komisija v uvodni izjavi 225 trdi, da je ugotovila, da so vsi udeleženci splošnega sestanka, ki je potekal 22. septembra 1994 – družbe AWA, Koehler, Sappi, Stora, Torraspapel in Zanders –, napovedali povsem enaka zvišanja cen, kot so bila dogovorjena na tem sestanku. Nazadnje lahko v dokumentu z dne 16. februarja 1995, ki ga je predložila družba Sappi in je naveden v uvodni izjavi 238, preberemo, da „6‑odstotno zvišanje [role] 1. marca 1995 napovedujejo vodilni na trgu Sarrió/Stora/AWA“. Iz dokumentov, ki jih je predložila Komisija, prav tako izhaja, da je družba Torraspapel včasih sklenila ločene dogovore za nekatere večje stranke, in sicer tako, da je odložila dogovorjeno zvišanje cen. V številkah, ki jih navaja v podporo svoji trditvi, ki se nanaša na neizvajanje dogovorjenih zvišanj cen, pa tožeča stranka primerja povprečne mesečne cene, ne da bi pojasnila te zamude ali preložitve izvajanja.

628    Kar zadeva družbo Divipa, njena trditev, da je samo distributerka, ki naj ne bi bila konkurenčna drugim vpletenim družbam, ni utemeljena. Tudi če je od proizvajalcev kupovala velike role, je sama proizvajala pole in manjše role, ki jih je kot druge vpletene družbe dobavljala tretjim osebam. Na španskem in portugalskem trgu so nekateri proizvajalci sami distribuirali svoje proizvode, drugi pa prek neodvisnih distributerjev (uvodna izjava 153 odločbe). Integrirani proizvajalci so nadzirali celoten postopek in določali cene tiskarjem, medtem ko so se morali proizvajalci, ki niso bili vertikalno integrirani, za prodajne cene dogovarjati z distributerjem. V tem primeru je bilo treba določiti dve vrsti cen: ceno, ki jo je od distributerja zahteval proizvajalec, in ceno, ki jo od tretjih oseb zahteval distributer. Obvestilo v zvezi s sestankom, ki je potekal v Barceloni 19. oktobra 1993 (dokument št. 4474, naveden v uvodni izjavi 192 in zgoraj v točki 173), pa izkazuje, da je omejevalni sporazum pokrival tudi to ceno. Ker je sodelovala pri omejevalnem sporazumu, je imela Divipa tako možnost vplivati na svojo profitno maržo.

629    Poleg tega je Komisija dokazala, da je bila Divipa udeležena pri tajnih sestankih na španskem trgu, na katerih so bile sprejete odločitve o zvišanjih cen. Vendar Divipa trdi, da ni izvajala teh dogovorov. Toda v tem primeru na podlagi podatkov, ki jih je posredovala tožeča stranka, ni mogoče ugotoviti, da ta ni izvajala spornih dogovorov s tem, da je na trgu ravnala tako, da bi bilo mogoče preprečiti protikonkurenčne učinke ugotovljene kršitve. Namreč tabele, ki jih je v prilogi k tožbi dodala Divipa, na primer kažejo, da so se leta 1994 njene marže in prodajne cene precej zvišale kljub strukturni presežni zmogljivosti in upadanju trga. Poleg tega le dejstvo, da njeno ravnanje lahko ni bilo povsem v skladu z dogovori, če bi bilo dokazano, ne bi zadostovalo, da bi ji Komisija morala priznati olajševalne okoliščine. Tožeča stranka bi namreč lahko s svojo politiko, ki na trgu bolj ali manj ni odvisna, preprosto poskusila uporabiti omejevalni sporazum sebi v korist (zgoraj v točki 468 navedena sodba SCA Holding proti Komisiji, točka 142, in zgoraj v točki 451 navedena sodba Cascades proti Komisiji, točka 230).

630    Iste ugotovitve, ki so za družbo Divipa predstavljene v prejšnji točki, se lahko uporabijo za družbo Zicuñaga. Komisija je dokazala, da je bila družba Zicuñaga udeležena pri tajnih sestankih na španskem trgu, na katerih so bile sprejete odločitve o zvišanjih cen. Čeprav je res, da družba Zicuñaga kot olajševalno okoliščino navaja neizvajanje teh zvišanj, tega ne dokaže. V okviru svoje trditve v zvezi z olajševalnimi okoliščinami se omejuje na sklicevanje na več odločb Komisije, izmed katerih je bila sicer večina sprejeta pred izvajanjem smernic. Navaja dejstvo, da je Komisija v teh odločbah pri ocenjevanju teže kršitve upoštevala neizvajanje ali omejeno izvajanje zadevnih dogovorov. Za oceno olajševalnih okoliščin pa je treba v skladu z načelom posamičnosti kazni in sankcij preučiti relativno težo sodelovanja družbe pri kršitvi (sodba ADM proti Komisiji, točka 265).

631    Vsekakor podatki, ki jih je predložila Zicuñaga v drugih delih svoje tožbe, ki niso povezani z vprašanjem olajševalnih okoliščin, potrjujejo, da so se cene družb Zicuñaga in Divipa delno spremenile. Iz tožbe sicer tudi izhaja, da so se cene družbe Zicuñaga s 174,99 ESP novembra 1993 dvignile na 210,99 ESP decembra 1994. Dejstvo, da se cene, ki jih je uvedla Zicuñaga, ne ujemajo popolnoma s cenami, o katerih je bilo odločeno na različnih tajnih sestankih, ne more dokazati, da Zicuñaga ni uveljavila zadevnih dogovorov.

632    V zvezi s tem je treba poudariti, da Komisija v uvodni izjavi 397 odločbe trdi, da „dokazi, ki se nanašajo na sestanke in zvišanja cen, prikazujejo, da so bila včasih dogovorjena zvišanja preložena na poznejši datum, da so bila izvedena nekoliko nižja zvišanja, kot je bilo dogovorjeno, ali da so bili organizirani drugi sestanki za pregled dogovora“. Komisija na podlagi tega sklepa, da je imel omejevalni sporazum „vpliv na politiko določanja cen članov kartela, čeprav so bila izvedena zvišanja včasih nižja, kot dogovorjeno, ali izvedena pozneje“.

633    Komisija posledično ni trdila, da so bila vsa dogovorjena zvišanja izvedena glede na znesek, določen na zadevnem sestanku. Neizvedba natančno določenega zneska zvišanja, dogovorjenega na tem ali onem sestanku, ne more dokazati, da omejevalni sporazum ni vplival na politiko določanja cen članov kartela, med katerimi je bila družba Zicuñaga. Prav tako ne more biti izključeno, da je Zicuñaga ob tem, ko je izvajala cene, ki se niso ujemale s cenami, ki naj bi izhajale iz izvajanja dogovorov, čeprav je še vedno sodelovala pri tajnih sestankih na španskem trgu, poskušala od drugih članov omejevalnega sporazuma pridobiti dovoljenje za prodajo po cenah, nižjih od cen iz splošne odločbe (v tem smislu glej zgoraj v točki 45 navedeno sodbo LR AF 1998 proti Komisiji, točka 342, ki je na podlagi pritožbe potrjena z zgoraj v točki 409 navedeno sodbo Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji). Ročno napisano obvestilo družbe Mougeot z dne 21. oktobra 1994, navedeno zgoraj v točki 177, vsekakor potrjuje, da je Zicuñaga pridobila to dovoljenje, kar lahko predstavlja drug način izkoriščanja kartela.

634    V teh okoliščinah Sodišče prve stopnje meni, da ima dovolj informacij iz odločbe in podatkov, ki jih je predložila Zicuñaga, da lahko potrdi, ne da bi Komisijo zaprosilo za dodatne informacije, da se družbi Zicuñaga ne prizna olajševalne okoliščine iz naslova dejanskega neizvajanja dogovorov ali protipravnih praks.

635    Torej je Komisija pravilno odločila, da se tožečim strankam ne priznajo olajševalne okoliščine zaradi dejanskega neizvajanja dogovorov ali protipravnih praks.

4.     Obstoj groženj in pritiskov

636    Več tožečih strank (Koehler, Bolloré za Copigraph in Torraspapel) navaja, da Komisija ni upoštevala groženj ali pritiskov, ki so jih doživele, zlasti od družbe AWA.

637    Čeprav je res, da Komisija v uvodnih izjavah 104, 106 in 425 odločbe upošteva grožnje družbe AWA, pa v uvodni izjavi 427 trdi:

„Grožnje (v tem primeru vodje omejevalnega sporazuma) ne morejo upravičiti kršitev pravil o konkurenci Skupnosti in EGP. Namesto da so se pridružile kartelu, bi morale družbe obvestiti pristojne organe, zlasti Komisijo, o nezakonitem ravnanju njihovih konkurentov, da bi se tako ravnanje končalo.“

638    Treba je ugotoviti, da v smernicah obstoja groženj in pritiskov ni med navedenimi olajševalnimi okoliščinami, ki sicer niso izčrpne.

