Zadeva C‑168/18
Pensions-Sicherungs-Verein VVaG
proti
Güntherju Bauerju
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesarbeitsgericht)
Sodba Sodišča (peti senat) z dne 19. decembra 2019
„Predhodno odločanje – Socialna politika – Varstvo delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca – Direktiva 2008/94/ES – Člen 8 – Dodatno pokojninsko zavarovanje – Varstvo upravičenosti do starostnih prejemkov – Zajamčena minimalna raven varstva – Obveznost nekdanjega delodajalca, da izravna znižanje poklicne pokojnine – Zunanji upravljavec socialnega varstva – Neposredni učinek“
1. Socialna politika – Približevanje zakonodaj – Varstvo delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca – Direktiva 2008/94 – Dodatno poklicno pokojninsko zavarovanje – Obveznost zadevne države članice, da sprejme potrebne ukrepe za varstvo interesov delavcev – Področje uporabe
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2008/94, člen 8)
(Glej točki 35 in 36 ter točko 1 izreka.)
2. Socialna politika – Približevanje zakonodaj – Varstvo delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca – Direktiva 2008/94 – Dodatno poklicno pokojninsko zavarovanje – Varstvo upravičenosti do starostnih prejemkov – Zahtevana minimalna raven varstva – Znižanje prejemkov iz poklicnega pokojninskega zavarovanja – Nadomestilo v višini najmanj 50 % vrednosti pridobljenih pravic nekdanjega delavca – Nadomestilo, ki mora upoštevati prag tveganja revščine
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2008/94, člen 8)
(Glej točke od 38 do 46 ter točko 2 izreka.)
3. Socialna politika – Približevanje zakonodaj – Varstvo delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca – Direktiva 2008/94 – Dodatno poklicno pokojninsko zavarovanje – Varstvo upravičenosti do starostnih prejemkov – Zunanji upravljavec socialnega varstva – Možnost delavca, da proti takemu upravljavcu uveljavlja člen 8 navedene direktive z neposrednim učinkom – Pogoji
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2008/94, člen 8)
(Glej točke od 48 do 54 in 57 ter točko 3 izreka.)
Povzetek
Država članica mora nekdanjemu delavcu v primeru znižanja zneska prejemkov iz poklicnega pokojninskega zavarovanja zaradi plačilne nesposobnosti njegovega delodajalca zagotoviti vsaj polovico teh prejemkov ali – v primeru, ko so nastale izgube manjše od polovice navedenih prejemkov – zagotoviti, da to znižanje ne povzroči, da bi moral ta nekdanji delavec živeti pod pragom tveganja revščine
Sodišče je v sodbi Pensions-Sicherungs-Verein (C‑168/18) z dne 19. decembra 2019, v kateri je razlagalo člen 8 Direktive 2008/94 o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca(1), razsodilo, da se znižanje zneska prejemkov iz poklicnega pokojninskega zavarovanja, ki se izplačujejo nekdanjemu delavcu, zaradi plačilne nesposobnosti njegovega nekdanjega delodajalca šteje za očitno nesorazmerno, če ta nekdanji delavec že živi ali bi zaradi tega znižanja moral živeti pod pragom tveganja revščine. Po mnenju Sodišča to velja tudi, če zadevna oseba prejema vsaj polovico zneska prejemkov, ki izhajajo iz njenih pridobljenih pravic.
V zadevi, ki jo obravnava predložitveno sodišče, je nemški državljan od decembra 2000 prejemal poklicno pokojnino, ki je vključevala mesečni dodatek k pokojnini in letno božičnico, ki ju podeli neposredno nekdanji delodajalec, ter rento, ki jo izplačuje nemška pokojninska blagajna na podlagi prispevkov tega nekdanjega delodajalca. Zaradi gospodarskih težav, v katerih se je leta 2003 znašla navedena pokojninska blagajna, je bil znesek izplačevanih prejemkov s soglasjem zveznega urada za nadzor finančnih storitev znižan. Nekdanji delodajalec je to znižanje izravnaval do leta 2012, ko je bil glede njega uveden postopek zaradi plačilne nesposobnosti. Od tega datuma nekdanji delavec ne prejema več nadomestila za znižanje, saj je subjekt zasebnega prava, ki ga je Nemčija določila kot jamstveni sklad za primer plačilne nesposobnosti delodajalca na področju poklicne pokojnine, prevzel samo izplačevanje mesečnega dodatka k pokojnini in letne božičnice, ne pa nadomestila za znižanje.
Sodišče je najprej preučilo, ali so vsebinske zahteve iz člena 8 Direktive 2008/94 izpolnjene, na kar je odgovorilo pritrdilno, saj je šlo za nekdanjega delavca, katerega nekdanji delodajalec je postal plačilno nesposoben, ter je na dan, ko je ta postal plačilno nesposoben, in zaradi te nesposobnosti prišlo do posega v pridobljene pravice tega nekdanjega delavca do starostnih prejemkov. Sodišče je iz tega sklepalo, da se člen 8 Direktive 2008/94 uporabi v položaju, kakršen je ta v obravnavani zadevi.
Dalje, glede okoliščin, v katerih je treba šteti, da je znižanje zneska prejemkov iz poklicnega pokojninskega zavarovanja očitno nesorazmerno in povzroči obveznost držav članic, da zagotovijo neko varstvo, je Sodišče opozorilo, da imajo države članice pri prenosu člena 8 Direktive 2008/94 široko polje proste presoje in so dolžne zagotoviti le minimalno varstvo, ki se zahteva s to določbo. Opozorilo je tudi, da mora nekdanji delavec v primeru plačilne nesposobnosti svojega delodajalca prejemati vsaj polovico starostnih prejemkov, ki izhajajo iz njegovih pridobljenih pravic, kar pa ne izključuje, da se lahko nastale izgube kljub temu minimalnemu varstvu v nekaterih okoliščinah štejejo za očitno nesorazmerne. V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo, da je treba znižanje starostnih prejemkov šteti za očitno nesorazmerno, če so možnosti zadevne osebe za zadovoljitev njenih potreb resno prizadete. To naj bi veljalo v primeru nekdanjega delavca, ki zaradi tega znižanja že živi ali bi moral živeti pod pragom tveganja revščine, ki ga je za zadevno državo članico določil Eurostat, tako da mora torej zadevna država članica zagotoviti nadomestilo v znesku, ki – ne da bi nujno pokrival vse nastale izgube – vendarle odpravi njihovo očitno nesorazmernost.
Nazadnje, Sodišče je ugotovilo, da navedeni člen 8 v delu, v katerem državam članicam nalaga, da zagotovijo minimalno varstvo nekdanjega delavca, ki je izpostavljen očitno nesorazmernemu znižanju starostnih prejemkov, vsebuje jasno, natančno in nepogojno obveznost za države članice, katere namen je priznanje pravic posameznikom. Zato se je na to določbo mogoče sklicevati v razmerju do subjekta zasebnega prava, ki ga je država določila kot jamstveni sklad za primer plačilne nesposobnosti delodajalca na področju poklicne pokojnine, kadar je ta subjekt glede na nalogo, za katero je pooblaščen, in pogoje, v katerih jo opravlja, mogoče izenačiti z državo, če naloga jamčevanja, ki jo ima ta subjekt, dejansko zajema vrste starostnih prejemkov, za katere se zahteva minimalno varstvo iz te določbe.