Language of document : ECLI:EU:T:2020:304

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi razširjeni senat)

z dne 8. julija 2020(*)

„Ekonomska in monetarna politika – Bonitetni nadzor kreditnih institucij – Člen 18(1) Uredbe (EU) št. 1024/2013 – Upravna denarna kazen, ki jo ECB naloži kreditni instituciji – Člen 26(3), prvi pododstavek, Uredbe (EU) št. 575/2013 –Trajajoča kršitev kapitalskih zahtev – Kršitev iz malomarnosti – Retroaktivna uporaba milejše kazenske zakonodaje – Neobstoj – Pravica do obrambe – Znesek kazni – Obveznost obrazložitve“

V zadevi T‑576/18,

Crédit Agricole SA s sedežem v Montrougeu (Francija), ki jo zastopata A. Champsaur in A. Delors, odvetnika,

tožeča stranka,

proti

Evropski centralni banki (ECB), ki jo zastopajo C. Hernández Saseta, A. Pizzolla in D. Segoin, agenti,

tožena stranka,

zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Sklepa ECB ECB/SSM/2018-FRCAG-75 z dne 16. julija 2018, sprejetega na podlagi člena 18(1) Uredbe Sveta (EU) št. 1024/2013 z dne 15. oktobra 2013 o prenosu posebnih nalog, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij, na ECB (UL 2013, L 287, str. 63), s katerim je bila tožeči stranki naložena upravna denarna kazen v znesku 4.300.000 EUR zaradi trajajoče kršitve kapitalskih zahtev, določenih v členu 26(3) Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL 2013, L 176, str. 1, popravka v UL 2013, L 208, str. 68, in UL 2013, L 321, str. 6),

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi razširjeni senat),

v sestavi S. Papasavvas, predsednik, V. Tomljenović, sodnica, F. Schalin, sodnik, P. Škvařilová-Pelzl, sodnica, in I. Nõmm (poročevalec), sodnik,

sodna tajnica: M. Marescaux, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 21. januarja 2020

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Tožeča stranka, družba Crédit agricole SA, je francoska kreditna institucija pod neposrednim bonitetnim nadzorom Evropske centralne banke (ECB).

2        Preiskovalna enota ECB je 22. decembra 2016 tožeči stranki poslala obvestilo o očitkih v skladu s členom 126(1) in (2) Uredbe (EU) št. 468/2014 ECB z dne 16. aprila 2014 o vzpostavitvi okvira za sodelovanje znotraj enotnega mehanizma nadzora med ECB in pristojnimi nacionalnimi organi ter z imenovanimi nacionalnimi organi (okvirna uredba o EMN) (UL 2014, L 141, str. 1). ECB je tožeči stranki očitala, da je nekatere kapitalske instrumente razvrstila med svoje instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala (v nadaljevanju: CET 1), ne da bi pridobila predhodno dovoljenje pristojnega organa, s čimer je kršila člen 26(3) Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL 2013, L 176, str. 1, popravka v UL 2013, L 208, str. 68, in UL 2013, L 321, str. 6).

3        Tožeča stranka je 18. januarja 2017 predložila pisna stališča glede obvestila o očitkih.

4        Preiskovalna enota ECB je 2. avgusta 2017 tožeči stranki predložila osnutek odločitve, da bi ji omogočila predložitev pisnih stališč.

5        Tožeča stranka je 4. avgusta 2017 ECB zaprosila za podaljšanje roka za predložitev stališč. ECB je 7. avgusta 2017 tej prošnji delno ugodila in navedeni rok podaljšala do 30. avgusta 2017.

6        Tožeča stranka je 30. avgusta 2017 predložila pisna stališča o osnutku odločitve, ki ji je bil predložen.

7        ECB je 16. julija 2018 sprejela Sklep ECB/SSM/2018-FRCAG-75, sprejet na podlagi člena 18(1) Uredbe Sveta (EU) št. 1024/2013 z dne 15. oktobra 2013 o prenosu posebnih nalog, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij, na ECB (UL 2013, L 287, str. 63), s katerim je bila tožeči stranki naložena upravna denarna kazen v znesku 4.300.000 EUR zaradi trajajoče kršitve kapitalskih zahtev, določenih v členu 26(3) Uredbe št. 575/2013 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

8        Na prvem mestu je ECB ugotovila, da je tožeča stranka storila kršitev. Po njenem mnenju je iz člena 26(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 575/2013 razvidno, da lahko kreditne institucije kapitalske instrumente razvrstijo med instrumente CET 1 šele po pridobitvi predhodnega dovoljenja pristojnega organa.

9        V zvezi s tem je ECB zavrnila argumentacijo tožeče stranke, ki se je nanašala na to, da so navadne delnice navedene na seznamu, ki ga v skladu s členom 26(3), tretji pododstavek, Uredbe št. 575/2013 objavi Evropski bančni organ (EBA) (v nadaljevanju: seznam, ki ga objavi EBA). V bistvu je menila, da to, da je instrument na navedenem seznamu, še ne pomeni, da kreditni instituciji ni treba pridobiti predhodnega dovoljenja pristojnega organa v skladu s členom 26(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 575/2013.

10      ECB je navedla, da je tožeča stranka 23. junija 2015, 12. novembra 2015 in 21. junija 2016 trikrat izdala navadne delnice, ki so vključevale „klavzulo o lojalnosti“, na podlagi katere je bila delničarjem dodeljena povečana dividenda za vsako delnico, ki bo v njihovi lasti neprekinjeno vsaj dve leti. Očitala ji je, da je te kapitalske instrumente v svojih konsolidiranih četrtletnih poročilih o lastniškem kapitalu in kapitalskih zahtevah med drugim četrtletjem 2015 in drugim četrtletjem 2016 ter v razkritjih informacij na podlagi tretjega stebra med 30. junijem 2015 in 30. junijem 2016 brez njenega dovoljenja razvrstila med instrumente CET 1.

11      ECB je še opozorila, da je skupna nadzorniška skupina 18. aprila 2016 tožečo stranko obvestila, da mora pred razvrstitvijo kapitalskih instrumentov med instrumente CET 1 zaprositi za dovoljenje ECB in ga pridobiti, po čemer je tožeča stranka 30. maja in 22. junija 2016 vložila prošnji za dovoljenje, ki sta se nanašali po eni strani na izdaje z dne 23. junija in 12. novembra 2015, po drugi strani pa na tiste z dne 21. junija 2016. ECB je dovoljenji podelila 26. julija oziroma 29. avgusta 2016.

12      ECB je na podlagi tega menila, da je tožeča stranka od 30. junija 2015 do 30. junija 2016 kršila člen 26(3) Uredbe št. 575/2013, ker je nekatere kapitalske instrumente razvrstila med instrumente CET 1 brez dovoljenja pristojnega organa, in da je bila ta kršitev storjena vsaj iz malomarnosti.

13      Poleg tega je ECB v izpodbijanem sklepu opozorila, da jo je EBA po tem, ko je izdala dovoljenji, obvestil, da navadne delnice, ki vsebujejo „klavzulo o lojalnosti“, ne izpolnjujejo meril iz člena 28(4) Uredbe št. 575/2013 in jih ni mogoče razvrstiti med instrumente CET 1. Zato je 1. avgusta 2017 tožečo stranko pozvala, naj sprejme ustrezne ukrepe za zagotovitev, da se bodo njene navadne delnice v celoti skladale z Uredbo št. 575/2013.

14      Na drugem mestu je ECB tožeči stranki zaradi kršitve naložila upravno denarno kazen v znesku 4.300.000 EUR. Poudarila je, da lahko v skladu s členom 18(1) Uredbe št. 1024/2013 naloži upravno denarno kazen v primeru kršitve zahteve iz upoštevnih pravnih aktov Evropske unije, ki se neposredno uporabljajo, če je v zvezi s tem pristojnim organom v skladu z upoštevnim pravom Unije dana možnost, da izrečejo upravne denarne kazni. K temu je dodala, da morajo biti izrečene kazni v skladu s členom 18(3) Uredbe št. 1024/2013 „učinkovite, sorazmerne in odvračilne“.

15      Kar zadeva težo kršitve, je ECB upoštevala dejstvo, da so zadevni kapitalski instrumenti 30. junija 2016 pomenili 67 bazičnih točk količnika CET 1 tožeče stranke ter da se je kršitev člena 26(3) Uredbe št. 575/2013 zgodila v petih zaporednih obdobjih četrtletnih poročil in ob treh razkritjih informacij v skladu s tretjim stebrom v letih 2015 in 2016. Menila je, da je bila kršitev storjena vsaj iz malomarnosti in navedla, da je tožeča stranka izdaje navadnih delnic razvrščala med instrumente CET 1 še po opozorilu skupne nadzorniške skupine, da mora pridobiti predhodno dovoljenje.

16      ECB je kot olajševalno okoliščino upoštevala dejstvo, da je po tem, ko je tožeča stranka vložila prošnji, odobrila razvrstitev njenih izdaj navadnih delnic med instrumente CET 1.

17      ECB je menila, da upravna denarna kazen v znesku 4.300.000 EUR, kar po njenih navedbah znaša 0,0015 % letnega prometa skupine, v katero spada tožeča stranka, pomeni sorazmerno kazen.

18      Na tretjem mestu se je ECB odločila, da naloženo upravno denarno kazen brez anonimizacije imena tožeče stranke objavi na svojem spletnem mestu. Menila je, da so okoliščine, ki jih je izpostavila tožeča stranka v podkrepitev trditvi, da bi taka objava resno škodovala njenemu ugledu in položaju na trgu, popolnoma hipotetične, nedoločne in splošne ter da z njimi zato ni mogoče dokazati, da bi ji navedena objava povzročila nesorazmerno škodo v smislu člena 132(1)(b) okvirne uredbe o EMN.