639    Ti pritiski, v kakršni koli obliki, namreč ne morejo predstavljati olajševalne okoliščine. Obstoj takih groženj nikakor ne vpliva na dejansko stanje ali težo storjene kršitve (zgoraj v točki 409 navedena sodba Dansk Røhrindustri in drugi proti Komisiji, točka 370). Tožeče stranke bi lahko pristojnim organom prijavile pritiske, ki so jih bile deležne, in pri Komisiji vložile pritožbo na podlagi člena 3 Uredbe št. 17, namesto da so sodelovale pri omejevalnem sporazumu (v tem smislu glej zgoraj v točki 45 navedeno sodbo LR AF 1998 proti Komisiji, točka 339). Ta ugotovitev velja za vse zadevne družbe v tem primeru, ne da bi bilo med njimi treba razlikovati glede na domnevno stopnjo intenzivnosti zatrjevanih pritiskov.

640    Komisiji posledično kot olajševalno okoliščino ni bilo treba upoštevati groženj, ki jih navajajo nekatere tožeče stranke.

5.     Opustitev kršitve

641    Družbe Bolloré, MHTP in Zanders navajajo, da Komisija v njihovem primeru kot olajševalno okoliščino ni upoštevala dejstva, da je bila kršitev opuščena takoj, ko je Komisija prvič intervenirala. Zicuñaga trdi, da je Komisija v več prejšnjih odločbah znižala globo z obrazložitvijo, da je bila kršitev opuščena pred sprejetjem dokončne odločbe.

642    Komisija v uvodni izjavi 429 odločbe družbi MHTP odgovarja, da je za ocenitev kršitve upoštevala le omejeno obdobje, za katero je menila, da ima zadostne dokaze. Dodaja, da ker resničnost kršitve ni vzbujala dvomov, je treba zavrniti trditev družbe MHTP, da se mora hitro opustitev kršitve upoštevati kot olajševalno okoliščino.

643    Treba je ugotoviti, da je opustitev kršitev ob prvi intervenciji Komisije ena izmed olajševalnih okoliščin, ki so izrecno navedene v točki 3 smernic.

644    Kljub temu je treba poudariti, da Komisiji v splošnem ni treba upoštevati nadaljevanja kršitve kot obteževalne okoliščine in prav tako ne opustitve kršitve kot olajševalne okoliščine (sodba ABB proti Komisiji, točka 213).

645    V tem primeru se je izkazalo, da je datum, na kateri naj bi zadevne tožeče stranke opustile kršitev, in sicer najpozneje septembra 1995, nastopil pred prvimi intervencijami ali preverjanji Komisije, ki so se zgodili januarja 1997.

646    V tem primeru pa naj bi bilo znižanje uveljavljeno dvakrat, saj se pri izračunu glob v skladu s smernicami že upošteva trajanje kršitev. Namen tega upoštevanja naj bi bilo zlasti strožje kaznovanje družb, ki kršijo pravila na področju konkurence v daljšem obdobju, kot družb, katerih kršitve so kratkotrajnejše. Tako naj bi znižanje zneska globe z obrazložitvijo, da je družba prenehala ravnati protipravno pred prvimi preverjanji Komisije, povzročilo, da bi bili odgovorni za krajše kršitve že drugič v boljšem položaju.

647    Iz uvodne izjave 348 odločbe vsekakor izhaja, da Komisija ni mogla določiti datuma, na kateri je bil kartel opuščen. Konec kršitve je določila na september 1995, ker je imela dokazne listine le do tega datuma. Komisija pa ne izključuje možnosti, da so se tajni dogovori po tem datumu nadaljevali. To pa ne spremeni dejstva, da dogodki po septembru 1995 niso bili upoštevani pri izračunu zneska zadevnih glob, zato je treba zavrniti vse zahteve po znižanju glob iz tega naslova.

648    Če bi bilo poleg tega treba preučiti trditve strank, katerih namen je bilo znižanje globe zaradi opustitve kršitve pred intervencijo Komisije, rešitev ne bi bila drugačna.

649    Da bi podprla svojo zahtevo po znižanju naložene globe z obrazložitvijo, da je opustila kršitev pred intervencijo Komisije, se Zicuñaga namreč omejuje na navajanje odločb Komisije, ki so bile sprejete v tem smislu.

650    Treba je poudariti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Komisije ne zavezujejo njene prejšnje odločbe, sploh ker so bile navedene odločbe sprejete pred uporabo smernic. Zicuñaga tudi ni navedla nobenega podatka, ki bi veljal le za njen položaj in bi upravičil znižanje naložene globe z obrazložitvijo, da je bila kršitev hitro opuščena. Dejstvo, da je kršitev, ki ji je očitana, kratkotrajnejša kot kršitev, ki je očitana drugim družbam, je že bilo upoštevano, saj je bilo zvišanje, uporabljeno zaradi trajanja kršitve, nižje od tistega, ki je bilo uporabljeno za druge družbe.

651    Družbi Bolloré in MHTP tudi nista predložili podatkov, ki bi lahko dokazali, da sta se glede opustitve kršitve znašli v posebnem položaju, ki bi upravičil znižanje njune globe.

652    Družba Zanders tudi ne navaja le opustitve kršitve, temveč tudi aktivno vlogo, ki jo je imela v zvezi s tem. Sklicuje se na več dejstev. Njen upravni odbor naj bi na sestanku jeseni 1995 z vpletenimi zaposlenimi v družbi zahteval strogo upoštevanje pravil konkurenčnega prava. Ta sestanek naj bi pomenil začetek pomembnega programa za uskladitev, v okviru katerega je bilo za zaposlene v družbi organizirano izobraževanje na področju konkurenčnega prava. Predsednik družbe International Paper naj bi spomladi 1996 na vse sodelavce družbe naslovil pismo (priloga 8 k tožbi), v katerem jih je spomnil na spoštovanje pravil o konkurenci, k pismu pa so bile priložene direktive o spoštovanju evropskega konkurenčnega prava. Poleg tega naj bi z upoštevanjem zunanjega sveta predsednik upravnega odbora družbe Zanders, ki je 1. januarja 1996 postal predsednik AEMCP, ob tej priložnosti brez najmanjše možnosti nesporazuma naznanil konkurentom, da je družba Zanders „naredila konec“ omejevalnemu sporazumu. Število sestankov AEMCP naj bi se v letu 1996 zmanjšalo, družba Zanders pa naj ne bi bila več zastopana na skrivnih sestankih.

653    Kakor koli, čeprav je pomembno, da je tožeča stranka sprejela ukrepe, da bi zagotovila, da njeni zaposleni v prihodnje ne bi ponovno kršili konkurenčnega prava Skupnosti, to dejstvo ne spremeni ničesar v zvezi dejanskim stanjem kršitve, ki je bila ugotovljena v tem primeru. Na podlagi te okoliščine Komisiji ni bilo treba znižati zneska globe tožeče stranke iz naslova olajševalne okoliščine (zgoraj v točki 409 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 373, ki jo je na podlagi pritožbe potrdila zgoraj v točki 45 navedena sodba LR AF 1998 proti Komisiji, točka 345). Ta ugotovitev v tem primeru velja toliko bolj, ker Komisija pri izračunu globe ni upoštevala obdobja, v katerem naj bi družba Zanders po njenih trditvah sprejela ukrepe za opustitev kršitve.

654    Poleg tega je treba poudariti, da se zdi aktivna vloga, ki naj bi jo imela družba Zanders pri opustitvi omejevalnega sporazuma, zlasti kot predsednica AEMCP, težko združljiva z izključno pasivno ali posnemovalno vlogo, ki naj bi jo družba Zanders po svojih trditvah imela pri kršitvi.

655    Nazadnje in vsekakor v zvezi z vsemi družbami, ki navajajo ta tožbeni razlog, Komisiji v okviru njene diskrecijske pravice nikakor ni treba odobriti znižanja globe zaradi opustitve očitne kršitve, ne glede na to, ali je opustitev nastopila pred njenimi intervencijami ali po njih.

656    Ker je bila v tem primeru določitev cen v sektorju samokopirnega papirja gotovo očitna kršitev, ki jo je Komisija upravičeno označila kot „zelo resno“ (glej zgoraj navedene točke od 434 do 442), tožeče stranke napačno očitajo Komisiji, da jim ni dodelila znižanja globe z obrazložitvijo, da so opustile sodelovanje pri tej kršitvi pred odprtjem preiskave.

6.     Gospodarske razmere v sektorju samokopirnega papirja

657    Številne tožeče stranke (Bolloré, Zanders, Mougeot, AWA ob intervenciji Kraljevine Belgije, Koehler) Komisiji očitajo, da v nasprotju z uveljavljeno prakso odločanja ni upoštevala krize, v kateri se je v spornem obdobju znašel sektor samokopirnega papirja.

