SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 8. julija 2020(*)
„Javna naročila storitev – Postopek javnega razpisa – Vzdrževanje varnostnih naprav v stavbah, ki jih zaseda in/ali upravlja Komisija v Belgiji in Luksemburgu – Zavrnitev ponudbe ponudnika – Oddaja naročila drugemu ponudniku – Merila za izbor – Nezakonitost določbe iz razpisne dokumentacije – Enako obravnavanje“
V zadevi T‑661/18,
Securitec s sedežem v Livangeu (Luksemburg), ki jo zastopa P. Peuvrel, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo M. Ilkova, A. Katsimerou in J. Estrada de Solà, agenti,
tožena stranka,
zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti, prvič, sklepa Komisije z dne 7. septembra 2018 o zavrnitvi ponudbe, ki jo je tožeča stranka vložila za sklop št. 4 naročila, ki je bilo predmet omejenega postopka za oddajo javnega naročila HR/R1/PR/2017/059, v zvezi z „vzdrževanjem varnostnih naprav v stavbah, ki jih zaseda in/ali upravlja Evropska komisija v Belgiji in Luksemburgu“, in drugič, sklepa Komisije z dne 17. septembra 2018, da se tožeči stranki zavrne predložitev pojasnil, ki jih je v okviru tega postopka zahtevala 11. septembra 2018,
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi S. Gervasoni, predsednik, P. Nihoul (poročevalec) in J. Martín y Pérez de Nanclares, sodnika,
sodni tajnik: L. Ramette, administrator,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 5. februarja 2020,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Evropska komisija je z obvestilom o javnem naročilu, objavljenim v dodatku k Uradnemu listu Evropske unije (UL 2018/S 064-141552), začela omejeni postopek za oddajo javnega naročila za „vzdrževanje varnostnih naprav v stavbah, ki jih zaseda in/ali upravlja Evropska komisija v Belgiji in Luksemburgu“.
2 Naročilo je bilo sestavljeno iz sedmih sklopov, od katerih je bil četrti, ki je edini, na katerega se nanaša ta zadeva, naslovljen: „Vzdrževanje v obliki notranje službe za naprave videonadzora (kamere CCTV) in nadzora dostopa, nezavarovane prehode, notranje navojnice, notranja vrtljiva vrata, varnostna vrata, ključavnice in kovinske omarice za upravljanje ključev v Luksemburgu“.
3 Kar zadeva izbor kandidatov, torej prvo fazo postopka za oddajo javnega naročila, je bila v točki III.3.2.B tehničnih specifikacij, naslovljeni „Strokovna sposobnost ekipe kandidata“, v zvezi z zahtevanimi „minimalnimi sposobnostmi“ določena zahteva, da ima strokovni sodelavec, ki bo „vodja lokacije“, „potrdilo o poglobljenem usposabljanju za programsko platformo za varnostno upravljanje družbe Nedap“ (v nadaljevanju: usposabljanje Nedap). Kandidat je moral kot dokazilo predložiti tako potrdilo „ali častno izjavo, da bo to potrdilo, če bo naročilo oddano njemu, pridobljeno najpozneje pet dni po podpisu pogodbe“.
4 Kar zadeva oddajo naročila, torej drugo fazo postopka za oddajo javnega naročila, je bilo v razpisni dokumentaciji v točki IV.1 določeno, da bo „naročilo […] oddano za posamezen sklop ponudniku, ki bo ponudil najnižjo ceno, pri čemer mora biti ponudba pravilna in izpolnjevati vse določene pogoje“.
5 Prvotno je bil rok za prejem prijav za sodelovanje določen na 30. april 2018. V skladu s popravkom, objavljenim 28. aprila 2018, je bil ta datum prestavljen na 16. maj 2018.
6 Tožeča stranka je 26. aprila 2018 vložila prijavo za sodelovanje za sklop št. 4. Za ta sklop je prijave za sodelovanje vložilo še pet drugih kandidatov.
7 Komisija je z elektronskima sporočiloma z dne 13. in 26. junija 2018 od tožeče stranke zahtevala pojasnila o njeni prijavi. Ta jih je predložila z elektronskima sporočiloma z dne 19. in 28. junija 2018.
8 Komisija je 6. in 11. julija 2018 na podlagi predloženih dokumentov ugotovila, da vsi kandidati – vključno s tožečo stranko – izpolnjujejo merila za izbor, zato jih je pozvala, naj najpozneje do 6. avgusta 2018 predložijo ponudbo.
9 Tožeča stranka je 4. avgusta 2018 predložila ponudbo. Enako sta storili še dve družbi.
10 Komisija je z elektronskim sporočilom z dne 7. septembra 2018 tožečo stranko obvestila, da je bilo naročilo oddano družbi Omnisecurity SA, ki je predložila najcenejšo ponudbo, in da se je za znesek iz njene ponudbe izkazalo, da je za 48,55 % višji od zneska izbranega ponudnika.
11 Tožeča stranka je v elektronskem sporočilu z dne 11. septembra 2018 od Komisije zahtevala, naj ji predloži obširnejše informacije o razlogih za zavrnitev njene ponudbe. Zlasti jo je zanimalo, prvič, ali ima izbrani ponudnik potrdilo Nedap v skladu z zahtevo iz točke III.3.2.B razpisne dokumentacije, pri čemer je trdila, da imata to potrdilo v Luksemburgu zgolj ona in še ena družba, ki pa ni predložila ponudbe, ter drugič, ali namerava izbrani ponudnik storitve opravljati s podizvajalcem, in če je tako, kdo je podizvajalec.
12 Komisija je 17. septembra 2018 na to elektronsko sporočilo odgovorila z napotilom na sporočilo z dne 7. septembra 2018, ki je po njenem mnenju vsebovalo vse informacije, ki jih je treba predložiti neizbranim ponudnikom v skladu s členom 113 Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (UL 2012, L 298, str. 1), kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (EU, Euratom) 2015/1929 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. oktobra 2015 (UL 2015, L 286, str. 1) (v nadaljevanju, kakor je bila spremenjena: finančna uredba).
13 Komisija je v elektronskem sporočilu z dne 17. septembra 2018 pojasnila, da so vsi kandidati, ki so bili povabljeni k oddaji ponudbe, izpolnjevali merila za izbor, med njimi tistega iz točke III.3.2.B razpisne dokumentacije, informacije o morebitnem sodelovanju izbranega ponudnika s podizvajalci pa naj bi bile predložene v obvestilu o oddaji naročila.
