SKLEP SODIŠČA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (tretji senat)
z dne 12. novembra 2008(*)
„Javni uslužbenci – Tehnični strokovni sodelavec – Ugovor nepristojnosti – Ugovor nedopustnosti – Nepristojnost Sodišča za uslužbence“
V zadevi F‑88/07,
katere predmet je tožba, vložena na podlagi členov 236 ES in 152 AE,
Juan Luís Domínguez González, stanujoč v Gironi (Španija), ki ga je najprej zastopal R. Nicolazzi Angelats, odvetnik, nato R. Nicolazzi Angelats in M.‑C. Oller Gil, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata J. Currall in L. Lozano Palacios, zastopnika,
tožena stranka,
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (tretji senat),
v sestavi, ki je odločila, P. Mahoney (poročevalec), predsednik, I. Boruta, sodnica, in H. Tagaras, sodnik,
sodna tajnica: W. Hakenberg,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 18. junija 2008
sprejema naslednji
Sklep
1 S tožbo, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence vložena 29. avgusta 2007, J. L. Domínguez González zahteva, naj se Komisiji Evropskih skupnosti naloži plačilo 20.310,68 EUR kot povračilo za škodo, ki jo je utrpel zaradi prekinitve pogodbe o zaposlitvi po opravljenem zdravniškem pregledu pred zaposlitvijo.
Pravni okvir
2 V skladu s členom 235 ES je „Sodišče [Evropskih skupnosti] pristojno v sporih glede nadomestila škode, ki ga predvideva drugi odstavek člena 288 [ES]“.
3 Na podlagi člena 236 ES je „Sodišče [...] v mejah in pod pogoji, ki so določeni v kadrovskih predpisih [za uradnike Evropskih skupnosti] ali v Pogojih za zaposlitev, pristojno za vse spore med Skupnostjo in njenimi uslužbenci“.
4 Člen 238 ES določa: „Sodišče je pristojno za izrekanje sodb na podlagi arbitražne klavzule v pogodbah, ki jih sklene Skupnost ali ki so sklenjene v njenem imenu, ne glede na to, ali jih ureja javno ali zasebno pravo“.
5 Člen 282 ES določa:
„Skupnost ima v vseh državah članicah kar najširšo pravno in poslovno sposobnost, ki jo pravnim osebam priznava nacionalna zakonodaja; zlasti lahko pridobiva premično in nepremično premoženje in z njim razpolaga ter je lahko stranka v sodnem postopku. V ta namen jo zastopa Komisija.“
6 Člen 288, drugi odstavek, ES določa:
„V primeru nepogodbene odgovornosti pa Skupnost v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti.“
7 Člen 46 Statuta Sodišča določa:
„Tožbe proti Skupnostim v zadevah, ki izhajajo iz nepogodbene odgovornosti, zastarajo po petih letih od nastanka kršitve. […]“
8 Člen 1 Priloge k Statutu Sodišča določa:
„Sodišče za uslužbence Evropske unije [...] izvršuje na prvi stopnji pristojnost za odločanje v sporih med Skupnostma in njunimi uslužbenci na podlagi člena 236 [...] ES in člena 152 [...] AE, vključno s spori med organi, uradi ali agencijami in njihovim osebjem, za katere je pristojnost dodeljena Sodišču.“
9 Pod naslovom VII „Pritožbe“ Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi ali Kadrovski predpisi za uradnike) je uvrščen člen 91, ki določa: „Sodišče [...] je pristojno za vse spore med Skupnostmi in katero koli osebo, za katero veljajo ti kadrovski predpisi […]“.
10 Člen 1 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti v različici, ki je veljala ob sklenitvi pogodbe s tožečo stranko (v nadaljevanju: stari PZDU ali PZDU), določa:
„Pogoji za zaposlitev se uporabljajo za uslužbence, ki s Skupnostmi sklenejo pogodbo o zaposlitvi.