658    V točki 5, z naslovom „Splošne opombe“, smernice določajo, da je glede na okoliščine treba upoštevati „določene objektivne podatke, kot so posebne gospodarske razmere“.

659    Iz uvodnih izjav 24, 25 in 392 odločbe izhaja, da so bili za trg samokopirnega papirja značilni strukturne presežne zmogljivosti in upadajoče povpraševanje zaradi uporabe elektronskih sredstev. Več družb je zatrdilo, da so v spornem obdobju utrpele velike izgube.

660    V uvodni izjavi 392 odločbe Komisija sama priznava, da je bil v obdobju, ki ga pokriva odločba, „trg samokopirnega papirja v upadanju“. V uvodni izjavi 431 pa ocenjuje, da na podlagi podatkov, ki so bili prejeti kot odgovor na OU, in poročila družbe Mikulski Hall Associates (v nadaljevanju: poročilo MHA), ki ga je naročila AEMCP, ni mogoče sklepati, da je bil sektor samokopirnega papirja med trajanjem kršitve med letoma 1992 in 1995 v kriznih razmerah, ki bi bile primerljive z razmerami zadevnih sektorjev v predhodnih zadevah na področju konkurence, ki so jih navedle družbe.

661    Komisija navaja, da omejevalni sporazumi pogosto nastanejo na podlagi kriznih gospodarskih razmer, tako da pride možnost upoštevanja gospodarskih težav zadevnega sektorja v poštev le v popolnoma izjemnih okoliščinah. Obdobje kršitve pa naj se ne bi moglo šteti kot posebno krizno obdobje. Kljub začetku obdobja upadanja naj bi namreč prodaje ostale na visoki ravni.

662    Komisija trdi, da vprašanje obstoja in morebitnega obsega krize v zadevnem sektorju zajema ocenitev kompleksnih ekonomskih podatkov, v zvezi s katero je nadzor sodišča Skupnosti omejen na preverjanje upoštevanja postopkovnih pravil in pravil glede obrazložitve, materialne pravilnosti dejstev, neobstoja očitne napake pri ocenitvi in zlorabe pooblastil.

663    V zvezi z razmerami v sektorju samokopirnega papirja zadostuje spomniti, da je Sodišče prve stopnje v zgoraj v točki 93 navedeni sodbi Lögstör Rör proti Komisiji, (točki 319 in 320) presodilo, da Komisiji kot olajševalne okoliščine ni treba upoštevati slabega finančnega stanja zadevnega sektorja. Sodišče prve stopnje je tudi potrdilo, da čeprav je Komisija v predhodnih zadevah kot olajševalno okoliščino upoštevala gospodarske razmere v sektorju, ji te prakse ni treba nujno nadaljevati (zgoraj v točki 56 navedena sodba ICI proti Komisiji, točka 372). Kot je Komisija namreč upravičeno navedla, karteli v splošnem nastanejo, ko se sektor znajde v težavah. Če bi upoštevali utemeljitev tožečih strank, bi se morala globa praviloma znižati v skoraj vseh primerih. Torej prav tako ni treba preveriti, ali so bila dejstva v tem primeru in dejstva, ki so bila predmet drugih odločb, v katerih so se strukturne krize štele kot olajševalne okoliščine, res primerljiva (zgoraj v točki 496 navedena sodba Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, točka 345).

664    Poleg tega je treba ugotoviti, da je Komisija upoštevala razmere v sektorju samokopirnega papirja in da tožeče stranke niso dokazale, da je pri analizi razmer na trgu, ki jo je izvedla Komisija, bila storjena očitna napaka pri ocenitvi ali zloraba pooblastil. V zvezi s tem je treba spomniti na sodno prakso Sodišča (sodbi z dne 11. julija 1985 v zadevi Remia in drugi proti Komisiji, 42/84, Recueil, str. 2545, točka 34, ter z dne 17. novembra 1987 v zadevi BAT in Reynolds proti Komisiji, 142/84 in 156/84, Recueil, str. 4487, točka 62), na podlagi katere velja, da če sodišče Skupnosti v splošnem izvede ves nadzor, da bi ugotovilo, ali so pogoji uporabe člena 81(1) ES izpolnjeni ali ne, je nadzor, ki ga izvede nad kompleksnimi ekonomskimi ocenami Komisije, nujno omejen na preverjanje upoštevanja postopkovnih pravil in pravil glede obrazložitve, materialne pravilnosti dejstev, neobstoja očitne napake pri ocenitvi in zlorabe pooblastil (sodba Sodišča z dne 28. maja 1998 v zadevi Deere proti Komisiji, C‑7/95 P, Recueil, str. I‑3111, točka 34).

665    Poleg tega iz poročila MHA (uvodne izjave od 25 do 28 odločbe) izhaja, da če se je povečanje povpraševanja upočasnilo od leta 1990/1991 naprej, je dejanski upad nastopil v letu 1995, to je proti koncu kršitve, ugotovljene v odločbi. Stranke niso predložile nikakršnih dokazov, ki bi lahko izpodbijali te podatke. Na podlagi teh pa je mogoče sklepati, da če je res, da je trg upadal, se začetek krize ujema s koncem kršitve.

666    Komisija je torej upravičeno menila, da razmere na trgu samokopirnega papirja ne predstavljajo olajševalne okoliščine.

7.     Nepridobivanja koristi od kršitve in finančnega stanja kršitelja

667    Več tožečih strank navaja, da so med trajanjem kršitve ustvarile minimalne dobičke ali celo utrpele izgubo.

668    Družbi Mougeot in Bolloré se na svoje izgube sklicujeta v okviru tožbenega razloga, ki se nanaša na neupoštevanje težkega gospodarskega položaja, zato se je v zvezi s tem treba vrniti k zgoraj navedenim točkam od 657 do 666.

669    Za družbo Koehler je posledica upoštevanja pridobivanja koristi od omejevalnega sporazuma upoštevanje utrpljenih izgub. Po njenem mnenju iz tega izhaja, da bi morala Komisija zaradi nepristranskosti znižati globo, ki ji je bila naložena, saj je utrpela precejšnje izgube v skoraj vsem obdobju kršitve in je tako od sodelovanja pri omejevalnem sporazumu pridobila zelo majhne koristi, celo nične.

670    Temu tožbenemu razlogu ne more biti ugodeno.

671    Sodišče prve stopnje je namreč v sodbi Cement (točka 4881) presodilo, da dejstvo, da družba ni imela nobenih koristi od kršitve, ne more predstavljati ovire pri nalaganju globe, saj bi ta sicer izgubila svoj odvračilni značaj. Iz tega izhaja, da Komisiji pri določevanju glob ni treba dokazati, da so zadevne družbe od kršitve pridobile nezakonito korist, ali če je to potrebno, upoštevati nepridobivanja koristi, ki naj bi bile pridobljene z zadevno kršitvijo.

672    Treba je dodati, kot upravičeno trdi Komisija, da dejstvo, da številke, ki jih je predložila tožeča stranka, navajajo izgube v sektorju samokopirnega papirja v obdobju kršitve, ne izključuje možnosti, da bi bile razmere slabše brez omejevalnega sporazuma in da je kljub vsemu od njega pridobila določeno korist. Na podlagi številk, ki jih je v tožbi predložila družba Koehler, je imela velike izgube v letu 1992, so se pa precej zmanjšale v letu 1993. Tožeča stranka je nato ustvarila dobiček v letu 1994 in spet utrpela izgube v letu 1995, vendar v manjšem znesku kot v letu 1993. Zato ne moremo izločiti možnosti, da je omejevalni sporazum družbi Koehler omogočil znižanje njenih izgub.

673    Iz navedenega izhaja, da Komisija ni storila nobene napake, ko je presodila, da v tem primeru ni olajševalnih okoliščin.

H –  Tožbeni razlogi: kršitev načel varstva upravičenih pričakovanj, sorazmernosti in enakega obravnavanja pri uporabi obvestila o ugodni obravnavi ter napačna uporaba tega obvestila

674    Več tožečih strank (Zicuñaga, MHTP, Mougeot, AWA in Koehler) graja uporabo obvestila o ugodni obravnavi Komisije, pri čemer navajajo kršitev načela enakega obravnavanja.

1.     Zicuñaga

675    Zicuñaga navaja, da uporaba tega sistema znižanja ali preklica globe na podlagi sodelovanja s Komisijo dejansko predstavlja kršitev načela enakega obravnavanja, ki zahteva enako obravnavanje za enako ravnanje.

676    Najprej je treba opomniti, da čeprav Zicuñaga s tem želi izpodbijati zakonitost obvestila o ugodni obravnavi, ni navedla, da se obvestilo ne uporablja na podlagi člena 241 ES.

