SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (tretji senat)

z dne 4. novembra 2008

Zadeva F-126/07

Isabelle Van Beers

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Uradniki – Napredovanje – Postopek certificiranja – Certifikacijsko obdobje 2006 – Nevpis na seznam predhodno izbranih uradnikov – Člen 45a Kadrovskih predpisov“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero I. Van Beers v bistvu predlaga razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 29. marca 2007 o zavrnitvi kandidature tožeče stranke za certifikacijsko obdobje 2006.

Odločitev: Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Postopek certificiranja – Predizbor kandidatov – Merila – Diskrecijska pravica institucij

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45a)

2.      Uradniki – Postopek certificiranja – Predizbor kandidatov – Merila – Splošne določbe za izvajanje, v katerih se zahteva določena delovna doba v najnižjem nazivu funkcionalne skupine strokovnih sodelavcev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45a; Priloga XIII, členi 1, 4(h) in 8(1))

1.      Iz besedila in strukture člena 45a Kadrovskih predpisov jasno izhaja, da je predizbor kandidatov za certificiranje odvisen od dveh kategorij meril, ki se po eni strani nanašajo na samega kandidata, in sicer njegova letna ocenjevalna poročila ter raven njegove izobrazbe in usposabljanja, in po drugi strani na potrebe službe. Vsaka institucija mora podrobneje pojasniti ta merila, tako da sprejme splošne določbe za izvajanje. Institucija je zato najprej upravičena, da po potrebi temeljiteje pojasni merila, ki se nanašajo na same kandidate, in nato natančno navede pomen, ki ga namerava pripisati „potrebam službe“, tako da po potrebi uvede merila, katerih posebni namen je izpolnjevanje teh potreb, z možnostjo, da jih pri izvajanju svoje diskrecijske pravice povezuje z merili, ki se nanašajo na same kandidate.

Takó člena 45a Kadrovskih predpisov ne krši institucija, ki sprejme splošne določbe za izvajanje, v katerih po eni strani določi pogoj minimalne delovne dobe v določenem najnižjem nazivu funkcionalne skupine strokovnih sodelavcev, prilagojene glede na raven izobrazbe in usposabljanja navedenega uradnika, in po drugi strani zahteva, da je v treh od zadnjih petih ocenjevalnih poročil potrjeno, da ima uradnik zahtevane sposobnosti za opravljanje nalog upravljavca, saj je s tema pogojema le pojasnjena vsebina člena 45a Kadrovskih predpisov, zlasti glede „potreb službe“, s tem ko je uporabljen manevrski prostor, ki ga je zakonodajalec pustil v zvezi z zadnjenavedenim izrazom.

(Glej točke od 35 do 38, 41 in 43.)

2.      V postopku certificiranja zavrnitev institucije, da konkretno presodi poklicne izkušnje uradnika v nekdanji kategoriji C, ki je v resnici opravljal naloge, ki ustrezajo nekdanji kategoriji A ali B, ne pomeni kršitve načel enakega obravnavanja, dobrega upravljanja in upravičenosti do kariere. Kar zadeva načelo enakega obravnavanja, neupoštevanje teh izkušenj temelji na objektivnem merilu nepripadnosti nekdanji kategoriji B, instituciji pa ni mogoče očitati take kategorizacije, ker v bistvu ni diskriminatorna glede na cilj, ki ga uresničuje, in to tudi ob domnevi, da za uradnika iz nje izhajajo nekatere naključne nevšečnosti. Načelo dobrega upravljanja pa je upoštevano, kadar zadevna institucija, po eni strani, predhodno določi pogoje, na katerih temelji predizbor kandidatov, in, po drugi strani, dosledno uporablja te pogoje, tako da od trenutka, ko kandidat ne izpolnjuje navedenega pogoja delovne dobe v določeni kategoriji, instituciji ni mogoče očitati, da ni upoštevala izkušenj, ki jih je pridobil v nekdanji kategoriji C. Iz istih razlogov je treba zavrniti tudi kršitev načela upravičenosti do kariere.

Nazadnje, uradnik, čigar izkušnje, pridobljene v kategoriji C, se ne upoštevajo za pripustitev k postopku certificiranja, se ne more sklicevati na kršitev načela zaupanja v pravo niti zato, ker med merili, določenimi v členu 45a Kadrovskih predpisov, ni merila formalne delovne dobe v kategoriji ali najnižjem nazivu funkcionalne skupine, saj ima institucija zaradi zadostne diskrecijske pravice in ob upoštevanju potreb službe pravico določiti pogoj, povezan z minimalno delovno dobo v določenem nazivu funkcionalne skupine strokovnih sodelavcev, niti s tem, da se opira na dejstvo, da je njegov nadrejeni v ocenjevalnih poročilih navedel, da bi moral glede na uspešnost imeti možnost hitrega dostopa do funkcij upravljavca, saj te navedbe ne morejo biti natančna in brezpogojna zagotovila s strani institucije, ker tak nadrejeni ni služba, pristojna za izvajanje postopka certificiranja.

(Glej točke 63, 68, 69, 71, 72 in od 76 do 79.)

Napotitev na:

Sodišče: 16. oktober 1980, Hochstrass proti Sodišču, 147/79, Recueil, str. 3005, točka 14.