Mednje sodijo:
– začasni uslužbenci,
– pomožni uslužbenci,
– lokalni uslužbenci,
– strokovni svetovalci.“
11 Člen 2 starih PZDU določa:
„V teh pogojih za zaposlitev začasni uslužbenec pomeni:
a) uslužbenca, ki se zaposli na delovno mesto s seznama delovnih mest, ki je priložen delu proračuna za posamezno institucijo in ga je proračunski organ opredelil kot začasno;
b) uslužbenca, ki se za določen čas zaposli na stalnem delovnem mestu s seznama delovnih mest, ki je priložen delu proračuna za posamezno institucijo;
c) uslužbenca, razen uradnika Skupnosti, ki se zaposli za pomoč osebi, ki opravlja funkcijo iz pogodb o ustanovitvi Skupnosti ali Pogodbe o ustanovitvi enotnega Sveta in enotne Komisije Evropskih skupnosti, ali izvoljenemu predsedniku ene od institucij ali organov Skupnosti, ali izvoljenemu predsedniku ene od političnih skupin Evropskega parlamenta;
d) uslužbenca, ki se za določen čas zaposli na stalnem delovnem mestu, plačanem iz odobrenih proračunskih sredstev za raziskave in naložbe in vključenem v seznam delovnih mest, ki je priložen proračunu za zadevno institucijo.“
12 Člen 3 starih PZDU določa:
„V teh pogojih za zaposlitev pomožni uslužbenec pomeni:
a) uslužbenca, ki se v mejah, določenih v členu 52, v instituciji zaposli za opravljanje nalog za polni delovni čas ali delovni čas, krajši od polnega, ni pa razporejen na delovno mesto, vključeno v seznam delovnih mest, ki je priložen delu proračuna za to institucijo;
b) uslužbenca, ki se po preučitvi možnosti za začasno razporeditev uradnikov v instituciji zaposli za nadomeščanje nekaterih oseb, ki trenutno ne morejo opravljati nalog […].“
13 Člen 4 starih PZDU določa:
„V teh pogojih za zaposlitev lokalni uslužbenec pomeni uslužbenca, ki je ustrezno lokalni praksi zaposlen za fizična in upravno-administrativna dela na delovnih mestih, ki niso na seznamu delovnih mest, priloženem delu proračuna za to institucijo, in so plačana iz skupnih sredstev naslova proračuna za ta namen. Kot izjema se za lokalne uslužbence lahko štejejo tudi tisti, zaposleni za izvajanje izvršilnih nalog v tiskovnih in informacijskih uradih Komisije Evropskih skupnosti.
Za lokalne uslužbence se v krajih zaposlitve izven držav Skupnosti lahko štejejo uslužbenci, zaposleni za opravljanje dela, ki ni navedeno v prvem odstavku in ga zaradi interesa službe ne more opravljati uradnik ali uslužbenec na drugem položaju v smislu člena 1.“
14 Člen 5 starih PZDU določa:
„V teh pogojih za zaposlitev strokovni svetovalec pomeni osebo, ki se zaradi posebne usposobljenosti in ne glede na zaposlitev ali delo na drugem položaju zaposli za pomoč eni od institucij Skupnosti, bodisi redno ali za določen čas, in je plačana iz skupnih sredstev dela proračuna za to institucijo za ta namen.“
15 Člen 79 starih PZDU določa:
„Ob upoštevanju določb tega naslova določa pogoje za zaposlovanje lokalnih uslužbencev zlasti:
a) način zaposlovanja in prekinitev pogodbe,
b) dopust in
c) osebne prejemke,
vsaka institucija skladno z veljavnimi predpisi in prakso v kraju, v katerem opravljajo delo.“
16 Člen 81 starih PZDU določa:
„1. Vsi spori med institucijo in lokalnim uslužbencem, zaposlenim v državi članici, se rešujejo pred pristojnim sodiščem v skladu z veljavnimi zakoni države, v kateri uslužbenec opravlja svoje delo.
2. Vsi spori med institucijo in lokalnim uslužbencem, zaposlenim v tretji državi, se predložijo arbitražni komisiji v skladu s pogoji, opredeljenimi v klavzuli o arbitraži iz uslužbenčeve pogodbe.“
17 V skladu s členom 122 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti v različici, ki velja od 1. maja 2004 (v nadaljevanju: novi PZDU ali PZDU), se spori med institucijo in lokalnim uslužbencem, zaposlenim v tretji državi, predložijo arbitražni komisiji v skladu s pogoji, opredeljenimi v klavzuli o arbitraži iz delavčeve pogodbe.
18 V skladu z določbami členov 46, 73 in 83 starih PZDU se člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov po analogiji uporabljata za začasne uslužbence, pomožne uslužbence in strokovne svetovalce. Iz členov 46, 73, 117 in 124 novih PZDU izhaja, da se člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov po analogiji uporabljata za začasne uslužbence, pomožne uslužbence, pogodbene uslužbence in strokovne svetovalce.
19 Člen 3 splošnih pogojev, ki se uporabljajo za pogodbe o zaposlitvi za določen čas za tehnične strokovne sodelavce pri dejavnostih sodelovanja za pomoč tretjim državam na področju humanitarne pomoči oziroma pomoči v hrani Evropske skupnosti (v nadaljevanju: splošni pogoji, ki se uporabljajo za pogodbe o zaposlitvi tehničnih strokovnih sodelavcev), določa zlasti:
„Sodelavec se zaposli v okviru [p]ogodbe o zaposlitvi za določen čas, v skladu z določbami [p]ogodbe.
[…]
Upoštevaje okvir, v katerem se opravlja naloga tehnične pomoči, število dejavnikov pri njenem izvajanju in financiranju in njen namen – ki je v tem, da jo nadomestijo sredstva in lastne zmožnosti upravičene države – je za nalogo tehničnega strokovnega sodelavca značilna časovna omejenost in nepredvidljivost glede poteka in trajanja naloge, o katerih ne odločata niti delodajalec niti pogodbenik. Naloga tehničnega strokovnega sodelavca zato ne spada v običajen okvir zaposlitve in jo je mogoče opravljati le na podlagi pogodb za določen čas, pogodb za omejen čas brez možnosti tihega podaljšanja, pri tem pa lahko zgoraj opisane okoliščine v posameznem primeru upravičijo več zaporednih pogodb za določen čas.
