SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 20. junija 2011

Zadeva T‑256/10 P

Luigi Marcuccio

proti

Evropski komisiji

„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Selitev osebnega imetja – Zavrnitev predlogov tožeče stranke zaradi molka organa in izrecna zavrnitev – Obveznost obrazložitve – Pritožba, ki je deloma očitno nedopustna in deloma očitno neutemeljena“

Predmet:      Pritožba zoper sklep Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 25. marca 2010 v zadevi Marcuccio proti Komisiji (F‑102/08), s katero se predlaga razveljavitev tega sklepa.

Odločitev:      Pritožba se zavrne. Luigi Marcuccio nosi svoje stroške in stroške, ki so na tej stopnji nastali Evropski komisiji.

Povzetek

1.      Pritožba – Razlogi – Nezadostna ali protislovna obrazložitev – Dopustnost – Obseg obveznosti obrazložitve – Obseg nadzora Splošnega sodišča nad sodbami Sodišča za uslužbence

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 76)

2.      Pritožba – Razlogi – Napačna presoja dejstev in dokazov – Nedopustnost – Nadzor Splošnega sodišča nad presojo dejstev in dokazov – Izključitev, razen v primeru izkrivljanja

(člen 257 PDEU; Statut Sodišča, Priloga I, člen 11(1))

3.      Pritožba – Razlogi – Neopredelitev navedene napačne uporabe prava – Očitna nedopustnost

(Statut Sodišča, Priloga I, člen 11; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 138(1), prvi pododstavek, (c))

4.      Ničnostna tožba – Pristojnost sodišča Unije – Predlogi za izdajo odredbe, naslovljene na institucijo – Predlogi za izrek ugotovitvene sodbe – Nedopustnost

(člen 263 PDEU)

1.      Vprašanje, ali je obrazložitev sodbe Sodišča za uslužbence protislovna ali nezadostna, je pravno vprašanje, ki se kot tako sme uveljavljati v okviru pritožbe.

V zvezi s tem je treba vprašanje obveznosti obrazložitve iz člena 76 Poslovnika Sodišča za uslužbence glede sklepa, s katerim se sodba zavrne kot očitno nedopustna ali očitno pravno neutemeljena, razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, saj to vprašanje spada v okvir vsebinske zakonitosti zadevnega sklepa. Obrazložitev odločbe namreč po eni strani pomeni, da je treba izrecno navesti razloge, na katerih temelji ta odločba. Če so ti razlogi napačni, to vpliva na vsebinsko zakonitost odločbe, in ne na njeno obrazložitev, ki je lahko zadostna, čeprav navaja napačne razloge. Po drugi strani samo na podlagi dejstva, da je prvostopenjsko sodišče prišlo do drugačne ugotovitve o temelju kot pritožnik, izpodbijani sodbi ni mogoče očitati pomanjkljive obrazložitve.

(Glej točke 23, 25 in 26.)

Napotitev na: Sodišče, 11. januar 2007, Technische Glaswerke Ilmenau proti Komisiji, C‑404/04 P, neobjavljena v ZOdl., točka 90 in navedena sodna praksa; Sodišče, 10. julij 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America proti Impala, C‑413/06 P, ZOdl., str. I‑4951, točka 181 in navedena sodna praksa; Sodišče, 20. maj 2010, Gogos proti Komisiji, C‑583/08 P, ZOdl., str. I‑4469, točka 35 in navedena sodna praksa; Splošno sodišče, 18. oktober 2010, Marcuccio proti Komisiji, T‑516/09 P, neobjavljen v ZOdl., točki 53 in 54.

2.      Pritožba se lahko opira samo na razloge, ki se nanašajo na kršitev pravnih pravil, ne pa na tiste, ki se nanašajo na presojo dejstev. Sodišče za uslužbence je edino pristojno, prvič, za ugotavljanje dejstev, razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene, in, drugič, za presojo teh dejstev, pa tudi vrednosti, ki jo je treba pripisati dokazom, ki so mu bili predloženi, razen v primeru izkrivljanja navedenih dejstev ali dokazov. Poleg tega samo Sodišče za uslužbence presoja morebitno potrebo po dopolnitvi podatkov, ki so mu na voljo v zadevi, o kateri odloča.