14 Okvirna pogodba za sklop št. 4 je bila z izbranim ponudnikom podpisana 19. septembra 2018. Obvestilo o oddaji naročila je bilo objavljeno v Uradnem listu z dne 30. oktobra 2018 pod referenčno številko 2018/S 209-476275.
Postopek in predlogi strank
15 Tožeča stranka je 7. novembra 2018 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
16 Splošno sodišče je v okviru ukrepov procesnega vodstva, določenih v členu 89 Poslovnika, stranki pozvalo, naj predložita nekatere dokumente, in jima postavilo pisna vprašanja. Stranki sta nanje odgovorili v za to določenem roku.
17 Tožeča stranka Splošnemu sodišču v bistvu predlaga naj:
– razglasi ničnost sklepov, vsebovanih v elektronskih sporočilih Komisije z dne 7. in 17. septembra 2018;
– naloži „vse druge potrebne pravne obveznosti“;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
18 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo razglasi za nedopustno v delu, v katerem se nanaša na domnevni sklep z dne 17. septembra 2018;
– v preostalem tožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Predmet tožbe
19 Tožeča stranka je ničnostno tožbo vložila zoper sklepa iz obeh elektronskih sporočil Komisije, torej, prvič, elektronskega sporočila z dne 7. septembra 2018, s katerim je bila obveščena o tem, da njena ponudba ni bila izbrana, in drugič, elektronskega sporočila z dne 17. septembra 2018, s katerim je Komisija odgovorila na njeno zahtevo za informacije.
20 Komisija meni, da je treba tožbo v delu, v katerem je vložena zoper sklep iz elektronskega sporočila z dne 17. septembra 2018, zavreči kot nedopustno, saj tega sklepa, ki zgolj potrjuje prejšnji sklep, ni mogoče opredeliti kot „akt“ v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. V tem elektronskem sporočilu naj bi Komisija namreč samo napotila na informacije iz elektronskega sporočila z dne 7. septembra 2018, s katerim je tožečo stranko obvestila o zavrnitvi njene ponudbe, razlogih za to zavrnitev in identiteti izbranega ponudnika.
21 Tožeča stranka odločitev v zvezi s tem prepušča Splošnemu sodišču, pri čemer pa kljub temu navaja, da sklep iz elektronskega sporočila z dne 17. septembra 2018 po njenem mnenju je „akt“ v smislu člena 263 PDEU.
22 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso ničnostna tožba zoper akt, ki zgolj potrjuje prejšnji sklep, ki se ni izpodbijal in je zato postal dokončen, nedopustna. Šteje se, da akt zgolj potrjuje prejšnji sklep, če v primerjavi z njim ne vsebuje nobenega novega elementa in ni bil sprejet po ponovni preučitvi položaja naslovnika tega sklepa (glej v tem smislu sodbo z dne 7. februarja 2001, Inpesca/Komisija, T‑186/98, EU:T:2001:42, točka 44 in navedena sodna praksa).
23 Pred preučitvijo vprašanja, ali elektronsko sporočilo z dne 17. septembra 2018 vsebuje sklep, ki zgolj potrjuje sklep iz elektronskega sporočila z dne 7. septembra istega leta, je treba preveriti, ali je bil ta sklep v razmerju do tožeče stranke ob vložitvi te tožbe dokončen (glej v tem smislu sodbo z dne 16. septembra 1998, Waterleiding Maatschappij/Komisija, T‑188/95, EU:T:1998:217, točka 108).
24 Če namreč sklep, ki je bil potrjen z drugim sklepom, ob vložitvi ničnostne tožbe še ni postal dokončen, ima zadevna oseba pravico izpodbijati bodisi potrjeni sklep bodisi sklep, ki prvega potrjuje, ali pa kar oba sklepa (sodbi z dne 11. maja 1989, Maurissen in Union syndicale/Računsko sodišče, 193/87 in 194/87, neobjavljena, EU:C:1989:185, točka 26, in z dne 31. maja 2017, DEI/Komisija, C‑228/16 P, EU:C:2017:409, točka 35).
25 V zvezi s tem je treba spomniti, da je treba v skladu s členom 263, zadnji odstavek, PDEU ničnostne tožbe vložiti v dveh mesecih od – glede na posamezni primer – objave akta ali uradnega obvestila tožeči stranki o tem aktu, če tega ni bilo, pa od dneva, ko je zanj izvedela. Ta rok je treba v skladu s členom 60 Poslovnika po potrebi podaljšati za rok zaradi oddaljenosti.
26 V obravnavani zadevi je bila ničnostna tožba vložena 7. novembra 2018, torej na datum, ko se rok za pritožbo zoper sklep iz elektronskega sporočila z dne 7. septembra 2018 še ni iztekel.
27 Tožeča stranka je torej v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 24 zgoraj, lahko tožbo vložila ne le zoper sklep iz elektronskega sporočila z dne 7. septembra 2018, ampak tudi zoper tistega iz elektronskega sporočila z dne 17. septembra 2018.
28 Torej je tožba dopustna tako v delu, v katerem je bila vložena zoper sklep iz elektronskega sporočila z dne 17. septembra 2018, kot tudi v delu, v katerem je bila vložena zoper sklep iz elektronskega sporočila z dne 7. septembra 2018 (v nadaljevanju: izpodbijana sklepa).
Vsebinska presoja
29 Tožeča stranka je med postopkom navedla štiri tožbene razloge.
30 S prvim tožbenim razlogom trdi, da je Komisija kršila obveznost obrazložitve.
31 Drugi tožbeni razlog se nanaša na točko III.3.2.B razpisne dokumentacije.
32 V tretjem tožbenem razlogu tožeča stranka trdi, da so bila s sprejetjem izpodbijanih sklepov kršena načela preglednosti, enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije.
33 V četrtem tožbenem razlogu po tem, ko je lahko preučila poročilo o oceni ponudb, ki ga je predložila Komisija v okviru ukrepa procesnega vodstva, trdi, da je bila na koncu izbrana ponudba neobičajno nizka v smislu predpisov, ki se uporabljajo za javna naročila, zato po njenem mnenju izpodbijana sklepa nista veljavna.
Prvi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve
34 Tožeča stranka meni, da izpodbijana sklepa nista dovolj obrazložena, saj je bil edini razlog, s katerim je Komisija utemeljila zavrnitev njene ponudbe, ta, da ni ponudila najnižje cene med prejetimi ponudbami, pri čemer je bila ta cena za 48,55 % višja od cene iz ponudbe izbranega ponudnika. Komisija naj tožeči stranki ne bi pojasnila, katerih drugih meril naj ne bi izpolnila, ter naj poleg tega ne bi navedla postavk iz izbrane ponudbe, na katerih se je znesek razlikoval od zneska iz njene ponudbe in s katerimi bi bilo mogoče pojasniti 48,55‑odstotno razliko v ceni. Ta skopa obrazložitev naj ji ne bi omogočala učinkovite obrambe.