Če se poveča potreba po tehnični pomoči v upravičeni državi in sredstva pomoči Skupnosti omogočajo sklenitev več pogodb za različne naloge, ne glede na časovni potek in/ali podrobnosti tega zaporedja in trajanja morebitnih prekinitev, očitno nadaljevanje nalog pogodbenika pogodbe ne more spremeniti v pogodbo za nedoločen čas. Stranki priznavata, da posebnost naloge tehnične pomoči in njena nepredvidljivost veljata za obe enako, in izrecno sprejemata posledice, ki jih imata ti na njune pogodbene obveznosti.
Pogodbenik priznava zlasti, da mu Komisija kot delodajalec v teh okoliščinah ne more zagotoviti stalne zaposlitve in da se ta vidik zato upošteva na ravni osebnih prejemkov.
To priznanje je bistvena sestavina pogodbe.
[…]“
20 Člen 8 splošnih pogojev, ki se uporabljajo za pogodbe o zaposlitvi tehničnih strokovnih sodelavcev, določa:
„Pogodbenik mora pri uradnem zdravniku Komisije opraviti vse zdravstvene preglede in cepljenja, ki jih ta določi. […]
Komisija lahko to pogodbo prekine, če je pogodbenik spoznan za nezmožnega za opravljanje nalog [tehničnega strokovnega sodelavca].“
Dejansko stanje
21 Tožeča stranka je 30. junija 1999 z Evropsko skupnostjo, ki jo je zastopala Komisija, podpisala „pogodbo o zaposlitvi“ za opravljanje nalog „tehničnega strokovnega sodelavca“ v Republiki Kongo in Demokratični republiki Kongo v okviru humanitarne pomoči, ki jo je izvajal Urad za humanitarno pomoč Evropske skupnosti (ECHO).
22 Tožeča stranka je od 1. julija 1998 do 30. junija 1999 opravljala delo v Kolumbiji, prav tako kot tehnični strokovni sodelavec.
23 K pogodbi o zaposlitvi, ki je bila sklenjena 30. junija 1999, so bile priložene tri priloge. V prilogi I so bili splošni pogoji, ki se uporabljajo za pogodbe o zaposlitvi tehničnih strokovnih sodelavcev in so se za pogodbo o zaposlitvi tožeče stranke uporabljali na podlagi člena 3 te pogodbe. V prilogi II so bili določeni finančni pogoji te pogodbe o zaposlitvi, v prilogi III pa je bil natančneje določen obseg naloge, zaupane zadevni stranki.
24 V členu 5, prvi odstavek, pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke je bilo določeno:
„Za to pogodbo velja belgijsko pravo, zlasti zakon z dne 3. julija 1978 o pogodbah o zaposlitvi, vključno z določbami o prekinitvi pogodbe s strani ene od pogodbenih strank.“
25 Člen 6 pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke je določal:
„O vseh sporih med pogodbenima strankama oziroma o vseh zahtevkih ene stranke proti drugi, ki temeljijo na tej pogodbi in jih pogodbeni stranki ne moreta rešiti sporazumno, odločajo sodišča v Bruslju.“
26 Člen 7 pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke je med drugim določal, da se člen 8 splošnih pogojev, ki se uporabljajo za pogodbe o zaposlitvi tehničnih strokovnih sodelavcev, dopolni tako:
„Zdravniški pregled: Če je rezultat zdravniškega pregleda, opravljenega pri uradnem zdravniku Komisije, negativen, se pogodba prekine s takojšnjim učinkom.“
27 Priloga III k pogodbi o zaposlitvi tožeče stranke je določala obseg naloge, ki ji je bila zaupana. Na podlagi točke 2.1 navedene priloge so splošne naloge tožeče stranke vsebovale oceno splošnega humanitarnega položaja v Republiki Kongo in na vzhodu Demokratične republike Kongo, oceno potreb prebivalstva, svetovanje ECHU o organiziranju njegove pomoči in zagotavljanje primernega spremljanja izvajanja teh programov, ki jih financira Komisija. Posebne naloge tožeče stranke so vsebovale analizo, oceno potreb in organizacijo (točka 2.2.1 priloge III), izbor, nadzor in usklajevanje (točka 2.2.2 priloge III) ter usklajevanje z razvojnimi dejavnostmi (točka 2.2.3 priloge III).
28 Tožeča stranka je 1. julija 1999 opravila zdravniški pregled pred zaposlitvijo pri zdravniku G. v „Medical Centre of Brussels“.
29 Zdravnik G. je 9. julija 1999 predložil poročilo, v katerem je zelo jasno izrazil pomisleke o zmožnosti tožeče stranke za opravljanje naloge v Republiki Kongo in Demokratični republiki Kongo ter mnenje, da je „nezmožna glede na naravo, trajanje in kraj opravljanja“ naloge.