 Postopek in predlogi strank

19      Tožeča stranka je 25. septembra 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

20      Po spremembi sestave senatov Splošnega sodišča je bila zadeva dodeljena novemu sodniku poročevalcu, ki je bil razporejen v drugi senat, ki mu je bila zato dodeljena obravnavana zadeva.

21      Splošno sodišče je na predlog drugega senata na podlagi člena 28 svojega poslovnika odločilo, da zadevo predodeli razširjenemu senatu.

22      Splošno sodišče (drugi razširjeni senat) je na predlog sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni del postopka, in je v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika strankama 13. decembra 2019 postavilo pisna vprašanja. Vsaka od strank je odgovorila na vprašanja, ki jih je postavilo Splošno sodišče, in nato predložila svoja stališča o odgovorih druge stranke.

23      Predsednik drugega razširjenega senata je s sklepom z dne 6. januarja 2020 po zaslišanju strank odločil, da to zadevo združi z zadevama T‑577/18 in T‑578/18 za ustni del postopka.

24      Stranki sta na obravnavi 21. januarja 2020 ustno podali stališča in odgovore na ustna vprašanja, ki jih je zastavilo Splošno sodišče. Na tej obravnavi je bila ECB pozvana, naj pisno odgovori na vprašanje Splošnega sodišča, tožeča stranka pa, naj poda stališča o tem odgovoru. Stranki sta se na ta poziv odzvali v predpisanih rokih.

25      Splošno sodišče (drugi razširjeni senat) je 2. marca 2020 končalo ustni del postopka.

26      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijani sklep razglasi za ničen;

–        ECB naloži plačilo stroškov.

27      ECB Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        plačilo stroškov naloži tožeči stranki.

 Pravo

28      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja dva tožbena razloga.

29      Prvi tožbeni razlog je predstavljen, kot da temelji na prekoračitvi pooblastil v izpodbijanem sklepu. Ta tožbeni razlog je sestavljen iz treh delov. Prvi del se nanaša na kršitev člena 26(3) Uredbe št. 575/2013. Drugi del se nanaša na kršitev člena 18(1) Uredbe št. 1024/2013 in načela pravne varnosti. Tretji del se nanaša na sorazmernost upravne denarne kazni, naložene tožeči stranki.

30      V drugem tožbenem razlogu tožeča stranka ECB očita, da je kršila njeno pravico do izjave, saj naj bi izpodbijani sklep utemeljila z očitki, ki naj v upravnem postopku ne bi bili izrecno navedeni.

31      Kot je bilo poudarjeno v točkah od 8 do 18 zgoraj, je ECB v izpodbijanem sklepu, prvič, ugotovila obstoj kršitve tožeče stranke, drugič, ji zaradi te kršitve naložila upravno denarno kazen in, tretjič, določila objavo te upravne denarne kazni na svojem spletnem mestu.

32      Splošno sodišče meni, da je treba razlikovati med očitki tožeče stranke, ki se nanašajo na ugotovitev kršitve, ki naj bi jo storila, in očitki, ki se nanašajo na naložitev upravne denarne kazni.

 Zakonitost izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je ugotovljena kršitev tožeče stranke

33      V prvem delu prvega tožbenega razloga tožeča stranka v bistvu trdi, da je ECB z ugotovitvijo, da je storila kršitev, ravnala v nasprotju s členom 26(3) Uredbe št. 575/2013. Poleg tega v okviru prvega očitka iz drugega dela prvega tožbenega razloga še meni, da je ECB kršila člen 18(1) Uredbe št. 1024/2013, ker je ugotovila, da je kršitev storila vsaj iz malomarnosti. Nazadnje, v drugem tožbenem razlogu, navedenem podredno, tožeča stranka v bistvu trdi, da ugotovitev obstoja kršitve v izpodbijanem sklepu temelji na elementih, v zvezi s katerimi v upravnem postopku ni mogla predstaviti svojega stališča, s čimer naj bi bila kršena njena pravica do izjave.

 Prvi del prvega tožbenega razloga: napačna uporaba prava pri razlagi in uporabi člena 26(3) Uredbe št. 575/2013

34      V okviru prvega dela prvega tožbenega razloga tožeča stranka v bistvu navaja dva očitka.

35      S prvim očitkom tožeča stranka v bistvu trdi, da je ECB storila napako pri razlagi in uporabi člena 26(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 575/2013 v različici, ki se uporablja za obdobje, v katerem so bila storjena ravnanja, ki se ji očitajo.

36      Z drugim očitkom, navedenim v fazi replike, tožeča stranka trdi, da ravnanja, ki se ji očitajo, vsekakor niso več kršitev zaradi spremembe, ki je bila v člen 26(3) Uredbe št. 575/2013 vnesena z Uredbo (EU) 2019/876 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2019 o spremembi Uredbe (EU) št. 575/2013 v zvezi s količnikom finančnega vzvoda, količnikom neto stabilnega financiranja, zahtevami glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, kreditnim tveganjem nasprotne stranke, tržnim tveganjem, izpostavljenostmi do centralnih nasprotnih strank, izpostavljenostmi do kolektivnih naložbenih podjemov, velikimi izpostavljenostmi, zahtevami glede poročanja in razkritja ter Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL 2019, L 150, str. 1). Pri tem trdi, da mora Splošno sodišče to spremembo upoštevati, saj naj bi jo bilo treba izenačiti z milejšim kazenskim zakonom.

–       Prvi očitek: napaka pri razlagi in uporabi člena 26(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 575/2013 v različici, ki se uporablja za obdobje, v katerem so bila storjena ravnanja, ki se očitajo tožeči stranki

37      ECB je v točki 3 izpodbijanega sklepa ugotovila, da člen 26(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 575/2013 tožeči stranki nalaga, da mora pridobiti predhodno dovoljenje pristojnega organa, preden svoje izdaje navadnih delnic razvrsti med instrumente CET 1, čeprav je ta kategorija kapitalskih instrumentov v skladu s tretjim pododstavkom te določbe navedena na seznamu, ki ga objavi EBA.

38      Treba je ugotoviti, da se člen 26 Uredbe št. 575/2013 nanaša na instrumente CET 1. Natančneje, njegov odstavek 3 se nanaša na oceno pristojnih organov, ali instrumenti, ki jih kreditne institucije razvrstijo med instrumente CET 1, izpolnjujejo merila iz člena 28 ali, kjer je to ustrezno, člena 29 Uredbe št. 575/2013. Ta določba vzpostavlja posebno ureditev za kapitalske instrumente.

39      Tako člen 26(3) Uredbe št. 575/2013 v različici, ki se uporablja za spor, določa:

„Pristojni organi ocenijo, ali izdaje instrumentov [CET 1] izpolnjujejo merila iz člena 28 ali kjer je to ustrezno iz člena 29. Kar zadeva izdaje po 28. juniju 2013, institucije razvrstijo kapital kot instrumente [CET 1] šele po dovoljenju pristojnih organov, ki se lahko posvetujejo z EBA.

Kadar pristojni organi odobrijo kapitalske instrumente, z izjemo državne pomoči, kot primerne za instrumente [CET 1], vendar je po mnenju EBA njihovo skladnost z merili iz člena 28 ali kjer je to ustrezno iz člena 29 dejansko težko ugotoviti, pristojni organi pojasnijo svoje razloge EBA.

Na podlagi informacij posameznih pristojnih organov EBA pripravi, vzdržuje in objavi seznam vseh oblik kapitalskih instrumentov v posameznih državah članicah, ki se štejejo za instrumente [CET 1]. EBA prvič pripravi seznam in ga objavi do 28. julija 2013.

EBA se lahko po postopku pregleda iz člena 80 in kadar obstajajo trdni dokazi, da navedeni instrumenti ne izpolnjujejo meril iz člena 28 ali kjer je to ustrezno iz člena 29, odloči, da s seznama umakne kapitalske instrumente nedržavne pomoči, izdane po 28. juniju 2013, in lahko v zvezi s tem objavi obvestilo.“

40      V členih 28 in 29 Uredbe št. 575/2013, na katera je napoteno v členu 26(3) iste uredbe, so izrecno pojasnjena merila, ki jih morajo izpolniti instrumenti CET 1. Člen 28 Uredbe št. 575/2013 določa merila, ki se uporabljajo za kapitalske instrumente, ki jih izdajo kreditne institucije, člen 29 te uredbe pa se nanaša na merila za kapitalske instrumente, ki jih izdajo vzajemne institucije, zadružne institucije, hranilnice in podobne institucije.

41      Stranki se ne strinjata o razlagi izraza „dovoljenje pristojnih organov“ iz člena 26(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 575/2013.

42      V zvezi s tem tožeča stranka trdi, da se dovoljenje pristojnih organov daje za posamezno kategorijo kapitalskih instrumentov in se udejanji z vnosom zadevne vrste instrumentov na seznam, ki ga objavi EBA v skladu s členom 26(3), tretji pododstavek, Uredbe št. 575/2013. Ker so bile navadne delnice v času, ko je tožeča stranka svoje instrumente razvrstila med instrumente CET 1, na tem seznamu, je po njenem mnenju ECB neupravičeno ugotovila, da je kršila člen 26(3) Uredbe št. 575/2013.

43      Nasprotno pa ECB meni, da iz člena 26(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 575/2013 izhaja, da mora kreditna institucija zaprositi za predhodno dovoljenje pristojnega organa, preden kapitalski instrument razvrsti kot instrument CET 1, čeprav je zadevni instrument naveden na seznamu, ki ga objavi EBA. Zato meni, da je v izpodbijanem sklepu upravičeno ugotovila, da je tožeča stranka kršila to določbo, ker je tri izdaje navadnih delnic razvrstila med instrumente CET 1, ne da bi pred tem pridobila njeno dovoljenje.