677    Nato je treba poudariti, da je znižanje globe iz naslova sodelovanja med upravnim postopkom upravičeno samo, če je ravnanje zadevne družbe Komisiji omogočilo, da je lažje ugotovila obstoj kršitve in jo po potrebi odpravila (zgoraj v točki 149 navedena sodba SCA Holding proti Komisiji, točka 36). Iz navedenega izhaja, da ne more priti do diskriminacije med družbo, ki se je sama odločila, da bo sodelovala, in družbo, ki je to zavrnila, saj se ravnanje prve razlikuje od ravnanja druge, kar upraviči različno kaznovanje.

678    V zvezi s tem je treba poudariti, da je bila možnost sodelovanja ponujena tudi družbi Zicuñaga (v tem smislu glej zgoraj v točki 409 navedeno sodbo Dansk Rørindustri proti Komisiji, točka 419). Vendar je ni izkoristila. Zato glede tega ne more navajati, da je bila obravnavana diskriminatorno.

679    Tožbeni razlog, ki ga v zvezi s tem navaja Zicuñaga, se mora zavrniti.

2.     MHTP

680    MHTP navaja, da je Komisija kršila načeli varstva upravičenih pričakovanj in enakega obravnavanja, saj je globo, ki ji je bila naložena, znižala le za 10 %, čeprav je priznala dejstva in kršitev. Trdi, da so v obdobju, v katerem je sodelovala s Komisijo, odločbe, ki so omogočale uporabo obvestila o ugodni obravnavi, priznavale znižanje globe za najmanj 20 %, medtem ko je bilo znižanje za 10 % določeno za družbe, ki niso priznale kršitve. Zato je upravičeno pričakovala, da bo zanjo veljalo 20-odstotno znižanje, saj se je odpovedala uveljavljanju pravice do obrambe in priznala sodelovanje pri kršitvi, preden je bilo poslano OU.

681    Treba je opozoriti, da za primer MHTP velja točka D obvestila o ugodni obravnavi, v skladu s katero „je družba, kadar sodeluje, ne da bi bili izpolnjeni pogoji iz [točk] B in C, upravičena do znižanja globe – ki lahko znaša od 10 do 50 % –, ki bi ji bila naložena zaradi nesodelovanja“. To obvestilo pojasnjuje:

„Za tak primer gre, če:

–        družba Komisiji, preden ta pošlje obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, pošlje podatke, dokumente ali druge dokazne elemente, ki prispevajo k potrditvi obstoja storjene kršitve;

–        družba, potem ko je prejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, Komisijo obvesti, da ne izpodbija resničnosti dejstev, na katera je Komisija oprla svoje obtožbe.“

682    V tem primeru je Komisija iz naslova točke D, drugi odstavek, druga alinea, obvestila o ugodni obravnavi družbi MHTP dodelila 10 ‑odstotno znižanje, ker ta ni izpodbijala resničnosti dejstev (uvodna izjava 458 odločbe). Ni ji dodelila znižanja iz naslova točke D, drugi odstavek, prva alinea, tega obvestila. Čeprav Komisija v uvodni izjavi 446 odločbe prizna, da ji je družba MHTP sporočila podatke pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah, pa v uvodni izjavi 450 poudarja:

„Odgovor družbe MHTP (Stora) je bil najmanj jasen: priznava obstoj razprav o cenah med konkurenti, toda trdi, da ni bil sklenjen noben dogovor o zvišanju. Ta nejasna in nepomembna navedba se ne more šteti kot podatek ali dokument, ki bi prispeval k potrditvi obstoja storjene kršitve, in zato ne upraviči nobenega znižanja zneska globe.“

683    Treba je poudariti, da družba MHTP ni podala nobenega elementa, ki bi lahko dokazal, da so podatki, ki jih je predložila Komisiji pred OU, prispevali k potrditvi obstoja storjene kršitve.

684    Glede primerjave tega primera s predhodno prakso Komisije je treba poudariti, da le dejstvo, da je Komisija v svoji predhodni praksi odločanja dodelila določeno stopnjo znižanja za določeno ravnanje, ne pomeni, da mora v okviru poznejšega upravnega postopka pri ocenitvi podobnega ravnanja dodeliti enako sorazmerno znižanje (zgoraj v točki 446 navedena sodba Mayr‑Melnhof proti Komisiji, točka 368, in zgoraj navedena sodba ABB proti Komisiji, točka 239).

685    V sodbi ABB proti Komisiji Sodišče prve stopnje ostaja pri tej ugotovitvi, da zavrne kršitev načela enakega obravnavanja glede na predhodne odločbe Komisije, ne da bi te odločbe preučilo. Natančna preučitev spoštovanja načela enakega obravnavanja v točkah 240 do 245 iste sodbe se namreč nanaša le na primerjavo položaja različnih sodelujočih pri omejevalnem sporazumu.

686    Družba MHTP se sklicuje na zgoraj v točki 459 navedeno sodbo Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji (točka 1232), da bi dokazala, da je Sodišče prve stopnje že preučevalo zahteve, ki so temeljile na neenakosti obravnavanja glede na druge zadeve. Toda čeprav je res, da ta sodba obravnava to vprašanje, ga obravnava zaradi zavrnitve trditve, da Komisija ni upoštevala načela enakega obravnavanja glede na svojo predhodno prakso. Po mnenju Sodišča prve stopnje se določitev zneska glob opira na več meril, ki jih je treba preučiti za vsak primer posebej glede na okoliščine primera, Komisiji pa zaradi uporabe glob na določeni ravni za določene vrste kršitev v preteklosti ne more biti odvzeta možnost dviga te stopnje, če je to potrebno za zagotovitev izvajanja konkurenčne politike. Ta sodba tako ne more podpreti trditev družbe MHTP.

687    Vsekakor je treba ugotoviti, da se vrednosti, določene v točki D obvestila o ugodni obravnavi, raztezajo od 10 do 50 %, ne da bi bila določena posebna merila za prilagoditev znižanja znotraj teh vrednosti. Tako ne ustvarjajo upravičenih pričakovanj o pridobitvi posebnih odstotkov znižanja.

688    Na podlagi celote teh ugotovitev Sodišče prve stopnje zavrže ta tožbeni razlog.

3.     Mougeot

689    Najprej je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Komisija v okviru svoje ocene sodelovanja, ki ga ponudijo člani omejevalnega sporazuma, ne more kršiti načela enakega obravnavanja (glej zgoraj v točki 496 navedeno sodbo Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, točka 394, ter navedeno sodno prakso). Vsekakor je treba Komisiji priznati široko diskrecijsko pravico pri ocenitvi kakovosti in uporabnosti sodelovanja, ki ga ponudijo različni člani omejevalnega sporazuma, pri čemer se lahko graja le očitno prekoračenje te pravice.

690    Mougeot trdi, da je diskriminirana glede na družbo Sappi, ki ji je bilo priznano stoodstotno znižanje globe, in da bi ji morala Komisija dodeliti ugodnost iz dela B obvestila o ugodni obravnavi, ki predvideva 75-odstotno znižanje.

691    Treba je ugotoviti, kot izhaja iz uvodnih izjav od 436 do 445 odločbe, da je bila družba Sappi, ki je prijavila kartel, edina družba, ki je izpolnila kumulativne pogoje iz točke B obvestila o ugodni obravnavi. Ker je dokaze o obstoju omejevalnega sporazuma predložila šele po tem, ko je Komisija na podlagi odločbe izvedla preverjanja, se družba Mougeot ni mogla sklicevati na določbe iz točke B. Da bi zanjo veljale določbe iz točke C, bi morala družba Mougeot izpolniti pogoje iz točke B, od (b) do (e). Vendar Mougeot v svoji tožbi priznava, da ni bila prva družba, ki je Komisiji posredovala podatke v zvezi z omejevalnim sporazumom. Poleg tega je Mougeot v nasprotju z družbo Sappi, ki je jeseni 1996 na svojo pobudo Komisiji prijavila omejevalni sporazum, začela sodelovati šele z odgovorom na zahtevo po informacijah, ki jo je marca 1999 nanjo naslovila Komisija.

692    V zvezi s tem je treba poudariti, da iz besedila točke B(b) obvestila o ugodni obravnavi izhaja, da „prvi“ družbi ni treba predložiti celote podatkov, ki bi dokazovala vse podrobnosti delovanja omejevalnega sporazuma, temveč zadostuje, da predloži „nekaj“ odločilnih podatkov. Natančneje, to besedilo ne zahteva, da so predloženi podatki „zadostni“ za nastanek obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in tudi ne za sprejetje dokončne odločbe, ki bi ugotovila obstoj kršitve. Zato le dejstvo, da je družba Mougeot pozneje lahko predložila podatke, ki naj bi odločilno pripomogli k temu, da je Komisija lahko navedla dokaz o kršitvi, ne more spremeniti dejstva, da je bila Sappi prva družba, ki je prijavila omejevalni sporazum, in ne more povzročiti, da za družbo Mougeot velja določba, ki velja le za prvo družbo, ki prijavi kartel pred preverjanji Komisije.