30 Tožeča stranka je prispela v Kinšaso (Demokratična republika Kongo) 15. julija 1999.
31 Tožeča stranka je 16. julija 1999 prejela telefonski klic Komisije, v katerem je bila brez pojasnil obveščena, da se mora nujno vrniti v Bruselj.
32 Tožeča stranka se je 20. julija 1999 vrnila v Bruselj. Isti dan ji je Komisija vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi s takojšnjim učinkom na podlagi člena 7 te pogodbe in člena 8 splošnih pogojev, ki se uporabljajo za pogodbe o zaposlitvi tehničnih strokovnih sodelavcev.
33 Tožeča stranka je 5. avgusta 1999 direktorju „Skupne službe RELEX za upravljanje s pomočmi tretjim državam“ poslala dopis, v katerem je navedla, da je zdravniku G. pomotoma predložila elektrokardiogram iz januarja 1999, to je le malo po njegovem akutnem koronarnem dogodku decembra 1998, namesto elektrokardiograma iz februarja 1999, ki je bil popolnoma normalen. Glede na to pomoto je tožeča stranka predlagala nov zdravniški pregled, v katerem se je zavezala, da bo predložila vse potrebne preiskave in ocene.
34 Tožeča stranka je 18. avgusta 1999 naslovila pritožbo na evropskega varuha človekovih pravic. Ta je s Komisijo izmenjal več dopisov.
35 Varuh človekovih pravic je s sklepom z dne 14. junija 2001 glede pritožbe tožeče stranke odločil, da gre v primeru zainteresiranega, ki mu ni bilo naloženo, naj pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi opravi zdravniški pregled, za nepravilno ravnanje. Navedel je tudi, da je zato, ker je Komisija odklonila plačilo vsakršnega nadomestila tožeči stranki in sporazumno rešitev spora, edino mogoča predložitev zadeve pristojnemu sodišču. V skladu z mnenjem varuha človekovih pravic bi se lahko le sodišče „seznanilo z izjavami strank in njihovimi trditvami, ki bi jih moralo obravnavati glede na upoštevne nacionalne zakone in bi moralo oceniti različne elemente presoje o vseh dejanskih vprašanjih spora“.
36 Tožeča stranka je 3. julija 2001 prosila belgijskega odvetnika N. za nasvet. Ta je odgovoril, da bi bilo treba tožbo, ki temelji na „pogodbi o zaposlitvi“, vložiti v enem letu po prekinitvi pogodbenega razmerja. V obravnavanem primeru bi bilo treba tožbo po mnenju N. vložiti najpozneje 19. julija 2000.
37 Tožeča stranka se je 29. julija 2002 obrnila na Odbor za peticije Evropskega parlamenta.
38 Predsednik Odbora za peticije je 9. oktobra 2003 varuhu človekovih pravic poslal dopis, v katerem je navedel, da so se člani odbora za peticije začudili nad njegovo ugotovitvijo, da gre za primer nepravilnega ravnanja, da pa Komisija priporočila varuha, naj poskusi poiskati sporazumno rešitev, ni upoštevala in da Urad ECHO vlagatelju peticije ni ponudil druge zaposlitve.
39 Tožeča stranka se je 20. maja 2005 obrnila na Evropsko sodišče za človekove pravice.
40 Sodno tajništvo Evropskega sodišča za človekove pravice je 8. junija 2005 tožeči stranki pojasnilo, da je pristojno le za reševanje tožb, vloženih proti državam članicam Sveta Evrope, in ne tožb proti institucijam Skupnosti. Sodno tajništvo Evropskega sodišča za človekove pravice je tožeči stranki svetovalo, naj se obrne na Sodišče.
41 Po dopisu, ki ga je tožeča stranka Sodišču poslala na nedoločen datum, jo je to v dopisu z dne 21. decembra 2005 obvestilo, da je za javne uslužbence pristojno Sodišče za uslužbence.
Postopek in predlogi strank
42 Komisija je z ločenim aktom v sodnem tajništvu Sodišča za uslužbence 28. januarja 2008 zoper tožbo vložila ugovor nepristojnosti in nedopustnosti na podlagi člena 78 Poslovnika.
43 Tožeča stranka je stališča v zvezi z ugovorom nepristojnosti in nedopustnosti vložila po telefaksu 22. februarja 2008 (izvirnik je prispel 25. februarja istega leta).
44 Če stranka predlaga, naj Sodišče za uslužbence odloči o nedopustnosti, nepristojnosti ali drugem procesnem vprašanju, ne da bi odločalo o zadevi po temelju, mora na podlagi člena 78 Poslovnika predlog vložiti z ločenim aktom. Po vložitvi predloga predsednik določi rok, v katerem lahko nasprotna stranka pisno poda svoje predloge ter dejanske in pravne trditve. Predlog se obravnava ustno, razen če Sodišče za uslužbence ne odloči drugače.
45 V obravnavanem primeru je Sodišče za uslužbence menilo, da je treba o predlogu Komisije na podlagi člena 78 Poslovnika opraviti obravnavo.