44      Ker izraz „dovoljenje pristojnih organov“, uporabljen v členu 26(3) Uredbe št. 575/2013, v tej uredbi ni opredeljen, ga je treba razložiti.

45      V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, temveč tudi njeno sobesedilo in cilje, ki se skušajo doseči z ureditvijo, katere del je ta določba (sodba z dne 7. junija 2005, VEMW in drugi, C‑17/03, EU:C:2005:362, točka 41 in navedena sodna praksa).

46      Kar na prvem mestu zadeva besedilo člena 26(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 575/2013, je iz njega razvidno, da mora kreditna institucija dovoljenje pristojnega organa pridobiti, preden svoje kapitalske instrumente razvrsti kot instrumente CET 1.

47      Treba je ugotoviti, da načinov, kako je to dovoljenje pristojnega organa izraženo, ni mogoče izpeljati iz samega besedila člena 26(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 575/2013, saj je lahko z izrazom „dovoljenje“ poimenovano tako predhodno dovoljenje, ki se uporablja za kapitalske instrumente posamično, kot tudi dovoljenje, dano na splošno za eno od kategorij kapitalskih instrumentov.

48      V zvezi s tem v nasprotju s trditvijo tožeče stranke okoliščina, da je v drugih določbah Uredbe št. 575/2013 izrecno napoteno na pridobitev „predhodnega dovoljenja“ („autorisation préalable“) pristojnega organa, še ne pomeni nujno, da se uporaba izraza „dovoljenje“ („accord“) v členu 26(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 575/2013 nanaša na mehanizem, ki se razlikuje od predhodnega dovoljenja.

49      Iz besedila vseh določb Uredbe št. 575/2013, ki se nanašajo bodisi na podelitev „dovoljenja“ bodisi „predhodnega dovoljenja“ pristojnega organa, ni razvidno, da bi se načini odobritve, ki jo izvede pristojni organ, razlikovali glede na terminologijo, uporabljeno v navedenih določbah. Poleg tega je treba ugotoviti, da to razlikovanje ni sistematično, saj druge jezikovne različice Uredbe št. 575/2103 ne vsebujejo nujno enakega razlikovanja med „accord“ in „autorisation préalable“ iz francoske jezikovne različice te uredbe.

50      Prav tako ni upravičeno, kar trdi ECB, da člen 26(3) Uredbe št. 575/2013 ne vključuje koncepta „kategorije instrumentov“. Ker je namreč v tretjem pododstavku te določbe napoteno na „seznam vseh oblik kapitalskih instrumentov v posameznih državah članicah, ki se štejejo za instrumente [CET 1]“, ki ga objavi EBA, je s členom 26(3) Uredbe št. 575/2013 predvidena preučitev primernosti kapitalskih instrumentov za vsako od kategorij. Torej ni mogoče šteti, da napotilo na „kapitalske instrumente“ iz prvega pododstavka te določbe nujno pomeni preučitev vsakega kapitalskega instrumenta posamično.

51      Kar na drugem mestu zadeva kontekstualno razlago člena 26(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 575/2013, tožeča stranka napotuje na drugi in tretji pododstavek te določbe. Tako naj bi se drugi pododstavek tega člena nanašal na preučitev primernosti ene od oblik kapitalskih instrumentov, ki jo izvede pristojni organ z EBA in ki naj bi privedla do vključitve navedene oblike kapitalskih instrumentov na seznam, ki ga objavi EBA v skladu s tretjim pododstavkom istega člena. Z navedeno objavo EBA naj bi se udejanjilo dovoljenje pristojnega organa iz člena 26(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 575/2013. Taka objava naj bi torej pomenila, da instrument izpolnjuje splošna merila iz člena 28 Uredbe št. 575/2013 in da morajo zadevne kreditne institucije preveriti, ali zadevni kapitalski instrument izpolnjuje posamična merila, določena s tem členom, pri čemer lahko pristojni organ naknadno opravi nadzor nad utemeljenostjo te presoje.

52      Take razlage ni mogoče sprejeti.

53      Po eni strani ta razlaga ni združljiva z različno naravo posvetovanja z EBA glede na to, ali gre za posvetovanje na podlagi prvega ali drugega pododstavka člena 26(3) Uredbe št. 575/2013. Medtem ko je namreč navedeno posvetovanje v prvem pododstavku določeno zgolj kot možnost za pristojne organe, ki se „lahko posvetujejo z EBA“, pa je v drugem pododstavku te določbe, nasprotno, določeno, da se morajo pristojni organi sistematično posvetovati z EBA.

54      Po drugi strani bi uporaba pristopa tožeče stranke pomenila, da bi pristojni organ pred razvrstitvijo kapitalskega instrumenta kot instrumenta CET 1 nadziral zgolj izpolnjevanje splošnih meril iz člena 28 ali, če je to primerno, člena 29 Uredbe št. 575/2013. Kot priznava tudi sama tožeča stranka, bi bilo v pristojnosti kreditne institucije, da preveri, ali se izdaja kapitalskega instrumenta sklada s posamičnimi merili iz člena 28 ali, če je to primerno, člena 29 te uredbe.

55      Treba je ugotoviti, da bi bila taka omejitev nadzora pristojnih organov v nasprotju s členom 26(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 575/2013. Iz te določbe je namreč razvidno, da je mogoče kapitalski instrument razvrstiti kot instrument CET 1 šele po dovoljenju pristojnih organov in da se ocena teh organov nanaša na izpolnjevanje meril iz člena 28 ali, če je to primerno, člena 29 te uredbe, brez razlikovanja glede na to, ali je obseg teh meril splošen ali posamičen.

56      Torej je treba ugotoviti, da je treba člen 26(3) Uredbe št. 575/2013 razlagati tako, da se nanaša na dve različni sprejetji odločitve. Po eni strani se nanaša na odločitve, sprejete na podlagi sodelovanja med pristojnimi organi in EBA, iz člena 26(3), drugi pododstavek, Uredbe št. 575/2013, ki se nanaša na primernost posameznih oblik kapitalskih instrumentov in se udejanji z njihovim vpisom na seznam, ki ga objavi EBA, iz tretjega pododstavka te določbe. Po drugi strani pa se nanaša na odločitev pristojnega organa, za katero posvetovanje z EBA ni zgolj možnost in zadeva preverjanje, ali kapitalski instrument izpolnjuje vsa merila iz člena 28 ali, če je to primerno, člena 29 Uredbe št. 575/2013, ne glede ne to, ali je njihov obseg splošen ali posamičen.

57      To pomeni, da vključitev kapitalskega instrumenta na seznam, ki ga objavi EBA, sicer načeloma res pomeni, da je ta instrument odobren kot primeren za instrument CET 1, ker izpolnjuje splošna merila iz člena 28 ali, če je to primerno, člena 29 Uredbe št. 575/2013, vendar ta vključitev sama zase kreditni instituciji kljub temu še ne omogoča njegove razvrstitve med instrumente CET 1. Ta institucija mora o navedenem instrumentu prej še obvestiti pristojni organ, da ta konkretno preveri izpolnjevanje navedenih meril, še zlasti meril s posamičnim obsegom.

58      Na tretjem mestu in nazadnje je treba upoštevati namero zakonodajalca ob sprejetju Uredbe št. 575/2013, to je izboljšanje količine in kakovosti lastniškega kapitala v bančnem sistemu, na kar je opozorjeno v uvodni izjavi 1 Uredbe št. 575/2013 in na kar je še enkrat napoteno v uvodni izjavi 72 iste uredbe. V uvodni izjavi 72 je zlasti poudarjena potreba po izboljšanju in večji usklajenosti kapitala, ki ga morajo imeti kreditne institucije, pri čemer je v zvezi s tem napoteno na „vrsto strogih meril glede temeljnih kapitalskih instrumentov“.

59      Torej je treba zaradi skladnosti z namero zakonodajalca dati prednost razlagi člena 26(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 575/2013, ki pristojnemu organu čim bolje omogoča, da se prepriča, da so izpolnjena merila za to, da se instrument odobri kot primeren za lastniški kapital najboljše kakovosti in se torej razvrsti med instrumente CET 1.

60      Treba pa je ugotoviti, da je nadzor nad izpolnjevanjem meril iz člena 28 ali, če je to primerno, člena 29 Uredbe št. 575/2013 bolje zagotovljen s postopkom predhodnega dovoljenja kot pa s sistemom, v katerem bi preverjanje izpolnjevanja nekaterih od teh meril najprej opravila sama kreditna institucija, medtem ko bi pristojni organ nadzor, ki niti ne bi bil nujno sistematičen, opravil šele naknadno.

61      Utemeljenosti te ugotovitve ni mogoče omajati z drugimi argumenti tožeče stranke.

62      To na prvem mestu velja zlasti za napotilo na razlago člena 26(3) Uredbe št. 575/2013, ki naj bi jo zagovarjala EBA ali Autorité de contrôle prudentiel et de résolution (organ za bonitetni nadzor in reševanje, ACPR). V zvezi s tem je treba opozoriti, da razlaga upoštevne zakonodaje, ki jo poda upravni organ, ne more zavezovati sodišča Unije, ki je v skladu s členom 19 PEU edino pristojno za razlago prava Unije (sodba z dne 13. decembra 2017, Crédit mutuel Arkéa/ECB, T‑712/15, EU:T:2017:900, točka 75).