35 Tožeča stranka poleg tega še poudarja, da je z elektronskim sporočilom z dne 11. septembra 2018 v skladu s členom 113(3), prvi pododstavek, točka (a), finančne uredbe in členom 161(2) Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 1268/2012 z dne 29. oktobra 2012 o pravilih uporabe Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 (UL 2012, L 362, str. 1), kakor je bila nazadnje spremenjena z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2015/2462 z dne 30. oktobra 2015 (UL 2015, L 342, str. 7) (v nadaljevanju, kakor je bila spremenjena: delegirana uredba), zahtevala seznanitev z značilnostmi in sorazmernimi prednostmi izbrane ponudbe, vendar ji Komisija z elektronskim sporočilom z dne 17. septembra 2018 teh informacij ni predložila. V repliki zlasti trdi, da Komisija ni odgovorila na vprašanje, ali je izbrani ponudnik izpolnil merilo glede usposabljanja Nedap, čeprav je nanjo v dopisu z dne 11. septembra 2018 naslovila to vprašanje.
36 Komisija trditve tožeče stranke izpodbija.
37 V zvezi s tem je treba spomniti, da mora uprava v skladu s členom 41(2)(c) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah svoje odločitve obrazložiti. Ta obveznost obrazložitve v skladu z ustaljeno sodno prakso pomeni, da mora izdajatelj akta v skladu s členom 296, drugi odstavek, PDEU jasno in nedvoumno navesti razlogovanje, ki je podlaga za navedeni akt, tako da se lahko zainteresirane stranke seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa, da bi lahko uveljavljale svoje pravice, in da lahko sodišče izvede nadzor (sodbe z dne 25. februarja 2003, Strabag Benelux/Svet, T‑183/00, EU:T:2003:36, točka 55; z dne 24. aprila 2013, Evropaïki Dynamiki/Komisija, T‑32/08, neobjavljena, EU:T:2013:213, točka 37, in z dne 16. maja 2019, Transtec/Komisija, T‑228/18, EU:T:2019:336, točka 91).
38 Poleg tega je treba obveznost obrazložitve presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki akta ali druge osebe, na katere se akt neposredno in posamično nanaša. Ne zahteva se, da se v obrazložitvi navedejo vsi upoštevni dejanski in pravni elementi, saj je treba to, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz člena 296 PDEU, presoditi ne samo ob upoštevanju njegovega besedila, ampak tudi njegovega okvira in celote pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (sodbi z dne 29. septembra 2011, Elf Aquitaine/Komisija, C‑521/09 P, EU:C:2011:620, točka 150, in z dne 11. julija 2013, Ziegler/Komisija, C‑439/11 P, EU:C:2013:513, točka 116).
39 V zvezi z javnimi naročili, ki jih oddajajo institucije Evropske unije, člen 113(2) finančne uredbe po eni strani določa, da javni naročnik uradno obvesti vse ponudnike, katerih ponudbe so bile zavrnjene, o razlogih za zavrnitev njihove ponudbe. Po drugi strani javni naročnik na podlagi člena 113(3), prvi pododstavek, točka (a), iste uredbe vsakega ponudnika, ki ne izpolnjuje nobenega merila za izključitev in izpolnjuje merila za izbor, na njegovo pisno zahtevo obvesti o značilnostih in sorazmernih prednostih uspešne ponudbe, o imenu izbranega ponudnika ter o plačani ceni oziroma vrednosti naročila. V zvezi s to zadnjo točko člen 161(2) delegirane uredbe določa, da „javni naročnik takoj, ko je to mogoče, sporoči informacije iz člena 113(3) finančne uredbe, v vsakem primeru pa v roku 15 dni od prejema zahteve v pisni obliki“.
40 Člen 113(2) in (3) finančne uredbe in člen 161(2) delegirane uredbe torej v zvezi z neizbranimi ponudniki določata obrazložitev v dveh fazah. Javni naročnik najprej vse neizbrane ponudnike obvesti o tem, da je bila njihova ponudba zavrnjena, in o razlogih za to zavrnitev. Na podlagi teh določb nato javni naročnik – če neizbrani ponudnik, ki ne izpolnjuje nobenega merila za izključitev in izpolnjuje merila za izbor, poda pisno zahtevo – takoj, ko je to mogoče, in vsekakor v roku petnajstih dni od prejema te zahteve tega ponudnika obvesti o značilnostih in sorazmernih prednostih uspešne ponudbe, o imenu izbranega ponudnika ter o ceni oziroma vrednosti naročila (glej v tem smislu sodbo z dne 26. aprila 2018, European Dynamics Luxembourg in Evropaïki Dynamiki/Komisija, T‑752/15, neobjavljena, EU:T:2018:233, točka 27 in navedena sodna praksa).
41 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je Komisija prvo od teh faz upoštevala, saj je v elektronskem sporočilu z dne 7. septembra 2018 tožeči stranki napisala: „Žal vam moramo sporočiti, da vaša ponudba ni bila izbrana, saj se je na podlagi ocene izkazalo, da v njej ni bila ponujena najnižja cena med prejetimi ponudbami.“
42 Kar zadeva razloge za zavrnitev ponudbe, ta informacija zadostuje, saj je iz točke IV.1 razpisne dokumentacije razvidno, da je bilo edino merilo za izbor cena. Torej je bilo treba v obrazložitvi zavrnitve ponudbe tožeče stranke napotiti zgolj na to merilo.
43 Kar zadeva informacije, ki jih je treba predložiti v drugi fazi, torej značilnosti in sorazmerne prednosti izbrane ponudbe, ime izbranega ponudnika ter ceno ali vrednost naročila, je treba ugotoviti, da so bile predložene hkrati z informacijami iz prve faze, in sicer v istem elektronskem sporočilu z dne 7. septembra 2018. V tem elektronskem sporočilu je bilo namreč še navedeno:
„Na podlagi ocene ponudb, izvedene v skladu s točko IV.1 razpisne dokumentacije in točko II.2.5 obvestila o javnem naročilu, je bila med ponudniki izbrana družba Omnisecurity SA, ki je predložila ponudbo z najnižjo ceno, ki je bila v celoti v skladu z zahtevami iz razpisne dokumentacije. Izkazalo se je namreč, da je cena iz vaše ponudbe za 48,55 % višja od cene izbranega ponudnika.“
44 Kot se zahteva na podlagi člena 113(3), prvi pododstavek, točka (a), finančne uredbe, ta informacija vključuje ime izbranega ponudnika, to je družba Omnisecurity SA.