46 Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– Komisiji naloži plačilo 20.310,68 EUR za povračilo škode, ki jo je utrpela zaradi prekinitve pogodbe o zaposlitvi;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
47 Komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot nedopustno;
– tožeči stranki naloži plačilo lastnih stroškov.
Pravo
Trditve strank
48 Komisija meni, prvič, da Sodišče za uslužbence ni pristojno za obravnavanje tožbe. Delovno razmerje med institucijo in tožečo stranko naj bi dejansko urejalo belgijsko pravo, o njem pa naj bi odločalo sodišče v Bruslju. Na obravnavi je Komisija predložila sodbo 18. senata tribunal du travail de Bruxelles z dne 23. aprila 2008 v zadevi M. proti Komisiji, v kateri je tožeča stranka, zaposlena kot tehnični strokovni sodelavec v okviru humanitarne pomoči, ki jo je izvajal ECHO, zahtevala preoblikovanje svoje pogodbe tehničnega strokovnega sodelavca za določen čas v pogodbo za nedoločen čas. Tribunal du travail de Bruxelles je preučilo temelj tožbe, kar je storilo že v drugih zadevah, ki so jih vložili tehnični strokovni sodelavci, kar naj bi dokazovalo, da se je izreklo za pristojno za odločanje v takih sporih.
49 Drugič, Komisija meni, da naj bi bila tožba očitno nedopustna zaradi zamude, saj je bila pogodba o zaposlitvi s tožečo stranko prekinjena 20. julija 1999, ta tožba pa je bila vložena 29. avgusta 2007.
50 Tožeča stranka zatrjuje, prvič, da bi jo bilo treba šteti za uslužbenca v smislu PZDU. Meni, da je bila določba, s katero je bila za njeno pogodbo določena uporaba belgijskega prava, „nedovoljena določba“. Meni, da bi bilo treba njeno tožbo opredeliti kot tožbo o nepogodbeni odgovornosti v delu, v katerem zahteva vračilo škode, ki jo je povzročila institucija Skupnosti. Sodišče za uslužbence naj bi bilo zato pristojno za odločanje ne glede na pristojnost delovnega sodišča v Bruslju, določeno v njeni pogodbi, podpisani 30. junija 1999.
51 Drugič, tožeča stranka izpodbija trditev Komisije, da naj bi bila tožba prepozna. Zatrjuje, da naj bi postopki, ki jih je sprožila pred varuhom človekovih pravic, Odborom Parlamenta za peticije in Evropskim sodiščem za človekove pravice, dejansko prekinili zastaralni rok za tožbo. Zato naj bi tožbo na podlagi nepogodbene odgovornosti vložila v roku petih let, ki je določen v členu 46 Statuta Sodišča.
Presoja Sodišča za uslužbence
52 Čeprav so v obravnavanem primeru podani resni dvomi o dopustnosti tožbe, lahko Sodišče za uslužbence to vprašanje preveri šele po tem, ko preveri, ali je pristojno.
53 V obravnavanem primeru iz členov 5 in 6 pogodbe o zaposlitvi tehničnega strokovnega sodelavca, sklenjeni med tožečo stranko in Komisijo, izhaja, da se za to pogodbo uporablja belgijsko pravo in da so pristojna sodišča v Bruslju.
54 Ker pa je pristojnost Sodišča za uslužbence procesna predpostavka (sodba Sodišča prve stopnje z dne 17. junija 1998 v zadevi Svenska Journalistförbundet proti Svetu, T‑174/95, Recueil, str. II‑2289, točka 80, in sklep Sodišča prve stopnje z dne 10. julija 2002 v zadevi Comitato organizzatore del convegno internazionale proti Komisiji, T‑387/00, Recueil, str. II‑3031, točka 36), tega vprašanja ni mogoče obravnavati le glede samih določb zadevne pogodbe o zaposlitvi.
55 Poleg tega je treba pristojnost Sodišča za uslužbence presojati glede na določbe, veljavne v času odločanja.
56 Pristojnost Sodišča za uslužbence je določena in opredeljena v členih 236 ES in 152 AE, členu 1 Priloge k Statutu Sodišča, členu 91 Kadrovskih predpisov ter členih 46, 73, 117 in 124 novih PZDU.
57 Člen 236 ES določa, da je Sodišče v mejah in pod pogoji, ki so določeni v Kadrovskih predpisih ali v Pogojih za zaposlitev, pristojno za vse spore med Skupnostjo in njenimi uslužbenci.
58 Na podlagi člena 91 Kadrovskih predpisov, uvrščenega pod naslovom VII teh predpisov, je Sodišče pristojno za vse spore med Skupnostmi in osebami, za katere veljajo ti kadrovski predpisi.
59 Na podlagi določb členov 46, 73 in 83 starih PZDU ter členov 46, 73 in 124 novih PZDU se določbe iz naslova VII Kadrovskih predpisov o pritožbah po analogiji uporabljajo tudi za uslužbence, ki niso lokalni uslužbenci.