693    Komisija je torej upravičeno določila, da za družbo Mougeot velja točka D obvestila o ugodni obravnavi. S tem, da ji je iz tega naslova dodelila 50‑odstotno znižanje, kar je najvišje mogoče znižanje, je Komisija pravilno upoštevala pomembnost podatkov, ki jih je predložila družba Mougeot, ter njeno sodelovanje med preverjanji na kraju samem in med preiskavo.

4.     AWA

694    Družba AWA trdi, da bi ji moralo biti dodeljeno enako znižanje kot družbi Mougeot, ker je stopila v stik s Komisijo, preden je to storila družba Mougeot, in ker so bili dokazi, ki jih je predložila, uporabnejši kot dokazi, ki jih je predložila družba Mougeot.

695    Ob upoštevanju sodne prakse, navedene zgoraj v točki 689, je treba preveriti, ali je Komisija, s tem da je družbi AWA dodelila 35-odstotno znižanje, družbi Mougeot pa 50‑odstotno, očitno prekoračila svoje pristojnosti pri izvajanju svoje široke diskrecijske pravice, ki ji je priznana na tem področju.

696    Glede vrstnega reda, v katerem so bili Komisiji predloženi podatki, je treba ugotoviti, da je AWA res sporočila, da namerava sodelovati s Komisijo, preden je to storila družba Mougeot, da pa je bila družba Mougeot prva, ki je podatke dejansko poslala Komisiji, in sicer 14. aprila 1999. Datum, na kateri je AWA dejansko začela sodelovati, je namreč 30. april 1999.

697    V zvezi s tem je treba poudariti, da Komisiji ni bilo treba upoštevati za odločilno dejstvo, da je ena družba naznanila sodelovanje nekoliko prej kot druge. Iz obvestila o ugodni obravnavi namreč jasno izhaja, da je za uporabo točk B in C pomembno to, da družba prva predloži odločilne podatke. V tem primeru je ta pogoj izpolnila družba Sappi (glej zgoraj navedeni točki 691 in 692). Za družbi AWA in Mougeot je torej veljala točka D, ki se nikakor ne nanaša in ne dodeljuje nobenega pomena dejstvu, da je neka družba začela sodelovati prej kot druga.

698    Poleg tega dejstvo, da je AWA morda želela obvestiti druge člane omejevalnega sporazuma o svoji nameri sodelovanja, preden je stopila v stik s Komisijo, ni znamenje njenega sodelovanja s Komisijo.

699    Nasprotno, ker sta AWA in Mougeot svoje prispevke Komisiji poslali po tem, ko je to storila družba Sappi in ko je Komisija izvedla preverjanja, je treba preveriti, ali so si ti prispevki po „vrednosti podobni“.

700    V zvezi s tem se je treba vrniti k uvodnima izjavama 447 in 448 odločbe:

„Mougeot je prostovoljno dala izjave in predložila dokumente, ki vsebujejo podrobne podatke o sestankih kartela (v večini v zvezi s svojim domačim trgom v Franciji), predvsem o datumih sestankov, identiteti sodelujočih, dnevnem redu in sklenjenih dogovorih.

AWA je Komisiji prostovoljno predložila podatke o sestankih kartela, v katerih so bila natančno navedena obdobja, v kateri so v različnih državah članicah Skupnosti potekali sestanki, in imena sodelujočih družb. Glede dnevnega reda sestankov je AWA izjavila, da ‚se je na nekaterih od teh sestankov […] dogovarjalo o cenah samokopirnega papirja […] do izmenjav namer v zvezi z napovedjo zvišanja cen‘.“

701    Poleg tega Komisija v uvodni izjavi 252 odločbe našteva dokazno gradivo v zvezi z omejevalnim sporazumom v njegovi celoti. Med njimi so izjave družb Mougeot in Sappi, dokazi, ki jih je v zvezi z „neprimernimi“ sestanki v odgovoru na zahtevo po informacijah Komisije predložila družba AWA, ter zapisniki in podrobne izjave o nacionalnih ali regionalnih sestankih, ki sta jih podali družbi Mougeot in Sappi.

702    Primerjava teh uvodnih izjav pokaže, da so bili podatki družbe Mougeot podrobni, podatki družbe AWA pa ne. Družba Mougeot naj bi predvsem natančno navedla datume sestankov, medtem ko naj bi AWA navedla le obdobja. Vsekakor tudi če v skladu z uvodno izjavo 61 odločbe prvotna izjava družbe AWA ni tako podrobna, kot izjava družbe Mougeot, je AWA v odgovoru na zahtevo po informacijah Komisiji predložila „seznam ‚neprimernih‘ (improper) sestankov ali skupin ‚neprimernih‘ sestankov, ki so med konkurenti potekali od leta 1992 do leta 1998“. Ta seznam našteva sestanke, ki so potekali natančno na datume, za katere je AWA pripomogla, da so se ugotovili. Poleg tega je obdobje, ki ga pokrivajo izjave družbe AWA, daljše od obdobja, na katero se nanašajo izjave družbe Mougeot. Sestanki, ki jih v svoji izjavi z dne 14. aprila 1999 navaja družba Mougeot (dokumenti št. 7647 do 7655, navedeni zgoraj v točki 165), so namreč potekali od 1. oktobra 1993 do poletja 1995. Glede podatkov v zvezi s potekanjem tajnih sestankov torej ni bistvenih razlik med družbama Mougeot in AWA.

703    Glede sodelujočih pri tajnih sestankih se podatki družbe Mougeot o „identiteti sodelujočih“ skoraj ne razlikujejo od podatkov družbe AWA o „imenih sodelujočih družb“. Vsekakor iz Priloge II k odločbi izhaja, da so bile izjave družbe AWA (dokument št. 7828) zelo uporabne za Komisijo, ko je ugotavljala sodelovanje na sestankih vsake izmed družb. To potrjuje dejstvo, da je ta dokument izmed vseh dokumentov daleč največkrat naveden v opombah na dnu strani v podporo seznamu sestankov in njihovih sodelujočih.

704    Nazadnje uvodni izjavi 447 in 448 izpostavljata omejitev izjav družbe Mougeot na zlasti „domači trg v Franciji“, medtem ko se podatki družbe AWA nanašajo na sestanke „v različnih državah članicah Skupnosti“. Ker je več družb izpodbijalo omejevalni sporazum na ravni Evrope, so podatki, ki jih je v zvezi s tem podala AWA, toliko pomembnejši.

705    Zato je Komisija storila očitno napako pri presoji, ko je družbi Mougeot dodelila 50‑odstotno znižanje, družbi AWA pa 35-odstotno. Namreč tudi če je družba Mougeot, v nasprotju z družbo AWA, predložila dokumente, ki so nastali v spornem obdobju, in če so v nekaterih točkah njene izjave podrobnejše, se podatki družbe AWA nanašajo na daljše obdobje in pokrivajo širše geografsko območje. Torej je treba oceniti, da sta si sodelovanji družb AWA in Mougeot po vrednosti podobni. Poleg tega ni mogoče trditi, da se njuni sodelovanji razlikujeta glede na to, koliko sta bili uporabni za Komisijo. Iz preostale preučitve, ki jo je zgoraj v zvezi s španskim trgom (glej zgoraj navedene točke 161 do 168) ali s tajnostjo uradnih sestankov AEMCP pred septembrom ali oktobrom 1993 (glej zgoraj navedene točke od 256 do 310) izvedlo Sodišče prve stopnje, izhaja, da se podatki, ki sta jih predložili družbi AWA in Mougeot, večinoma dopolnjujejo in skupaj s podatki družbe Sappi tvorijo celoto indicev, ki so bistvenega pomena za razumevanje delovanja omejevalnega sporazuma in dokaz njegovega obstoja.

706    Iz navedenega izhaja, da mora biti tožbenemu razlogu družbe AWA, ki se nanaša na nezadostnost in diskriminatornost znižanja, ki ji je bilo dodeljeno iz naslova njenega sodelovanja, ugodeno.

707    Pri izvajanju svojih neomejenih pristojnosti Sodišče prve stopnje meni, da ker je vrednost dokazov, ki sta jih predložili družbi Mougeot in AWA, podobna, je treba družbi AWA iz naslova njenega sodelovanja dodeliti enako znižanje kot družbi Mougeot, to je 50‑odstotno. Posledično se bo morala globa, naložena družbi AWA, znižati.