45 Kar zadeva vrednost naročila, je treba ugotoviti, da je Komisija ni izrecno navedla niti v elektronskem sporočilu z dne 7. septembra 2018 niti v tistem z dne 17. septembra 2018, vendar je lahko tožeča stranka, ki je poznala znesek svoje ponudbe, to vrednost brez težav izračunala na podlagi razlike v ceni, navedene v prvem od teh elektronskih sporočil.
46 Kar zadeva značilnosti in sorazmerne prednosti izbrane ponudbe, je pomembno opozoriti, da je bila lahko prednost izbrane ponudbe zgolj razlika v ceni, saj – kot je bilo že navedeno v točki 42 zgoraj – je bilo edino merilo za izbor cena. Kot je bilo navedeno v točki 43 zgoraj, je bila ta razlika, ki je znašala 48,55 %, navedena v elektronskem sporočilu z dne 7. septembra 2018.
47 Ker je informacija, predložena z elektronskim sporočilom z dne 7. septembra 2018, vsebovala vse elemente, ki se zahtevajo na podlagi člena 113(2) in (3) finančne uredbe, je bila torej z vidika obveznosti obrazložitve zadostna.
48 Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti z naslednjimi trditvami tožeče stranke.
49 Na prvem mestu tožeča stranka Komisiji očita, da v elektronskih sporočilih z dne 7. in 17. septembra 2018 ni navedla postavk iz izbrane ponudbe, na katerih se je znesek razlikoval od zneska iz njene ponudbe in s katerimi bi bilo mogoče pojasniti 48,55‑odstotno razliko v ceni.
50 V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da tožeča stranka take zahteve v elektronskem sporočilu z dne 11. septembra 2018 ni navedla. Iz tega prvega razloga javnemu naročniku ni mogoče očitati, da nanjo ni odgovoril, saj so edine informacije, ki jih mora predložiti neizbranemu ponudniku, tiste, navedene v členu 113(2) in (3) finančne uredbe.
51 Dalje, v skladu z ustaljeno sodno prakso od Komisije ni mogoče zahtevati, da ponudniku, čigar ponudba je bila zavrnjena, poda natančno primerjalno analizo njegove ponudbe in izbrane ponudbe (glej sodbo z dne 4. oktobra 2012, Evropaïki Dynamiki/Komisija, C‑629/11 P, neobjavljena, EU:C:2012:617, točka 21 in navedena sodna praksa). Javni naročnik prav tako neizbranemu ponudniku na njegovo pisno zahtevo ni dolžan predložiti kopije celotnega ocenjevalnega poročila (glej sodbo z dne 4. oktobra 2012, Evropaïki Dynamiki/Komisija, C‑629/11 P, neobjavljena, EU:C:2012:617, točka 22 in navedena sodna praksa).
52 Nazadnje, razkritje cene na enoto izbranega ponudnika bi lahko škodovalo poslovnim interesom tega ponudnika in lojalni konkurenci med gospodarskimi subjekti (glej v tem smislu sodbo z dne 9. aprila 2014, CITEB in Belgo‑Metal/Parlament, T‑488/12, neobjavljena, EU:T:2014:195, točka 46). Člen 113(3), zadnji pododstavek, finančne uredbe pa javnemu naročniku omogoča, da ne predloži nekaterih informacij, ki bi lahko škodovale takim interesom.
53 Torej Komisiji ni mogoče očitati, da v elektronskih sporočilih z dne 7. in 17. septembra 2018 ni navedla postavk iz izbrane ponudbe, z zneskom katerih bi bilo mogoče pojasniti 48,55‑odstotno razliko v ceni v primerjavi s ponudbo tožeče stranke.
54 Na drugem mestu tožeča stranka Komisiji očita, da v elektronskem sporočilu z dne 17. septembra 2018 ni odgovorila na njene zahteve, prvič, v zvezi z „značilnostmi in sorazmernimi prednostmi izbrane ponudbe“ in, drugič, v zvezi z vprašanjem, ali je izbrani ponudnik izpolnil merilo glede usposabljanja Nedap.
55 Kar zadeva očitek v zvezi z „značilnostmi in sorazmernimi prednostmi izbrane ponudbe“, je pomembno ugotoviti, da tožeča stranka, v nasprotju s tem, kar trdi, v elektronskem sporočilu z dne 11. septembra 2018 ni navedla take zahteve. Poleg tega je iz točke 46 zgoraj razvidno, da je Komisija v elektronskem sporočilu z dne 7. septembra 2018, ker je navedla, da „se je izkazalo, da je cena iz ponudbe tožeče stranke za 48,55 % višja od cene izbranega ponudnika“, v zvezi s tem predložila dovolj informacij.
56 Torej ni mogoče šteti, da je Komisija kršila obveznost obrazložitve, ker v elektronskem sporočilu z dne 17. septembra 2018 ni odgovorila na zahtevo tožeče stranke glede značilnosti in prednosti izbrane ponudbe.
57 Kar zadeva očitek glede tega, da Komisija ni odgovorila na vprašanje, ali ima izbrani ponudnik opravljeno usposabljanje Nedap, ki je bilo dejansko navedeno v elektronskem sporočilu z dne 11. septembra 2018, je treba ugotoviti, da ni utemeljen.
58 V nasprotju s trditvijo tožeče stranke je namreč Komisija v elektronskem sporočilu z dne 17. septembra 2018 navedla, da je ocenjevalni odbor ustrezno preučil, ali kandidati izpolnjujejo merila za izbor, vključno s tistim iz točke III.3.2.B razpisne dokumentacije. Zato preprosta trditev, da Komisija ni odgovorila na zahtevo tožeče stranke, ali ima izbrani ponudnik opravljeno usposabljanje Nedap, ni točna.
59 Torej ni mogoče šteti, da je Komisija kršila obveznost obrazložitve, ker v elektronskem sporočilu z dne 17. septembra 2018 ni odgovorila na vprašanje, ali je izbrani ponudnik izpolnil merilo glede usposabljanja Nedap.
60 Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
Drugi tožbeni razlog: točka III.3.2.B razpisne dokumentacije
61 Z drugim tožbenim razlogom tožeča stranka izpodbija zakonitost izpodbijanih sklepov iz razlogov, ki se nanašajo na točko III.3.2.B razpisne dokumentacije.