60 Iz člena 81(2) starih PZDU in člena 122 novih PZDU izhaja, da se vsi spori med institucijo in lokalnim uslužbencem, zaposlenim v tretji državi, predložijo arbitražni komisiji v skladu s pogoji, opredeljenimi v klavzuli o arbitraži iz uslužbenčeve pogodbe.
61 Ni sporno, da tožeča stranka ni uradnik oziroma druga oseba, za katero veljajo Kadrovski predpisi, in da s Komisijo ni sklenila pogodbe kot uslužbenec.
62 Tožeča stranka je na obravnavi vseeno zatrjevala, da je določba o uporabi belgijske zakonodaje za njeno pogodbo „nedovoljen pogoj“ in bi jo bilo treba ne glede na to določbo šteti za uslužbenca v smislu starih PZDU.
63 Tožeča stranka kljub vprašanju, ki ji je bilo postavljeno v pripravljalnem poročilu za obravnavo, ni pojasnila, v katero skupino uslužbencev bi jo bilo treba po njenem mnenju zaposliti. Vendar pa je treba ugotoviti, da se lahko zahteva tožeče stranke nanaša le na uslužbence, ki niso lokalni uslužbenci, saj Sodišče za uslužbence ne more biti pristojno za lokalne uslužbence, in da na podlagi člena 81(2) starih PZDU in člena 122 novih PZDU ni mogoče zahtevati uporabe prava Skupnosti.
64 V skladu z ustaljeno sodno prakso lahko poleg oseb, zaposlenih kot uradniki oziroma uslužbenci, z izjemo lokalnih uslužbencev, tudi druge osebe, ki zahtevajo priznanje teh lastnosti, pred sodiščem Skupnosti izpodbijajo odločbo, ki posega v njihov položaj (sodbe Sodišča z dne 11. marca 1975 v zadevi Porrini in drugi, 65/74, Recueil, str. 319, točka 13; z dne 5. aprila 1979 v zadevi Bellintani in drugi proti Komisiji, 116/78, Recueil, str. 1585, točka 6, in z dne 20. junija 1985 v zadevi Klein proti Komisiji, 123/84, Recueil, str. 1907, točka 10; sodba Sodišča prve stopnje z dne 19. julija 1999 v zadevi Mammarella proti Komisiji, T‑74/98, RecFP, str. I‑A‑151 in II‑797, točka 16).
65 Ta sodna praksa pojasnjuje, da je sodišče Skupnosti pristojno vsaj za presojo, ali je dejansko pristojno za odločanje o dopustnosti in utemeljenosti spora.
66 Zato je treba pri presoji navedene pristojnosti preveriti, ali bi bilo mogoče tožečo stranko dejansko šteti za osebo, za katero se uporabljajo Kadrovski predpisi, oziroma za uslužbenca, ki ni lokalni uslužbenec.
67 Kot je bilo že navedeno, tožeča stranka zahteva priznanje statusa uslužbenca, ki ni lokalni uslužbenec, ne izpodbija pa, da s Komisijo ni sklenila pogodbe kot uslužbenec.
68 Ker zaradi povezanosti določb člena 236 ES, člena 1 Priloge k Statutu Sodišča, člena 91 Kadrovskih predpisov za uradnike, členov 46, 73 in 83 starih PZDU ter členov 46, 73 in 124 novih PZDU za morebitno kršitev tožene institucije, ki bi se nanašala na področje uporabe členov 1, 2, 3 in 5 starih PZDU, sodišča Skupnosti ne bi bila pristojna za odločanje o sporu, na kar je bilo že opozorjeno, in glede na to, da so pravila o sodni pristojnosti procesna predpostavka, je treba tudi po uradni dolžnosti preveriti, ali Komisija v obravnavanem primeru ni kršila področja uporabe teh členov.
69 V zvezi s tem je treba uvodoma opozoriti, da z izjemo zelo natančnih in primerno utemeljenih primerov delovna razmerja med Evropskimi skupnostmi in njenimi uslužbenci urejajo Kadrovski predpisi in PZDU. Sodišče je za možnost zaposlitve osebja na podlagi pogodb, za katere ne veljajo PZDU, dejansko že določilo obvezne pogoje (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Klein proti Komisiji in sodbo Sodišča z dne 11. julija 1985 v zadevi Maag proti Komisiji, 43/84, Recueil, str. 2581).
70 Poleg tega sodna praksa natančneje pojasnjuje, da Kadrovski predpisi in PZDU niso izčrpna ureditev, s katero bi se prepovedovalo zaposlovanje oseb zunaj tako vzpostavljenega zakonodajnega okvira. Nasprotno možnost, ki jo Komisiji priznavata člena 282 ES in 238 ES, da loči delovna razmerja, za katera se uporablja pravo države članice, zajema sklepanje pogodb o zaposlitvi oziroma pogodb o zagotavljanju storitev. V teh okoliščinah zaposlitve osebe na podlagi pogodbe, ki se izrecno sklicuje na nacionalno pravo, ne bi bilo mogoče šteti za nezakonito, razen če tožena institucija pogojev zaposlitve zadevne stranke ne bi opredelila v skladu s potrebami službe, ampak tako, da bi se izognila uporabi določb Kadrovskih predpisov oziroma PZDU in bi s tem zlorabila postopek (glej zgoraj navedeno sodbo Mammarella proti Komisiji, točki 39 in 40 in navedena sodna praksa).