5.     Koehler

708    Nazadnje, družba Koehler meni, da Komisija ni upoštevala njenega polnega sodelovanja, preden je bilo poslano OU in tudi po tem. Po njenem mnenju je dejstvo, da so družbe Carrs, MHTP in Zanders obravnavane s prizanesljivostjo, ona pa ne, v nasprotju z načelom enakega obravnavanja.

709    Uvodni izjavi 457 in 458 odločbe se glasita:

„457. Družba Koehler izjavlja, da ne izpodbija ‚določenih dejstev‘ iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Izpodbija pa pomembne dele dejanskega opisa svojega sodelovanja pri omejevalnem sporazumu v njegovem celotnem obdobju. Družba Koehler posebej izpodbija opis dogovorov o delitvi kvot in trga, ki ga je podala Komisija, ter obstoj nadzornega sistema. Komisija torej sklepa, da družba Koehler v resnici ni sodelovala.

458. Komisija družbam Carrs, MHTP in Zanders dodeljuje 10‑odstotno znižanje, ker niso izpodbijale resničnosti dejstev.“

710    Glede obdobja, preden je bilo poslano OU, družba Koehler trdi, da je popolnoma sodelovala s Komisijo. Dodaja, da „je tako preverjanje pri družbi Koehler 9. in 10. decembra 1997 ni bilo prisiljeno, saj je [M. F.], član upravnega odbora, v to vnaprej privolil“.

711    V zvezi s tem se le privolitev v preverjanje ne more šteti kot dokaz polnega sodelovanja. Obvestilo o ugodni obravnavi določa precejšnje znižanje globe, če družba Komisiji, preden ta pošlje obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, pošlje podatke, dokumente ali druge dokazne elemente, ki prispevajo k potrditvi obstoja storjene kršitve. Družba Koehler ni predložila ničesar od naštetega in tega tudi ne izpodbija. Trditev družbe Koehler torej ne more biti utemeljena.

712    Kar zadeva obdobje po tem, ko je bilo poslano OU, obvestilo o ugodni obravnavi predvideva precejšnje znižanje globe, če družba Komisijo obvesti, da ne izpodbija resničnosti dejstev, na katera je Komisija oprla svoje obtožbe. Treba je preveriti, ali ta primer velja za družbo Koehler, kot trdi sama, in to tudi v primerjavi z drugimi družbami, za katere velja ta določba.

713    V stališčih o OU je družba Koehler izjavila, da priznava „dejstva in očitke, ki jih je pravilno preučila in dokazala Komisija“. V svoji tožbi dodaja, da „če to priznanje res ni bilo popolno, je bilo tako zato, ker ni ocenila kot sprejemljivo, da mora za pravilno označiti nekaj, kar ni pravilno, le da bi dobila znižanje globe“.

714    Vsekakor je treba ugotoviti, da tudi če družba Koehler v nadaljevanju poskuša delno utemeljiti nepopolnost svoje izjave z naknadno spremembo stališča Komisije, priznava, da so nepopolnosti bile in da je „relativizirala ugotovitve Komisije glede dogovorov o delitvi kvot in trga“ Ko poleg tega družba Koehler priznava obstoj izmenjave informacij o prodanih količinah na regionalni ravni – in jih ob tem zanika na evropski ravni – dodaja, da gre za izjeme, ki se nanašajo na zaključena obdobja.

715    Poleg tega je res, da je družba Koehler na obravnavi navedla, da se je izpodbijanje nanašalo le na obdobje pred oktobrom 1993 in da je v poznejšem obdobju kljub nekaterim mogoče manj jasno ali negotovo oblikovanim izjavam sodelovala s Komisijo. Kljub temu pa iz njenih stališč o OU ne izhaja, da je družba Koehler svoje izpodbijanje izrecno omejila na prvo obdobje. Nasprotno v svojih uvodnih opombah navaja, da ne bo izpodbijala določenih dejstev, in sicer tistih, ki jih je Komisija pravilno ugotovila in ocenila v OU. Nadalje del III, ki se nanaša na izpodbijanje očitanih dejstev, vsebuje točko 3, ki je naslovljena „Nič dogovorov o delitvi kvot ali porazdelitvi trgov na evropski ravni“, in točko 4, z naslovom „Nič nadzornih sistemov“. Za ta izpodbijanja, ki niso časovno omejena, se ne more šteti, da niso gotova ali natančna.

716    Vendar je treba opozoriti, da je znižanje zneska globe upravičeno samo, če je ravnanje družbe Komisiji omogočilo, da je lažje ugotovila kršitev in jo po potrebi odpravila (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 13. decembra 2001 v zadevi Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji, T‑45/98 in T‑47/98, Recueil, str. II‑3757, točka 270, ter navedeno sodno prakso). Komisija ima v zvezi s tem diskrecijsko pravico, kot izhaja iz besedila točke D 2 obvestila o ugodni obravnavi in posebej iz uvodnih besed „Za to gre zlasti v primeru […]“. Poleg tega in predvsem zato je lahko znižanje na podlagi obvestila o ugodni obravnavi upravičeno le, če bi se za predložene podatke in splošneje za ravnanje zadevne družbe v tem smislu lahko štelo, da gre za resnično sodelovanje te družbe (zgoraj v točki 409 navedena sodba Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točki 394 in 395).

717    Nepopolno priznanje ali dvoumne izjave pa ne pomenijo resničnega sodelovanja in ne morejo olajšati dela Komisije, saj zahtevajo preverjanja. To drži še toliko bolj, ker se ta nepopolnost nanaša na točke, kot so v tem primeru trajanje kršitve, prodajne kvote, tržni deleži ali izmenjava informacij.

718    Ker je s pomočjo te nepopolnosti družba Koehler izpodbijala številne elemente omejevalnega sporazuma ali vsaj ni pomagala Komisiji pri njeni nalogi preiskave in kaznovanja omejevalnega sporazuma, ne more zahtevati precejšnjega znižanja zneska globe, ki ji je bila naložena iz naslova neizpodbijanja resničnosti dejstev.

719    Nazadnje je treba preveriti, ali je bilo, kot trdi družba Koehler, s tem da je bilo znižanje njene globe iz tega naslova zavrnjeno, kršeno načelo enakega obravnavanja, ker so družbe Carrs, MHTP in Zanders pridobile 10‑odstotno znižanje globe.

720    Ker družba Koehler pri tem graja stopnjo znižanja, ki je bila dodeljena tem drugim družbam, ker niso izpodbijale dejstev, ki so jim bila očitana, in tudi če je Komisija res dodelila previsoko znižanje globe, naložene tem drugim družbam, je treba spomniti, da mora biti spoštovanje načela enakega obravnavanja usklajeno s spoštovanjem načela zakonitosti, na podlagi katerega ne more nihče sebi v korist navesti nezakonitosti, ki je bila storjena v korist drugega (zgoraj v točki 468 navedena sodba SCA Holding proti Komisiji, točka 160, zgoraj v točki 446 navedena sodba Mayr‑Melnhof proti Komisiji, točka 334, in zgoraj v točki 45 navedena sodba LR AF 1998 proti Komisiji, točka 367).

721    Ker se poleg tega izpodbijanje družbe Koehler nanaša na dejstvo, da ni dobila znižanja globe iz naslova obvestila o ugodni obravnavi, se je treba vrniti k zgoraj navedenim točkam od 708 do 718, iz katerih izhaja, da v okoliščinah tega primera tega ne more zahtevati.

722    Poleg tega je v zvezi z izpodbijanjem resničnosti dejstev drugih družb, ki so dobile 10‑odstotno znižanje glob, treba poudariti, da družba Carrs priznava obstoj omejevalnega sporazuma in svoje sodelovanje pri njem v celotnem obdobju kršitve, navedene v odločbi. Vendar pa navaja, da je sodelovala le pri sestankih, ki so se nanašali na trga Združenega Kraljestva in Irske, ter da ni bila seznanjena z omejevalnim sporazumom na evropski ravni. Ob tem ne izpodbija resničnosti dejstev. Sicer pa dejstvo, da družba Carrs trdi, da so bili učinki omejevalnega sporazuma omejeni, prav tako ni v nasprotju s priznavanjem resničnosti dejstev.

723    Za družbi Zanders in MHTP družba Koehler trdi, da uvodni izjavi 455 in 456, na podlagi katerih naj družbi ne bi izpodbijali dejstev, nista v skladu z ugotovitvijo iz uvodne izjave 395, da naj bi družbi MHTP in Zanders zanikali uporabo dogovorov, ki so bili namenjeni izvedbi določitve cen in porazdelitve kvot.

724    Treba je opozoriti, da je namen trditev družb MHTP in Zanders, navedenih v uvodni izjavi 395, izpodbijanje učinkovitosti dogovorov, da bi se jim priznala manjša teža. Te trditve ne izpodbijajo obstoja omejevalnega sporazuma in zato niso nezdružljive z neizpodbijanjem dejstev.