63      Enako na drugem mestu velja za okoliščino, da je bilo besedilo člena 26(3) Uredbe št. 575/2013 pozneje spremenjeno z Uredbo 2019/876. V zvezi s tem je dovolj poudariti, da je iz uvodne izjave 23 Uredbe 2019/876 sicer res razvidno, da je bil cilj te spremembe uvedba novega jasnega in preglednega postopka odobritve, kar zadeva razvrstitev instrumentov kot CET 1, ni pa mogoče iz nje izpeljati nobene ugotovitve v zvezi s pomenom te določbe pred njeno spremembo.

64      Torej je treba prvi očitek tožeče stranke zavrniti.

–       Drugi očitek, ki se v bistvu nanaša na retroaktivno uporabo nove različice člena 26(3) Uredbe št. 575/2013

65      Tožeča stranka v repliki v bistvu poudarja, da je bilo besedilo člena 26(3) Uredbe št. 575/2013 od 27. junija 2019 spremenjeno s členom 1(15) Uredbe 2019/876. Pri tem meni, da njeno ravnanje ob upoštevanju te nove različice člena 26(3) Uredbe št. 575/2013 ni več kršitev in da bi bilo treba zato na podlagi načela retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona zanjo uporabiti to novo različico člena 26(3) Uredbe št. 575/2013.

66      ECB meni, da je treba ta očitek zavrniti.

67      Kar uvodoma zadeva dopustnost tega očitka, saj je bil naveden šele v repliki, je treba ugotoviti, da člen 84(1) Poslovnika načeloma sicer prepoveduje navajanje novih razlogov med postopkom, vendar se taka prepoved ne uporablja, če ti razlogi izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom. Ker ta očitek izhaja iz pravne okoliščine, ki se je pojavila med postopkom, in sicer iz tega, da je 27. junija 2019 začel veljati člen 1(15) Uredbe 2019/876, je torej dopusten.

68      Vendar tak očitek v okoliščinah obravnavane zadeve ne more privesti do razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa.

69      Drži sicer, da je načelo retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona splošno načelo prava Unije (sodba z dne 11. marca 2008, Jager, C‑420/06, EU:C:2008:152, točka 59; glej v tem smislu tudi sodbi z dne 3. maja 2005, Berlusconi in drugi, C‑387/02, C‑391/02 in C‑403/02, EU:C:2005:270, točke od 67 do 69, ter z dne 27. junija 2017, NC/Komisija, T‑151/16, EU:T:2017:437, točki 53 in 54), ki je zdaj zapisano tudi v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah.

70      Člen 49(1) Listine o temeljnih pravicah določa:

„Nihče ne sme biti obsojen za dejanje, izvršeno s storitvijo ali opustitvijo, ki v času, ko je bilo storjeno, po nacionalnem ali mednarodnem pravu ni bilo določeno kot kaznivo dejanje. Prav tako se ne sme izreči strožja kazen od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. Če je bila v času po storitvi dejanja z zakonom predpisana milejša kazen, se uporabi ta.“

71      Poleg tega se je na načelo retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona mogoče sklicevati ne le zoper odločitve, s katerimi so naložene kazenske sankcije v ozkem pomenu, ampak tudi zoper upravne kazni (glej v tem smislu sodbe z dne 8. marca 2007, Campina, C‑45/06, EU:C:2007:154, točki 32 in 33; z dne 11. marca 2008, Jager, C‑420/06, EU:C:2008:152, točka 60, in z dne 27. junija 2017, NC/Komisija, T‑151/16, EU:T:2017:437, točka 54).

72      Vendar je treba ugotoviti, da lahko načelo retroaktivne uporabe milejšega kazenskega zakona sicer res privede do razglasitve ničnosti sklepa, če bi se sprememba pravnega okvira zgodila po nastanku dejstev iz obravnavane zadeve, vendar pred sprejetjem izpodbijanega sklepa (glej v tem smislu sodbo z dne 27. junija 2017, NC/Komisija, T‑151/16, EU:T:2017:437, točka 63), ni pa ga mogoče uporabiti za nadzor nad zakonitostjo akta, ki je bil sprejet pred navedeno spremembo pravnega okvira, saj toženi instituciji ni mogoče očitati kršitve pravnih pravil, ki se še niso uporabljala.

73      Poleg tega bi Splošno sodišče šele pri izvajanju svoje pristojnosti za spremembo zneska naložene kazni, če bi tako pristojnost imelo na podlagi člena 261 PDEU, kar zadeva upravne kazni, ki jih ECB naloži v skladu s členom 18(1) Uredbe št. 1024/2013, po potrebi lahko upoštevalo spremembo pravnega okvira po sprejetju izpodbijanega sklepa. Če bi bil namreč pri Splošnem sodišču vložen tak predlog, bi moralo to sodišče opredeliti, ali je potrebno, da na datum sprejetja svoje odločbe presojo ECB nadomesti s svojo presojo, da bo znesek kazni primeren (glej v tem smislu sodbo z dne 17. decembra 2015, Orange Polska/Komisija, T‑486/11, EU:T:2015:1002, točka 67 in navedena sodna praksa).

74      Vendar pri Splošnem sodišču ni bil vložen nikakršen predlog za spremembo zneska naložene kazni, kar je tožeča stranka izrecno potrdila na obravnavi.

75      Torej je treba drugi očitek – in s tem tudi prvi del prvega tožbenega razloga – zavrniti.

 Prvi očitek iz drugega dela prvega tožbenega razloga: kršitev člena 18(1) Uredbe št. 1024/2013

76      ECB je v izpodbijanem sklepu ugotovila, da je tožeča stranka kršila člen 26(3) Uredbe št. 575/2013, in sicer vsaj iz malomarnosti v smislu člena 18(1) Uredbe št. 1024/2013.

77      Tožeča stranka meni, da je ECB kršila člen 18(1) Uredbe št. 1024/2013, ker je upoštevala obstoj kršitve iz malomarnosti, saj naj ne bi bilo mogoče šteti, da je tožeča stranka vedela ali bi morala vedeti, da njeno ravnanje pomeni kršitev. Pri tem zlasti opozarja, da je ravnala v skladu z razlago, ki sta ji dala prednost EBA in ACPR, medtem ko ECB ni predložila nikakršnih smernic v zvezi s členom 26(3) Uredbe št. 575/2013, poleg tega so se praktično vse kreditne institucije ravnale po enaki razlagi. Meni tudi, da zgolj razhajanje pri razlagi še ne pomeni napake in da se ni mogla zavedati, da njeno ravnanje pomeni kršitev.

78      ECB trdi, da je treba ta očitek zavrniti.

79      Člen 18(1) Uredbe št. 1024/2013 določa, da „[č]e kreditne institucije, finančni holdingi ali mešani finančni holdingi namerno ali iz malomarnosti kršijo zahtevo […], lahko ECB pri opravljanju nalog, ki se nanjo prenesejo s to uredbo, naloži upravne denarne kazni“.

80      Kot je imelo Sodišče že priložnost poudariti, pojem malomarnosti pomeni nenaklepno dejanje ali opustitev, s katerim odgovorna oseba opusti dolžnost skrbnosti (sodba z dne 3. junija 2008, Intertanko in drugi, C‑308/06, EU:C:2008:312, točka 75). Poleg tega je treba pri presoji obstoja take malomarnosti upoštevati zlasti kompleksnost zadevnih določb ter poklicne izkušnje in skrbnost zadevnega podjetja (glej po analogiji sodbo z dne 11. novembra 1999, Söhl & Söhlke, C‑48/98, EU:C:1999:548, točka 56).

81      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da bi morala tožeča stranka kot kreditna institucija ravnati zelo previdno pri izvajanju določb Uredbe št. 575/2013 in da bi morala posebno pozornost namenjati obsegu svojih obveznosti v skladu s temi določbami.

82      Dalje, čeprav sodišča Unije člena 26(3) Uredbe št. 575/2013 do te sodbe še niso razlagala, je bilo mogoče natančen obseg obveznosti kreditnih institucij izpeljati iz pozorne analize te določbe, kot je to razvidno iz razlogovanja v točkah od 53 do 60 zgoraj.

83      Taka analiza bi tožečo stranko namreč privedla do ugotovitve, da se objava, ki jo izvede EBA v skladu s tretjim pododstavkom člena 26(3) Uredbe št. 575/2013, in dovoljenje pristojnega organa iz prvega pododstavka navedene določbe nanašata na sicer povezani, vendar različni vprašanji: po eni strani na primernost kapitalskega instrumenta za instrument CET 1, po drugi strani pa na konkretno preverjanje upoštevanja meril – zlasti tistih s posamičnim obsegom – navedenih v členu 28 ali, če je to primerno, v členu 29 navedene uredbe.

84      Torej je ECB upravičeno ugotovila malomarnost pri ravnanju tožeče stranke in sklenila, da je ta storila kršitev v skladu s členom 18(1) Uredbe št. 1024/2013.

85      Te ugotovitve ne more omajati argumentacija tožeče stranke, ki se v bistvu nanaša na to, da je ravnala v skladu z razlago iz uvodne določbe seznama, ki ga objavi EBA, iz katere naj bi bilo razvidno, da ji za razvrstitev ene od kategorij instrumentov z navedenega seznama med instrumente CET 1 ni bilo treba zaprositi za predhodno dovoljenje pristojnega organa.

86      V zvezi s tem je bilo v točki 62 zgoraj že poudarjeno, da razlaga EBA ne more prevladati nad besedilom člena 26(3) Uredbe št. 575/2013.