71 Zato je treba najprej ugotoviti, ali delovnega razmerja med tožečo stranko in Komisijo ob dnevu podpisa pogodbe ne bi bilo mogoče opredeliti kot ene od treh skupin pogodb, za katere se uporablja pravo Skupnosti in za katere je v PZDU določena pristojnost sodišča Skupnosti (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Maag proti Komisiji), in sicer, prvič, kot pogodbe z začasnim uslužbencem, drugič, s pomožnim uslužbencem in, tretjič, s strokovnim svetovalcem.
72 Glede tega je treba upoštevati, da se v določbah Kadrovskih predpisov uporablja natančno izrazoslovje, ki ga ni mogoče po analogiji uporabiti za druge primere, ki niso izrecno navedeni, in da velja enako za določbe PZDU (zgoraj navedena sodba Klein proti Komisiji, točka 23 in navedena sodna praksa).
73 Prvič, za začasnega uslužbenca je značilno zlasti, da opravlja naloge na stalnem delovnem mestu v službi uprave Skupnosti (zgoraj navedena sodba Maag proti Komisiji, točka 17 in navedena sodna praksa).
74 Člen 3 splošnih pogojev, ki se uporabljajo za pogodbe o zaposlitvi tehničnih uslužbencev, pa izrecno določa, da sta razvoj in trajanje nalog humanitarne pomoči tretjim državam časovno določena in nepredvidljiva.
75 Zato je lahko Komisija upravičeno menila, da pogodba začasnega uslužbenca ni primeren pravni okvir za zaposlitev sodelavcev, ki jim je zaupala časovno določene in nepredvidljive naloge humanitarne pomoči.
76 Drugič, na podlagi člena 52 starih PZDU dejansko trajanje zaposlitve pomožnega uslužbenca, vključno z morebitnim podaljšanjem njegove pogodbe, če je bil zaposlen za nadomeščanje uradnika oziroma začasnega uslužbenca, ki začasno ne more opravljati nalog, ne more preseči začasnega obdobja, v katerem jih zagotavlja, niti enega leta v vseh drugih primerih.
77 Sodna praksa natančneje določa, da je za pogodbo pomožnega uslužbenca značilna časovna negotovost, saj jo je mogoče skleniti le za zagotavljanje začasnega nadomeščanja, ali za opravljanje upravnih prehodnih nalog, ali nujnih nalog ali nalog, ki niso natančno opredeljene. Namen te ureditve je izpolnitev časovno omejenih nalog, ki jih lahko zaradi narave oziroma odsotnosti naslovnika opravi občasno zaposleno osebje, pri tem pa te ureditve ni mogoče zlorabljati za nalaganje stalnih nalog neki osebi za dolga obdobja (zgoraj navedena sodba Maag proti Komisiji, točki 18 in 19 ter navedena sodna praksa).
78 Tožeča stranka ni nadomeščala uradnika oziroma začasnega uslužbenca, ki začasno ni mogel opravljati nalog, prav tako pa ni mogoče izključiti, da bi bilo – tudi če so nekatere naloge tehnične pomoči v tretjih državah prehodne oziroma so nujno potrebne – za druge naloge potrebno posredovanje, daljše od enega leta.
79 Zato je lahko Komisija upravičeno štela, da pogodba začasnega uslužbenca ni bila primeren pravni okvir za zaposlitev sodelavcev, ki jim je zaupala določene naloge humanitarne pomoči.
80 Tretjič, naslov V starih PZDU določa možnost zaposlitve strokovnih svetovalcev.
81 „Strokovni svetovalec“ pomeni, da mora zadevna stranka ponujati storitev svetovanja.
82 Iz opisa delovnega mesta tožeče stranke, ki je v prilogi III k njegovi pogodbi o zaposlitvi, izhaja, da so bile naloge, zaupane zadevni stranki, splošnejše in širše od ponujanja storitev svetovanja. Del nalog, ki jih je sprejela tožeča stranka, je bil dejansko opazovanje, usklajevanje in organizacija.
83 Poleg tega člen 5 starih PZDU določa, da se strokovni svetovalec zaposli „zaradi posebne usposobljenosti in ne glede na zaposlitev ali delo na drugem položaju“.
84 Iz spisa pa ne izhaja, da bi bila tožeča stranka posebno usposobljena.
85 Zato Komisiji ni mogoče očitati, da je menila, da pravni okvir, ki se uporablja za posebne svetovalce, ni bil primeren za zaposlitev tožeče stranke v okviru naloge humanitarne pomoči.
86 Stari PZDU med tremi vrstami pogodb za uslužbence, ki niso lokalni uslužbenci, zato niso vsebovali nobene možnosti, ki bi bila zadosti prilagojena potrebam Komisije glede osebja, ki bi opravljalo nekatere naloge v okviru humanitarne pomoči tretjim državam.