62 Ta razlog je razdeljen na tri dele.
– Prvi del tožbenega razloga: pravilnost izjave, ki jo je predložil izbrani ponudnik
63 V prvem delu drugega tožbenega razloga tožeča stranka trdi, da se dokument, ki ga je predložil izbrani ponudnik kot dokaz, da izpolnjuje pogoj, določen v točki III.3.2.B razpisne dokumentacije, ne sklada s to določbo.
64 V zvezi s tem je treba ugotoviti – kot je bilo navedeno v točki 3 zgoraj – da je bila v točki III.3.2.B razpisne dokumentacije za sklop št. 4 v zvezi z zahtevanimi „minimalnimi sposobnostmi“ določena zahteva, da ima strokovni sodelavec, ki bo „vodja lokacije“, „potrdilo o poglobljenem usposabljanju za programsko platformo za varnostno upravljanje družbe Nedap“.
65 Kandidati so morali v skladu z isto določbo kot dokaz, da izpolnjujejo pogoj v zvezi z usposabljanjem Nedap, predložiti bodisi „potrdilo o usposabljanju za programsko platformo za varnostno upravljanje družbe Nedap“ bodisi „častno izjavo, da bo to potrdilo, če bo naročilo oddano njim, pridobljeno najpozneje pet dni po podpisu pogodbe“.
66 Komisija je v odgovoru na tožbo navedla, da je izbrani ponudnik izbral drugo možnost, ponujeno v točki III.3.2.B razpisne dokumentacije, in da je tako predložil v njej navedeno častno izjavo.
67 Na vprašanje v zvezi s tem vidikom, ki ga je Splošno sodišče postavilo v okviru ukrepa procesnega vodstva, je Komisija predložila dokument, za katerega je štela, da je ta izjava. V tem dokumentu je za strokovnega sodelavca, ki naj bi bil „vodja lokacije“, zadolžen za izvedbo naročila, navedeno:
„Potrdilo Nedap: ne, ta aplikacija v Luksemburgu trenutno ni razširjena. Če se bo to v prihodnje izkazalo za potrebno, na tem mestu potrjujemo, da bo to potrdilo pri družbi Nedap pridobljeno pravočasno.“
68 Tožeča stranka je na obravnavi prvič trdila, da to potrdilo ni v skladu z zahtevami iz razpisne dokumentacije. Najprej, na dokumentu, ki ga je predložil izbrani ponudnik, naj ne bi bilo navedeno, da je to „častna izjava“. Dalje, dokument naj ne bi vseboval nikakršne zaveze, da bo potrdilo predloženo v petih dneh po podpisu pogodbe, ampak zgolj zelo nedoločno navedbo, da bo potrdilo pridobljeno „pravočasno“, „če se bo to v prihodnje izkazalo za potrebno“.
69 Komisija te trditve izpodbija, saj meni, da „bi bilo nekoliko formalistično zahtevati točno določeno obliko“ in da je lahko, ne da bi od izbranega ponudnika zahtevala dodatna pojasnila, upravičeno menila – kot je to storila v sklepu z dne 7. septembra 2018 – da je ponudba, ki jo je ta predložil, „v celoti skladna z zahtevami iz razpisne dokumentacije“. Poleg tega Komisija še trdi, da tega očitka tožeče stranke ni mogoče upoštevati, saj je bil naveden na obravnavi, kar pomeni, da je bil naveden prepozno.
70 V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu s členom 84(1) Poslovnika navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom.
71 Člen 84(2) Poslovnika poleg tega še določa, da zadevna glavna stranka, če se za pravne in dejanske okoliščine, ki upravičujejo navajanje novih razlogov, izve po drugi izmenjavi vlog, nove razloge navede, takoj ko za te okoliščine izve. Z navedeno določbo poleg tega ni izključena možnost, da se omenjene okoliščine, kot je tudi v obravnavani zadevi, pojavijo ob ukrepu procesnega vodstva (glej v tem smislu sodbi z dne 15. oktobra 2002, Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi/Komisija, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, EU:C:2002:582, točka 370, in z dne 13. decembra 2016, European Dynamics Luxembourg in Evropaïki Dynamiki/Komisija, T‑764/14, neobjavljena, EU:T:2016:723, točka 48).
72 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je Komisija dokument, ki je vseboval domnevno častno izjavo, predložila 9. avgusta 2019 v odgovor na ukrep procesnega vodstva, ki ga je Splošno sodišče sprejelo po izmenjavi vlog.
73 Splošno sodišče je 24. septembra 2019 po predložitvi tega dokumenta tožečo stranko pozvalo, naj predloži stališča „o dokumentih in odgovorih“, ki jih je predložila Komisija.
74 Kot pa je tožeča stranka tudi sama priznala na obravnavi, v stališčih ni navedla nikakršne trditve o obliki ali vsebini izjave, ki je vsebovana v tem dokumentu.
75 Torej tožeča stranka v nasprotju z določbo člena 84(2) Poslovnika zadevnega očitka ni navedla takoj, ko je za navedeni dokument izvedela.
76 Zato je treba ta očitek zavreči kot nedopusten.
77 Prvi del drugega tožbenega razloga je zato treba zavrniti.
– Drugi del tožbenega razloga: potrdilo, ki ga je predložil izbrani ponudnik
78 V drugem delu drugega tožbenega razloga tožeča stranka trdi, da potrdilo, ki ga je izbrani ponudnik predložil po podpisu pogodbe, ni bilo skladno z zahtevami, določenimi v točki III.3.2.B razpisne dokumentacije. Po eni strani naj potrdilo ne bi bilo predloženo v petih dneh po podpisu pogodbe. Po drugi strani naj navedenega potrdila ne bi izdala družba Nedap, ampak druga družba, ki ni pooblaščena za izdajanje takih potrdil, kot naj bi bilo razvidno iz korespondence v zvezi s tem med tožečo stranko in predstavniki družbe Nedap.
79 Komisija te trditve izpodbija.
80 V zvezi s tem je treba spomniti, da javna naročila potekajo v več fazah.
81 Prvič, pripravi se razpisna dokumentacija, v kateri so zlasti pojasnjena dejanja, ki se pričakujejo od izbranega ponudnika, merila za izbor, ki jih morajo kandidati ali ponudniki izpolniti, da jim je dovoljeno predložiti ponudbo, in merila za oddajo, na podlagi katerih bodo ponudbe ocenjene.
82 Drugič, kandidati, ki so predložili prijavo za sodelovanje, so izbrani na podlagi meril za izbor, navedenih v razpisni dokumentaciji. Izbranim kandidatom se dovoli, da predložijo ponudbo.
83 Tretjič, ponudbe, ki jih prejme javni naročnik, so ocenjene na podlagi meril za oddajo, določenih v razpisni dokumentaciji, in ena od njih je izbrana, nato pa se podpiše pogodba.