87      Kljub temu pa drži, da je v skladu s členom 8(1)(b) Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/78/ES (UL 2010, L 331, str. 12) ena od nalog EBA „prispevati k dosledni uporabi pravno zavezujočih aktov Unije, zlasti s prizadevanjem za skupno kulturo na področju nadzora“, zato je njegova razlaga Uredbe št. 575/2013 še posebej upoštevna, zlasti kadar ene od določb sodišče Unije še ni razlagalo.

88      Prav tako drži, da bi lahko stavek iz točke 4 uvodne določbe seznama, ki ga objavi EBA, če ga obravnavamo ločeno, napeljeval na to, da EBA meni, da vključitev kapitalskega instrumenta na seznam, ki ga objavi, pomeni, da je mogoče ta instrument razvrstiti med instrumente CET 1, saj je pojasnjeno, da „[u]vrstitev instrumenta na seznam pomeni, da izpolnjuje merila primernosti iz Uredbe [št. 575/2013] in da ga lahko vse institucije zadevne države članice vključijo med [instrumente CET 1]“.

89      Vendar bi morala tožeča stranka to določbo umestiti v splošnejši okvir in obseg tega stavka relativizirati. EBA namreč navedene možnosti razvrstitve kapitalskih instrumentov s seznama, ki ga objavi, med instrumente CET 1 ne predstavlja kot brezpogojne. Nasprotno, napoteno je na potrebno upoštevanje pravil nacionalne zakonodaje in morebitno potrebo po pridobitvi dovoljenja pristojnih organov v skladu z Uredbo št. 575/2013. Čeprav besedilo te določbe res ni zelo jasno, nič manj ne drži, da bi se morala tožeča stranka zaradi napotila na morebitno izpolnjevanje drugih meril ali pridobitev dovoljenja pristojnih organov vprašati o točnem obsegu svojih obveznosti v skladu s členom 26(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 575/2013.

90      Poleg tega je treba ugotoviti, da je tožeča stranka 18. aprila 2016 prejela elektronsko sporočilo, ki je vsebovalo pojasnilo ECB glede obsega njenih obveznosti v skladu s členom 26(3) Uredbe št. 575/2013. V tem sporočilu je ECB navedla, da je pred razvrstitvijo povečanj kapitala med instrumente CET 1 potrebno predhodno dovoljenje, in izrecno navedla seznam dokumentov, ki jih je treba predložiti.

91      V nasprotju s trditvijo tožeče stranke vsebina elektronskega sporočila ECB z dne 18. aprila 2016 ni bila dvoumna, kar zadeva razlago člena 26(3) Uredbe št. 575/2013, ki ji daje prednost ta institucija.

92      Vendar je tožeča stranka kljub temu opozorilu še naprej vztrajala pri drugačni, napačni razlagi svojih obveznosti na podlagi člena 26(3) Uredbe št. 575/2013, tako da je 30. junija 2016 v razkritju informacij v skladu s tretjim stebrom ter v konsolidiranem četrtletnem poročilu o lastniškem kapitalu in kapitalskih zahtevah svoje izdaje od 1 do 3 razvrstila med instrumente CET 1, preden ji je ECB to dovolila.

93      Tožeča stranka v bistvu tudi trdi, da so se zaradi nejasnosti člena 26(3) Uredbe št. 575/2013 nekateri nacionalni organi in številne kreditne institucije ravnali po enaki razlagi, kakršni je dala prednost sama, kar naj bi pojasnjevalo spremembo te določbe z Uredbo št. 2019/876.

94      Vendar taka okoliščina, tudi če bi se izkazala za resnično, ne more dokazovati, da tožeča stranka ni ravnala malomarno.

95      Čeprav lahko namreč taki elementi kažejo na to, da so imeli nekateri subjekti težave z razlago člena 26(3) Uredbe št. 575/2013, nič manj ne drži, da je mogoče od tako pomembne kreditne institucije, kot je tožeča stranka, pričakovati previdnost in skrbnost, zaradi katerih bi morala to določbo razlagati dovolj pozorno, da bi lahko odpravila navedene težave pri razlagi, kar zadeva obseg njenih obveznosti.

96      Glede na navedeno je treba prvi očitek iz drugega dela prvega tožbenega razloga zavrniti.

 Drugi, podredni tožbeni razlog: kršitev pravice tožeče stranke do izjave

97      Tožeča stranka v bistvu trdi, da je ECB kršila njeno pravico do izjave, ker je izpodbijani sklep utemeljila z dejanskimi ali pravnimi elementi, o katerih tožeča stranka v upravnem postopku ni mogla predložiti stališč, in opozarja, da lahko v skladu s členom 22(1) Uredbe št. 1024/2013 odločitve ECB temeljijo samo na očitkih, o katerih so se zadevne stranke lahko izrekle, in sicer ne glede na to, ali so ti očitki na navedene stranke vplivali negativno ali ne. V zvezi s tem tožeča stranka ECB še posebej očita, da je v izpodbijanem sklepu prvič navedla svojo razlago poročila EBA z dne 23. maja 2017, da se je sklicevala na to, da je EBA podvomila o „klavzuli o lojalnosti“ iz navadnih delnic, in da je trdila, da je tožeča stranka trgu posredovala napačne informacije glede svojega bonitetnega položaja.

98      Kar natančneje zadeva navedbo iz izpodbijanega sklepa, da je EBA podvomila o „klavzuli o lojalnosti“, in navedbo o domnevnem posredovanju napačnih informacij trgu, tožeča stranka meni, da sta ti navedbi vplivali na znesek kazni, ki ji je bila naložena.

99      ECB trdi, da nobeden od dejanskih ali pravnih elementov, ki niso bili navedeni v osnutku odločitve o naložitvi kazni, čeprav so bili pa vključeni v izpodbijani sklep, ni mogel negativno vplivati na pravico tožeče stranke do obrambe oziroma ni bil odločilen za izid postopka.

100    V skladu z ustaljeno sodno prakso je spoštovanje pravice do obrambe v vsakem postopku, ki se uvede zoper neko osebo in ki lahko pripelje do akta, ki posega v njen položaj, temeljno načelo prava Unije in mora biti zagotovljeno, tudi če ni nobenih pravil, ki urejajo zadevni postopek (glej sklep z dne 12. maja 2010, CPEM/Komisija, C‑350/09 P, neobjavljen, EU:C:2010:267, točka 76 in navedena sodna praksa).

101    Člen 22(1) Uredbe št. 1024/2013 odraža to načelo, saj določa, da ECB osebam, glede katerih poteka postopek, omogoči, da podajo izjavo, in da njene odločitve temeljijo samo na očitkih, o katerih so se zadevne stranke lahko izrekle.

102    To načelo je izrecno navedeno tako v členu 31 okvirne uredbe o EMN, naslovljenem „Pravica do izjave“, kot tudi v njenem členu 126, naslovljenem „Procesne pravice“.

103    Člen 31 okvirne uredbe o EMN se v skladu z odstavkom 1 tega člena uporablja za vsako „na stranko naslovljeno“ nadzorniško odločitev, „ki bi škodljivo vplivala na pravice te stranke“. Navedeni člen določa možnost, da ta stranka pred sprejetjem nadzorniške odločitve ECB poda pisno izjavo o dejstvih, ugovorih in pravni podlagi, pomembnih za tako odločitev ECB.

104    Člen 126 okvirne uredbe o EMN, ki se posebej nanaša na odločitve, s katerimi so naložene upravne kazni, ki niso periodične denarne kazni, določa:

„1. Po zaključku preiskave in preden se predlog za dokončen osnutek odločitve pripravi in predloži Nadzornemu odboru, preiskovalna enota pisno uradno obvesti zadevni nadzorovani subjekt o ugotovitvah opravljene preiskave in kakršnih koli ugovorih zoper te ugotovitve.

2. Z uradnim obvestilom iz odstavka 1 preiskovalna enota seznani zadevni nadzorovani subjekt z njegovo pravico, da preiskovalni enoti predloži pisna stališča o dejanskih rezultatih in očitkih zoper subjekt, ki so navedeni v tem uradnem obvestilu, vključno s posameznimi določbami, ki so bile domnevno kršene, in določi razumni rok za prejem teh stališč. ECB ni dolžna upoštevati pisnih stališč, prejetih po izteku roka, ki ga določi preiskovalna enota.“

105    Kot so imela sodišča že priložnost poudariti v sodni praksi v zvezi s členom 27(1) Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101] in [102 PDEU] (UL 2003, L 1, str. 1), ki ima v bistvu enako vsebino kot člen 22(1) Uredbe št. 1024/2013 in člen 126 okvirne uredbe o EMN, je zahteva, povezana s pravico do obrambe, izpolnjena, če je po eni strani strankam poslano obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, v katerem so jasno navedeni vsi bistveni elementi, na katere se Evropska komisija opira v tej fazi postopka, po drugi strani pa v navedenem sklepu zadevnim osebam niso očitane kršitve, ki so različne od tistih, s katerimi so bile seznanjene v upravnem postopku, in se upošteva zgolj dejansko stanje, do katerega so se zadevne osebe imele priložnost opredeliti (glej sodbo z dne 24. maja 2012, MasterCard in drugi/Komisija, T‑111/08, EU:T:2012:260, točka 266 in navedena sodna praksa).

106    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso v zvezi s spoštovanjem pravice do obrambe v postopkih za kaznovanje kršitev členov 101 in 102 PDEU to obvestilo sumarno in ni treba, da je končni sklep kopija obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, saj je to obvestilo pripravljalni dokument, v katerem sta presoja dejanskega stanja in pravna presoja le začasni. Sprejmejo se lahko tudi dopolnila k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah glede na odgovor strank, iz trditev katerih je razvidno, da so dejansko lahko uresničevale pravico do obrambe. Komisija lahko glede na upravni postopek tudi ponovno pregleda ali doda dejanske ali pravne trditve v podporo očitkov, ki jih je navedla (glej sodbo z dne 24. maja 2012, MasterCard in drugi/Komisija, T‑111/08, EU:T:2012:260, točka 267 in navedena sodna praksa).