87 Vendar pri preverjanju, ali je Komisija zlorabila postopek, ni dovolj ugotoviti, da je lahko upravičeno štela, da druge vrste pogodb, ki jih določajo PZDU in za katere je pristojno sodišče Skupnosti, niso bile primerne za sodelavce, ki jim je nameravala zaupati nekatere naloge humanitarne pomoči, ampak je treba preveriti tudi, ali so delovne razmere, ponujene tožeči stranki, izpolnjevale minimalne socialne zahteve, ki obstajajo v vsaki pravni državi.
88 Glede tega zlasti iz finančnih pogojev, ki se uporabljajo za pogodbo o zaposlitvi, izhaja, da bi bilo mogoče osebne prejemke tožeče stranke opredeliti kot precej visoke, saj bi ob izvajanju pogodbe prejemala osnovni znesek 5442,98 EUR na mesec. Člen 3 splošnih pogojev, ki se uporabljajo za pogodbe o zaposlitvi tehničnih strokovnih sodelavcev, poleg tega izrecno določa, da upoštevaje značilnosti nalog tehničnih strokovnih sodelavcev Komisija sopogodbeniku ne more zagotoviti stalne zaposlitve in da se ta vidik upošteva na ravni osebnih prejemkov. Če bi tožeča stranka izvajala pogodbo, bi bila poleg tega upravičena do dodatka za vodjo gospodinjstva, dodatka za vzdrževanega otroka, nadomestila za življenjske razmere in pavšalnega dnevnega nadomestila za začasno bivanje. Upravičena bi bila tudi to zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Svoje pravice bi lahko uveljavljala pred nacionalnim sodiščem, saj je bila v njeni pogodbi določba o pristojnosti sodišč v Bruslju. Glede tega je treba poudariti, da se je delovno sodišče v Bruslju, tako kot je navedla Komisija na obravnavi, izreklo za pristojno za sojenje v sporih, ki jih tehnični strokovni sodelavci vložijo v zvezi z izvajanjem pogodb o zaposlitvi tehničnih strokovnih sodelavcev. Nazadnje je v pogodbi o zaposlitvi tožeče stranke in v splošnih pogojih, ki se uporabljajo za zaposlitev tehničnih strokovnih sodelavcev, določeno, da mora zadevna stranka opraviti zdravniški pregled pred zaposlitvijo, kar je bilo še toliko bolj nepogrešljivo zagotovilo, ker je bila povabljena k opravljanju naloge v tretji državi.
89 V tem okviru je mogoče pogodbo o zaposlitvi tožeče stranke, za katero se uporablja belgijsko pravo, in ki določa pristojnost sodišče v Bruslju, analizirati kot pogodbo, ki je bila sklenjena glede na potrebe službe, in ne zato, da bi se izognilo uporabi Kadrovskih predpisov oziroma PZDU. Zaposlitev tožeče stranke na podlagi pogodbe o zaposlitvi, za katero se uporablja belgijsko pravo, zato ne more pomeniti zlorabe postopka, katere posledica bi bila kršitev pravil o sodni pristojnosti.
90 Zato iz vsega navedenega izhaja, da Sodišče za uslužbence glede na določbe člena 236 ES, člena 1 Priloge k Statutu Sodišča, člena 91 Kadrovskih predpisov za uradnike, členov 46, 73 in 83 starih PZDU ter členov 46, 73 in 124 novih PZDU ni pristojno za obravnavanje tožbe.
Stroški
91 Na podlagi člena 122 Poslovnika Sodišča za uslužbence se določbe osmega poglavja in drugega naslova navedenega poslovnika o stroških uporabljajo samo za zadeve, vložene pri Sodišču za uslužbence po datumu začetka veljavnosti tega poslovnika, to je po 1. novembru 2007. Upoštevne določbe Poslovnika Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti na tem področju se še naprej smiselno uporabljajo za zadeve, ki so pred Sodiščem za uslužbence potekale pred zgoraj navedenim datumom.
92 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Na podlagi člena 88 istega poslovnika pa institucije v sporih med Skupnostmi in njihovimi uslužbenci nosijo svoje stroške, ki so jih priglasile.
93 Ker sodna praksa določa, da lahko poleg uradnikov oziroma uslužbencev, ki niso lokalni uslužbenci, tudi osebe, ki zahtevajo priznanje teh lastnosti, pred sodiščem Skupnosti izpodbijajo odločbo, ki posega v njihov položaj, je treba ugotoviti, da se člen 88 Poslovnika Sodišča prve stopnje uporablja tudi zanje.
94 Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, je treba odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (tretji senat)
sklenilo:
1) Sodišče za uslužbence ni pristojno za obravnavanje tožbe.
2) Vsaka stranka nosi svoje stroške.
Razglašeno v Luxembourgu, 12. novembra 2008.
Besedilo te odločbe in besedila odločb sodišč Skupnosti, ki so navedene v tej odločbi, a še niso bile objavljene v Uradnem listu, so na voljo na spletni strani Sodišča www.curia.europa.eu