SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA

(pritožbeni senat)

z dne 17. marca 2010

Zadeva T‑78/09 P

Evropski parlament

proti

Laurentu Colléeju

„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Napredovanje – Napredovalno obdobje 2004 – Postopek za dodelitev točk za delovno uspešnost – Izkrivljanje dokazov – Obrazložitev – Vpliv mnenja odbora za poročila – Načelo prepovedi diskriminacije“

Predmet:      Pritožba, s katero se predlaga razveljavitev sodbe Sodišča za uslužbence Evropske unije (tretji senat) z dne 11. decembra 2008 v zadevi Collée proti Parlamentu (F‑148/06, ZOdl.  JU, str. I‑A‑1‑455 in II‑A‑1‑2527).

Odločitev:      Pritožba se zavrne. Evropski parlament nosi svoje stroške in stroške, ki jih je na tej stopnji priglasil L. Collée.

Povzetek

1.      Pritožba – Razlogi – Le ponovitev tožbenih razlogov in trditev, predstavljenih pred Sodiščem za uslužbence – Nedopustnost – Izpodbijanje razlage ali uporabe prava Skupnosti s strani navedenega sodišča – Dopustnost

(Statut Sodišča, Priloga I, člen 11(1); Poslovnik Splošnega sodišča, člen 138(1))

2.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna preučitev delovne uspešnosti – Diskrecijska pravica uprave

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

1.      Zlasti iz člena 11(1) Priloge I k Statutu Sodišča izhaja, da je pritožba na Splošno sodišče omejena na pravna vprašanja in mora temeljiti na razlogih v zvezi z nepristojnostjo Sodišča za uslužbence, s kršitvijo postopka pred tem sodiščem, ki škoduje interesom pritožnika, ali zaradi njegove kršitve prava. Poleg tega mora pritožba v skladu s členom 138(1), prvi pododstavek, (c), Poslovnika Splošnega sodišča obsegati pritožbene razloge in trditve.

Iz navedenega sledi, da je treba v pritožbi jasno navesti izpodbijane elemente sodbe, katere razveljavitev je predlagana, ter pravne trditve, ki jasno utemeljujejo ta predlog.

Te zahteve ne izpolnjuje pritožba, v kateri so samo dobesedno ponovljeni tožbeni razlogi in utemeljitve, ki so bili že predstavljeni pred Sodiščem za uslužbence, vključno s tistimi, ki so temeljili na dejstvih, ki jih je navedeno sodišče izrecno izločilo; taka pritožba v resnici pomeni samo predlog za ponovno obravnavanje tožbe, vložene pri Sodišču za uslužbence, za kar pa Splošno sodišče ni pristojno. Kadar pa pritožnik izpodbija način, kako je Sodišče za uslužbence razlagalo ali uporabilo pravo Skupnosti, se lahko pravna vprašanja, obravnavana na prvi stopnji, znova obravnavajo v pritožbenem postopku. Če namreč pritožnik svoje pritožbe ne bi mogel utemeljiti z razlogi in s trditvami, ki jih je že uporabil pred Sodiščem za uslužbence, bi pritožbeni postopek deloma izgubil smisel.

(Glej točke od 20 do 22.)

Napotitev na: Sodišče: 17. september 1996, San Marco proti Komisiji, C‑19/95 P, Recueil, str. I‑4435, točki 37 in 38; Sodišče: 6. marec 2003, Interporc proti Komisiji, C‑41/00 P, Recueil, str. I‑2125, točka 17; Sodišče: 22. januar 2004, Mattila proti Svetu in Komisiji, C‑353/01 P, Recueil, str. I‑1073, točka 27.

2.      Sodišče Skupnosti ni pristojno za presojo delovne uspešnosti različnih uradnikov, upravičenih do napredovanja. Glede na široko diskrecijsko pravico organa, pristojnega za imenovanja, pri ocenjevanju delovne uspešnosti, ki jo je treba upoštevati, se mora omejiti na nadzor tega, da je ta ostal v okviru razumnih meja in svoje pristojnosti ni uporabil očitno napačno.

(Glej točko 61.)

Napotitev na:

Sodišče: 3. april 2003, Parlament proti Samperju, C‑277/01 P, Recueil, str. I‑3019, točka 35;

Splošno sodišče: 6. junij 1996, Baiwir proti Komisiji, T‑262/94, RecFP, str. I‑A‑257 in II‑739, točka 66; 13. april 2005, Nielsen proti Svetu, T‑353/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑95 in II‑443, točka 58.