107    Iz iste sodne prakse je razvidno, da se dopolnilo k obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah zadevnim osebam pošlje le, če se Komisija na podlagi izida preiskav odloči, da bo v zvezi s podjetji upoštevala nova dejstva ali da bo znatno spremenila dokaze za izpodbijane kršitve (glej sodbo z dne 24. maja 2012, MasterCard in drugi/Komisija, T‑111/08, EU:T:2012:260, točka 268 in navedena sodna praksa).

108    Nazadnje, prav tako gre v skladu s sodno prakso, ki se nanaša na kaznovanje kršitev členov 101 in 102 PDEU, za kršitev pravice do obrambe, kadar zaradi napake Komisije obstaja možnost, da bi upravni postopek, ki ga je ta vodila, pripeljal do drugačnega izida. Tožečemu podjetju za dokaz take kršitve ni treba zadostno dokazati, da bi sklep Komisije imel drugačno vsebino, temveč da bi brez nepravilnosti lahko bolje pripravilo obrambo, ker bi na primer za to lahko uporabilo dokumente, do katerih v upravnem postopku ni imelo dostopa (glej sodbo z dne 24. maja 2012, MasterCard in drugi/Komisija, T‑111/08, EU:T:2012:260, točka 269 in navedena sodna praksa).

109    Ista načela se po analogiji uporabljajo za spoštovanje pravice do obrambe v okviru postopka, ki ga vodi ECB v zvezi s kršitvijo zahteve, določene v upoštevnih pravnih aktih Unije, ki se neposredno uporabljajo, v skladu s členom 18(1) Uredbe št. 1024/2013.

110    Na prvem mestu je treba poudariti, da je bil edini očitek ECB tožeči stranki – to je razvrstitev nekaterih kapitalskih instrumentov med instrumente CET 1 brez dovoljenja v nasprotju s členom 26(3) Uredbe št. 575/2013 – jasno naveden že v obvestilu o očitkih, ki je bilo nanjo naslovljeno 22. decembra 2016.

111    Na drugem mestu se je imela tožeča stranka o tem očitku možnost izreči ne le v odgovoru na navedeno obvestilo, ampak tudi v svojih stališčih o osnutku odločitve, ki ga je ECB nanjo naslovila 2. avgusta 2017.

112    Na tretjem mestu je treba ugotoviti, da treh elementov, v zvezi s katerimi tožeča stranka navaja, da so bili v izpodbijanem sklepu navedeni prvič, ni mogoče obravnavati kot nove očitke.

113    Prvič, kar zadeva napotilo ECB iz točke 3.2.2.4 izpodbijanega sklepa na poročilo EBA z dne 23. maja 2017, je treba namreč ugotoviti, da ga je ECB navedla za podkrepitev utemeljenosti svoje razlage člena 26(3) Uredbe št. 575/2013. O tem vprašanju sta stranki v upravnem postopku obsežno razpravljali. Natančneje, treba je poudariti, da je ECB na to poročilo napotila v odgovor na trditev tožeče stranke v zvezi s tem, da je EBA istega dne navedel, da je mogoče člen 26(3) Uredbe št. 575/2013 razlagati na različne načine.

114    Drugič, kar zadeva navedbo iz točke 3.2.2.4 izpodbijanega sklepa, da je EBA menil, da klavzula o lojalnosti, ki jo vsebujejo navadne delnice tožeče stranke, preprečuje njihovo razvrstitev med instrumente CET 1, je dovolj poudariti, da se to vprašanje nanaša na skladnost navadnih delnic tožeče stranke z merili iz člena 28 Uredbe št. 575/2013 in da ni povezano z očitkom ECB tožeči stranki, ki se nanaša izključno na to, da je zadnjenavedena kršila člen 26(3) iste uredbe.

115    Tretjič, navedbe ECB iz točke 3.2.4 izpodbijanega sklepa, da tožeči stranki zaradi spoštovanja člena 26(3) Uredbe št. 575/2013 „ne bi bilo treba pristojnim organom in trgu predložiti netočnih informacij v zvezi s svojim bonitetnim položajem“, ni mogoče obravnavati kot nov očitek tožeči stranki. To pripombo je ECB namreč podala v okviru presoje malomarnosti ravnanja tožeče stranke v odgovor na njeno trditev iz stališč z dne 30. avgusta 2017, da je ravnala „previdno in skrbno z namenom, da bi preprečila kakršno koli napačno obvestilo o dejanskem položaju svojega lastniškega kapitala“.

116    Na četrtem mestu, kar zadeva očitek tožeče stranke v zvezi s tem, da so elementi, navedeni v točkah 114 in 115 zgoraj, vplivali na znesek denarne kazni, ki ji je bila naložena, je treba ugotoviti, da se to vprašanje ne nanaša na zakonitost ugotovitve kršitve tožeče stranke, ampak na znesek kazni, ki ji je bila naložena.

117    Torej je treba ugotoviti, da je treba drugi tožbeni razlog v delu, v katerem se nanaša na zakonitost ugotovitve kršitve tožeče stranke, zavrniti.

118    Glede na navedeno je treba skleniti, da tožeča stranka ni dokazala nezakonitosti izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je v njem ugotovljena kršitev tožeče stranke.

 Zakonitost izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je v njem tožeči stranki naložena upravna denarna kazen

119    Z drugim očitkom iz drugega dela prvega tožbenega razloga tožeča stranka trdi, da je naložitev upravne denarne kazni v okoliščinah obravnavane zadeve v nasprotju z načelom pravne varnosti. Poleg tega v okviru tretjega dela prvega tožbenega razloga meni, da je z denarno kaznijo, ki ji je bila naložena, kršeno načelo sorazmernosti. Nazadnje in kot je bilo navedeno v točkah 98 in 116 zgoraj, v okviru drugega tožbenega razloga trdi, da so nekateri elementi, o katerih se ni izrekla, vplivali na znesek kazni, ki ji je bila naložena, zato naj bi bila kršena njena pravica do izjave.

120    Natančneje, v okviru tretjega dela prvega tožbenega razloga tožeča stranka izpodbija ne samo sorazmernost samega načela naložitve kazni, ampak tudi njen znesek. Kar zadeva ta znesek, zlasti trdi, da ne pomeni 0,0015 % prometa skupine Crédit Agricole, kot je bilo navedeno v izpodbijanem sklepu, ampak desetkrat toliko. ECB tudi očita, da se ni ravnala po metodologiji, za katero v svojih pisanjih trdi, da jo je upoštevala pri presoji teže kršitve. Tožeča stranka poleg tega poudarja, da je ECB prvič pred Splošnim sodiščem trdila, da je pri določitvi zneska kazni upoštevala velikost zadevne kreditne institucije, medtem ko tak razlog v izpodbijanem sklepu ni bil naveden. Tožeča stranka meni, da ECB v tem okviru neupravičeno napotuje na presojo velikosti kreditnih institucij, ki temelji na skupnem znesku njihovih upravljanih sredstev namesto na njihovem prometu, in trdi, da Splošno sodišče vsekakor ne more upoštevati tega dejavnika, saj v izpodbijanem sklepu ni naveden. K temu dodaja, da zaradi nenavedbe tega dejavnika v izpodbijanem sklepu ta ni dovolj obrazložen, zato naj bi bil nezakonit.

121    Uvodoma je treba ugotoviti, da morajo biti, da lahko Splošno sodišče preuči očitke tožeče stranke, v izpodbijanem sklepu izrecno navedeni razlogi, iz katerih je bila kazen, naložena tožeči stranki, določena v znesku 4.300.000 EUR, kar predstavlja 0,015 % prometa skupine, ki ji pripada.

122    Splošno sodišče meni, da je treba najprej preučiti zadostnost obrazložitve izpodbijanega sklepa, kar zadeva določitev zneska naložene kazni.

123    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v okviru ničnostne tožbe tožbeni razlog, ki se nanaša na neobrazložitev ali pomanjkljivo obrazložitev akta, katerega zakonitost se izpodbija, razlog javnega reda, ki ga mora sodišče Unije upoštevati po uradni dolžnosti in na katerega se zato lahko stranke sklicujejo v kateri koli fazi postopka (sodba z dne 13. decembra 2001, Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni/Komisija, T‑45/98 in T‑47/98, EU:T:2001:288, točka 125).

124    Hkrati mora sodišče Unije obveznost, da po uradni dolžnosti preizkusi razlog javnega reda, izvrševati v skladu z načelom kontradiktornosti (glej v tem smislu sodbo z dne 2. decembra 2009, Komisija/Irska in drugi, C‑89/08 P, EU:C:2009:742, točki 59 in 60). V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da se je imela ECB na obravnavi priložnost izreči o zadostnosti obrazložitve izpodbijanega sklepa.

125    ECB je na obravnavi tako trdila, da je izpodbijani sklep pravno zadostno obrazložen. Navedla je v bistvu, da se je pri določitvi zneska kazni ravnala po metodologiji, sestavljeni iz dveh faz.