84 Nazadnje, izbrani ponudnik izpolni podpisano pogodbo.
85 Kot je razvidno iz zaporedja teh različnih faz, se vprašanje, ali je dokument, ki ga predloži izbrani ponudnik po oddaji naročila, skladen s pogoji iz razpisne dokumentacije – ob predpostavki, da so ti pogoji veljavni – ne nanaša na tretjo fazo, v kateri se naročilo odda in na katero se nanaša ta tožba, ampak na zadnjo fazo, v kateri se dejanja, ki so predmet pogodbe, izvedejo, in torej ne zadeva izpodbijanih sklepov.
86 Zato v okviru te tožbe ni treba preučiti, ali je bilo potrdilo, ki ga je izbrani ponudnik predložil po podpisu pogodbe, skladno z zahtevami iz točke III.3.2.B razpisne dokumentacije.
87 Drugi del drugega tožbenega razloga je torej treba zavrniti.
– Tretji del tožbenega razloga: nezakonitost točke III.3.2.B razpisne dokumentacije
88 V tretjem delu drugega tožbenega razloga tožeča stranka navaja ugovor nezakonitosti klavzule iz točke III.3.2.B razpisne dokumentacije, na podlagi katere je kandidatom v fazi izbora omogočena predložitev izjave, da bodo, če bo izbrana njihova ponudba, predložili potrdilo o usposabljanju Nedap v petih dneh po podpisu pogodbe.
89 Tožeča stranka je tako v repliki trdila, da je možnost, ponujena v razpisni dokumentaciji, in sicer da se potrdilo o usposabljanju Nedap predloži po podpisu pogodbe, „nelogična, slabo razumljiva in celo tvegana, saj se tako dopušča negotovost s pravnega in tehničnega vidika ter odpirajo vrata velikim nepredvidljivostim, če izbrani ponudnik ne bi upošteval tega pogoja po tem, ko je bil že izbran“.
90 Na obravnavi je tožeča stranka poleg tega še trdila, da je bila navedena klavzula nerealistična, nezakonita in nepravična, saj je javnemu naročniku omogočila oddajo naročila ponudniku, za katerega ni mogel biti prepričan, da bo predložil zahtevano potrdilo in da bo torej lahko izpolnil naročilo, medtem ko so bili drugi ponudniki, ki so navedeno potrdilo imeli, izključeni.
91 Komisija meni, da ta trditev ni utemeljena in da je vsekakor nedopustna, saj je bila prvič navedena v repliki in je oblikovana preveč nenatančno.
92 V zvezi z dopustnostjo je treba opozoriti, da v skladu s členom 84(1) Poslovnika navajanje novih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom.
93 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je Komisija v odgovoru na tožbo, in sicer v odgovor na drugi tožbeni razlog, razkrila, da je izbrani ponudnik predložil častno izjavo.
94 Tožeča stranka pred to izjavo torej ni mogla vedeti, kako točno je izbrani ponudnik utemeljil izpolnjevanje merila v zvezi z usposabljanjem Nedap: s potrdilom, izdanim samemu izbranemu ponudniku, potrdilom, izdanim podizvajalcu, častno izjavo izbranega ponudnika ali častno izjavo podizvajalca.
95 V takih okoliščinah tožeči stranki ni mogoče očitati, da je očitek v zvezi z nezakonitostjo točke III.3.2.B v delu, v katerem je bilo z njo kandidatom omogočeno, da v fazi izbora predložijo častno izjavo, s katero se zavežejo, da bodo, če bo naročilo oddano njim, potrdilo o usposabljanju Nedap predložili v petih dneh po sklenitvi pogodbe, prvič navedla v repliki. Šele od trenutka, ko se je seznanila z načinom, kako je izbrani ponudnik dejansko dokazoval, da izpolnjuje navedeni zahtevani pogoj za izbor, je lahko namreč natančno in usmerjeno izoblikovala svoje trditve. Zato da bi se lahko tožeča stranka učinkovito sklicevala na nezakonitost zadevne določbe razpisne dokumentacije, se je morala najprej seznaniti s tem, da je izbrani ponudnik ta pogoj dejansko izpolnil s predložitvijo častne izjave.
96 Glede druge trditve v zvezi z nedopustnostjo je treba opozoriti, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso navedba razlogov in njihove vsebine, ki je zahtevana s členom 76(d) Poslovnika, dovolj jasna in natančna, da toženi stranki omogoči pripravo obrambe, Splošnemu sodišču pa, da glede na okoliščine primera o tožbi odloči brez drugih dodatnih podatkov (glej sodbo z dne 25. januarja 2018, BSCA/Komisija, T‑818/14, EU:T:2018:33, točka 95 in navedena sodna praksa).
97 Za zagotovitev pravne varnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti morajo biti bistvene dejanske in pravne okoliščine, na katerih tožba temelji – da bi bila ta dopustna – vsaj na kratko, vendar pregledno in razumljivo razvidne že iz besedila tožbe (glej sodbo z dne 25. januarja 2018, BSCA/Komisija, T‑818/14, EU:T:2018:33, točka 95 in navedena sodna praksa).
98 To pravilo, navedeno v zvezi s razlogi, ki jih vsebuje tožba, se nanaša tudi na nove tožbene razloge, navedene v repliki, kadar so bili dejanski ali pravni elementi razkriti med postopkom.
99 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je zadevna trditev, kot izhaja iz replike, dovolj natančna, da sta Komisija in Splošno sodišče lahko razumela, da se izpodbija možnost, da lahko kandidat izpolnjevanje pogoja o usposabljanju, določenega v točki III.3.2.B razpisne dokumentacije, dokaže s predložitvijo častne izjave, saj s to možnostjo ni mogoče zagotoviti, da izbrani ponudnik izpolnjuje merilo izbora pred sklenitvijo pogodbe, pri čemer nastane tveganje, da bo naročilo oddano ponudniku, ki tega naročila s tehničnega vidika ni sposoben izpolniti.
100 Iz teh razlogov je treba ugotoviti, da je tretji del tega tožbenega razloga dopusten.
101 Kar zadeva vsebino, Komisija trdi, da je treba klavzulo, opisano v točki III.3.2.B razpisne dokumentacije, v delu, v katerem je kandidatom v skladu z njo omogočena predložitev častne izjave, da se, če jim bo naročilo oddano, zavezujejo pridobiti potrdilo v zvezi z usposabljanjem Nedap v petih dneh po podpisu pogodbe, obravnavati kot veljavno.