725    Glede dejstva, da je družba MHTP priznala, da je sodelovala pri omejevalnem sporazumu šele od konca leta 1992 (uvodni izjavi 270 in 271), je treba poudariti, da je Komisija to upoštevala. V skladu z uvodno izjavo 456 odločbe namreč „družba MHTP navaja, da ne izpodbija dejstev, na katerih temelji ugotovitev kršitve med letom 1992 in sredino leta 1995“.

726    Sicer pa za stališče družbe MHTP, ki je izpodbijala le datum začetka kršitve, ne more biti odločeno, da je primerljivo s stališčem družbe Koehler, katerega nepopolnosti so se nanašale na več elementov omejevalnega sporazuma.

727    V teh okoliščinah družba Koehler ni dokazala, da je bila predmet neenakega obravnavanja. Iz celote teh ugotovitev izhaja, da Komisija upravičeno ni znižala globe, ki je bila družbi naložena iz naslova obvestila o ugodni obravnavi.

III –  Zahteva po predložitvi dokumentov, ki jo je vložila družba AWA

728    AWA poziva Sodišče prve stopnje, naj od Komisije zahteva, naj predloži interne dokumente, ki se nanašajo na izračun globe, ki ji je bila naložena, in vse dokumente, navedene v odločbi, razen tistih, ki jih je prejela 1. avgusta 2000.

729    Najprej je treba spomniti, da lahko na podlagi člena 49 Poslovnika Sodišče prve stopnje v kateri koli fazi postopka odredi ukrep procesnega vodstva ali pripravljalni ukrep iz členov 64 in 65 Poslovnika. Sem sodi tudi zahteva po predložitvi dokumentov.

730    Da bi Sodišče prve stopnje lahko odločilo, ali je za učinkovit potek postopka uporabno, da odredi predložitev določenih dokumentov, mora stranka, ki to zahteva, natančno navesti zahtevane dokumente in Sodišču prve stopnje predložiti vsaj najmanjši skupek elementov, ki dokazujejo uporabnost teh dokumentov za postopek (zgoraj v točki 256 navedena sodba Baustahlgewerbe proti Komisiji, točka 93).

731    Treba pa je ugotoviti, da kot sta navedeni v tožbi, niti v zahtevi po predložitvi internih dokumentov, ki se nanašajo na izračun globe, niti v zahtevi, ki se nanaša na vse dokumente, navedene v odločbi, razen dokumentov, ki so bili na družbo AWA naslovljeni 1. avgusta 2000, zahtevani dokumenti niso navedeni dovolj natančno, da bi Sodišče prve stopnje lahko ocenilo njihovo uporabnost v tem postopku.

732    Zato je obe zahtevi treba zavrniti.

733    Poleg tega AWA ni dokazala uporabnosti teh dokumentov za ta postopek.

734    Glede njene zahtevo za predložitev internih dokumentov Komisije, ki se nanašajo na izračun globe, ki ji je bila naložena, le dejstvo, ki ga navaja AWA, da je zlasti v več zadevah, na podlagi katerih so bile sprejete sodbe, imenovane „Kartonske plošče“ (zlasti zgoraj v točki 483 navedena sodba Stora Kopparbergs Bergslags proti Komisiji), Sodišče prve stopnje od Komisije zahtevalo, naj predloži take dokumente, ne more dokazati njihove uporabnosti v tem primeru in Sodišču prve stopnje le zaradi tega dejstva ni treba odrediti enakih ukrepov.

735    Sicer pa, kot poudarja Komisija, so bile sodbe, imenovane „Kartonske plošče“, sprejete pred uporabo smernic. Namen teh pa je prav zagotovitev preglednosti in objektivnosti odločb Komisije, kar omogočajo s prikazom načrta nove metode, ki se uporablja za izračun zneska globe. V tem primeru odločba, pri kateri so jasno uporabljene smernice, podrobno obrazloži izračun globe.

736    Nazadnje iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se z internimi dokumenti Komisije stranke ne seznanijo, razen če to na podlagi trdnih indicev, ki jih morajo te predložiti, zahtevajo izjemne okoliščine primera (sklep Sodišča z dne 18. junija 1986 v zadevi BAT in Reynolds proti Komisiji, 142/84 in 156/84, Recueil, str. 1899, točka 11, zgoraj v točki 716 navedena sodba Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji, točka 34; v tem smislu glej tudi sodbo Sodišča prve stopnje z dne 27. oktobra 1994 v zadevi Deere proti Komisiji, T‑35/92, Recueil, str. II‑957, točka 31). V tem smislu pa AWA ni predložila trdnih indicev.

737    Glede zahteve po predložitvi vseh dokumentov, navedenih v odločbi, razen tistih, ki so bili na družbo AWA naslovljeni 1. avgusta 2000, družba trdi, da bi na podlagi te zahteve lahko videla in preučila dokaze, ki jih je Komisija navedla v odločbi.

738    Tudi če v zvezi s tem graja neuporabnost kazala (glej zgoraj navedene točke od 109 do 117), AWA ni izpodbijala dejstva, da je imela med upravnim postopkom dostop do spisa Komisije. Ker za obtožbo podjetja v odločbi Komisija ne uporablja drugih dokumentov kot tistih, do katerih je imela družba med upravnim postopkom dostop, ni dolžna družbi omogočiti dostop do vseh dokumentov, navedenih v odločbi (v tem smislu glej zgoraj v točki 45 navedeno sodbo LR AF 1998 proti Komisiji in navedeno sodno prakso).

739    Zahteva, ki je naslovljena na Sodišče prve stopnje, se nanaša na vse dokumente, navedene v odločbi, razen na tiste, ki so bili 1. avgusta 2000 naslovljeni na družbo AWA. V nasprotju s pismom, ki ga je AWA naslovila na Komisijo 22. februarja 2002, ta zahteva ne navaja podrobno, da se nanaša zlasti na odgovore drugih naslovnikov OU in na poročilo PricewaterhouseCoopers.

740    Vendar tudi če priznamo, da je glede na splošno zahtevo, naslovljeno na Sodišče prve stopnje, treba upoštevati te podrobnosti in da se za zahtevo, ki se v splošnem nanaša na odgovore drugih naslovnikov OU, lahko šteje, da dovolj natančno navaja zaprošene dokumente, AWA nikakor ni dokazala uporabnosti teh dokumentov v tem postopku.

741    Zahtevo po ukrepu procesnega vodstva, ki jo je na Sodišče prve stopnje naslovila AWA, je treba torej zavrniti.

742    Na podlagi celote teh ugotovitev je treba tožbe, ki so bile vložene v zadevah T‑109/02, T‑122/02, T‑125/02, T‑126/02, T‑128/02, T‑129/02 in T‑132/02, zavrniti. V zadevi T‑118/02 se globa, ki je bila naložena družbi AWA, zniža na 141,75 milijona EUR. V zadevi T‑136/02 se globa, ki je bila naložena družbi Zicuñaga, zniža na 1,309 milijona EUR.

 Stroški

743    V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Na podlagi odstavka 3, prvi pododstavek, iste določbe lahko Sodišče prve stopnje, če vsaka stranka uspe samo deloma, odloči, da se stroški delijo.

744    V zadevah T‑109/02, T‑122/02, T‑125/02, T‑126/02, T‑128/02, T‑129/02 in T‑132/02 tožeče stranke s predlogi niso uspele. Zato v skladu s predlogi tožene stranke nosijo vse stroške.

745    Ker je bilo v zadevi T‑118/02 tožbi delno ugodeno, bodo okoliščine zadeve pravično ocenjene z odločitvijo, da tožeča stranka nosi dve tretjini svojih stroškov in dve tretjini stroškov, ki jih je priglasila Komisija, Komisija pa nosi tretjino svojih stroškov in tretjino stroškov, ki jih je priglasila družba AWA. Ker je Kraljevina Belgija intervenirala v podporo predlogom tožeče stranke zaradi znižanja globe iz naslova olajševalnih okoliščin, povezanih s težavami, v katerih se je znašel sektor samokopirnega papirja, se ji naloži plačilo njenih stroškov in v skladu s predlogi Komisije tudi plačilo stroškov Komisije, povezanih s to intervencijo.

746    Ker je bilo v zadevi T‑136/02 tožbi delno ugodeno, bodo okoliščine zadeve pravično ocenjene z odločitvijo, da tožeča stranka nosi dve tretjini svojih stroškov in dve tretjini stroškov, ki jih je priglasila Komisija, Komisija pa nosi tretjino svojih stroškov in tretjino stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE PRVE STOPNJE (peti senat)

razsodilo:

1)      V zadevi Bolloré proti Komisiji (T‑109/02) se:

–        tožba zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

2)      V zadevi Arjo Wiggins Appleton proti Komisiji (T‑118/02):

–        znesek globe, naložene tožeči stranki s členom 3 Odločbe Komisije 2004/337/ES z dne 20. decembra 2001 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/E-1/36.212 – Samokopirni papir), znaša 141,75 milijona EUR;

–        se v preostalem tožba zavrne;

–        tožeča stranka nosi plačilo dveh tretjin svojih stroškov in dveh tretjin stroškov, ki jih je priglasila Komisija; le-ta nosi plačilo tretjine svojih stroškov in tretjine stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka;

–        se intervenientu naloži plačilo svojih stroškov in stroškov Komisije, povezanih z intervencijo.