126    V prvi fazi naj bi bil določen osnovni znesek zagrožene kazni. Izhodišče tega osnovnega zneska naj bi bila ocena teže zadevne kršitve, pri čemer se ugotovijo učinki kršitve na bonitetni položaj zadevne kreditne institucije in ravnanje te institucije. ECB poudarja, da je ta element vključen v izpodbijani sklep, saj je v njem napoteno na skupni znesek napačno razvrščenih instrumentov. Prav tako naj bi bila v izpodbijanem sklepu izpostavljena nezakonitost ravnanja kreditne institucije, saj naj bi ECB v njem poudarila dejstvo, da bi morala tožeča stranka poznati obveznosti, ki so ji bile naložene v skladu s členom 26(3) Uredbe št. 575/2013. Po določitvi teže kršitve naj bi ECB v enačbo vključila celoten znesek sredstev, ki jih upravlja kreditna institucija. Tako naj bi bil izračunan osnovni znesek, pri čemer naj bi se na prvem mestu upoštevala teža kršitve in skupni znesek upravljanih sredstev.

127    V drugi fazi naj bi bil ta osnovni znesek prilagojen zaradi upoštevanja morebitnih olajševalnih ali obteževalnih okoliščin. V obravnavani zadevi naj bi bila tožeči stranki priznana olajševalna okoliščina.

128    Na obravnavi je ECB navedla tudi, da v izpodbijanem sklepu ni izrecno pojasnila metodologije, na podlagi katere se določi točen znesek kazni, ker je želela ohraniti odvračilnost navedene kazni. Treba naj bi se bilo izogniti temu, da bi lahko kreditne institucije predvidele znesek kazni, ki jih je mogoče izreči, saj bi se s tem lahko zmanjšala spodbuda za spoštovanje bonitetnih predpisov. Ob tem je še priznala, da v izpodbijanem sklepu ni navedeno, da je upoštevala skupni znesek sredstev, ki jih upravlja tožeča stranka, vendar po njenem mnenju zato obrazložitev še ni nezadostna, saj je to popolnoma objektiven element.

129    Treba je opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso obveznost obrazložitve, določena v členu 296, drugi odstavek, PDEU, bistvena postopkovna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, pri kateri gre za vsebinsko zakonitost spornega akta. S tega vidika mora biti zahtevana obrazložitev prilagojena naravi zadevnega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa, pristojno sodišče pa opravi nadzor. Zlasti v zvezi s posamičnimi sklepi je tako namen obveznosti obrazložitve poleg omogočanja sodnega nadzora zagotavljati zadevnim osebam zadostne informacije, na podlagi katerih lahko ugotovijo, ali sklep morda vsebuje napako, ki omogoča izpodbijanje njegove veljavnosti (glej sodbe z dne 29. septembra 2011, Elf Aquitaine/Komisija, C‑521/09 P, EU:C:2011:620, točke od 146 do 148 in navedena sodna praksa; z dne 11. julija 2013, Ziegler/Komisija, C‑439/11 P, EU:C:2013:513, točki 114 in 115 ter navedena sodna praksa, in z dne 13. decembra 2016, Printeos in drugi/Komisija, T‑95/15, EU:T:2016:722, točka 44).

130    Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, naravo navedenih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki akta ali druge osebe, na katere se akt nanaša v smislu člena 263, drugi odstavek, PDEU. Ne zahteva se, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker je treba vprašanje, ali obrazložitev akta ustreza zahtevam iz člena 296 PDEU, presojati ne le glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (sodbe z dne 29. septembre 2011, Elf Aquitaine/Komisija, C‑521/09 P, EU:C:2011:620, točka 150; z dne 11. julija 2013, Ziegler/Komisija, C‑439/11 P, EU:C:2013:513, točka 116, in z dne 13. decembra 2016, Printeos in drugi/Komisija, T‑95/15, EU:T:2016:722, točka 45).

131    V sodni praksi je še pojasnjeno, da mora biti obrazložitev zadevni osebi načeloma sporočena hkrati s sklepom, ki posega v njen položaj. Neobrazložitve namreč ni mogoče odpraviti tako, da se zadevna oseba z razlogi za sklep seznani med postopkom pred sodiščem Unije (sodbe z dne 29. septembra 2011, Elf Aquitaine/Komisija, C‑521/09 P, EU:C:2011:620, točka 149; z dne 19. julija 2012, Alliance One International in Standard Commercial Tobacco/Komisija, C‑628/10 P in C‑14/11 P, EU:C:2012:479, točka 74, in z dne 13. decembra 2016, Printeos in drugi/Komisija, T‑95/15, EU:T:2016:722, točka 46).

132    Kar natančneje zadeva obrazložitev upravnih denarnih kazni, naloženih v skladu s členom 18(1) Uredbe št. 1024/2103, je treba na prvem mestu opozoriti, da ima ECB pravico naložiti upravno denarno kazen, katere znesek lahko znaša največ 10 % skupnega letnega prometa skupine, ki ji pripada zadevna pravna oseba.

133    To pomeni, da ima ECB široko diskrecijsko pravico pri določanju zneska denarne kazni. V takih primerih je v skladu z ustaljeno sodno prakso spoštovanje jamstev, ki jih zagotavlja pravni red Unije v upravnih postopkih, še toliko pomembnejše. Med temi jamstvi je med drugim pravica zadevne osebe do pravno zadostne obrazložitve zadevnega sklepa. Samo tako lahko Sodišče in Splošno sodišče preverita, ali so bili podani dejanski in pravni elementi, od katerih je odvisno izvrševanje diskrecijske pravice (sodbi z dne 21. novembra 1991, Technische Universität München, C‑269/90, EU:C:1991:438, točka 14, in z dne 6. novembra 2008, Nizozemska/Komisija, C‑405/07 P, EU:C:2008:613, točka 56).

134    Torej je glede na široko diskrecijsko pravico, ki je ECB podeljena s členom 18(1) Uredbe št. 1024/2013, in zelo visoko raven zagroženih upravnih denarnih kazni obveznost obrazložitve sklepov, s katerimi je naložena taka kazen, še posebej pomembna.

135    Na drugem mestu je treba ugotoviti, da mora obrazložitev sklepa, s katerim je naložena kazen, Splošnemu sodišču omogočiti presojo, ali je navedeni sklep v skladu s pravom Unije in zlasti z načelom sorazmernosti, ter preveritev, ali je ECB pravilno presodila merila iz člena 18(3) Uredbe št. 1024/2013, v katerem sta poleg sorazmernosti kazni izpostavljeni še njeni učinkovitost in odvračilnost.

136    Da pa se tak nadzor lahko izvaja, morajo biti iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pravno zadostno razvidni metodologija, ki jo je ECB uporabila pri določitvi zneska kazni (glej v tem smislu sodbo z dne 27. septembra 2006, Jungbunzlauer/Komisija, T‑43/02, EU:T:2006:270, točka 91), ter ponderiranje in ocena upoštevanih dejavnikov (glej v tem smislu sodbo z dne 8. decembra 2011, Chalkor/Komisija, C‑386/10 P, EU:C:2011:815, točka 61).

137    Na tretjem mestu in nazadnje je iz sodne prakse, navedene v točki 130 zgoraj, razvidno, da je treba o zadostni obrazložitvi sklepa presojati zlasti ob upoštevanju okvira, v katerega je ta umeščen.

138    Tako je bilo odločeno, da je mogoče, kadar se sklep ECB izda po sprejetju mnenja Upravnega odbora za pregled, pojasnila iz tega mnenja upoštevati pri preučitvi zadostne obrazložitve izpodbijanega sklepa (glej v tem smislu sodbo z dne 8. maja 2019, Landeskreditbank Baden-Württemberg/ECB, C‑450/17 P, EU:C:2019:372, točka 92). Poleg tega in še vedno v zvezi z okvirom, v katerega je tak sklep umeščen, je bilo že večkrat odločeno, da je mogoče sklep, če je umeščen v ustaljeno prakso odločanja, obrazložiti le sumarno, zlasti s sklicevanjem na to prakso (sodbi z dne 14. februarja 1990, Delacre in drugi/Komisija, C‑350/88, EU:C:1990:71, točka 15, in z dne 8. novembra 2001, Silos, C‑228/99, EU:C:2001:599, točka 28). Prav tako se, kadar tožena institucija objavi metodologijo, po kateri se namerava ravnati ob izvajanju svoje pristojnosti odločanja, omili njena obveznost obrazložitve posamičnih sklepov, dokler uporablja navedeno metodologijo.

139    Vendar v obravnavani zadevi izpodbijani sklep ni bil sprejet po sprejetju mnenja Upravnega odbora za pregled, ne obstaja pa niti nikakršna predhodna praksa ECB, kar zadeva naložitev upravne denarne kazni v skladu s členom 18(1) Uredbe št. 1024/2013. Poleg tega ECB ni objavila metodologije, ki jo je nameravala uporabiti za določitev zneska kazni, naloženih v skladu s to določbo.

140    Torej je treba o zadostnosti obrazložitve izpodbijanega sklepa presojati zgolj na podlagi razlogov, navedenih v tem sklepu.

141    Ob upoštevanju teh preudarkov je treba preveriti, ali je ECB v obravnavani zadevi izpolnila svojo obveznost obrazložitve.

142    Točka 4.1.2 izpodbijanega sklepa, naslovljena „Znesek kazni“, se glasi:

„ECB je pri določanju upravne kazni, ki se naloži, upoštevala te okoliščine:

4.1.2.1 Kar zadeva težo kršitve, ECB upošteva dejstvo, da je nadzorovani subjekt nepravilno vključil kapitalske instrumente med svoje instrumente CET 1 v skupnem znesku 2088 milijonov [EUR], kar 30. junija 2016 pomeni 67 bazičnih točk količnika [CET 1] nadzorovanega subjekta na konsolidirani osnovi. Pri oceni teže kršitve je upoštevano tudi dejstvo, da je bila večina kapitalskih instrumentov, ki so bili nepravilno razvrščeni kot instrumenti CET 1, izdanih po razdeljevanju dividend v delnicah delničarjem in so bili torej enaki navadnim delnicam, ki so jih generirale.