102 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba sredstva iz proračuna Unije uporabljati tako, da je mogoče zagotoviti, da se sredstva, zaupana institucijam, uporabijo čim bolj učinkovito.
103 Člen 102(1) finančne uredbe določa, da se pri javnih naročilih, ki se v celoti ali delno financirajo iz proračuna Unije, upoštevajo načela preglednosti, sorazmernosti, enakega obravnavanja in nediskriminacije.
104 Zakonodajalec Unije je želel s to določbo za javna naročila ustvariti okvir, v katerem se ponudbe, ki jih predložijo ustrezno izbrana podjetja, primerjajo, da se tako izbere tisto podjetje, ki je v najboljšem položaju za izpolnitev naročila.
105 Iz teh zahtev izhaja obveznost, da javni naročnik najpozneje ob oddaji naročila preveri, ali ponudnik, ki je preložil najboljšo ponudbo, dejansko izpolnjuje pogoje iz razpisne dokumentacije.
106 Ta obveznost ni izpolnjena, če je mogoče – kot v obravnavani zadevi – na podlagi razpisne dokumentacije naročilo oddati na podlagi izjave, ki jo predloži ponudnik in v kateri se zaveže, da bo po podpisu pogodbe izpolnil pogoj glede tehnične in strokovne sposobnosti, predstavljen kot „minimalni“ pogoj za izpolnitev pogodbe.
107 Ker je javni naročnik pojasnil, da je tako predstavljena zahteva „minimalna“, je v razpisni dokumentaciji navedel, da je zadevno potrdilo in torej usposabljanje, ki ga je treba opraviti za njegovo pridobitev, nujni pogoj za to, da je ponudnik sposoben zadovoljivo izpolniti zadevno naročilo.
108 Kar zadeva ta vidik, je treba v skladu s tem, kar je poudarila tožeča stranka, šteti, da klavzule, ki določa možnost pridobitve strokovnega usposabljanja, ki je v razpisni dokumentaciji predstavljeno kot „minimalno“, po podpisu pogodbe, ni mogoče obravnavati, kot da se sklada z načelom enakega obravnavanja, saj lahko privede do oddaje naročila ponudniku, ki ne izpolnjuje te zahteve, medtem ko drugi sodelujoči, ki to usposabljanje ob oddaji naročila imajo, niso izbrani.
109 Če bi poleg tega šele v fazi po oddaji naročila preverjali, ali izbrani ponudnik dejansko izpolnjuje zahteve glede strokovne usposobljenosti za izpolnitev pogodbe, bi to v nasprotju z načelom pravne varnosti pomenilo, da bi bila, če bi se izkazalo, da izbrani ponudnik ne more predložiti zadevnega potrdila, pogodba odpovedana, za izvedbo projekta, na katerega se nanaša zadevno naročilo, pa bi bilo treba izvesti nov postopek.
110 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da so bili med razpravami izraženi dvomi po eni strani v zvezi s skladnostjo dokumenta, ki ga je izbrani ponudnik predložil Komisiji po podpisu pogodbe, s pogoji, določenimi v razpisni dokumentaciji, po drugi strani pa v zvezi z upoštevanjem petdnevnega roka iz iste razpisne dokumentacije, saj je izbrani ponudnik šele po 15 dneh začel potrebne postopke, za predložitev zahtevanega potrdila pa je potreboval dva meseca.
111 Vsekakor je treba poudariti, da je obveznost, da se v fazi oddaje naročila preveri, ali izbrani ponudnik izpolnjuje pogoje glede sposobnosti, ki se zahtevajo na podlagi razpisne dokumentacije, določena v sami zakonodaji.
112 Člen 110(1) finančne uredbe namreč določa, da se naročila oddajo pod pogojem, da je javni naročnik preveril med drugim to, da kandidat ali ponudnik izpolnjuje merila za izbor, določena v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila.
113 Iz te določbe je razvidno, da ni mogoče nobenega naročila oddati, ne da bi se ustrezno preverilo in dokazalo, da ponudnik izpolnjuje pogoje glede sposobnosti, določene v razpisni dokumentaciji.
114 Torej je treba šteti, da je klavzula iz točke III.3.2.B razpisne dokumentacije v delu, v katerem omogoča, da se preverjanje pogoja glede usposabljanja Nedap izvede po oddaji naročila, nezakonita.
115 Komisija to stališče izpodbija z več trditvami.
116 Na prvem mestu trdi – kot je navedeno v točki 3 zgoraj – da je bilo na podlagi razpisne dokumentacije za utemeljitev obstoja usposabljanja iz te klavzule dovoljeno predložiti potrdilo o usposabljanju ali častno izjavo, da bo ta dokument pridobljen v petih dneh po podpisu pogodbe. Tako je bila po navedbah Komisije možnost predložitve izjave določena v razpisni dokumentaciji kot merilo za izbor. Ob koncu postopka naj bi Komisija preverila, ali se izbrana ponudba sklada z zahtevami iz navedene dokumentacije. Ker je bila v njej določena možnost predložitve navedene izjave, naj bi menila, da je naročilo mogoče oddati na koncu izbranemu ponudniku.
117 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožeča stranka z ugovorom nezakonitosti ne izpodbija združljivosti sklepa o oddaji naročila z razpisno dokumentacijo, ampak znotraj te dokumentacije izpodbija zakonitost klavzule, v skladu s katero je mogoče naročilo oddati na podlagi zaupanja v izjavo, ki jo predloži ponudnik in vsebuje zavezo – torej obljubo – da bo ta po podpisu pogodbe predložil potrdilo o tem, da je opravil usposabljanje za pridobitev sposobnosti, ki se za izpolnitev pogodbe šteje za „minimalno“.
118 Taka zaveza po eni strani ne zagotavlja zanesljivosti, potrebne za to, da se omogoči oddaja naročila pod pogoji, ki zagotavljajo pravno varnost, ki se zahteva za dobro uporabo sredstev Unije, po drugi strani pa ne zagotavlja enakega obravnavanja sodelujočih, saj zaveze o predložitvi potrdila o usposabljanju v okviru objektivne primerjave ni mogoče obravnavati kot enakovredno sposobnosti, pridobljeni s tem usposabljanjem.
119 Na drugem mestu Komisija trdi, da je bil namen izpodbijane klavzule naročilo odpreti za kandidate, ki ob predložitvi prijave za sodelovanje še niso imeli potrdila o usposabljanju Nedap. Ker to usposabljanje nekaj stane, naj ne bi bilo primerno k temu strošku siliti kandidatov, katerih ponudba morda ne bi bila izbrana.