Ko je Sodišče za uslužbence ugotovilo ali presodilo dejstva, je Splošno sodišče pristojno, da na podlagi člena 257 PDEU izvršuje nadzor nad pravno opredelitvijo teh dejstev in pravnimi posledicami, ki jih je iz tega izpeljalo Sodišče za uslužbence. Pristojnost Splošnega sodišča, da izvrši nadzor nad dejanskimi ugotovitvami Sodišča za uslužbence, se torej razteza predvsem na vsebinsko netočnost njegovih ugotovitev, ki izhajajo iz spisne dokumentacije, na izkrivljenje dokazov, na njihovo pravno opredelitev in na vprašanje, ali so bila spoštovana pravila o izvedbi dokazov.

(Glej točke 33, 35, 36 in 38.)

Napotitev na: Sodišče, 10. julij 2001, Ismeri Europa proti Računskemu sodišču, C‑315/99 P, Recueil, str. I‑5281, točka 19; Sodišče, 11. november 2003, Martinez proti Parlamentu, C‑488/01 P, Recueil, str. I‑13355, točka 53 in navedena sodna praksa; Sodišče, 25. januar 2007, Sumitomo Metal Industries in Nippon Steel proti Komisiji, C‑403/04 P in C‑405/04 P, ZOdl., str. I‑729, točka 39 in navedena sodna praksa; Splošno sodišče, 20. oktober 2008, Marcuccio proti Komisiji, T‑278/07 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑59 in II‑B‑1‑407, točka 20; Splošno sodišče, 8. julij 2010, Marcuccio proti Komisiji, T‑166/09 P, točka 20 in navedena sodna praksa.

3.      V skladu s členom 11 Priloge I k Statutu Sodišča in členom 138(1), prvi pododstavek, (c) Poslovnika Splošnega sodišča je treba v pritožbi jasno navesti izpodbijane elemente sodbe, katere razveljavitev je predlagana, in pravne trditve, ki ta predlog posebej utemeljujejo. Zato je treba kot očitno nedopustno zavrniti pritožbo, ki ne vsebuje pravne argumentacije v ponazoritev, zakaj naj bi Sodišče za uslužbence napačno uporabilo pravo, temveč je v njej samo povzet pritožbeni razlog, ki je bil temu sodišču predložen na prvi stopnji, ne da bi bil dodatno pojasnjen. Taka trditev je samo predlog za ponovno obravnavo tožbe, predložene na prvi stopnji, pri čemer so kršene zahteve iz Statuta Sodišča in Poslovnika Splošnega sodišča.

(Glej točke od 51 do 53.)

Napotitev na: Sodišče, 13. september 2007, Il Ponte Finanziaria proti UUNT, C‑234/06 P, ZOdl., str. I‑7333, točki 45 in 46; Splošno sodišče, 19. marec 2010, Bianchi proti ETF, T‑338/07 P, točka 59; Splošno sodišče, 16. december 2010, Lebedef proti Komisiji, T‑52/10 P, točka 36 in navedena sodna praksa.

4.      Sodišče Unije v okviru nadzora zakonitosti ni pristojno za izrekanje ugotovitvenih sodb ali odredb, in to ne glede na naravo ali vsebino izpodbijanega akta. Te ugotovitve tako ni mogoče ovreči s trditvijo, da je nezmožnost sodišča Unije, da na institucijo, če je ta pristojna za odločanje, naslovi odredbe, omejena.

(Glej točki 27 in 66.)

Napotitev na: Sodišče, 22. januar 2004, Mattila proti Svetu in Komisiji, C‑353/01 P, Recueil, str. I‑1073, točka 15; Splošno sodišče, 4. februar 2009, Omya proti Komisiji, T‑145/06, ZOdl., str. II‑145, točka 23 in navedena sodna praksa.