4.1.2.2 Poleg tega ECB upošteva dejstvo, da je kršitev trajala v času petih zaporednih obdobjih četrtletnih poročil in treh razkritij informacij v skladu s tretjim stebrom v letih 2015 in 2016.

[4.1.2.3] Kar zadeva težo neizpolnitve obveznosti nadzorovanega subjekta, ECB meni, da je bila kršitev storjena vsaj iz malomarnosti.  Nezakonitost spornega ravnanja je dokazana predvsem z okoliščinami, opisanimi v oddelku 3.3. Nadzorovani subjekt je imel dovolj časa za prilagoditev svojih transakcij zahtevam iz Uredbe (EU) št. 575/2013, ECB (skupna nadzorniška skupina) pa ga je opozorila, da mora pred razvrstitvijo kapitalskih instrumentov med instrumente [CET 1] pridobiti predhodno dovoljenje ECB. Vendar je nadzorovani subjekt kljub temu, da je bil seznanjen s temi zahtevami, instrumente še naprej razvrščal brez zahtevanega dovoljenja.

4.1.2.4 ECB kot olajševalno okoliščino upošteva dejstvo, da je po vložitvi prošnje nadzorovanega subjekta izdala dovoljenje za razvrstitev izdaj med instrumente CET 1 […]

Zato se glede na vse zgoraj navedene elemente, vključno z argumenti, ki jih je nadzorovani subjekt navedel v pisnih stališčih, in ob upoštevanju načela sorazmernosti, v skladu s katerim ECB izvaja svojo pristojnost izrekanja kazni, določi upravna kazen v višini 4.300.000 EUR, kar pomeni približno 0,0015 % skupnega letnega prometa nadzorovane skupine, ki ji nadzorovani subjekt pripada, v poslovnem letu 2017 ter zagotavlja verodostojen in učinkovit odvračilni učinek, da bi se v prihodnje izognilo storitvi take kršitve.“

143    V točki 4.2.4 izpodbijanega sklepa je ECB še dodala, „da naložena upravna kazen ne presega 10 % skupnega letnega prometa nadzorovane skupine, ki ji [tožeča stranka] pripada, za poslovno leto pred datumom [izpodbijanega] sklepa“.

144    Treba je ugotoviti, da ta odlomek izpodbijanega sklepa ne vsebuje podrobnih navedb v zvezi z metodologijo, na podlagi katere je ECB določila znesek naložene kazni, ampak so v njem zgolj izpostavljeni nekateri preudarki o teži kršitve, njenem trajanju in teži neizpolnitve obveznosti, ki se očita tožeči stranki, ter zagotovilo, da naj bi bila upoštevana olajševalna okoliščina.

145    Točke od 4.1.2.1 do 4.1.2.4 izpodbijanega sklepa v taki obliki tožeči stranki ne omogočajo razumevanja metodologije, za katero se je odločila ECB, Splošnemu sodišču pa ne nadzora nad zakonitostjo naložene kazni.

146    Okoliščina, da je ECB v odgovoru na tožbo in nato na obravnavi izrecno pojasnila metodologijo, ki naj bi jo uporabila v obravnavani zadevi, ne more odpraviti navedene nezadostnosti, saj v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 131 zgoraj, nezadostnosti obrazložitve ni mogla odpraviti s predložitvijo razlogov za sprejetje sklepa med postopkom pred Splošnim sodiščem. Poleg tega je imela tožeča stranka pravico, da se seznani z metodo izračuna zneska kazni, ki ji je bila naložena, ne da bi morala za to vložiti tožbo pri Splošnem sodišču.

147    Dalje, točke od 4.1.2.1 do 4.1.2.4 izpodbijanega sklepa ne vsebujejo minimalnih informacij, ki bi lahko omogočile razumevanje in preverjanje upoštevnosti in ponderiranja elementov, ki jih je ECB upoštevala pri določitvi zneska kazni.

148    ECB v točki 4.1.2.1 izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na težo kršitve, sicer res poudarja, da kapitalski instrumenti, razvrščeni brez dovoljenja, pomenijo 67 bazičnih točk količnika CET 1 tožeče stranke, vendar k temu ne dodaja nikakršnega dodatnega pojasnila v zvezi s stopnjo teže take neizpolnitve obveznosti z vidika izpolnitve bonitetnih obveznosti, naloženih tožeči stranki.

149    V isti točki izpodbijanega sklepa ECB izpostavlja okoliščino, da je bila večina nepravilno razvrščenih kapitalskih instrumentov izdanih po razdeljevanju dividend v delnicah delničarjem, in poudarja, da je bil to element, ki se je upošteval pri oceni teže kršitve. Vendar tudi v tem primeru ni predloženo nobeno izrecno pojasnilo glede vplivov te ugotovitve na določitev zneska kazni, naložene tožeči stranki.

150    Nazadnje ECB v točki 4.1.2.4 izpodbijanega sklepa sicer res zagotavlja, da je kot olajševalno okoliščino upoštevala dejstvo, da je tožeči stranki nazadnje dovolila, da zadevne instrumente razvrsti med instrumente CET 1, ne navaja pa ničesar v zvezi s ponderiranjem tega elementa pri določitvi končnega zneska kazni.

151    Poleg tega je treba ugotoviti, da je ECB navedla zgolj velikost skupine, ki ji tožeča stranka pripada, ne pa velikosti tožeče stranke, čeprav je bila kršitev pripisana samo zadnjenavedeni.

152    Treba je ugotoviti, da je ECB s tem, da v izpodbijanem sklepu ni navedla velikosti kreditne institucije, ki je zadevno kršitev storila, opustila navedbo elementa, ki je po njenih lastnih navedbah pred Splošnim sodiščem posebej upošteven pri določanju zneska kazni.

153    Zaradi nenavedbe velikosti zadevne kreditne institucije Splošno sodišče namreč ne more opraviti nadzora nad presojo ECB, kar zadeva merila učinkovitosti, sorazmernosti in odvračilnosti iz člena 18(3) Uredbe št. 1024/2013.

154    ECB je pred Splošnim sodišče trdila, da je pri določanju zneska kazni upoštevala velikost zadevne institucije v obliki skupnega zneska upravljanih sredstev. Vendar v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 131 zgoraj, in iz razlogov, enakih tistim, navedenim v točki 146 zgoraj, izrecnega pojasnila, predloženega v tej fazi, ni mogoče upoštevati pri presoji, ali je ECB izpolnila obveznost obrazložitve, ki ji je naložena.

155    Poleg tega okoliščina, ki jo je izpostavila ECB na obravnavi, in sicer da naj bi šlo za „objektiven“ element, še ne pomeni, da ji tega dejavnika ni treba izrecno navesti v izpodbijanem sklepu, pa čeprav samo zaradi pojasnila, na kakšen način in ob uporabi kakšnega ponderiranja je bil upoštevan pri določanju zneska kazni, naložene zadevni kreditni instituciji.

156    Iz navedenega je razvidno, da kazen, naložena tožeči stranki, ni dovolj obrazložena in jo je treba zato razglasiti za nično, ne da bi se bilo treba izreči o drugih očitkih v zvezi s tem.

157    Ker je mogoče presojo ECB v zvezi z zneskom upravne denarne kazni ločiti od preostanka izpodbijanega sklepa, je treba ta sklep razglasiti za ničen le v delu, v katerem je z njim tožeči stranki naložena upravna denarna kazen v znesku 4.300.000 EUR.

 Stroški postopka

158    V skladu s členom 134(3) Poslovnika vsaka stranka nosi svoje stroške, če vsaka uspe samo deloma.

159    V obravnavani zadevi tožeča stranka deloma ni, deloma pa je uspela, saj se izpodbijani sklep razglasi za ničen le v delu, v katerem ji je z njim naložena upravna denarna kazen v znesku 4.300.000 EUR. V teh okoliščinah bo zadeva pravično presojena, če se vsaki stranki naloži, da nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (drugi razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Sklep Evropske centralne banke (ECB) ECB/SSM/2018-FRCAG-75 z dne 16. julija 2018 se razglasi za ničen v delu, v katerem je družbi Crédit agricole SA naložena upravna denarna kazen v znesku 4.300.000 EUR.

2.      Tožba se v preostalem zavrne.

3.      Družba Crédit agricole nosi svoje stroške.

4.      ECB nosi svoje stroške.

Papasavvas

Tomljenović

Schalin

Škvařilová-Pelzl

 

Nõmm

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 8. julija 2020.

Sodni tajnik

 

Predsednik

E. Coulon



Kazalo


Dejansko stanje

Postopek in predlogi strank

Pravo

Zakonitost izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je v njem ugotovljena kršitev tožeče stranke

Prvi del prvega tožbenega razloga: napačna uporaba prava pri razlagi in uporabi člena 26(3) Uredbe št. 575/2013

– Prvi očitek: napaka pri razlagi in uporabi člena 26(3), prvi pododstavek, Uredbe št. 575/2013 v različici, ki se uporablja za obdobje, v katerem so bila storjena ravnanja, ki se očitajo tožeči stranki

– Drugi očitek, ki se v bistvu nanaša na retroaktivno uporabo nove različice člena 26(3) Uredbe št. 575/2013

Prvi očitek iz drugega dela prvega tožbenega razloga: kršitev člena 18(1) Uredbe št. 1024/2013

Drugi, podredni tožbeni razlog: kršitev pravice tožeče stranke do izjave

Zakonitost izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je v njem tožeči stranki naložena upravna denarna kazen

Stroški postopka


*      Jezik postopka: francoščina.