3)      V zadevi Mitsubishi HiTec Paper Bielefeld proti Komisiji (T‑122/02) se:

–        tožba zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

4)      V zadevi Papierfabrik August Koehler proti Komisiji (T‑125/02) se:

–        tožba zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

5)      V zadevi M‑realZanders proti Komisiji (T‑126/02) se:

–        tožba zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

6)      V zadevi Papeteries Mougeot proti Komisiji (T‑128/02) se:

–        tožba zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

7)      V zadevi Torraspapel proti Komisiji (T‑129/02) se:

–        tožba zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

8)      V zadevi Distribuidora Vizcaína de Papeles proti Komisiji (T‑132/02) se:

–        tožba zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

9)      V zadevi Papelera Guipuzcoana de Zicuñaga proti Komisiji (T‑136/02):

–        znesek globe, naložene tožeči stranki s členom 3 Odločbe Komisije 2004/337/ES z dne 20. decembra 2001 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/E‑1/36.212 – Samokopirni papir), znaša 1,309 milijona EUR;

–        v preostalem se tožba zavrne;

–        tožeča stranka nosi plačilo dveh tretjin svojih stroškov in dveh tretjin stroškov, ki jih je priglasila Komisija; le-ta nosi plačilo tretjine svojih stroškov in tretjine stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka.

Vilaras Dehousse Šváby

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 26. aprila 2007.

Sodni tajnik       Predsednik

E. Coulon       M. Vilaras

Stvarno kazalo

Dejansko stanje

Postopek in predlogi strank

Pravo

I –  Tožbeni razlogi za razglasitev ničnosti odločbe

A –  Tožbeni razlogi v zvezi s potekom upravnega postopka

1.  Prvi tožbeni razlog: kršitev pravice do zaslišanja, ki izhaja iz nerazkritja dokumentov, ki jih je Komisija opredelila kot zaupne, med upravnim postopkom

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča prve stopnje

2.  Drugi tožbeni razlog: kršitev pravice do dostopa do spisa zaradi nepredložitve dokumentov, ki niso vključeni v preiskovalni spis, poslan na CD‑ROM‑u

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča prve stopnje

3.  Tretji tožbeni razlog: kršitev pravic do obrambe in načela kontradiktornosti, ki izhaja iz neujemanja med OU in odločbo

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča prve stopnje

4.  Četrti tožbeni razlog: kršitev pravic do obrambe, pravice do poštenega sojenja in načela domneve nedolžnosti

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča prve stopnje

5.  Peti tožbeni razlog: kršitev načela dobrega upravljanja med preiskavo zadeve in neobstoj obrazložitve odločbe

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča prve stopnje

6.  Šesti tožbeni razlog: kršitev načela dobrega upravljanja, pravice do dostopa do spisa in pravic do obrambe, ki izhaja iz dejstva, da je bilo nekatere dokumente v preiskovalnem spisu težko najti in da seznam dokumentov, ki sestavljajo navedeni spis, ni bil uporaben

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča prve stopnje

7.  Sedmi tožbeni razlog: kršitev načela dobrega upravljanja in pravic do obrambe zaradi prepozne vročitve odločbe

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča prve stopnje

B –  Tožbeni razlogi: kršitev člena 81 ES in člena 53 Sporazuma EGP ter tudi napake pri presoji Komisije v zvezi s sodelovanjem nekaterih družb pri kršitvi

1.  Položaj družbe Bolloré

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča prve stopnje

2.  Položaj družb Divipa in Zicuñaga

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča prve stopnje

Obstoj tajnih sestankov v zvezi s španskim trgom

Sodelovanje družb Divipa in Zicuñaga pri omejevalnem sporazumu na španskem trgu

Sodelovanje družb Divipa in Zicuñaga pri omejevalnem sporazumu na evropskem trgu

Sodelovanje družbe Zicuñaga pri dogovorih o določitvi prodajnih kvot in tržnih deležev

C –  Tožbeni razlogi v zvezi s trajanjem kršitve

1.  Tožbeni razlogi, ki jih navajajo družbe Bolloré, MHTP, Koehler, Mougeot in Torraspapel

a)  Sodelovanje tožečih strank pri kršitvi pred septembrom ali oktobrom 1993

Trditve strank

Odločba

Presoja Sodišča prve stopnje

–  Domnevni sistem tajnih sestankov

–  Sodelovanje tožečih strank na sestankih pred septembrom ali oktobrom 1993

b)  Sodelovanje družbe Mougeot pri kršitvi po 1. juliju 1995

2.  Tožbeni razlog, ki ga uveljavlja družba Divipa

3.  Tožbeni razlog, ki ga uveljavlja družba Zicuñaga

II –  Tožbeni razlogi, ki se nanašajo na odpravo ali znižanje glob, določenih v členu 3, prvi odstavek, odločbe

A –  Tožbeni razlog: kršitev pravic do obrambe in načela varstva upravičenega pričakovanja zaradi nepopolnosti in nenatančnosti OU v zvezi z globami

1.  Trditve strank

2.  Presoja Sodišča prve stopnje

a)  Kršitev pravice do zaslišanja in neupoštevanje upravičenega pričakovanja, ker naj bi se Komisija oddaljila od svoje predhodne prakse

b)  Kršitev pravice do zaslišanja in načela varstva upravičenega pričakovanja, ker naj bi se Komisija oddaljila od smernic

c)  Kršitev pravice do zaslišanja, ker naj bi Komisija globo določila tako, da se je oprla na dejavnike, ki niso napovedani v OU

B –  Tožbeni razlog: kršitev načela prepovedi retroaktivnosti

1.  Trditve strank

2.  Presoja Sodišča prve stopnje

C –  Tožbeni razlogi: nezadostnost dokazov, kršitev načel domneve nedolžnosti, sorazmernosti in enake obravnave ter napake pri presoji glede ugotovitev Komisije v zvezi s sodelovanjem nekaterih družb pri omejevalnem sporazumu

D –  Tožbeni razlogi: nezadostnost dokazov, kršitev člena 253 ES, člena 15(2) Uredbe št. 17 ter načel sorazmernosti in enake obravnave, neobstoj individualne določitve glob, napačne dejanske ugotovitve, napake pri presoji in napačna uporaba prava pri oceni teže kršitve

1.  Narava kršitve

2.  Konkreten vpliv kršitve

3.  Razvrstitev sodelujočih pri omejevalnem sporazumu za določitev zneskov glob

a)  Izbira referenčnega leta

b)  Upoštevanje napačnega skupnega prometa

c)  Nesorazmeren rezultat uporabe metode Komisije

Kršitev načela sorazmernosti

Kršitev načela enake obravnave

4.  Zvišanje globe v odvračilne namene

E –  Tožbeni razlogi v zvezi s trajanjem kršitve

F –  Tožbeni razlog: kršitev načel sorazmernosti in enakega obravnavanja ter napačna presoja dejanskega stanja

1.  Napačna presoja dejanskega stanja

2.  Kršitev načela sorazmernosti

3.  Kršitev načela enakega obravnavanja

G –  Tožbeni razlogi: kršitev člena 253 ES, člena 15(2) Uredbe št. 17 ter načel sorazmernosti in enakega obravnavanja, neobstoj posamične določitve glob, preozka razlaga Smernic v zvezi z globami in očitne napake pri presoji zaradi neupoštevanja nekaterih olajševalnih okoliščin

1.  Izključno pasivna vloga ali vloga ‚sledi mojemu vodji‘ pri omejevalnem sporazumu

2.  Velikost in vpliv na trg družbe kršiteljice

3.  Ravnanje na trgu v obdobju kršitve

4.  Obstoj groženj in pritiskov

5.  Opustitev kršitve

6.  Gospodarske razmere v sektorju samokopirnega papirja

7.  Nepridobivanja koristi od kršitve in finančnega stanja kršitelja

H –  Tožbeni razlogi: kršitev načel varstva upravičenih pričakovanj, sorazmernosti in enakega obravnavanja pri uporabi obvestila o ugodni obravnavi ter napačna uporaba tega obvestila

1.  Zicuñaga

2.  MHTP

3.  Mougeot

4.  AWA

5.  Koehler

III –  Zahteva po predložitvi dokumentov, ki jo je vložila družba AWA

Stroški

*Jeziki postopka: španščina, nemščina, angleščina in francoščina.