120 V zvezi s tem je treba poudariti, da prizadevanje za to, da se kandidatom prihranijo stroški, ne more upravičiti odstopanja od načel enakega obravnavanja in pravne varnosti: naročilo je treba oddati podjetju, katerega ponudba je ekonomsko najugodnejša in ki je utemeljilo, da ga je s tehničnega vidika sposobno izpolniti. Če želi javni naročnik povečati število sodelujočih pri javnem naročilu, ima na voljo mehanizme, ki so z vidika pravil in načel, ki se uporabljajo, dopustni. Zlasti lahko določi širše pogoje glede tehnične in strokovne sposobnosti, ki jih bo verjetno izpolnilo več podjetij.
121 Na tretjem mestu je Komisija na obravnavi trdila, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 25. novembra 2014, Alfastar Benelux/Svet (T‑394/12, neobjavljena, EU:T:2014:992), dopustilo preverjanje merila za izbor po oddaji naročila.
122 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se je sodba, na katero napotuje Komisija – kot navaja ta institucija – nanašala na naročilo, pri katerem se je od ponudnika med drugim zahtevalo, da ima varnostno pooblastilo, ki ga je bilo mogoče nadomestiti z izjavo o nameri, da bo sprejel potrebne ukrepe za njegovo pridobitev (sodba z dne 25. novembra 2014, Alfastar Benelux/Svet, T‑394/12, neobjavljena, EU:T:2014:992, točka 165).
123 V tej zadevi je tožeča stranka Svetu očitala, da je v fazi izbora navedel, da lahko podjetja predložijo zgolj izjavo o nameri, ne da bi morala dokazati, da imajo že v tej fazi postopka za vse zadevno osebje pooblastilo v pravem pomenu besede (sodba z dne 25. novembra 2014, Alfastar Benelux/Svet, T‑394/12, neobjavljena, EU:T:2014:992, točka 202).
124 V tem okviru je Splošno sodišče preučilo, ali je v fazi izbora ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki se v sodni praksi priznava javnemu naročniku za določitev in presojo meril, ki jih morajo podjetja izpolniti v tej fazi postopka, upravičeno sprejetje izjave o nameri.
125 V obravnavani zadevi je vprašanje drugačno, saj ne gre za to, ali je bilo mogoče častno izjavo sprejeti v fazi izbora, ampak za odgovor na vprašanje, ali je bilo mogoče naročilo oddati in pozneje podpisati pogodbo zgolj na podlagi zaupanja v častno izjavo, ne da bi se preverilo, ali ima ponudnik, čigar ponudba je bila izbrana, tehnične sposobnosti, zahtevane v razpisni dokumentaciji v okviru meril za izbor.
126 V zvezi s tem vidikom Splošno sodišče v sodbi z dne 25. novembra 2014, Alfastar Benelux/Svet (T‑394/12, neobjavljena, EU:T:2014:992), ki jo navaja Komisija, ni zavzelo drugačnega stališča kot v obravnavani zadevi, saj je navedlo, da je Svet v fazi oddaje naročila „ugotovil“, da tožeča stranka „že ima zahtevana pooblastila“ (glej točko 167 sodbe), kar pomeni, da je bilo v tej fazi izvedeno preverjanje tega, ali izbrano podjetje dejansko ima sposobnosti, ki se na podlagi razpisne dokumentacije zahtevajo za izpolnitev pogodbe.
127 Na četrtem mestu Komisija navaja, da v času, ko je pripravljala razpisno dokumentacijo, proizvodi, ki bi zahtevali usposabljanje Nedap, v stavbi, na katero se je nanašalo naročilo, še niso bili nameščeni, zato naj to usposabljanje na začetku izpolnjevanja pogodbe ne bi bilo potrebno. Še več, ne bi naj bilo gotovo, da bodo proizvodi, ki bi zahtevali usposabljanje Nedap, v času trajanja navedene pogodbe sploh nameščeni, zato naj usposabljanje v zvezi s temi proizvodi morda sploh ne bi bilo potrebno.
128 V zvezi s tem je dovolj opozoriti, da je treba javna naročila oddati v skladu s pogoji in zahtevami, navedenimi v razpisni dokumentaciji.
129 Kot pa je bilo navedeno v točki 3 zgoraj, je bilo v razpisni dokumentaciji, ki se obravnava v tej zadevi, v zvezi z zahtevanimi „minimalnimi sposobnostmi“ navedeno, da mora imeti strokovni sodelavec, ki bo „vodja lokacije“, potrdilo o poglobljenem usposabljanju Nedap.
130 Kot je bilo navedeno v točki 114 zgoraj, je bilo torej treba v skladu z določbami, navedenimi v točkah 103 in 112 zgoraj, pred oddajo naročila in podpisom pogodbe preveriti, ali izbrani ponudnik to tehnično zahtevo dejansko izpolnjuje.
131 Iz teh razlogov je treba trditve Komisije zavrniti.
132 Zato je treba ugoditi tretjemu delu drugega tožbenega razloga in izpodbijana sklepa razglasiti za nična, ne da bi bilo treba preučiti preostale navedene tožbene razloge.
133 V drugem tožbenem predlogu tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj odredi „vse druge potrebne pravne obveznosti“.
134 Vendar ta predlog ni dovolj natančen, zato je v nasprotju s členom 76(d) in (e) Poslovnika. Dalje, če je treba ta predlog razlagati kot predlog, naj se na Komisijo naslovi odredba, je treba opozoriti, da Splošno sodišče v okviru tožbe na podlagi člena 173 Pogodbe ni pristojno za izrekanje odredb institucijam (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 1996, Bernardi/Parlament, T‑146/95, EU:T:1996:105, točka 27).
Stroški
135 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
136 Ker Komisija v bistvenem ni uspela, se ji v skladu s predlogi tožeče stranke naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške tožeče stranke.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)
razsodilo:
1. Sklep Evropske komisije z dne 7. septembra 2018 o zavrnitvi ponudbe, ki jo je družba Securitec vložila za sklop št. 4 naročila, ki je bilo predmet omejenega postopka za oddajo javnega naročila HR/R1/PR/2017/059 v zvezi z „vzdrževanjem varnostnih naprav v stavbah, ki jih zaseda in/ali upravlja Evropska komisija v Belgiji in Luksemburgu“, in sklep Komisije z dne 17. septembra 2018, da se družbi Securitec zavrne predložitev pojasnil, ki jih je v okviru tega postopka zahtevala 11. septembra 2018, se razglasita za nična.
2. V preostalem se tožba zavrne.
3. Komisiji se naloži plačilo stroškov.
Gervasoni | Nihoul | Martín y Pérez de Nanclares |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 8. julija 2020.
Podpisi